Perdo Becič KleteV .«*> nezvestobe 1. del »Goriška Tiskarna« A. Rabršček v Gorici. / / 0 -^ ska k »i'ž 0/ 7 ) ne bo gubila v prazni nadi! — Dobro sem opazil, kako si se ti, neporednež, koj v za¬ četku vtisnil v njeno nedolžno srce in kako je v njej vzplamtela prva iskra ljubezni do tebe. Sedaj je na tebi, ali hočeš to iskro ugasiti, da se izogneš vsakemu nadaljnemu sestanku, ali pa zanetiti v nji silen plamen prave in svete lju¬ bezni. — Daj mi torej pošteno besedo, da storiš jedno ali drugo.« Lobinskega lice zasije od navdušenja, oči niu zablisnejo v ognju ljubezni. »Naj bode!« reče trdno in pomoli desnico prijatelju. »Do sedaj še nobena deklica ni vzbu¬ dila v meni takega čuvstva! Tu imaš torej mojo pošteno besedo, da se s Pavlino čim preje za¬ ročim, — seve, nota bene, ako me bode tudi ona resno in verno ljubila!« Tako je prav, sedaj si moj, dragi Kazimir!« vzklikne na to Kneževič, veselo stiskaje prija¬ teljevo desnico. — »Ako Bog da, da se kmalu oženiva, bova se trudila, da preide najino prija¬ teljstvo tudi na najini obitelji. — No mislim, da sedaj bil čas, iti domov.« — 32 - »Meni je prav, dasi ne bodem mogel to noč dobro spati!« Plačala sta in se napotila polagoma domov roko v roki, gradeča zračne gradove o bodočem raju ljubezni. Kar postoji Lobinski, se vdari s pestjo ob čelo in reče z nekim čudnim humorjem: »Ha, ha, jaz že snujem osnove o bodočem blaženstvu v naročju božanstvene Pavline, a niti ne mislim na to, kako naj se najprej odkrižam svojih do¬ sedanjih ljubic. To bode še vražji posel, predno prerežem vsako nadaljnje občevanje z njimi. Sicer pa so vse lahkomiselne, in zato se nadejam, da jim ne popokajo srca za menoj! — Samo radi jedne se bojim. To je divna krasotica, hči tu¬ kajšnjega juvelirja Weissa; imenuje se Julija. Spoznal sem jo na nekem plesu. Pozneje sva si često dopisovala in na tihem tudi sestajala ali v cerkvi ali pa v kakšnem vrtu. Ona me silno ljubi in obožava, zato se bojim, da bi ne napravila radi moje nagle nezvestobe kakšne budalosti.« Kneževič obstane, prekriža si roke in reče: »Hm, hm, — to bode res težko, posebno če te ona resno ljubi. Zato mislim, da ti ne ostane drugega kakor odreči se Pavline in vzeti Julijo. Ako je ona dobra in poštena deklica, si lahko tudi ž njo srečen!« — 33 - -Kako? — Kaj si rekel? Odpovedati se Pavlini? — Ne nikdar!« reče na to naglo Lo- binski in dvigne desnico. »Julije vzeti ne morem; ker prvič ne čutim do nje nobenega čuvstva, ki bi biio samo nekoliko podobno ljubezni, — in drugič mi njeno mišljenje in njen temperament nikakor ne ugaja. Ona ima v sebi nekaj demon¬ skega, kar v meni vzbuja bolj strah nego sim¬ patijo do nje. Njeni nazori pristojajo bolj možu nego ženski, in zdi se mi, da bi bila ona spo¬ sobna, opasati si sabljo in iti v boj kakor Pusto- vojtova; to pa se ne zlaga z mojim idealom prave ljubice.« »Kako pa si se vendar, nesrečnik, tako daleč zapletel ž njo?« vpraša Kneževič. »Mojo pošteno besedo, da nisem začel prvi!« odvrne Lobinski svečano. »Ko sem se prvikrat ž njo seznanil, sem zapazil kmalu na njenih ognjenih pogledih, da se zame malo bolj zanima. Kedar sem ž njo plesal, se je v mojih rokah vsa tresla, a kadar sem ji rekel kakšno besedo, je včasih prebledela kakor sneg, včasih pa zardela kakor kri. — Slične pojave nagnjenosti sem opa¬ zoval tudi pri drugih deklicah svojega znanja. No, čudno! Dočim sem se za take deklice na¬ vadno malo zmenil, ker me je do sedaj jedino le odpor zanimal in dražil, — se je zgodilo z menoj pri Juliji ravno narobe, ker me je ona, «S!ovanska knjižnica«, snopič 107. 3 — 34 — rekel bi, z neko nerazumljivo silo k sebi privla¬ čila in me prisilila, da ji dvorim in delam vse po njeni volji. Razun tega me je sililo neko čuvstvo usmiljenja proti nji, da sem se bavil ž njo in ji odgovarjal na njena ognjena pisma, ki mi jih je često pisala. V svojih pismih sem se oprezno izogibal vsakega priznanja, ki bi ji porodilo misel, da jo ljubim. T oda prav to moje zadrževanje jo je še bolj razvnelo, in sicer s tako silo, da mi je sirota, pozabivša vso svojo deviško dostojnost, nekega dne priznala v jednem pismu, da brez mene ne more živeti na tem svetu. Ustrašil sem se te burne izjave njenega silnega čuvstva in jo prosil v svojem odgovoru, naj se sestane z menoj prihodnjega dne na samem v Pratru. Odločil sem se, povedati ji naravnost, da je ne ljubim in da je ne morem nikakor ljubiti z ognjem prave ljubezni. Bilo je prilično proti koncu minulega me¬ seca. Drevje in grmovje je bilo že ozelenelo v bujno zelenje. Našla sva se sama v nekem go¬ stem zavetju točno ob dogovorjenem času. Ko me zagleda, — mi pade na prsi in začne bridko jokati. Tresel sem se od usmiljenja ter jo pritisnil s čuvstvom obupa na svoje prsi. »Ah Kazimir,« šepeče ona ihte, »ah, meni je umreti, ker me vi ne ljubite!« — 35 — Jaz sem okamenel. — Grozno vrenje raznih omahujočih mislij meje delalo malone besnega! »Tudi jaz vas ljubim!« sem odgovoril na to hripavo s tresočim glasom. Ona dvigne naglo glavo, upre v me lepe svoje oči s prodirajočim pogledom in vpraša: »Ali iskreno, ali samo za izgovor, ali — prisiljeno?« »Iskreno!« sem odvrnil s čvrstim glasom v gotovi nakani, žrtvovati se ji radi njene neizmerne ljubezni do mene. Na to sem jo strastno objel in ji poljubljal neštevilnokrat solzno lice. Vsa očarana od silne miline se je mirno in krotko prepustila burnemu mojemu milovanju. Oči so se ji zaprle, lica zardela in iz obraza se ji je čitalo nepopisljivo blaženstvo. Zdelo se mi je, da spi v mojem naročju, sanjajoča sladke sanje. Ali kmalu zopet pogleda, se ozre okoli, objame me strastno in vzklikne: »O, kako sem srečna in blažena, ker me ti ljubiš! Ah ljubi me, ljubi, Kazimir mili, ljubi me, četudi samo malo — malo — a ljubi me dolgo — dolgo — dragi moj!« • Nakrat se znova užalosti, upre plaho in skrbno v me svoje krasno oko in reče zamol¬ klim glasom: »Ah Kazimir, Kazimir! Ako se mi izneveriš, morava oba umreti!« Zgrozil sem se in vsled teh besed nehote vztrepetal od mraza. 3 * — 36 — Pomiril sem jo nekoliko in jo spremil do doma. Toda že drugega dne sem se zelo kesal, da sem se tako lehkomiselno odpovedal svoji zlati svobodi in jo žrtvoval ženski, ki bi je ne mogel nikdar prav ljubiti! Polasti se me obup, — že sem hotel pro¬ siti premeščenja, ali misel, da ti kmalu prideš, me je rešila še o pravem času nove neumnosti! »Ali ni to nesreča zame, dragi Ivan,« — završi Kazimir, »posebno sedaj, ko mi je iznenada za¬ sijalo žarno solnce prave ljubezni in ko mi je srce prvikrat polno tega svetega čuvstva?« »Gotovo si nesrečen, dragi Kazimir!« od¬ vrne Kneževič žalostno in nadaljuje : »In tvoja nesreča je tem večja, ker ji ni mogoče najti tako lahko zdravila; ako vzameš Julijo, si nesrečen celo svoje življenje, ker bodeš gineval za drugo. Ako se ji pa izneveriš, jo uničiš in obtežiš svojo vest. In Bog ve, če bi se Julija na grozen način ne maščevala nad teboj! ? — Po tvojem popiso-, vanju je uprav podobna strastni Spanjolki, ki bi bila pripravna, osvetiti nezvestobo svojega lju¬ bimca z bodalom in strupom! — Ne domislim se ničesar pametnega, da bi ti svetoval v tej kri¬ tični zagati, najbolje bo, da prepustiš času raz¬ vijanje tega romana.« »Ne, dragi Ivan,« reče Lobinski naglo in važno, »v tej zadevi se nočem dolgo obotavljati. — 37 — Naj se zgodi, kar hoče! Tvoje besede so provzro- čile v meni tako spremembo, da naredim konec tej nepriliki na jako drastičen način.« »In kako misliš to storiti ?« vpraša Ivan naglo. Juliji pišem naravnost, da mi nikakor ni mogoče, obuditi v sebi toliko ljubezni do nje, da bi mogel vzeti nase odgovornost za srečo ce¬ lega njenega življenja. To vzbudi njen ženski ponos in brzo pretvori njeno ljubezen v mržnjo, ki ni srcu nikdar tako nevarna kakor obup!« Kneževič se zamisli. Ker se ne spomni boljšega, odvrne resno: »Stori, kar ti je drago, — dal Bog, da se srečno izkoplješ iz te zapreke in da nesrečna deklica srečno preboli rano, ka¬ tero si ji prizadel.« Končavši tako svoj razgovor, sta šla oba prijatelja v svoje stanovanje; — odšla sta vsak v svojo spalnico, želeča si lahko noč. III. Užaljena zaročnica. V nekem lepem kraju požeške županije, ne¬ daleč od Pleternice, se razprostira veliko posestvo gospe Kneževičeve. Na severu se razteza bujna, romantiška planina Krndija, proti jugu pa se širi prostrana, rodovitna ravnina, ki jo pretaka bistra Orljava; ta se beli med polji in se skriva tu pa tam pod bujnimi in razprostranimi vrbami, glo- golovci in jeseni, obrašenimi z gosto viniko, izza katere gleda tu pa tam streha in dimnik kakšnega mlina ali kakšne druge male kočice. Ne daleč od ceste se dviga gosposki dvor, ukusno zidana, enonadstropna stavba na mali visočini, odkoder se odpira z jedne strani krasen razgled na zeleno planino, z druge pa na široko ravnino tja do modrih vrhov gradiških in bosan¬ skih planin. Okoli dvora se razširja velik park, kjer da¬ jejo po leti dovolj sence ubrano nasajene mno¬ žice jelk, lip in nekaj manjšega grmovja. — 39 — Blagi majnik je že olepšal milo naravo z mnogovrstnim pomladanskim cvetjem in vzbudil pesmi otočnega slavca in ostalih krilatih pevcev. Bilo je ravno v jutro. V raznobojnem cvet¬ ličnjaku, ki leži južni strani dvora nasproti, se še blišči rosa na nežnih perescih rdečih in belih rož in ostalih cvetlic v zlatih žarkih uprav izišlega solnca, razprostiraje daleč okoli opajajoč vzduh. Sredi teh nežnih in dražestnih hčera boginje Flore je šetala divno lepa deklica, o kateri bi človek v prvem hipu mislil, da je gorska vila, ki je prišla sem, da se za nekaj časa naužije dra- žesti in vonja pomladanskih rož. Lahka, bela obleka ji je lepo pokrivala njeno vitko telo, dočim so se ji z lepe glavice suli preko ramen po boku v bujnem neredu gosti zlati kodri ; drugega nakita ni imela, razun jed- nega cveta bele in rmene rože. Ostri jutranji zrak ji je nadahnil okroglo lice z rožnato rdečico. V nežnih ročicah je držala zaprtega Gunduličevega Osmana; vidi se, da njene divne, modre oči danes še niso pogledale noter, ker nekako žalostno gledajo proti zemlji; ^ — glej, v tem zapaziš tudi biser, — kapljo gorke solze, — kako ji je kanila po tužnem licu; če Pa stopiš bliže in če bi ji mogel pogledati v ža¬ lostno srce, čul bi jo, kako proti nebu kliče in — 40 — vzdiha: »Ah, neusmiljena usoda, kaj sem zakri¬ vila proti tebi, da si razžalila mene siroto? — Zakaj mi odganjaš tako daleč zaželjeno srečo, o kateri sem mislila, da mi je že tako blizu in ki se mi je umaknila sedaj iznenada tako daleč? — Ah, Ivan moj mili, ti si jedina dika in nada mo¬ jega srca, hočem ti ostati zvesta do groba, če bi se tudi zarotil proti meni ves svet! — Ali hočeš tudi ti meni ohraniti zvestobo na tuji zemlji, — daleč od mene, — poleg neštevilnih ljubeznivih mestih krasotic? Hitro naj izginem s tega sveta, če se mi ti izneveriš !« Deklica se zgrozi pri tej misli in pritisne desnico na razburjeno srce, modre objokane oči so se obrnile bolestno proti nebu, kakor da bi iskale gori pomoči. Glavica se ji zopet sklone in usta šepečejo : Ah, Ivan moj, ti ubožec se morda sedaj raduješ v sladki nadi, da bodeva, kakor sva si obljubila, še to zimo združena za vedno, — a niti ne slutiš, da...« Ne dovrši stavka, ker se začujejo za njo nagli koraki. Lepi njen obraz se še bolj užalosti, ko zapazi, da se približuje po srednji stezi neki gospod, oblečen v lovsko obleko, častitljivega obličja, močne in visoke rasti. Imeti utegne ne¬ kako štirideset let. Lice mu žari rdeče barve, krepkega in kremenitega zdravja. Mali sivi lovski — 41 klobuk se dobro prilega njegovim kratko ostri¬ ženim, svetloplavim lasem, okroglo lice pa mu lepšajo dolgi sarmatski brki. To je gospod Dubski, upravitelj posestva gospe Kneževičeve in poočim deklice na vrtu, a deklica je Emica, zaročnica Ivana Kneževiča. Lice gospoda Dubskega je bilo danes ne¬ kako skrbno in resno, v očeh se mu je videl izraz notranjega straha in boli. Stopi k Emici, želi ji dobro jutro in jo po¬ ljubi v čelo. Pogleda jo s skrbnim pogledom v žalostno lice, prime jo za obe roki in reče: »Dete moje, vidim, da te je moj včerajšnji sklep malo preveč užalostil! Ko bi vedela, kako se brigam za tvoje blagostanje, bi spoznala, da je moja določba namenjena jedino le sreči tvoje bodočnosti. Sama moraš priznati, da si še pre¬ mlada za resne dolžnosti zakonskega življenja. Komaj imaš 16 let, komaj si pustila igrače, pa bi se že možila, ko ne poznaš nobenih težav in nobene nesreče zunanjega sveta. In tudi tvoj za- ročnik Ivan je še premlad in premalo izkušen za ženitev. Sicer pa jaz ne dvomim, da je vajina sedanja ljubezen resnična. Toda, ali ni mogoče, da bi se mogla oba s časom prepričati, da je vama bilo ono, kar sta smatrala za pravo in sveto ljubav, navaden mimogredoč sen neizkušenih src? — Prepozno bi bilo tedaj vsako kesanje, ker bi — 4-2 — morala trpeti celo življenje žalostne posledice svoje prenaglenosti! In kaj je to dve leti ? Mineta, posebno pa mlademu srcu, kakor dva dneva. V tem času pa se bo izkušala stalnost vajine lju¬ bezni, — spoznavala se bodeta bolj in do takrat lahko presodita, ali sta vstvarjena drug za dru¬ gega. Ako bodeta vztrajala do tedaj v ljubezni in zvestobi, vama v božjem imenu nočem več kratiti blagoslova! Danes povem tudi Ivanovi materi, da v vajino poroko nikakor ne morem privoliti, dokler ne mineta dve leti. Bodi kakor do sedaj dobro in poslušno dete in zanesi se name in na mojo očetovsko ljubezen! - Kmalu uvidiš sama, da sem imel prav in da je bil moj sklep povsem pameten. — Sedaj pa greva na dvor, ker čuj, kličejo naju že h kavi. Razvedri se in ne kaži se žalostne pred gospo Kneževičevo, ker vem, da bode tudi njej moj sklep neugoden, ali jaz ne morem drugače!« Emica vzdahne globoko in otiraje si solze iz očij gre povešene glave s svojim poočimom iz vrta. Radi krasnega jutra je bil danes zajterk pri¬ rejen pred dvorom, v hladni senci lipovke. Kava je bila že na mizi. Gospa Kneževičeva, v jutranji obleki, je natakala že vsakemu svoj del. Bila je še lepa gospa, kakih 40 let, nekoliko debelega, visokega stasa. Na pravilnem rjavkastem — 43 — licu se je zibal vedno prikupljiv izraz plemenite dobrosrčnosti in prijaznosti. Na prvi pogled zapazi ona tugo na Emi- činem licu, dasi se je ta trudila, da svojo bol zakrije pred njo. Zato jo začne motriti s skrbnim pogledom in jo naposled vpraša, pogladivši jo z roko pp licu: »Zakaj si tako žalostna, draga Emica? Nisi li dobro spavala, ali te morda kaj boli?« •Ni mi ravno najbolje!« odvrne Emica, obrnivša oči k zemlji. Nato se odkašlja gospod Dubski in spre¬ govori z nekoliko negotovim glasom: . »Jaz vam, milostljiva gospa, razjasnim vzrok njene tuge, tudi mi je dolžnost storiti to, ker se tiče tudi vašega gospoda sina.« Nato začne z dolgim govorom razlagati, kako ne more z mirno vestjo dovoliti, da se Ivan in Emica poročita prej ko mineta dve leti, in naposled završi s tem, da bi v najskrajnejšem slučaju celo volil, da pohčerka ostane rajša ne- omožena, nego da vzprejme nase breme zakon¬ skega stanu v tako mladi in neizkušeni dobi. Gospa Kneževičeva ga je poslušala z vedno večjim začudenjem in mu naposled odvrne: »Jaz vas ne razumem, gospod! Opazila sem sicer koj pri Ivanovi zaroki, da vam ni ravno po volji, da je tako prišlo. Ali prav zato se ne morem — 44 — sedaj dovolj načuditi, da niste koj tedaj govorili, ampak da ste na videz radi privolili, da naj se otroka še to zimo poročita; — sedaj pa po jed- nem mesecu stavite tak pogoj, ki bode otroka brez potrebe žalil!« »Milostljiva gospa!« jeclja na to Dubski, »jaz sem bil tedaj vsled tega nenadnega dogodka tako razburjen, da na prvi mah nisem mogel razsoditi mogoče posledice. Pozneje pa sem začel globlje razmišljevati važnost te zveze in sem prišel naposled do neomahljivega prepričanja, da bode za oba boljše, ako se stori tako, kakor sem se odločil!« »Ali koliko mladih deklic se omoži, pa so vendar srečne soproge in dobre matere !« odvrne gospa Kneževičeva nekoliko živahneje. »Tudi jaz sem se omožila v šestnajstem letu, pa sem, hvala Bogu, srečno živela z milim mojim pokojnikom do njegove smrti.« Dubski se razburi. Migne z rameni, povesi oči k tlom in odvrne nejevoljno.« »Milostljiva gospa, jako žal mi je, da v tem vprašanju ne morem odobriti vaših nazorov, dasi mi je velika čast, da postane moja Emica član spoštovane vaše obitelji. Ali moram vas opozoriti, da je moj sklep neovrgljiv in da me od njega nikdo na tem svetu ne more odvrniti.« — 4-n — Eh, dobro torej! šepeče gospa Kneževi- čeva užaljeno; »meni je prav, četudi obžalujem svojega in vašega otroka! Toda moram vam od¬ krito reči, da se vedno bolj čudim vašemu obna¬ šanju in da se mi nekako zdi, da vaše kruto na¬ stopanje ne stoji ravno na onih razlogih, ki ste mi jih izjavili malo prej ! Ali naj bo, kakor hoče; ako otroka v ljubezni vztrajata, mineta jima hitro tudi ti dve leti.« Po teh besedah pogleda dobra gospa Emico sočutno in sožaljno ter vpraša: »Hočeš li, Emica, med tem časom ohraniti sedanjo ljubezen in zvestobo svojemu Ivanu?- Deklica bridko zajoče in spusti glavico na prsi gospe Kneževičeve; sirota ni mogla dalje zadrževati težke boli. »Ah,« reče jokaje, »kako bi mu ne ostala zvesta, ko ga ljubim nad vse na svetu! — Rajša hi umrla kakor se z drugim omožila. Ali jaz se bojim, da bi se njegova ljubezen v tem času ne ohladila, da bi me ne pozabil ali pa se zagledal v kako drugo deklico!« Bridki glasni jok ji zaduši zadnje besede. Gospa Kneževičeva je bila do solz ganjena; — začne jo miriti in tešiti na vse načine, opisovaje J' s sladkimi besedami žar in stalnost Ivanove ljubezni. — 46 — Gospod Dubski, globoko zamišljen, je strmel med tem v zemljo s prekrižanima rokama na prsih. Razna čuvstva, sedaj nemir, sedaj žalost, sedaj pa huda, huda jeza, so se podila v njego¬ vem srcu, odsevaje na njegovem licu. Gospejine sladke besede so naposled ne¬ koliko utešile in pomirile objokano Emico. Na to vstanejo in gredo molče vsak po svojem poslu. Gospa je šla v hišo, da se loti jutranjega dela, gospod Dubski pa odjaše na ognjenem vrancu, da pogleda za'delavci na polju. Bil je čuden človek in njegovi osebni od- nošaji so bili vsem po okolici nerešljiva zagonetka. Tajinstveno njegovo obnašanje in vidno izogibanje vsakega razgovora o prejšnjem živ¬ ljenju, je dalo povod, da so se o njem v okolici raznašali vsakovrstni čudni glasovi. Jedni so menili, da je kak ponesrečen ple¬ mič visokega rodu, ki noče, da se ve za njegovo pravo ime in za njegov rod. Drugi so zopet ugibali, da je bogat ruski begunec in da je prevzel tuje ime jedino za to, da se mu ne pride lahko na sled. Toda Dubski ni mnogo maral za take gla¬ sove, ampak je presekal odločno besedo vsako¬ mur, ki ga je začel natančneje izpraševati o nje¬ govih osebnih odnošajih. Samo to se je vedelo o njem za gotovo, da mu je pokojni polkovnik Kneževic pred šest¬ najstimi leti poveril upravo svojega posestva, ki ga je v tem času nepričakovano podedoval. Pogodba je bila sklenjena v Benetkah, kjer je bival polkovnik v tem času kot major posadke. Dubski se prijavi vsled oglasa v dunajskih no- vinah, se pogodi s pokojnim Kneževičem in se koj napoti s pokojno svojo soprogo in z Emico> ki je bila tedaj še le nekoliko tednov stara, v Slavonijo, in prevzame oskrbovanje poverjenega mu posestva z neumorno in vestno pridnostjo in delavnostjo. O Emici je sam pripovedoval, da jo je ne¬ kega jutra v spomladi leta 1849. našel nekaj dnij staro dete pred vrati svojega stanovanja v nekem malem češkem mestecu, ter da jo je potem v sporazumljenju s svojo soprogo pohčeril, potem ko je vse iskanje za njenimi roditelji ostalo brez- vspešno. K čudnim govoricam, raznešenim o njem Po celi okolici, je pripomoglo mnogo tudi to, da l e često po pošti dobival znatne svote denarja ter da je trosil za izobrazbo svoje pohčerke silno denarja, preskrbovaje raznovrstnih učiteljev, ki so jo podučevali v glasbi, v jezikih in v ostalih Predmetih moderne fine izobrazbe. — 48 — Najbolj čudno pri vsem tem pa je bilo to, da sta koj po njegovem prihodu v Slavonijo včasih on, včasih pa njegova soproga vsakega drugega leta z Emico na dva ali tri tedne odpo¬ tovala, ne da bi vedel kdo poprej kod in kam. Gospa Kneževičeva je izpraševala sicer vsa¬ kokrat Emico, kadar se je povrnila s potovanja, kje je bila, kaj je delala in koga je videla, da bi morda od nje kaj gotovega čula, ali zastonj. Daši , ji je Emica vedno iskreno pripovedovala, kako jo je njen poočim vodil radi spremembe zraka enkrat v Florenco, drugokrat v Pariz, London, Bruselj ali kako drugo veliko mesto, — vendar ni bilo mogoče zvedeti iz njenih sicer iskrenih in istinitih besed pravi vzrok pogostega potovanja. Radi tega je mislila gospa Kneževičeva s početka, da mora vsemu temu biti vzrok neka obiteljska tajnost. Toda s časom se privadi na to, pripisuje tudi to večno potovanje Dubskega čudnemu njegovemu mišljenju in njegovi naravi. Pred dvema letoma umre naglo soproga Dubskega vsled vnetja pluč. Od te dobe pre¬ vzame gospa Kneževičeva povsem daljno odgo- jevanje omiljene ji Emice, ki jo je s časom radi njenega dobrega in plemenitega srca tako ljubila, da je z zadovoljnim srcem motrila razvitek lju¬ bezni med njo in Ivanom in je z veseljem pri¬ volila v njiju zaroko. — 49 — Današnja izjava Dubskega pa zbudi v nji na novo vsakovrstne misli. Zato si je mučila glavo, premišljaje zdaj to, zdaj ono, kaj neki bi bil pravi vzrok. Predpoldnem gre z Emico pred hišo. Sedli sta k mizi pod hladno lipo, kjer sta po leti obi¬ čajno šivali, vezli ali čitali do obeda. Gospa Kne- ževičeva začne zopet z vsem naporom svoje zgovornosti tešiti Emico, ali videvša, da je to danes malo pretežak posel, skuša obrniti njene misli na'druge stvari in jo vpraša: »Emica draga, ali se ne zdi morda tudi tebi, da bi mogel biti čudnemu postopanju tvo¬ jega poočima razun tvoje mladosti še kak drug vzrok ?« Emica se vzbudi iz svojih tužnih sanj in odvrne: »Jaz si ne morem misliti drugega razloga, dasi se mi sami vse to nekako čudno zdi. Se tistega večera, ko smo slavili zaroko, sem dobro opazila na njem, da je njegovo veselje, ko je na¬ videzno privolil, da se poročiva še to zimo, bilo nekako prisiljeno in zmočeno, pa da je pisal vso °no noč neka pisma. Včeraj pa, nekako v tem času, sem videla, da mu je načelnik Borošič prinesel s pošte neko Pismo, ki ga je hitro zažgal, ko ga je prečital, in Slovanska knjižnica«, snopič 107. 4 — 50 — ki ga je, kolikor sem opazila, jako razjarilo in vznemirilo. « Gospa Kneževičeva se zagleda v lepo mo¬ drino neba in reče s skrbnim obrazom: »Čudne so te reči! Sam Bog daj, da se završi vse dobro in da se tebi, dete moje, ne pripeti kaka nesreča. Na to stopi na dvorišče vaški načelnik Bo- rošič, častitljiv starec kakih šestdesetih let, oblečen na pol kmetski, na pol mestni, noseč v roki pismo, ki ga je že od daleč veselo vihtel kvišku. »Pomozi Bog, gospa!« reče pristopivši k mizi, »tu imate pismo od dobrega vašega sina Ivana. Poznam je po pisavi na prvi pogled! Bog vam daj, da bi iz njegovih pisem vedno vesele vest? čitali in da vam nikdar tuja roka ne javlja o njem slabih glasov! — Še bolje pa bi bilo, ako bi se odpovedal te nesrečne svoje sablje in se lotil gospodarstva, ko mu vendar ni potreba življenje svoje postavljati v nevarnost! — Tudi moj ubogi sin Tunja, — Bog daj njegovi duši mir, — je nosil sabljo, če tudi le v usnjatih nož¬ nicah — bil je narednik — in srce mi je igralo v prsih od veselja in praznega ponosa, kadar sem ga gledal tako lepega, čilega in čarobnega v beli uniformi! — Ali gorje, — pride nesrečna usoda, pride Solferino, — in kleta, sovražna svinčenka položi tudi njega in vašega pokojnega gospoda v črno zemljo!« — 51 Starcu pri teh besedah vztrepeče glas, v oči pa so mu prišle solze. Med tem je bila gospa Kneževičeva pismo že prečitala in našla v njem še jedno pisemce za Emico. Hvala vam, dragi načelnik!« reče prijazno, »tešite se zajedno z menoj! Kaj koristi jokati za onim, kogar nam celo morje solza ne more več povrniti! — No idite, dragi načelnik, v hišo, pa utešite svojo bol s kako čašo vina ali žganja!« >Eh, Bog vam povrni, dobra gospa!« reče načelnik in mahne s svojim širokim klobukom do zemlje. — »No, kako je mlademu gospodu, je li zdrav in zadovoljen, če smem vprašati?« »Je, hvala Bogu!« »Eh, hvala Bogu!« Načelnik se odpravi proti hiši in dela vedno večje korake, ker ga je kuhinja in pivnica gospe Kneževičeve vselej z nepremagljivo silo vabila k sebi. »Tukaj je tudi za te pismo, dete moje!« reče gospa, ko je načelnik odšel. Emica zažari °d radosti ter prime in odpre s trepetajočo roko Pomoljeno ji pismo, prečita ga in vrne zopet gospe, da ga tudi ona prečita. Celo pismo je dihalo čisti žar prve ljubezni nepokvarjenega srca. Vsi mogoči pojavi božanst- venega tega čuvstva: hrepenenje, nada, bojazen 4 * in temne slutnje prišle so tu iz prepolnega srca liki ljutemu gorskemu hudourniku. Tudi od Lobinskega je bilo v tem pismu opomnjeno. — »Moj prijatelj Lobinski« — tako je pisal Ivan — »je velik vihravec v ljubezni. Zato mi je jako drago, kar sem koj na dan najinega sestanka doživel, da se je, kakor se mi zdi, resno zaljubil. Ako bo vztrajal v tej ljubezni, priobčiti ti hočem pozneje to bolj natanko. Za sedaj ti morem samo reči, da je njegova nova ljuba krasna deklica iz poštene in, kakor se mi zdi, bogate hiše.« »Ubogi moj Ivan!« vzdihne gospa, ko pre¬ čita to pismo. »Ko bi ubožec vedel, kako so se reči od včeraj spremenile, bi uvidel, da ga niso prevarile zle slutnje. Jaz mu pišem koj danes, kaj se je dogodilo, in se nadejam od njega, da se z možko strpnostjo uda okolnostim, ki se sedaj ne dado spremeniti. — Tolaži se torej Emica, ker iz tega pisma moreš videti dovolj, s kakim žarom te on ljubi! Kadar ljubezen pride do svojega cilja, tedaj je tem slajša, čim več za¬ prek je bilo, ki jih je morala prevladati! — Sedaj pa idiva v hišo, ker vidim, da prihaja učitelj glasbe.« Rekši to, pospravi šivanje, prime žalostno deklico za roko in gre ž njo proti hiši, odkoder ravno izstopi načelnik Borošič žarečih lic. — 53 - No načelnik,« vpraša ga gospa prijazno, »je li istina, kar čujem, da udajate lepo Anko kramarju Jocu?« Ponižen nasmeh na načelnikovem licu pre¬ tvori se vsled tega vprašanja brzo v komično- kisel obraz. Mahne z roko po zraku in odvrne z nekoliko razdraženim glasom: Ah, kaj še gospa, iz te moke ne bode nikdar kruha! On bi jo sicer jako rad vzel, ali ona ga samo zasmehuje in ga je nekega dne, ko ji je že presedal, pograbila in vrgla na ulico, ka¬ kor staro cunjo! Toda pomislite dobro, prosim vas, kako bi jaz mogel dati svoje dete takemu, — da oprostite, — taki pokveki, svoje dete, svojo Anko, ki bi lahko v cesarski vojski mogla služiti za grenadirja!« Gospa se srčno nasmeje. »Eh, dragi načelnik, ako bodete delali tako, potem se še načakate, dokler ji najdete primer¬ nega fanta! — No storite, kakor veste; samo to vam povem, da sem za njo pripravila lep poročni dar. Pozdravite jo in recite, naj češče pride k meni! Z Bogom!« »Bog vam povrni, svetla gospa, poljubljam roko!« zakliče načelnik, žareč od veselja in po¬ nosa in mahaje s klobukom do tal krene z ne¬ gotovim korakom proti vasi. — 54 — Ko se je pohvalil med potjo nekemu do¬ bremu znancu, kako je na posestvu bil vsprejet, pride proti lepo zidani hiši blizu cerkve. Bila je njegova. Od dvorišča se je culo daleč na okoli zvonko petje dekliškega glasa. •Ko pride na dvorišče, mu prileti nasproti deklica neobično visoke rasti. Zlati njeni kodri, spleteni v dve dolgi in debeli kiti, so se ji spuščali po belih in čistih ramenih skoro do tal. Črne njene oči so sevale od objesti, in kadar so se ji rdeče in polne ustne otvorile v poreden smeh, sta se prikazali dve vrsti krasnih bisernih zob. »Oče, dragi oče,« vikne ona skakaje okoli starca, »vidim vam na klobuku, da prihajate od gospejinega posestva, ha, ha, hal; »Kako to?« »Ker imate vedno klobuk malo na strani, kadar pridete od tod!« Starcu se zmrači lice radi te šale, mahne z roko, ali deklica se mu obesi okoli vratu in ga začne objemati, poljubovati in vrteti okoli sebe s tako močjo, da ji je komaj ušel. »Idi, vraže, k vragu,« zakliče ves zasopljen, »svojim ljubkovanjem bi me še zadavila! —- No, sedaj pa nekaj pametnega. Naša gospa te po¬ zdravlja in ti sporoča, da se skoro s kakim — 55 — dobrim mladeničem omožiš, ker je za tvojo mo¬ žitev pripravila lep dar.« Ha, ha,« nasmeje se deklica, »mislite, da ne vem, da mi vi to pravite samo za to, da se me kmalu iznebite! Jaz pa nočem in ravno no¬ čem se omožiti, dokler ne pride po me ženin, ki ga bom ljubila iz vsega srca.« Starec dvigne v šali proti nji svojo palico, ali ona odskaklja v hišo, pevaje srebrnozvenečim glasom: >Ah, težko je umrieti, Kad nista neboli, Još teže je ljubiti, Što srdce ne voli!« Starec se nehote nasmehne in reče pol¬ glasno: »Sam bes je zlezel v to dekle! Gorje onemu, ki jo dobi, a ne bode za njo primeren. Zadavi ga kakor pišče! Vidim, da mi ne ostaje drugega poiskati ji dobrega junaka!« To rekši gre v hišo, kjer se je lepa Anka v kuhinji že sukala okoli kosila, prepevaje ne¬ prestano vesele pesmice. IV. Post nubila Phoebus. Gospod polkovnik Ferdinand pl. Hiittenbach je bil pravi pravcati kremeniti vojak, ki ni poznal nobene šale, posebno v službi ne. Ali kraj vse svoje neusmiljene strogosti je bil vendar vseskozi pravičen in se je z očetovsko skrbjo brigal za blagostanje vsakega in tudi zadnjega konjika svojega polka. Vsled junaške hrabrosti, s katero se je odli¬ koval v vseh bitkah, počenši od leta 1848., so ga pomikali hitro od jedne časti do druge, tako, da je imel šele 35 let, ko je postal v vojni proti Dancem polkovnik. Bil je krasen mož, visokega, vitkega in krepkega stasa, podolgastega, pravilnega in lepega lica in orlovega nosa, nad katerim sta sijali kakor dva bliska vedno plamteči črni očesi. Črne dolge brke njegove so še povečavale njegovo vojaško zunanjost. Ko je stopil na čelo polka, je bila mladina (izključno Poljaki) jako razuzdana in osobito radi nasilstva v pijanosti na slabem glasu. Pod nje¬ govo železno roko so se brzo stvari spremenile. Nekoliko vojakov je bilo radi težkih zločinov postreljenih, in poleg tega so padale palice vsa¬ kega dne kakor dež, tako da so ga začele krcati že dunajske novine vsled tako krute strogosti. Toda on se ni mnogo zmenil za javno mnenje, ker mu je bilo v tem času, ko se je vojaška disciplina samo s palico vzdrževala, — samo do tega, da postane polk poslušen in okreten kakor jedno samo telo, da moreš kreniti ž njim kadar in kamor hočeš. In glej, po nekolikih mesecih se mu to res posreči. Vojaki postanejo poslušni in krotki, od¬ povedujejo se žganju, priučijo se redu in disci¬ plini, — in ko so spoznali, da jim je polkovnik Poleg vse neusmiljene strogosti vendar pravičen in dober, se jim je s časom tako priljubil, da so s > sami želeli, imeti vedno takega poveljnika. Izven službe je bil Hiittenbach povsem drug človek. Vesel do preobjestnosti in prijatelj dobremu vinu v veselem društvu svojih častnikov, in poleg tega poseben ljubitelj ženskega spola in pusto¬ lovec v ljubezni — je občeval včasih povsem Prijateljski z istimi častniki, ki jih je pri vežbanju ra di kake malenkosti pred kratkim hudo ošteval 58 — — on jim je bi! kakor brat bratom, večkrat je ž njimi celo božjo noč junaški razgrajal. Jedina njegova napaka je bila, da je bil velik neprijatelj zakona in je zato mrzil vse oženjene častnike, ki jih pa na srečo ni bilo veliko v nje- , govem polku. — Bolj ko je kak častnik uganjal ‘ burke z ženskami, tem raje ga je imel; zato si pač lahko tolmačimo, zakaj je postal poročnik Lobinski s časom poseben njegov ljubljenec, ki ga je polkovnik imel vedno rad okoli sebe, celo v službi sami mu je tu pa tam gledal skozi prste. Naš rojak Kneževič pa je imel koj drugi dan po svojem prihodu ž njim hud nastop. Ko se mu je predstavljal, ga je sprejel polkovnik jako prijazno in mu izjavil z laskavimi besedami, da mu je jako drago, da je dobil v svoj polk častnika, ki ga službeno poročilo ne more dovolj prehvaliti. »Vi ste krasen mladenič,« mu reče s pri¬ jaznim nasmehom, »in vas čaka, vsled vaše vse¬ stranske naobrazbe, sijajna bodočnost. Samo pazite, da tukaj na Dunaju morda ne zdivjate za kako deklico in jo vzamete. Tukaj jih je bogme vražje lepih in zato morate biti oprezni, da vam srce ne premaga pamet! Več kakor navadne, minljive zabave ne smemo iskati pri njih nikdar, ker sicer propademo! Ali me razumete? Junakom naše vrste se ni treba ženiti, dokler se ženijo vsakoršni drugi filistri!« — 59 - Kneževič nehote zardi, in čim bolj se je silil, da se kaže brezbrižnega, tem večja zadrega se mu je prikazovala na licu. Polkovnik to zapazi in vpraša z zlobnim nasmehom : Niste li mojega mnenja?« Kneževič prebledi. Zdi se mu, da gorijo tla pod njegovimi nogami. Tisoč mislij mu šine v glavo. Naposled se vendar ohrabri in osrči, da pove hudomušnemu polkovniku koj sedaj resnico, ker prej ali slej bi jo moral tako izvedeti. Zato odvrne: »Oprostite, gospod polkovnik, da v tem vprašanju ne morem biti vašega mnenja, ker sem zaročen s pošteno deklico, ki bo, ako Bog da, še to zimo moja soproga!« Polkovnik omahne dva koraka nazaj in pre¬ meri Kneževiča z jeznim pogledom, a na licu se mu prikaže zloben nasmeh, ki je, kot najgotovejši z nak predstoječe nevihte, vsem častnikom prirejal grozen strah. Pristopi zopet blizu k njemu, mu Pogleda v lice in udari v grohoten smeh: »Ha ha ha, vi se mislite ženiti, vi golobradi mladič, vi, ki ste še le v svet pogledali ? Pa si u Pate meni to odkrito in mirno povedati, kakor da se tiče kakšne malenkosti? — No, to bo lepa Parada, ko se vi oženite! ha ha ha! — Ali to Se 'ne zgodi, ker dokler sem jaz vaš zapovednik, Sv °je poroke gotovo ne doživite. Ta ni pravi — 60 — konjik, ki teži za drugo zaročnico kakor za ju¬ naško sabljo, za drugim tovarišem, kakor za svojim konjem, in za drugim pirom nego za krvavim bojem! — To je moje mnenje, a kdor v mojem polku drugače misli, ta naj se da svobodno za časa uvrstiti med pešce! — Toda upam, da vas te sanjarije minejo, in se hočem tudi sam potru¬ diti, da raztrgam mrežo, kamor ste se morda nehote ujeli, ker vas bi bilo jako škoda!« Na to se hladno nakloni in Kneževič odide žalosten, potrt in poln skrbij za bodočnost svoje ljubezni. Videl je že naprej, da mu ne bo obsta¬ jati v novem polku poleg takega divjaka. Zato se ga je za hip polotil kes, da je Lobinskemu na ljubo ostavil svoj dosedanji polk, kjer je mirno živel in kjer so ga ljubili vsi častniki. Toda kmalu se ohrabri in se odloči rajši trpeti, karkoli pride, radi ljubezni in prijateljstva, kakor pa odstopiti od svoje stalne nakane. Vračaje se tako potrt iz vojašnice, sreča Lobinskega in mu pove, kaj se mu je pripetilo. »Prav se ti godi,« odvrne ta in se razhudi, »kaj pa ti je bilo treba pripovedovati mu koj pri prvem sestanku take reči. Ali mora on vse vedeti? Če bi on vse to pozneje in po drugih zvedel, bi bilo boljše nego pa, da si mu to sam pravil in mu napovedal takorekoč vojno! Bog ve, kaj se še izcimi iz tega.« — 61 Naj se zgodi, kar hoče!« odvrne Kneževič zlovoljno. »Spremeniti se več ne da. No glej, za nama hiti naddesetnik; morda nama ima kaj ja¬ viti. Počakajva ga malo, da čujeva kaj je.« V tem pristopi naddesetnik ter javi, obrnivši se z vojaškim pozdravom proti Kazimira, da gospod polkovnik prosi gospoda poročnika Lo- binskega, naj bi danes z njim jezdil na sprehod, ter naj zato koj prijaše k njegovemu stanovanju. Tu imaš hudiča!« reče Lobinski potegnivši si kapo na čelo, potem ko je odšel naddesetnik. »Sedaj vem, da pridem še jaz radi tvoje lahko¬ miselnosti v nesrečo, ker mi bo on pri izletu gotovo pripovedoval, kako si se mu zameril, a j a z ga jako razsrdim, ako te bodem branil.« »Stori, kar te je volja!« reče Kneževič in migne z rameni. V tem prideta do stanovanja. Lobinski ukaže Kubi, naj hitro osedla belca Rolanda, in odjezdi v naglem diru. Bilo je ob desetih predpoldnem, ko je obstal pred stano- va njem polkovnikovim. Ta ga je že čakal priprav¬ ki 611 ; zajaše ognjenega vranca in odpravi se po- la g°ma z Lobinskim proti Schottenringu. »Danes tako ni več vaje,« reče polkovnik, | n bi zato mogla jezditi kam izven mesta. Kako b' bilo, ko bi krenila v lepi Dornbach ?« — 62 — Lobinski se nehote strese, čuvši ime kraja, kjer je prebivala sladka dika njegove prve istinite ljubezni. Pri drugi priložnosti bi ga povzdignila taka ponudba do nebes, ali danes mu je bilo jako neugodno, iti tja z razdraženim polkovnikom, ker se je bal, da ne bi pred njim nehote izdal svoja tajna čuvstva v nezadržljivem hrepenenju za ljubljeno Pavlino. Zato ga poskuša odvrniti od tega načrta in reče: »Jaz mislim, gospod polkovnik, da je danes vreme preveč soparno, da bi jezdila tako daleč. A razun tega glejte na zapadu one temne oblake, nevihta bi naju vjela sredi pota. »Oho,« se začudi nato polkovnik, »od kedaj pa se vi bojite dežja? No, umirite se, oblaki se razpodijo, in če naju tudi dež nekoliko namoči, saj to ne bo prvič, pa tudi zadnjikrat ne. Lobinski se je moral mirno prepustiti svoji usodi, ker ni bilo dobro ugovarjati razdraženemu polkovniku. Ta pa obrne malo pozneje razgovor na Kneževiča. »Pomislite, kaj se mi je danes pripetilo. Vaš dobri pobratim, ki ste mi ga kovali v zvezde, mi je izjavil danes pri predstavi, meni nič, tebi nič, da se misli ženiti, dasi sem ga malo prej očetovski poučeval, naj se varuje take budalostr Ali ni to očita drzovitost proti meni ? — Ko bi — 63 — bil vsaj nekoliko stareji, ne bi mu bil toliko za¬ meril, a da se tak golobrad mladič ženi, ha, ha, ha, čudna komedija! — A poznate li vi to nje¬ govo golobico, ali je vsaj kaj prida, — iz kakšne družine je?« Poznam jo dobro, jako krasna in plemenita deklica je, toda ne ve se ji ne za očeta, ne za mater, ampak je pohčerka nekega Dubskega, upra¬ vitelja Kneževičevega posestva.« To je lepo, tega je še trebalo,« zakliče polkovnik jezno, »hči Bog ve kakšnih potepuhov naj postane zakonita žena častnika mojega polka! — Ne, to se ne zgodi, dokler bom nosil na ra¬ menih glavo!« p »Eh, gospod polkovnik,« reče Kazimir ži¬ vahno, ljubezen je največji kozmopolit na svetu, ker se ne briga ne za narodnost, ne za stan, ne za rojstvo, ampak izvira iz neke, jaz bi rekel, že naprej usojene zveze ljubečih se src, ki se ne da tako lahko raztrgati!« Oho,« se začudi polkovnik, »od kedaj se v ' tako dobro spoznate v teoriji ljubezni ? Ste li m orda tudi vi že kje vzgriznili? — No, tega se J az od vas ne bojim, ker sem osvedočen, da ste v tem povsem mojih nazorov, pač pa upam, da svojega Kneževiča s prijateljskim uplivom pri¬ pravite na to, da si izbije take neumnosti iz glave! Mnogo mi je na tem ležeče, ker vrag vedi, — 64 — jaz si od njega nekako mnogo obetam ! - Ob¬ ljubite mi torej, dragi Kazimir, da to storite! Kazimir se nemilo razburi. Cesar se je najbolj bal, to se je zdaj zgodilo. Premišljeval je za hip sem in tja, kaj naj odgovori, a naposled se ohrabri in reče povsem odločno: »Žal mi je, gospod polkovnik, da vam tega ne morem obljubiti. In tudi ko bi mogel, odpo¬ vedal bi se rajši vsemu na svetu, kakor pa samo čisto malo pripomogel k temu, da se s silo raz¬ dvojita dve srci, ki se ljubita s tolikim ognjem in s toliko zvestobo. — Razun tega sem popol¬ noma prepričan, da bo mili moj pobratim, ko doseže svoj namen, srečen in zadovoljen in jaz bi delal jako brezsrčno in brezznačajno, ko bi ga odvračal od te njegove zaželjene sreče.« »Grom in pekel,« zakriči polkovnik ljuto, »to je vidna zarota proti meni, — kaj takega še nisem nikdar čul iz vaših ust! — No, vem, da vaše besede izvirajo jedino iz prijateljskega čuvstva proti Kneževiču in ne iz prepričanja. — Toda povem vam, varujte se, da ne bi vzgled vašega pobratima privel tudi vas v kakšno budalost! Ali za vraga, tu je že dež, a midva sva še precej daleč od Dornbacha! — Vidim, da znate dobro prerokovati vreme. — Hitro jezdiva, ker mokra bova do kože!« — 65 — Lobinski spodbode svojega konja in reče na to z lokavim nasmehom: Gospod polkovnik, jaz si usojam izreči še jedno prerokovanje!« No, na primer?« Da se tudi vi kmalu jako zaljubite in se naposled tudi oženite!« Polkovnik udari v grohotajoč smeh. Ha, ha, ha, ha. Jaz oženiti se? jaz? — Prej pade luna na zemljo nego bi se meni kaj takega pripetilo!« V tem začne liti močna ploha. Dež je vedno bolj lil in nato je začelo nad njima grometi s strašnim prasketanjem. Pognala sta konja v najhitreji dir in prišla za nekaj časa do prve hiše v Dornbachu. »Kreniva kam, dokler ne mine nevihta,« zakliče polkovnik, »ker predno prideva do kakšne gostilne, se zmočiva še bolj! Ha, glejte, vila ba¬ ronice Weberjeve! Kreniva tja! — Stara moja znanka je, še iz Milana!« Lobinski prebledi, začuvši te besede, in čuden strah mu leže v razburjene prsi; zdi se H 10 ) kakor da mu je iti na razpotje življenja in smrti. Ne spregovorivši besedice — pogleda proti v 'l'- Bila je v švicarskem slogu sezidana, jedno- na dstropna stavba, sredi prekrasnega vrta. ^Slovanska knjižnica«, snopič 107. 5 66 — Jezdila sta naglo skozi odprta vrata in km ilu sta bila pod prostranim krovom, kjer jima je hlapec prevzel konja, vodeč ju gor in dol, da se oddahneta. V tem priskoči sluga, oblečen v fino livrejo, prikloni se globoko in reče: »Milostljiva gospa baronica je opazila go¬ spoda z okna ter ju prosi, da bi izvolila priti gori.« _ Častnika sta si v predsobi s pomočjo sluge hitro uredila neredno obleko in stopila z raznimi čuvstvi v salon, kjer ju je čakala baronica s svojo hčerko. Polkovnik se pokloni damama z ono samo¬ zavestno gotovostjo, ki je bila neovrgljiv dokaz, da je mnogo občeval v finih in elegantnih krogih. Baronica pozdravi dvojico jako prijazno in reče: »Ne morem slabega vremena dovolj pre¬ hvaliti, da mi je dovelo v mojo samoto tako mile in prijetne goste.« Posedli so okoli mize; polkovnik opomni tekom razgovora baronico na one lepe dneve, ki sta jih preživela pred kakimi desetimi leti v po¬ sadki v Milanu. Začela sta živahen razgovor o prejšnjih časih. Med tem pa se je zabaval Lobinski z lepo Pavlino. 67 — Ko je stopil v sobo, je ona vztrepetala od neznanega strahu in prebledela kakor bela roža. Po malem pa se ji razburjeno srce zopet umiri in rožnata rdečica zameni zopet prejšnjo bledost na milem njenem licu. Baronesa!« je šepetal mladenič s sevajo¬ čimi očmi, »ne morem biti dovolj hvaležen usodi, ki me je tako hitro zopet privela pred vaše oči. Človek niti ne misli, da ga včasih tudi neugodna okoliščina more privesti do največje sreče. Pre- klinjaje nevihto nisem niti slutil, da jo bom malo pozneje blagoslavljal. Oh baronesa, odkar sem vas oni dan prvikrat videl, nisem mogel preživeti niti trenutka, da ne bi mi priplavala pred dušo vaša angeljska slika, in zato me vedno mori ne¬ premagljivo hrepenenje, da vas vidim in da vam pogledam v te divne oči. — Zato bi bil srečen in presrečen, ko bi si smel iz današnjega slučaja prorokovati dobro srečo, da prisije po tej blago¬ slovljeni nevihti žarno solnce, — — ne samo temu svetu, ampak tudi sreči srca mojega!« V tem vstane baronica in pozove polkovnika v tretjo sobo, da mu pokaže tam na steni visečo oljnato sliko pokojnega svojega soproga. Pavlina je poslušala z razburjenim srcem sladke besede ljubljenega mladeniča, ki so ji od¬ mevale v srcu liki mile glasbe. Silno je zardela v lice, prša so se ji dvigala kakor val, a oči so 5 * J — 68 — gledale z nepopisljivo milino v dragega ji junaka, in ko jo ta naposled prime za ročico in vzdihne: »Ah, baronesa, jaz vas ljubim, — jaz vas obo- žavam!« ni se mogla sirota več premagovati, ampak nagnila je glavico na njegove prsi in še¬ petala s trepetajočim glasom: »Tudi meni ste vi mil in drag!« Nekoliko časa sta se držala tako objeta, ne brigaje se za nikako nevarnost, ustna so se jima nehote našla v prvem, dolgem poljubu srečne in čiste ljubezni. »Kedaj pa smem zaprositi vašo roko?« še¬ peče Lobinski, trepetaje od miline. Pavlina se užalosti in vzdihne: »Ah bojim se, da nama ne bo tako lahko, priti kmalu do cilja! Mama moja misli, da sem še premlada in pravi vedno, da pred osemnajstim letom niti misliti ne smem na udajo. Razun tega pa ona mrzi vojaški stan vsled smrti mojega očeta tako silno, da je rekla večkrat, da bi me videla rajša mrtvo nego omoženo s kakim vojakom. — A razun tega — moram vam iskreno reči, — da — da — se mi nekako zdi, — — da jej ne uga¬ jate ravno najbolje ! — Včeraj sem omenila mi¬ mogrede nekaj o vas, pa me je radi tega koj strogo karala in rekla, naj se ne drznem več niti besedice o vas govoriti. Potrpiva torej še neko- — 69 liko, ker bi nama sedaj prenagel korak samo škodil, dočim bi počasi mogoče mamo pridobila.« >A kaj naj storim jaz, ubožec, do tedaj ?« vpraša Lobinski žalostnega obraza. — »Bom Ii mogel živeti tako blizu in tako daleč od svojega solrica, če me vsaj tu pa tam ne ogrejejo mili njegovi žarki?« Saj naju lahko pogostoma pohodite,« od¬ vrne Pavlina zamišljeno, »tega vam mama menda ne zameri. Razun tega prideva češče na Dunaj in tam se gotovo snideva.« »Ali bi nama ne bilo mogoče si dopisovati ?« vpraša Lobinski. Deklica ga začudeno pogleda. »Kaj pa mislite, mama bi me koj vprašala, s kom si dopisujem.« »No, poste restante?« »Poste restante? tega jaz ne razumem, ta način dopisovanja mi je neznan!« V tem stopi baronica s polkovnikom zopet v salon, ne sluteča, da ste se tukaj v njeni odsot¬ nosti našli dve srci za bodočnost, v tem ko se je ona s polkovnikom v drugi sobi razgovarjala 0 prošiosti. Med tem se je bilo razvedrilo in za nekoliko časa spomni polkovnik Lobinskega, da bi bil že c as, vrniti se v mesto. Baronica je hotela s silo Pridržati častnika na obedu, a polkovnik se - 70 — uljudno zahvali, opravičuje se, da ima važnih službenih poslov, ki mu ne pripuščajo, da bi izostal dalje. Baronica ju vabi, naj jo češče obiščeta, n ju spremi do vrat, niti ne opazivši, kako je Lo- binski za njenim hrbtom natihoma poljubil ročico njene hčerke in vzprejel od nje rdečo rožo, ki jo je imela na prsih, in jo hitro skril v svoje nedrije. Dolgo je še gledala Pavlina z okna za ljub¬ ljenim junakom, tudi on se je še dolgo oziral za njo, dokler ju daljava ni skrila drugega drugemu. »Krasna je ta deklica!« vzklikne polkovnik hitro. »Ta bi očarala tudi človeka najbolj trdnih načel. Njena lepota mi nikakor ne gre iz glave, in ne vem, kako bi bilo z menoj, ko bi se po¬ gosteje sestajal ž njo.« »Oho«, reče na to Lobinski in se sili na smeh, »na ta način bi se moglo brzo izpolniti moje prorokovanje, gospod polkovnik; ha ha ha, to bi me veselilo, ko bi vam mogel skoraj česti¬ tati ! Ah, kako krasno bi to bilo, ko bi videli ukročenega leva, kako vzdiha za lepo golobico!.« Polkovniku se stemni obraz, vzpodbode svojega konja, da se visoko vzpne, in odvrne z jeznim glasom: »Ne — nikdar! Tega svet od mene ne do¬ živi ! Ni žene pod solncem, ki bi me mogla storiti — 71 — svojim dosmrtnim robom ! Vse so jednake, vse so hinavske kače, ustvarjene jedino le za to, da onem: ki jih neguje in goji v srcu, prej ali slej zastrupijo vso srečo življenja. — To nam doka¬ zuje vsak dan sto primerov. Zato se jih je čuvati in jih smatrati za navadno igračo, ustvarjeno jedin ie za našo mimogredno kratko zabavo in naslado.« No, čujete Kazimir!« začne zopet za nekaj časa, in lice se mu zopet razvedri, »ako se ne varani, bi vam danes skoro čestital, ker se mi nekako zdi, da se je jedna od dam v vas vražje zaljubila!« Lobinski pomisli koj na Pavlino in vsa kri mu udari v lice. »Samo obžalujem,« reče polkovnik z zlobnim nasmehom, — »da se to ni pripetilo mladi, ampak stari!« Lobinski pogleda ves začuden v polkovnika, te pa reče vedno se smeje: »Da, da, to je čista resnica, stara se je zagledala v vas in naj vam i e prav ali ne! Opazil sem dobro, kako vas je gledala dolgo in dolgo, sedaj sladkim, sedaj tožnim, se daj pa nadepolnim pogledom, koprneča ljubezni ln strahu, a vedno tako, kakor da bi vas niti ne v 'dela, ampak kakor da bi bili daljna podoba n jene duše; — to so sami znaki ljubezni!« Lobinski se še bolj razburi, nevede, ali je šala ali istina, kar govori polkovnik. Toda btzo prevlada svojo zmedenost in odvrne z objestnim posmehom : »Ha, ha, to bi bilo torej še lepše, to bi vzeli vi mlado, jaz pa staro, ker bi jaz potem imel priliko, biti vam strogim tastom.« Polkovnik se grohotaje nasmeje; tako se šaleča sta prijezdila v naglem diru v mesto, in srčno se poslovivši, sta odjezdila vsak k svo¬ jemu stanovanju. Kneževič je med tem že dolgo pričakoval doma svojega prijatelja, šetaje nestrpno iz jedne sobe v drugo. Ves se preseneti, ko nakrat prihiti noter Lobinski in ga začenja strastno objemati in poljubovati. »Ah, ona me ljubi!« so bile jedine besede, ki jih je mogel s početka izustiti. Ko pa se je ta burja sladkega blaženstva nekoliko polegla, pove Ivanu vse svoje današnje dogodke v Dornbachu. Kneževič se ni mogel dovolj naveseliti sreče svojega prijatelja in je zidal ves dan gradove po zraku o bodoči sreči! Ali brzo je prišla nemila usoda; — izne¬ nada, kakor blisk iz jasnega neba, zmoti Ivanu ves raj sreče, ki ga je sanjal o nji. Po nekolikih dneh mu pride znano nam pismo njegove m a- — 73 — tere v roke, kjer mu ona nežno priobči, kako se mora po volji gospoda Dubskega njegova poroka z Emico preložiti na dve leti. Ta vest ga je naravno povsem potrla in užalos tila, in Kazimir je imel veliko truda, da ga je vsaj nekoliko umiril in utešil. Ne tuguj več, dragi Ivan, reče Lobinski, objemši nežno svojega prijatelja, ki je, prečitavši to pismo, ves potrt sedel pri oknu. »Stalna in zvesta ljubezen prevlada vse zapreke, a razun tega je še mogoče, da se ta neusmiljeni očim tvoje dike s časom domisli kaj boljšega in opusti to svojo nesrečno misel. — Sedaj se domislim one lepe latinske prislovice, ki si mi jo omenil nekega dne. Pri meni se je deloma izpolnila pred nekolikimi dnevi, ko mi je po tej nemili nevihti zasijalo ono žarno solnce, ki mi bo sijalo celo življenje, ako Bog da! Ta, prislovica se izpolnil tudi pri tebi. Kako se glasi? Pozabil sem jo že!« »Pos-t n u b i 1 a P h o e b u s !« odvrne Ivan stužnim nasmehom, stisnivši prijateljevo desnico. v. Nepričakovani prevrat. Dne 29. velikega travna tistega leta so bile napovedane velike vojaške vaje večine dunajske posadke, kjer naj bi sodeloval tudi polk naših junakov. Točno ob peti uri zjutraj so se združile razne čete na .ravnem polju blizu Simeringa. Malo pozneje so se začele vaje s tem, da sta dva polka pešcev in štiri eskadrone konjištva krenili, kakor je bilo ukazano, proti Semeringu. kjer je stala sovražna četa, sestavljena iz petih bataljonov pehote, jedne, eskadrone konjištva in pol baterije poljskega topništva. Najprej začne od obeh stranij pokanje pušk. Kmalu se je začel navidezno ljut boj pešcev. Topovi so bili z naskokom vzeti in sovražnik se je začel pomikati nazaj. Nato sta bili poslani dve eskadroni Hiittenbaehovega polka, da preženeta — 75 — neprijalelja in, ako je mogoče, mu onemogočita vrnitev. Polkovnik je bil tega dne neobično slabe volje. Ničesar mu ni bilo po volji in vsi častniki so se tresli pred njim. Gddavši poveljništvo svojemu podpolkovniku Hrabinskemu, se postavi z adjutantom na stran, da vidi, kako izvršijo konjiki napad. Krasno je bilo gledati, ko so drvile eskadrone, jaliaje z največjo naglostjo po širokem zelenem polju, mokrem še od jutranje rose, in ko je za- blisnilo v zlatih trakovih pomladanskega solnca tisoč britkih sabelj. Toda na levem krilu prve eskadrone nastane nered sredi dirjanja, in vzrok temu ni bil nikdo drugi nego naš rojak Kneževič. Na svojo nesrečo je jezdil danes mladega in besnega konja, ki se še ni bil povsem pri¬ vadil pokanju pušk in gromenju topov. Sam pa je bil zamišljen in žalosten in ni niti zapazil, kako ITUl je konj, splašen od ognja jednega neprija- teljevega bataljona, krenil na levo, in vsled tega je udaril tudi njegov oddelek za njim po isti črti. Ali zgodilo se je radi njega še hujše. Bil je na¬ brat pred širokim in globokim vodotokom, kjer se je njegov konj sredi največjega dirjanja tako silno prestrašil, da bi bil Kneževič kmalu padel. Spodbode! je konja nekolikokrat, a zaman. Žival 76 - ni hotela preskočiti vode. Med tem pa so bili ostali konjiki njegovega oddelka vodotok ob strani preskočili in so ga na strani obšli; tako ni ostalo Kneževiču drugega, kakor da ga obide tudi on. A v tem ga zapreči gromoviti glas pol¬ kovnika, ki je nered koj zapazil ter na krasnem konju prihitel kakor strela. »Grom in strela!« zagrmi razjarjenega obraza, »kaj pa delate, gospod poročnik? Ali morate biti ravno vi v vsem zadnji v mojem polku? Ni li to sramota, da se bojite tako majhnega jarka?« Kneževič vstrepeče od jeze in odvrne z ostrim glasom: »Gospod polkovnik, izvolite vi sesti na mo¬ jega konja, pa se prepričate...« Tiho, grom in strela, tiho!; zagrmi pol¬ kovnik, ves zelen od jeze. »Ne vzprejmem nika- kega izgovora, a najmanj od vas, ki bi vam pri¬ stajala bolj preslica nego sablja. Taki sentimen¬ talni platonci niso sposobni za vojake, še najmanj za konjike!« Kneževič prebledi do ušes ; — iz' dvigajočih se mu prsij mu uide zamolklo nenavadno je¬ čanje. Stemni se mu pred očmi, spodbode konja in krčevito stisne sabljo z desnico, da udari onega, ki ga je tako težko razžalil. Toda v pra¬ vem času se domisli nekaj drugega. V mislih zagleda sliko mile Emice; spomni se še do časa strogega vojaškega kazenskega zakona. Nagne sabljo pred polkovnikom in spodbode konja tako ljuto, da se mu je kri pocedila. Konj zarezgeče, se vspne nekolikokrat kvišku in odjezdi z besno hitrostjo, preskočivši jarek s tako silnim skokom, da se je začudil sam pol¬ kovnik temu skoku. Zato se kmalu začne kesati svoje prenagle- nosti, ker je dobro uvidel, da je Kneževiča brez potrebe hudo razžalil. To spoznanje pa ga razjari še bolj, ko po- misli, kako si je Kneževič hitro stekel ljubezen 'n spoštovanje celega polka, in kako je to raz¬ žalitev čulo več častnikov in konjikov. Ljut, kakor zmaj, pozove po dovršenem ma¬ nevru okoli sebe vse častnike svojega polka in ]im bere radi vsakoršnih malenkostij tako ostre litanije, da so se vsi čudili tej neobični, do sedaj se ne doživeli razjarjenosti svojega poveljnika. Ko so se vrnile čete v mesto, se začne Kneževič posvetovati z Lobinskim, kako naj bi osvetil to težko razžalitev. Če se pritoži pri višji oblasti, bi bilo ne samo brezuspešno, ampak tudi pogubno. Ker, prvič je ščitilo polkovnika vedno službeno do¬ stojanstvo, drugič pa bi izgubil Kneževič s takim Postopanjem ves svoj ugled v polku, ker bi — 78 - vsakdo mislil, da je delal tako samo iz malo¬ dušnosti. Željeno zadoščenje je mogel torej najti je- dino le v dvoboju, in radi tega se hitro odloči za poslednje. Še tistega dne pošlje Lobinskega k polkov¬ niku, s pozivom na dvoboj na življenje in smrt. Polkovnika to nikakor ni iznenadilo, ker je popred vedel, da pride do tega. »In s kakim orožjem želi gospod Kneževič, da se bijeva?« vpraša Lobinskega zlovoljno. »On vam prepušča izbiranje orožja!« od¬ vrne Lobinski. »In ve on tudi, kak veščak sem jaz v bo- renju z mečem in kako dobro pogodim?« »Ve!« odgovori Lobinski mirno. »Eh dobro, dati mu hočem željeno zado¬ ščenje, jutri, na svoj imendan. Izberem si sabljo in dvoboj na konju, kakor pristoji konjikom. Kraj pa in čas določim pozneje ter vam ga naznanim pred večerom po svojem adjutantu, ki bode moj sekundant v dvoboju. Blagovolite to sporočiti mojemu gospodu protivniku.« Lobinski odide domu in naznani Kneževiču polkovnikovo izjavo. Ta se radi tega nekoliko upokoji in začne z mirnim srcem urejevati svoje reči. Napiše dve pismi, jedno materi, a jedno — 79 — Emici in ju da Kazimiru, da ju odda, ako bi podlegel v dvoboju. S trepetajočo roko vzprejme Lobinski po¬ dani mu pismi. Bal se je za svojega pobratima, — poleg tega ga je zopet morila misel, da je on posreden vzrok vse te nesreče, ker je prego¬ voril Ivana, da je stopil v njegov polk, kjer je doživel v kratkem času toliko neprilik. Ta misel ga je uničevala tem bolj, ker je vedel, da Kneževiča vsekako čaka zla usoda, — ker, če bi mu bila v dvoboju sreča tudi mila, ako bi polkovnika usmrtil ali ranil, bi ga vendar čakal na drugi strani vojaški kazenski zakon, ki bi ga sodil kot podložnega častnika strogo in brez milosti. Te misli so vzbudile v njem toliko bol, da je vzdihnil in objel svojega prijatelja, proseč ga s tresočim glasom, naj mu oprosti, ker je on jedino vsemu temu kriv. »Ne bodi otrok,« reče nato Ivan z blagim nasmehom, »prav to bi se lahko pripetilo tebi ln vsakemu drugemu, ki ni polkovnikovih nazo¬ rov. No, jaz mu hočem pokazati, da me moja ljubezen nikakor ni storila bojazljivim!« Kazimir se nekoliko umiri, in stisnivši Iva¬ novo desnico, reče s plamtečim pogledom : »Tu li dajem svojo pošteno besedo, da te ljuto osve- Hm, ako se ti pripeti kakšna nezgoda!« — 80 — Dočim sta se prijatelja tako tešila in vzpod¬ bujala, ni našel polkovnik nikjer miru. Sicer se on ni bal ni malo dvoboja, — ta mu je bil prava igrača, — ker se je boril že čestokrat v življei ju, in poleg tega gledal v vojni tolikokrat raznolični smrti v oči. Ali pekla ga je vest in morilo ga prepričanje, da je postopal s Kneževičem nepra¬ vično in da ga je smrtno razžalil brez pravega razloga. Zelo nevoljen gre okoli petih na ulico, da se malo razbistri. Grede počasi, s prekrižanimi rokami na hrbtu, pride blizu mestnega vrta, kjer sreča dve deklici. Slučajno obrne pogled na nju in opazi, da sta obe prekrasni, posebno ona črnolaska, ki se mu je zdela, kakor da bi bila idealna prikazen njegove razburjene domišljije. Nehote obstane in se ozre za neznano krasotico. Tudi ona. obstane in upre svoje lepe črne oči v polkovnika z izra¬ zom, o katerem se na prvi mah ni moglo reči, ali je znak začudenja, iznenadenja ali pa rado¬ vednosti. Polkovniku se je celo zdelo, da se je nanj nekoliko nasmehnila, ko se je obrnila in šla dalje. Nepremagljiva sila ga je vlekla za njo. Hitel je naglo za deklicama in ju še enkrat prehiti; pogledavši stareji v oči je hodil za njo korak za korakom. — 81 — Čudna bol mu spreleti prsi, zdi se mu, da je dosedaj bival v globoki tmini, a sedaj se mu je prikazalo čarobno lice neznanega angelja, ki naj bi ga privedel na svetlobo. Na poti je srečal mnogo vojakov, častnikov in celo generalov, ki bi jih moral pozdraviti, toda šel je mimo njih, kakor da jih ne vidi, gledaje nepretrgano za neznano deklico, kamor so mu uhajale vse misli in vse predstave z nepremag¬ ljivo silo. In če bi mu kdo sedaj preprečil pot in mu zaklical: »Ej, polkovnik, kje pa so tvoja dose¬ danja načela? Ti, ubožec, si zaljubljen kakor niače!* bi ga niti ne razumel, ampak bi letel kakor brez glave dalje za neznano krasotico, ki je vzbudila z divno krasoto svojih bledih iic in s čarobno močjo svojih očij v njem tako silen, nagel in nenaden prevrat. Med tem je krenila ona s svojo spremlje¬ valko v Praterstrasse, pogledala še enkrat pol¬ kovnika z dolgim pogledom in izginila v krasni dvonadstropni hiši; malo pozneje se je prikazala v jednem oknu prvega nadstropja, gledaje po nlici sem in tja. Ko je opazila, da stoji polkovnik še vedno na ulici in da kakor okamenel gleda proti nje¬ nemu oknu, ga premeri z nekim prezimim po¬ gledom in izgine od okna. »Slovanska knjižnica«, snopič 108 . 6 82 — Zaljubljeni polkovnik začne šetati gor in dol, da bi videl še enkrat milo njeno lice. Toda ni se mu več prikazala. S težkim srcem krene naposled proti svo¬ jemu stanovanju, dobro si zapomnivši hišo, kjer je izginil njegov angelj in kjer je vrh krasne juvelirske prodajalnice visela velika ploča z na¬ pisom : Ljudevit V/eiss, juvelir. »Ali je mogoče, da se morem tudi jaz za¬ ljubiti,« je razmišljal on potem, »ali pa je to sladka prikazen in slepilo mojega srca pred smrtjo, ki me morda čaka že jutri? — Kakšna druga moč naj bi pač bila ta, ki me vleče od prvega trenutka, od prvega pogleda z nepremagljivo silo k tej deklici, ki je vendar edino le slaba ženska, slabša morda nego vse moje dosedanje ljubice? In ko bi bilo to čuvstvo tudi res prava lju¬ bezen, ali bi mi tedaj bilo mogoče, vzbuditi v nji tudi isto čuvstvo do mene? — Ali ni po¬ gledala prezirno v me in prestrašena pobegnila od okna kakor pred kakim strašilom? — Oh, morda je tudi ona že cula, da sem do sedaj čuvstvo ljubezni preziral in zasmehoval! — In če bi se mi res posrečilo, dokazati ji, da sem še vedno vreden njene ljubezni — kaj bi k temu rekli moji častniki, ki so me poznali le jjutega nasprotnika ljubezni? Ha, ha, kako bi me vsi zasmehovali!« — 83 — Lice se mu zmrači, mahne z roko po zraku in nadaljuje svoja razmišljevanja: »Ne, ne, to ni mogoče. To je samo navadno slepilo razdražene domišljije. Ni mi sojeno, da jo vidim uresničeno, — ni mi dano ljubiti in zajedno biti ljubljenemu! Zato hočem rajši ta sladka in bolna čuvstva svo¬ jega slabega srca za vedno shraniti v najskrom- nejši njegov kot, kakor pa da bi samo za las odstopil od svojih dosedanjih načel.« Toda čim bolj se je trudil, oprostiti se svo¬ jega srca, tem silneje je hrepenel za neznano krasotico. V taki borbi prispe naposled v svoje sta¬ novanje, sede k mizi ter se zaglobi v žalostne misli. »Jutri se moram boriti s Kneževičem,« po¬ misli, gledaje temno pred se. »In kaj je povod temu dvoboju? Ničesar drugega kakor moja prazna mržnja proti njemu in proti vsakemu, ki goji v srcu ono sveto in vzvišeno čuvstvo lju¬ bezni, na čemur trpi danes morda tudi moje srce. — Ah, nesojena mi vila, zakaj opazil, da je polkovnik poleg vse svoje pri¬ jaznosti in ljubeznivosti tu pa tam zamišljen in da se mu včasih prikazuje na licu odsev tajne notranje boli. - 90 Porabivši priložnost neke brzopolke, izgine nekoliko časa v sobo, kjer je bila spravljena oprava njegovih gostov; sede v kot, vzdihne in šepne: »Ah, nesojena dika moja, ko bi mi ti bila tukaj, kako srečen, presrečen bi bil jaz!« VI. Ponesrečene osnove. Dolgo se je še Lobinski obotavljaj, da pri¬ obči Juliji odkritosrčno — ločitev za vedno. Bilo mu je samemu težko, nemilo, razdejati najlepše in najblaženejše sanje deklici, ki ga je ljubila z vsem ognjem prve ljubezni. Po svojem prepričanju si je pa mislil: bolje prej ko slej. Napisal in poslal ji je - kratko pisemce, kjer ji je nežno a odločno razodel, da nikakor ne občuti do nje toliko čuvstva prave in istinite ljubezni, kolikor ga je neobhodno potrebno za srečno zakonsko življenje. Ko je julija sprejela to usodno pismo, se je je polastil s početka obup in razočaranje, ki bi jo bilo kmalu privedlo do samomora. Po malem pa se pretvorijo vsa ta njena dosedanja čuvstva v neugasljivo težnjo, da se osveti onemu, ki si je upal, razdreti njene naj- 9-2 — siajše nade in jo tako neusmiljeno prevariti; — ta želja je bila odslej njena jedina misel, jeciini smoter daljnega življenja. Pri prvem razmišljevanju je dobro pogo¬ dila, da se je Lobinski zaljubil v drugo deklico. Zato se je odločila pred vsem, da stori vse mo¬ goče korake, da zasledi njegovo novo ljubezen. Bila je deklica divne krasote. Imela je jedva 18 let. Njeni lasje, svetle črne barve, ki je že prehajala v modro, in njene velike, vedno plam¬ teče, črne oči, ki so včasih zasijale z žarnim pla¬ menom srčnosti, včasih pa zablisnile z blagim in sladkim žarom melanholije in hrepenenja, snežna belina nežnega in prozornega njenega lica, — vse je dajalo celemu njenemu bitju neki tajinstveni demoniški čar. Ker je za Lobinskim ginevala z vsem ognjem in z vso strastjo prve ljubezni, je bilo to njegovo nenadno razodetje za njo strašen udarec, tem strašneji, ker jo je doletel kakor blisk jasnega neba in prav v času, ko je menila, da je že čisto blizu zaželjenega smotra in je v svoji živahni domišljiji gradila že naprej osnove bodoče svoje sreče. Prvi naval duševne vihre jo je dovel do krvave misli. Sklenila je, usmrtiti Lobinskega, — potem pa samo sebe. Pozneje pa je zasnovala drugo zanjko, o kateri je mislila, da bode zanj še bolj pogubna. V to svrho si je pridobila dva zaveznika: mladega svojega brata Viljema za tajnega ogleduha in polkovnika Huttenbacha za slepo orodje svojih osnov. Bila je dobro zapazila, da se je polkovnik tedaj zagledal v njo. Njegovo ponašanje jo je s početka iznenadilo, zmotilo in pozneje celo raz- ljutilo, ker ga je poznala »par renome« za veli¬ kega pustolovca in vihravca in ji je bilo jako ne¬ ugodno, da je sedaj nakrat začel gledati za njo. Ko pa je sprejela pismo Lobinskega in ko so se ji misli zopet uredile, se je koj spomnila polkovnika in se odločila, da porabi njegovo lju¬ bezen za sredstvo v ožitvorenje svoje osvete. Zato se je začela kazati proti njemu vedno bolj prijazno. Kadar je on šetal pred njeno hišo, ni pobegnila več od okna, premerivša ga pre¬ žimo, ampak ga je pogledovala s sladkimi po¬ gledi. Polkovnik je izgubil radi tega pamet in srce, ker si je domišljeval, da se mu je že posre¬ čilo, steči si njeno naklonjenost s svojo stalno in strpljivo vstrajnostjo. Noč in dan je sanjal o nji in snoval razne načrte, ki bi ga seznanili ž njenimi roditelji. Naposled se je nekega dne osrčil in šel v prodajaln ico njenega očeta, da si kupi zlato ve¬ rižico. Od tega dne se je ž njim slučajno več¬ krat sestajal, ali v kavarni, ali na ulici. Tako se — 94 — je spoznal in sprijateljil s starim Weissom in ta ga je prosil pri neki priliki, naj bi ga počasti! s svojim posetom, da ga predstavi svoji obitelj . Polkovnik je to jedva dočakal. No, das: je bil v boju velik junak, se je pokazalo koj pri prvi priliki, da je v ljubezni jako malosrčen in je moral priznati sam na svojo sramoto, da je pri prvem sestanku z Julijo igral jako žalostno ulogo. Ves čas je bil zamišljen in zmeden kakor mal deček, ki ga je učitelj zasačil, da ne zna svoje naloge. Julija nikakor ni mislila, spuščati se ž njim v resno ljubovanje, ki bi ju moglo privesti do zakonske zveze. Videča, da je njena snivana sreča za vedno izgubljena, si je domišljevala v prvi boli, da so vsi možki v ljubezni jednako nestalni in da poštena deklica ne sme nobenemu vero¬ vati. Zato se je odločila, da kolikor mogoče omami in očara polkovnika, samo da bi ga tem laglje upotrebila za svoje maščevalne osnove proti Lobinskemu, izogibaje se pri tem vsake be¬ sedice, ki bi morda mogla vzbuditi v polkovniku nado na vspeh. Ta njen namen je podpiral nehote polkov¬ nik sam s svojo nespretnostjo in strahopetnostjo v ljubezni, ki ni upal nikdar spomniti niti bese¬ dice o svojih čuvstviii do nje. 95 Sicer je mnogo jako ostroumnih in naobra- ženih ljudij, ki se, ako se resno zaljubijo, proti svoji ljubici ponašajo jako nespretno, da celo smešno, vzrok temu je navadno to, da so bili taki ljudje v prvi mladosti veliki vihravci in pu¬ stolovci, ki so prezirali vsako resno ljubezen. Kedar jih pa v malo zrelejši dobi vzplamti ne¬ nadno kakšna krasotica do prave ljubezni, tedaj izgubijo ne samo srce, ampak tudi pamet, vži¬ vijo se v čisto novo duševno življenje, kjer izgu¬ bijo ono ravnotežje, ki je v takem položaju vedno potrebno, da se obvaruje moževo dostojanstvo. Uvidevši torej, da so njih dosedanja načela raz¬ pršena kakor pleve, se poprijemajo zopet povsem protivnih nazorov, omahovaje iz jedne skrajnosti v drugo. Taki ljudje postanejo s časom v zakon¬ skem življenju najrevnejši robovi svojih žen, ki potem v hiši same vladajo. Tak je bil tudi naš polkovnik Huttenbach. Dočim je znal v mladosti pisati najbolj ognjena ljubavna pisma in odkrivati deklicam svojo ne¬ stalno ljubezen z nepremagljivimi besedami, — ln dočim je do zadnjega časa ume! damam tako mamljivo dvoraniti, da je bil priljubljen v vseh odličnih grogih, — je trepetal sedaj pred pre¬ prosto mestno deklico, ki mu je tako brzo vzela v so samostalnost in smelost in mu zmedla pa- — 96 — met tako nemilo, da je v razgovoru ž njo tu pa j tam bledel največja protislovja in budalosti. Med tem je Julija s pomočjo svojega brata j Viljema izvedela za novo ljubezen svojega ne- vernika in nekoliko dnij pozneje je dobila baro- | niča Weberjeva sledeče pismo brez podpisa: »Milostljiva gospa! Nekdo, ki mu je mnogo na poštenju in ‘ sreči Vaše obitelji, je tako svoboden, da Vam priobčuje, da ima Vaša hčerka Pavlina tajno Iju- bovanje z ulanskim poročnikom Kazimiram Lo- binskim, ki je povsodi poznan kot jako lahko- umen, vihrav in brezsrčen mladenič, ker je že ; mnogo deklic pogreznil v sramoto in nesrečo. Ako dvojite o resničnosti teh besed, blago¬ volite se potruditi, oprezno sprejeti katero od njegovih pisem, katera on običajno pošilja Vaši | hčerki pod napisom: P. L. 100 poste restante.« To brezimno pismo je bil silen udarec ba¬ ronici. Ljubila je svojo hčerko z vso nežnostjo . materinskega srca in je bila njena glavna naloga v življenju jedino le skrb, da postane mila njena ljubljenka kolikor mogoče srečna. V to svrho ni štedila ne truda, ne denarja, da odgoji hčerko kolikor mogoče dobro in plemenito, trdno ve¬ doča, da je prava in strogo moralna odgoja te- , melj bodoči sreči vsake deklice. — .97 — Živeča v trdnem prepričanju, da je njena hčerka pravi vzor deviške kreposti, je morala spoznati, da je ljuto prevarana, in zato jo je ta vest grozno potrla. Bila je sicer že davno opazila, da se je Pavlina povsem spremenila, odkar se je seznanila s poročnikom Lobinskim. A niti na misel ji ni prišlo, da bi se njena hči upala tajno dopisovati s kakim možkim, in še celo z vojakom! Na srečo je bila Pavlina ravno v vrtu, ko je sprejela njena mati pismo in ni niti slutila, kaka nevarnost preti njeni ljubezni. Baronica se je med tem odločila, da ne pove Pavlini ničesar, dokler se sama ne prepriča o resničnosti te tajne vesti. Najprej je ukazala svoji stari služkinji Be- tiki, ki je služila še roditeljem njenega pokojnega soproga, — naj vsak dan, kadar se pošta odpre, vpraša za pismo pod znanim naslovom; nekoliko dnij pozneje se starici res posreči, da ulovi jedno teko pisemce, ki ga koj odda baronici. To pismo se je glasilo: Mili moj angelj! Tvoje zadnje pisemce me je storilo najsreč¬ nejšega človeka tega sveta! Ti torej dovoliš, da Pri Tvoji dobri in plemeniti materi zaprosim Tvoje mile ročice, uvažuje neznosne muke, ki jih »Slovanska knjižnica«, snopič 108. 7 — 98 - povzročuje mojemu ubogemu srcu oddaljenost, ki me loči od Tebe! Ah, kako željno, pričakujem onega časa, ki naju zjedini za vedno. Dal Bog, da se nama ničesar ne pripeti, kar bi naju moglo odvrniti od zaželjenega smotra. Danes še ne morem pred Tvoje angeljsko lice, ker me tukaj veže nemila služba. Ali jutri, ah jutri, pridem na krilih žarne ljubezni, da iz¬ prosim od Tvoje matere na kolenih Tvojo ročico ! Sedaj pa mi ostani z Bogom, Ti žarno solnce moje ! Moram zaključiti, ker to pismo pi¬ šem na straži in se bojim, da me kdo ne zasači pri tem sladkem poslu. Nadejam se, da Ti zadnjikrat pišem »poste restante«, ker, ako Bog da, si bova odslej pri¬ občevala najina sladka čuvstva lice v lice v na¬ ročju srečne in mirne ljubavi! Poljubivši Te nebrojnokrat, ostajam Tvoj, do groba Te ljubeči, Kazimir. »To je lepo!« reče baronica polglasno, britko se nasmehnivši. »Vidim, da je bil skrajni čas, da sem prišla tej ljubezni na sled, ker se mi zdi, da je ta gospodič dospel pri Pavlini že jako daleč! — Vidi se sicer iz celega pisma, da jo iskreno ljubi in misli poštenim potom priti do svojega namena! A Bog ve, ali bo tudi mogel osrečiti mi milo moje dete?« — 99 — Gre nekolikokrat po sobi, sede na divan in st zamisli v različne misli. Glava se jej skloni, a na licu se jej prikaže izraz tuge in straha. Nato se začujejo na hodniku lahki koraki, srebrnoglasno pevanje dekliškega grla, in v tistem času prihiti Pavlina v sobo, lepa, divna, vedra in vesela, kakor pomladansko jutro. Videvši mate¬ rino lice, se vsa prestraši in upre v njo svoje oči z izrazom groze in trepeta. »Kaj ti je, draga mama, da si tako bleda in zmučena?« vpraša s trepetajočim glasom, koj pogodivša, da se je moralo pripetiti nekaj ne¬ običajnega. Nič ni, dete moje,« odvrne baronica navi¬ dezno mirna, »imela sem malo omotice, sedaj pa je zopet dobro.« Pavlina jo premeri z dvomljivim pogledom. Bila je dobro opazila, da je mati nekaj bolje v nedra skrila. »Joj, ako je Kazimirovo pismo !« pdde ji hitro na misel in prebledi od strahu. Nato reče mati z blagom glasom: »Sedi poleg mene, dete moje, hočem se danes s teboj izgovarjati nekoliko dalje o rečeh, ki se tičejo bodoče tvoje sreče.« Deklica sede poleg nje, še bolj prebledi, in sr ee bi ji skoro razbilo prsi od bojazni. Sedaj ni več dvomila, da je mati prišla na sled tajnemu njenemu dopisovanju s Kazimiram. 7 * — 100 Nekoliko časa molči, a potem jo prime mati za trepečo ročico in reče nežno: »Sedaj si stara sedemnajst let in si v dobi, ko dekliško srce najlaglje pade v nesrečo. V teh letih vlada celemu bitju jedino le srce in čuvstvo, ki lahko zajde na stranska pota, ako ga razum s časom ne ukroti. V tvojih letih veruje neizku¬ šeno srce jedino le prvemu vtisku, ne misli globlje na notranjo vrednost tega vtiska, ne vidi mogočih nasledkov, ki bi se pripetili, in s časom se pokaže, da je bil ta vtisek lažnjiv! — Gotovo me razumeš: hočem reči, da se deklica v tvojih letih more najlaglje zaljubiti!« Žarna rdečica oblije Pavlinino lice. »Nisem nasprotnica prave in zveste lju¬ bezni, Bog obvaruj!« reče baronica blago in glas ji tako vztrepeče, da se je zdelo, kakor da hoče zajokati. »A kadar pregledamo nebrojne slučaje nesrečne ljubezni,« reče ona, »tedaj se mora ma¬ terino srce bati za srečo svojega milega otroka. Ah, celo naše življenje ni drugega kakor dolga vrsta prevaranih nad, ko moramo nebrojnokrat biti brez sreče, o kateri smo sanjali, ki pa, komaj požene v našem srcu, često že v kali postane žrtev neusmiljene usode! — Večkrat se nam pri¬ kaže tudi to, za čim nam srce najbolj gineva in teži, i— s časom kot nečimeren in nevreden predmet našega hrepenenja. No, srce je slabo in — 101 — se da prevariti od čara prvega vtiska. In kadar se prepriča, da se je goljufalo, tedaj je tem bolj nesrečno, čim silneje je hitelo za nevrednim smo¬ trom svojega hrepenenja. V taki nesreči ni bol¬ nemu srcu nikjer več zdravila na svetu. Zamre počasi, zamre s časom čisto, postane prazno in pusto kakor izkopan grob in se uda obupu, ka- terega ga more rešiti jedino le smrt. Zato je srečna ona deklica, ki ume ukloniti svoje srce razumu in ki se z zaupanjem poveri svoji materi, ako se svojemu čuvstvu nikakor več ne more upreti. Na materinem srcu dobi gotovo najprej leka za svojo rano in utehe za svojo bol. Ona pa, ki dela za materinim hrbtom, — je že na pol pota, ki vodi k sramoti, nesreči in obupu. — Ne bi ti jaz danes govorila o takih rečeh, — ko bi ne opazila na tebi od nekaj časa sem neko čudno spremembo, ki bi ji rada izve¬ dela vzrok. — Zato mi povej iskreno in odkri¬ tosrčno, kaj se je dogodilo s teboj?« Pavlina se strese. Povesi oči, prsi so ji tre¬ petale, a po razžarjenem licu so kapale obilne solze. Vrže se materi na prsi in šepeče jokaje: »Ah, mama! — jaz ga ljubim z vsem svojim srcem, — a jaz nisem kriva, — da se je tako zgodilo k Silni jok ji ne pusti dalje govoriti. — 102 — Mati jo začne poljubovati, milovati in miriti, in ko se deklica nekoliko potolaži, reče nežno: »Dete moje, davno že vidim, da ljubiš in tudi vem, koga ljubiš ! — Nikakor ne bi se jaz pro- tivila tvoji ljubezni, ako bi ne bil oni, ki ga ljubiš, vojak, ko bi ne bil tako mlad in neizkušen in — ako bi ne bila čula o njem jako slabe vesti! Tu prečitaj to pismo od neznane roke, pa bodeš sama videla, da bi bilo daljno občevanje s takim človekom jako usodepolno za te, tudi če bi bilo le pol resnice, kar se čuje o njem !« Pavlina pograbi pismo z nemirno roko in prečitavši ga naglo, vsklikne s popolnim osve- dočenjem: »Ne, to ni mogoče, — to je zlobno obrekovanje kakega neprijatelja, — jaz tega ne verujem, pač pa sem uverjena, da je on dober in plemenit človek!« »Kaj pa bi bilo tedaj, dete moje, ako se uresničijo zli glasovi o njem?« vpraša mati. Deklica se nekoliko zamisli. A brzo pre¬ križa roke na prsih, dvigne oči proti nebu z izrazom blaženstva in reče: »Ah, mila mama, tedaj bi mu oprostila — vse in bi ga nikdar ne vpraševala za njegovo prošlost, — ker ga ljubim in ljubiti ga hočem do groba!« »Ti bi mu oprostila?« reče mati z žalost¬ nim nasmehom, - »a.Bog? — Misliš li, da bi — 103 — mu tudi Bog odpustil tako težke grehe, pravični Bog, ki vsako nezvestobo kaznuje že na tem svetu s svojim prokletstvom ? — Misliš li, da solze prevaranega dekliškega srca ne sezajo tja do neba, vpijoče za osveto? — Ali bi ti mogla biti srečna poleg človeka, ki ga za vsakim kora¬ kom preganja kletev nezvestobe? Ne, dete moje, do tega ne sme priti, ako je res tak, kakor ga opisuje to pismo. Ti ne smeš po nedolžnem trpeti poleg tolikega grešnika in biti deležnica kletve, ki mora pogubiti nezvestneža prej ali slej. Zato se je treba najprej osvedočiti, ali je resnica, kar se govori o njem. Do tedaj pa moraš usta¬ viti vsako nadaljnje občevanje z njim, in uvidiš sama, da se ne morejo tako brzo uresničiti vajine osnove o zarokah, ki sta jih brez mene tako lepo zasnovala. Lobinski pride jutri, da prosi za tvojo roko, kakor si mu dopustila brez rnojega znanja in dovoljenja. Pripravi se torej dobro na jutrajšnji dan, da se ne pokažeš slabe pred njim in pripusti meni daljni razvitek te reči. Tvoji materi je gotovo največ na tvoji sreči. — Ti si proti meni težko grešila, — jaz ti to opro¬ ščam, — ali samo pod tem pogojem, da ne storiš v tej reči ničesar več brez mojega vedenja in privoljenja! — Ali hočeš tako storiti ? — Hočeš 'i tudi odslej, kakor do sedaj, biti moje dobro in Poslušno dete?« 104 - »Hočem, draga mama!« odvrne Pavlina jo¬ kaje, sklonivši glavico na materino krilo — »samo oprosti mi sedaj. Nikdar bi ne bila storila tega brez tvoje vednosti, — a jaz ga ljubim preveč, in vede, kar si mi pravila, da sem še premlada za možitev in da bi me ne dala rada vojaku, ni¬ sem si znala drugače pomagati, misleča, da s časom spremeniš svoje misli! - A draga mama, — zaklinjam te, ne sodi o njem preveč strogo, ker bi se raje odpovedala življenju nego njemu!« »Ne greši, dete, proti Bogu,« reče mati pre¬ strašenega obraza, »zaupaj vanj, — in v mater svojo! Ako je Lobinski dober in pošten človek, nočem ti kratiti svojega blagoslova!« Drugega dne okoli dvanajstih se pripelje eleganten izvozček pred vilo in iz voza skoči Lo¬ binski v praznični opravi in hiti vesel po stop- njicah v prvo nadstropje. Ko ga Pavlina z okna opazi, zazebe jo okoli srca, zdi se ji, da mora umreti. Radost, strah in nada pretresajo jej dušo ob jednem s tako silo, da bi se bila zgrudila, ko bi je ne bila prestrigla mati v svoje naročje. Odvede jo v drugo sobo in jo posadi varno na divan. — 105 — Med tem stopi Lobinski vesel v salon, a ko zapazi baronico samo in resni njen izraz, ob¬ stoji nekoliko trenutkov ves osupnjen pri vratih, koj sluteč, da se je pripetilo nekaj nenavadnega. Baronica pa zbere vse sile, da zakrije svojo razburjenost in da se pokaže kolikor mogoče mirno pred Lobinskim. Po običnih frazah obrne ona sama razgovor na njegovo namero. Vem, gospod poročnik — zakaj ste danes v tej paradi došli sem. — Mislite prositi za roko moje hčere. Moram priznati, da me veseli, da ste se odločili, dovršiti na pravem in poštenem potu to, kar ste začeli na tihem in na nedopustljiv način, — za mojim hrbtom. A jako mi je žal, da vam vsaj za sedaj ne morem obljubiti, da to tako hitro dosežete, kakor ste si morda že domišljevali!.« Nato mu začne v dolgem govoru s fino, a hladno prijaznostjo razlagati vse mogoče vzroke, hi ne privolijo na njegovo zakonsko zvezo s Pavlino. O znanem nam brezimnem pismu ni opom¬ nila ni besedice. Lobinski je bil ves prestrašen. Lice mu prebledi, glava se mu skloni na prsi, a oči mu sevajo z izrazom gnjeva, gledaje v praznino, ka¬ kor da bi iskale pravi vzrok nenadne propasti n jegove sreče. Bilo mu je jasno v duši, da je še neki poseben razlog, da je baronica proti njemu tako postopala. Zato jo naglo vpraša: »Zaklinjam vas, baronica, recite mi po res¬ nici, ali so ti jedini razlogi, da mi kratite zaže- ljeno srečo, ali pa imate še kak drug razlog? »Nimam,« odvrne baronica z negotovim glasom in migne z rameni. »Morda ste kaj o meni culi, da sem lahko¬ miseln, vihrav, spremenljiv človek,« reče Lobinski mrzko, »no, naj je kakor hoče, nočem se opra¬ vičevati, ampak resnično vam povem; da sem do sedaj v istini bil lahkomišljen, a iz tega še ne sledi, da sem tudi pokvarjenega srca in da ne bi postal dober soprog.« Baronica ga začudeno pogleda, a ne odvrne ničesar. Lobinski pa, kakor da bi ga bilo to ohra¬ brilo, ji začne opisovati svojo ljubezen do Pav¬ line z najstrastnejšim ognjem svojega čuvstva in pade naposled pred njo na kolena, prose in za- klinjaje jo, naj mu ne razdere najlepših sanj nje¬ govega življenja. Njegove besede so bile polne najsilnejega čuvstva in tako navdušene, da se mu ni mogla dalje upirati. Videla je, da je pre¬ magana od čuvstva sočutja in usmiljenja. Nekolikrat se strese, kakor da se izogiblje tega čuvstva, a naposled si zastre lice z obema rokama in šepeče s tihim glasom: — 107 -Naj bode, kakor je Bog dosodil! Vzemite jo, — slobodno in kot vojak! Ali pod jednim samim pogojem!« »In kateri je ta pogoj?« vpraša on pre¬ strašeno. Da na zaroko pred letom dnij niti ne mi¬ slite!« odvrne ona odločno. »Ne vprašujte me, zakaj vam stavim ta pogoj; imam za to razlogov, o katerih se s časom ogvedočite, da so bili po¬ vsem opravičeni. Razun tega je za vaju bolje, da se s časom spoznavata in drug drugega proučita, predno se za celo življenje zvežeta z nerazvez- ljivo zvezo!« Lobinski je pristal v ta pogoj, čeravno s težkim srcem. Ostala je pa v njem sladka tolažba in nada, da pride vendar enkrat do zaželjenega smotra. V tem stopi Pavlina v salon, smehljaje se in jokaje ob jednem. Cula je iz druge sobe zadnje materine besede, ki so vzbudile tudi v nji novo upanje. • Objame najprej mater, a potem Lobinskega, ki j° je z nepopisljivim blaženstvom držal še dolgo objeto, tešeč jo s sladkimi besedami. Pri odhodu ga prosi baronica, naj kolikor mogoče redko obiskuje njeno hišo, ker bi ji ne bii° ljubo, ako bi dal povod raznim govoricam, dokler ni reč povsem na čistem. 108 - Nato se odpelje Lobinski težkega srca zo¬ pet v mesto. Sestal se je pri obedu s pobratimom Ivanom, ki ga je že nestrpno pričakoval, in mu povedal vse, kar je danes doživel. »Najina usoda je prilično jednaka!« reče Kneževič s tužnim nasmehom. »Obadva morava pričakovati uresničenja svojih nad od časa, ki nama prinese lahko še kaj hujšega. Tešiva se torej z nado na boljšo srečo. Vendar bodi opre¬ zen Kazimir, — ogibaj se povsodi vsakega, če¬ tudi le kratkega občevanja z drugimi deklicami. Gotovo bo sedaj več oči opazovalo vsak tvoj korak, ker se tudi meni nekako zdi, da je obre¬ kovanje tako hitro pokaziio tvoje načrte! — No res, imam ti tudi jaz nekaj povedati, kar ti gotovo nekoliko razveseli žalostno srce! Med tem, ko si bil ti v Dornbachu, sem prišel slučajno ljubezni našega polkovnika na sled. Ko sem jezdil okoli jednajstih po ulici proti Pratru, sem slučajno po¬ gledal na neko lepo hišo in v jednem oknu za¬ pazil prekrasno črnolaso deklico, ki je gledala na ulico. Uprl sem za trenutek vanjo svoje oči in se res presenetil, ko sem zagledal za njenim hrbtom glavo našega polkovnika, ki ji je hotel ravno nekaj šepniti, — pa ko me zagleda, skoči nazaj, kakor da bi ga pičila kača.« »Ali si si tudi zapomnil hišo?« vpraša Ka¬ zimir naglo. — 109 — -Sem. Vrhu neke juvelirske prodajalnice visi ploča z napisom : Ljudevit Weiss, juvelir.« Ha, ha, pri moji duši, ona je in nobena druga, moja zapuščena Julija,« se nasmeje Ka¬ zimir, »ha, ha, ha, naš strogi polkovnik postane moj naslednik. To je lepo, to mi je drago — kdo bi si to mislil pred jednim mesecem !« »Ne smejaj se mnogo,« reče nato Kneževič, natočivši si zadnjo čašo vina, »ker se mi vse nekako zdi, kakor da bi njeni prsti prekrižavali tvoje osnove!« »Ha, morda imaš prav! Ona je sposobna nčiniti kaj takega. Toda jako čudno bi bilo, da še sedaj teži za maščevanjem, ko je dobila tako uglednega snubca! No, vse je mogoče, ker žen¬ sko srce je uganka, ki se ne reši tako lahko!« VII. Novo orožje in nov zaveznik. »Praviš torej, Viljem, da si oddal ono pismo na pošto in da ga je baronica Weberjeva spre¬ jela?« vpraša Julija nekega jutra svojega brata, sede v fini, beli jutranji obleki na mehkem di¬ vanu od modrega baržuna in prezirno gledajoča Viljema, ki je držal šolske knjige v roki in že bil pripravljen, da gre v šolo. »Da!« odvrne Viljem precej nemarno in maši zadnji kos s surovim maslom namazanega kruha v usta. Bil je že visoko vzrasel fant, vitkega in nežnega stasa, pravilnega in duhovitega, a jako bledega obraza, kjer se je jasno videlo, da mu šolski prah ne prija najbolje in da bi se ga rad otresel prej ko prej. »Pa praviš, da poleg vsega tega Lobinsk' vendar zahaja v baroničino hišo?« — 111 Viljem potrdi samo z glavo, srdito zagrabi kapo in gre proti vratom. 2Kaj ti je, — kam pa bežiš tako naglo?« reče deklica. »Pusti me, in ne muči me nikdar več s ta¬ kimi rečmi, ker sicer, pri moji duši, povem vse očetu !« »Kaj pa ti je za Boga, da si nakrat tako vzkipel?« »Beži, beži od mene,« odvrne fant prezirno »vidim, da na dve strani lažeš, a to ni lepo! Rada bi Lobinskega zopet k sebi privabila, a poleg tega lažeš polkovniku. Beži, misliš, da te ne vidim, — kaj takega še nisem čital v nobe¬ nem romanu, da bi dobra deklica v jednem in istem času imela dva ljubčka!« Te besede izusti fant naglo in jezno, in nataknivši kapo na, glavo pobegne skozi vrata, brez pozdrava. Julija skoči, da bi hitela za njim, a v tem stopi sobarica v sobo in javi, da je prišla šivilja, da ji naredi novo obleko. »Naj vstopi!« reče Julija jezno. Nato stopi v sobo lepa plavolasa deklica, Priprosto, a jako ukusno oblečena, vedrega in veselega obraza, na katerem se je koj videlo, da l e njena glavna naloga življenja, preživeti kolikor mogoče ugodno minljive dneve mladosti. — 112 — Julija se ž njo razgovarja o kroju in modi nove obleke, ko zapazi naenkrat pod njenim vra¬ tom majhen medaljon, a v njem sliko Lobinskcga. Vsa prebledi in vztrepeče od notranje boli. »Čegava je ta slika?« vpraša ona, šileča se na smeh. »Mojega nekdanjega dragega, nekega po¬ ročnika Lobinskega!« odvrne deklica, malomarno se nasmehnivši. »Poznam ga dobro!« vsklikne julija ne¬ premišljeno. »Poznate ga?« vpraša deklica z zlobnim nasmehom, »morda je tudi vam kedaj dvoril? Julija jo ljuto pogleda in odvrne: »Kaj pa mislite? Spoznala sem se ž njim le površno in sem o njem čula, da je velik vihravec in da pri nobeni ljubici ne ostane dolgo. Gotovo je tudi vas hitro zapustil. Ne?« »He, he, kedaj že!« je pripovedovala de¬ klica, vedno se smeje. »Jaz ga pa ne maram več in se sedaj maščujem nad njim s tem, da nosim javno to njegovo sliko, dobro vede, da mu to ni prav!« »Vam je !i kedaj pisal?« vpraša julija, ka¬ kor da bi se česa spomnila. »Da. Imam še sedaj nekoliko njegovih pisem.« Julija se zamisli. Nakrat se ji zvedri lice. — 113 Čujete, draga prijateljica,« reče dobrohotno, »rada bi mu naredila majhno sitnost in bi po¬ trebovala nekoliko njegovih ljubavnih pisem! — Storite mi torej to uslugo in pripustite mi samo za nekoliko dnij nekaj njegovih pisem. Tu vam poklanjam to zlato zapestnico. — To vam bodi porok, — saj on tako ni več vaš, a poleg tega vam jamčim, da on tega nikdar ne izve.« Deklica, zagledavši dragoceno zapestnico, se hitro odloči in reče: »Svobodno, naj bode, saj tako ne maram več zanj, ker se mi je pre¬ hitro izneveril. Zagledal se je v mojo prijateljico, a potem kmalu v drugo, tretjo in tako dalje. Zdi se mi, da bi on niti sam ne mogel našteti vseh deklic, ki jih je omamil in prevaril s svojo le¬ poto in s sladkimi besedami!« »Poznate li še katero njegovih ljubic?« vpraša Julija. »Poznam jih celo množico !« odvrne deklica in začne naštevati: Pred menoj je imel dve sestri trafikantinji, jedno šiviljo in jedno pevko v oper¬ nem zboru. Pozneje, za menoj jedno plesalko, a Potem jedno igralko, zatem zopet jedno pevko, v zadnjem času pa sem čula, da dvorani lepi hčeri nekega bogatega juvelirja in neki prekrasni baronesi v Dornbachu.« Julija zardi. Zakrivša svojo zmedenost, reče boječe: »Vidim, da še vedno mislite nanj, ker se »Slovanska knjižnica«, snopič 108 . 8 — 114 — tako zanimate zanj! A brez vse šale, bi li vi meni ne mogla pripomagati do nekolikih pisem tudi od drugih njegovih ljubic, ki ste dobra ž njimi? — Dati vam hočem, resnično, še trikrat bolj dragocen dar, ako mi storite po volji.« »Zakaj pa ne,« reče deklica, »drage volje se hočem potruditi, da vam naberem kolikor mogoče veliko njegovih ljubavnih pisem; oddam vam jih sama po nekolikih dneh.« Deklica vzame potem mero za novo obleko, zavije zapestnico v papir in jo vtakne v žep, po¬ kloni se in odide iz sobe. Nekaj dnij pozneje dobi Julija od nje cel sveženj pisem Lobinskega. Začne jih hitro hlastno prebirati; videč v vsakem listu one ognjene izraze ljubezni in bujne poezije, ki so nekdaj spajali tudi njeno srce s sladko nado, — to vzplamti še bolj njen gnjev in sto maščevalnih mislij šine ji v glavo, budeč ji na obrazu izraz zlobne de¬ monske radosti. Čudno slavje je slavila, čitajoča ta pisma, osobito, ko je zapazila, da je Lobinski na vsa¬ kem pismu s celim imenom in naslovom pod¬ pisan. Sedaj je bil v njeni oblasti, ker je samo trebalo poslati ta pisma baronici, in njegovim nakanam bi odzvonilo za vedno. No, to ji še ni bilo dovolj! Izbere jedno pismo, kjer je stal stavek, ki bi se dal tudi — 115 — obrniti na sedanjo ljubezen Lobinskega. Ta stavek se je glasil tako: »Kar si ti, dika, cula, da ljubim in hodim za neko drugo deklico, — ni resnica, ker jaz samo tebe jedino ljubim in ves ta svet me ne more odvrniti od tebe! Zato ne veruj, kar govore zli jeziki o meni, ampak veruj jedino le v me in zaupaj svojemu Kazimira.« — To pismo je bilo pisano 12. rožnika 1864., torej prilično pred jednim letom. julija vzame to pismo in spremeni oprezno zadnjo številko v 5 tako, kakor da bi bilo pismo napisano pred nekolikimi dnevi. Nato vzame papirja in napiše baronici sle¬ deče pismo : Milostljiva gospa! »Gotovo Vam je Lobinskega pisava že do¬ volj znana. Zato Vam pošilja jedna njegovih žrtev nekoliko ljubavnih pisem, da se uverite, da je on res velik strokovnjak v varanju in zapelje- vanju poštenih deklic, da zna celo svoje srce v jednem in istem času razdeliti na več stranij, kakor Vam pokaže koj prvo od teh pisem !« Zatem zapečati vsa ta pisma v jeden omot, napiše nanj baroničin naslov, se obleče in na¬ poti sama na pošto, da ta tovor novega orožja odpravi v Dornbach. 8 * — 116 — Jednega zaveznika sem izgubila,« misli si med potom, »a sreča mi je mila in vidim, da bodem izhajala tudi brez njega.« Med tem ni niti slutila, da se je za njo proti Lobinskemu našel v samem Dornbachu nov in to jako nevaren sovražnik. - Bil je to neki bogat in še mlad posestnik, imenom Konrad Fichtenberg, neposredni sosed baronice Weberjeve, ki je povsem samostalno gospodaril; ni imel ne roditeljev, ne bližnjih so¬ rodnikov, a imel je veliko imetja, ki ga je dobil po očetovi smrti. — Prepuščen samemu sebi od svojega dvajsetega leta, se je hitro udal razkošju in raznim strastem tako, da si je na celem Du¬ naju pridobil glas jednega najgalantnejših pusto¬ lovcev. Venera in Bah sta bili božanstvi, kate¬ rima je vedno žrtvoval; — sledovi razuzdanega življenja so se mu videli na velem licu, rdečem nosu in na čelu, ki se mu je raztegnilo že skoraj tja do temena, akoravno je imel še le 32 let. — Sicer pa je bil še spodoben mož; — na obrazu se mu je čitala vedno največja dobrosrčnost, do- čim so mu črne duhovite oči tu pa tam zasijale z žarom srčnosti, smelosti in samozavesti; — v vseh krogih in društvih je vladal skoraj nepre¬ magljivo in gospodoval kakor se mu je zljubilo. Kraj vseh svojih napak je imel vendar ne¬ koliko jako važnih krepostij. Podpiral je znanosti — 117 in umetnosti z radodarno roko, poleg tega pa je jako mnogo storil za uboge, kjerkoli jih je našel. Vendar je prišel čas, ko je opustil vse svoje napake in strasti. Bilo je pred nekolikimi meseci, ko je moral posetiti radi nekega posla svojo sosedo baronico Weberjevo. Tam je videl Pavlino in je postal od tega časa ves drug človek, — krotek, miren, za- mišljen, ogibal se vseh dosedanjih društev, ta¬ vajoč sam po bližnjih gozdih ves izgubljen v mislih na božanstveno deklico. Vsa njegova čuv- stva so se zjedinila v obožavanju ljubljene Pav¬ line in radi tega ni bilo več zanj nobene stvari na tem svetu, ki bi ž njo ne bila zvezana njena angeljska podoba. Spočetka se je sam smatral nevrednim tako čistega angelja, bil je v krotki zadovoljnosti srečen in blažen, da jo je gledal samo od daleč. Kar je zapazil, kako se Lobinski vedno po¬ gosteje prikazuje v baronični vili, in v njem se je vzbudila skrajna ljubosumnost. — »Kaj?« je premišljeval »ta lahkoumi vetrnjak, ki ni za las boljši od mene, naj mi odvzame ljubljeno diko, na j me opleni žarnega mojega solnca, ki me je rešilo iz tmine napak in pokvarjenosti, — naj me opleni jedine sladke nade, ki me še veže na življenje?« — 118 — Ta misel ga je morila noč in dan in ga silila, da je večkrat prihajal k baronici, iskaje vsakokrat drug povod svojim posetom. Toda čim bolj se je trudil, da se približa Pavlini, da se ji kaže ljubeznjivega in da vzbudi v nji naklonjenost, — tem bolj se ga je ona ogibala, boječa se ga kakor kakšne pošasti. Ko je na svojo žalost opazil in se prepričal, da Lo- binski pri nji vedno bolj uspeva, se je udal naj- strastnejši ljubosumnosti in obupu, in vsa čuv- stva so se mu zjedinila v neutešljivo težnjo: da pokaži osnove kletega tekmeca, ker mu že sa¬ memu ni bilo sojeno, priti do zaželjenega vspeha! Istega dne, ko je bila Julija na pošti, se je napotil on okoli dvanajstih k baronici v poset. Ona ga je sprejela s prisiljeno in hladno uljud- nostjo, ker ga tudi sama ni prav rada videla. Pavlina pa je zbežala, ko ga 4e zapazila, v drugo sobo, pozabivša na vsa pravila dostojnosti. Tako je ostal sam z baronico; razgovor se jima je s početka plel jako dolgočasno o vremenu in o drugih jednakih, suhoparnih predmetih. Naenkrat prezirno vpraša: »Ali je res, da se baronesa Pavlina zaroči z nekim ulanskim poročnikom Lobinskim ?« Baronica ga pogleda od nog do glave z jeznim pogledom in srdito odvrne: — 119 — »Kdo pa je vas tako nalagal? Mislite li, da kadar pride človek v kako hišo dva, trikrat, da mora postati koj zaročnik domače deklice? In če bi on tudi hotel vzeti mojo hčer, mislite li, da bi jaz bila tako neumna in dala svojo Pavlino, ki je komaj detinstvu odrasla, — človeku, ki ga še prav ne poznam?« >Oh, oprostite, milostljiva gospa baronica,« zakliče Fichtenberg ves razburjen, »meni niti na misel ni prišlo, da se dotikam tega vam nelju¬ bega predmeta. A jaz sem tako čul in ker vem, da je Lobinski pravi pravcati Don Juan, sem pomi¬ loval baroneso Pavlino in sem zato sklenil, da vas vprašam, ali je resnica ali ne, kar govori svet; toda iskreno vam povem, da sem srečen, presrečen, da me je prevarila ,farna* !«'* Nato je začel baronici kakor v šali pripo¬ vedovati razne ljubavne dogodke svojega tekmeca Lobinskega, jako pretiraje, a opravičuje ga poleg tega vedno z mladostjo in živahnim tempera¬ mentom. Baronica ga je poslušala z vedno večjim studom, dobro vede, kam meri; naposled se ni m °gla več premagovati in je rekla, prezirno se nasmehnivši: »Gospod, ako je res vse resnica, kar mi pripovedujete o tem nesrečnem Lobin- skem, torej vam moram -povedati iskreno, da vi n, b za las niste boljši od njega!« (j 120 - Te besede so presenetile Fichtenberga tem bolj, ker s početka niti ni prav vedel, ali jih je baronica izrekla v šali ali v resnici. Zato jih je poskušal obrniti v šalo, — a videvši, da baroni¬ čina nevolja vedno bolj raste, je izustil nekoliko zmedenih fraz iri odšel jako nespretno. Baronica, vesela, da se ga je tako brzo iznebila, je šla k oknu, opazovaje njegov odhod do kraja. A v tem je došel listonoša in oddal precej debel sveženj. Baronica ga je odprla in ugledala pred seboj celo vrsto vsakojakih ljubavnih pisem Lo- binskega; užalostila se je in sedla vsa uničena na divan. »Torej je res vse istina, kar se o njem sla¬ bega govori!« šepeče, zakrije si obraz z obema rokama in začne britko jokati. Sede nekoliko časa tako, ni zapazila sobarice, ki je tiho šla skozi sobo, tudi Pavline ne, ki je hitro prihitela v sobo, ko je čula, da joče mati. »Kaj ti je, draga mama?« je vprašala Pav- ' lina z jokajočim glasom. Baronica je naglo vstala, objela jo in zaklicala: »Ah, dete moje, ohrabri se, moli k Bogu, da ti okrepi srce, ker čaka te grenka čaša težke muke.« Nato jo je nežno polagoma pripravljala na nemilo novost in, podavša ji naposled Lobin- 121 — skega ijubavna pisma, zaključila: »Evo, ta ^ pisma ti dokažejo, da ljubiš nevredneža!« Ko je Pavlina nekoliko pisem pregledala, je sklenila glavico na materino krilo in začela krče¬ vito plakati. Globoka in težka bol je pretresala njeno mlado srce liki ljutega viharja, zdelo se ji je, da je zamrl ves svet okoli nje in da je preostala jedino ona, da objokuje propalo svojo srečo. Težko ji je bilo, iztrgati si iz srca ljubezen in hrepenenje za njim, ker ga je še ljubila z vsem ognjem prve ljubezni. A dokazi o njegovi nezvestobi so bili tako očitni, da je v nji na¬ posled prevladal razžaljeni ženski ponos in po¬ slušnost do matere. Videč, da se je Pavlina nekoliko pomirila, je vzela baronica papirja in napisala Lobinskemu čisto kratko pismo, kjer ga je prosila, naj nikdar več ne pride v njeno hišo in naj si izbije Pav¬ lino za vedno iz glave. Temu pismu je priložila Pavlina po mate¬ rinem ukazu mal listič, ki ga je jokaje in s tre¬ petajočo roko napisala. Ta listič se je glasil tako : Gospod ! Jaz vam odpuščam, da ste mi tako kruto razdejali najlepše sanje mojega življenja, v meni ste uničili za vedno vsako vero in vsako za¬ upanje v vas. Bodite srečni — s kako drugo, — ^ene pa pozabite na veke! Pavlina. 122 _ Ko je drugi dan Lobinski s Kneževičem po deseti uri prijezdil od vežbanja domu, ga je čakalo to usodno pismo na mizi. Zgrabil ga je poln veselja, misleč, da mu prinaša radostne vesti iz Dornbacha, kamor je mislil jezditi popoldne, j Ko pa je prečital prve vrste, je prebledel in se naslonil ves uničen ob steno. Dolgo je stal tako kakor okamenel, držeč usodno pismo v roki in gledaje nepremično predse, kakor da bi hotel prodreti skozi vse zidove tja do neznanega povzročitelja vse njegove nesreče. »Kaj ti je, za Boga?« vpraša ga Kneževič. »Čitaj ti dve pismi!« je odvrnil Kazimir mrko, podal mu ona dva lističa in odhitel skozi vrata. Prišedši na dvorišče, je pograbil še osed¬ lanega konja, ki ga je Kuba po dvorišču gonil, sedel nanj in odjezdil prašen kakor je prišel od vežbanja, proti Dornbachu s tako hitrostjo, da | so sprehajajoči se ljudje obstajali in gledali za njim. Ko je prijezdil do baroničine vile, je skočil s konja in ga oddal slugi na dvorišču, sam pa je hitel po stopnjicah v prvo nadstropje. Toda tu mu je prišel nasproti prvi sluga in mu javil odločno, da ga milostljiva gospa baronica noče več sprejeti. — 123 Moram noter, « zakliče Lobinski ljuto, »če tudi bi si moral z mečem narediti pot do gospe.« »Izvolite gospod, samo ako morete!« je odvrnil sluga z zlobnim nasmehom in pokazal na zaprta, močna hrastova vrata, ki so peljala v vežo prvega nadstropja. Lobinski se je uprl z vso silo ob vrata — a zastonj. Bila so od znotraj zaprta in premočna, da bi se usmilila njego¬ vega jada. Besen in razdražen do obupa je letal po stopnjicah na dvorišče, zajahal zopet konja, ki se je spenjal kvišku, prestrašen od take besnosti. Pogledal je še enkrat na ono okno, odkoder se mu ,je prikazal najlepši sen njegovega živ¬ ljenja ; za trenutek se mu je zdelo, da se je za jednim oknom prikazal Pavlinin obraz, rosen od solz. — Pritisnil je desnico na razburjene prsi in mahnivši ž njo proti oknu, je odjezdil z bes¬ nimi skoki, ne oziraje se več in ne maraje, kam mu teče konj. Tik baroničine vile se je vila ozka pot preko gor in dolin tja do Donave. Po tej poti udari Lobinski, spustivši uzde svojemu konju. V ljuti besnosti svoje boli ni zapazil za seboj jahača, ki je z najhitrejšimi skoki hitel za njim in se trudil, doseči ga čim preje. Bil je Kneževič, ki se je zbal za svojega nesrečnega prijatelja, in je hitro odjezdil za njim, da bi ga dohitel. Na srečo ga — 1U — je zapazil že od daleč v istem trenotku, ko je prišel z dvorišča baroničine vile in odjezdil v goro. Dohitel ga je na strmem bregu in zaklical na ves glas: »Kam hočeš nesrečnik? Pristoja li možu, da se prepusti taki besnosti radi nezgode, ki se morda še popravi? Kaj pa je to tvoje ubogo kljuse krivo, da ga tako nemilo goniš, da se še zgrudi pod teboj? — Tvoja dosedanja sreča te je preveč božala in te storila trmastega, sedaj pa ti je, seve, težko in neobično najti nakrat nenadne zapreke in prenašati čuvstvo prevaranih nad in teženj, ki jih dosedaj kot vsakdanji zmagovalec še nisi občutil!« »Pusti me, lvan!» odvrne Kazimir zlovoljno in ustavi konja. »Saj nisem bedak, da bi si radi jedne deklice tri glavo, ko jih je hvala Bogu to¬ liko na svetu. — Toda,« doda z globokim vzdi¬ hom, »čudno je, da me prav k nji vlači neka nepremagljiva sila in to tem bolj, čim bolj se trudim, da si jo radi te današnje sramote iztrgam iz srca.« Umolknil je in lice se mu je zopet zmra¬ čilo. Kar izvleče svojo sabljo iz nožnic, jo zavihti proti Kneževiču s strašnim izrazom obraza in zakliče z zamolklim glasom: »Evo, Ivan, — čast tega mojega meča mi je največja svetinja na tem svetu, svetejša in — 125 — dražja nego moje življenje, moj oče in spomin na pokojno mi mater! — Pri tem svojem meču, jaz jo moram dobiti — ona mora postati moja, in če bi jo tudi iztrgal iz celega gozda bajonetov! Vzeti jo hočem s silo in odvesti v daljni svet, in naj se njena pobožna mati upira in božjo jezo name kliče, kolikor ji je drago!« »Iz tebe govori strast in razdraženost!« odvrne Kneževič mirno. »No, ko se ti srce ne¬ koliko uteši in ko ti bode mogoče, sprejeti celo stvar z mirnim srcem, sam sprevidiš, da je za te najboljše, ako prenašaš in čakaš ter ničesar pre¬ nagljenega ne storiš, dokler se v baroničini hiši ne poleže prva burja, ki jo je povzročila morda kaka nova spletka tvojih sovražnikov! — Pomiri se torej, ker ako te Pavlina resnično ljubi, ti go¬ tovo vse oprosti, kadar dobiš priliko, da se pred njo opravičiš — in ko se osvedoči, da njo je- dino ljubiš.« »Toda ali se mi ponudi kedaj ta prilika?« vpraša Lobinski žalostno. »Kdor išče, najde!« odvrne Kneževič. Za sedaj ti ne preostaja drugega, kakor da potrpež¬ ljivo trpiš to, kar se ne da spremeniti. Med tem bodi uverjen, da se tudi jaz potrudim in ti po¬ magam rešiti to zagonetko in ne mirujem prej, dokler se ne spravita. Odiden*! koj jutri k njima v poset in se potrudim, da izvem vzrok in pov- — 126 — zročitelja te nove neprilike in da te opravičim kolikor mogoče!« »Hvala ti, dragi Ivan!« je odvrnil Lobinski, »vidim, da si plemenit in dober prijatelj, in da se ti ne morem dovolj zahvaliti. — No, glej, zopet je ta Fichtenberg pred baroničino vilo. Ta človek mi tod nekako preveč postopa.« Kneževič je pogledal z brega, od koder je držala pot proti cesti v Dornbach, in zapazil res Fichtenberga, kako je lazil počasi po cesti in kako se je oziral vedno na baroničina okna. Ko pa je jahača slučajno zapazil na bregu, se je naglo obrnil, hitel po cesti nazaj in ju čakal na razpotju. Poznajoč oba osebno, ju je pozdravil uljudno in rekel: »Oh, gospoda moja, menda se pripravljata za generalski štab, ker rekognoscirata tu v tem poldanskem času v največji vročini? No, res!« obrnil seje naenkrat proti Lobinskemu, »smem vam li čestitati?« »A čemu?« - »Cul sem, da se hočete zaročiti z mojo lepo sosedo baroneso Pavlino Weberjevo !« Lobinski je požrl svojo jezo in odvrnil, šileč se na smeh : »Vi se šalite z menoj! No, ker ste že o tem začeli, bi človek prej vam rekel, da ste se zagledali v lepo Pavlino, ko tako postopate okoli njene vile!« . V . J To rekši, je spodbodel konja in pozdravivši Fichtenberga odjezdil z Ivanom proti Dunaju. Drugega dne je šel Ivan k baronici v poset. Sprejela ga je jako hladno, ker je prilično slutila, zakaj je prišel. Pavlina pa je lovila vsako njegovo besedo, ki se je tikala njegovega prijatelja. Trudil se je na fin način, da zasledi celo stvar, — ali uvidel je, da mu ostane ves njegov trud zastonj, ker se je baronica nalašč izogibala vsakega gotovega obdolževanja. Ko pa je začel braniti Kazimira, opisujoč z ognjeno zgovornostjo njegov plemenit značaj in njegovo dobro srce, je vstala baronica nestrpljivo in rekla: »Skoda, da niste postali odvetnik, stekli bi si veliko slavo, braneč pravo in — boljše stvari!« Ko se je Kneževič zopet povrnil domu, mu je pogodil Lobinski koj na obrazu, da je v Dornbachu slabo naletel. »Nekdo te je moral tam pošteno očrniti!« izustil je on z žalostnim nasmehom. »Toda ne obupaj, še ni vse zgubljeno. Ali bodi oprezen, ker zdi se mi, da je orožje tvojega nevidnega sovražnika jako pogubonosno in vspešno! — Ni več dvomiti, da je Julija dala vsemu temu Povod. A s čim in na kakšen način, tega sedaj — 128 — še ne veva in nama mora biti glavna naloga, da ji to orožje vzameva in storiva neškodljivo. Isto- tako morava obračati svojo pozornost na onega Mefista — Fichtenberga, ker se on tudi meni zdi nekako sumljiv!« VIII. V lastnih zanjkah. Ko je Julija nekoliko dnij pozneje izvedela, kako je naletel Lobinski pri baronici, je skakala po sobi, radujoča se vspeha svojih spletk. A zopet se zamisli, na obrazu se ji prikaže izraz strahu in brige. »A kaj bi bilo potem,« si misli, »ko bi se Lobinskemu zopet posrečilo, da zmaga v ti borbi, prevlada vse zapreke in kleto mojo tekmico ven¬ dar vodi pred oltar?« Celo se ji nagubanči, oči ji zasijejo z divjim Plamenom. »Ne,« zakliče srdito, »ne sme priti do tega!« »Ali kaj bo potem, ako moje spletke še Prej pridejo na dan nego se mu do konca osve- tim? Joj meni ubožici! Pridem v javno zasme¬ hovanje, on pa bi slavil tem večje zmago nad men oj, in vendar prišel do svojega smotra !« »Slovanska knjižnica«, snopič 108. 0 — 130 — * Deklica se zgrozi. A kmalu se ji pokaže na obrazu izraz srčnosti. »Ne ostane mi drugega kakor da se po¬ trudim, da ga spravim čim preje z Dunaja. Morda se bo v daljini kesal svoje nezvestobe, se spomni mene in se povrne zopet na moje srce, — ki ga nikakor ne more pozabiti! Kako pa bi se to dalo storiti! ?« Misli in misli, vzame naposled iz omare vsa pisma, ki ji je bil pisal Lobinski. Pregledovala jih je in izbrala izmed njih ono pisemce, ko jo je prvikrat prosil, naj se sestane ž njim v Pratru. Na tem pismu ni bil označen dan, kedaj ga je bil napisal Lobinski. Položila ga je na stran in spravila ostala pisma zopet v omaro. V tem je potrkal nekdo na vrata in v istem času stopil v sobo polkovnik Hiittenbach, zme¬ den, strašljiv in nespreten kakor obično, kadar je stopil pred njo. Julija se je razburila, ko ga je zapazila, in hotela skriti pred njo ležeče pismo Lobinskega, a videč, da je prepozno in da ga je polkovnik že zapazil, je skušala, da bi zakrila svojo zme¬ denost pod krinko zlovolje in žalosti. Polkovnik jo je s sladkimi besedami izpra¬ ševal, zakaj je. danes tako žalostna, morda je slabo spala, zlo sanjala - ali jo morda boli kaj na telesu ali, — doda s posebnim nasmehom — — 131 ali morda v srcu. — Julija mu s početka ni ho¬ tela reči ne črno ne belo in mu je tako še bolj vzbudila njegovo bojazen in radovednost, da jo je sedaj s celim navalom najslajših besed mole¬ doval, — moleč in zaklinjajoč jo, naj mu vse iskreno pove. Bodi, odvrne naposled svečano. »Vaša iskrenost do mene zahteva, da se pokažem tudi jaz proti vam iskreno. Dalje časa že trpim mnogo od drzovitosti nekega ulanskega častnika. Kadar me zapazi samo ali s sestro na ulici, preganja me vedno, izzivaje me, da bi se ž njim razgo- varjala. Večkrat sem ga za to že splačala, kakor je zaslužil, a on se ni zmenil mnogo za to, am¬ pak je postajal vedno bolj drzovit, danes pa se je celo drznil, pisati mi pismo!« Zadnje besede je izustila Julija jokaje in podavši polkovniku pred njo ležeče pisemce Lo- binskega, rekla: »Evo, prečitajte ga sami in po¬ vejte, kako bi se ga iznebila!« Polkovnik je zgrabil naglo podano mu pismp, in ko ga je prečital, je zaklical z jeznim glasom: »Grom in strela - to je moj poročnik Lo- binski! — On se torej upa vznemirjati in pre¬ ganjati vas, — vas, — ki jo njegov polkovnik jo njegov polkovnik — « Zaplel se mu je jezik in mrmraje nekoliko nerazumljivih besedij mahnil s pestjo po zraku in dostavil nekoliko bolj tiho: »Ne morem se dovolj vsemu temu naču¬ diti, ker vem o njem za gotovo, da se je prav vražje zagledal v neko deklico v Dornbachu in da jo hoče, kakor čujem, kmalu vzeti h »Mogoče,« reče Julija porogljivo. »No, mi¬ mogrede sem o njem čula, da se ume zagledati v dve ali tri deklice ob jednem in istem času.« »Da, da, dobro ste čuli; on je velik umetnik v takih stvareh. — No, pri mojem poštenju, na¬ piti mu hočem zdravijco in naučiti ga pameti, da ga bode gotovo minula volja za take drzovite burke. Še danes ga hočem pozvati na dvoboj do smrti. Zadnje besede je izustil polkovnik s poseb¬ nim ognjem in pogledal Julijo, kaj poreče na to. Toda ona se je kazala prestrašeno in ga zakli¬ njala, naj se za Boga ogiblje vsega, ki bi ga spravilo v nevarnost za življenje in ki bi tiralo vse tri v javno govorico po mestu. »Ako me samo nekoliko radi imate,« ga je prosila, sklenivša obe roki, >ne storite ničesar, kar bi razneslo to stvar v javnost. Niti Lobinski sam ne sme ničesar izvedeti, da sem se vam radi njega potožila.« — 133 — Polkovnik jo debelo pogleda in vpraša z , razjarjenim glasom : »In on naj bi bil radi tega tako brez vsake kazni?« »Počasi, gospod polkovnik,« odvrne ona mirno, saj je še drugih sredstev, s katerimi se mu more pomagati. Vi ste njegov polkovnik. Ne bi li vam torej bilo mogoče najti povoda, da bi on bil premeščen v kak drug polk, daleč od Dunaja? Jedino tako bi se ga mogla iznebiti, drugače ne, ker vidim, da se on ne da tako hitro in lahko odpraviti. — Ako ostane še dalje na Dunaju, Bog ve, kaj bi še storil iz mene, sirote, bi nimam proti njemu nobene obrambe, — razun morda jedino — vaše prijateljstvo!« »Da, da — najbolje bi bilo, da ga odstra¬ nim,« reče polkovnik, ki se ji je brez samostalne volje vedno udal. — »Ali pri moji veri, to bo vražje težek posel, ker on je dober vojak, brez napak v službi in priljubljen pri celem polku. No, da vam pokažem, kako vas spoštujem, hočem Poskušati vse, da vam storim po volji. Za vas, božanstvena Julija, bi skočil v ogenj!« je pristavil gorko in pritisnil obe roki na prša. Srce mu je vstrepetalo. Težko je dihal, ka¬ kor da bi ga bilo nebaj davilo. Zbal se je, da bi mu res ne zmešal Lobinski ljubavne zveze. Sedaj, ali nikoli!« si je mislil in stresel ra- meni, da se je nekoliko ohrabril, ker res bi mi mogel oni vetrnjak vzeti ljubico. Zardi v obraz in reče z drhtečim glasom: »Ah — ko bi samo vedeli, kako vas spo¬ štujem in — in — in spoštujem, — a moram vam še nekaj in to koj sedaj reči, kar mi je že dolgo na srcu in naj me tudi namah raztrgajo vsi vragi! — Jaz — jaz vas — ljubim, - bolj kakor vse na tem svetu!« Zadnje besede, ki so odvalile vso bol nje¬ govega srca kakor ljut hudournik iz prsij, je za¬ klical z glasom, podobnim zadnjemu rjovenju do smrti ranjenega leva. In silni junak, ki je v toliko bitkah hitel hladnokrvno v raznovrstno smrt — se je zrušil sedaj, — kakor da bi ga udarila strela, — pred noge slabi deklici, ki je umela tako silno igrati ž njegovim do sedaj kamenitim srcem. To nenadno in burno priznanje ljubezni, ki se mu je Julija trudila izogniti kolikor mogoče dolgo, — jo je silno zmedlo in porodilo v nji za trenutek iskreno usmiljenje z možem, ki ga je namenila tako ljuto prevariti in ki ga je sedaj videla, da kleči pred njo, prevladali s silo prave ljubezni, pričakujoč iz njenih ust srečo celega svojega prihodnjega življenja. — V srcu se ji je zbudila grešna zavest in jo pozvala, naj se povrne od neplemenitega pota, kamor sta jo za- vedli strast in težnja za maščevanjem — in jo je vpraševala na ves glas: »Kaj pa bi bilo tedaj, ako te polkovnik res istinito in zvesto ljubi in da samo tebe na tem svetu ljubi?« — Tudi to vprašanje, ki se je razlegalo spočetka v njeni duši kakor maščevalen grom, je odmevalo pozneje v njenem srcu podobno sladki in mili glasbi, — blažeč ji vso bol in tolažeč jo z doživelo usodo. Toda zopet se je spomnila Lobinskega. Videla ga je v duhu, kako pelje pred oltar krasno svojo sedanjo ljubico — in kako gleda njo s poroglji¬ vim in zmagovalnim smehom. »Ne,« ji je zakli¬ cala z vsem srcem grešna sebičnost, »ne sme priti do tega —* ker ga jaz ne morem imeti, — ne sme ga imeti nobena druga!« Vidno prestrašena se je nagnila k polkov¬ niku in ga vprašala: »Za Boga, ali vam je morda slabo ?« .»Ne!« zakliče polkovnik in naglo vstane, neizmerna ljubezen proti vam me je tako prevla¬ dala, da sem zgubil skoraj zavest. Recite mi, bo- žanstvena Julija, se li smem nadejati, da bodete tudi vi mene enkrat — četudi samo malo — m alo ljubili?« Julija se je vidno zmedla, sklonila glavo in odvrnila z ginjenim glasom : Moram vam povedati, da me je vaše pri- znanje jako iznenadilo in razburilo. Velika čast mi — 136 — je, da me ljubite in se cenim tem srečnejšo, ker sem tudi jaz vam naklonjena, kakor ste gotovo že sami opazili. Ali pa je to nagnenje proti vam prava ljubezen, tega še sedaj ne morem razso¬ diti, ker še nisem ljubila. To nama čas polagoma pokaže. Potrpiva torej, dokler se medsebojno ne proučiva in vidiva, ali so najina srca ustvarjena drugo za drugo. Do tedaj pa zatajiva svoja čuv- stva, da nikdo ne izve za najine razmere. Prista¬ nete li v to ?« »Pristajam, božanstvena Julija,« odvrne pol¬ kovnik z ognjenim navdušenjem, »in kako bi ne pristal ? — Vse mi je prav, kar vi odločite, — samo ako mi ne kratite nade, da hočete vendar enkrat z menoj deliti srečo in nesrečo, počivajoč na mojem zvestem srcu!« »A kaj bode z Lobinskim ?« je vprašala ona zopet. »Ah, spravite mi ga kakor hitro mo¬ goče izpred oči; — kedar ga vidim, mori me neki čuden strah in slutnja, da me on spravi še v veliko nesrečo!« »Bodite uverjeni, da vam storim vse po volji!« je odvrnil polkovnik s posebno važnostjo. »Skrbeti hočem za to, da ga spravijo kam daleč od tukaj v kako madjarsko pusto, kjer bo imel dovolj prilike, da se pokesa svojih drzovitostij.« »Tedaj bodem za vedno vaša, dragi Ferdi¬ nand !« je rekla na to Julija s sladkim nasmehom — 137 — in podala polkovniku svojo lepo ročico, ki jo je on strastno pritisnil na srce in na usta — srečen in blažen, da ga je imenovala prvikrat s krstnim imenom. Ko se je polkovnik nekoliko pozneje po¬ slovil, je zapustila Julijo vsa smelost, srčnost in samozavest in objel jo je silen notranji nemir. Pomilovala ga je, da je prav njemu namenjena britka usoda nesrečne ljubezni brez nade. Vsa njegova dobra svojstva, njegova plemenitost srca in neizmerna ljubezen do nje, — vse to je stra¬ šilo njeno izmučeno dušo in ji očitalo, da je mera njenih grehov polna do vrha, in da bi se niti na sredi pekla ne našlo toliko zlobnosti, ka¬ kor v nji, ko bi še dalje zapeljevala, varala in zlorabila tako pošteno, tako dobro in tako ple¬ menito srce! Današnji dogodek s polkovnikom jo je bil Km bolj presenetil, ker je mislila, da ji bode dvoril kakor drugim samo nekoliko časa, a po¬ tem, ko bo imel dovolj, da se zopet obrne k dru¬ gim. Ta čas pa je mislila izkoristiti, da bi raztr- gala ž njegovim uplivom novo ljubezen Lobin- s kega, da se mu osveti in ga uniči. Sedaj pa so ji iznenada računi prekrižani. Bila je v labirintu raznih čuvstev, od koder ni nio gla najti več izhoda. Bridko spoznanje, da je Lobinski za njo izgubljen, ji je trgalo - srce, če tudi bi ostal ali šel kamor mu drago. Kaj pa naj stori sedaj s polkovnikom? Ali bi ji bilo tako lahko, otresti se ga sedaj, ko je videla, da z vsem srcem hrepeni po nji ? A kaj bi bilo tedaj, ko bi se morda slučajno odkrili in prišli na dan njeni pravi nameni? Ali bi ne zapala preziranju od obeh stranij — in javnemu zasmehovanju ?« V glavi ji je šumelo, gorelo in motalo se in zdelo,-da mora zgubiti pamet. »Ah Kazimir, Kazimir!« zakliče plakaje, kaj sem ti storila, da si me tako bridko razžalostil? — Ali te more kako žensko srce bolj ljubiti nego moje? — Ah, jaz ubožica! Hotela sem se ma¬ ščevati nad teboj, ki te še vedno ljubim z vsem srcem ! Plela sem za te zanjke, ulovila pa sem se sama v nje! Hotela sem te prisiliti, da me ljubiš, a sedaj ubožica sama vidim, da se srce ne more siliti k ljubezni! Kaj naj sedaj storim? Kam naj grem, da najdem srcu pokoja? — Ah, ne ostaja mi drugega, kakor da se kesam za greh in se žrtvujem neljubljenemu možu. A ti Kazimir, — ljubi svojo drago, ki ti je sojena, ljubi jo in bodi ž njo srečen. Tvoja sreča bo tešila vsaj nekoliko moje ljute bolečine! Kraj njene postelje je stalo mramornato raz¬ pelo. Pred tem razpelom je poklenila, ječala, jo¬ kala in klicala, sklonivši obraz v obe dlani: Ah, usmili se o Bog — usmili se mene, ubožice, — — 139 oprosti mi grešno slabost srca mojega — podeli mi krepost, da še obrnem v dobro vse zlo, kar sem gd do sedaj storila v ti svoji zaslepljenosti!« Med tem je tudi polkovnik imel dovolj borbe z raznoličnimi čuvstvi. Sladka nada, da bo Julija njegova, ga je dvigala do nebes. Toda to njegovo blaženstvo je motila misel na Lobin- skega. Akoravno ga je sedaj hudo sovražil, si vendar ni mogel povsem raztolmačiti pravih raz¬ logov, radi katerih je Julija zahtevala, da ga od¬ pravi z Dunaja. Poleg tega pa je njegov pošteni značaj za¬ metoval vsako tajno in hinavsko postopanje. Zato bi rajši pozval odkrito in očitno Lobinskega na dvoboj, kakor pa delal proti njemu na skrivnem; zdelo se mu je to nelepo, grdo in sramotno, in je sklenil po dolgem razmišljevanju, napadati Lobinskega v službi pri vsaki priliki, dokler bi °n sam ne storil kaj slabega, ali pa sam skušal, da ga premestijo kam drugam. Že drugega dne se mu je ponudila lepa prilika. Pri vežbanju se je konj Lobinskega zaletel sredi najhitrejšega dirjanja v neko vejo in padel n a kolena, a Lobinski je odletel preko njegove £'ave in omahnil na trebuh kakor žaba, kadar skoči od obali v vodo. Ko je polkovnik to za- P az il, ga je strogo pokaral radi namišljene ne- — 140 — % spretnosti in mu zapovedal, naj se po vežbanju javi pri njem k raportu. Po vežbanju je odšel Lobinski v kosamo in se predstavil polkovniku. Ta je zapovedal pri¬ sotnemu adjutantu, naj odide iz sobe; sedaj je začel Lobinskega psovati in mu naposled napo¬ vedal hišni arest za 14 dnij, zato, ker je padel s konja. Lobinski je stal s početka ves začuden in samemu sebi ni veroval, ali čuje prav ali ne; kar mu je šinilo v glavo, da je Julija kriva tudi temu preganjanju, vzkipel je od jeze in zaklical s tresočim glasom : »Gospod polkovnik, mislim, da se ne varam, če rečem, da je vašemu postopanju proti meni neka gospodična Julija pravi vzrok!« »Kaj, grom in pekel,« je zagrmel polkovnik ves zelen od jeze, »vi si upate ugovarjati mojim besedam ? Ne poznate vojaškega kazenskega za¬ kona? Ne veste, kaj pomeni vojaška pokorščina ?« . »Vse to dobro vem!« je odvrnil mirno Lo¬ binski, a prosim vas, dovolite mi, da izrečem, kar mi je na srcu, ker se tiče morda ne samo vaše sreče, ampak tudi vašega ugleda!« Polkovnik se je zmedel ter se zagledal tre¬ nutek v tla. Lobinski pa je nadaljeval važno: »Ta gospodična Julija, o kateri sem čul, da jo vi sedaj ljubite, je bila še pred nekolikimi me- 141 — seči moja ljubica in je skušala, pridobiti si mojo ljubezen, a sedaj, ako se ne varam, skuša, da se mi z vašo pomočjo osveti, za to, ker sem jo zapustil!« Polkovnik, začuvši te besede, je pritekel k njemu in mu zaklical: Ali veste, kaj govorite, gospod? Ali mo¬ rete tudi dokazati, kar govorite?« Evo vam dokaza!« je odvrnil Lobinski, segel mirno v žep in privlekel nekoliko pisem. »Pogodil sem koj pravi razlog vaše neobične strogosti proti meni in sem prinesel seboj ne¬ koliko njenih pisem, iz katerih se morete osvedočiti, da govorim istino.« Polkovnik je zgrabil podana mu pisma in spoznal hitro Julijino pisavo. Pregledal jih je naglo in vztrepetal od silne boli, ki mu jo je povzro¬ čilo bridko uverjenje, da je varan — varan od deklice, ki jo je tako ljubil! Ves uničen se je spustil na stol, kjer je sedel sklonjene glave, gledaje predse s tako žalostnim obličjem, da ga je že sam Lobinski pomiloval. A zopet je skočil po koncu, zgrabil Lobinskega za roko, bridko se nasmehnil in rekel: »Hvala vam, dragi Kazimir, — da ste mi °dprli zaslepljene oči. Biti hočeva zopet stara Prijatelja! — Moram vam priznati na svojo sra- nioto, da me je ta hinavska kača res proti vam » 142 — naščuvala! Oh, kakšna sramota za me! — No, prav se mi godi ! Zakaj sem se boril z liubo- vanjem, ker nisem ustvarjen za to. — Ali jaz jo že izplačam ! — Vi bodete tako dober, dragi Ka¬ zimir, in mi prepustite ta pisma, da jej odkrijem peklensko srce!« »Drage volje!« je odvrnil Lobinski s tež¬ kim glasom. »Toda moram vas opozoriti na-to, da nisem nikdar zlorabil njenega nagnjenja do mene — pri svojem poštenju pa vam moram priznati, da je gospodična Julija jako dobra in nepokvarjena deklica!« »To mi je sedaj vsejedno«, je rekel pol¬ kovnik jezno. »To me ne briga več! Ce bi ona bila angelj iz nebes, jaz ne maram več za njo! Lobinski je odšel, — in malo pozneje se je odpravil polkovnik proti Julijini hiši. Njena mati je šla nekam v posete, oče pa je bil doli v prodajalnici, in tako jo je našel samo v njeni sobi. Ko ga je zagledala, mu je hitela veselo nasproti, — a opazivša njegov razjarjeni obraz, je stopila nazaj in ni spregovorila besedice; ko je polkovnik le ni hotel ogovoriti, ga je vprašala z boječim glasom: »Kaj vam je, za Boga, da ste se tako spre¬ menili?« Polkovnik ni odvrnil besedice, ampak ji podal njena pisma, ki jih je dobil od Lobinskega- 148 — Spoznavši svoja pisma, je vstrepetala in si zakrila obraz z obema rokama. Sedaj je še-le spregovoril polkovnik in jej z ne baš izbirčnimi besedami predbacival njeno prevaro, a naposled se obrni! proti vratom in rekel prezirno: »Z Bogom za vedno, vi ste me nedostojno pre- varila!:; Ko je Julija to slišala, se je bridko zjokala, se spustila na kolena, sklonila obraz na divan in se prepustila krčevitemu stokanju. Polkovnik je obstal presenečen pri vratih, gledavši jo najprej z začudenim, a potem z vedno blažjim izrazom na obrazu. — Solze lepih ženskih očij teko redkokdaj pri takih prilikah brez vspeha in imajo nepremagljivo moč proti zaljubljenemu srcu tudi najtršega človeka, ker zastiraje razum kratijo pogled v zrcalo prave istine. Razun tega je ženski jok silen in nepremagljiv branitelj, ki cesto učini, da se tožnik proglasi sam povzro¬ čiteljem vsega, kakor se je to zgodilo tudi pol¬ kovniku. Kesal se je, da je tako neusmiljeno ravnal ž njo, ne da bi je prej vprašal, ali je res kriva ali ne. Zato je pristopil k njej, jo nežno dvignil, 1° posadil na divan in jej govoril polglasno: »Jaz vas docela ne razumem. — Ali vam n ' vsejedno, če odidem ali pa ostanem, ko me y endar niste nikdar ljubila ?<■ — 144 — »Ah, ne mučite me še bolj! je šepetala ona vsa objokana, »dovolj muk sem že pretrpela, a zakaj? — samo zaradi vas!« Polkovnik je stal kakor soha in jo debelo gledal, natezaje si brke in ne vede prav, ali samo sanja, ali pa v resnici čuje in vidi, kar se do¬ gaja okoli njega. V tem je rekla Julija vedno še plakaje: »Storite z menoj, kar vam je drago, — za¬ pustite me ali me ubijte — same prezirajte me ne, ker jaz tega ne zaslužim.« »Torej vi niste ljubila Lobinskega? je vprašal polkovnik z izrazom ugodnega začu¬ denja, toda v istem trenutku se je udaril s pestjo po čelu in rekel zlovoljno: »Ah, neumna vprašanja, ko imam pismenih dokazov!« Julija je vzdihnila z negotovim glasom: »Moram vam priznati, da sem se nekaj časa zanimala za Lobinskega. Prvi vtisek njegove zunanjosti na moje neizkušeno srce je bil tako živahen, da mi je on ugajal, kadar mi je dvoril- Vendar sem na svojo srečo izvedela še o pravem času, kak vetrnjak je in koliko deklic je s svojim obnašanjem omamil jedino za to, da jih zapusti in prevari. Radi tega je vskipel v meni ženski ponos in sem sklenila na svojo nesrečo, da se osvetim v imenu vsega svojega spola, — skle- — 145 nifa sem, da vsplamtim v njem kolikor mogoče silno ljubav, — a potem da ga spravim od sebe in mu izjavim odkritosrčno, da ni vreden dobre deklice. Zato sem si ž njim dopisovala in hlinila v svojih pismih najgorkejša čuvstva do njega in nisem niti slutila, da bi ta pisma imela kedaj zame tako usodnih posledic. — V tem je osoda vas dovedla k meni in jaz sem povsem pozabila na njega in na svoje maščevalne svrhe. Kazala sem se s početka hladno proti vam, misleča, da ste tudi vi omahljivega značaja, kakor je večina možkih. Skoraj pa sem se uverila o nasprotnem in v meni se je porodilo čudno čuvstvo, kakor- šnega nisem občutila še nikoli! Kadar ste vi došli, je bil v meni neki ugoden nemir, — a kadar niste bili pri meni, sem mislila na vas! Odkrili ste mi svojo ljubezen. Oh, srečni in ne¬ pozabni čas zame! Popek ljubezni se je razcvel od onega časa v mojem srcu in mi napolnil vso dušo z nebeškim svojim vonjem ! — A vendar je še motil neki črni oblak vedrino moje sreče! Bila je to misel na Lobinskega in strah, da ne bi vi izvedeli, da sem mu kedaj dopisovala. Vse to me je mučilo noč in dan tem bolj, ker mi je bilo znano, da ste vi njegov prijatelj! Tudi ta strah je porodil v meni nesrečno misel, da po¬ skusim vse, da bi ga spravila proč od tukaj, samo da bi vi ničesar ne izvedeli o teh mojih ^Slovanska knjižnica«, snopič 108. 10 — 146 — pismih. Zato sem vam pokazala oni njegov list in vas prosila, da uporabite ves svoj vpliv, da bi on bil premeščen. Vse drugo vam je že znano.« Polkovnik je poslušal pozorno Julijine be¬ sede. Obraz se mu je bolj in bolj vedril. Zdelo se mu je, da ga je bila zastrla debela megla, kjer je taval ne vede kam, a to meglo je raz¬ pršilo nakrat žarno solnce in mu prikazalo prepad, kamor bi bil, malo da ne, sam strmoglavil sveto svojo ljubav. »Torej me niste proti njemu naščuvali samo iz ljubosumnosti?« je vprašal komaj dihaje. »Nisem!« je odvrnila Julija s svečanim glasom, a srce jej je vztrepetalo od veselja, ko je zapazila, da polkovnik o njenih spletkah v Dornbachu ne ve niti besedice. »Ah, angelj mili, — ako mi resnico govoriš, tedaj ni pod solncem srečnejšega človeka kakor sem jaz!« je vzkliknil polkovnik, gledaje jo z blaženim pogledom in je razprostrl obe roki, da bi jo objel, Julija je pogledala kvišku, sklenila roki in, kakor da bi jo k njemu privlačila neka nepremagljiva sila, mu je padla sklonjene glav e na junaške prsi. Usta sta se jima doteknila in v dolgem, vročem poljubu sta pokrila vso prošlost z z a ' grinjalom ljubezni, dočim se jima je prikazala v blaženih dušah za trenutek rajska slika bodoč- — 147 — nosti, — polne slasti, sreče in blaženstva. — Dolgo sta se držala tako objeta in nista zapa¬ zila, kako so se polagoma odprla vrata in kako je stopil Julijin oče, gospod Weiss, v sobo. — Dobrosrčno njegovo debelo in rdeče lice se je čisto raztegnilo od veselja in ugodnega iznena- denja, s katerim je nekoliko trenutkov mirno mo¬ tril ta nežni prizor. Sedaj je za gotovo pričakoval, da se Julija omoži. — Ne vede v prvem tre¬ nutku, ali bi bilo bolje ostati ali pa polagoma zopet oditi, — je vendar izvlekel iz žepa tobač¬ nico in potegnil duhana, kar ga je moglo med dva prsta, z neko naslado v debeli, rdeči nos. »Ah, moj oče!« je zašepetala Julija in se iztrgala prestrašena iz polkovnikovega naročja. Hiittenbach se je ozrl, hitel k starcu in, po- davši mu desnico, vskliknil s svečanim glasom: »Gospod, tukaj vidite, kako ljubim vašo hčerko! Ako hočete, da bova oba srečna, podelite nama svoj očetovski blagoslov!« »Bogme, vi ste, kakor vidim, tudi v ljubezni vra žji junak, ker si znate tudi dekliško srce osvojiti tako hitro, kar v naskoku!« je rekel We >ss nasmihaje 'se prijazno, otiraje si z ru- dečim svilenim robcem svojo na pol plešasto glavo in od veselja'razžarjeni obraz. »Ali ljubiš tudi ti gospoda polkovnika?« je v Prašal Julijo s šaljivo strogostjo. — 148 — »Ah, ljubim, dragi oče!« je šepetala ona z jokajočim glasom in si zakrila z robcem lice. »Eh, tedaj vama ne smem kratiti svojega blagoslova,« je odvrnil na to starec, dvignivši oči proti nebu, in rekel ganjivo: »Kar Bog v nebesih zveže, tega ne smejo razvezavati ljudje na zemlji! Bodita torej srečna, otroka moja, — naj vaju vodi in ščiti moj in božji blagoslov!« Julija, prevladana s silo raznih čuvstev, je pokleknila jokaje pred očeta, in poleg nje je po¬ kleknil nehote tudi polkovnik, ves oduševljen od svetosti'tega trenutka. — Stari Weiss pa je po¬ ložil obe roki na njiju glavi, pogledal potem kvišku, bore se s solzami, dočim so mu usta šepetala skromno molitev, s katero je pozival nebeškega blagoslova nad ljubečo dvojico. Ko je prvo ginjenje nekoliko minulo, j e rekel starec, stiskaje vedno polkovnikovo desnico: »Srečen sem zelo, da me je doletela taka čast, ter da poverim z mirnim srcem vso bodočo srečo svojega deteta tako uglednemu, dobremu in značajnemu možu, kakor ste vi, gospod pol' kovnik! Vendar oprostite mi, ako vas za neka) prosim! — V krogu mojih sosedov in znancev se je že raznesla vest, da prihajate k meni v hišo češče nego zahteva navadna uljudnost- Govor o tem se je širil vedno bolj in mislite s | sami, da se je radi občnega pretiravanja P TI — 149 - takih prilikah različno slutilo sem ter tja in ble¬ betalo brez smotra in razloga. Nisem vam hotel o tem ničesar govoriti, ker sem zaupal v vaš pošteni in plemeniti značaj! — Sedaj pa, ko ste mi iskreno izjavili svojo namero, se nadejam, da mi ne zamerite, ako vas prosim, da bi se blago¬ volili zaročiti čim prej z Julijo, ker s tem za vedno zavežemo ostre in otrovne jezike zlobnih klevetnikov!« Oh, ako hočete, koj jutri!« je odvrnil pol¬ kovnik veselo. Tudi meni je drago, da se čim prej zaročim z ljubljeno svojo diko, ker tedaj mi bo vsaj mogoče gledati brez ukora njen mili obraz, dokler naju ne zveže cerkveni blagoslov!« »Hvala vam, dragi gospod polkovnik!« je vskliknil na to Weis, žareč od radosti, »sedaj je vse v redu in sedaj vas še prosim, dovolite, da obvestim tudi svojo soprogo o tem nepričako¬ vanem veselju. Oh, kako se bode ona temu ra- dovala!« To rekši, je potegnil za zvonec in vprašal P.rišedšo sobarico, ali se je gospa že vrnila domov. »Reci jej, naj hitro pride sem.< Služkinja je odšla, a nekoliko časa za tem l e stopila v sobo gospa in pozdravila polkovnika s sladko prijaznostjo; gledaje z radovednim po- — 150 — gledom sedaj jednega, sedaj drugega, je koj po¬ godila, kaj se je dogodilo v njeni odsotnosti. Zaslišavši, kaj so bili sklenili, je jokaje od veselja molče objela svojo hčerko. V tem se je začul na hodniku ropot in šum mladih glasov in v sobo je prihrumel Viljem s sestrico Klaro, ki sta se na potu iz šole se¬ stala in povrnila zajedno domov. Obstala sta pri vratih, gledaje z debelimi očmi prizor, ki ga spočetka nista mogla prav razumeti. Ko pa sta čula, kaj se je pripetilo, sta od veselja skakljala po sobi in udarjala dlan ob dlan. »Kaj ne, mama, da bodem jaz družica? 4 je vprašala Klara, krasna plavolasa deklica štiri¬ najstih let, pritisnivša se k materi s sladkim in milim izrazom obraza. »Ti si še premlada za to čast!« jej je od¬ vrnila mati, se nasmehnila in ji pogladila zlate lase. »Joj mama, tiisem, nisem,« je odvrnila de¬ klica naglo skrbnega obraza, »ali mi nisi rekla, da oblečem še to leto dolgo obleko?« »Dobro, dobro, naj bode,« jo je pomirila mati, »samo če se boš dobro učila!« »Jaz pa hočem biti na vsak način za druga! je rekel sedaj Viljem z nekim ponosom! »No, ti si dovolj dolg za ta posel!« se j e nasmejala mati in ga poljubila na čelo. — 151 — Sedaj pa mi ni treba več v Dornbach?« je šepnil Viljem Juliji z lokavim nasmehom v uho, ko se je polkovnik obrnil proti materi. Ne besedice več o tem!« mu je odgovo- > rila ona prav tako tiho in mignila s trepalnicami in obrvimi kvišku, položivši na usta kazalec. — »Ako pojdeš kedaj tja, bo to edino za to, da mi pomagaš, popraviti in na dobro obrniti ono, kar sem pokvarila v svoji slabosti!« Med tem so določili roditelji s polkovnikom, naj se zaroka svečano vrši zadnjega dne veli¬ kega srpana istega leta. Polkovnik je moral ostati na obedu, pri katerem so vživali vsi z nekim posebnim veseljem razne fine jestvine ter so v proslavo bodoče zaroke junaški praznili čaše šampanjca tako, da je Viljem, ki je bil še novinec v tem orožju, moral popoldne kot težko ranjen izostati iz šole. XI. Romeo ir? Julija. Oni nepovoljni glasovi o Lobinskem so vzbudili v Pavlini celo vihro raznovrstnih čuvstev, pozivali ji srce in um na ljut boj, ki bi se bil odločil koj spočetka za stalno na korist Lobin- skemu, ko bi ne bilo nemile bojazni, da on Pavline ni nikdar prav ljubil, ampak da je tudi njo nameraval samo za kratek čas omamiti in prevari ti! No, ta bojazen, dasi jo je kruto vznemirjala, vendar ni v njej zatrla nade, da napoči čas, ko se pokaže, da je Lobinski vendar nedolžen ter da so nastale vse one zle vesti iz same zlobne osvete. Ta sladka nada pa je postajala vedno jačji zaveznik njenemu srcu, katero je naposled nad umom slavno zmagalo z gotovim uverjenjem, da je Lobinski nedolžna žrtev kakšne spletke M — 153 če bi bilo tudi vse istina, kar se o njem govori, bi mu rada odpustila in pozabila vse dosedanje grehe, ker za njo brez njega na tem svetu ni obstanka, — samo. ko bi vedela, da jo on še vedno ljubi! Radi tega je plavala njegova podoba pred njeno dušo čista kakor zlato, vzvišena nad na¬ pakami tega sveta in obkrožena z nebeškim si¬ jajem mučeništva, kar jej je kazala njena domiš¬ ljija s slajšimi slikami, da se konečno obrne vse na dobro in da jima zasije solnce ljubezni s svetlejšim žarom in jima bode svetilo celo življenje Medtem ni našel Lobinski nikjer miru. V prvi razjarjenosti se je za stalno odločil, da si Pavlino izbije povsem iz glave, rnisle, da bi bilo proti njegovemu dostojanstvu, če bi se opravi¬ čeval po toliki razžalitvi, — ali prosil celo od- puščenja. Toda čim bolj se je bavil s takimi mislimi, tem bolj ga je vleklo k njej neko nepremagljivo hrepenenje. V tej duševni borbi ga je Kneževič nepre¬ stano vzpodbujal, naj hrabro vztraja, dokler ne Pride boljši čas. »Post nubila Phoebus!« mu je rekel često¬ krat opazovaje ga, kako je sedel sklonjene glave, otopljen v žalostne misli. »Poglej mene, kako ravnodušno prenašam svojo usodo! Moja dika — 154 je daleč strani, najino zjedinjenje še v daljni da¬ ljini in jaz ne preklinjam svoje usode, dasi mrem od boli in obupa kakor ti? — Bog obvaruj! - To bi bila neumnost, ki ne more pomagati ni¬ česar. Človek mora vedno ravnodušno prenašati ono, česar ne moremo spremeniti. »Ni baš tako lahko, prijatelj moj, si z jednim naskokom pridobiti ljubljeno devojko!« je rekel Kneževič nekdaj bolj v šali, grede ž njim iz ka¬ varne proti vojašnici. »Prava ljubezen je podobna dirjanju za zaprekami, katere moraš smelo, a tudi modro prevladati, ako želiš priti do smotra. Kakor pri dirki ni dobro prisiliti konja koj v prvem trenutku, prav tako v ljubezni ni prav, prenagliti se koj pri prvih neugodnostih, ker nam v jednem ali drugem slučaju lahko kdo drugi prevzame našo smer! — V tvoji zadevi se sedaj ne da ničesar storiti. Ni več dvoma, da je Julija provzročila še neznanim načinom vso tvojo nesrečo v Dornbachu. Kaj ji tudi moreš storiti, ko je polkovnik za njo tako znorel, da jej je oprostil, da se je bila v te zagledala, ti pi¬ sala ljubavna pisma in proti tebi spletkarila? — Če bi skušal, da se pred baronico in Pavlino opravičiš sedaj, ko sta proti tebi še tako razjar¬ jeni, bi ne bilo samo smešno, ampak bi lahko še vse pokvarilo. Ne ostaja ti torej drugega, kakor da prepustiš času daljni razvitek te reči. 155 Veruj mi, da se oni sedaj najbolj za te zanimata, — da povsodi povprašujeta, da bi zvedeli, kaj sedaj delaš in kako prenašaš svojo bol. Ako iz¬ vesta, da si povsem drug človek, ter da te je globoko ganilo to, da ne smeš več k njima, — ni več dvoma, da bosta oni sami razmišljali, — ali so morda o tebi raznešeni slabi glasovi vendar le samo navadna zlobna spletkarstva. Tedaj pa pride še le čas, da se potrudiš, da se jima zopet približaš in da svojo srečo poskusiš znova!« Lobinski je vselej navidezno mirno poslušal te in podobne besede svojega prijatelja, a napo¬ sled mu je tako presedalo to neznosno duševno stanje, da je sklenil, storiti mu konec na vsak način. Nepremagljiva sila ga je vlekla vedno v Dornbach, zato je taval peš ali jezdil na konju po hribih okoli baroničnega vrta, čuvaje se oprezno, da ne bi ga opazil kdo od pristave. Akoravno je videl čestokrat skozi grmoje na vrtu Pavlino, vendar ni dobil nikdar prilike, da bi se j' javil, ker je bila vedno mati poleg nje. Nekega krasnega večera koncem meseca žalega srpana je odjezdil zopet na grič, pod katerim se je razprostiral baroničin vrt. Zadnji solnčni žarki so obsevali bujno okolico z vedno bolj rdečim sijajem. Žalostnega obraza se je za¬ gledal Lobinski v vrt, izza katerega se je v zad¬ njih žarkih solnca lesketal krov baroničine vile. — 156 — Kakor da bi konj razumel njegovo bol, je korakal počasi, motno in leno, po ozki stezi, pokriti tako debelo s prahom, da se ni čul noben korak. Sedaj pride do gostega grmovja, odkoder se je videlo v baroničin vrt. Čuden strah je preletal Lobinskega tem bolj, čim bolj se je približeval ravnini; zdelo se mu je, da ga za tem grmovjem čaka gotova smrt ali kaka druga velika nesreča. V tem je prišel konj v ravnino. Lobinski je pogledal naglo na vrt in — malo da mu srce ni prebilo prsij od miline in radosti. Skozi železno vrtno ograjo je zapazil svojo milo Pavlino, kjer je čisto blizu sedela na klopi sama, sklonjene glave, žalostna in zamišljena. »Pavlina!« je šepnil on z zarntfzlim glasom. Deklica se je stresla in ko ga je zagledala, je skočila, kakor da bi hotela pobegniti. »Pavlina, žarno solnce moje,« je rekel Lo¬ binski, ali moreš mrzeti mene, ko sama veš, da te ljubim bolj kakor svoje življenje? Oh, ako so zlobna obrekovanja provzročila meni vse te tuge, ali je prav, da ti veruješ bolj mojim sovražnikom nego meni, da obračaš od mene angeljski svoj obraz in nočeš slišati niti besedice opraviče¬ vanja iz mojih ust? Oh Pavlina, zaklinjam te pri živem Bogu in pri vsem, kar mi je sveto in milo, usmili se me in vrni mi zopet svojo ljubezen, — 157 — ker mi brez nje ni obstanka na tem svetu. In ako ti je srce od kamena, povej mi vsaj iskreno vzrok, zakaj me mrziš, da se pred svojo rano smrtjo osvetim onemu, ki je spravil mene ne¬ dolžnega v tako nesrečo.« Pavlina je silno vztrepetala. Prša so se ji vzdigovala, glavo je povesila, telo ji je omahovalo kakor bi bila nezavestna. Naposled je zaječala in si zakrila obraz z obema rokama, a izpod rok so ji tekle gorke solze. »O angelj moj mili,« je rekel na to zopet Lobinski, vidim, da me tvoje dobro srce ne zametuje še povsem, da zame še čuti in mara! Zato te zaklinjam, reci mi po resnici: ali me ljubiš še vedno?« »Ah ljubim te in preveč te ljubim,« je od¬ vrnila jokujoča Pavlina, »ali srce mi poka, kadar pomislim, da si morda nevreden tolike moje ljubezni 1 Kar si delal prej nego sva se spoznala, z a to ne maram, po tem te ne vprašujem; ali ti poleg mene ljubiš še neko drugo deklico — in to še sedaj, ko si meni že prisegel, in mene, ne¬ srečnico, varaš s svojimi sladkimi besedami. Ni¬ komur bi tega ne verovala, da nisem na lastne oči videla tvojega pisma, katero si pisal pred nekolikimi tedni, proseč jo, naj ne veruje gla¬ sovom o najini ljubezni.« — 158 — Deklica je z nova zaplakala, a Lobinskemu je bilo, kakor da bi mu blisk razsvetlil dosedanjo tmino duše in mu pokazal zevajoč prepad, kamor ga je privedlo premeteno izdajstvo njegove ljute sovražnice Julije. Ves je prebledel in vprašal: »Ali se spominjaš imena deklice, o kateri misliš, da je še sedaj moja ljubica ?« »Ah spominjam se predobro — ti si jo na¬ ziva! v pismu božanstveno Minko!« »Sedaj vem vse!« je šepnil Lobinski in čelo se mu je ljuto zgrbančilo. »Strupena kača je spremenila datum na jednem mojih lanskih pisem! — No, reci mi duša, ali si sama na vrtu, — ali se je bati, da bi naju kdo ne dobil tukaj v razgovoru, kje je tvoja mati ?« »Sama sem na vrtu, mati je gori v hiši, ker jo danes boli glava!« je šepnila Pavlina skozi ograjo. Lobinski to čuvši je skočil s konja in ga privezal v grmovju za vejo; na to je pristopil k ograji in Pavlini izpovedoval iskreno vse potan¬ kosti svojega dosedanjega življenja, kako je kakor metulj letal od jedne deklice do druge — ali kakor misli — ni nobene spravil v nesrečo ali pa razžalostil, ker so vse te deklice od one dobe že spremenile do dva ali tri ljubčke; tista Julija pa, o kateri misli, da si je ono usodno pismo dobila in na njem spremenila datum, si je že — 159 — našla uteho v naročju njegovega polkovnika ter se zato ne more dovolj načuditi, da ona še sedaj proti njemu spletkari. Pavlina je poslušala njegove besede z vedno vedrejšim obrazom, in ko je dovršil, mu je podala skozi ograjo lepo svojo ročico in ga vprašala z izrazom blaženstva in sreče: »Torej si vendar le jedino moj — jedino moj — in ljubiš jedino mene iskreno in zvesto ?« Ah, tvoj sem, mili angelj, sedaj in ostati hočem do groba — Bog mi je priča!« je od¬ vrnil mladenič z iskrenim oduševljenjem, po¬ gledal s svečanim izrazom proti nebu in poljubil z dolgim, vročim poljubom podano mu nežno ročico. Oh, tedaj me ne odtrže več od tebe no¬ bena sila tega sveta!« je rekla Pavlina in ga po¬ gledala s solznimi očmi, z izrazom najčistejše miline in blaženstva. Zopet se ji je lice užalostilo, °či je povesila proti zemlji, nabiraje nove solze. »Kaj ti je zopet za Boga?« je vprašal Lo- binski prestrašeno. »Oh,« je odvrnila ona tužno, »sanjava lepi sen o bodoči sreči najine ljubezni, pa ne misliva na neusmiljeno usodo, da se najine sanje morda nikdar ne uresničijo! Kaj nama pomaga vsa na¬ jina ljubezen in zvestoba, ko te mati mrzi! Oni dan mi je rekla, da bi me hitro od hiše spodila, — 160 ko bi zapazila, da sem ti oprostila in se s teboj pomirila. Slišavši te besede je vskipel Lobinski od jada, razmišljaje, kako bi premagal baroničin od¬ por. Naposled je vzdihnil in rekel: »Uteši se, angelj moj! — Morda se bo trdo srce tvoje ne¬ usmiljene matere vendar omehčalo in naposled bova le srečna!« Kar se mu je lice razvedrilo. Pogledal je veselo v deklico in vprašal: »Kako bi bilo, ko bi odstopil od vojaštva in bi ti z menoj pobegnila v Galicijo — na po¬ sestvo mojega očeta, ki bi naju radostno sprejel v svoje varstvo in nama priredil lep dom — tem rajši, ker tudi sam želi, da ostavim vojaštvo in se posvetim gospodarstvu!« »Ah ne — nikakor!« je vzdihnila Pavlina, »tega nikakor ne morem storiti, ker bi to bil prevelik greh proti detinski dolžnosti! Četudi postopa moja mama neusmiljeno z menoj, je vendar moja mama in moram se njeni volji po¬ koriti, naj si bo kakor hoče! — Ne, dragi Ka¬ zimir, — ne zahtevaj tega od mene — rajša bi umrla nego si nakopala materino prekletstvo! »Kaj pa naj storiva, da doseževa svoj smo¬ ter?« je vprašal Lobinski zlovoljno. Deklica ni odvrnila ničesar, ampak samo mignila z rameni, brisaje si z robcem solzne oči. — 161 — Lobinski se je zamislil. Gledaje nepremično v tla, je premišljeval, česa bi se lotil, da bi prišel do prave svrhe. Kar so mu zasijale oči, kakor da bi bil našel, česar išče, dasi je njegov obraz kazal več resnobe nego veselja. »Pavlina,« je spregovoril on svečano, »jaz mislim, da si dovolj osvedočena v iskrenosti in svetosti moje ljubezni! — Ako vztrajava v zve¬ stobi, mora naposled tudi tvoja mati dovoliti. — Kaj pa naj počneva dotlej ? — Bilo bi li mo¬ goče čeprav sva tako blizu, da bi se vendar ne videla? — Ah, ne! To bi vsaj zame bilo hujše nego sama smrt! Zato dovoli, da ti na¬ svetujem nekaj, kar bi nama to neznosno usodo nekoliko olajšalo! Vidiš, ta prostor je jako pri¬ jeten najini ljubezni. Ne bi se lahko tukaj često¬ krat na tihem sestajala?« »Ah, moja mama?« je rekla Pavlina naglo, »misliš, da bi ona ne izvedela brzo za najine sestanke?« »No, v gluhem nočnem času, ko vse v hiši leži v globokem snu!« je pristavil Lobinski Polglasno. »Kakor mi je znano, spi tvoja mama sama v svoji sobi, ona bi te torej ne mogla ovi¬ tij drugih zaprek pa ni!« Pavlina se je razburila in zardela, ko je cu la ta predlog, ki se ji je zdel preveč pogubljiv n jenemu dobremu imenu. Glavico je nagnila in ^Slovanska knjižnica«, snopič 109. 11 162 — v srcu se ji je začela ljuta borba: borba ljubavi z vestjo in deviško sramežljivostjo. Toda ljubezen je bila neizmerna in nepremagljiva in je prema¬ gala hitro vsa ostala čuvstva. »Dragi moj Kazimir, — mnogo zahtevaš od mene!«, je odvrnila naposled sramežljivo. »Da ti pa pokažem, kako te ljubim, ti hočem storiti po volji, samo ako mi bode količkaj mogoče! — Ah, ti si mi moje življenje in vse blago na tem svetu! — V tebe verujem, v tebe zaupam — tebe ljubim — ah ljubim — bolj, oh Bog oprosti, ako grešim — ljubim te bolj kakor mamo svojo!« Glavica se ji je nehote sklonila k ograji, a Lobinski jo je prijel z obema rokama od zunaj in pritisnil dolg vroč poljub na njene rdeče ust¬ nice. S tem poljubom sta si prisegla večno lju¬ bezen, in tej sladki prisegi so bile priče svetle zvezdice, ki so se že polagoma prikazovale tu pa tam na nebu, in bleda luna, ki je bila med tem izišla na iztoku in razprostirala po vsemiru svojo bujno svetlobo. »Torej tukaj se bova sestajala in ljubila kakor Romeo in Julija!« je šepnil Lobinski, pO' ljubovaje neprestano svojo miljenko. »Bog naju obvaruj njiju usode!« je dosta¬ vila Pavlina — in otrpnila od strahu. »Milostljiva baronesa!« se je začul v tem od daleč ženski glas. — 163 — Pavlina se je stresla in pogledala prestra¬ šena v nasprotni konec vrta, odkoder se je ta glas še nekolikokrat ponovil. Z Bogom, zlati moj Kazimir,« je šepetala ona in se mu iztrgala iz naročja, »lahko noč, — spavaj mi sladko in sanjaj — o meni in o na¬ jini bodoči sreči!« »Torej jutri o polunoči?« je rekel Lobinski. — Pavlina ga je namesto odgovora še jedenkrat poljubila in zbežala z lahnim skokom proti hiši, kjer jo je hitro skril njegovemu vidu večerni Somrak. Lobinski je postal še nekoliko trenutkov na tem mestu kakor izgubljen v blaženstvu, ki ga je tukaj čakalo in katero je že naprej čutil, in za tem se je počasi vrnil v grmovje, odvezal konja in ga odvedel na glavno cesto po stran¬ skih potih, da bi ga kdo ne zalotil v bližini vile. Zajahal je potem konja in krenil proti Dunaju, jezde počasi in pevaje polglasno tretjo kitico ' e Pe slavonske pesmi, ki se je bil naučil od Kneževiča: »Preskočit ču tarabe, Preskočit ču vrata, Poljubit ču ono luče, Sto kroz pendžer guče!« Ali mu more kdo zameriti, da je od tega večera čestokrat preskakoval te ograje in'ljubil 164 v jasni mesečini poletnih nočij svoje milo dekle? — Moreš Ii, draga čitateljica, zameriti ubogi Pav¬ lini, da je v to privolila? — Ne, — in nikakor ne, ako sama veš, kaj je prava ljubezen! - Mlado, in s silnim žarom prve ljubezni vsplam- telo srce ne mara za celi svet, ampak živi in bije jedino le za željeni predmet svoje ljubezni, ki mu je mileji in dražji nego brat in sestra, f>če in mati, — ter hoče v svojem hrepenenju po tem predmetu, — ako se mu stavijo zapreke na pot, radostno žrtvovati vse, da celo svoje dobro ime in svojo krepost, samo da se zjedini z ljub¬ ljenim bitjem. Kdor misli, da bi v istih okolnostih dru¬ gače delal, ta ne ve, kaj je ljubezen. X. Stare rane. Ko je polkovnik Hiittenbach postal skoro zaročnik lepe Julije Weissove, ga je kmalu raz¬ burila misel — kaj poreko njegovi častniki, ko izvedo, da se poroči? — Ni slutil, da že cel polk dalje časa ve, da je v Julijo tako zaljubljen, da se iz te ljubezni ne izcimi drugega kakor za- r °ka in svatba; premišljeval je, kako bi jih po malem pripravil na ta dogodek; naposled je sklenil, da bo najboljše, ako sladko svojo tajnost pri¬ obči najprej podpolkovniku Hrabinskemu, v ka¬ terega je gojil še največje zaupanje; zato se je na potil k njemu koj drugega dne po obedu. Hrabinskega stanovanje je bilo koj na za- začetku ulice Rothenthurmstrasse, ne daleč od Stefanovega trga. Imel je devet prostornih sob v P r vem nadstropju lepe, v starinskem slogu zidane,. dvonadstropne hiše. 166 — Daši je bil neoženjen, mu je bilo vendar mnogo na krasni in ukusni opravi in okrašenju svojega stanovanja. Bil je velik ljubitelj zna- nostij in umetnostij, izvrsten umetnik v slikarstvu in glasbi. V prvi sobi na desno je bila sprav¬ ljena velika knjižnica. V treh dragocenih omarah so bila za steklenimi vratini shranjena krasno vezana dela najznamenitejših poljskih, ruskih, fran¬ coskih, nemških in drugih imenitnih pisateljev. Sredi te sobe je stala velika, okrogla miza, in okoli nje raznovrstni stoli in fotelji. Tri okna te sobe so bila okrašena z najlepšimi eksotičnimi cvetlicami in rastlinami, in pred jednim je stal na finem stojalu ,ako lep akvarij, poln zlatih, rdečkastih, belih in pisanih ribic, školjk in drugih vodnih živalij in rečij. Dragoceni tapeti so bili pokriti z ogromnimi zemljevidi, v pojedinih kotih sobe so stali v lepem redu postavljeni zemlje¬ pisni in zvezdoznanski globusi. V to sobo so dohajali častniki polka in po¬ sebni znanci v vsakem dnevnem času, kjer jih je čakal sluga in jim stregel, oblečen v fino fi vrejo. Druga soba je bila podobna slikarski ga¬ leriji. Najkrasnejše oljnate slike, naslikane deloma od najbolj glasovitih starejših in novejših sli¬ karjev, deloma pa izšle iz Hrabinskega umetniške roke, so pokrivale vse štiri visoke in široke stene. — 167 — Sredi sobe pa je stal ukusno zložen kup raznega kamenja, izmed katerega’ je gledal temnozeleni mah skozi bujni dresen, ki se je vil okoli. Na tem kamenem kupu je bila velika in široka mra- mornata skleda, podobna ogromni školjki, kjer je sedel mramornat Triton, metaje vodo skozi svoj rog skoraj do sobinega stropa. Ta voda je padala v školjko, iz školjke pa se je zlivala na kamenje, a s tega zopet v velik mramornat re- servoir, kjer je vrvelo zopet na stotine vsakojakih ribic. Okoli te krasne gromade, kjer se je videla na¬ rava in umetnost, so bile tudi nastavljene naj- krasnejše eksotične rastline in grmovje, — a med njimi raznovrstni mali stoli, obrnjeni proti sli¬ karijam in prirejeni za one, ki so se hoteli na¬ slajati z gledanjem teh krasnih umetnin. Tretja soba je bila za slikanje. V dražestem neredu so bili tu razpostavljeni razni mratnor- nati, glinasti in medeni modeli, posode za olje in barve; kamenite plošče za prirejevanje barv, vrečice z različnimi barvami, palete, leseni okviri, na pol gotove ali še le začete slike, tako, da si je človek moral nehote misliti, da je prišel v delavnico kakega glasovitega slikarja. Četrta soba je bila prirejena za glasbo. Biizu jednega okna je stal krasen glasovir iz glasovite Bosendorfove tovarne, malo dalje pa omara s steklenimi vratmi polna goslij, viol, vio- 168 — lončelov in raznih drugih glasbenih instrumentov, — a zopet nekoliko dalje troje pultov za mu- zikalije. Na drugi strani do sredi sobe so bili postavljeni divani in fotelji, prevlečeni s škrlatnim baržunom, kjer so sedeli gostje, kadar je Hra- binski prirejeval svoje vsem priljubljene koncerte ob sodelovanju glasbe veščih častnikov. Ostale sobe so bile za vsakdanje življenje, za obedovanje, spanje in za sprejemanje posetov. Ko je prišel Hrabinski pred dvema letoma k polku, si je s prirojeno svojo ljubeznivostjo, prijaznostjo in svojim plemenitim značajem vedel pridobiti ljubezen, udanost in spoštovanje celega polka in vseh, ki so' ga poznali. Bil je jako bogat in je služil samo vsled posebnega in prirojenega nagnenja za vojaški stan. V svoji dobrosrčnosti je izdajal mnogo de¬ narja, pogostovaje svoje častnike, obdarovaje vo¬ jake in plačevaje dolgove lahkomiselnih mladih častnikov svojega polka, izmed katerih so se mnogi jedino njemu zahvaljevali za rešitev iz gotove pogube. Bil je deset let starejši nego polkovnik Hiittenbach. Velike modre oči, zdravi rdeči in še vedno lepi in pravilni njegov obraz je bil poln blagosti in plemenite dobrosrčnosti. Polkovnik Hiittenbach ga je visoko spo¬ štoval, in vsakega je v srce zabolelo, kadar je zapazil, kako ga boli, da ima tako dobrega, ple- — 169 — menitega in starejšega človeka pod seboj, ne pa nad seboj; trudil se je pri vsaki priliki, da mu ta položaj olajša in osladi z najnežnišim načinom. Ko je prišel sedaj v njegovo stanovanje, ga je našel ravno v tretji sobi, delujočega na krasni veliki oljnati sliki, ki jo je že dogotavljal. Ni čakal, da ga prijavi sluga, ampak odšel je koj v delavnico. Ko ga je Hrabinski zapazil med vratmi, je potegnil brzo velik zastor iz platna pred sliko im mu šel nasproti s prijaznim na¬ smehom. Oh, dobro došel, dragi Ferdo,« je rekel in stisnil polkovnikovo desnico, »to je lepo, da si se zopet potrudil k meni! No. blagovoli iti v salon in mi dopusti, da se med tem brzo bolje preoblečem!« Ne, ne, dragi Stanko!« je silil polkovnik, »pusti lepotičenje, saj sva stara znanca! — Osta¬ niva tukaj v tvojem svetišču, kjer naju nikdo ne more motiti, ker bi rad govoril s teboj o nekem jako važnem predmetu in zajedno čul tvoj vselej modri svet.« Hrabinski se je začudil in mu brzo po¬ nudil stol, da čim prej čuje, kaj je. Sedla sta in s ' zapalila smotki, in po nekolikih uvodnih be- senah je polkovnik najprej od daleč namigoval ° ženitvi in naposled prišel po malem na svojo — 170 ljubezen in priobčil Hrabinskemu tajinstveno, da se misli zaročiti in oženiti. Ko je Hrabinski to čul, je skočil kvišku in objel polkovnika, veselo vskliknivši: »Živio, dragi moj Ferdo, čestitam ti najsrčneje, ker vidim, da najdeš v zakonskem življenju mir in srečo pod sladkim jarmom ljubezni, katere bi sicer drugje ne našel nikjer! Dokler je človek mlad in prepoln življenske moči, se mu zdi težko, za- ' meniti lahkokrilo zlato svobodo z resnimi mis¬ limi in skrbmi zakonskega življenja. Kadar pa ga dohiti starost s počasnim korakom in kadar ga začne spominjati jeden sivi las za drugim, da mu je minila zlata doba objestne in veternjaške mladosti za vedno, tedaj se začne prepozno ke¬ sati, da si ni za časa poiskal ljubečega srca, da ne ostane, na stare dni sam na svetu! Evo, na meni imaš najboljši primer! Tudi jaz sem ne- oženjen, dasi nisem bil nikdar protivnik ženitve, kakor dosedaj ti. In kaj imam od tega? — Kaj mi pomaga bogastvo in moje ugodno življenje? — Sorodniki so mi že davno vsi pomrli in sedaj sem samcat na tem svetu kakor samotno steblo v pustinji, a kadar me najde smrt, bodisi na bojnem polju, bodisi v miru kje v samoti, ne bode nikogar, da posveti mojemu spominu kako iskreno solzo žalosti!« 171 — To rekši je vzdihnil globoko, a na licu se mu je prikazal izraz tuge. Ko je to zapazil pol¬ kovnik, ga je hotel tešiti, a vide, da bi se mu danes to ne posrečilo ravno najbolje, je poskušal preiti na drug predmet in vprašal: »Kakšno sliko pa slikaš sedaj? Ali bi je ne smel videti? Oprosti mi mojo radovednost, a ker sem že tako ne¬ nadno prišel v tvoj hram, ne preostaja mi dru¬ gega, da grem v svoji drzovitosti dalje, dokler me ne daš vreči ven!« Hrabinski se je s početka obotavljal, raz- mišljaje, ali bi ali ne bi. No, naposled je vstal in odstranil zastor izpred slike. Polkovnik je debelo gledal od začudenja, stopil dva koraka nazaj in se zatopil vanjo, motreč krasno umetnino. Ta slika, izvršena z jako srečnim in umet¬ nim izborom boj, je pokazovala dva prizora v jedni in isti cerkvi. Na desni se vidi od dnevne svetlobe razsvetljeni prostor pred velikim oltarjem. Skozi steklene slikarije visokih gotskih oken si¬ jejo zlati solnčni trakovi, obsevaje s čarobno svetlobo pred velikim oltarjem zbrano mnogo- brojno odlično društvo v oblekah iz dobe Hen¬ rika IV. Svatje so. Pred oltarjem klečita dva srečna mlada človeka: krasna devojka, divnega stasa m eteriškega angeljskega obličja, — a poleg nje na levi krasen mladenič, krepek in vitek v slikovitem oblačilu one dobe. Ravno ju blagoslavlja čestit — 172 — sivolas starec-škof, oblečen v dragocen, z zlatom pretkan cerkven ornat. Solnčni žarki so se leske¬ tali na nakitu in dragocenostih poročencev in škofa in se spletli z bujnimi plavimi lasmi krasne neveste. Za poročencema stoje povabljeni svatje, razgovarjaje se, smeje se ali pobožno gledaje: gospoda, stara in mlada, gospodje in gospice, vse v najkrasnejšem in najsijajnišem oblačilu onega veka. Fina prozorna megla od kadila leži, obsijana od solnčnih žarkov, nad društvom, za¬ stirajoč glavne osebe in druge obraze. Veliki oltar z mnogobrojnimi gorečimi svečami in mali plameni se bore z dnevno svetlobo, ostali, jedva vidni oltarji in gotična okna so v tako skladnem razmerju in s tako naravno perspektivo, da se gledalcu zdi, kakor da bi čul svečenikovo blago¬ slavljanje in šepet množice in kakor da bi mu bilo treba vzeti samo daljnogled pred oči ali sto¬ piti malo bliže, da bi mogel še bolje razločiti pojedine obraze množice. A prizor, na levi manji polovici slike, de¬ duje še s silnejim vtiskom na gledalca. Ta del slike prikazuje oddeljen kot od ostale cerkve z visokim doriškim stebrom. Na levem kraju tega prostora stoji ob steni na visokem mramornatem podnožju iz belega mramorja izklesan kip božje porodnice. Na glavi ima zlato krono, a na roki dete — Jezusa. — 'Dnevna svetloba ne dosega - 173 tega prostora. Ob nogah bogorodice gori rdeča svetiljka in obsevaje kip in ostale predmete tega prostora z magičnim svojim rdečilom. Na kame- nitem tlaku nasproti kipu Matere božje pa čepi na kolenih mlad kapucin bolj sede nego kleče- S hrbtom in glavo se naslanja ob visoki doriški steber, sklopljene roke mu leže na krilu in se stiskajo krčevito okoli rožnega venca. Lepi in pravilni njegov obraz, obrnjen proti kipu, kaže nepopisni izraz najgroznejše duševne boli in obupa, ki pa se bori z zaupanjem v božjo pomoč. Široko odprte oči se upirajo v bogoro- dico, kazaje tako bol, strah in grozo in tako sla¬ bost duševne moči, da se ti zdi, da ubožec sedaj pade na obraz in zavpije na ves glas, naj mu božanstvo podeli dovolj kreposti in moči, da more prebiti brez greha tako nesrečo. Bledo nje¬ govo lice, črno kratko brado in lase ter rjavo njegovo opravo obseva tajinstveno rdečilo sve- tiljke, se zgubi ob zadnji doriški steber in se preliva po malem v dnevno svetlobo. »Krasno, — divno, — božanstveno!« je vzkliknil polkovnik, ko se je bil dovolj nagledal slike. »No, dragi Stanko, ta kapucin tukaj je Povsem tvoja slika in prilika; dasi se vidi nekoliko mlajši in ima brado, se mi vendar vsiljuje misel, ^ ima ta slika razun razumljivega prizora še neki drug pomen, ki je v zvezi s tvojo osebo in s tvojim življenjem!« »Pogodil si, dragi Ferdo,« je odvrnil Hra- binski s tužnim nasmehom, »ustvaril sem si sliko svoje prošlosti in sedanjosti. Evo, tukaj na desni, ti je predočen sladki rajski sen moje prošlosti, a tukaj na levi se ti kaže mračna in žalostna moja sedanjost, polna gorja in duševne boli, slabo raz¬ svetljena s svetlobo utehe, ki jo podaje neznano in nedosežno božanstvo moji žalostni duši!« Polkovnik se je zagledal sedaj v sliko, sedaj v Hrabinskega, da bi morda izvedel ali pogodil zvezo in pomen teh besed. Naposled je prijel z oduševljenim sočutjem Hrabinskega desnico in rekel: »Dragi, — odkar te poznam, vidim, da ti neka tajna bol razjeda plemenito srce. Vzrok tej boli ni še tukaj nikomur znan, akoravno ljudje marsikaj ugibljejo. Ali bi ti meni, svojemu naj¬ boljšemu prijatelju, zameril, če bi te prosil, da mi ga zaupaš in si s tem srčno bol nekoliko olajšaš ?« Hrabinski se je zopet zamislil. Nakrat pa se mu je na licu pokazal blažen nasmeh. Tvoje sočutje za mojo usodo me gane glo¬ boko!« je rekel z ganljivim glasom. »Naj se torej zgodi tvoja volja, če tudi me boli, kadar se do¬ tikam svojih starih ran. — Česar nikdo v Avstriji o meni ne ve, — to sedaj poslušaj ti, toda imej 175 — potrpljenja z menoj, ako malo dalje posežem v prošlost. — No, prej ko začnem, dopusti, da ti punudim čibuk ali smotk. Tukaj imam jako finega in dobrega lahakijskega duhana in raznovrstnih inozemskih smotk. Jaz zapalim s tvojim dovo¬ ljenjem čibuk.« »Tudi jaz bom pušil čibuk!« je odvrnil polkovnik, stopivši k mizi, kjer so stale na izbero raznovrstne pipe in čibuki. Napolnila sta si či- buka s finim duhanom in ju zapalila drug drugemu. Hrabinski je potegnil nekoliko dima in začel: »Znano ti je, da sem rodom iz Varšave. Moj oče je bil jako bogat plemič in je imel v Varšavi tri velike krasne hiše, jedno veliko po¬ sestvo blizu mesta in dve še večji v Voliniji. Bil je jeden onih redkih Poljakov, ki so se z dušo in telesom trudili za združenje z Rusijo po ustavnem potu in za vzajemnost vseh evropskih Slovanov. To je bil tudi vzrok, da me je že zgodaj, uialega dečka, poslal nekemu rojaku v Petrograd, da se tam odgojim in izobrazim. S časom se je Porodila v meni velika težnja za vojaški stan in °če je privolil v to, da se posvetim vojaštvu, dasi sem bil jedinec njegov. — Vstopil sem torej v vojaško akademijo v Petrogradu in jo ostavil štiri leta pozneje kot poročnik konjiške garde. Z vpli¬ vom svojega očeta, ki je imel v Petrogradu mnogo — 176 — mogočnih prijateljev celo na carskem dvoru, sem prišel početkom leta 1843. k nekemu konjiškemu polku varšavske posadke. V onem času tužna moja domovina še ni okrevala od težkega udarca, ki ga ji je prineslo nesrečno leto 1830. Žalostno njeno stanje in občna tuga sta se prijela kmalu tudi mojega srca tako silno, da sem pri sebi sto in stokrat preklinjal nemilo svojo usodo, ki me je zanesla v vrste tlačiteljev nesrečne moje do¬ movine; zameril sem očetu, da je, rojen Poljak, dopustil, da sem stopil neizkušen v njih vojsko. Dokler sem bil še v šoli in v vojaškem zavodu, nisem slutil grozne nesreče, ki je prišla nad poljski narod, ker so nam poljskim gojencem nalašč tajili istino. Tem večja groza me je obšla, ko sem prišel v Varšavo in ko sem razmišljeval, kakšen prepad je ločil mene, ruskega najemnika, — od pravih sinov nesrečne naše domovine. Moj oče se je trudil, seve, na različne načine, da bi me utešil, dokazuje mi neprestano, da na¬ posled pamet prevlada revolucijonarno stranko in da se s časom Poljaki pomirijo in z Rusi spojijo, ki so jim po jeziku in običajih najbolj sorodni slovanski bratje. Toda njegove besede so me malo tolažile, taval sem kakor muha brez gla ve po žalostni prestolnici nekdanje slavne Poljske, ogibaje se vsakega človeka, ker se mi je vedno zdelo, da vsakdo vidi in prezira v meni izdajic 0 domovine. Zato sem včasih že premišljeval, ali bi ne bilo bolje, da pobegnem na Francosko, kjer so se zbrali že mnogobrojni emigrantje iz Poljske- Nekega jutra meseca malega travna sem jezdil žalostno po neki neznatni ulici, da bi se mogel izven mesta sam in neviden natugovati. Slučajno sem obrnil svoj pogled na neko malo, a lepo hišo in opazil ob odprtem oknu divno krasno deklico. Lepo glavico si je bila naslonila na desnico, gledaje zamišljeno in tužno na ulico. Zlati razpleteni kodri so obkrožali angeljski njen obraz v bujnem neredu. Nehote sem ustavil konja, gledaje nepremično vanjo. Ko me je zapazila, me je presenečeno pogledala s svojimi velikimi ognje¬ nimi očmi in se brzo lotila svojega šivanja, vsa zardevša v obraz. V tem je pritekla z dvorišča pred hišo krasna deklica kakih trinajstih let, in ko je zagledala mene, je vdarjala dlan ob dlan, veselo klicaje: >Agnizsko, o Agnizsko, vidziš jak Piekni (lep) jezdziec!« Osupnil sem in hotel dalje, a deklica mi je stopila pred konja in ljubko me opazovaje vpra- šala z neko zadrego na obrazu: Jestesz pan (Je-li gospod) Polak?« Te besede nedolžnega deteta so me zmedle še bolj, čutil sem, kako mi je od srama in žalosti šinila kri v obraz. V tem je zaklicala starejša »Slovanska knjižnica«, snopič 109. 12 skozi okno: »Hodzj tutaj, pušč pana w' spokoju, albovviem — pan je Moskai! — —< Deklica se je prestrašila in me pogledala, kakor da bi ne verjela prav besedam svoje sestre. Jaz pa malo da nisem padel s konja, prevladan od težkega bolestnega čuvstva. Ne vede, kaj naj storim, sem se obrnil tako zmeden proti krasotici in odvrnil z ognjenim navdušenjem, da sem rojen Poljak in da sem z dušo in telesom udan nesrečni domovini, akoravno nosim uniformo ■ ruskega vojaka. Deklica me je pogledala najugodnejše izne- nadena, a v istem času se zopet zmedla, zardela vsa in me mirno prosila, naj ji oprostim, ako so me njene nepremišljene besede razžalile. Po malem sva prišla v razgovor, ki me je povzdignil do nebes, akoravno je bil jako kratek. Od te ure ni minulo dneva, da bi ne bil v prostem času jezdil ali šetal po oni ulici pred hišo, ki je v sebi krila omiljeno mi angeljsko bitje. In skoraj sem čutil v sebi, da sem strastno v njo zaljubljen, dasi nisem vedel, čegava je in kakšnega rodu. Nekega dne me je prosila, naj se ne prika¬ zujem pred hišo več v vojaški, ampak v civilni obleki, ker bi me zapazila njena mati, ki se J e začela ozdravljati od težke bolezni in bi ji zabra- nila daljnje občevanje z menoj, ker je zakleta — 179 — neprijateljica vsem Rusom, posebno pa ruskim vo¬ jakom. Ubogal sem jo, dal si napraviti fino poljsko obleko in sem si upal prihajati v hišo. Koj prvi¬ krat me je zalotila njena mati, prišedša v sobo r ko je cula, da je prišel neki tujec. Agniszka me je smelo predstavila kot nekega znanega ji uči¬ telja in navdušenega rodoljuba in radi tega me je sprejela starka's posebno izbrano uljudnostjo in prijaznostjo. Bila ti je to vražje srčna žena, suhega, koščenega, bledega in nabranega obraza, ki pa je poleg vsega tega kazal jasne sledove nekdanje lepote, posebno, kadar ji je iz velikih črnih očij zasijalo ognjeno oduševljenje, ko se je govorilo o nesrečni domovini. Telo pa ji je bilo skrušeno in slabo, a videlo se je v njenem' kre- tanju in v globoki melanholiji obraza, da so ga skrušili bolj težki udarci usode nego bolezen in nesreča. Njeno vedenje je bilo jako fino, skoro aristo¬ kratsko, in je stalo v čudnem ironiškem nasprotju z revnim pohištvom in uredbo njenega tesnega stanovanja. Ko sem prvikrat od nje odhajal, me je pri¬ jazno prosila, naj njeno hišo prav pogosto obiščem, ker da so, žal, redki pravi rodoljubi, s katerimi ki smel človek začeti iskren razgovor. 12 * — 180 — Bilo mi je to jako drago in sem se trudil, da ji v tem kolikor mogoče pogosto ugodim, samo da sem mogel videvati ljubljeno Agniszko. Toda nesrečen slučaj mi je zaprl za vedno njeno hišo. Nekega dne je bila pred citadelo sijajna pa¬ rada. Agniszkina mati je bila ravno blizu nekje v posetu in vračaje se, je šla tik mojega oddelka. Jaz sem jo zapazil šele tedaj, ko jej je zaklical ieden kozak, naj se umakne. Ne slute, da bi me bila spoznala, sem šel drugega dne zopet k njej v narodni obleki. Ko pa sem prestopil vrata, je skočila kakor besna kvišku in zaklicala: '>Na dwor, potepiony špieg i zdajcah Potem pa je zbežala k meni, kakor da bi me hotela streti, klicaje na ves glas, da me ustreli, ako si upam še kedaj prestopiti prag njene hiše. Zaman se je vrgla Agniszka pred njo na kolena, prose jo, naj ji ne jemlje sreče, -- zaman sem se trudil tudi jaz, da jo pomirim in da ji vso stvar raztolmačim. — Ni me hotela poslušati in mi naposled zaklicala, da bi rajša ubila svojo hčer, kakor pa jo videla v naročju ruskega na¬ jemnika in izdajice domovine. j Ves potrt sem pobegnil ven, kakor da bi me gonile furije. Toda še tistega dne sem dobil od Agniszke pisemce, kjer mi je priobčila, da je naprej videla to katastrofo, a naj ne obupam, ker je ona kraj 181 — vse te nesreče vendar moja in hoče ostati moja do groba. Na koncu me je prosila, naj pridem okoli jedriajstih po noči od zadej preko travnikov pred njen vrt, kjer me bode čakala in mi od znotraj odprla vrata, kjer bode visel bel robec, da jih lažje najdem. Prišel sem v rečenem času in po nekolikih trenutkih so se odprla od znotraj vrtna vrata in ž njimi nepozabni, a žal, kratki raj moje ljubezni! Od onega večera so nastopile najslajše ure mojega življenja. Blage, vedre in tople poletne noči so bile najini ljubezni ugodne in so še povečevale sladki čar najinih tajnih sestankov. Še vedno nisem vedel ničesar o njenem rodu in o prostosti njenih roditeljev. Njena ljubezen me je osrečevala tako, da je nisem vprašal, kakšnega rodu je. Vedel sem samo za njeno krstno ime in to, da me z vso svojo dušo ljubi, a bilo mi je dovolj, dasi sem slutil, da mora biti plemenitega rodu. Nekega večera je obrnila ona razgovor na svojega očeta in vzdihnila jokaje: »Ah, midva se tukaj na tihem milujeva in ljubiva, a ne misliva na nesrečneža, ki robuje na stotine in stotine milj oddaljen od domovine v ledeni Sibiriji!« »Kaj, tvoj oče živi v — Sibiriji? sem vprašal naglo, jaz sem vedno mislii, da ti nimaš več °ceta, da je že davno umrl!« — 182 — Agniszka je osupnila. »Kaj, ali ti ni znana usoda mojega očeta?« je vprašala in me zagrabila za roko, »torej ti ne veš niti za moje- obiteljsko ime!« Osupnil sem nemilo in nisem vedel, kaj bi' odgovoril. »Ah, oprosti mi,« sem rekel naposled, »a jaz te ljubim tako silno, da mi ni prišlo nikdar na misel, vprašati tebe ali koga drugega za tvoje obiteljske odnošaje! Osvedočen, da me ti ljubiš, cenim se najsrečnejšega človeka tega sveta, in bi te ljubil z istim žarom, če tudi bi bila hči naj- zadnjega kmeta. Ona me je na to poljubila in me pogledala z ugodnim začudenjem v obraz, in v mesečini se jej je zasvetila solza v očesu. Nagnila je glavo na moje prsi in vzdihnila: »Ah, dragi moj Stanko, vidim, kako me ljubiš! Kako bi bila oba srečna, ko bi bila hči navadnega človeka, ali vsaj, ako bi mogla zatajiti svoj rod! Ali kaj pomaga tajiti ono, česar se nikdar ne da zatajiti? — Ah, dragi moj Stanko, ljubiva se zvesto z vsem žarom svojih src in se čutiva srečna in blažena, pa ne pomisliva, da nama morda nikdar ne bode mogoče, dospeti do zaželjenega smotra!« Stresel sem se in vskliknil: »Ali — govori, kaj bi te moglo odvzeti meni in moji ljubezni!« Na to je rekla ona tužno: »Jaz sem nesrečno dete prognanca, ki je žrtvoval vse na svetu za r w’ 183 — osvoboditev nesrečne naše domovine! — No, če je on radi svojega domoljubja tudi padel v nesrečo, je vendar tudi v prognanstvu še vedno in ostane do groba Poljak z dušo in telesom in niti on, niti moja mati ne bi nikdar privolila, da se poročiva, ker bi tebe vedno imela za izdajico domovine.: Obmolknila je za trenutek, jaz pa sem čakal konca njenih besed, kakor na smrtno obsodbo. V tem se je sklonila z obrazom na moje prsi in šepetala jokaje: »Ah, dragi Stanko, jaz sem hči. grofa Kraszinskega !« Prestrašil sem se in stal nekoliko časa osupel, kakor da bi vdarila strela predme. »Kraszinski! sem zaklical, »o nesrečna moja uso'da, ki je v zvezi s tem slavnim imenom! — Ah, ti si hči Kraszinskega — slavnega rodoljuba, ki je žrtvoval leta 1880. večji del svojega ogromnega imetka za osvoboditev domovine in ki so ga potem obso¬ dili na smrt, a ga pomilostili na robstvo za celo življenje v Sibiriji?« »Sem!« je šepnila Agniszka. Polastila se me je ljuta bol, ker mi je bilo s edaj jasno, da se mi ne izpolnijo tako lahko dnoje sladke nade. Poznal nisem osebno slavnega Kraszinskega, gorečega rodoljuba in besnega neprijatelja vseh mlačnežev in ruskih pristašev, a čul sem, kar se - 184 — je pripovedovalo o njegovi soprogi, — materi Agniszke, kako je sodelovala pri naskoku Rusov na Varšavo, braneča zidove in besno se boreča s sabljo v roki. In taki ljudje da bi meni dali svoje dete, meni, — meni, — najemniku tlačiteljev domovine!« Ves potrt sem pokleknil pred Agniszko na kolena in zaklical: Ah, angelj moj, — zapodi me izpred svojih nebeških očij in žabi me, ker nisem vreden, da bi bila hči tako slavnih mučenikov domovine moja žena!5 Agniszka me je objela in, poljubljajoča me, vzkliknila: »Ah, ne govori tega, jaz te ljubim in ljubila te bodem, če bi te tudi ves svet mrzel in preziral, hočem ti ostati zvesta, četudi bi naju usoda ločila za vse življenje!« Zamislil sem se v razne osnove, kako bi bilo mogoče, da bi premagal vse zapreke, in naposled sem prišel do žalostnega uverjenja, da v obsegu carjevega prestola za naju ni upanja* da bi se kedaj zjedinila. Zato sem izrekel misel, da bi bilo za naju najbolje, ko bi pobegnila tajno v inozemstvo in začela tam novo življenje. Ko pa sem jej priobčil to namero, je vzdih¬ nila ona, pogledala me žalostno in odvrnila: »Ne, dragi Stanko, to bi ne bil pravi pot, po katerem bi našla pravo srečo. Moja mati je slaba in bo¬ lehna, in na njo me veže detinska dolžnost, če 185 prav nastopa neusmiljeno proti meni. Jaz sem ji jedina podpora na tem svetu. Z delom svojih rok preživljam njo in mlajšo svojo sestro. Kaj bi počela ubožica sama? Morala bi poginiti in vem, da bi celo rajša poginila, kakor pa, da bi z nama zapustila domovino, ker še vedno upa, da doživi obujenje poljske svobode. A razun tega moraš pomisliti, kakšna usoda bi naju čakala v ino¬ zemstvu. Tvoj oče je jako bogat, ugleden, dela za Rusijo in radi tega ti ne more manjkati ničesar na tem svetu, dokler si pod ruskim žezlom. In presodi prav, ali bi bilo pošteno, da radi najine osebne sreče pobegneva iz nesrečne domovine, kateri dolgujeva vse svoje življenje in za katero morava radostno vse žrtvovati, da jo rešimo in osvobodimo? — Ne, dragi moj Stanko, — ne zahtevaj kaj takega od mene! Saj nama za sedaj ne manjka ničesar! Srečna sva v najini sedanjosti, bodočnost pa prepustiva Bogu in božji previdnosti! ~ Jaz sem tvoja z dušo in telesom ter ne morem ljubiti drugega več razun tebe. Ta vrt naj je za¬ vetje najine ljubezni! Tukaj se nama ni treba bati izdajstva in mirno pričakujva časa, ko bova mogla misliti na uresničenje najinih "nad in osnov!« Lahko si misliš, dragi Ferdo, kakšna čuvstva § o me obvzela v onem trenutku in s kakim odu- ševljenjem sem se strinjal s predlogom svoje oboževane dike, videč v njej božanstvenega — 180 — genija, poslanega z neba, da osvobodi poljski narod z mojo pomočjo. Prevladan od čara sem pokleknil pred njo, kakor pred kakim božanstvom, objel njeni koleni in vzkliknil: *Ah, Agniszka, — smaraj me svojim robom, — zahtevaj od mene kar ti je drago, vse hočem storiti, ker se moram jedino tebi zahvaliti, da sem prerojen zopet v pravega sina naše domovine!« — — Od one noči sva se sestajala še pogosteje. Toda poleg vse svetosti svojih čuvstev in namer sva morala, žal, skoraj izkusiti, da sva otroka slabega človeškega rodu, podvržena grehu in strastem, in da se na tem svetu ne more misliti ideje, ki ne bi slonela na materijalni podlagi, če tudi bi bila sveta in čista kakor komu drago! A kdo bi bil nama tudi zameril? — Bila sva oba mlada, ognjena, neizkušena, polna življenske moči, in poleg tega sva se ljubila z neizmernim žarom — in tako so naju najini sestanki'kmalu privedli v greh — in uživala sva svojo ljubezen kot mož in žena in nisva niti mislila na mogoče posledice take ljubezni! V tem je nastala tudi že zima, začel je pa¬ dati prvi sneg. Mala kolibica brez pravih vrat in oken naju ni mogla več varovati zimskega mraza, in poleg tega sva se tudi bala, da nama ne pride kedaj kdo po snegu na sled; zato sva se odločila, sestajati se samo enkrat v vsakem tednu. Neke posebno mrzle in burne noči meseca listopada odkrila mi je ona britko jokaje svoje stanje. Ta vest me je silno prestrašila, ker na to nisem mislil nikdar, a moja domišljija mi je predočevala pogubo, kamor sva zabredla, stokrat večjo nego je bila v resnici! Zato se nisem mogel dovolj načuditi ravno- dušju in miru, s katerim je ona gledala v najino bodočnost. »Kaj počneva sedaj?« sem jo vprašal, »kaj stori tvoja mati, če to opazi?« »Vrže me iz hiše in me prekolne!« je od¬ vrnila ona mirno. »Tem bolje za naju,« šem rekel, »ker se potem vzameva brez daljnih zaprek. - Toda ne pustiva, da pride do tega, ampak ti sama pobegni > z hiše, pobegni k meni — poročiva se hitro, a kadar si enkrat moja, tedaj ti mati oprosti in blagoslovi tebe in najinega otroka!« Strastno sem jo objel in čutil, da mi je lju¬ bezen proti njej v onem trenutku silneje vzplam¬ tela nego li kedaj prej. A ona se mi je izvila objemu in za trenu¬ tek se mi je zdelo, da sem skozi nočno temo opazil na njenem obrazu čuden nasmeh. — 188 — »Ne, dragi Stanko,« je rekla s svečanim gla¬ som, pogledala kvišku in dvignila desnico proti nebu, »osvoboditev domovine je bolj potrebna nego najin osebni dobiček! — Svojo srečo si morava še le zaslužiti — in to krvavo zaslužiti! Zato ostaniva tukaj in posvetiva vse svoje sile najprej osvobojenju domovine! — Vstajenje polj¬ ske svobode ni daleč! Povsod že vre in kipi in dan je blizu, ko se predramijo vsi evropski na¬ rodi iz globoke nemarnosti in z veselim srcem bodo hiteli v boj, da jim enkrat zasije zora zlate svobode. A kadar pride ta dan, pride tudi na te vrsta, da poplačaš mojo ljubezen z junaškimi deli za osvoboditev našega roda. — Do tedaj pa ostani, kjer si, in prenašaj mirno, ravnodušno svojo usodo, tolažeč se s prepričanjem, da se enkrat vse obrne na bolje. Med tem pa se pri¬ pravljaj za svojo veliko in sveto nalogo, pazljivo opazuj naše protivnike in njihove slabosti in proučuj sestavo njihove vojne, — da upotrebiš kedaj pridobljeno izkušnjo za rešitev domovine. V tebi vidim probuditelja in osvoboditelja našega naroda, vidim te v duhu slavnega vodjo junaških poljskih čet, — diktatorja svobodnega poljskega naroda. A kadar to doživiva, tedaj še le pridejo dnevi najine osebne sreče, — tedaj bova še le živela drug za drugega v svobodni domovini. Do tedaj ostajam tvoja, in naj naju loči usoda, - 189 — N bogve, kako daleč. Nič naju ne razdruži več, ker naju vežejo tri zveze, močnejše in svetejše nego svečeniški blagoslov, vzajemni namen na potu, ki vodi k osvobojenju domovine, — lju¬ bezen — in slabo najino dete, katero nosim pod srcem !« Te besede so mi vzbudile v onem trenutku grozno zmešnjavo raznih čustev. Zbal sem se najprej grde sramote, ki bi me vsekako dohitela, ako bi z izdajstvom in prevaro kršil prisego, dano carju in njegovim zastavam, na drugi strani pa me je bilo zopet groza, če sem pomislil, da bi me doseglo pravično preziranje domovine in ~~ moje ljubljene zaročnice, ako bi še nadalje ostal najemnik naših tlačiteljev. A nepremagljiva sila ljubezni in neizmerno navdušenje mladih src z a narodnost je prevladalo naposled v meni vse te bojazni, prikazuje mi Agniszko v nekem nad¬ naravnem božanstvenem blišču, in zdelo se mi ) e > da sam Bog prorokuje skozi njena usta sko- tajšno osvoboditev domovine. Moja domišljija Pa mi je pripomogla, da sem se brzo zlagal s smelimi Agniszkinimi osnovami in si slikal v najkrasnejših slikah slavno in sijajno bodočnost. iz teh sanj me je zopet prebudila misel na resnost najine sedanjosti. »Ali Agniszka,« sem rekel, »dal Bog, da se uresničijo tvoje osnove in nade, in da se nama — 190 — domovina zopet osvobodi, — ali žal, najina se- 'danjost je tako negotova in resna, da bi morala malo misliti tudi na njo! — Kdo bode s teboj, kadar pride čas poroda, - kaj bo z najinim detetom ?« >Ne boj se ničesar, dragi Stanko, je od¬ vrnila ona, >za vse sem že poskrbela! Ko te je oni dan moja mati tako nemilo sprejela, mi je zapretila, da me da v samostan, ali pa me pošlje k svoji sestri v Radomsk. Kadar se bo bližal čas poroda, moraš češče prihajati mimo naše hiše in mi pisati po pošti. Tedaj me bode zopet karala, jaz pa jej bodem kazala, da v tebi mrzim in preziram izdajico domovine in jej hočem sama nagovarjati, da bi za njo in za me bilo bolje, da grem za nekoliko časa k teti v Radomsk; — jedino s tem načinom nama je mogoče, da se izogneva veliki nesreči, ki bi naju lahko dohitela radi tvoje drzovitosti. Ona gotovo koj privoli v to in me pošlje v Radomsk z mojo dojko Vando, na katero se posebno zanaša. Ona me ljubi, ka¬ kor da bi bila njeno lastno dete, in mesto da pojdem v Radomsk, odpotujem k nji v Torczyn in pri njej povijem dete najine ljubezni. Tam nikdo ne izve za naju, ker me v selu ne pozna nobena duša, poleg tega pa je Vanda vdova i n živi čisto sama v hiši.« 191 Ko va se tako razgovarjala, je bilo že dve po polnoči in me je jako zeblo. Objel sem jo še enkrat, poslovil se od nje in vzkliknil svečano: Oh Agnszka, zaklinjam te pri živem Bogu, pri bogorodid in pri vsem, kar mi je na zemlji sveto in drago, da bodem delal celo svoje življenje to, kar je tvoja volja, — in da ti ostanem zvest do groba v vsakem času in v vsaki nesreči, — ker vidim, da ti ne morem povrniti ljubezni in požrtvo¬ valnosti niti z lastnim življenjem in da se ti ne morem dovolj zahvaliti, da si me privedla na pravo pot in me spravila zopet pod krilo nesrečne naše mile domovine!« »Amen!« je šepnila Agniszka, me nežno Poljubila in izginila v nočni temi. Za tem se je zgodilo vse, kar je bila ona zasnovala. Bila je visoke rasti in zato niso na njej lahko zapazili, da je noseča. Delala je na to, da 1° je mati koj po božiču poslala z Vando na P°t v Radomsk in tako sta krenili z Vando brzo v Torczyn, v Vandino hišo. Tri tedne pozneje 01 ' ) e prinesel neki vaški deček pisemce, v kate- fem me je ona prosila, naj za Boga hitro pridem k njej v Torczyn. Dobil sem tri dni dopusta, — Pa ko sem prišel k njej, je bila že povila sina. »Evo ti povračila ljubezni in jamstva večne zvestobe,« je rekla z blaženim nasmehom na — 192 - licu, ko sem stopil k njeni postelji. Zavoljo tega angelja morava delovati složno, da se sinček ne zave v tlačeni, — ampak v svobodni domovini.« Z nepopisno slastjo sem poljubil otroka in vzkliknil: »Ah Agniszka, — moje srce gine od ljubezni do tebe, — ker te sedaj ljubim bolj nego očeta in mater, — bolj nego celi svet! — Ah, stori z menoj, kar ti je drago, samo ljubi me in ostani moja, — na veke moja! — Toda kaj pa bode, dika, ako tvoja mati piše teti in čuje, da nisi pri njej ?« »Ne boj se,« je odvrnila ona, »ali ni mo¬ goče, da človek na potu zboli, — posebno sedaj po zimi ?« Razumel sem, kam je namigovala, in vprašal dalje: »A kaj bode sedaj z najinim sladkim angeljem ?« »Ostane pri moji dobri Vandi in že poskr¬ biva za to, da ostane tudi dober!« »Naj se gospod ne boji za malega,« se je oglasila sedaj za mojim hrbtom visoka in debela ženska kakih 50 let, ki sem jo še le sedaj opazil v sobi, »poskrbim zanj bolj nego sem skrbela za »hrabino Agniszko.« Bila je to njena dojka Vanda. »Sama sem v hiši,« je rekla ona, »in ga morem svetu kazati za unuka — za dete moje najmlajše hčere, ki J e omožena v Pragi! — Potrudim se, da mu že za — 193 — rana vsadim v srce kal nevgasljive mržnje proti kletim Rusom, da kedaj pomaga z junaško roko osvetiti svoj rod in vse one, ki so do sedaj po¬ ginili za svobodo!« Njen trepetajoči glas je bil podoben joku. »Čui sem, da ste izgubili dva sina leta 1830? sem jej rekel na to. »Res gospod - in to kakšna dva sina,« - je odvrnila ona jokaje — »prava sokola, jeden v šestnajstem, a drugi v osemnajstem letu! No, poleg vse svoje nesreče se tešim s tem, da se nista dala živa uloviti, da bi ju obesili ali pa živa zakopali, - ampak sta poginila z orožjem v roki, boreča se kakor leva do zadnjega diha! - Oh Bog,« - je dodala navdušeno sklenivša roki, •hvala ti, da si mi dal taka sina, — daj vsem Poljskim ženam tako deco — in tužna domovina ne bode dolgo robovala.« Blaženi trenutki mojega bivanja o Torczynu So brzo potekli in sem se moral vrniti v Varšavo. Vandi sem podaril mošnjico cenikov in ji na¬ učil, naj pazi na otroka kakor na svoje oko. Ločitev od Agniszke in deteta mi je bila jako ležka. Tužne slutnje so mi vedno težile dušo, ' n večkrat sem se vrnil v sobo, da ju še enkrat vidim in objamem. — Ah, dragi Ferdo — te moje slutnje me, žal, niso prevarile, ker od onega časa nisem videl več svojega sladkega deteta, — njo ^Slovanska knjižnica«, snopič 109. ^ — 194 — pa — njo, — ljubljeno svojo diko, sem našel poldrugo leto pozneje kot zakonito ženo dru¬ gega moža!« — — — Polkovnik Hiittenbach je skočil, ko je slišal te besede, kvišku. Ali je to mogoče ! je zaklical in debelo pogledal svojega prijatelja. V tem so se začuli koraki v predsobi in nekdo je potrkal na vrata. »Noter!« je zagrmel polkovnik z jeznim glasom in kmalu za tem se je pokazala skozi vrata debela glava prvega sluge. »Kaj je!« je osorno vprašal sedaj Hrabinski. Oprostite mi, toda reč je nujna!« je od¬ vrnil sluga ponižno. »Zunaj čaka gospod nad¬ poročnik Vasiljevič na gospoda polkovnika! Pravi, da so se v vojašnici sprijeli huzarji z ulani, da je nekoliko mrtvih in ranjenih ter da je na nesrečo prišel v vojašnico prevzvišeni go¬ spod zapovedujoči general in da je zapovedal, da naj prideta poveljnika obeh konjiških polkov brzo k njemu!« Grom in strela!« je zaklical polkovnik jezno. »Človek nima nikdar miru! — Sedaj, ko pride najzanimiviši del tvoje povesti, — moram oditi. Ali kaj hočeš, - ko je tako! — Z Bogom, — moram hiteti, da vidim, kaj je! — Ako P nama ne bilo mogoče, da se sestaneva še nocoj, o čemur sam dvojim, — ker sem povabljen k — 195 — Weissovim, — dovoli mi, da jutri koj po vajah pridem k tebi, da mi završiš svojo povest.« To rekši, je stisnil prijateljevo desnico in * odšel v predsobo, kjer ga je čakal pobočnik Vasiljevič. »No, kdo pa je zmagal?« je vprašal pol¬ kovnik naglo. »Naši ulani!« je hitro odvrnil pobočnik z nekim ponosom. »Eh, tolaži me vsaj to, da se moji vojaki niso dali osramotiti pri tej priliki!« je rekel pol¬ kovnik in sedel s pobočnikom na voz, ki ju je brzo odpeljal proti konjiški vojašnici. 13 * XI. Nerešena zagonetka. Drugega dne po vajah je šel polkovnik k H rabinskemu. »Izvoli danes v salon!« je rekel ta, prišedši mu nasproti. »Ne, dragi moj Stanko, greva zopet v tvoje svetišče, — ker mi nekako posebno ugaja, po¬ slušati tvoje dogodke pred ono divno sliko.« »Pa pojdiva tja!« je odvrnil Hrabinski in šel s polkovnikom v svojo delavnico. »Povej mi za Boga, — kaka nesreča ti je odvzela drago devo in milo dete!« je vprašal polkovnik in sedel na ponujeni stol. Hrabinski je vzdihnil in začel tako: »Po najinem dogovoru bi bila šla Agniszka nekoliko tednov po porodu sama k teti v Ra- domsk in jej rekla, da jo je Vanda res nekoliko pota spremljala, a da sta na potu zboleli in da — 19 ' je ona, ko je zopet okrevala, sama nadaljevala pot. Jaz pa bi bil vzel daljši dopust in odšel za njo v Radomsk, kjer bi se pri njeni teti lahko sestajala kot stara znanca. Ali kleto izdajstvo nama je zmešalo vse te načrte. Izdal me je najboljši prijatelj, poročnik mojega polka, — Prodanov. Istega dne, ko mi je došel poziv od Ag- niszke, — naj pridem hitro v Torczyn, je prišel on v mojo sobo, kjer sem se pripravljal na pot in oblačil svojo poljsko narodno obleko. Bilo mi je to jako neugodno, posebno, ko me je vse mogoče izpraševal, da bi izvedel pravi vzrok mo¬ jemu potovanju. Nisem se ga mogel nikakor iznebiti, on pa, kakor da bi mi hotel kljubovati, je sede! za mojo pisalno mizo in začel prebirati in pregledovati razne moje knjige. Zlovoljen sem šel ven in ukazal slugi, naj pristavi samovar. Vrnivši se v sobo, se mi je zdelo, da je Pro¬ danov nekaj brzo mašil v žep. Ko je odšel, nisem imel pokoja in sem začel iskati po mizi in v predalih, ali mi morda kaj manjka, in skoraj sem se z žalostjo prepričal, da mi je manjkalo neko pismo, ki mi ga je pisala Agniszka pred nekolikimi dnevi in ki je bilo na srečo podpi¬ sano samo ž njenim krstnim imenom. Toda ravno v tem pismu je bilo nekaj, kar bi bilo lahko pogubno zame; glasilo se je prilično tako: — 198 — »Kdor za rešitev in svobodo svojega roda ni pripravljen rajši stokrat poginiti, — ni vreden, da-ga zemlja nosi. Oni pa, ki proti svojemu na¬ rodu deluje, je najgnusniša zverinska grdoba v človeški podobi, katero bi se moralo mrzeti, pre¬ ganjati in ugonobiti. Ne pozabi torej nikdar tega in vedi vselej, da je brezobzirno žrtvovanje in borba za osvoboditev nesrečne naše domovine jedini pot, ki naju privede do pravega smotra najine ljubezni!« Ko sem se potem po Agniszkinem porodu vrnil iz Torczyna in se predstavil polkovniku, mi je rekel ta s čudno prijaznostjo, da moram takoj odpotovati v Petrograd in osebno oddati vojnemu ministru neko jako važno depešo. Nisem imel mnogo časa razmišljati o tem slučaju, ampak sem se koj odpravil in šel na pot, ker mi je bilo ukazano, da se ne smem obotavljati ni za trenutek. Na potu sem se tolažil, da se vrnem kmalu po završenem poslu v Varšavo. Ali ljuto sem se varal. Prišedši v Petrograd, sem se pred¬ stavil hitro ministru, in on me je sprejel z izbrano prijaznostjo; ko je prečital depešo, mi je zapo- povedal, naj se jutri zopet javim pri njem. Drugega dne me je sprejel še bolj prijazno in mi je rekel, da je odgovor na to že poslan po drugem selu v Varšavo. Ta vest me je ne¬ milo razburila, in si lahko misliš, kako sem se — 199 — prestrašil, ko je Vzel veliko pismo z mize in mi rekel, da je carjeva volja, da se odpravim ria Kavkaz proti Čerkesom. »Dragi moj Hrabinski,« je rekel in mi po¬ ložil desnico na ramo, »jaz sem s teboj posebno zadovoljen, in znano ti je, da sem tudi oseben prijatelj tvojega očeta. — Ti si jako nadarjen mladenič in si sposoben, da si ustvariš v našem stanu sijajno bodočnost, če se ti ponudi prilika in jo umeješ dobro uporabiti. V Varšavi si ne moreš steči lovorik, ker je tam sedaj vse mirno, a razun tega bi — rojen Poljak — zašel v društva, ki bi te prignala do izdajstva. Zato je njegovo veličanstvo po mojem predlogu blago¬ volilo odrediti, da te premestim k vojski, ki se sedaj voj uje na Kavkazu. Evo ti carskega ukaza, k' ti izkazuje posebno čast in te premešča z današnjim dnevom h konjiškemu polku, ki si se daj tam pridobiva lovorike v vojni. Že jutri za ra na odpotuješ z vojnim oddelkom, ki pojde tja. Izkaži se, - bodi junak, ne delaj sramote svojemu imenu in glej, da se skoraj vrneš pol¬ kovnik in poln redov!« Ko je tako završil, mi je dal v roko carski u kaz, in poklonivši se, je sedel zopet za svojo 'nizo, me zmene se več zame. Stal sem nekoliko časa ves izgubljen, zdelo se mi je, da sanjam grde sanje, ki ne morejo — 200 — postati istina. Pobegnil sem za tem besen iz pa¬ lače, drže vedno zlobni ukaz v roki. Se danes ne vem, kako sem prišel v hotel, a ko sem bil sam in sem premišljal, ali bi ne bilo boljše, če pobegnem v inozemstvo, je stopil v sobo častnik temnega in surovega obraza in rekel, da je kozaški stotnik Rajakov. »Napotim se jutri ob zori z jednim oddel¬ kom proti Kavkazu in imam povelje, da tudi tebe vzamem seboj!« je rekel temno me gledaje. Pri¬ pravi se torej, da odidemo za rana. Odredil sem, da te zbudi moj naddesetnik ob treh ! Dotlej z Bogom !> Rajakov odide, a jaz se zrušim ves potrt na stol, prevladan s čuvstvom obupa. — Moj oče je bival v tem času v Volinju. Nisem mu mogel reči niti z Bogom ! In Agniszka in sladko moje dete? Kaj bo ž njima, ako se več ne vrnem? Ta misel me je skoraj pripravila ob pa¬ met. A kar pridem na nesrečno misel. Sklenil sem, da si končam tužno življenje, misle, daje zame izgubljena Agniszka in domovina za vedno. Hajdimo - sem si mislil da vidim, kako j e tam onikraj! — Vzel sem samokres, položil vanj dve patroni in si ga obrnil proti srcu. — ^ Bogom tužna domovina!— z Bogom Agniszka. sem vzdihnil in že hotel napeti, — ko pride v sobo grd velikan, zaraščenega, divjegVobraza, 'v I — 201 — — oblečen v uniformo kozaškega naddesetnika. Ustavil se je sredi sobe in rekel mjrno: »Poslali so me k tebi, da ti pomagam, pripraviti se na jutranji pot. — No, ne igraj se, batjuška, s tem samokresom, - lahko bi se sprožil ! — Dolžni smo, da varujemo svoje življenje za čara, kate¬ remu služimo, in za roditelje, ki so nas odgojili s težkim trudom!« Te besede prostega vojaka so me spravile zopet z življenjem. Prikazala se mi je v srcu oče¬ tovega podoba in zdelo se mi je, da mi grozi in pravi: Ne nori, mladič, ampak idi tja, kjer te čaka sreča in slava.« Spustil sem polagoma petelina na samo¬ kresu, kateri sem podal kozaku in mu rekel : Prav praviš, junak, tu imaš samokres! spravi Š a in ne daj mi ga, dokler ga ne potrebujem proti sovražnikom našega čara!« Potem sem. sedel in napisal Agniszki pismo, v katerem sem se trudil, razjasniti jej vso nesrečo ‘ n jo tešiti, naj ne obupa, ampak naj zaupa v boljšo srečo in v mojo nerazrušljivo zvestobo. Ta iist sem vtaknil v drugo pismo, namenjeno ne- kemu dobremu prijatelju v Varšavi, katerega sem prosil, naj jej sam izroči to pismo. Šel sem potem na Pošto, in ko sem že oddal pismo, sem za¬ pazil nakrat za seboj svojega naddesetnika. — 202 Kaj hodiš vedno za menoj? — sem ga vprašal jezno. >Da ne zaideš, batjuška!« mi je odvrnil on mirno. Zlovoljen sem se vrnil zopet v hotel, drugi dan pa smo se pred zoro odpravili na pot in smo došli poleg vseh težav naposled srečno k naši vojski. Sedaj so se še le začele zame prave muke. Kar sem na Kavkazu vsega pretrpel, — tega ne morem popisati! — Noč in dan sem bil na konju — v neprestani ljuti borbi s hrabrimi, silo¬ vitimi Čerkesi. V vseh bitkah sem iskal junaške smrti in hitel kakor besen med sovražnike. Toda sreča mi je bila vsiljiva in v vsaki borbi sem pobijal sovražnike, spravljaje jih povsod v strah in trepet. — Naš vrhovni poveljnik je večkrat pohvalil mojo javno hrabrost, a ko sem nekega jutra s svojim oddelkom pobil in polovil trikrat močnejšo čerkesko četo, je javil on to čaru v Petrograd, in po nekolikih tednih sem dobil stot- niški odlok in red sv. Jurija. To me je nekoliko pomirilo s tem svetom. Med tem pa sem pisal večkrat Agniszsi v Varšavo, — a ker nisem dobil nikdar odgovora, sem mislil, da je sirota morda umrla ali — name zabila! Tako je minulo deset mesecev, in te¬ kom tega časa smo večkrat prodrli v sovražnikovo — 203 — ozemlje, toda morali smo zopet zapustiti zavzete kraje radi zavarovanega položaja naših sovraž¬ nikov, največ pa radi velikega pomanjkanja, ker povsod, kamor smo prišli, smo našli vse opustošeno. Nekega jutra okoli božiča leta 1844. sem dobil nalog, naj grem s svojim oddelkom ogle¬ dovat neprijatelja. Jedva smo prilično jedno uro polagoma jahali razstreseni, gledaje oprezno s karabinom v r °ki na vse strani, — kar se je pokazalo izza nekega grmovja krdelce Čerkesov. Ustrelili so s svojimi dolgimi puškami na nas in so pobegnili zopet na svojih brzih konjih kakor strele. — Naprej za menoj! sem zaklical in hitel za njimi kakor besen, moja četa pa za menoj. A nakrat so 'zginili. Hiteli smo še nekoliko za njihovim sledom, ko se je oglasil stari moj naddesetnik: Čnješ batjuška, — oprosti mi, danes se ti posel ne posreči. Jaz poznam Čerkese in njih voje- vanje! — Vem, da so pobegnili izpred nas samo Za to, da bi nas privabili v kako sotesko in nas Vse do zadnjega pobili.« Zapazil sem koj, da sem zgrešil in zato za¬ klical: — Nazaj! — Toda jedva smo prišli kakih st0 korakov nazaj, ko nas iznenadi od vseh stranij streljanje. — 204 — V skok! — sem zaklical na ves glas -r- in konji so nam tekli po ravni dolini kolikor mo¬ goče hitro. No bilo je že prepozno. Čerkesi so nas začeli napadati od vseh stranij, kakor da bi poganjali iz zemlje, in polovica moje stotnije je popadala pred mojimi očmi. Kar se zgrudi tudi moj konj, zadet od sovražnikove svinčenke. Stari moj naddesetnik je priskočil brzo k meni in me hotel potegniti na svojega konja, a v istem tre¬ nutku se je zrušil mrtev poleg mene. Še le ko sem se nekako izpod konja izkopal, sem začutil tudi jaz ljuto bol v desnem pleču in skoraj se mi je storilo temno pred očrrii in sem padel v nezavest. Ne vem, kako dolgo sem bil brez za¬ vesti. Ko sem se zopet vzbudil, sem videl, da sem vjet v sovražnikovem taboru. Ležal sem v prostranem šotoru na medvedovi koži, poleg mene pa je čepel s prekrižanimi nogami starec dolge sive brade, puše iz nargile. »Zahvali se proroku, da si tak junak, ker sicer bi se naši ne trudili, da bi te živega ulo¬ vili, ampak razsekali bi te na mestu !«"' je rekel on, motreč me s čudnim nasmehom, in je nada¬ ljeval: »Svinčenko sem ti potegnil iz pleč, nevarnosti ni več, skoraj ozdraviš in se pokažeš našemu velikemu poglavarju, ki je željen, videt' tako velikega junaka.« 205 — — A kaj ta stori z menoj ? — sem vprašal naglo. »E, gotovo te imenuje svojim četovodjem in ti da najlepšo deklico, samo da ostaneš pri nas.« — A kaj bode, ako ne bodem hotel? — sem vprašal plaho. »E, tedaj pa pojde glava!« je odvrnil starec •n mahnil z roko po vratu. Domislil sem se Agniszke, svojega deteta in tužne domovine, ko bi jih na ta način ne videl nikdar več, in ljuta bol in obup sta me prevla¬ dala iznova. Obolel sem hudo in ležal dolgo v hudi vročici, katera bi me skoraj spravila v grob. V redkih trenutkih, ko se mi je vrnila zavest, sem v 'del okoli postelje veliko Čerkesov, ki so me gledali kakor kak čudež; nekateri so slavil moje junaštvo, drugi pa me zopet na ves glas prekli¬ ci, ker jim je poginil ali brat ali dober prijatelj v boju z mojim oddelkom. Ne vem, kako dolgo sem bil bolan. Samo toliko se spominjam, da je že pihal od planin Pomladni vetrič in da so doline začele zeleneti, bo sem prvikrat, naslonjen na starca-zdravnika, Pošel iz šotora, da se okrepim s čistini gorskim zr akom. Močna moja narava je naposled prevladala, brzo sem zopet okreval, in ko sem povsem ozdra¬ vil, so me odvedli pred poglavarja. Bil je to glasoviti Šamil Bej. »Mnogo škode si nam prizadel !« je rekel on, gledaje me z nekim začudenjem. »Gorje nam, ako bi bili vsi Rusi taki, kakor si ti! — No sedaj si naš in ne bojimo se te več!« Na to mi je našteval, kaki junaki so pogi¬ nili v borbi z mojo stotnijo, in me naposled vprašal: »Ej, junak, reci mi, s čim nam nadomestiš toliko izgubo?« »Tudi naših je dovolj poginilo! sem od¬ govoril mu pogumno. »Ne bahaj se, mladič, v našem taboru, am¬ pak pokori se naši želji!« je viknil on jezno. Toda skoro se je zopet pomiril in me začel na¬ govarjati z laskavimi besedami, naj ostanem p r ' njih, obetaje mi, da me imenuje svojim četovodjem in oženi z najlepšo deklico svojega plemena. Molčal sem, kakor da nisem razumel pr aV - kaj zahteva od mene, a ko je to Šamil zapazil- je namignil slugam, in v tem trenutku so do¬ vedli pred me divno lepo deklico. Bila je pi" aV ' angelj v ženski podobi: visoka in vitka, — ne ^’ nega, prozornega obličja, a poleg tega krepke i' 1 jedrnate rasti, oblečena v fino prozorno tkanino- ki je samo na pol zakrivala čarobno lepoto in — 207 - obilnost njenega krasnega telesa. Zabliščalo se mi je za trenotek pred očmi, kakor da bi bil po¬ gledal v solnce. A ko me je ona sramežljivo in ponižno pogledala in ko je zardela v angeljsko lice in je njeno nežno telo nekako čudno vztre¬ petalo, — mi je prevzela dušo neka milina in zdelo se mi, da sanjam lepe sanje. Toda v istem času mi pride na um Agniszka in sladko moje dete. Namignil sem poveljniku, da se nočem pred njo izjaviti, in ko so jo zopet odvedli, sem stopil pred Šamila; dotaknivši se v globokem Poklonu z desno roko prsij, brade in čela, sem začel tako govoriti: — Slava tvojega imena je Prišla tja do ledenih krajev našega carstva. Kdor Pa je slaven, ta mora biti zajedno tudi pravičen, ker mu sicer krivica zatemni tudi najsijajnišo slavo! Ti mi ponujaš dična in sijajna dosto¬ janstva, — ponujaš mi najkrasnejšo deklico, — samo da postanem tvoj, — a niti ne misliš, da b' jaz, ko bi sprejel tvojo ponudbo, — prelomil zvestobo do svoje ljubljene žene, . ki sem jo ostavil žalostno s slabim detetom — da bi pre¬ lomil zvestobo svetlemu čaru, ki me je poslal Se m, da se bojujem zanj! — Ti si malo prej rekel, da sem pravi junak. — Misliš torej, da bi ra jši živel sramotno kakor pošteno, jaz, ki mi je stala raznovrstna smrt tolikokrat pred očmi ? — Ako ceniš le nekoliko zvestobo in značaj, — — 208 česar ne dvomim, — ne morem misliti, da res zahtevaš kaj takega od mene! — Pomisii samo, kako bi bilo tebi pri srcu, ko bi te naši ujeli in te silili, da se bojuj proti svojemu rodu. Ali bi ti ne poginil rajši nego postal izdajica? Te besede so silno vplivale na poveljnika. Stresel je glavo, pogledal me z začudenjem, udaril s pestjo na prsi in zaklical: »Pri proroku, nisem še nikdar videl takega junaka! Premagal si me, klanjam se tvojemu junaštvu in značaju in zato ti vračam svobodo, — a pod tem po¬ gojem, da mi s pošteno besedo in pri svojem Bogu obljubiš, da nočeš nikdar več potegniti sablje proti čerkeskemu plemenu.« »Drage volje« — sem rekel veselo — »samo, ako privoli v to moj vrhovni poveljnik v imenu čara.« — »Eh, ne boj se, da bi ne hotel radi takega junaka!« je odvrnil poveljnik tužno. »Piši mu sam, jaz mu hočem koj odposlati pismo.« Veselo sem ga poslušal in javil vso zadevo poveljništvu svojega polka. Kakor sem čul poz¬ neje, je provzročilo moje pismo neizmerno radost v našem taboru, ker so tam gotovo mislili, da sem onega nesrečnega jutra poginil v boju. K°i tretjega dne pride depeša, podpisana po gene¬ ralu grofu Woronczovu, kjer mi je bilo dovo¬ ljeno, da dam pošteno besedo, da se ne bom — 209 — bojeval več proti Čerkesom. Poveljnik je zbral vse svoje dostojanstvenike okoli sebe, in ko sem izustil svečano prisego, me je objel in rekel: »Idi, sinko moj! — idi, kamor te je volja, — zopet sva prijatelja! — Kadar pa se vrneš k svojim, reci jim, da skalni Kavkaz popije še mnogo njihove krvi, predno porečejo, da sem njihov!« Na to mi je poklonil krasnega konja in si¬ jajno, s srebrom in zlatom okovano orožje. To¬ lika prijaznost in plemenitost dosedanjega sov¬ ražnika me je globoko ganila, in to ganutje me je skoraj prevladalo, ko je prišel čas, da se ločim od njega za vedno. Jeden del njegovih dosto¬ janstvenikov in okoli sto drugih Čerkesov me je spremilo tja do ruskega tabora. A tu me je šele pričakovala prava slava. Moji bojni tova¬ riši, častniki in navadni vojaki so se zbrali okoli mene, me objemali, poljubovali in klicali od ve¬ selja, da sem prišel zopet živ med nje! — Grof Woronczov pa me je pričakoval kot rojenega sina in ni vedel, kaj naj stori z menoj od veli¬ kega veselja in spoštovanja. Premestil me je koj k nekemu drugemu polku, ki je bil v tem času v Kazanu. Preživel sem nekoliko veselih dnij v našem taboru, potem sem se odpravil na pot, da nastopim službo pri svojem novem polku. »Slovanska knjižnica«, snopič 109. Prišedši v Kazan sem se predstavil novemu polkovniku. V kavarni sem našel starega znanca in sošolca poročnika Kardenova, ki je bil pre¬ meščen iz Varšave v Kazan. Vprašal sem ga, kaj se je pripetilo v Varšavi v moji odsotnosti. Začel mi je nekaj pripovedovati, kar me je malo zanimalo, ker se ni tikalo tega, kar sem želel čuti. Zato sem ga izpraševal, kako je sedaj v Poljski, kaj je z izseljevanjem, kaj s prognanci v Sibiriji — in kaj delajo družine prognancev. Kardenov me je začudeno pogledal in rekel: »Vidim, da so ti neznane mnoge reči, ki so se dogodile že pred dolgim časom. Ali nisi čul, da je car pomilostil že pred jednim letom večji del poljskih prognancev?« »Kje pa bi mogel to čuti na Kavkazu in v moji sužnosti!« — sem mu odvrnil in se silil na smeh. — »No, povej mi, kateri so po- miloščeni.« »Kdo bi si mogel zapomniti,« je odvrnil on in mignil z rameni. »Mnogo jih je, znani so mi samo najbolj odlični izmed njih, — a to so grofje Padovski, Labenski, Kraszinski...«. »Kraszinski!« sem zaklical in ves otrpnil- — Ali ti je kaj znano o njegovi starejši hčeri?« — sem vprašal jedva dihaje. Kardenov me je pogledal, kakor da bi g a moje vprašanje presenetilo, in odvrnil s težkim — 211 — glasom: Znano mi je samo to, da se je starejša, z imenom Agniszka, pred dvema mesecema po¬ ročila z mladim grofom Padovskim.« »Agniszka se je udala!« sem zaklical in skočil kvišku, kakor da bi mi svinčenka pogodila sredino srca. Hitel sem potem iz kavarne kakor divji in prebil cel dan, tavajoč izven mesta kakor brez pameti. Prišel sem naposled pozno po noči domov in se zgrudil nezavesten od utrujenosti in silne razburjenosti. Ko se mi je po kratki in hudi bolečini živcev zavest povrnila, sem bil v vojaški bolnici. Dolgo sem potreboval, da sem zbral zvezo svojih dogodkov. Ta svet se mi je zdel nekako čuden, tuj, da celo smešen. Nisem mogel pojrrtiti, da ima človek tako čvrsto in trdo življenje, da prebije toliko nesreč, hinavščin, lažij m prevaranih nad. No, po malem sem zopet okreval in dobil koj dopust na dva meseca, da posetim svojo rodbino. Moj oče je bil tedaj na svojem posestvu v Volinju. On in moja mati sta me objokovala, kakor da sem res poginil, ker je v službenem popisu umrlih častnikov in vojakov stalo tudi moje ime. Zato je oče skoraj umrl, ko je dobil moje prvo pismo, od velike nepričakovane radosti. Potoval sem noč in dan, da prej vidim svoje starše, a ko sem naposled na pragu našega dvora pred s njima pokleknil, da me blagoslovita, u* - 212 — me je v srce zabolelo, ko sem opazil, kako ju je bila potrla v kratkem času bol in žalost. Nista me mogla dovolj naljubkovati in sta skakala okoli mene, vsklikala in se smejala, kakor da bi izgu¬ bila pamet. Ostal sem nekoliko tednov pri njima, potem pa sem se odpravil na pot v Varšavo, kamor me je vlekla neka nepremagljiva sila, čeprav si niti sam nisem mogel raztolmačiti, česa naj bi tam še iskal. Obljubil sem svojim, da se skoraj vrnem, in sem krenil na pot. — Ko sem prišel v Var¬ šavo, sem začel hitro popraševati po grofu Pa- dovskem. Pokazali so mi hišo, kjer je stanoval. Bila je krasna visoka palača. Šetal sem kakor brezumen pred njo in gledal na okna, da bi morda zagledal kje Agniszko. Pa zaman. V tem zagledam slučajno na jednem oglu prilepljen gle¬ dališki oglas, na katerem je bila napovedana predstava opere »Don Juan«. Kupil sem si vstop¬ nico za ložo, misle, da jo gotovo vidim v gle¬ dališču. Jedva sem pričakal večera; zdelo se mi je, da moram znoreti. Zato sem naprosil dva znana mi poročnika, da bi šla z menoj v ložo. Začelo se je že prvo dejanje in razgledoval sem se povsodi okoli, ali nikjer nisem videl njej po dobnega ženskega lica. Nekako v sredi prvega dejanja pa stopi nakrat nekoliko oseb v ložo, ki je bila moji nasproti. Bila sta dva gospoda in — 213 jedna gospa. Ko je ta vzela z glave svoj bašlik, sedla na prvo klop lože in uprla oči na oder, — mi je skoraj počilo srce. Nikdo drugi ni bil nego moja izgubljena Agniszka, lepša kakor kedaj, polna sreče in blaženstva na angeljskem licu. Tesna kazavajka od modrega baržuna, obrob¬ ljena z dragoceno sobolovino, je divno pristajala njeni vitki postavi, a škrlatna in bela konfede- ratka je še povečavala lepoto glavice in bujnih zlatih kodrov. Za njo je sedel sivobrad starec, poleg nje pa krasen, črnolas in črnook mladenič, s katerim se je neprestano šalila in razgovarjala. — Ta je njen soprog, — kleti moj tekmec! ~ sem si koj mislil, v srcu pa mi je vzkipela neizmerna mržnja proti njemu in želja za osveto. Neka nepremagljiva moč me je neprestano silila, da sem gledal v njo. V tem se je končalo prvo dejanje, in sluga jej je prinesel mal krožnik sladoleda. Začela ga je srebati, neprestano se šaleča s svojim soprogom. V tem pa je obrnila slučajno oči name. Omedlel sem v tem trenutku °d silne razburjenosti, — ona pa je prebledela kakor bel mramor. — Oči so debelo gledale v 'ne, kakor da bi zagledale kako strašilo. — Potem P a je nakrat stegnila obe roki pred se, zaklicala s presunljivim vzklikom in padla nezavestna v naročje svojega soproga. Odnesli so jo iz lože. — 214 — Občinstvo se je razburilo, nastal je šum in vpitje v gledališču — jaz pa sem pobegnil ven kakor brez pameti in videl še zunaj, kako so jo dvig¬ nili v kočijo, ki se je hitro odpeljala in izginila. Drugega dne sem izvedel s povpraševanjem, da je težko zbolela. Vsakega dne mi je moral sluga vprašati v njeni palači, kako jej je, in po¬ stal sem obupan, kadar sem dobil vest, da se jej obrača bolezen na slabo. No, naposled je prevladala njena jaka narava, in jaz, nesrečnež, sem občutil celo blaženstvo v onem trenutku, ko so mi rekli, da je minula vsaka nevarnost in da gotovo ozdravi! Ko je povsem okrevala, sem dobil od nje pismo, ki mi je odprlo stare rane, ker sem iz tega pisma spoznal, da jej ne morem toliko zameriti, da je dala drugemu roko — in — da me vendar še vedno ljubi. To pismo imam še danes in sem ga pri¬ pravil, da ti ga prečitam. To rekši, je Hrabinski vstal, šel k jedni omari, vzel tam že nekoliko orumenelih listov, uredil jih — sedel zopet in začel čitati iz njih: »Dragi moj Stanko! Čudna je ta usoda, ki naju povsod pre¬ ganja od prve ure najinega znanja! — Ali je to samo navaden slučaj ali sodba božja, ali pa pro- kletstvo radi greha, ki so ga storili najini pred¬ niki ! — Ah, ko sem te prvikrat zagledala, in ko — 215 — mi je v srcu zasijal prvi žarek ljubezni, sem po¬ čutila koj neki čuden strah, ker mi je vedno nekaj govorilo, da mi donašaš veliko žalost in nesrečo in da se radi tebe ponesrečim. In ta notranji glas se je skoraj uresničil! — V moji neizmerni ljubezni proti tebi in nesrečni naši do¬ movini sem se ti udala povsem in ti žrtvovala svoje poštenje, ker sem si mislila, da te tem bolj na se privežem in da bodeš potem s tem večjim požrtvovanjem delal za uresničenje mojih osnov o rešitvi domovine. Toda nesrečna usoda ne je prevarila v mojih nadah! Vzela mi je najprej milo sladko dete najine ljubezni z grozno smrtjo, a poleg vsega tega je izostala željno pri¬ čakovana osvoboditev naše nesrečne domovine! ~ Ah, kaka sreča bi bila, ko bi ne bil podaril Vandi nekoliko denarja! Živelo bi sedaj najino milo dete, jaz pa bi se ne bila omožila z drugim akoravno sem se še le tedaj, ko sem izvedela, da si padel v boju! — Oni denar pa je pripravil njej in najinemu otroku rani grob. Tri tedne po. porodu sem morala oditi iz Torczyna, ker je prišla vest, da bode tam velik •°v na volkove in da pridejo lovci in plemiči iz varšavske okolice. Bala sem se, da bi me tam slučajno ne zapazil kak znanec, in sem se od¬ peljala v najhujši zimi sama k teti v Radomok, kjer sem zbolela radi dolgega in slabega pota. — 216 — Pa skoraj sem zopet ozdravila in sem željno pri¬ čakovala onega dne, ko bi bil ti prišel po najinem dogovoru. Namesto tebe pa pride od matere pismo, v katerem mi je ukazala, naj se vrnem hitro domov, ker je čula, da si odšel za vedno iz Varšave, in da se nimamo ničesar več bati od tebe. V drugem pismu je prosila teto, naj me spremi do Varšave in naj tam ostane kakih mesec dnij pri nji. — Misliš si lahko, kako me je prestrašilo to pismo, ker se mi je v srcu po¬ rodila sumnja, da si morda odšel prostovoljno iz Varšave, samo da se me izogneš za vedno! — Morala sem skrivati bol in se kazati pred teto, kako se veselim, da se povrnem zopet domov. Na potu v Varšavo se nisem mogla pre¬ magati, da ne bi pogledala, kako je detetu. Zato sem pregovorila teto, da obstaneva v Torcynu in greva k Vandi, da vidiva, kako jej je. Ko pa sva stopili na njeno dvorišče, se nisem malo za¬ čudila, ko sem zapazila med vratmi neko tujo žensko. »Kje je Vanda?« — sem jo vprašala. —' Žena me je za trenutek pogledala, kakor da bi se čudila mojemu vprašanju, potem pa je ža¬ lostno odvrnila: — Ako vprašate za ono Vando, ki je bivala pred dvema mesecema v tej hiši, j e ne bodete več videli na tem, ampak gori - g° ri na drugem svetu. 217 — — Za Boga, ali je umrla! — sem vprašala in se vsa zgrozila. — Da, umrla — reče žena — umrla in še kako umrla! Požrli so jo volkovi — njo in neko malo dete, katero je nosila seboj! — Slišavši te usodne besede, sem zavpila od ljute boli in padla onesveščena v naročje pre¬ strašene tete. Ko pa se mi je vrnila zavest, me je teta milovala in tešila, jadikuje, da sva šli sem, — ker je mislila, da me je samo nenadna vest o smrti moje dojkinje tako prestrašila. Prosila sem ženo, naj mi pove, kako se je pripetila ne¬ sreča. — To se more na kratko povedati! — je odvrnila žena. — Bilo vam je to začetkom mi¬ nulega meseca, ko je tukaj plemenita gospoda uprizorila veliko gonjo na volkove. Med lovci in slugami je bil tudi neki sorodnik Vandininega Pokojnika. Prenočil je pri njej dve noči, in ko je lov končal, jo je pregovori!., naj ga sprejme do Grodziska. To vam je mesto čisto blizu in bi se lahko še tistega dne vrnila. Ona ga je res na svojo nesrečo tudi poslušala in šla ž njim in uesla seboj neko malo dete, katero ji je oddala neka odlična gospa iz Varšave v odgojo. V Grodzisku pa se je precej napila — in pripo¬ vedujejo, da je od tod še nesla steklenico žganja seboj. Ko se je vračala proti Torczynu, jo je do- - 218 bila na potu burja s snegom in je menda oslab¬ ljena od žganja nekam sedla, zaspala in z de¬ tetom vred zmrznila. Še le tretji dan potem so našli seljaki kraj ceste na pol pota do Torczyna v krvavem snegu nekoliko kostij, žensko obu¬ valo in nekoliko cunj ženske obleke in fino moš- njico- z nekaj cekini, in so nesli vse te reči k starosti, kjer so potem sosedje spoznali, da je Vanda ona nesrečnica, katero so volkovi požrli na onem mestu! jaz sem njena najbližja sorod¬ nica in sem dobila njeno hišo! — je završila žena, brisoča si solze iz očij. — Ali se ne ve, čegavo je bilo ono ubogo dete? — je vprašala sedaj teta. »Še danes se ne ve,« — je odvrnila žena, ker ona nikomur ni povedala! — — Strašno! — žalostno! — je šepetala teta, meni pa je skoraj počilo srce od težke boli, morala sem zbrati vse sile, samo da se nisem izdala, da sem mati onega nesrečnega de¬ teta. Vsa potrta sem se napotila s teto proti Varšavi, ko pa prideva domov, sva našli mater bolno, ker je bila potrla tudi njo vest o žalostni Vandini smrti. Od onega dne sem povsod tajno povpra¬ ševala, ali bi morda čula kaj o tebi. A zaman! Nikdo mi ni vedel drugega povedati, kakor da si odšel v Petrograd. Dan za dnevom sem brez 219 vspeha pričakovala, ali bi ne dobila od tebe pisma, in lako je nastalo naposled v meni ne¬ srečno prepričanje, da si prostovoljno odšel iz Varšave, Bog vedi kam, samo da bi se mene iznebil za vedno. V tem je pomilostil car mojega očeta in še nekoliko drugih prognanih plemičev ter jim vrnil zaplenjeno imetje. Z mojim očetom se je vrnil iz Sibirije tudi njegov stari prijatelj grof Padovski, in skoraj potem pride iz Pariza tudi Padovskega sin Anton, ki je bil po vstaji po¬ begnil s svojim stricem na Francosko. Nekdanje blagostanje se je zopet vrnilo v našo hišo. A vso našo srečo nam je kalila koj s početka smrt moje matere, katera ni mogla prenesti toliko ne¬ nadne sreče in radosti. Umrla je mirno in z bla¬ ženim nasmehom na licu; predno pa je izdih¬ nila, mi je rekla, sklenivša obe roki nad mojo glavo: »Kadar se ti zljubi omožiti se, omoži se jedino s pravim Poljakom, ki ljubi svojo do¬ movino nad vse, kakor na primer grof Anton Padovski, ki te tako rad vidi! Oh, kaka sreča, ko bi postala njegova !« Tedaj so se mi šele odprle oči, in tedaj šele sem,zapazila, da je Anton res hodil v našo hišo češče nego bi pristojalo, in da so bili ti Poseti namenjeni jedino le meni. — 220 — Nekega lepega večera meseca velikega srpana sva bila sama na vrtu. Šetala sva molče. Kar je on obstal in me žalostno vprašal: »Agniszka, zakaj ste vedno tako otožna?« »Tugujem za svobodo naše domovine!« sem mu odvrnila. Na to je on pogledal, kakor da bi hotel prodreti v najskrajnejši kotiček mojega srca, in rekel: » Vsak pravi Poljak boluje za to tugo, ali zato nas mora vendar tešiti in bodriti nada, da zasije solnce zlate svobode vsaj našim potomcem. Kam pa bi dospela domovina, ko bi se sami uničevali z večno tugo? — Ah, tudi jaz ljubim domovino nad vse na svetu, pa vendar ne tratim svojih dnij v neprestanem tugovanju, ampak se bodrim, jačim in krepim z zaupanjem' v samega sebe in v moč našega naroda, da mo¬ rem pokazati pri prvi priložnosti, da nisem izgub¬ ljen sin tužne nam majke!« Poslušala sem pobožno te njegove besede, ki so odmevale v mojem srcu kakor nebeška glasba, ki je ugajala mojemu bolnemu čuvstvu. Nakrat pa so mu vzplamtele oči in je gledal v me, kakor da bi me hotel požreti. Prebledel je v obraz, vzdihnil nekolikokratov in vzkliknil z gi¬ njenim glasom: »Ah, poleg tužne domovine ljubim z vsem žarom svojega srca še jedno bitje, ki bi me jedino utešilo v mojem jadu — ah, ljubim, — ljubim vas božanstvena Agniszka!« — 221 — To rekši je zgrabil mojo roko, pritisnil jo na usta in pokleknil pred me, gledaje me v lice z izrazom pričakovanja — straha in nade. Burno to izražanje ljubezni me je globoko ganilo v žalostno srce. Obžalovala sem ga, zakaj je prav njemu namenila usoda, da se je zagledal v mene, ki sem izgubila steze kreposti in se podala grehu. Nehote so me oblile solze, in ko jih je on ugledal, je naglo skočil in me hotel objeti, ker je slutil v njih uresničenje svojih nad. Jaz pa sem ga potisnila od' sebe in mu odgo¬ vorila jokaje: »Ah, ne mučite si plemenitega srca z nadami, ki se ne vresničijo nikdar, ker sem že zaročena z drugim!«. Ko je slišal te besede, se je ubožec pre¬ strašil in prebledel, kakor da bi bil čul svojo smrtno obsodbo. »Torej že zaročena!« je šepnil Polglasno. »Da, zaročena,« sem mu odgovorila, a neka nepremagljiva moč mi je iztisnila še te besede: »ali, žal, ostane morda samo pri zaroki, ker se mi je za zaročnikom zmedel sled, in nikdo ne ve, kje in v katerem kraju je.« Te besede so ga oživele na novo. »Kako t°?« j e vprašal naglo in me prosil, naj mu re č razjasnim. — Povedala sem mu potem na kratko Tužno povest najine ljubezni, ne omenivši ničesar o najinem detetu. — 222 — »Hrabinski, praviš, — da se imenuje ta tvoj srečni zaročnik?« je vprašal on. Ah, mo¬ ram ga najti, najti ali njega, ali njegov grob, samo da se osvobodim te neznosne in pogubne negotovosti, in naj bi tudi prehodil cel svet.« Nekoliko dnij pozneje se je napotil v Pe¬ trograd. Istega dne pa, ko bi bil odpotoval, je stopil v mojo sobo, bled, zmočen in potrt. Molče mi je podal neke petrograjske novine in mi po¬ kazal prvi članek z naslovom: »Mlad junak«. Predmetom fega članka si bil ti, dragi Stanko, in tvoje nepopisno junaštvo, s katerim si se boril na Kavkazu proti Čerkesom. Grof Padovski je sedel, težko vzdihnil, si stisnil glavo v obe roki, — jaz pa sem si mislila: —- Ah, moj Stanko torej živi — živi, a zame jadno ne mara, — ne zame, ne za tužno našo domovino, ampak si pridobiva nesmrtne lovorike in krati s krutim junaštvom zlato svobodo do- sedaj srečnemu narodu! Anton je vstal, me prijel za obe roki, mi pogledal v oči in vprašal: »Agniszka, ali se ti ne zdi, da je on na te že davno pozabil in da ni več vreden tebe in tvoje ljubezni?« »Ne, dragi moj,« sem mu odgovorila* »jaz še nisem o tem popolnoma osvedočena- Mogoče je, da me on še vedno zvesto ljubi, da — 223 — mi je večkrat pisal, da pa so pisma ustavili ne- prijatelji najine ljubezni, ki so ga gotovo poslali tudi na Kavkaz.« \ Grof Anton je vzdihnil in rekel: »Prav sodiš, — ker v Rusiji je mogoče vse. Morda te on res še vedno zvesto ljubi. Zato se uteši in zaupaj v Boga ki ti povrne ljubljenega za- ročnika, — s katerim bodeš srečna, — bolj srečna nego z menoj! — Jaz pa se potrudim, da pre¬ bolim svojo nesrečo. — No, ako me bol uniči >n mi pojde duša v večnost, spomni se tedaj onega nesrečneža, ki je o tebi snival kratek a sladek sen. — Prinesi mi tu pa tam kako cvetlico na rani grob, — da bode laglje duši, ki te bode povsod obletavala bdeča nad teboj, da te nikdo več ne razžalosti na tem svetu.« »Ah, ne govori tako — ne trgaj mi ubo¬ gega srca še bolj!« sem zaklicala, padla na kolena in si zakrila obraz med obe dlani. Ko sem z °pet pogledala, sem zapazila, da je Anton odšel. Dolgo ga ni bilo potem k meni, med tem P a sem molila k Bogu, naj me vzame s tega sv eta, da me mine moja neznosna usoda. Ali prišel je zopet k meni. Bilo je to nekako po n ovem letu. »Pripravi se, da čuješ žalostno vest, ki ti srce globoko razžali!« je rekel on resno. »No, božja volja je bila, proti kateri ni leka, in — 224 kateri se moramo pokoriti, če tudi bi nam pri¬ nesla najtežjo bol!« To rekši, mi je podal molče zopet neke no- vine. Vsa otrpnem, ko zagledam na prvi pogled članek pod naslovom: »Junaška smrt stotnika Hrabinskega«. Dalje nisem mogla čitati. — Novine so mi padle iz rok, a po licu so mi tekle solze. Ko sem se zopet nekoliko pomirila, je odšel, spoštuje menda mojo težko bol, in minulo je zopet dolgo časa, da ga nisem videla. Bil je uprav veliki petek, ko sem molila v stolni cerkvi za tvojo dušo. Ko sem našla neko¬ liko utehe v skromni molitvi, sem se dvignila, a v tem zapazim Antona pred seboj. Njegove oči so me gledale z izrazom plemenitega sočutja. Vsa sem otrpnila, a neka nepremagljiva moč me je vlekla k njemu. Podala sem mu roko, a on jo je stisnil in pritisnil na svoje prsi. »Morem li sedaj upati, da postaneš moja?< me je vprašal nežno. Vztrepetala sem od silne razburjenosti in odgovorila: »Ah, Anton, ne išči sam svoje nesreče, ko moreš biti z drugo bolj srečen. Ah, — jaz nisem vredna, da postanem tvoja, ker ja z sem — velika grešnica!« Nisem mogla govoriti dalje radi joka. — 225 — »Ti, pa velika grešnica, to ni mogoče, tega ne verjamem !« je rekel on. »In če bi Bog vedi kaj zagrešila, radostno bi ti oprostil vse, samo da postaneš moja! — Toda nočem vedeti, — in ako ti teži dušo kak težek greh, ti ga na tem svetem mestu naprej oproščam«! »Ne, ne, dragi moj!« sem rekla na to, »nočem več tajiti pred teboj, izpovedati se ti hočem, potem pa sodi sam, ali sem vredna tvoje ljubezni ali ne!« »Govori!« je rekel mirno. Ljudstvo se je bilo že razšlo, in bila sva sama v veličastni zgradbi. »Ti morda misliš,« sem začela s trepe¬ tajočim glasom, da dobiš nedolžno deklico, in n iti ne slutiš, da sem jaz vdova, da vdova, ker nisva bila samo zaročena, ampak poročena — pred Bogom — poročena kakor pred oltarjem mož in žena!« Nato sem mu povedala iskreno vse po¬ drobnosti najine ljubezni in grozno usodo naji¬ nega deteta. Anton se je nekoliko užalostil in zamislil, naposled pa rekel z blagim glasom: »Draga Agniszka, tvoja iskrenost povečava samo mojo ljubav. Hvala ti na tvoji zaupnosti. Jaz ti nočem nikdar zameriti, kar si storila, ker Po mojem prepričanju ni grešen tak čin, kadar ^Slovanska knjižnica«, snopič 109. 15 — 226 — mu je izvir čista, 'sveta, božanstvena ljubav! - Zato si bodem vedno mislil, da sem te vzel vdovo!« Ah, dragi Stanko! Ali mi moreš zameriti, da sem mu v onem trenutku padla okoli vratu, prevladana s tako plemenitostjo duše, — da sem se mu zaobljubila pred oltarjem, mesec pozneje pa mu podala pred istim oltarjem tudi roko? Oh ne, — mili moj, — samo ako reč pravično raz¬ sodiš ! Od onega dne živim poleg njega srečno in mirno. — In kako tudi ne, ko me on obožava, spolnuje z detinsko nežnostjo vsako mojo željo, in spoštuje celo spomin na te: na mojo prvo ljubezen. Nekega dne me je iznenadil s tem, da mi je prinesel veliko tvojo doprsno sliko, ki jo je dal preslikati z male sličice v mojem medaljonu. Napravila sva v jedni sobi mal oltar s kipom našega Spasitelja, pod kip pa sva postavila tvojo sliko in jo krasila vsakega dne z svežimi cvetli¬ cami. Tukaj sva klečala često in molila k Bogu za pokoj tvoje duše, — in nisva slutila, da živiš v oddaljenem kraju. A moja sreča je trajala kratko, trajala j e samo do onega trenutka, ko sem te zapazila v gledališču. Ah, ti si ne misliš, kaka groza me j e preletela tedaj. Zdelo se mi je, da je prišel tvoj - 227 - duh z onega sveta, da mi zagrozi radi moje ne¬ zvestobe. V težki svoji bolezni sem klicala često tvoje ime Zato je Anton hitro izvedel, kaj se je zgodilo. Povpraševal je po tebi po mestu, in izvedel vse, kar si doživel od onega časa, ko sva se videla zadnjikrat. Ko sem ozdravila, mi je povedal iskreno vse, kar je čul o tebi. Iz tega vidim, da si moral iti proti svoji volji iz Varšave in prišel na Kavkaz — srce moje pa mi pravi, da me še vedno ljubiš! Kaj naj storim sirota sedaj — poročena z možem, katerega moram ljubiti že radi njegove plemenite duše, dasi mi v srcu še vedno živi spomin na te? Ah, kako bi bila srečna, ako bi svoje bolezni ne prebolela in ne motila več mir njegovi in tvoji duši! Kadar vidim, s kako nežnostjo in plemenitostjo spoštuje on to mojo novo rano, tedaj bi najrajša želela, da bi izginila s tega sveta. Zato te zaklinjam pri spominu najine nek¬ danje ljubezni in najinega milega deteta, ki je sedaj v angeljskem zboru, — beži, — beži iz Var¬ šave, — odpovej se mi za vedno, — pozabi me, ~~ ker nisem vredna, da me gledajo tvoje oči, — odkar sem ti prelomila zvestobo! — Ah, beži, ^ beži, Stanko! — Ker, odkar si prišel, me mu¬ čijo peklenske muke, dušo pa mi plašijo grozne Podobe! — Vidim neprestano več rakev, poleg katerih ti klečiš čist in vzvišen in moliš k Bogu 15 ' 228 - za one, ki počivajo v teh rakvah! — Ah, kako rada bi pregnala iz duše te nemile goste' A čim bolj jih gonim, tem več se jih zbere okoli mene. — Zato beži, dragi Stanko, — beži daleč od mene in moli za me siroto k Bogu! — Tvoja čista molitev prodre do neba! Z Bogom, ah za vedno — z Bogom! —« ❖ * * Polkovnik je bil globoko ganjen, ko je čul do konca vsebino tega pisma in je še dolgo sedel zatopljen v razne misli. »No, kaj praviš o tem pismu?« je vprašal Hrabinski. »Pri mojem poštenju, ljubila te je iskreno in gotovo te še sedaj ni pozabila, ako je še kje živa na tem svetu! — A po mojem mnenju se jej ne more niti malo zameriti, da se je pri takih okolnostih omožila z drugim.« »Tako sem misli! tedaj tudi sam!« je rekel Hrabinski naglo. — »No poslušaj, — šele sedaj pride najčudnejše v tej zgodbi. Ko sem sprejel ono njeno pismo, sem jo res poslušal in pobegnil nazaj v Kazan. Komaj pa sem bil tam mesec dnij, sem dobil od nekega znanca iz Varšave pismo, v katerem mi je priobčil, da je grof Anton P a " dovski dva tedna po mojem odhodu padel v — 229 — dvoboju z nekim stotnikom, Komisarovem, ki je bil tedaj jeden mojih najboljših prijateljev, in ka¬ teremu je bila povest moje nesrečne ljubezni prilično znana. Ne vem, ali ga je prijateljstvo ali kaj drugega privedlo do tega, da je iskal prepira s Padovskim — samo toliko sem čul, da je v nekem društvu hudo razžalil Agniszko in radi tega ga je Padovski pozval na dvoboj, v katerem je padel sam. Ko sem čul to usodno vest, se mi je vzbudila nova nada, da sedaj vendar dosežem namen svojih davnih želja — in moram ti priznati na svojo sramoto, da mi je nekaj časa drago bilo, da se je tako zgodilo. Kaj hočeš! Človek ostane človek in je vedno pripravljen, da si osnuje svojo srečo nad grobom sreče svojega bližnjega! Čutil sem nepremagljivo hrepenenje za Agniszko in sem odpotoval zopet v Varšavo. Ko pa sem hotel k njej, so mi rekli, da me noče sprejeti. Pisal sem ji; toda nisem dobil odgovora. V svojem obupu sem hodil krog njene hiše in J e J pisal vsak dan. Pa zaman! Naposled po nekolikih tednih sem dobil °d nje pismo, v katerem me je na kratko prosila, na j je ne nadlegujem več, ker se ne misli več omožiti, in ako bi se kedaj tudi premislila, - je gotovo, da bi se z menoj nikdar ne omožila! — 230 — Ko sem to pismo prvikrat prečital, se mi je zdelo, kakor da bi bil dosedaj spal in da se mi je vse to samo sanjalo. Čital sem ga gotovo stokrat, — držal ga proti luči, ga preobračal na vse strani, da bi morda kje našel kako znamenje, iz katerega bi mogel sklepati, da se ona z menoj samo šali. Toda mrtve črke so mi kazale vedno neusmiljeno istino. Srce mi je na prvi hip otrpnilo kakor v smrtnem strahu. A zopet sem bil obupan, kakor besen sem tekel do njene palače, da bi jo vprašal, ali se morda samo šali z menoj. Ali našel sem vrata zaprta in vrnil se potrt zopet v svoje stanovanje; premišljaje svoj položaj z bistrim umom, sem prišel naposled do tužnega prepri¬ čanja, da me ona ne ljubi in da me nikdar m ljubila iskreno! Nisem maral za nič več na tem svetu in si izposloval svoje premeščenje v rusko Ameriko. Prišel sem v deželo Čugučev za poveljnika neke male trdnjavice. Tukaj sem bival do leta 1848., in ko je na Ogerskem nastal upor, so me odzvali od tod in me uvrstili v Paskievičevo krdelo, P° dovršeni vojni pa sem prestopil v avstrijsko vojsko za stotnika. — Ko sem šel skozi Varšavo, sem tam izvedel, da se je po mojem odhodu odkrila nova zarota, v katero so bili zapleteni stari Pi¬ dovski, Kraszinski in tudi Agniszka. Padovskega so vjeli in poslali zopet v Sibirijo, Kraszinski in njegovi hčeri pa so pobegnili v inozemstvo. Kje so sedaj in ali še živijo, tega ne vem, ker od tedaj nisem čul niti besedice več o njihovi usodi. To je torej, brate, povest moje nesrečne ljubezni, in sedaj moreš razumeti pomen te moje slike.« Polkovnik se je zagledal v svojega prijatelja z izrazom začudenja in sočutja. Naposled je, prijel njegovo desnico in rekel: »Stanko moj, mnogo si pretrpel na tem svetu! Kdo bi si to mislil! — Kaj smo mi vsakdanji ljudje proti tebi? Ničesar drugega nego revni pritlikovci, ki brskamo, po¬ dobni mravlji, po prahu tega sveta, dočim se tvoj duh, očiščen in razbistren s težkimi udarci usode, dviga do nebes in od zgoraj gieda in obžaluje slabost in nečimernost človeškega rodu! — Konec tvoje povesti se meni zdi samemu nekako čuden. Ne morem si raztolmačiti, zakaj te je Agniszka odbila, ko -je Anton umrl; jedino le je mogoče, da jo je do tega privedlo njeno silno rodoljubje, da ni mogla prenesti, da se nisi ravnal po njenih nazorih, ampak si vedno ostal v ruski vojski. Ali Bog ve, morda še doživiva čas, ko se reši tudi ta čudna zagonetka!« V tem je pogledal prvi sluga v sobo in jecljal v največji nepriliki', da se kuhar boji, da Bi se ne pokvarilo vse kosilo, ker je čas obeda že davno minul. — 232 — Oba sta pogledala na uro, in polkovnik je skočil naglo in zaklical: »Grom in strela, oprosti, da sem tako dolgo pri tebi. No, bom imel tudi jaz lepo parado! Pozvan sem k Weissovim na obed ob dveh, sedaj pa je že pol treh ! — Z Bogom, dragi Stanko, — hvala ti, moram hiteti, — oprosti, — a bova se še o tem pogovarjala, kadar bodeva zopet sama. Z Bogom!« ^ To rekši, je objel polkovnik svojega prija¬ telja in se odpeljal proti Weissovi hiši, kjer ga je Julija že nestrpno pričakovala. XII. V smrti rešitev. Koncem meseca velikega srpana leta 1865. je bilo neobično živahno v Weissovi hiši. De¬ lalo se je na vse pretege, pripravljalo in kupo¬ valo novo pohištvo, krasile sobe, krojile in šivale nove obleke, v kuhinji se pripravljala najbolj izbrana jedila, v pivnici pa zlagale in čistile od davnega prahu steklenice, polne najfinejšega in jako starega raznovrstnega vina. »Naj se pozna, da je zaroka mojega otroka!« je govoril stari Weiss in hitel po hiši, zapove¬ duje na vse strani resno in dostojanstveno, kakor kapitan na velikem morskem brodu. Naposled je prišel ta svečani dan in okoli Se dmih zvečer so se že začeli zbirati mnogo- brojni nališpani gostje. Polkovnik je privedel samo svojega pobočnika Wasiljeviča in častnike štaba. Hotel je tudi, da pride s Kneževičem tudi — 234 — Lobinski, a ta se je zahvalil uljudno, toda od¬ ločno, izgovarjaje se, da mu neki posebni posli ne dopuščajo, da bi se udeležil te svečanosti. Gostija je bila prirejena sijajno. V treh sobah so bile postavljene dolge mize za mnogo- brojne goste. Na mizah se je svetilo samo srebrno in zlato posodje, in iz vrčev, iz najfinejšega por¬ celana, so širile najlepše cvetlice svoj opaja¬ joči vonj. Ko so začele pokati šampanjske steklenice, je bilo veselje v društvu že občno, in polkovnik, ki je sedel poleg svoje krasne zaročnice, je bil čisto spremenjen od miline in veselja. Po večerji so odstranili mize, glasba je zasvirala Straussov valček, in polkovnik je otvoril ples s svojo zaročnico. Plesal je ognjeno in strastno, kakor mladenič dvajsetih let, in je bil tako objesten, da je žalostni in resni Hrabinski, ko se ni mogel več ustavljati njegovim navalom, moral plesati z Julijo vratolomno brzopolko. Med tem, ko so se pri Weissovih tako gostili in veselili, je sedel Lobinski v Dornbachu, na vrtu baronice Weberjeve, na. zeleni mehki travi, poleg svoje mile Pavline, stokal in vzdi¬ hoval, dogovarjaje se povsem resno, kako naj bi skupno umrla. Vzrok temu je bilo to le. Istega dne je bila slučajno našla Pavlina med materinimi knjigami neko pismo. Ni se mogla premagati v svoji radovednosti in ga je prečitala. Srce ji je skoraj prebilo prša od veselja, ko je izvedela iz tega pisma, da je julija Weissova iskreno izpo¬ vedala njeni materi, da so vse dosedanje spletke izšle od nje, in da je bilo vse pretirano, — mnogo pa tudi izmišljeno, kar je ona dosedaj o njem pisala, ker je Lobinski pošten in dober mladenič, kateremu poveri ona lahko z mirno vestjo bo¬ dočo srečo svoje hčere. Vskliknila je od radosti in upala, da bode sedaj kraj nesreči njene ljubezni. Tekla je k ma¬ teri, izpovedala jej, da je čitala to pismo, in jo prosila na kolenih, naj jej ne krati več svojega blagoslova. Komaj pa je še izpregovorila, jo je pogle¬ dala mati z izrazom straha. Toda skoraj na to se jej je prikazala na obrazu zopet mirna in stroga resnost. »Pusti, dete, take misli,« jej je rekla z bla¬ gim, toda odločnim glasom. »Izbij si iz glave take reči, ki se ne dado uresničiti brez nevar¬ nosti za tvojo srečo. — Kar se je čulo o Lo- binskem, je čista resnica, in naj bi dobila sto takih pisem! — Jaz sem pred Bogom in pred ljudmi odgovorna za tvojo srečo, in dokler sem ž* v a, ne morem dovoliti, da se omožiš s takim veternjakom! Ako torej samo nekoliko spoštuješ mojo voljo, pozabi ga, — ako pa nočeš, ti je — 236 — svobodno iti, kamor ti je drago, — tedaj pre¬ neha moja odgovornost!« Ko je Lobinski slišal to iz Pavlininih ust, ga je nemilo razburila in razgnjevila ta nesrečna vest; za trenutek se mu je zdelo, da so se proti njemu zarotile tajne demonske sile, ker si ni mogel raztolmačiti na naravni način postopanja njene matere. »Kaj naj sedaj storiva?« jo je vprašal tožno. »Ah, ne vem!« je odvrnila ona, in je na¬ slonila glavico na njegove prsi. »Samo to mi je jasno, da postanem skoraj žrtev te neprestane boli in žalosti. K tebi me vleče nepremagljivo nagnenje, na mater pa me veže detinska dolž¬ nost. — Na jedni strani se mi smeje sladki raj, na drugi pa mi grozi materino prokletstvo. Ah, mili moj Kazimir! -- te muke zatrejo moje slabo telo, a duša mi odleti v one kraje, kjer ni več nobene boli ! Tam, dragi moj, tam se zopet najdeva!« Tihe solze so jej tekle po licah in se sve¬ tile v vedri mesečini kakor biseri. Lobinski je zaječal od boli, pritisnil jo na svoje prsi m vzkliknil obupno : »Ah, angelj moj, ne govori mi tako — oh, ne veš, kako me boli srce, kadar čujem kaj takega! — Do tega ne pride in tudi ne sme priti, — ta svet je dovolj širok, in nama - 237 - je moči najti kje drugje pribežališča najini lju¬ bezni ! Zato te zaklinjam pri vsem, kar ti je drago in sveto, premisli, da sila zakon menja, in pobegni z menoj v mojo domovino, kjer naju vsprejme moj oče radostno v svoje varstvo!« Pavlina se je nekoliko zamislila in odvrnila žalostno: »Ah ne, dragi moj, tega ne morem storiti! Kaj bi nama koristilo, če bi pobegnila, ko bi nikjer ne našla miru in sreče vsled mate¬ rinega prekletstva! — Rajša bi umrla nego to storila! Zaman so vse najine nade na tem svetu — ker za naju ni nikjer drugod zjedinjenja — nego v smrti. Zato se mi zdi, da se kmalu preselim v neznano večnost. Hočeš, mili moj, tudi po moji smrti ohraniti v svojem srcu majhen kotiček v spomin name ubožico?« »Oh, — ne muči mi srce s takim govor¬ jenjem, ker sicer poči od tolike boli! Ah, ali morda misliš, — da bi mogel brez tebe dalje živeti na tem svetu? — Oh ne, ne, draga, ker nama ni sojeno doživeti svojega zjedinjenja na tem svetu, hočeva skupno v smrt, da nama duše skupaj poletijo v večnost.« »Ali bi res hotel umreti z menoj ?« je vprašala Pavlina. »Pri Bogu !« jej je odvrnil Kazimir. »Hvala ti, Kazimir,« je vzkliknila ona, »vi- riim, da me res ljubiš, ker si pripravljen, izpiti z — 238 — menoj grenko čašo smrti! Ah, ne ostaja nama drugega nego skupna smrt, ki nama odpre vrata k večnemu zjedinjenju. Le hitro, mili moj, - ! najprej jaz, — potem ti, — da dalje ne trpiva!« | Lobinski se je zgrozil. — Za trenutek se mu je zdelo nekako težko, da ostavi ta lepi svet, kjer je užival dosedaj samo srečo in radost. Toda silna ljubezen do Pavline ga je prevladala. »Naj bode, je šepnil z zamolklim glasom. »Umriva skupno. Jutri v tem času prinesem strupa. Popijeva ga tukaj pod vedrim nebom in j bledi mesec naj nama posveti v večnost. In kadar zasvita nova zora, naj mati in ves svet čita raz najina bleda lica božji zakon, ki zabranjuje, trgati zveze, katero je sklenila božanstvena ljubezen. Do tedaj vredim svoje reči in priobčim svojo nakano očetu, katerega jedino na tem svetu težko ostavljam.« Pavlina se je splašila, objela ga čvrsto in zaklicala jokaje: »Ah, ne, ne dragi moj, ne umri radi mene, — živi, — živi, — ker te tvoj oče ljubi, ter bi bil greh, da ga s svojo rano smrtjo razžalostiš. Mene pa moja mati sovraži. — zato hočem umreti sama, — ti pa živi in bodi j srečen — srečen, četudi s katero drugo!« »Oh, ne govori mi tega,« je vzkliknil on, »kamor ti, tja tudi jaz! Najina pota se ne moreta 239 — več ločiti ! Do jutri ostani z Bogom, an- gelj mili !« S težkim srcem in z razburjeno dušo se je ločil Lohinski od svoje ljubice in odjezdil pola¬ goma proti Dunaju. Pavlina pa je še ostala na istem mestu in poslušala peketanje njegovega konja, ki se je vedno bolj in bolj gubilo v daljavi. Potem pa se je vlegla na mehko travo, kjer je malo prej ležal dragi. Tihe solze so ji olajšale žalostno srce in neko blaženo čuvstvo je zamenilo v njej dose¬ danji obup. »Ah, kako mi bode sladko umreti v nje¬ govem naročju, — na njegovem zvestem srcu, ki zajedno z mojim neha utripati!« so jej šepe¬ tale ustnice, in glavica se jej je sklonila zopet na mehko travo. V duši jej je zavladal blažen mir, oči so se jej zaprle, in po malem je razpro¬ strlo nad njo čvrsto spanje svojo mrežo. Sanjalo se jej je, da se sprehaja, objeta z dragim, v nekem divnem vrtu. Ko se tako spre¬ hajata, poganjajo pred njima vedno krasnejše rdeče vrtnice in modre vijolice, od daleč pa pri¬ hajajo k njima sladki zvoki nebeške glasbe. Slast teh sanj se je videla na njenem licu, katerega je že obsijal svit rdeče zore. Usta so — “240 — jej šepetala v blaženem nasmehu ime dragega in obrvi so se jej dvigale kvišku, kakor da bi mu hotele povedati sladko tajnost. V tem se jej je zazdelo, da je bil nakrat cel cvetličnjak v jednem plamenu. Cvetlice okoli nje so venevale in gorele, — samo sredi vrta je ostala jedina krasna rdeča vrtnica. »To je cvet najine ljubezni!« reče Kazimir, vtrga vrtnico in jo vtakne v njene nedrije, kmalu nato pa jo začne opajati sladek vzduh. Toda kar se izmota iz vrtnice črna kača in jo piči v srce. Ona vikne od boli, kar pa prileti iz neba angelj, ki kačo stre, njo pa odnese kvišku v nebesa. »Gorje, Kazimir, kje si!« zakliče, ko se ozira za njim, in zapazi, kako on pada v globok pre - pad. — V tem se jej spusti na rame mehka roka, — vzbudila se je, in ko je spregledala, je opazila mater, kako je klečala poleg nje, gledaje jo skrbnega obraza. »Dete moje — kaj mi delaš tukaj?« jo j e vprašala nežno, »kaj ti je prišlo na um, da spiš pod milim nebom ? — Oh, kako sem se prestra¬ šila, ko sem prišla po te, da bi malo šli šetat v jutranjem zraku, in ko te nisem našla v sobi.« Pavlina jo je debelo pogledala s svojim' zaspanimi očmi in vprašala: »Ali nisem umrla? Torej so bile to samo sanje? Ah, šetala sem ž njim v divnih rajskih krajih, a kleta kača me je pičila v srce, in Kazimir je padel v prepad!« Zakrila si je lice v obe dlani in začela jokati, tresoča se od boli in od mraza. Mati se je zgrozila in mislila na prvi hip, da je ubožica izgubila pamet. »Pojdi, pojdi, sladko moje dete,« jej je rekla nežno, pojva v sobo, da se malo segreješ, ker si mi sirota vsa prezebla na tej rosni travi!« To rekši, je prijela Pavlino pod pazduho, jo polagoma dvignila in odvedla gor v sobo, kjer jo je spravila hitro v posteljo, ker je ubožica vedno trepetala, kakor da bi jo tresel mraz. Hitro potem je poslala baronica z vozom na Dunaj po zdravnika, ker se je bala, da ne bi Pavlina opasno zbolela. Zdravnik je prišel okoli poldne v Dorn- bach, pregledal Pavlino, potipal jej žilo, potem Pa šel z baronico v drugo sobo, kjer jo je prosil, na j mu iskreno pove vse, o čemur misli, da bi bilo vzrok bolezni njene hčerke. Baronica mu je na kratko povedala, kaj se K zjutraj dogodilo, kako je našla Pavlino na rosni travi, in da misli, da se je radi tega prehladila. Zdravnik se je zamislil, pokimal z glavo in rekel: »Hm, hm, — zdi se mi, da ima baronesa »Slovanska knjižnica«, snopič 110. 16 _ 242 _ Pavlina močno in čilo naravo, ker jej to niti malo ni škodilo, da je prenočila pod milim nebom. Temu je kak drug vzrok, da so jej živci tako silno razburjeni, in ako se ne varam, je ta vzrok tukaj v — srcu.« Pri teh besedah je uprl zdravnik oči ostro v baronico. Ta ni odgovorila ničesar, ampak se je čudila tej resnični diagnozi, dočim je zdravnik resno nadaljeval: »Ako vam je do tega, da vam hčerka ostane živa, vas prosim, da mi resnično poveste, ali je resnica to, kar slutim.« Baronica se je razburila. Naposled se je osrčila in priznala, da je Pavlina res zaljubljena. Zdravnik se je nekoliko nasmehnil in rekel: »Torej se vendar nisem prevaril! — No, za tako bolezen ni, baronica, drugega leka, kakor pa lepo dovoliti in blagosloviti njo in vašega bodočega zeta, ker vam sicer ne jamčim, da jo vidite dolgo živo! — In to bi se moralo storiti hitro, — ako mogoče, še danes, in videli bodete, kako hitro ozdravi! — Ako pa bi vam nikakor ne bilo mo¬ goče, da odobrite njeno izvolitev, — vem še za jedno sredstvo, akoravno mu za vspeh ne jam¬ čim. Ako bi to sredstvo hoteli uporabiti, bi ba- ronesa morala izpremeniti svoje dosedanje živ¬ ljenje, morala bi priti v drug kraj, med druge ljudi in tam imeti kolikor mogoče veliko zabav in telesnega in duševnega dela. Toda rekel sem — 243 — vam, da je to sredstvo negotovo, ker ne pomaga pri vsakem temperamentu. Zato vam svetujem, da se lotite prvega sredstva, ker bi bila res škoda, če bi tako krasen angelj tako rano za¬ pustil ta svet. To rekši je vstal zdravnik, poljubil baronici roko, šel ven, sedel na voz in se odpeljal zopet proti Dunaju. Baronica je šla koj v Pavlinino sobo in se ni malo začudila, ko jo je našla zopet oblečeno. »Zakaj ne počivaš, dete moje?« jo je vpra¬ šala blago. »Zakaj bi ležala, ko mi je zopet dobro!« je odvrnila Pavlina in se tužno nasmehnila. Mati jo je skrbno opazovala in se skoraj razjokala, ko je videla, kako je Pavlinino lice od današnjega jutra nekako naglo obledelo in upadlo. Spomnila se je zdravnika in njegovega sveta. Prvega sredstva nikakor ni hotela skusiti, drugo sredstvo samo pa se je tudi njej zdelo nevarno. Zato je namenila, da skuša oboje. Objela je Pavlino, jo privedla k sebi na divan in jej rekla z blagim glasom : »Oh, dete moje, — mnogo sem ti prizadela boli, in nisem mislila, kaj delam. Zato te prosim, povej mi odkritosrčno, ali mi še moreš oprostiti, da sem s teboj ravnala tako brezsrčno ?« 16* Pavlina jo je vsa začudena debelo pogle¬ dala s svojimi lepimi očmi in ni razumela prav, kam mati meri. Ta pa je nadaljevala: »Prosim te, da mi oprostiš še le tedaj, kadar obrnem zlo v dobro, ; in kadar pred te privedem Kazimira kot tvojega bodočega zaročnika. Uvidevam, da sem grešila težko proti Bogu, ker sem stavila zapreke tvoji ljubezni proti njemu.« Te nepričakovane besede so deklico takoj spremenile. Padla je pred mater na kolena, skle¬ nila obe roki in vzkliknila: »Ah, mama sladka, — ali je mogoče, ali — ali — me samo. varaš, da me utešiš za nekoliko časa ?« »Ne, dete moje,« je odvrnila baronica resno in svečano, »Bog mi je priča, da govorim res¬ nico ! — Pri spominu svojega pokojnega očeta hočem blagosloviti tvojo zvezo z Lobinskim, toda samo pod jednim pogojem, ki mi ga nalaga neusmiljena usoda. Kličejo me važni obiteljski posli v daljen kraj. Tam ostanem najdalje tri mesece, a za moje odsotnosti bodeš pri teti Se- rafini v Linču. Kakor hitro se vrnem, se slobodno ž njim zaročiš in poročiš, vendar mi moraš obljubiti, da se ne bodeš sestajala ž njim do moje vrnitve, nikdar niti ž njim občevala ne ustmeno, ne pismeno! — Pristaneš na te pogoje? — 245 »Ah, mama, težko mi bode, če ga ne vidim in tako dolgo ničesar o njem ne čujem J« je odvrnila Pavlina žalostno. . »Dete moje, — ti ne veš, kako je svet zloben, kako bi hodobni jeziki obrekovali poštenje našega imena, ko bi se izvedelo, da se v moji odsotnosti ž njim sestajaš ali dopisuješ, ti niti ne slutiš, kaj se že sedaj govori o tebi!« Deklica se je stresla in se zbala, da je morda mati že izvedela, kako se je sestajala z Lobinskim v nočnem času na tihem. Zato je odvrnila hitro, navidezno mirna: »Ah, naj bode, kakor je tvoja volja! — Sladka nada, da on vendar postane moj, me bode tešila, da prestanem tudi ta čas mirno in strpljivo. Kedaj pa pojdeva v Line?« »Še nocoj, ker moram hiteti s svojim po¬ tovanjem.« »Še nocoj?« je vprašala Pavlina vsa prese¬ nečena, ko se je spomnila, da pride to noč Lo- binski na vrt, kjer bi imela po včerajšnem dogo¬ voru ukupno umreti. • »Ali ti morda ni prav, da odpotujeva zvečer?« jo je vprašala mati. »Ne, ne — ali —« se je zapletla Pavlina, »meni je prav, toda imeli bodeva posla, da se pripraviva v tako kratkem času! — Res, sladka mamica, — moram te še nekaj prositi, preden odideva. Ah, dovoli mi, da javim nekoliko besedij — 246 — Kazimira, da si privolila, da mu utešim žalostno srce s to nenadno vestjo, ker nesrečnež bi mogel še obupati, ko bi izvedel, da sem odšla od tod, ne javivša mu ničesar!« Baronica se je nekoliko zamislila in rekla: »Svobodno, —tudi to ti dopuščam; piši mu koj!« Pavlina je veselo poskočila, poljubila materi roko in napisala Kazimiru kratek, toda veselja poln listič in ga podala materi, da ga prečita. »Prav,« je rekla ta, »odpravi ga koj na pošto.« »Ali mama, — pošta pride šele na večer na Dunaj, bi li ne smela poslati našega Jankota z vozom v mesto, da ga hitro odda Kazimiru?« »Svobodno — toda hiti, da se začneva pri¬ pravljati še pred obedom.« Pavlina je zapečatila pismo, stekla na dvo¬ rišče, ga oddala Jankotu in mu ukazala, naj se koj pelje v mesto. Na to je hitela zopet gori in prepevaje začeia aeio. Prišel je večer in okoli šestih še je odpeljala baronica s Pavlino in jedno služkinjo do kolodvora, nekoliko trenutkov pozneje pa jih je odnesel vlak proti Linču. Tetka Serafina, brzojavno obveščena, jih ) e pričakovala na kolodvoru. Bila je sestra pokojnega barona Weberja, stara kakih štirideset let i 11 — 247 — neomožeria. Njen zaročnik, ki ga je nekdaj strastno ljubila, je bil že leta 1848. padel v nemški vstaji. In od tedaj ni mislila nikdar več na možitev, in s časons ji je postalo srce trdo in se je ohladilo tako, da je sovražila ves svet in mislila o vsakem človeku raje hudo nego dobro. Bila je suhega in koščenega obraza, iz katerega so gledale sive oči in merile vsakogar z nekako mrzko sumnjo. No, poleg svoje večne zlovolje je ljubila svojo nečakinjo kakor zenico svojega očesa, dočim se za baronico ni veliko zmenila. Zato je koj hitela k Pavlini in jo začela poljubovati in milovati in jo je marsičesa povpraševala, ne zmene se za baronico, ki je stala poleg nje. Radi tega je rekla ta kakor razžaljena: »Draga Serafina, zdi se mi, da ti nisem dobro došla, ko nimaš zame še pozdrava. — Ne, ne boj se, nočem le dolgo nadlegovati, ker odpotujem že zjutraj zopet naprej.« »Beži, ne govoriči!« se je otresla Serafina, »menda te ne žalim, ko milujem tvoje dete, a ne tebe!« ' »Ne, ne draga Serafina,« se nasmeje baronica, »šalim se samo! A kar se tiče mojega jutranjega odpotovanja, ni nobene šale,« »Kaj pa te goni na pot?■— Kam misliš oditi?« — 948 — »Moram obiskati svoje sorodnike; jej je odvrnila šepetaje baronica. »Da veš, tiče se jako znamenite dedščine, ki bi jo še zgubila, ako sama ne odpotujem, da si jo poiščem. Izostanem naj- dalje tri mesece, ta čas pa hočem pustiti Favlino pri tebi.« Nato je pristopila služkinja in javila, da so vse reči že na vozu. Sedle so na voz in se peljale do velike dvo¬ nadstropne hiše, ki jo je bil kupil še pokojni Weber pred nekolikimi leti. Pavlina je legla hitro po večerji k počitku. Bila je od pota utrujena in zaspana. Ko je trdo, trdo zaspala, je šla baronica v Serafinino sobo, kjer je ta že odprla ogromno biblijo in nataknila velike naočnike, da se okrepi še pred spanjem s pobožnim čitanjem. »Oprosti, da te motim,« je šepnila baronica in zaprla polagoma vrata za seboj. »Toda moram ti nekaj povedati med štirimi očmi!« Nato je sedla in s tihim glasom pripovedovala, kako se je Pavlina zagledala v Lobinskega, kako so se o njem raznesle slabe vesti, in kako ji je sedaj težko privoliti, da se zaročita še za njene odsotnosti, ko še vedno prav ne ve, ali je Lo- binski res boljši nego glas o njem, in ali je v obče vreden, da postane Pavlinin soprog. Naposled je prosila in zaklinjala Serafino, naj za Boga dobro pazi na Pavlino, da bi se ž njim morda ne sestajala ali dopisovala, ker se govori o njem, da je vražji in nepremagljiv zapeljivec deklic! Tetka Serafina je poslušala nagrbančenega čela, dokler ni baronica završila. »Ali ga ona ljubi res tako, da bi ga ne mogla pozabiti?« »Ah, čisto je znorela za njim!« Serafina se je še bolj nagrbančila. »Hm — hm,« je rekla in kimala z glavo, »zakaj pa se nisi Prej potrudila, da ne pride do tega — ako je on res tak malopridnež? — Jaz naj sedaj gasim silni požar, ki bi ga ti sila lahko zadušila, ko je še samo tlel? - Hm — hm — to bode težek posel. — No, bodi uverjena, da ti storim po volji! — Naj mi samo pride pred oči ta rogati an gelj — gotovo ga spodim s palico, da mu bode presedalo daljno preganjanje naše Pavline! Aho' pa ona ne bode mogla si ga iztrgati iz srca, a ko jo bol premaga, ako oboli? Kaj potem — hm ?« Tega se ne bojim,« je odvrnila baronica na glo, »ker sem jo sama umirila, obetavša ji, da se more svobodno z njim zaročiti, kadar se po¬ vrnem s pota — no naravno — ako se Lobinski v lem času popravi in ako popusti svoje dosedanje neumnosti.« - 250 — Dolgo se je še razgovarjala baronica s Se- rafino, prose jo marsičesa, in trepetaje vedno od nekega notranjega nemira. Ko pa je naposled zapazila, da je Serafina že dremala, jej je želela lahko noč in se vrnila v Pavlinino sobo, kjer je bila tudi za njo prirejena postelja. Približala se je polagoma postelji, kjer je ležala Pavlina, in se zagledala za trenutek v njo, motre jo s solznimi očmi, kako mirno in sladko spava, in kako ji na razžarjenem obrazu bdi nasmeh blaženstva in sreče. — Nagnila se je potem lahno k nji in jo poljubila nežno na obraz, pokrila ji bele, nežne nožiče, s katerih je bilo zlezlo pokrivalo. Deklica se je malo potegnila in izpregovorivša v sanjali ime dragega mladeniča in še nekoliko nerazum¬ ljivih besed, se je obrnila na drugo stran. Ko je naredila nad njo znamenje križa, j e šla tudi baronica spat. Zjutraj okoli desetih dopoldne se je odpeljala s Pavlino in Serafino na kolodvor, in ko je prišlo do ločitve, ji je pokalo srce od boli. »Bodi dobra — dete moje,« je rekla jokaje, objemajoča Pavlino in poljubujoča jo nebrojnokrat »Poslušaj teto Serafino kakor mene, in ko se zopd vrnem, se bomo pripravljali za tvojo možitev! Zakrivša svojo žalost, je sedla v voz prvega razreda in gledala potom še nekoliko časa skozi odprto okno, tolažila in vzpodbujala Pavlino i n — 251 — zaklinjala Serafino, naj jo čuva in neguje kakor svoje rodno dete. V tem je pozvonil zvon tretjikrat, piščal je zapiskala, še en pogled iz solznih očij — še en pozdrav iz trepetajočih ustnic — in vlak se je premikal, najprej počasi, a potem z vedno večjo brzino in izginil skoraj v daljavi. Plakaje je stala Pavlina naslonjena na tetino ramo in gledala za ono črto, po kateri je odhitel vlak, čute šele sedaj pravo bol razstanka. »Ah, mama moja mila, ali te bodem kedaj zopet videla!« je zaklicala in si pokrila obraz z robcem. »Hodi, hodi ljubček moj,« je rekla na to leta in jo prijela okoli pasa. »Hajdi domu, dokler je še voz na kolodvoru! — No tolaži se, jagnje moje, — umiri se, golobica sladka, — mama se h zopet skoraj vrne zdrava in vesela, potem pride za te zaželjena sreča, ki ti bo tem slajša, čim bolj moraš sedaj trpeti!« Ko se je vrnila s teto domov, je legla na divan in se prepustila tihemu joku. Dvojna bol j' je mučila sedaj prežalostno dušo. Mati ji je šla na daljno pot, — dragega pa ne sme videti, dokler se ne vrne mati. Naposled se je umirila radi matere, in v srcu je čutila še jedino skrb in hrepenenje za dragim. 252 — »Ah, kaj li on sedaj dela,« si je mislila, »ali ga je razveselilo moje pismo? — Hoče li strp- ljivo čakati, da se vrne mama? Ali mi ta čas ostane zvest? — Ah, ko bi mi bilo mogoče za¬ spati in prespati ves ta čas in se vzbuditi šele tedaj, ko ga morem objeti svojega zaročnika!« XIII. Pred vratmi večnosti. Ko je Pavlina tako naglo odpotovala z materjo v Line, je pozabila v veliki radosti na vso dosedanjo bol, in misle, da je Kazimir njeno pismo že sprejel, ni slutila, da se on s stoiškim mirom res pripravlja na smrt. Janko je sicer hitro po obedu hitel v mesto, da odda Lobinskemu Pavlinino pismo. Na nesrečo pa si je ubil v glavo, da izvrši točno njeno zapoved in da odda to pismo uprav njemu v roke. Zato ga je iskal najprej v vojašnici, po¬ tem v gostilni, potem v kavarni in v njegovem stanovanju, a ko ga slučajno ni našel nikjer, se je vrnil že proti večeru zopet v vojašnico in °ddal pismo naddesetniku, in ga prosil, naj se Potrudi, da dobi gospod poročnik to pismo ko¬ likor mogoče hitro, ker ga ne more več iskati. 254 — Lobinski ni med tem našel nikjer miru, in Kneževič je na njem že od ranega jutra opazoval silno zmedenost in razburjenost. Ko sta se vrnila okoli jednajstih od vaj domov, sta se oba preoblekla in legla, da si malo odpočijeta, Lobinski na divan, Kneževič pa v fotelj, in sta kadila iz čibuka. Kar je dvignil Lobinski glavo in vprašal: »Ivan, reci mi, ali veruješ, da je naša duša neumrjoča?« Kneževič ga je presenečen debelo pogledal. »Kako vendar ti pride na misel tako vprašanje?« j »Slučajno sem razmišljal o tem, in ker sem vedel, da se baviš mnogo z modroslovjem, bi rad čul tvoje mnenje.« Kneževič ga je opazoval, ne vede prav, kaj naj bi si mislil. A ko je videl, da se je Kazimir vedno nasmehoval, odvrnil mirno: »Mnogo me vprašaš, Kazimir, ker to vprašanje je nerešljiva zagonetka vseh vekov. Ko bi me bil vprašal, ali kaj vem o tem, bi ti odvrnil na kratko, da ne . vem, v verskem oziru sem pa podvržen jaz kakor tudi ves ostali svet neovrgljivemu zakonu, ki nas sili, da si s pomočjo domišljije stvarjamo pred¬ stave o onem, česar s svojim znanjem ne mo¬ remo razumeti. — Naš nemirni duh ni zadovoljen, da razumemo vidne in čutljive predstave, ampak — 2o5 — išče povsod tudi razloge teh predstav, in napre¬ duje v tem umovanju tako daleč, da pride do predstave o zadnjem razlogu vseh stvarij, v ka¬ terem se zjedinja največja dovršenost, ki se ne da z ničemur več nadkriliti in ničemur več pri¬ merjati. Tako nastaja v nas predstava o božanstvu. Ker si pa mi božanstvo predstavljamo v podobi najbolj vzvišene dovršenosti lastne svoje podobe in prilike, je potem lahko umevno, da bi si radi prisvojili s svojo domišljijo jedno svojstvo, in to uprav glavno, — brezkončnost tega bo¬ žanstva, in na ta način nastaja v nas predstava o neumrljivosti naše duše. Kadar pa pri ti predstavi uporabimo zakone narave, kadar pomislimo, da vse, kar nima konca, ne more imeti tudi začetka, in obratno, da vse, kar ima začetek, mora imeti tudi konec, tedaj se nam gubi vsa verjetnost te predstave, in um dvomi o njej, dasi nam zopet na drugi strani vse znanosti tega sveta ne morejo dokazati na¬ sprotnega. Predstava o božanstvu s predstavo o ne¬ umrljivosti naše duše je glavni temelj večine vero- izpovedanj vseh vekov. Kadar globlje prodiramo v zgodovino in narav pojedinih veroizpovedanj, nioramo spoznati, da se v nobeni njih ne najde Prava pozitivna in večna istina v oni jasni obliki, v kateri bi jo tudi naš um kot tako razumel. — 256 — Vidimo, da si vsaka vera prisvaja izključno nezmotljivost in najvišjo dovršenost, a razun tega nas uči povestnica, da so se vse vere od patu- tiveka medsebojno preganjale in pokončevale in se trudile, da druga drugo uniči ali prenaredi po svojem kopitu. Iz tega pa sledi, da ni vere na svetu, o kateri bi se moglo trditi, da je v vsakem pogledu popolnoma dovršena in nezmotljiva, ker kadar bi katera izmed njih imela v sebi večno in neovrgljivo resnico, tedaj bi poleg nje ne mogb obstajati nobena, in bi bili njeni privrženci vsi narodi tega sveta, oklepaje se nje jedine od pam- tiveka, in razumevali jo povsodi jednako s priro¬ jenim umom.« Kazimir je vzdihnil in vprašal: »Po tem je j torej vsaka vera popolnoma nepotrebna in j e neumno na kako verovati!« »Oh ne, dragi Kazimir,« je odvrnil Kneževič naglo, »Bog obvaruj! — Ti me ne razumeš prav! — Vera nikakor ni nepotrebna, ampak na¬ robe, neobhodno potrebna in blagotvorna je, i” si celo ne morem misliti, kako bi moglo člo¬ veštvo obstati brez nje. — Ker česar ne moremo i razumeti s svojim umom, to si predstavljamo s j pomočjo domišljije. A ker vse znanosti tega sveta, ko bi tudi napredovale kolikor mogoče, ne p r0 ' drejo nikdar v bitje večne resnice, si ne moremo misliti časa, v katerem bi nam domišljija nehala — 257 — stvarjati po svoji volji predstave o takih pojmih in o zadnjem njihovem vzroku! In te predstave niso in tudi ne bodo ničesar drugega kakor vera, in naj si bodo osnovane sedaj na podlagi stanovitnih dogmatskih pravil ali pa na naravo¬ slovnih načelih, — naj jih nazivajo ljudje s krščan¬ stvom, mozaizmom, islamom, budaizmom, ali pa materijalizmom, spiritualizmom, kavzalizmom, itd. Znanost more seve v nas omajati vsako vero in dokazati, da z vero sami sebe varamo; ali ona ne more in nikdar ne bode mogla nadomestiti le varajoče predstave z novimi, istinitimi in ne¬ ovrgljivimi predstavami, ki bi jih tudi naš razum pojmil; zaradi tega ne bode znanost mogla nikdar oslabeti ali uničiti v nas ono prirojeno moč, ki nas sili, da si nedostatek našega umovanja spo- Polnujemo s pomočjo domišljije in si stvarjamo 'deale: stvarjajoč si vero. Vera je torej sijajen idealen most, preko katerega teži naša domišljija, da nam dovede um do spoznanja in obožavanja zadnjega vzroka vseh slvarij, in srečen oni, ki ostane na sredi tega ^osta, se tam ponižno klanja nedosežnemu bo¬ žanstvu in ne vpraša, kaj je božanstvo. - Ker kdor po tem mostu koraka dalje, se skoraj uveri, da ta most ne pelje do kraja, ampak da neha nad črnim, neizmernim prepadom, kjer se gubi Vs ak daljni razum in znanje! “Slovanska knjižnica«, snopič 110. ^ — 258 — Da je to istina, se prepričamo vsak čas. Kaj je na primer vsa modrost današnjega veka, če jo , primerjamo duševnemu miru in zadovoljstvu, s katerim kleči pobožen človek pred lesenim kipom, spoštovaje s ponižno molitvijo nedosežno bo¬ žanstvo v mrtvi snovi? — Ničesar drugega kakor krasna zgradba brez strehe, diven kip brez glave, umetna cvetlica brez vonjave! — Moramo torej uvideti in priznati, da vera človeštvu ni samo neobhodno potrebna, ampak da je tudi blago- tvorna, in da je ona vera svoji popolnosti naj¬ bližja, ki najbolj odgovarja moralnim, razumnim in naravnim zakonom celokupnega človeštva. V tem pogledu pa zavzema brez dvoma prvo mesto krščanska vera, ako jo 'razumemo in tolmačimo v oni čisti in nepokvarjeni obliki, v kateri jo je tolmačil in učil nje ustanovitelj — Jezus.« Lobinski se je zamislil, kimal z glavo in vprašal zopet: »Na ta način smo revne sirote, revneji nego neumne živali, ki o tem ničesar ne umejo?« »Ne, dragi moj,« reče Kneževič. »Mi se moramo tudi v tem diviti neizmerni modrosti nedosežnega božanstva in priznati, da se boljša in prikladnejša oblika našega duševnega bitja niti ne da misliti! — Ker, kakor se skrajnosti povsod dotikajo, tako bi se tudi mi, ko bi razumevali večno istino, malo razlikovali od neme živine." — 259 — Naše življenje na tem svetu bi ne imelo nikake prave naloge in svrhe; mi bi bili vsevedni in bi pred našim duhom od početka vseh vekov stale odkrite vse skrivnosti narave; naše delo in trp¬ ljenje, s katerim si moramo vsaki dan svojega življenja osvajati, bi postalo povsem nepotrebno. — Mi bi bili po duhu dovršeni, poleg tega pa vendar podvrženi telesnim slabostim, in tako bi nam bil ves ta svet s celo svojo prirodo pust zapor, kjer bi živeli dolgočasne in prazne dneve brez slehernega čara in zanimanja. Prav ta omejena in polovična dovršenost našega duha pa nas dela gospodarjem tega sveta, ker nas goni, da po malem odkrivamo skrivnosti narave, da se z neumornim delom trudimo za dovršenje naših duševnih in telesnih svojstev, za poboljšanje. našega duševnega in materjalnega stanja in da si z neprestano muko služimo vsak¬ danji kruh. — A prav to neprestano naše delo ■n nemir nam dela to življenje zanimivim, dra¬ gocenim in sladkim.« Lobinski se je zagledal v svojega prijatelja z izrazom začudenja in rekel: »Bogme, Ivan, ti si pravi filozof, dasi se mi nekako zdi, da sedaj znam manj nego sem znal Prej!« »Prav se ti zdi!« se je nasmejal Kneževič, ' n je postavil čibuk v kot. — »Toda tolaži se s 17 * — 260 — tem, da se isto tudi največjim modroslovcem zdi, ker kolikor bolj prodirajo v take pojme, tembolj se jim pred duhom širi in globi neizmeren prepad neznanja in dvoma! — Ali jaz mislim, da je čas, da se spomniva, da ga ni na tem svetu pojma, ki bi ne bil tesno spojen z materijo, in da se pobrigava tudi za svoj život, to je, — da greva k obedu!« »Pojdiva torej!«je odvrnil Lobinski, se dvignil nekako leno, opasal sabljo in šel z Ivanom proti gostilnici. Ta razgovor ga je še bolj vznemiril in raz¬ buril in mu vzbudil vsakojake dvome, na katere do sedaj ni mislil. Pri obedu ni izpregovoril skoraj besedice. Zato ga je vprašal Kneževič skrbno: »Kaj pati je, dragi Kazimir, da si mi danes tako otožen?« »Nisem baš najbolje volje! Žalosten sem, a ne vem zakaj, — a razun tega me obletavajo raznolične temne slutnje, in se mi zdi, da mi j e smrt blizu!«, »Beži, ne blodi mi o tem ! Ti imaš raz¬ dražene živce, — ker nimaš moči in stanovitne volje, da se utešiš radi Pavline, in da vsa svoja čuvstva zjediniš v nadi na boljšo srečo! — Zato mislim, da bi bilo najbolje, da greš domov in se nekoliko naspiš, potem pa odjezdiš kam, izven — 261 — mesta! Ako vpraša kdo od našega polka po tebi, te že oprostim!« »Prav praviš, dragi Ivan poslušal bodem tvoj nasvet in odjezdim daleč iz mesta, in to sam, ker je v takih časih najboljše, ako je človek sam! Ne skrbi torej zame, ako morda do osmih zvečer izostanem!« Vstala sta, plačala in se ločila. Kneževič je šel v Daumovo kavarno, Lobinski pa se je od¬ pravil po stranskih potih za Schottenring, kjer je v neki visoki hiši v petem nadstropju stanoval znan mu rojak in prijatelj, fotograf Smolinski. Ko je prišel k njemu, se je dal fotografovati in je izvabil potem od njega jedno stekleničico cijan- kalija in drugih kemikalij, češ, da si je kupil fo¬ tografski aparat in bi ga rad poskusil. Popil je potem s prijateljem še nekoliko kozarcev vina in se vrnil vesel v svoje stanovanje, kjer je našel obe slugi doma. Marko je čistil v hlevu konje, Kuba pa pospravljal gori po sobah. »Kuba, ti veš, da sem se minulega tedna z gospodom baronom Feldkirchom v Klosterneu- hurgu pogodil za jednega konja?« je vprašal svojega slugo. »Vem!« je odvrnil ta. »Idi torej na kolodvor, odpelji se tje po železnici in mi privedi tega konja. Pazi, da se mu - 262 — na potu ničesar ne pripeti. Zato mislim, da bi bilo najbolje, da tam prenočiš, in da se šele zjutraj vrneš nazaj. Si me razumel?« »Sem!« »Tu imaš 10 goldinarjev za pot, sedaj pa hitro idi, da prideš o pravem času, ker prvi vlak odide ob pol štirih.« Kuba se je hitro pripravil in odšel. Lobinski pa je sedel potem za pisalno mizo in napisal brzo dve pismi, jedno svojemu očetu, a drugo Kneževiču, v katerem mu kratko priobči razloge, ki ga silijo v smrt. Pismo za očeta je vtaknil v žep, potem pa poklical Marka, mu oddal pismo za Kneževiča in rekel: »Marko, ako bi tvoj gospod vprašal po meni, reci mu, da sem zvečer pozvan v Dobling in da se vrnem od tam ali pozno po noči ali šele jutri zjutraj. To pismo pa dobro spravi in mu ga oddaj šele jutri zjutraj — ali si me razumel - jutri zjutraj! Naredim mu neko šalo, in ti bi jo povsem pokvaril, ako bi mu pismo morda danes oddal! Ali si me torej razumel juh 1 zjutraj ?« »Sem!« »Tukaj imaš za to pet goldinarjev, — a dobiš še enkrat toliko, ako mi storiš po volji. Jaz sedaj grem, in kadar pride 'tvoj gospod, sporoči mu, kar sem ti rekel!« . ; — 268 — To rekši, si je opasal Lobinski zopet sabljo in šel počasi proti Alserskemu predmestju in odtod proti Dornbachu. V Hernalsu je krenil v neko gostilno, da se malo odpočije, in da tukaj mirno pričaka noči. V gostilni še ni bilo nobenega drugega gosta. Lepa mlada natakarica mu je prinesla stek¬ lenico vina in se čudila, da je tako lep in fin častnik zablodil sem, potem pa je šla zopet za drugim poslom. Ko pa se je zopet vrnila, se je nemalo začudila, ko je našla pred njim še polno steklenico, kakor jo je bila prinesla, a ko je opa¬ zila, kako je sedel žalosten in zamišljen, gledaje neprestano pred se, ga je pomilovala in skušala začeti ž njim razgovor. A ko je videla, da mu ni za zabavo, in ker se je bala, da bi ga ne raz¬ dražila, je šla zopet v drugo sobo in ga gledala °d tam z zaljubljenimi pogledi. Med tem je padel somrak in v gostilni so se zbirali prvi vsakdanji gostje: meščani, rokodelci, trgovski pomočniki in podčastniki. Ko je Lobinski to videl, je plačal vino, katerega ni okusil, odhitel ven v vedro noč in šel po cesti proti Dornbachu. Na pol pota je krenil v planino in prišel Po stranskih potih do hriba, za katerim je stala baronična vila. Ko je prišel do grmovja, kjer je — 264 — bil vrt, je legel na hrbet v zeleno travo z obrazom proti nebu. Dolgo je tako ležal zatopljen v žalostne misli. V tem se je prikazala luna izza smrek in svetli njeni žarki so mu padali na lice. Dvignil se je naglo, iztegnil obe roki proti vzhodu in vzdihnil: »Oh, dobro mi doše! tihi svedok sladke moje sreče in rane smrti! — Hvala ti, da si nama z divnim svojim sijajem sladil blaženstvo kratkega raja najine ljubezni! Povej mi še ti, ali nama zasije novo življenje onkraj groba? Ah, ti molčiš — molčiš, Bog ve koliko vekov že in se vrtiš dan na dan okoli zemlje in ne veš niti sam zakaj in v kakšno svrho in se pokoriš kakor nem rob nerazumljivemu zakonu narave, kakor vse ostale zavedne in brezzavedne stvari tega vsemira!« Objel si je koleni in začel zopet polglasno: »Ko bi samo razumel, zakaj smo ustvarjeni za ta svet, ako nam kratko življenje s smrtjo za vedno neha? : — Ali bi to ne bilo mogoče, da nas j e nerazumljiva previdnost postavila sem, samo da nas ima na tej zemlji, ali pa smo res ustvarjeni za kako bolj vzvišeno svrho?« »Kaj nas čaka onkraj groba? — Ali narn je res sojeno, da služimo tudi mi po naši smrt' kakor nema žival jedino za nagnojevanje zemeljske skorje?« — 265 - Mladenič se je zgrozil in nadaljeval: »Ah Ivan — Ivan, zakaj si vzbudil v meni te nemile dvome?« »Ah, bežite grozoviti bliski še neznanih višin, — ker vaš blesk mi §e bolj zamota um v ne¬ prozorne teme neznanja in dvoma! — Ah, kje si božanstvena vera, ah pridi, — priskoči mi na pomoč v zadnji uri — in razprši mi z nebeškim sijajem ta grozni mrak, ki mi vedno bolj objema bolno dušo v očeh večnosti! — Ah, kje si sladko angeljsko čuvstvo zlate moje detinske dobe, ah, kje ste srečne ure nebeškega blaženstva, — katerega sem čutil v še nedolžnih prsih, — kadar me je pokojna mati učila pobožne molitve in se ni je čisto srce dvigalo s strahom proti veličanstvu nerazumljivega božanstva! Ah, usmili se me, o Bog nerazumljivi, ti vzrok vsega postanka in obstanka — ah, usmili se me in dopusti, da bi mogel iz vse duše vzdihniti in se dvigniti k tebi z vročim zaupanjem in z nado v bodoče življenje svoje duše! — Ah, gorje - gorje — zakaj ne morem izdahniti? zakaj se ne morem °teti tem gostim tminam?« Sklonil je razžarelo lice v rosno travo in 2 ačel stokati od boli. Nakrat je dvignil zopet glavo in rekel: »Čudno, da se te misli porajajo v meni šele sedaj — v smrtnem trenutku! Ah, kakšna - 266 - sreča zame, ko bi mi prišle na um pred nekoli¬ kimi leti, ko sem začel samostalno življenje, — ah, koliko bi mi bilo sedaj laglje umreti!« Dvignil se je, pogledal okoli in rekel, kakor da bi govoril samemu sebi: »Kazimir, Kazimir — meni se zdi, da se bojiš smrti! — Ali je jorav, da poleg mene, grešnika, pogine tako čist in ne¬ dolžen angeljček? — Oh, neusmiljena usoda, zakaj si uprav njo prikovala name, nevredneža, s tako čvrsto zvezo?« Potegnil je uro iz žepa in jo obrnil proti mesecu. »Oho, v desetih minutah bode jednajst! Hajdimo hrabro pot večnosti.« To rekši, se je popel na ograjo, skočil na vrt, in se vlegel tja, kjer se je bil sestajal s Pav¬ lino. Zagledal se je v oni kraj, odkoder bi imela priti; zdelo se mu je, da vidi skozi grmovje njeno belo obleko, — sedaj pa, da čuje njen korak. Zato se je dvignil in stekel naglo, da bi ji šel nasproti. Ali ni bilo drugega nego prikazen njegove raz¬ dražene domišljije. Začel je nestrpno hoditi gor in dol in na¬ posled tiho rekel: »Kaj pomeni to, da je tako dolgo ni? ^ Ali je morda zaspala, ali se boji umreti? — Ali so se morda reči od včeraj obrnile na bolje?« " - 267 - Sede! je na klop in se zagledal zopet proti vili. — Tako je minila jedna ura, minila tudi druga, in Pavlina se še vedno ni prikazala. V tem se je začulo naenkrat od daleč pe- ketanje naglo letečih konj. »Konjiki so!« je šepni! Lobinski in vlekel na uho, odkod prihaja peketanje. Sedaj se je približalo in zopet umolk¬ nilo, toda samo za trenutek, ker hitro se je čulo čisto blizu: — pek pek — pek pek — in Lo¬ binski je sedaj celo razločil v mesečini dva jez¬ deca, ki sta prišla od glavne ceste in jezdila ravno proti vrtu. Na severni strani ograje je prestal peket in se začuje žalosten glas: Oj, Kazimir, — ali še živiš ? — ali mi je res sojeno, ~~ da te najdem mrtvega!« Kazimir je spoznal brzo glas svojega po¬ bratima Ivana. V prvem trenutku ni vedel, kaj naj stori. Med tem se je Kneževič zopet oglasil: »Marko, priveži konja na kako vejo, potem pa z 'eziva preko ograje, da ga poiščeva.« Ko je Kazimir to čul, je tekel k ograji in zaklical: »Ne trudi se, dragi Ivan, — evo me živega pri tebi!« To rekši, je skočil hitro preko plota in padel Ivanu na prsi. »Oh, hvala ti, o Bog, da sem ga našel ži- ve ga!« je vzkliknil Ivan in pritiskal Kazimira na svoje prsi. — 268 »Oh, Kazimir, Kazimir — zakaj si mi to naredil ? Ah, holiko strahu sem pretrpel! No, hvala Bogu, da se je tako končalo, a v bodoče bodem bolj pazil na te — ti razvajeni divjak!< Na to se obrne k slugi in reče; »Cuješ, Marko, — gospod poročnik bode jezdil na tvojem konju, a ti pojdeš peš v mesto! Požuri se do¬ mov, da ne bova dolgo čakala na te, ker jutri moramo za rana k vežbanju! — No čuješ, Marko, da mi nikomur ne zineš besedice o tem, kar si tukaj slišal in videl! Ali si me razumel?« »Sem!« je odvrnil sluga resno in šel hitro naprej, Ivan in Kazimir pa sta zasedla konja in odjezdila počasi v mesto. Med potom je Kneževič pripovedoval, kaj se je dogodilo minulega dne. »Ko sva se po obedu ločila, sem šel v ka¬ varno, okoli treh pa v vojašnico, da izvem po¬ velje za drugi dan. Tam sem našel povabilo našega polkovnika, v katerem pozivlje vse čast¬ nike na večerjo v Munschov hotel, poleg tega pa najdem tudi jedno pismo za te in to — Pavlinine roke!« »Od nje — pismo za mene? — Kje je, za Boga, — ali ga imaš pri sebi?« je klical Kazimir naglo. »Nimam, — doma je, — na tvoji mizi.« — “269 — I »Oh, hitiva, — hitiva - da vidiva, kaj je v tem pismu, ker je gotovo v zvezi s tem, da ni prišla na dogovorjeni sestanek!« Spodbodla sta konja in jezdila tako hitro, da so se narejale iskre pod konjskimi kopiti, do- čim je Kneževič na ves glas pripovedoval: »Ko sem sprejel to pismo, sem hitel v najino stano¬ vanje, da ti ga oddam, ker so mi rekli, da te je neki sluga povsod iskal s tem pismom. Ali zelo sem se začudil, ko sem našel Marka samega doma, posebno, ko mi je povedal, da si ti odšel v Dobling, Kubo pa da si poslal v Klosterneuburg. Odpošljem hitro Marka, naj te išče povsod, in tudi sam sem šel, da bi ti prišel na sled. Med tem sem se sestal z našim polkovnikom in s Polkovnikom Hrabinskim.« »No, kje pa je vaš Poluks, Kazimir?« me je vprašal polkovnik. »Da mi vidva ne manjkata pri večerji! Zvečer se želim junaški ločiti od svojega dosedanjega samskega življenja, da prej uklonim glavo pod sladki jarem zakonski.« »Rekel sem mu na to, da te ravno povsod zaman iščem.« »Kaj? Ne morete ga najti?« je zagrmel on, ‘Pošljite pol švadrone, naj ga iščejo po celem m estu, po vseh znanih hišah, če bi ga vaš sluga — “270 — v Doblingu ne našel ! Gorje vam, ako mi pridete brez njega!« Potem smo se ločili, jaz pa sem začel brez- vspešno gonjo za teboj. Okoli osmih se je vrnil moj sluga in mi javil, da te je iskal brez sledu po celem Doblingu. — Ves potrt sem odšel v Munschev hotel, kjer so se bili zbrali že vsi čast¬ niki okoli polkovnika. »No, kje je Lobinski?« je zopet zagrmel, ko me je zagledal. »Ni ga!« sem odvrnil, na kar se je 1 j uto nagrbančil: »No, to mi je lep lahkomiseljnež!— Danes popoldan ni pogledal niti v kosamo, in Bog ve, kod se sedaj potepa.« Potem se je obrnil k častnikom in vprašal: »Gospodje, je li videl kdo danes popoldne poroč¬ nika Lobinskega?« »Ako se ne varam, sem ga jaz videl!« se je oglasil poročnik Bartakovič. »Danes popoldne je bil pri svoji sestri v Hernalsu, in se mi zdi, da sem ga videl od daleč, ko je ravno krenil v neko gostilno!« »Čudno,« je zamrmral polkovnik, jaz mu jutri čitam litanije, ki jih ne pozabi tako brzo. Hajdimo k mizi in ne mislimo več na našega nezvestega begunca.« 271 — 4 »Sedli smo in društvo se je kmalu razve¬ selilo, osobito, ko so zagrmele prve baterije šam¬ panjca. — Ali jaz si nikakor nisem mogel izbiti iz glave misli, da te je morda doletela kakšna nesreča. Zato sem okoli polunoči vstal in šepnil polkovniku, da grem domov pogledat, ali si se vrnil, ker se bojim, da se ti je kaj hudega pripetilo.« »Idite, idite,« je rekel on resno, »vrag ne spi, — morda se je vjel v kake škripce radi svojih neumnostij ! — Ako ga kje najdete živega, ga privedite sem!« »Ko sem prišel domov, sem poklical Marka, ~ pa se mi ni oglasil. Vzel sem svečo, da ga Poiščem, in ko pridem v njegovo sobo, — kaj vidim? — Ležal je pijan kakor top in je smrčal kakor parna žaga! Hitel sem k njemu, da bi ga stresel za ušesa, med tem pa sem zagledal poleg n i e ga pismo z mojim naslovom in koj spoznal tvojo pisavo. Pograbil sem in je prečital, in malo mi ni počilo srce, ko sem videl, kaj si bil sklenil ti, kukavica! Marko! — sem zagrmel kakor besen, — s ' u ga je skočil po koncu, kakor da bi ga bil top prebudil in se je postavil pred menoj po koncu, bojazljivo me gledaje. Prijel sem za sabljo, da bi mahnil po njem in zavpil še glasneje: Lopov, zakaj mi nisi koj oddal tega pisma! — Hiti in osedlaj brzo oba konja! — Da si mi za pet minut gotov, — drugače te pogladim, da ti vino obtiči v grlu! Marko je zletel — trezen, kakor da bi bil pil samo vodo, in za nekoliko minut sta bila konja osedlana. — No, tukaj sva že doma.« - Lobinski je skočil s konja in pozvonil, da je po celi hiši zazvenelo. Vratar jima je odprl in odvzel konja, ona pa sta hitela po stopnjicah in prižgala svečo. S trepetajočimi rokami je odprl Kazimir Pavlinino pismo, in ko ga je prečital, je skakal kakor znorel po sobi klicaje na ves glas: »Ah, moja je, moja je, po treh mesecih!« Potem je objel prijatelja, da so temu pokale kosti in ga poljubil nekolikokrat v lice, — za tem je pogledal na uro, ki je že kazala pol treh zjutraj, in vprašal: »Kaj misliš, Ivan, ali naj sedaj še greva k pol¬ kovniku? — Dobra duša je, in ne bi se mu rad zameril!« Kneževič se je nasmehnil: »Pa pojva, •— tebi na ljubo storim, karkoli hočeš, a tudi njemu bode drago, če te vidi še to noč. — 273 — Polkovnikova družba, ki je bila že junaški vinjena, je zagnala glasen, vesel krik, ko se je med vratmi prikazal Kneževič z Lobinskim, in ko je prvi stopil pred polkovnika in mu javil z res¬ nim glasom, da je ulovi! »begunca polka«. »Sem ž njim !« je zakričal polkovnik, ves razžarjen od močnega vina in podal Lobinskemu ogromno čašo, polno tokajca. »Naj se javi s to dobrodošlico in, okrepivši se z jedjo, naj izpije toliko čaš šampanjca, kolikor mu prisodi vojno sodišče!« Kazimir je izpil čašo v jednem dušku, potem pa ga je potegnil polkovnik k sebi in mu šepnil: »Kazimir, nočem vas vprašati, kje ste bili in kaj ste delali, ali meni se zdi, da se z vašo drago igrate Romeo in Julija! — Samo pazite, da se vama ne pripeti tako, kakor njima!« Lobinski in Kneževič sta vzbudila v društvu novo življenje, in zdravijce so se nazdravljale z nova. Bilo je sicer že dosti mrtvih in težko ranjenih, med njimi tudi podpolkovnik Hrabinski, ki so po divanih in naslonjačih smrčali v glo¬ bokem spanju. Toda to ni motilo ostalih zdravih junakov, ki so peli do zore, bojevaje se s čašami v roki. Ko je zardela zora, je tako močno zažvižgal Polkovnik iz male piščalke, da so poskakali vsi »Slovanska knjižnica«, snopič 110. 18 — 274 — mrtveci in ranjenci raz svoja ležišča kakor pre¬ ganjani zajci. »Vstopite!« je zarohnel skozi nos, »vsi sem — še to zadnjo čašo, potem pa kavo, a po kavi vsak na svojega konja!« XIV. Za tugo — nada. Minula sta dva meseca; — že se je začela javljati zima s čestimi meglami, z mrazom, s hladnim vetrom, z dežjem in grdim vremenom, in za naša junaka je prišla običajna jesenska nesreča, to je poučevanje in vežbanje novincev. Radi tega sta bila navadno jako zlovoljna 'n sta komaj pričakovala zvršetek teh vaj, da bi s e potem odpočila v kavarni ali gostilni na duhu ' n telesu. K ti njuni muki pa se je pridružila skora tudi druga, še večja nesreča. Na obzorju njune ljubezni so se prikazali temni oblaki neizpeljivostij se širili bolj ln bolj in pokrili naposled zadnji, košček vedrega neba in zadnjo iskrico tako sladke nade. Kneževič že davno ni dobil več nobene vesti od Emice, in skrb in strah sta ga vedno 18 * morila. V zadnjem času ji je pisal [vsak teden, a ni dobil odgovora na nobeno pismo. Dokler je ona še dopisovala, je prenašal voljno svojo usodo. Kakor vsi ljudje stalnega, mirnega in zmernega značaja, ni on zahteval ni¬ česar nemogočega in se udal krotko svoji usodi in se zadovoljeval s tolažbo, ki mu ga je dajalo do¬ pisovanje z ljubljeno deklico. Sedaj pa mu je nedostajalo tudi te jedine sladke tolažbe, — in to ga je tem bolj bolelo, — ker si ni mogel raztolmačiti pravega razloga, radi katerega mu je ona nakrat umolknila. Njegova razdražena do¬ mišljija mu je predočevala vedno grozneje slike. Sedaj jo je videl v duhu mrtvo na odru, sedaj pa v naročju drugega. Naposled mu je postal ta večni nemir neznosen, — odločil se je, da prosi dopusta in odide domov, da bi videl, kaj je, samo da mine vežbanje novincev. Prilično iste muke je trpel tudi Lobinski, samo da je on s časom zgubljeval potrpljenje in se udajal vedno bolj tihemu nezadovoljstvu. Vsakdo bi s sladkim nemirom štel dni do onega časa, ko minejo vse dosedanje zapreke. On p a se je neprestano jezil in proklinjal svojo usodo, da je minulo že toliko dnij, ko ni videl svoje ljubljenke. Zato je postajal vedno bolj zlovoljen, govoril je manj in manj, in sedeval po cele ure na jednem mestu, vedno nagrbančenega obraza — 277 — in zatopljen v raznovrstne žalostne misli. Na¬ posled si je začel domišljevati, da se je Pavlina preselila v Line, mati pa odpotovala v daljen kraj samo zato, da bi se ga iznebili na fin način. Nekdaj sta prišla oba od vaje pred poldnem domov povsem mokra vsled dežja. — Kneževič je vedno vzdihoval, Lobinski pa žvižgal veselo pesem z nekim klubovalnim cinizmom. Kar je vprašal Kneževič: »Kako to, Kazimir, da se ti vedno manj spominjaš Pavline?« Kazimir se je nagrbančil in odvrnil: »Ah, pusti me>v miru! Bog ve, ali bi ji morda ne bilo drago, da se je nikdar več ne spomnim in da se ji več ne prikažem!« »Kako to misliš?« je vprašal Kneževič. Ka¬ zimir se je zmedel očividno se kesaje, da je izustil te besede. Potem je odvrnil: »Ti previdiš menda tudi sam, da je vse le navadna komedija; ako me ona res ljubi, bi bila pač že našla Prilike, da bi mi bila odposlala listič, da bi vsaj vedel, kako ji je in kaj ji piše mati ! — Tako pa se mi vse nekako dozdeva, da je ona dogovorjena z materjo in da je zadnja odložitev najine zaroke pretveza, samo da se reč zavleče in da se me P° malem rešita!« »Za Boga milega, velik pesimist si!« je vzkliknil Kneževič. — “278 »Bog obvaruj,« je rekel Kazimir, presodi sam, ali bi se ti vse to ne zdelo čudno, ko bi bil na mojem mestu? — Mati je dobila od Julije pismo, v katerem je ta priznala, da je ona sama zasnovala vse spletke proti meni in da je vse 1 samo obrekovanje, kar se je govorilo o meni. Zakaj me ona torej še vedno mrzi in se obo¬ tavlja, mi dati Pavlino ? Nadalje, — kako je to, da sta obe odpotovali uprav tistega dne, ko sva se dogovorila s Pavlino, da umrjeva za- jedno? — Potem, — zakaj ni baronica nikomur pravega povedala, kam in zakaj odpotuje? Nekega dne sem izpraševal staro Betiko, ali ona mi je zaklinjala, da nikdo ne ve več, kakor to, da je baronica odpotovala proti Nemčiji! hi t ako mi res misli dati Pavlino, ko se vrne s po¬ tovanja, — čemu potem ta čudna prepoved, da je ne smem ves ta čas videti, niti jej dopisovati ?« Kneževič mu je hotel nekaj odgovoriti, a vstopil je Marko in mu oddal pismo, ki ga je i bil ravno prinesel iz vojašnice. »Ha, od moje matere!«je zaklical veselo in odprl pismo. Ko pa ga je čital, je vedno bol] bledel in trepetal od silne razburjenosti. Zaškripal je z zobmi in se kakor blazen nasmejal: »Ha, ha! — niso me prevarile moje slutnje! — Emica, — moja sladka Emica mi je — 279 — odvzeta, ugrabljena, odvedena, Bog ve kam. Tu je pismo, čitaj!« To rekši je sedel na divan, zakril si oči z desnico, z levico pa podal Kazimiru pismo, iz katerega je ta čital: »Dragi sin ! Žalostnim srcem ti priobčujem vest, ki tvojo dušo nemilo rani, ako prej ne zbereš vse svoje sile, da z možkim ravnodušjem preneseš to, kar se vsaj za sedaj ne da spremeniti! — Enkrat moraš izvedeti ta dogodek, kateri bi se ti ne mogel dolgo pritajiti, in je bolje, da ga izveš od v svoje matere nego iz tujih ust. in da ti materina beseda in materina ljubezen poda prvo zdravilo in prvo uteho za težko rano tvojega srca! Čuj me torej, sprejmi to vest ravnodušno in hrabro, kot mož in kot junak, katerega tudi najtežja nezgoda ne sme uničiti! Že nekaj časa sem opazovala, da se je naš Dubski čudno izpremenil. Pazil je vedno bolj na Emico in je nikdar niti za trenutek ni pustil same. Kadar je hotela tebi pisati, ji je zabranil na kratko, rekši, da je to nepotrebno, ker je s teboj že za¬ ročena. — Kadar sem se pa jaz zavzela za njo, dokazovaje mu, kako ubožica radi tega trpi in gineva, se me je otresel tako osorno, da sem se ga zbala, da bi me ne napadel celo z nasilstvom. - 280 - Že sem mislila, kako bi jo osvobodila iz njegovih rok, — ko pride k meni nekega večera pred tremi tedni in mi na kratko reče, da pojde drugega dne z Emico v Italijo. — Jaz sem se prestrašila in mu to odsvetovala, povdarjaje, da je deževna jesenska doba nevarna za tako daljno potovanje, kjer bi Emica mogoče še zbolela. — J Toda ni se hotel razgovarjati, ampak je silil zopet skozi vrata. — Tekla sem za njim in ga prosila, in tudi Emica je prihitela v sobo, padla pred njim na kolena in ga jokaje zaklinjala, naj tega ne stori, a vse zaman! Tebi je dobro znano, kakšno demonsko moč ima on do nje. Ubožica se je morala tedaj pokoriti njegovi samovolji in se pri¬ pravljati na pol mrtva na pot. Sirota je skušala večkrat, ti napisati natihoma listič, a okrutnež ji niti tega ni dovolil! Drugega dne v rani zori je že stal priprav¬ ljen prostran voz s štirimi konji. Ah, nikdar ne pozabim tega razstanka, ker zdi se mi, da je ž njo odšla moja duša! Ubožica je slonela kakor umirajoča dolgo na mojih prsih jokaje in ihte na ves glas, on pa je stal poleg naju in ni kazal ni malo sočutja, ampak je gledal temno in nestrpno v naju kakor lačen volk! Naposled mi jo je iztrgal iz naročja in jo dvignil na voz tako ne¬ usmiljeno, da mi je srce pokalo od boli. Z voza mi je podala ona še enkrat roko, a ko sem jo I — 281 — stisnila, sem čutila, da mi je nekaj ostalo v roki. Voz se je odpeljal proti Požegi, jaz pa sem stala še dolgo pred dvorom in gledala s solznim oče¬ som na cesto, kjer se je motal oblak prahu vedno dalje in dalje, dokler ni izginil mojemu pogledu. Pogledala sem potem, kaj mi je pustila, in videla, da je majhen list, katerega je skrivoma napisala s svinčnikom, in tega ti pošiljam v prilogi. Ker je večji del njunih rečij ostal v mojem dvoru, nisem slutila, da sta odšla za vedno, ampak sem mislila, da se vrneta najpozneje o Božiču. Zato sem se tem bolj prestrašila, ko dobim pred tremi dnevi pismo od Dubskega, pisano v Mo- nakovem, v katerem mi je uljudno a odločno priobčil, da se z Emico več ne povrne! Ah, Ivan dragi, prosi Boga moči, da preboliš to rano. Poglej mene jaz sem jo ljubila kakor lastno dete, pa vendar ne obupujem, ker sem jo izgubila, ampak zaupam v previdnost božjo, da se nam povrne zopet zdrava! — V tem nesrečnem pismu mi piše Dubski dalje, naj se ne trudim, iskati njunega sledu, ker bi bilo brezvspešno, — radi Emice pa naj se tešim s tem, da je v dobrih rokah in da živi v velikem sijaju in obilnosti ! — Potem se mi za¬ hvaljuje za vse dobro, kar sem storila Emici in njemu in prosi, naj z njunimi rečmi razpolagam Po svoji volji, — radi novega upravitelja pa naj — 282 — si ne tarem glave, ker je že poskrbel, da pride v nekaterih dneh izvrsten oskrbnik, gospod Jerzič, ki bode nadalje urejeval posestvo. — In res, včeraj je prišel neki gospod, ki se mi je predstavil s tem imenom. Razveselila sem se že, da izvem morda od njega, kam sta šla. Toda ni mi vedel ničesar drugega povedati, kakor da ga je Dubski slučajno našel v Zagrebu in da ga je na svoje stroške poslal sem. Ah, Ivan dragi, — kadar mislim na te, me zazebe od velikega strahu, da se morda prepustiš preveliki boli! Zato te prosim in zaklinjam, — pridi kolikor mogoče hitro sem! V prosti naravi in na materinem srcu ti ozdravi rana prej nego v bučnem in nemirnem mestu pri vsakdanjih, jednoličnih vajah! Poleg tega pa potrebujem tudi jaz tolažbe, in zdravila si bova rane drug drugemu in se posvetovala, kaj naj storiva, da mila Emica stopi kolikor mogoče hitro pred naju! Teši se torej, dragi sin, in ne jadikuj, ampak zaupaj v Boga, in pomisli, da ti živi še mati, ki te ljubi nad vse in ki te je odgojila s krvavo muko. Zaupaj v milo Emico, ker ona te ljubi z vso svojo dušo, ohrani ti zvestobo in iskala bo vedno prilike, da se zopet zjedini s teboj, četudi bi jo odnesli na konec sveta!« — — Dolgo je stal Kazimir, žalostno gledaje sedaj v pismo, sedaj na potrtega prijatelja, ki je sedel — 283 - molče na divanu, zakrivši si obraz z obema ro¬ kama. Kar je zagledal na tleh mali Emičin listič, na katerega sta bila oba pozabila v prvem raz¬ vnetju. Pobral ga je naglo, podal Ivanu in rekel: »Glej Ivan, na glavno niti mislil nisi! Tu je njen listič, prečitaj ga — morda najdeš v njem še največ tolažbe!« Ivan je naglo zgrabil podano mu pisemce in eitai: »Dragi moj Ivan! Ne obupaj, ako bi se ne vrnila kmalu! — Ako me kam zavedejo, pobegnem, — pobegnem k tebi, ker sem tvoja in ostanem tvoja do groba. Tvoja zvesta Emica.« Pritiskaje to pisemce na razburjene prsi, je gledal Kneževič še dolgo proti nebu z izrazom nove nade in utehe. Kazimir ga je motril nekoliko časa mirno in tiho, potem pa je pristopil k njemu, nežno ga objel in poljubil v čelo, rekši: »Teši se > dragi Ivan, ker to pisemce ti je najgotovejše jamstvo, da jo skoraj zopet najdeš in se zjediniš * njo do groba.« »Ah, Bog naj bi iz tebe govoril!« je vzdihnil Kneževič. >Za sedaj se moram sicer le tešiti s teni upanjem, poleg tega pa hvaliti Boga, da mi — 284 — je dal tako dobrega in tako plemenitega prija¬ telja ! - Daši mi je zašlo žarno solnce moje ljubezni za temne oblake nevidnosti in daljave, mi je ostala vsaj blaga mesečina prijateljstva, ki mi bode vedrila temno noč moje duše.« »Ne boj se, dragi Ivan — zasije ti zopet žarno solnce!« je rekel Lobinski ganjen. »No, jaz mislim, da bi bilo najbolje, da hitro greva v slo¬ vansko kavarno, da tam vidiva, kedaj odpotuje ladija iz Siska proti Stari Gradiški, ker sedaj za te ni boljšega leka nego oditi čim prej domov, da se na maternem srcu utešiš in umiriš!« »Pojdiva torej!« Odšla sta v Bauerjevo kavarno na oglu koroške ulice in našla v zagrebških novinah, da l ladija odide v pondeljek iz Siska proti Zemunu, j »Danes je sreda, — ako dobim do sobote dopust, prispem v nedeljo večer v Sisek!« ) e 1 računal Kneževič. Tako je tudi bilo. Drugi dan je prosil do¬ pusta na tri mesece in ga kmalu dobil, v soboto zvečer se je peljal proti južnemu kolodvoru. Ka¬ zimir ga je spremljal s tužnim srcem, in na raz- stanku se je polastila obeh težka bol, kakor da bi se ločila za vedno. Gledaje iz kupeja je rekel Ivan Kazimiro: »Ako se ti posreči, da dobiš Pavlino še za mojeg 3 — 285 — dopusta, ne potuj po poroki ž njo nikamor drugam nego k meni, ker bode ugajalo mojemu bolnemu srcu, če bodem videl tebe srečnega!« V tem je. pozvonilo tretjikrat in vlak se je začel pomikati z ljubljenim prijateljem v megleno daljavo. Dolgo je še stal Kazimir na istem mestu strme nepremično tja, kamor je izginil vlak. Potem se je obrnit in se vrnil s težkim srcem v mesto, skrivaje se v kotu voza, da bi nikdo ne opazil tihe solze, ki mu je pritekla po žalostnem obrazu navzlic vsemu zatajevanju. Konec prvega dela. Ferdo Beeič Kletev nezvestobe II. del Slovanska knjižnica nopič no-114 X X X X »Goriška Tiskarna* A. Gabršček v Gorici. ■m Brugi del. I 1 Čuden vdovec. Kadar se zaglobimo v razmišljevanje brez¬ končnosti časa, se nam zmede hitro pojem o prošlosti, sedanjosti in bodočnosti. »Kaj je proš- I°st?« — se vprašamo tedaj — »ali je res samo čas za nami in za našo sedanjostjo? — In kaj je bodočnost ? — Ali ni tudi ona že prošlost, ko jej je vendar naprej sojeno, da mine, kakor so P f ed nami minili nebrojni veki? — Kje je torej bodočnost? — Ali sploh biva, ali se more misliti kaj absolutno bodočega? — Kaj je, ali prošlost ali bodočnost? — Ali postane kedaj vs e prošlost, — ali zmanjka bodočnosti sled za vedno?« Taka vprašanja, dasi šo nevarna zdravju našega uma, ako si ž njimi šiloma belimo glavo, so vendar blagotvorna, ako se zadovoljimo, da j'h rešimo tako, kakor nam je v obče mogoče. »Slovanska knjižnica«, snopič 110. ^ — -290 — Mučno je sicer imeti krila, a ne moči vzleteti, kamor si želiš, imeti bister um, a ne moči pojmiti dveh jedinih pogojev vsega obstanka: časa in prostora! Ali kadar pomislimo, da se nam duh nikdar ne more ločiti od materije, in da ne bode nikdar takega rodu na tem svetu, ki bi pojmil do kraja ta dva pogoja, moramo nehote pri¬ znati, da je bolje za nas, če ostanemo lepo v obsegu svojega bistva in si tolmačimo jeden in drugi pogoj z nekim mogočim merilom. Če tako razmišljujemo, pridemo do prepri¬ čanja, da je naše bistvo sicer neznatno v seda¬ njosti in pojedinosti bitja, a je tem znatneje in silneje v nepretrganosti vseh vekov, ter da se obična tri merila časa morejo uporabiti jedino na naš osebni obstanek in na rod pred nami in za nami, ali če govorimo krajše, na naš mikro- kozem, makrokozem pa, z vsemi nebrojnimi nebeškimi telesi, se ne meri s takim merilom, ker je večen v prošlosti, sedanjosti in bodočnosti. Tako prepričanje nas čisti od nečimerne sebičnosti in blaži naše osnove in vse naše delo, pokazovaje namen našega obstanka v povsem drugi v čisti in vzvišeni obliki, in učeč nas, da nam je zadača. življenja, pripravljati in ustvar¬ jati z neumornim delom in mukami vedno boljši obstanek ne nam samim nego tembolj našemu prihodnjemu naraščaju. — 291 — Kadar mislimo tako, tedaj nam brzo izgine z ust posmeh, s katerim se radi rogamo minulim vekom, ker tedaj moramo priznati, da vsa minula stoletja niso ničesar drugega nego Bog ve koli¬ kokrat porušene in zopet na novo vzdignjene stopnjice, po katerih se je človeštvo vzpenjalo v nepretrganem menjevanju, kakor vse stvari v makrokozmu. Minulost torej, kolikor jo mi moremo ra¬ zumeti, ni ničesar drugega kakor mati in vzrok naše sedanjosti in bodočnosti. Ko bi ne bilo nje *n njenih dogodkov, bi tudi ne bilo ne sedanjosti, ne bodočnosti, ne njenih dogodkov. Ne prestraši se torej, lepa čitateljica, ako v tem poglavju opaziš skok za dvajset let nazaj pred začetkom te povesti. Tvoj lepi obrazek se morda na prvi mah nekoliko zgrbanči, ker je spomin na prošla leta neugoden tebi in vsemu tvojemu spolu, ker ti nemirno srce živi večjidel v bodočnosti. Ali kadar se na krilih duha otmeš sedanjemu trenutku, priznaš resnico teh besedij, ko bodeš videla, kako so dogodki one dobe bili vzrok in izvir dose¬ danjih dogodkov te povesti. * * * Divna je okolica češkega mesta K. Proti severu ga obkrožajo lepi griči, izmed katerih gledajo 19 * 292 - mnogobrojne raznovrstne tovarne. Proti jugu pa se razprostirajo po široki ravnini bujni gozdi in poljane, med katerimi se bliščijo bistri valovi reke Labe. Tukaj ne najdeš niti pedice zemlje, ki bi ne bila obdelana, kamor nesejo oči, povsod vidiš, da si med narodom, ki je v poljedelstvu in obrti na najvišji stopinji napredka in dovr¬ šenosti. Pol milje daleč od mesta proti jugu se dviga na bujni romantični visočini veličasten gosposki grad. Starejši del je sezidan v gotskem, novejši pa v renesanškem slogu. Štirje visoki stolpi se dvigajo smelo proti nebu pod oblake in gledajo oholo in temno v rodovitno okolico, kakor da bi bila še vedno kruta doba srednjega veka, v katerem je sezidan ta grad, odgovarjajoč tako popolnoma lepemu imenu »Orlovgrad«, ki nam je znan že iz srednjega veka. Pred severnim pročeljem se širi prostrano in čisto dvorišče, krog njega stoje razna gospo¬ darska poslopja, okoli južnega pa je prostor v podobi polukroga, porasten z gostim grmovjem raznih eksotičnih rastlin, izmed katerega gledajo krasnifmramornati kipi raznih starih bogov, bo¬ ginj in vil. Sredi tega prostora je velik basin, iz katerega meče kvišku mramornati Titon veličasten voden curek. - 293 — Široke stopnjice tudi iz mramorja vodijo proti jugu v velik diven vrt, prevlečen s čistimi, s peskom posutimi stezami, med katerimi se razprostirajo v lepem skladu bujni cvetličnjaki, zeleni travniki in senčnate skupine jelk, smrek in raznega manjšega grmovja. Izmed dreves in grmovja gleda tu pa tam krasen paviljon, ali švi¬ carska hišica, ali obelisk ali pa mramornat kip kakšne vitke nage boginje. V sredini vrta se blišči prostran ribnik s kamenitim robom, v njegovi bistri, mirni vodi se ogledujejo zopet mnogobrojni kipi. Na južnem kraju ribnika se dviga iz vode umetno zložen kup kamenja, kjer počiva mramornat kip boginje Lede z znanim labudom. V tem kamenitem kupu je nekoliko prostranih lukenj, kjer raste zelen mah. To je bivališče belih Iabudov. V tem vrtu se je združila, bi rekel, narava 2 umetnostjo, da ustvarja posestniku grada ze- meljski raj. Okoli vrta se razprostirajo na daleč, osobito proti jugu, široke poljane in veliki gozdi, izmed katerih tu pa tam gledajo visoki sajasti dimniki tvornic in prostorni hlevi za konje in rogato živino; povsod, kamor pogledaš, vidiš poleg sil- ne ga bogastva največji red in čistost. Ogromno to imetje je bilo v tem času ^ajoratska lastnina jako bogatega grofa Ivana — 294 — Dubne, ki je imel še tri druga velika imetja na Češkem, dve pa na Moravskem. V mladih letih je bil grof Ivan vojak, ker mu je tedaj še živel starejši brat, grof Konrad, kateremu je pripadalo majoratsko nasledstvo in prvenstvo. Pri vojaštvu je dosegel grof Ivan hitro polkovniško čast in je bil v zadnjem času svojega službovanja prideljen poslaništvu v Pa¬ rizu. Tam se je oženil leta 1834. z grofico Hor- tenzo Walkovsko. Tistega leta mu je umrl oče, nekoliko mesecev pozneje pa mu je umrl brat Konrad čudne smrti na lovu, ostavivši jedinega sina Otokarja, ki je imel tedaj še le 12 let. Radi tega je zapustil grof Ivan službo in se vrnil na Orlovgrad, da nastopi majoratsko nasledstvo. Bil je od narave oduren, zloben in krut človek. Ko pa je postal neomejen lastnik ogrom¬ nega imetja, se je pokazala še le prava peklenska hudobnost njegovega značaja. Njegovo krutost in besnost so okušali vsi kmetje njegovega področja, katere bi bil uprav uničil, ko bi ne bilo njegove soproge, ki jo je postavil sam Bog k njemu, da ščiti in brani kakor angelj varuh uboge sirote. Minulo je leto za letom, — zakon pa mu -je bil še vedno brez otrok, in vsled tega je — 295 — postajal vedno besnejši, mrze bolj in bolj svojega nečaka Otokarja kot gotovega naslednika majo- rata, ki je moral pretrpeti radi tega marsikaj, dasi ga je ščitila teta Hortenza kjer in kakor je mogla. Ko pa je Otokarja nekdaj napadel besni Ivan s sabljo, je moral ta pobegniti k sorodnikom svoje pokojne matere v Prago, kjer se je poprijel naukov. Zvršivši gimnazijo je šel na izrecno željo tete Hortenze na dunajsko vseučilišče. Stricu Ivanu je bilo vsejedno, ali je bil tukaj ali tam, samo da ga ni videl pred seboj. Zato mu je rad pošitjal denarjev, kolikor si jih je želel, samo da bi se ne vrnil domov. Nenaden dogodek pa je oba zopet združil. Bilo f? koncem velikega travna leta 1845. Veder pomladanski dan se je zibal nad po¬ sestvom in telo okolico. Žarno solnce je zavr- šilo že polovco svojega vsakdanjega pota in se spuščalo prot* zapadu. Čudna tšina je vladala na celem, sicer bučnem posesVu. Dimniki tvornic niso valili kakor obično rima proti oblakom, dasi je bil delavnik; vse dčavnice so bile prazne. Po tej gromi tišini so se razlegali tanki zvoki zvoncev iz >ele kapelice, kateri pločevinski zvonik se je svetil v solnčnih žarkih na zelenem bregu ne daleč od iztočne strani Orlovgrada. Ta kapelica je sezidana nad grobnico obi- telji Dubna, kjer počivajo mnogobrojni njeni predniki od časov Karola IV. in V. in Venceslava II. Zato vrše zvonovi obično tužno nalogo, in kadar se oglasijo, zovejo koga iz ponosnega Or- lovgrada, da ostavi ves sijaj in razkošje in da gre v tmino večnosti, ki je vsem jednako mračna in temna. Tudi danes jih je dohitela ta dolžnost. Zazvonili so, da spremljajo s svojimi tužnimi zvoki na zadnjem potu dobro grofico Hortenzo, oboževano ljubljenko naroda in angelja varuha sirot daljne okolice. Raz najvišji stolp Orlovgrada se vije ogromno dolga, črna zastava. Vsi prostori okoli gradu, ši¬ roko dvorišče, vrt in prostrana cesta tja do kapelice . so polni silne množice ljudstva vseh mogočih stanov, ki se je zbrala od blizu in daleč, da spremi svojo ljubljenko na njenem zadnjem potu. V pritličju grada je prostrana dvorana, ka¬ tere stene so zastrte s črnim suknom. Na sredi je postavljen visok oder in okoli njega gorijo mnogobrojne sveče. Na odru leži spodnji del medene rakve, v katero je položena druga rakev, vlita iz najčistejšega kristalnega stekla, — v tej stekleni rakvi pa počiva v samem cvetju že ma¬ ziljeno telo pokojnice, oblečeno v dolgo belo, — 297 — svileno obleko. Okoli glave ima krasen venec iz belih in rdečih vrtnic. Kadar jo pogledaš v belo, še v smrti lepo lice, zdi se ti, da spi in da jo obletavajo sladke sanje, — zato ti ne gre v glavo, da je brezsrčna smrt s svojo nemilo roko zatrla za vedno to angeljsko bitje. Z visokega čela se jej vijejo gosti kodri zlatih mehkih las tja do kolen, bele njene nežne roke pa so prekrižane na prsih in držijo majhen zlat križ poln raznovrstnih biserov. Na koncu rakve pri nogah je prislonjena medena plošča s priprostim napisom: »Hortenza grofica Dubna, rojena grofica Walkovska, umrla dne 20. vejikega travna leta 1815. v tridesetem letu svoje starosti.« Po celi žalobni dvorani vrvi in se mota veliko ljudstva raznih stanov. Prvi velikaši češke zemlje, deželni plemiči, meščanje, kmetje, delavci in posli se drenjajo noter, da vidijo še enkrat ple¬ menito pokojnico. V tem pride noter cela vrsta svečenikov in dijakonov v sijajnem cerkvenem ornatu, katero je vodil plešast častitljiv starec biskup. Postavivši se na desno stran rakve, so začeli pevati obične mrtvaške pesmi. Med petjem se razdeli množica, ' z n je pa prideta do rakve dva gospoda. Prvi je visok in krepek mož kakih pet in štiridesetih let. — .298 — Lice ima čisto obrito, zvalo bi se lepo, ko bi ga ne grdil jasen odsev zlobnega in krutega srca, gledaje mu iz ljutih in vedno nemirnih sivih očij, ki navdajajo v zvezi z velikim zavihnjenim in špičastim nosom s čudnim strahom vsakogar, kogar pogledajo. To je grof Ivan Dubna, pokojničin soprog. Pristopivši k rakvi, se je zagledal v pokojnico hladno, nemarno, rekel bi, ljuto, kakor da bi jej še pred grobom ne mogel oprostiti, da mu ni rodila potomca, ki bi mu oživotvoril ohole nade. Za njim stoji visok in vitek mladenič. Šteje kakih dva in dvajset let. Plavi lasje so mu raz- kuštrani in se spuščajo v bujnem neredu po lepem plemenitem, skoro deviškem licu, dočim mu v velike modre oči stopajo neprestano solze iskrene boli in tuge. Ta mladenič je mladi grof Otokar, nečak grofa Ivana Dubne. »Requiescat in pace!« je zapel škof in po¬ kropil rakev z blagoslovljeno vodo, ostali sve¬ čeniki pa so mu odgovorili: »Amen.« — Nato so pokrili in zatvorili medeno rakev, nesli jo ven in položili na sijajen mrtvaški voz, in sprevod je krenil proti kapelici, motaje se polagoma in težavno skozi silno množico. Ko so prispeli do grobnice, so dvignili zopet rakev, jo nesli počasi po stopnicah skozi otvorjena > — 299 — vrata grobnice in jo položili na odkazano mesto med druge rakve. Se enkrat je blagoslovil škof pokojničino rakev in šel z ostalimi svečeniki iz grobnice pred kapelo, kjer je stala množica ljudstva. Tudi grof Ivan je hotel oditi, v tem pa je pokleknil grof Otokar, prevladan od boli, in zajokal znova. Grof Ivan je obstal za trenutek osupnjen, motre ga s prezimim posmehom, naposled pa mu je zaklical: »Vstani in pojdi domov! Tam moreš jadikovati kolikor ti je drago, no - - ako pa ravno hočeš, ostani tukaj, dokler te je volja!« Otokar je vzdihnil, si obrisal solzno lice in šel za strijcem pred kapelo. Zunaj se je množica polagoma razšla, ostalo je samo nekoliko znanih plemičev, da izrečejo še enkrat svoje sožalje, za kar se jim je ta zahvalil s hladno uljudnostjo, prose jih, naj tudi nadalje ostanejo prijatelji njenemu in njegovemu dvoru. Vrnivši se v Orlovgrad, je hotel Otokar v svojo sobo, ko mu je zaklical striic: »Pojdi z ^enoj, moram s teboj govoriti o jako važnih rečeh.« Otokar si je zgrbančil čelo in šel s strijcem v krasno dvorano, opravljeno z najlepšim in najdragocenišim pohištvom. 1 - 300 — Oba sta sedla molče. Grof Ivan si je zapalil fino smotko in puhal dim z izrazom očividne naslade in zadovoljnosti. »Otokar,« je rekel naposled in gledal skozi odprto okno v daljino, »midva sva sedaj jedina ' živa člana naše slavne rodbine! Dokler je živela še teta Hortenza, si marsikaj delal, ker te je ona v svoji preveliki dobrosrčnosti vedno mazala in branila, ne misle, da je taka odgoja nevarna ne samo za tvoj, ampak tudi za ugled našega imena. Jaz sem ti sicer svetoval in te učil z dobrim, a tudi strogim načinom, kakošno obnašanje pristoji članu toli slavne obitelji, no žal — je bil ves moj trud do sedaj zaman, ker si pri svoji pokojni teti takoreč povsem pozabil na svoj rod, občuje in druguje z vsakoršnimi proletarci meščan¬ skega in kmetskega stanu, kakor da bi bili ti tebi jednaki, tako, da sem se že sramoval, da si moj jedini in najbližji sorodnik! Sedaj mora to prenehati ! Jaz sem tvoj oskrbnik in zastopnik tvojega pokojnega očeta, in kot tak zahtevam od tebe, da za vedno opustiš občevanje z ljudmi, ki niso po rodu niti od daleč tebi jednaki, in da si izbiješ iz glave one brezmiselne svobodoumne ideje, s katerimi so te okužila prav taka nevredna društva! Bodi torej pameten in pokori se odslej v vsem moji volji, pa bova dobra prijatelja. Ako — 301 — " pa nočeš — potem gorje tebi, ker bodem že znal upotrebiti prava sredstva, ki te prisilijo go¬ tovo, da se bodeš vedel tako, kakor je moja volja! Ali si me dobro razumel?« Otokar je bil ves prebledel in odvrnil tresoč se od razburjenosti: »Ah vidim, da je teta Hor- tenza umrla prerano ne samo za bedne sirote, ampak tudi za me siroto! — Oh, za Boga mi¬ lega, ali se ne bojite božje pravice? Ali vas ni sram, iskati z menoj prepira celo danes, ko so se vrata grobnice jedva zatvorila nad rakvijo te svete mučenice? No, ko pa ste me že izzvali in ko nočete spoštovati niti moje boli, vam iskreno povem, da se osebno prepričanje ne da menjati vsaki čas, in da se bodem radi tega držal svojih dosedanjih načel dokler bom živ, in naj bi vstalo proti meni tudi plemstvo celega sveta!« »Tiho!« je zagrmel v to grof Ivan, udaril s Pestjo ob mizo in skočil, da bi napadel Otokarja, doda obstal je sredi sobe, prekrižal obe roki na prsih in rekel s prezimim posmehom : »Ti razbrzdani dečak, ti se upaš upreti meni, — meni, ki tvojo srečo in tvojo nesrečo držim takorekoč v roki?! — Ha, ha! jaz vem dobro, da bi bilo tebi ljubše, ko bi bili danes mene namesto Hortenze položili v grobnico! N o, mladič, tega ti ne doživiš kmalu, ker sem še — 302 — čil in zdrav kot kremen, in se mi zdi, da mi še ni potekla niti polovica določenega časa. Zato se čim prej zopet oženim, da dobim naslednika, ki bode gotovo bolje umel čuvati in spoštovati ugled našega imena kakor ti!« Otokar je zaškripal z zobmi, stisnil obe pesti, pogledal proti nebu in vzdihnil: »Ah, naj vam Bog oprosti grešne vaše besede! — Toda ljuto se varate, ako mislite, da hlepim po časti, dostojanstu in bogastvu! Po mojem prepričanju najdemo in ohranimo najdovršeneje in najčisteje blago samo tukaj v svojem srcu! — Kdor je tukaj reven, ta ostane siva kukavica za celo življenje, in naj bi bil Bog ve kako bogat in ugleden. Zato vam pravim zopet, da se bodem držal svojih načel, dokler sem živ, ker po mojem prepričanju je plemenit samo oni mož, ki celo svoje življenje vrši plemenita dela, ne pa oni, ki se je slučajno rodil v plemeniški obitelji, dobivši s tem brez zasluge prazen naslov!« »Molči gnjusoba!« je zagrmel zopet strijc, ves zelen od besnosti. »Nočem molčati!«je viknil Otokar, presekavsi mu govor ž jeznim pogledom. »Nočem molčati, najmanj pa pred vami, katerega preziram iz vse duše, ker me je sram, biti članom obitelji, ki ste jej vi glava, in bi zato rajši gladu poginil nego pa postal odvisen samo za trenutek od vaše volje- — 303 Jaz, grof Otokar Dubna, si bodem znal na vašo sramoto zaslužiti toliko, da bodem živel dalje tudi brez vas in dovršiti nauke! Z Bogom torej, strijc, — jaz vas sovražim, - jaz vas pre¬ ziram, jaz vas proklinjam!« Te besede je izustil razjarjeni mladenič z vedno močnejšim glasom, potem pa tekel iz sobe, zalopivši vrata %a seboj, da je odmevalo po celi palači. Grof Ivan je stal za trenutek osupnjen, kakor da bi bila udarila strela pred njega, potem pa je hitel za Otokarjem kakor besen. Ali domislil si je drugega, vrnil se zopet v svojo sobo in sedel na stol, trepetaje od razburjenosti. Ko se je nekod ko umiril/je^ ystal zopet in hodil gor in dol. -»Acta esiatea!« si je mislil pri se bi, prežimo se smeje. »Pogodil sem pravi pot, hi naju privede do odločilne borbe! Drug poleg drugega ne moreva več biti. Ali jaz, ali — on jeden mora podleči! — Oh, dal bi polovico svojega premoženja, samo da bi mogel zatreti to kačjo zalego, o kateri se mi vedno zdi, da ni pravi potomec pokojnega mojega brata, ampak nezakonski otrok Bog ve kakšne navadne vlačuge! ~~ No, najdem že pravo sredstvo, s katerim se ga iznebim za vedno. Jutri ga presneto naklestim r adi današnjega vedenja, potem pa hajd ž njim — 304 — k vojakom! — Kadar pa bode pod puško, po¬ skrbim že za to, da ga bodo mučili in trpinčili tako dolgo, dokler sam ne pobegne k vragu, ali dokler ne stori kakšen drug vojaški zločin. Ha, ha, ha, na lep in lahek način se moram iznebiti tega gada!« Porogljivo se smeje je tekal gor in dol in si mel roki. Nakrat pa je obstal in se jezno na¬ grbančil. I »Hm, hm, — to ne bode ravno tako lahko!« si je mislil zopet in zaškripal z zobmi. »Gad ima mnogo očetovih prijateljev, katerim bi bilo lahko, zmešati mi to lepo osnovo!« Prekrižal je obe roki na prsih in začel zopet počasi šetati premišljuje sem in tja. — Nasmehnil se je, v glavo pa mu je šinila peklenska misel: »Ha, kako bi bilo, ko bi poskusil, zavesti ga z dobrim v zlo in v gotovo pogubo? Popolnoma nedolžen in nepokvarjen mladenič je še, a na dunajskem vseučilišču ima dovolj prilike, pokva¬ riti se do hudiča! — Ako mu dam denarjev, kolikor mu jih poželi srce, in ako ga priporočim staremu pustolovcu Wildenhaimu, naj ga nauči živeti, kakor je živel Epikur, Sibar in Ljudevit XV. — pojde gotovo v moje zanjke in se uda vedno bolj razkošnemu in mehkužnemu življenju, ki mu izpodkoplje in uniči življensko moč! — Do tedaj pa — ako Bog da — imel bodem bržkone že — 305 — svojih potomcev! — O Hortenza, Hortenza, — nisem te ljubil nikdar, a bil bi ti vendar hvaležen, ko bi mi bila rodila samo jednega sina! Ali ker ti ni bilo sojeno, izpolniti to mojo nado, nisi mogla storiti ničesar pametnejšega nego iti na drugi svet in prepustiti svoje mesto drugi, ki bode morda srečnejša nego ti!« Med tem je že padal večerni somrak in kmalu se je spustila na zemljo vedra pomla¬ danska noč. Grofa sta večerjala vsak v svoji sobi, ker je Otokar javil po svojem slugi, da mu ni dobro in da želi biti sam. Otokar je bil jako mehkega in plemenitega srca. Ko je po onem prepiru prišel v svojo sobo, se je kesal, zdelo se mu je, da bi rad dal polo¬ vico svojega življenja za to, da bi ne bil doživel današnjega dneva. Drugi dan bi bil moral odpotovati zopet na Dunaj. S pomočjo sluge se je z nemirno dušo Pripravljal na pot, misle neprestano, kako bi se še pred odhodom pomiril s strijcem. V tem je prišel prvi sluga v sobo, priklonil se globoko in javil: »Prevzvišeni gospod želi, vprašati osebno, kako se vaša grofovska milost počutite!« Otokar je osupnil in odvrnil jedva dihaje: »Posebna čast mi bo!« in kmalu na to je odprl sluga vrata in v sobo je vstopil grof Ivan z razžaljenim, a mirnim dostojanstvom. Slugi sta »Slovanska knjižnica«, snopič 110. — 306 zapustila hitro sobo, Otokar pa se je globoko priklonil, zardel v obraz in se zagleda v tla. Grof Ivan ga je najprej motril nekaj časa s strogim pogledom, potem pa mu zagrozil z roko, sedel in spregovoril: »Otokar, ti si se danes malo preveč prenaglil in si v nepremišljenem ognju pozabil celo na čast, katero moramo mi plemiči čuvati drug proti drugemu pri vsaki pri¬ liki in v vsakem času. — Radi tvojega današnjega razžaljivega, da celo podlega vedenja, bi ti jaz lahko jako zameril in se za vedno obrnil od tebe kakor od kakšne besne zveri! — No, dosedanja neoskrunjena čast našega imena jedino me je privedla na to, da ti prvi podam roko, da se pomiriva, ker sem prepričan, da si ono razžalitev izrekel samo v svoji prvi razjarjenosti, katero so ti brez potrebe vzbudile moje besede, namenjene le tvojemu dobičku in tvoji bodoči sreči!« Ta nenadna blagost je prevladala Otokarja povsem. Ni se mogel več vzdržati, pograbil in poljubil je Ivanovo roko in zaklical z ginjenim glasom: »Ah, oprostite mi, strijček, uvidim, da sem vas težko razžalil!« »Jaz sem ti že naprej oprostil, dragi Otokar, za gotovo se nadejaje, da nisem storil slabega h je odvrnil grof Ivan z blagim glasom. »Toda ne pozabi nikdar več, da sem ti jaz strijc iu zastopnik tvojega očeta in da delam vse le za tvojo srečo — 307 — in za čast našega imena! Ti si še neizkušen in v tvojem srcu vlada samo čuvstvo. Vse, kar si predstavljaš in želiš, prikazuje se ti v popolni dovršenosti. A pride tudi za te čas, ko se pre¬ pričaš, da pod solncem ni dovršenosti! — Zato mora pravi mož, posebno pa plemič, kljubovati svoji usodi in vsaki duševni boli, kakor trdna skala besnim morskim valovom! — In četudi bi mu usoda prinesla Bog ve koliko nesrečo — on ne sme nikdar pred svetom, da niti pred samim seboj izgubiti ravnodušja — et si fractus illibatur orbis! — To so, dragi Otokar, moji nazori, sedaj si moreš raztolmačiti mojo današnjo hladnokrv¬ nost, katero sem kazal pred svetom pri pogrebu nepozabne svoje soproge, čeprav mi je v prsih pokalo srce od boli! — To mučno skrivanje pa je bilo jedini vzrok, da se mi je doma čuvstvo razlilo na drug način in da so moje besede proti tebi bile nekoliko preostre! — A četudi so bile ostre, vendar ne moreš reči, da niso bile temeljite in opravičene. Ali sem kaj hudega zahteval od tebe? Bog obvaruj, to bi zahteval gotovo tudi tvoj oče, ko bi bil še živ in tudi vsak drug plemič na mojem mestu! — Le pomisli, ali se zlaga z dostojanstvom tvojega roda, ako se bratiš s si¬ novi navadnih kmetov in meščanov, samo ker so slučajno drugovi tvojih otroških let, — med tem ko bi se oni morali tebi globoko klanjati in ti — 308 — dvoriti na kolenih ? — Zato te še enkraj prosim, pusti taka društva, posebno pa tvojega Vaclava, ki ti je prirastel k srcu, dasi je on najzadnji, ki bi se smel bahati s tvojim prijateljstvom, ker je sin našega nekdanjega kravarja!« »Jaz ti ne branim, biti usmiljenim, in pod¬ pirati sirote, kjerkoli moreš — Bog obvaruj — v tem posnemaj svobodno svojo pokojno teto, ko¬ likor ti je drago, samo ako se ti to ne pristudi. — Ali vrše dobra dela se ne smeš ponižati nikoli, ampak moraš imeti vedno pred očmi, da je med teboj in med onim, kateremu pomagaš, ogromna razlika, kakor med nebom in med zemljo! — Hočeš li torej, dragi Otokar, odslej spoštovati in izpolnjevati mojo željo, ki je namenjena jedino tvoji bodoči sreči in časti?« Otokar je vzdihnil in odvrnil: »Trudil se bodem z vsemi silami, da vam bodem s svojim obnašanjem vedno bolj ugajal!« »Prav, —to velja!« je odvrnil Ivan navidezno zadovoljen. »Sedaj pa mi povej odkritosrčno, ali si na Dunaju zadovoljen z dosedanjo svoto letnih 1200 goldinarjev?« »Zakaj bi jih ne imel zadosti, čemu bi po- potreboval več?« je rekel Otokar začuden nad tem vprašanjem. »Počasi, dragi Otokar! — Jaz vem, da si zmeren mladenič in da ne potrebuješ mnogo za svojo lastno osebo. A meni je na tem, da na vseučilišču, glede na svoje dostojanstvo in bo¬ gastvo svojega rodu, živiš kolikor mogoče sijajno. Zato ti bodem odslej pošiljal tisoč goldinarjev na mesec!« >Kaj pa mislite, za Boga, dragi strijc!« je zaklical Otokar ves presenečen. »Kam pa bi jaz deval toliko denarja!« »Ne ugovarjaj mi, ampak poslušaj me!« je odvrnil Ivan mirno. »Ti si član jedne najstarejših obitelji, a kot tak se moraš kazati tudi svetu! Moraš imeti konje za jahanje, sijajno kočijo, nekoliko slug, poleg tega pa sijajno stanovanje, ložo v operi in marsičesa drugega, kar mora v obče imeti plemič! — Jaz sem prepričan, da ne bodeš teh denarjev zapravljal po nepotrebnem, ampak da se bodeš učil tudi v obilici z dosedanjo pridnostjo! —Tako, dragi Otokar, bodi poslu¬ šen in spoštuj mojo dobroto, pa bova vedno dobra prijatelja! Lahko noč!« Globoko ganjen je poljubil Otokar strijčevo roko in rekel: »Lahko noč, dragi strijc trudil se bom, kolikor bo mogoče, da se skažem vrednega vaše plemenite dobrote!« Ko je grof Ivan odšel iz sobe, je Otokar razmišljal o današnjih dogodkih. Nenadani prevrat strijčevega mišljenja se mu je zdel čuden. Toda njegovo dobro in plemenito srce je sodilo v tem — 310 — po sebi in si domišljevalo, da je [morda strijc uvidel krivico svojega dosedanjega postopanja in da je krenil k boljšemu. Legel je k počitku, vzdihnil in mislil pri sebi: »Vaclav dragi, sedaj moraš tudi ti priti na Dunaj, pa se bova oba trudila, da s strijčevim denarjem kolikor mogoče iztrebiva bede in nesreče iz šolske mladine!« • H. Na tankem ledu. Drugi dan zgodaj zjutraj je stala krasna kočija pred grofovskim gradom. Debeli kočijaž, obritih lic, oblečen v modro, z zlatom obšito livrejo, s trikotnim klobukom iu belo kodrasto lasuljo na glavi, je jedva brzdal dva ognjena belca, ki sta se vedno spenjala nestrpljivo kvišku. — Gori v gradu pa se je poslavljal Otokar od strijca, ki je bil že oblečen. »Tu imaš, dragi Otokar, nakaznico na mo¬ jega bankirja, kjer bodeš dobival vsakega meseca svoj nameček, - a to pismo tu oddaj osebno baronu Wildenhaimu, katerega morda poznaš po imenu. — Dober prijatelj mi je, ki ti bode pri marsičem v veliko pomoč! — Sedaj pa le idi, da ne zamudiš pošte.« To rekši, ga je strijc objel in poljubil v lice s hlinjeno nežnostjo. »Bodi dober,« je rekel z ginjenim glasom, »in ne delaj mi sramote, ampak - 312 - živi po dostojanstvu svojega rodu, poleg tega pa mi ne zanemarjaj svojih naukov! Sluge so med tem privezali zadi na vozu kovčege in drugo prtljago. Še enkrat je objel Otokar grofa Ivana in sedel v kočijo. »Z Bogom, dragi strijc!« je zaklical še enkrat, ognjeni konji pa so potegnili, vzpeli se nekolikokrat kvišku in odtekli v ostrem diru po ravni cesti proti mestu K. Prišedši tja, je sedel Otokar v poštni voz in se odpeljal do prve železniške postaje, od tod pa po železnici naravnost na Dunaj. Stanovanje je imel v Salezijanski ulici. Imel je dve lepi, prostrani in svetli sobi zase, jedno manjšo pa za slugo Luko. Ko je prišel v sta¬ novanje, je napisal hitro pismo svojemu prijatelju Vaclavu, ki je obiskoval pražko vseučilišče, v katerem ga je prosil, naj pride nemudoma na Dunaj, in je priložil 50 goldinarjev za potne stroške. Drugega dne okoli dvanajstih se je napotil, da poišče barona Wildenhaima. Baronovo stano¬ vanje je bilo v prvem nadstropju neke starinski sezidane hiše v Habsburški ulici. S čudnim stra¬ hom je šel Otokar v prvo nadstropje in javivši se po prvem slugi, je stopii v krasen prostran salon, okrašen z najdragocenišim pohištvom, mra- mornatimi kipi in oljnatimi slikami. - 313 - I Pri mizi blizu okna je sedel baron Wilden- haim. S prijaznim nasmehom je šel Otokarju nasproti in mu stisnil srčno desnico. Bil je še lep mož kakšnih šest in štirideset let. Toda bledo in velo lice in redki na pol že sivi lasje so ga delali mnogo starejšega. Pozdravil je Otokarja, vzel veselo podano mu pismo grofa Ivana, in prečitavši ga, pogledal mladeniča s čudnim nasmehom in rekel: No, to mi je jako drago, da se je grof Ivan enkrat spomnil tudi mene in me je počastil s to posebno častno nalogo, da vam pomorem, kjerkoli bi potrebovali moje pomoči!« Nato je razvijal s spretno zgovornostjo in duhovitostjo svoje nazore o vsakdanjem življenju, 0 kratki dobi življenja, o nečimernosti posvetne slave in končal naposled tako: »Zato nam, dragi grof, ne ostane drugega, kakor da uporabimo svoje kratko življenje, da se naužijemo kolikor mogoče veliko slastij tega sveta! Oh, kaj bi jaz dal za to, ko bil vaših let! — Vi ste šele odrasli in vam sloje na izbiro vse mogoče naslade! — Uživajte j'h, kolikor jih morete, ker pride čas, ko se bodete morda kesali, da se niste tega sveta naužili še bolj, dokler ste ga še mogli uživati! — Bode mi torej jako drago, ako me obiščete čim pogosteje. ~~ Jaz sem sicer neoženjen, zato pa se trudim, da si to življenje osladim na drug način. Morete - 314 — biti uverjeni, da najdete pri meni vsak večer ugodno in pikantno zabavo!« Otokar ni mogel uganiti pravega pojma in prave smeri teh besedij in se je naposled pripo¬ ročil ves zmeden in razburjen. Drugega dne okoli osmih mu je javil sluga Luka s komično zmedenostjo, da je zunaj lepa mlada deklica, ki želi ž njim govoriti. Otokar se je začudil in si ni mogel nikakor raztolmačiti, kdo bi bila ta deklica in kaj bi imela ž njim govoriti tako rano. Oblekel se je hitro in ukazal slugi, naj jo privede; koj na to je vstopila dražestna deklica osemnajstih let, oblečena v jednostavno, a jako ukusno obleko, in se pred njim koketno priklonila. »Oprostite, gospod grof,« je začela zaru- devša v lice, »da tako rano prihajam, toda pozneje bi za to ne imela časa.« »S čim pa vam morem služiti, lepa gospo¬ dična?« je vprašal Otokar, motre jo z vedno večjim zanimanjem. »Ah, ne govorite tako, gospod grof, prišla sem, da vam služim. — Gospod baron Wilden- haim mi je rekel, da bodete potrebovali šivilje, in zato si usojam, ponuditi se vam za ta posel! — Uboga sirota sem, s šivanjem si služim vsak¬ danjega kruha, da morem preživeti sebe in bolno svojo mater.« r — 315 — Otokar je bil na prvi hip ves zmeden, ne vede, kaj naj odgovori. Zdelo se mu je čudno in sumljivo, zakaj jo je poslal k njemu ravno baron Wildenhaim, ki ga ni niti vprašal prej, ali mu je taka oseba v obče potrebna. V istem hipu pa je zopet pomislil, da je morda ona res kaka uboga sirota, katero mu je baron poslal v dobrem na¬ menu. Zato jej je prijazno odvrnil: »Jako drago .mi je, da vam morem dati dovolj zaslužka. — No, izvolite nekoliko sesti, lepa gospodična, a ne na stol, ampak sem na divan.« Otokar je sedel njej nasproti na stol in jo motril s posebno zadovoljnostjo, občuduje vedno bolj lepoto njenih belih in rdečih lic, njenih polnih las in njene vitke in polne rasti. Kolikor bolj pa mu je ugajala, tem večja je postajala njegova zmedenost. Ni se domislil ničesar pametnega, o čemer bi začel govor. Spoznavši, da traje mol¬ čanje že predolgo, je vprašal povsem resno: »Kako vam pa ugaja na Dunaju?« Deklica se je nasmejala: »Ha, ha, ha, jako dobro, saj sem se na Dunaju rodila in živela do sedaj!« Otokar se je bolj zmedel in si mislil: »No, sedaj si nekaj pametnega vprašal!« A brzo se je osrčil in jo zopet vprašal: »Kako vam je ime, lepa gospodičina?« »Sofija!« je odvrnila ona vedno se smeje. — 316 — »Sofija!« je rekel Otokar oduševljeno, pri¬ stopil k divanu in sedel poleg nje. »Sofija! lepo ime, a vi ste še lepša, divna moja Sofija! Ali tudi baronu Wildenhaimu šivate perilo? je rekel on in jo objel z desno roko okoli pasa. »Da!« je odvrnila deklica sramežljivo. »Ali vas objame tudi on kedaj tako, kakor jaz sedaj ?« V tem je vstopil Luka in obstal pri vratih, motre ves osupnjen sedaj jednega, sedaj drugega. »Nu, kaj je?« je zagrmel Otokar in se naglo dvignil. »Bi li smel prinesti kavo? vprašal Luka pomikaje se zopet nazaj. »Prinesi le!« seje otresel Otokar, se obrnil k Sofiji in vprašal: »Bi li vam smel ponuditi, da zajtrkujete z menoj ?« »Oh hvala, gospod grof, jaz sem že popila kavo,« je odvrnila ona. »Ali bi smela prositi, da mi poveste, kedaj bi se mogla nadejati dela?« Danes, — jutri, — kadar hočete, naredite mi srajc, kolikor vam je drago!« je odvrnil Otokar in prijel njeno roko. »No, dovolite mi, da vas vprašam, ali bi vas mogel videti skoraj kje bilo bi mi jako drago!: Deklica se je nasmehnila in odvrnila: »Pri baronu Wildenhaimu! — Kadar bodete pri njem večerjali, najdete me v njegovem društvu. Često - 317 — sem k njemu pozvana na večerjo s še nekaterimi prijateljicami, in tam plešemo, kvartarno in igramo razne igre. »Ah, to je lepo to mi je drago. Po¬ trudim se torej, da bodem često pri baronu, samo da vidim vas tam, — ker — ker mi res ugajate!« j|ll§| S ■!" 1 »Shladi se vam kava! Zato mi dovolite, da se priporočim!« To rekši, se je priklonila deklica koketno in izginila hitro skozi vrata. Še tistega dne je dobil Otokar malo pi¬ semce, v katerem ga je baron vabil na večerjo. Radujoč se tega poziva, je jedva pričakoval ve¬ čera tega dneva. Točno ob osmih je bil že pri baronu in našel tam že zbrano društvo. Bilo je osem možkih in devet žensk. Na prvi pogled je spoznal Otokar lepo So- *'i° in čisto znorel za njo, ko jo je ugledal v krasni, dragoceno okrašeni svileni opravi rož- na te boje. Baron ga je vzprejel jako prijazno, ga prijel Za r °ko in zaklical na ves glas: »Gospodje in dame! čast mi je, predstaviti Vat n novega člana naših večernih zabav, gospoda S'ofa Otokarja Dubno.« — 318 — i Društvo je vstalo in se prišlecu klanjalo z najprijaznejšo uljudnostjo, baron pa mu je pred¬ stavil gospode, vsakega po imenu. Bili so večji del starejši ljudje, sami člani tedanje odličnejše i dunajske aristokracije.« Na to ga je odvedel k gospicam in mu predstavil vsako posebej s krstnim imenom in završil s posebnim nasmehom: »To so vam, dragi grof, naše krasne prijateljice, ki nam slade naše zabave s svojo prisotnostjo. Sedaj pa, slavno , moje društvo, hajd k večerji!« Vsaki od gospodov je prijel pod roko po 1 jedno gospodično in šli so po parih v drugi salon, kjer jih je čakala sijajna večerja, prirejena z lukulsko razkošnostjo. Otokar je dobil »slu - čajno« pod roko lepo Sofijo in je sedel ž njo tudi pri mizi. Dve slugi, oblečena v krasno livrejo, sta stregla pri mizi, noseča velike srebrne sklede, polne najfinejših jedil, in nudila jih gostom. Šampanjec je kmalu zbudil v celem društvu , dovolj dobre volje. Otokar je s početka malo pil, a poleg lepe Sofije razplamti! se je tudi on, ker ga je neprestano dražila z raznovrstnimi ša¬ lami, nalivaje mu čašo za čašo. Vino mu je vda- rilo hitro v glavo, a poleg tega ga je še bolj razvnela lepa deklica, tako, da je bil zanj že skrajni čas, ko je društvo vstalo od mize. — 319 — Gospodje so odvedli vsak svojo gospo¬ dično v drugi salon, kjer so bile mize za kvar- tanje. Tudi Otokarju so ponudili, naj kvarta, a on se je zahvalil, češ, da tega ne razume prav in da hoče rajši gledati. »Vi torej zabavajte lepo Sofijo,« je rekel hišni gospodar s sladkim nasmehom, »vidim, da nikdo nas ni temu poslu danes tako kos kakor vi!« Sedli so in začeli kvartati »Macao« go¬ spodje in dame, razun Otokarja in Sofije, ki sta sedela blizu mize in se tiho razgovarjala. Kvarte so začele vedno strastneje padati in strast igre se je oprijemala igralcev. Skoraj nato se je izgubila najprej Sofija, a malo pozneje za njo tudi Otokar. Ko je baron to zapazil, se je nasmejal: ha! vidim, da je moj krap brzo vgriznil vado! Sedaj smo gotovi, da je naš!« Društvo je vdarilo v smeh, dovršilo hitro 'gro, vstalo in se razšlo po parih v razne pro¬ store baronovega stanovanja. Po tem večeru je padal Otokar vedno glo- bokeje v vrtinec razuzdanega življenja. Ni bil dolgo zodovoljen z nasladami, katere je našel P ri baronu Wildenhaimu, ampak kmalu jih je za čel iskati na svojo roko in na drugih mestih, bfo, poleg vsega tega je nadaljeval z dosedanjo Pridnostjo svoje nauke, uče se po cele noči noter — 320 — do zore, da doseže ono, kar je zanemarjal pri svojih pustolovščinah. Tako so minuli trije tedni. V tem času je pozabil po malem svojega prijatelja in pobratima Vaclava Hrubika, misle si s početka, da mu tako bržkone ne bo mogoče, dobiti od pražkega vse¬ učilišča odpust pred koncem polletja. Nekega dne ravno po obedu je nekdo po¬ trkal na vrata, a v sobo je stopil pozabljeni pri¬ jatelj Vaclav. Otokar ga je debelo pogledal, kakor da bi se vzbudil iz globokega spanja. »Tukaj sem, grofovska svetlost, kakor si mi izvolil zaukazati!« je rekel Vaclav, pristopil bliže k mizi in se globoko priklonil. Bil je visok in krepek mladenič močne rasti. Na zdravem, rdečem obrazu je bival izraz samo- stalnosti in resnosti, kot priča rane borbe z ne¬ usmiljeno usodo in težavami tega življenja. Visoko njegovo čelo z dvemi tankimi gu¬ bami vrh velikega pravilnega nosa, velike duho¬ vite modre oči in okrogla brada z jamico v sre¬ dini — so bili gotovi znaki, da je trdnega zna¬ čaja, železne volje in bistrega neumornega duha. Komaj je prišel v Otokarjevo sobo, je p°' godil‘kmalu, da ni ravno dobro došel svojemu grofovskemu prijatelju in zato se je nemilo uža- lostil, misle, da se je morda ohladilo Otokarjevo prijateljstvo do njega. Otokar pa je bil med tem premagal svojo zmedenost, stisnil Vaclavu desnico in rekel: »Dobro mi došel, dragi pobratim, že sem mislil, da si pozabil name in na moj poziv ali pa, da nisi dobil odpusta, ker te tako dolgo ni bilo!« Nato ga je srčno objel in poljubil, in s tem poljubom se je v njegovo srce vrnila dosedanja naklonjenost do prijatelja. »Ali si že našel stanovanje?« »Sem, in to v tvojem sosedstvu, v tretji hiši na desno. Lepa in prijazna sobica v tretjem nadstropju je, a poleg tega po ceni, ker me bode stala samo 2 goldinarja na mesec.« Otokar se je žalostno nasmehnil in rekel: *Ah, oprosti mi, dragi Vaclav, da ti ne morem Ponuditi svojega stanovanja. Moreš si sam mi¬ sliti, da bi to zvedel moj strijc, potem pa gorje nama obema!« »Bog obvaruj, saj tega nisem mislil nikdar!« je odvrnil Vaclav. »Moj strijc župnik mi je ob¬ ljubil, da mi pošlje vsak mesec dva goldinarja. T° je dovolj za stanovanje, drugo pa si hočem zaslužiti z instrukcijami.« »Slovanska knjižnica«, snopič 111. 21 322 Otokar se je začudil in vprašal: Ali me hočeš razžaliti ? — Ali ti nisem obljubil, da ti bodem dajal 50 goldinarjev na mesec? . »Si, dragi Otokar, je odvrnil Vaclav ves zmeden, »a oprosti mi, ako ti rečem, da mi je težko vzprejeti tolik dar, ko ga z ničemer ne zaslužim!« »Vaclav, Vaclav, — ti ničvredni dečko, če tako sodiš! No, jaz ti odpuščam, ker vem, da ti to narekuje jedino le skromnost. — Jaz bi dajal še več, da bi se mogel izobraziti vsestransko. Toda, žal, na našem vseučilišču, a tudi na drugih vseučiliščih, je mnogo ubogih, ki se vsak dan niti najesti ne morejo in ti nimajo poleg tega nobenega zaslužka! Takim sirotam dajem pod¬ pore po 2o gld. na mesec. Toda jako veliko jih je, ker po mojem proračunu ostane mi od mojih tisoč goldinarjev jedva dve sto. S tem de¬ narjem pa se moram kolikor mogoče pokazati svetu, ker strijc želi, da živim kolikor mogoče sijajno in razkošno!« Te besede so ganile Vaclava in se mu je zdelo, da je njegov prijatelj neko nadnaravno angeljsko bitje, poslano na ta svet, da dela povsod dobro in ublažuje nesrečo. »Ah, kakšna sreča bi bila, ko bi bili vsi velikaši in bogataši tako plemenitega srca kakor - 323 - ti!« je vzdihnil z ginjenim glasom in prijel Oto¬ karjevo desnico. »Preveč se mi laskaš, dragi Vaclav!« je odvrnil Otokar in se tužno nasmehnil. »V tem ne vidim nobene posebne zasluge, — kadar človek deli ono, česar ima v obilici, — onemu, ki nima ničesar, posebno pa, kadar si ni pridobil z last¬ nim trudom onega, kar deli! — Zato se vedno užalostim, ko pomislim, da človeštvu nisem ko¬ ristil niti z jednim delom svojega delovanja in truda, dasi v meni vedno kipi in vre neugasljiva težnja, da delam velika, slavna in občekoristna dela! — Toda kaj hočeš, ko smo v tem vsi večji aii manjši siromaki, — ker nam vedno nekaj ne- dostaje do popolne dovršenosti. Jeden ima dobro in iskreno voljo, a nima potrebnih sposobnostij ali sredstev, drugi je zopet poln najkrasnejših sposobnostij, a nima dobre volje ali priložnosti, da jih upotrebi na občno korist! — Kaj so torej vsa moja dosedanja dela? — Ničesar, — prav ničesar, ker ne prihajajo iz mojega truda, ampak iz ogromnega bogastva, pridobljenega od mojih pradedov, a potem iz nenadane dobrosrčnosti mojega strijca! A kadar me ne bo več na tem svetu, izgine tudi spomin na moja dela, in nad mojim grobom minejo stoletja molče in nevede 0 meni ničesar, — kakor da bi me ne bilo nikdar na tem svetu !« 21 * — 324 »Oh, ne govori tako, dragi Otokar!« je vzkliknil Vaclav in nadaljeval: »Sedaj je na meni vrsta, reči, da skozi tvoja usta govori prevelika in prepoštena skromnost! Le pomisli sam, kam bi prišlo celo človeštvo, ako bi bile opravičene tvoje besede? — Vse naše življenje bi ne imelo nikake svrhe, ker bi na tem svetu bili samo oni ljudje kaj vredni, ki so se odlikovali s slavnimi deli in katere povestnica po pravici ali krivici kuje v zvezde, — dočim bi vse ostalo človeštvo ne bilo ničesar drugega, kakor navadne smeti, ustvarjene jedino le za to, da z nasprotjem svoje bede povečajo slavo pojedinih izbranih srečnih ljudij! — No, hvala Bogu, da temu ni tako ! — Kadar globlje motrimo ta svet, si moramo priznati, da smo s kratkim svojim življenjem jako neznatni v morju večnosti, a da so nam poleg vsega tega naša dela večna in brezkončna v svojih posle¬ dicah, ki morejo jedino zadržavati propast člo¬ veškega rodu. Kdor torej doprinaša dobra dela, čeprav skrivoma, si pridobi s posledicami teh dobrih del dično neumrljivost, ki je često več vredna nego dvomljiva slava mnogih velikih mož! — To uverjenje pa nam daje sladko tolažbo, poleg katere radi pozabimo vse ono, česar ne moremo doseči na tem svetu! — Ne greši torej več, dragi Otokar, ter ne misli, da tvoja dela niso 325 — ničesar vredna! — Oh, vredna so mnogo in bodo vredna v svojih posledicah, dokler bode človeški rod in njegovo pleme na tej zemlji!« Otokar se je zamislil, užalostil se še bolj, nežno objel svojega prijatelja in rekel: »Hvala ti, dragi Vaclav, na tvoji plemeniti tolažbi, — hvala Bogu, da si prišel, — morda o pravem času, — da me podpiraš, — da me ščitiš z mo¬ drim svojim svetom! Oh, kakšna sreča bi bila za me, ko bi bil tako razumen in — tako kre¬ posten kakor ti!« III. Rešilni angelj. Ko je Vaclav prišel na Dunaj, še je odločil Otokar za trdno, da pusti za vedno dosedanje razuzdano življenje, — in je res tudi preživel ne¬ koliko tednov v tem dobrem sklepu, ogibaje se dosedanjih razuzdanih društev in se pridno bavil z nauki. Po malem pa se je vzbudila v njem zopet nepremagljiva želja za okušenimi slastmi, in ko mu je naposled presedalo daljnje vzdrževanje, je začel skoraj zopet tem razkošneje živeti, si kvaril zdravje in izgubival moč v najbolj razuzdanih orgijah. Vaclavu se je srce razjokalo od boli, ko je spregledal in našel pravi vzrok Otokarjeve izpre- membe. Zato se je trudil z vsemi silami, da bi ga zopet privedel na pravi pot. Tu pa tam je delal Otokar res po njegovi volji. Kadar pa se mu je ponudila prva priložnost, se je prepustil — 327 — še večji razuzdanosti. Nekega dne pa je rekel Vaclavu odločno, naj ga pusti pri miru s svojimi moralnimi pridigami, ker je on gospodar svoje volje, in kot tak ne trpi, da bi ga kdo vodil za roko kakor malega dečaka. Naj torej Vaclav dela, kar mu je drago, ako noče v njegovo društvo. Ta izjava ga je razžalila tembolj, ker je bil že sam opazil, da se je Otokarjevo prijateljstvo do njega nekako ohladilo. Zato se je odločil, ho¬ diti sicer dalje svojim potom, a poleg vsega tega pa vendar tudi v prihodnje od daleč čuvati nad usodo ljubljenega prijatelja. A prišlo je. še hujše. Otokar se je udal s časom pijači in postal strasten igralec. Pri igri pa mu je bila sreča obično nemila, in je izgubljal skoro vsak večer na stotine. To¬ lažeč se, da mu bode sreča morda, zopet ugodna in mu povrnila vso izgubo, je igral vedno z večjimi svotami, dasi mu je že sam baron resno svetoval, naj se ogiblje tako visoke igre. Ko mu je pa zmanjkalo denarjev, si je izposojeval pri raznih skopuhih na ogromne obresti, ker mu plemenito srce ni dopuščalo, da bi odtegnil siromašnim dijakom dosedanje podpore. Med tem so prišle jesenske počitnice, in Vaclav je sklenil, poskusiti zadnje sredstvo, da reši prijatelja od gotove propasti, in mu pred¬ lagal, naj odpotujeta oba v Švico in v Italijo, misle, da vtiski tega pota ozdravijo in prepo- rodijo Otokarjevo srce. Otokar ni hotel slišati o tem ničesar, in se je izgovarjal, da mu ugaja na Dunaju bolje nego kje drugje, in da porabi ravno počitke v to, da »kolikor mogoče temeljito prouči vse dunajske zanimivosti.' Ko je to pisal tudi svojemu strijcu Ivanu, ga je zajedno prosil, naj mu razun mesečne svote pošlje še nekoliko tisoč, ker se je žalibože malo zadolžil.« Grof Ivan je uvidel iz tega pisma, da mu je nečak res delal po volji in hitel z brzim ko¬ rakom k gotovi propasti, — pa mu je poslal hitro dvakrat toliko, kolikor je potreboval — in Otokar je začel še besneje živeti nego do sedaj. Tako življenje mu je moralo podkopati do¬ sedanje krepko zdravje. Sušil se je in bledel, oči pa so mu izgubile nekdanji sijaj, in naposled je propadel tako, da se je vstrašil sam baron Wil- denhaim, da bi mu »varovanec« ne umrl. Zato se je kesal, da je pripomogel ravno on največ k Otokarjevi propasti, in je napisal grofu Ivanu pismo, v katerem ga je prosil, naj za Boga še pravočasno stori kaj primernega, da bi nečak opustil tako življenje, ako noče, da se pogubi do 329 - kraja. A ne malo se je začudil, ko je dobil od Ivana odgovor. »Ne boj se ti zanj,« mu je pisal ta, »zdrave in jake narave je, kateri ne more škodovati ni¬ česar tako lahko! — Česa vsega nismo delali mi, dokler smo bili njegovih let? — Pa evo nas, zdravi smo in živeli bodemo še dolgo, ako Bog da! Baron se je zgrozil, ko je uvidel iz tega pisma, da snuje grof Ivan pogin svojega nečaka, m zato se je odločil, da ne bode vabil več Oto¬ karja na svoje večerne zabave, ampak da se po¬ budi, odvrniti ga od nadaljnjih razuzdanostij. No, s tem je učinil ravno nasprotno. Otokar se je čutil razžaljenega, da ga baron ne povabi več k se bi, in zato je sklenil, pokazati mu, da more tudi brez njega uživati tako, kakor je njegova volja! Zato je zbral okoli sebe celo četo lahkomiselnih deklic in mladičev, s katerimi je slavil v svojem stanovanju skoro vsaki večer najrazuzdaniše orgije. Tako je minulo tudi drugo šolsko leto, in Vaclav je menil ostati tudi za teh počitnic pri svojem prijatelju, da bi ga čuval, če tudi le od ^ a leč. Toda dobil je nenadoma vest, da mu je stara mati nevarno zbolela, zato se je odpravil P re j ko slej na pot in se odpeljal domov, noše v srcu dvojno težko skrb, skrb za drago mater 1,1 — za ostavljenega nesrečnega pobratima. — 330 — A ni bilo mu sojeno, prebiti cele počitnice pri materi, kakor je ta želela, ker je kmalu po njegovem odhodu začel Otokar bolehati huje in huje, tako, da je moral naposled neprestano le¬ žati. Ko je po vedenju svojih zdravnikov uvidel, da je bolezen jako nevarna, je prosi! nekega znanca, naj piše Vaclavu, naj se ta nemudoma vrne k njemu, ako ga želi videti še enkrat živega. Potuje dan in noč, je hitel Vaclav na Dunaj in našel Otokarja slabega in onemoglega, kakor da bi mu bila že zadnja ura blizu. Tudi zdrav¬ niki sami so dvomili, da bi prebolel bolezen, ker se jim je zdelo, da so se mu pokvarila pljuča. Toda požrtovalnost zvestega prijatelja Va¬ clava, ki je v društvu s slugo Luko neprestano čuval kraj njegove postelje, a še bolj njegova jaka in žilava narava je prevladala naposled in ga otela hladnemu objemu rane smrti. Ozdravljal se je po malem, dva meseca pozneje pa so izjavili zdravniki, da je zopet po¬ polnoma zdrav in izven vsake nevarnosti. Ta memento mori, namesto da bi ga bil prestrašil in spametoval, ga je naredil nekako zlovoljnega, topega in brezbrižnega za ves svet, in so ga zdravniki s težkim trudom pregovorili v to, da bi radi stalnejšega zdravja preživel zimo z Vaclavom v Italiji. - 331 - Nekako okoli božiča sta odpotovala oba prvo v Nizzo, potem sta šla v Rim, od tod pa v Neapel, kjer sta ostala do svečana leta 1847. Ko sta se vrnila zopet na Dunaj, se je bal Vaclav, da bi Otokar ne zabredel zopet v prejšnje življenje, in se je zato trudil, da bi vzbudil v njem željo po učenju. Toda sčasom se je na svojo žalost prepričal, da mu je prijatelj čisto zamrl za celi svet. Ni ga moglo ničesar več zanimati, zabavati ali razveseliti, in se je jedva vlačil leno in topo, kakor kak starec, dasi mu je bilo telo povsem zdravo. Tu pa tam je poskušal z °pet stare zabave in naslade, a vselej se je pre- pričal s tužnim srcem, da zanj ni ničesar novega, ln je zato že mislil, *kako bi si končal življenje z najlažjo smrtjo. Toda rešil ga je na srečo ne¬ naden dogodek. Bilo je koncem svečana leta 1847. Popoldne s *a se napotila oba prijatelja roko v roki v mesto, da se malo sprehodita. Topli jug, ki je vlekel že nekoliko dnij, je bil posušil vse ulice, tako da je bilo tu pa tam že prahu na debelo. Na vedrem nebu ni bilo videti niti oblačka, popoldansko solnce je sijalo tako toplo, da se je zdelo, da je Ze minula moč zime. Sprehajaje se sta šla po Rothenthurmstrasse Proti trgu sv. Štefana, kjer se je vrvilo največ ljudstva. Prišedša do stolne cerkve sta zapazila — 332 — celo vrsto krasnih kočij pred glavnim portalom, okoli voz pa veliko radovednega občinstva, ki se je ruvalo sem ter tja. »Morda so svatje!« je rekel Vaclav. »Kako bi bilo, ko bi šla tudi midva noter, da bi videla, kdo se ženi.« Otokar ni odvrnil ničesar, ampak je šel za prijateljem v cerkev. Prerivša se nekako blizu veli¬ kega oltarja, sta prišla do velikega prostora, od¬ deljenega od ostale množice s svilenimi vrvmi v podobi čveterokota. V tem prostoru so stali svatje. Pred oltarjem sta še klečala ženin in ne¬ vesta, svečenik jima je blagoslavljal uprav prstane. Ženin je bil visok in krepek mož kakih 30 leti rjavkastega obraza, oblečen v uniformo hanove- ranskega stotnika. Nevesta pa je bila pravi vzor ženske lepote. Rasti je bila visoke in vitke, a poleg tega vendar razmerne in jedrnate. Na ble¬ dem, pravilnem obrazu se jej je videl izraz otož¬ nosti in žalosti. Plavi njeni lasje so bili spleteni okoli gla ve v debelih kitah, s katerih se je spuščal do zemlje dragocen prozoren pajčolan. Mesto venca jej j e krasila glavo jedino kitica belih kamelij. Divno postavo je pokrivala dolga, dragocena obleka od rožnate svile, posuta z nebrojnim' srebrnimi zvezdicami. — 333 — Obred poroke je bil dovršen. Poročenca in svatje so sedli na stole, postavljene ob straneh tega prostora, da bi poslušali svečenikove besede. »Kako ti kaj prija mlada,« je šepnil Vaclav Otokarju, »kaj ne, da je divna lepota? — Toda glej, ona deklica v beli obleki z nizom biserov okoli vrata, ki jej sedi na desni, je morda njena mlajša sestra, saj jej je čisto podobna, samo da je še dražestnejša od nje!« Otokar ni odvrnil ničesar. Vaclav mu je Pogledal v obraz in se začudil, vide, kako je ves ^trepetal in prebledel, in kako so mu plamtele očk gledaje na lepo deklico, o kateri je ta hip govoril. A še bolj je iznenadilo Vaclava, ko je opazil, da motri tudi ona natihoma Otokarja, in d® se jej menja barva lic, kadar se jima srečajo Pogledi. »Ah Bože, usmili se ga in mu prižgi v srcu sveto luč ljubezni, ki jedina ga more rešiti! si i e mislil Vaclav, se obrnil proti nekemu Dunajčanu ' n ga vprašal polglasno: »Oprostite, gospod, ali vam je morda znano, kdo so ti svatje?« »Morem vam povedati samo toliko, da je Zvesta hči nekega barona Botleva, ki se je ne¬ davno tukaj nastanil!«je odvrnil Dunajčan uljudno. Uidite ga, oni visoki sivolasi gospod dolge sive krade z rdečim trakom na suknji. A ona lepa 334 — deklica na levo z biserji okoli vratu, ona je nje¬ gova mlajša hči. — O ženinu pravijo, da je bo¬ gate hanoveranske obitelji, kako pa mu je ime, tega sam ne vem!« »Ali vam ni morda znano, kje baron Botlev stanuje?« je vprašal sedaj Otokar. Dunajčan seje nasmehnil in odvrnil: Slu¬ čajno mi je znano tudi to ! Baron stanuje v lastni hiši v Alserstrasse. Ta hiša je na desni strani, če greste iz mesta, in je obkrožena z velikim vrtom!« V tem je nastalo suvanje in nered med občinstvom, ker je svečenik končal svoj govor, na kar so svatje vstali in šli po parih iz cerkve. Divna deklica se je ozrla še enkrat z dolgim j pogledom na Otokarja in se izgubila z ostalimi svati med veliko množico. Ko je Otokar to videl, je hitel za svati, Vaclav pa za njim, pomagaje mu s svojimi močnimi lakti, preriti se skozi mno¬ žico. Ko sta bila zunaj, sta videla samo, kako so svatje posedli v kočije in se odpeljali preko trga. »Najmiva si izvozčka in peljiva se v Alser¬ strasse, morda jih tam še vidiva!« je zaklical Otokar in potegnil svojega prijatelja za rame, i n za nekaj trenutkov sta sedela oba v izvozčekovem . vozu, ki je hitel z vratolomno brzino proti Alser- skemu predmestju. — 335 - Na začetku Alserstrasse je obstal kočijaž, in Otokar , ga je obdaril tako obilno, da je hotel po vsi sili, poljubiti mu roko. Otel se ga je s težkim trudom in hitel dalje, prijemši prijatelja pod roko. Že od daleč sta zagledala hišo sredi velikega vrta in pogodila iz množine kočij in iz radovedne množice, da je to baronova hiša. Bila je starinski sezidana dvonadstropna stavba, ki je imela na južnem in severnem pro¬ čelju po jeden balkon. Velika vrata železne ograje so bila široma odprta in je zato vrvela množica brez zapreke sem ter tja. Tudi naša prijatelja sta se vmešala med množico in stala dolgo pred južnim pročeljem hiše, neprestano gledaje v okna prvega nadstropja. Za temi okni menjevali so se sicer razni obrazi ponosnih gospodov in krasnih dam, nekateri so prišli tudi na balkon. Toda med njimi ni bilo on 'e divne deklice, ki sta jo oba pričakovala kakor z mrazujoči revež solnca. Ko se je ljudstvo začelo razhajati, je šepnil Otokar svojemu prijatelju: »Kako bi bilo, ko bi šla na severno stran, morda bi bila tam srečneja?« Šla sta na to okoli hiše, opazovala severno Pročelje in se zagledala v balkon in okna prvega nadstropja. Jedva sta stala nekoliko trenutkov na - 336 tistem mestu, ko so se odprla vrata balkona, in nanj je stopila divna deklica, lepa kakor jutranje pomladansko solnce, ogrnjena z belim volnenim robcem, in se zagledala v daljavo. »Ona je,« je zaklical Otokar in stopil nehote izza borovega grma. Ko ga je ona zagledala, je strepetala in prebledela kakor lilija. Hotela je zopet v sobo, a nekaj jo je ustavilo na balkonu. Nežne roke je prekrižala na prsih in se nasmeh¬ nila Otokarju tako milo, da se je zdelo, kakor da bi jej klicalo srce: »Hvala ti, dragi, da si se mi prikazal!« V tem je zasvirala v hiši godba v znamenje, da je začel obed. Deklica je tekla k vratom, a se zopet vrnila, snela s prsij krasno kamelijo in jo vrgla Otokarju z balkona. Ta je ves vztrepetal od sladke razburjenosti, pobral kamelijo in jo poljuboval in pritiskal na burne prsi. »Pojdiva sedaj,« se je oglasil Vaclav in prišel izza grma. »Že se začenja mračiti, tu bi naju kdo našel in sumil Bog ve kaj. Za danes imaš dovolj sreče, ker si sedaj uverjen, da te ona ljubi!« " Ta večer je zasijalo Otokarju novo življenje. Zdelo se mu je, da je dosedaj čakal v neki pus¬ tinji, polni raznoterih groznih prikaznij, iz katere ga je ^osvobodila dobra vila, — njegova neznana dika. — 337 — . Ko je odpotovala njena sestra s svojim so¬ progom tretji dan po poroki v svojo novo do¬ movino Hanover, je zavladal zopet obični mir v baronovi hiši, in od tedaj ni minulo dneva, da bi se ne sprehajal Oto.kar mimo te hiše vedno v istem času in da bi se mu ne prikazala neznana miljenka bodisi na oknu, bodisi v vrtu izza že¬ lezne ograje. Otokar se je osrčil še bolj in jej poslal pisemce po njeni lepi, črnooki služkinji Faniki, in tako sta si dopisovala s Faničnim posredo¬ vanjem, pozneje sta se cel« sestajala za nekoliko trenutkov ali v vrtu ali pri severnih vratih, kjer je stal obično Vaclav s Faniko na straži. Tako je minilo že mesec dnij, in skoraj sta uvidela in si priznala oba, da sta njiju mladi srci vzplamteli v neugasljivi ljubezni. Ko sta se se¬ stajala na tihem, sta se milila in objemala tako uežno, in se razgovarjala o bodoči sreči s tako ognjenim navdušenjem, kakor da bi bilo že vse na čistem in kakor da bila že dalje časa zaro¬ čena, dasi ona o njem ni vedela več nego samo njegovo krstno ime Otokar, s katerim se je pod¬ pisoval v svojih pismih. V zadnjem času je bil baron naglo nekam odpotoval in sedaj je bila Kornelija jedino pod nadzorstvom stare in gluhe svoje tete. Bilo jima je torej mogoče sestajati se bolj pogostoma in »Slovanska knjižnica«, snopič 111. 22 — 338 — dalje časa, in takim sestankom sta vedno in ne¬ kako posebno rada prisostvovala zvesta stražnika: Vaclav in Fanika. Nekega večera ni bilo dolgo ne Kornelije ne Fanike, ko sta šetala oba prijatelja dolgo časa po vrtu, nestrpno gledaje izza borovega grmovja na okna in na vrata. Šele okoli desetih so se počasi odprla dolnja severna vrata, kmalu na to pa je prišla na vrt s počasnimi koraki Kornelija, za njo pa Fanika. »Dolgo si me čakal, dragi Otokar!« je šepnila Kornelija in objela dragega. »Toda dogo¬ dilo se je nekaj, kar razžalosti naju oba!« »Kaj za Boga!« je vzkliknil Otokar. Kornelija je vzdihnila in pripovedovala: »Moj oče že dalje časa misli prodati hišo in se na¬ staniti kje na deželi, ker ne ugaja bučno mestno življenje ne njegovemu zdravju, ne njegovi naravi. Ko je on to sklenil, te še nisem poznala, in sem se sama tega vešelila, ker mi je do sedaj bolj ugajalo idilično življenje na deželi. Ko pa se je omožila sestra, je začel oče resneje razmišljevati o tem, in kmalu je dobil priložnost, vresničiti svoje misli. Pred nekolikimi dnevi je prišel tuj gospod, katerega je oče vodil po vseh prostorih naše hiše in naših poslopij in po celem našem posestvu, danes pa je dobil od tistega gospoda pismo in mi priobčil z nekim veseljem, da je — 339 našo hišo zamenjal za neko lepo posestvo — Slavikovo — na Češkem.« in v katerem kraju leži to posestvo ?« je vprašal Otokar komaj dihaje. Blizu mesta K., v sosedstvu nekega jako bogatega grofa Dubne!« je odvrnila Kornelija. Otokar je vztrepetal. S početka ga je obšla neka sladka radost, da postane Kornelija njegova soseda. Toda spomnil se je nemilega strijca Ivana in lepi sen je izginil, mesto njega pa se mu je pojavil v duši čuden strah, katerega si s početka niti sam ni mogel raztolmačiti. Ta strah mu dolgo ni pustil izpregovoriti niti besedico. Naposled je vzdihnil: »Ah, angelj moj, težko mi bode ločiti se od tebe, če tudi samo za kratek čas, — toda tešim se s tem, da se sedaj zbližava na našem posestvu in bova imela radi tega pri¬ ložnosti, sestajati se in občevati v javnosti kot dobra soseda, kadar bodem doma, ker jaz sem, draga, nečak prihodnjega tvojega soseda grofa Ivana Dubne!« Kornelija je osupnila in ga presenečeno pogledala. »Ti si torej nečak grofa Dubne,« je vpra¬ šala s trepetajočim glasom, »ali ima ta razun tebe še kakega drugega nečaka?« »Nima — jaz sem razun strijca zadnji moški potomec našega imena!« je odvrnil Otokar. 22 * — 340 Kornelija se je zamislila, nagnila glavico in britko zaplakala. »Kaj ti je, za Boga!« je zaklical Otokar, objel jo in pritisnil glavico na svoje prsi. Dolgo I ni dobil odgovora, ker je začela krčevito jokati. Naposled je globoko vzdihnila in rekla: »Ah, čula sem — kako je pravil oni tuji gospod nekdaj pri obedu mojemu očetu, — da je nečak grofa Dubne — jako pokvarjen in napačen človek, — in da ne bode živel dolgo!« Otokar se je stresel in pogledal obupno proti nebu, zgrabil z desnico v levo stran prsij, kakor da bi si hotel iztrgati srce. Toda zadržal je ljuto bol in vprašal s trepetajočim glasom: »In če bi do sedaj res bil tak, kakor je govoril o meni oni gospod, in če bi se poboljšal, pre- porodil in k dobremu povrnil, ali bi tedaj prezi¬ rala mene, katerega si jedino ti, kakor angelj varuh, obvarovala gotove propasti?« »Ah, ne bi, dragi,« je vzkliknila Kornelija in se mu obesila okoli vratu, »ah, kako ljubim! — Jaz sem se samo zbala za tvoje zdravje — in za tvoje življenje, — ko sem čula, da ne bodeš živel dolgo.« Otokar jo je objel in vzkliknil: »Ah, ne boj se tega, dika, živel bom še dolgo in žrtvoval celo svoje življenje tvoji sreči in najini ljubezni!« 341 — »Kornelija!« se je začul zdaj iz hiše tetin glas. Deklica se je zganila — objela še enkrat dragega — potem pa izginila, a za njo Fanika. Nekoliko dnij po tem sestanku je odpotoval baron Botlev s svojimi v svoje novo domovje na Češkem. Ločitev Otokarja in Kornelije je bila tem težja, ker sta si smela na kolodvoru medsebojna čuvstva izražati samo s solznimi pogledi in glo¬ bokimi vzdihi. A sladka nada, da se vidita kmalu za jesenskih počitnic, do tedaj pa si bodeta po¬ gosto dopisovala, — tešila ju je in jima nekoliko lajšala bol ločitve. Prvi čas po baronovem odhodu sta pobesila oba prijatelja glavo in gledala v knjige, mislila pa Bog ve na kaj. Vaclav je večkrat poskušal utešiti in umiriti svojega pobratima. Ali težko je, tešiti drugega, ko potrebuje tešitelj sam utehe, in tako so bili njegovi poskusi vedno nekako nespretni. Vaclav se je čudil s početka, da se je °d nekaj časa sem ves spremenil, a uvidel je kmalu, da mu je nekako prazno okoli srca, odkar je odšla Fanika. Otokarju pa je bilo še težje, umiriti si ranjeno Sr ce, ker ni samo trpel bol ločitve, ampak začele s ° ga mučiti neke čudne, temne in še nejasne slutnje, ki pa so se v njem vedno bolj bistrile 'n se zjedinile naposled v nemili misli, da bi - 342 — lahko postal strijc nevarnim tekmecem pri mili mu ljubljenki. Nekdaj je priobčil Vaclavu te svoje bojazni. »Kaj ti pride na misel!« je rekel na to Vaclav. »Ali tako slabo zaupaš v njeno zvestobo? Ali misliš, da bi hotel oče prodati srečo njenega življenja?« Predočeval mu je nemožnost tega z um¬ nimi razlogi in s tem sicer nekoliko umiril prijatelja, ali ne samega sebe, ker so se mu za¬ čele zopet in zopet vzbujati iste slutnje. »Za vraga!« si je mislil, »divji grof je zmo¬ žen, storiti vse, in se ne straši nikakega sredstva, da pride do svojega cilja. — Moram biti oprezen!« IV. Nevaren tekmec. Posestvo Slavikovo, katerega je bil zamenjal baron Botlev za hišo na Dunaju, je bilo lepo in rodovitno in nedaleč od gradu sredi bujne in romantične okolice. Gosposki • dvor je stal na precej visokem bregu, s katerega se je odpiral krasen razgled na veličastni Orlovgrad in na po¬ sestvo grofa Ivana Dubne. Dvor je bil še skoraj n ova, jednonadstropna stavba z desetimi prostra¬ nimi in svetlimi sobami. Hlevi in ostale gospo¬ darske zgradbe isto tako tudi fundus instructus so bili v popolnem redu in zemljišča do tedaj dobro gnojena. Zato se je veselil baron že naprej idiličnega življenja in se pridno lotil pomladan¬ skega dela. Njegov grofovski sosed se od začetka ni brigal zanj, da celo potajil se je pred njim, ko & a je baron nekoliko dnij po svojem prihodu hotel posetiti. Vendar pa je grof Ivan slučajno — 344 — izvedel, da ima baron hčerko divne lepote, in ta vest je vzbudila v njem želje, spoznati se čim preje s tem novim sosedom. Odkar je bila umrla njegova soproga Hor- tenza, je obhodil vse dvore češkega in nemškega plemstva, da bi si poiskal novo soprogo. Ali kakor vsak stareji človek, posebno pa vdovec, navadno bolj izbira nego pa mlad veternjak, tako si tudi on ni mogel najti deklice, ki bi mu bila po volji, ker je pri vsaki opazil nekaj, kar mu ni ugajalo. Temu pa je bil najglavniši vzrok ta, da je sedaj sklenil, vzeti samo ono, katero bi mogel ljubiti. Cesar ni doživel v prvem zakonu, je hotel v drugem, in usoda je hotela, da ni čakal dolgo na ta trenutek. Ubogi Korneliji je bilo sojeno, vneti v njem ne sveto ljubav, ampak neizmeren plamen neugasljive strasti in poželjenja, katero je on smatral za pravo in sveto ljubezen. Koj pri prvem sestanku ž njo se je ves izgubil in motril kakor okamenel divno njeno lepoto. »Ona ali nobena druga!« mu je klicalo od onega trenutka v poželjivi duši. Od onega dne je postal vsakdanji gost svojega soseda in se trudil z vsemi silami, da se čim bolj ž njimi sprijatelji. In da je mogel dvoriti mladi baronesi, ni mu bilo žal ne truda, ne materijalnih žrtev. Opazil je sicer koj s — 345 — početka, da se Kornelija ni malo zanj ne zanima, ampak prav nasprotno, da se mu povsod umika z očevidnim gnjusom. Toda prav to gaje bodrilo k še večjemu naporu, in zato je sklenil, dvoriti jej vedno bolj, poleg tega pa si pridobiti čim preje njenega očeta za svoje osnove s kakoršnim- koli sredstvom. Zato je postal pred baronom povsem drugačen človek ter hlinil kaj plemenit in viteški značaj, dober in blag temperament, razsipno da- režljivost, velikosrčnost, redko uljudnost in go¬ stoljubje. Pošiljal mu je na pomoč svoje mnogo- brojne delavce, pomagal mu je povsod s svojim modrim in skušenim svetom pri urejevanju po¬ sestva in pri olepševanju dvora. Kadar ga je Pozval na Orlovgrad in se je baron pozivu od¬ zval, se je štel tako srečnega in stregel mu je tako sijajno in veličastno, kakor da bi prišel sam kralj v njegov grad. Baron je bil radi tega že v veliki zadregi, k e r si ni mogel raztolmačiti, s čim si je stekel tako prijateljstvo pri svojem sosedu. Ker ni zaupal v nikogar, katerega ni bil dobro poznal, je začel kmalu sumiti iskrenost in odkritosrčnost te prijaznosti. A grof Ivan je bil še bolj premeten m je znal urediti vse tako fino in nežno in brez sebičnosti, da naposled baron ni mogel drugega — 345 — misliti, kakor da je grofovo obnašanje proti njemu jedino izraz simpatije in udanosti. Nekega krasnega večera začetkom velikega travna je bil baron Botlev s Kornelijo na Orlov- gradu. Gospoda sta šetala pred gradom, dočim se je Kornelija igrala z malo hčerko hišnega zdravnika. Kar je obrnil grof Ivan razgovor na zakonsko življenje in razlagal baronu, kako je današnji čas težko omožiti pošteno deklico z dobrim mlade¬ ničem, ker je današnja moška mladina večji del pokvarjena in že za rana izprijena. Mislil si je, da je tak razgovor najboljši uvod, s katerim bi začel od daleč namerjati na Kornelijo. — Toda pri tem se je jako varal, ker se je baron prezirno nasmehnil in odvrnil: »Skoraj govorite prav, ako mislite v obče na naš plemiški stan! — A zato je v meščanstvu tem več nepokvarjene in neizprijene telesne in duševne moči in raznih krepostij, katere pri nas plemičih, žal, ginevajo bolj in bolj. Radi tega bi mi bilo skoraj ljubše, če bi se mi druga hči omožila s kakim poštenjakom meščanskega stanu nego s kakim plemenitim zapravljivcem in pustolovcem, dasi — —« »Vi bi jo torej hoteli omožiti z neplemičem,« je zaklical grof jezno. - 3+7 »Zakaj ne?« je odvrnil baron mirno. »Sklenil sem v tem vprašanju prepustiti izbero samo njej, - kogar izvoli ona, ta bo tudi meni dobro došel, samo ako je sicer pošten, če bi tudi bil meščan- ! skega stanu.« »Prav ste sklenili, dragi baron!« je rekel grof in se silil na smeh, »ker naša mladina ve¬ činoma ni vredna niti neslanega kropa! Glejte na primer mojega nesrečnega nečaka! Ali ni to 1 pravi izrod človeštva, katerega se moram uprav sramovati, da je moj sorodnik, in poleg tega še jedini sorodnik na svetu! — A iz tega ne sledi, da med nami ni vrednih mož zrelejše dobe, polnih m odrij) skušenj, katerim bi se mogla poveriti sreča najplemenitejše deklice.« Baron se je zmedel, slutil je prilično, kam n amerja sosed. Zato se je naredil, kakor da ga n ' prav čul, in ni odvrnil besedice. Oba sta šetala še nekaj časa molče in Oglobljena vsak v svoje misli in se naposled razšla z raznimi čuvstvi. Baron je krenil s Kornelijo peš proti zapadu ‘ n se zahvalil na ponujeni kočiji, mene, da jima bode tako krasnega večera bolj ugajalo, ako gresta peš do doma. Šla sta po ravni cesti kraj tapele in se spustila v dolino, za katero se jima l e prikazalo Slavikovo, ki se je belilo in lesketalo v srebrni mesečini izmed visokih topolov in — 348 — smrek. Med potom je skakala Kornelija, pela in ščebljala kakor vesel škrjanec, dočim je oče ko¬ rakal zamišljen in sklonjene glave poleg nje. Kar jo je vprašal: »Kako to, zlato moje,da si mi včasih objestna kakor malo dete, včasih pa zopet žalostna in otožna, kakor da bi se ti po¬ topile ladije ?« »Eh, dragi papa,« se mu je nasmejala, »kakor ne more biti vedno lepo vreme, tako tudi človek ne more biti vedno vesel!« Oče ni slutil, da se raduje jutrajšnjega dneva, katerega bi imelo priti po njenem računu pismo od milega Otokarja. Njena radost je raz¬ vedrila tudi njega in neprestano se šaleča sta prišla domov nekako neobično vesela in zado¬ voljna, kakor da sta našla na potu srečo, ki sta jo že davno zaman iskala in po njej hrepenela. Ugibaje, kaj neki jej bode pisal Otokar, je zaspala Kornelija z blaženim nasmehom na obrazu. Sladki sen je vznesel njeno nedolžno dušo v neznane divne kraje, prikazaje jej mile slike raj" skega blaženstva v naročju milega Otokarja! Ko pa je zasijalo jutro, je skočila brzo iz postelje k oknu, da bi videla, ali ni že prišel listonoša. Potem se je brzo oblekla, šla na dvo¬ rišče in pričakovala pod lipo starega Frana. Medtem je šetal grof Ivan Dubna že na svojem vrtu in naposled krenil po severni cesti - 349 — proti mestu K. Ko je tako hodil prekrižanih rok in dihal sveži jutranji zrak, je opazil od daleč starega Frana, ki je šepal njemu nasproti. Bil je to star, šepav invalid izza francoskih vojn, ki je raznašal liste na bližnja posestva. »Ali imaš kaj zame?« mu je zaklical grof od daleč. »Imam, grofovska svetlost, — novine in froje pisem,« je odvrnil Fran, drže v jedni roki mastno kapo v drugi pa novine in pisma, ki jih je bil izvlekel že med potom iz torbe. Grof jih je vzel in mu podal Srebrnjak, Fran pa se je ponižno poklonil in odšepal dalje. Kar je zaklical grof: »Ej Fran, stoj, dal si mi baronove novine, moje so menda še v tvoji torbi!« Fran hiti nazaj, a med tem je zapazil grof pod zavitkom baronovih novin pismo z napi- s °m : „Gospodični Faniki Fialtkovskovi na Sla¬ vkovem." »Grom in strela, to je Otokarjeva pi¬ sava !« si je mislil in se zagledal v pismo, potem P a zaklical pismonoši: »Tu imaš baronove novine, Fran — to Pismo pa, ki je bilo v zavitku, pusti meni, tu lrn aš zanj deset cekinov!« Fran se je zmedel in pogleda! sedaj v grofa sedaj pa v rumene cekine. Potem je globoko vzdihnil, se popraskal za ušesom in rekel: »Naj — 350 — I bode, kakor zapoveduje vaša svetlost — če tudi mi je težko storiti tak greh, ki prinese Bog ve kake posledice onemu, ki je ta list pisal.« »Ah, kaj govoriš!« je odvrnil grof in se smejal. »Ne ubijaj si glave radi tega, — kaj pa more biti važnega v pismu, pisanem baronovi sobarici? — Ničesar— kakor nekoliko ljubavnih fraz kakega krojaškega pomočnika, ki se je ž njo morda seznanil na Dunaju. Mene pa jako zani¬ majo take ljubavne tajnosti — in zato ti dam za vsako tako pismo deset cekinov! — Razun tega pa te gospodski nadarim, ako bodeš pameten! — No, ostani malo, nisva še gotova, mislim to burko nadaljevati in zato bi rad zvedel, kaj mu bo ona pisala! Kadar torej iz tega pisma izvem ime njenega ljubovnika, potem bova prežala tudi na njegova pisma! Ha, ha, ha, to bo zame lepa zabava — in kadar se tako dovolj našaiim, potem se sam potrudim, da se vzameta in da postaneta srečna! — Pridi torej k meni, ko se boš vračal s Slavikovega, da se pogovoriva radi tega bolj natanko! — Ali si me razumel?« »Sem,« je odvrnil Fran žalostno, šel dalje in si neprestano belil glavo, da bi našel pr aV ' vzrok grofove radovednosti. Ko je bil že blizu Slavikovega, mu je p r '" skakala nasproti baronesa Kornelija in mu že od daleč klicala: »Ali je kakšno pismo za mojega očeta ali za — Faniko — dragi Fran?« Listonoša se je zmedel in odvrnil z za¬ molklim glasom: »Danes ni ničesar drugega kakor te novine.« »Ali ni kakega pisma? — Poglejte bolj v torbo, morda ste ga kam založili!« »Zaman bi bilo, ker ga res ni!« »Morda je zakasnilo in pride jutri!« se je tešila deklica in se zagledala žalostno v daljavo. Naenkrat se jej je obraz razvedril. Zaupljivo je Pogledala starca in rekla: »Dragi Fran, nekaj bi vas prosila, ali ne izdajte me nikomur! — Kadar Pdde kako pismo za mojo služabnico Faniko, Prinesite mi ga hitro, kadarkoli pride! — Tu imate tri Srebrnjake, napijte se na moje zdravje!« »Ne, za Boga, ne vzamem,« je zaklical Fran Prestrašen in nadaljeval mirneje: »Dovolj ste mi Podarili sedaj — bilo bi preveč, ker nisem za- služil toliko! Tu so novine za gospoda barona, moram dalje! Poljubljam roko, tešite se svetla baronesa! — Kar ni prišlo danes, pride morda i u tri, in kadar pride, prinesem ga koj v vaše bele roke! Oddaljeval se je z vedno daljšimi koraki m odšepal po brdu kakor hitro je mogel, otresaje Se zaman bremena grešne zavesti, ki ga je začela moriti tem bolj, ker je bil sedaj prepričan popol- Uorna, da ono pismo z Dunaja ni bilo namenjeno - 352 - Faniki, ampak dobri angeljski baronesi, ki mu je darovala že toliko trdih Srebrnjakov Zdelo se mu je, da je prodal dušo vragu in da ga cekini v žepu vedno bolj pečejo in mu sedaj nakrat prigore do kostij. »Gorje Fran, kaj si storil na svoje stare dni!« je zaklical in hitel proti Orlovgradu. »AH Bog je milostljiv in mi da moči, da popravim svoj težki greh in se ga kesam. Vržem mu ce- ! kine pred noge in zahtevam nazaj ono nesrečno , pismo in dam ga — « »Komu?« je zagrmel na to grmeč glas, in izza grma je stopil pred njega na cesto — grof Ivan. Fran se je stresel in v prvem strahu skočil, da bi pobegnil. »Kam pa češ, budalo, stoj in hajdi za mano! ; je zagrmel zopet grof, in Fran je obstal kakor šiba, pa odšepal za grofom na grad. Tam sta oba dolgo šepetala za zaklenjenimi vrati, in ko je naposled Fran prišel ven in se napotil proti mestu K., se mu je bila vest zopet umirila, z obraza pa mu je sijala radostna b' komnost. Medtem je preobračal grof Ivan ono pismo, ki mu je prišlo zjutraj slučajno v roke, in zlobno smejal in mislil pri sebi: »Ha, ha! to j e krasna, zanimiva šala! Ti, Otokar, si torej moj tekmec, ti si vzrok, da ona beži pred menoj — 353 kakor pred kakim strašilom! — A le čakaj, najdem leka za tvojo ljubezen, kadar te povabim na — svojo poroko, ha, ha, ha!« Preoblekel se je hitro, vtaknil pismo v žep in se odpeljal na Slavikovo. Tja prišedši je prosil barona, naj mu dovoli razgovor na štiri oči. Pri¬ občil mu je na kratko, čemu je prišel danes slučajno na sled in hlinil iskreno sožalje. Baron je bil ves potrt. Do sedaj je slišal o Otokarju samo slabe stvari, posebno iz ust njegovega strijca. Poznal ga je torej po glasu kot pravega vraga pokvarjenosti, brezsrčnosti in zmote. — In taka grdoba se je drznila, hoditi za njegovo hčerko, — za nedolžno lilijo, katero je vzgojil s tolikim požrtovanjem in toliko ljubeznijo! Zagrabil se je z obema rokama za sivo glavo ' n tekal po sobi. V tem pa se je oglasil grof Ivan : »Ne obupajte, dragi baron, vedno je še u Panja za rešitev vašega deteta. Jaz sem se vedno zanimal za blagostanje vaše rodbine in sem tudi sedaj našel sredstvo, s katerim bi se obrnilo vse na bolje, samo ako poslušate moj svet.« Baron ga je dvomljivo premeril, dočim je S r °f mirno nadaljeval. »Zdi se mi, da jej je on čisto zmotil glavo. — Zato morate biti oprezni, tar bi zgrešili svoj cilj, ako bi se prenaglili in niorda s silo postopali proti njej. Prvo je, da z »Slovanska knjižnica«, snopič 111. — 354 — njo občujete kakor dosedaj in da se delate, kakor da bi ničesar ne vedeli o tem. Drugo pa, da privolite v to, da se vsa bodoča njuna pisma ustavljajo na pošti v K. Baronesa se bo spočetka čudila, — pozneje pa se bo radi tega jezila, morda nekaj časa tudi žalovala, — naposled pa vendar povsem pozabi nanj.« »Ali ni mogoče, da jo on res istinito ljubi in da bi se mogel še poboljšati ?« je vprašal baron naglo. »Ha, ha, ha,« se je nasmejal grof, -pobolj¬ šati, — kje pa se je še volk spreobrnil v krotko ovco ? Oh, kako bi bil srečen, ko/ bi bil drugačen človek in ko bi mogla postati vaša dobra in angeljska hčerka član moje obitelji! A tako vam moram, žal, sam reči, da je za njo bolje, ako vzame zadnjega neplemiča — nego njega!« Baron se je zamislil. V glavi so se mu mo¬ tale različne misli. — Kje je prava istina? — ^ v njegovih besedah — ali v mojih slutnjah? si je mislil in privolil naposled s težkim srcem v grofov predlog in mu obljubil, da bode delal j po njegovem navodu. Spremil ga je potem sklonjene glave do kočije in se mu nekako kislo zahvalil za »prija- j teljski svet«. — 355 — Ko je sedel grof Ivan že na vozu, se je ozrl še enkrat na Slavikovo, zagledal se za tre¬ nutek na lesene strehe pojedinih poslopij, po¬ kazal bele zobe s hudičevim nasmehom in si mislil : »Čakaj, čakaj, stari lisjak — spodbadaš me s svojim sumom, da moram hiteti! Zato ti priredim bakljado, po kateri privedeš sam svojo hčerko pod mojo streho in — v moje naročje!« 23 * v. Obljubljena bakljada. Tistega dne ni mogla najti Kornelija nikjer miru in je premišljevala sem ter tja, kaj bi bilo vzrok, da ni dobila danes Otokarjevega pisma, ki bi moralo, po njunem dogovoru, prispeti prav danes ! Težke slutnje so jej obletavale dušo cel dan — posebno pa po noči, ko so legli že vsi k počitku. Legla je sirota sicer tudi ona in priporočila se prej bogorodici, — a ni mogla zaspati, ker se jej je vedno zdelo, da visi nad njo grozna nesreča. Poleg tega pa je začel zunaj tuliti močen veter in kadar so se stresla okna, se je prestrašila, misle, da je dragi na naglem umrl, pa je prišel, da se jej javi-! — Naposled jo je vendar prevla¬ dalo globoko spanje, in tako je spala približno dve uri mirno in čvrsto. Nakrat pa jej začnejo - 357 - preletavati dušo grozne pošasti, zlagaje se s čud¬ nimi zunanjimi pojavi in zvoki, katere so mogla čuti njena čutila samo na pol v spanju. Zdelo se jej je najprej v spanju, da se je za njo nekaj posvetilo, potem pa da je švignil velik plamen, ki jo je gnal proti Orlovgradu, odkoder se je nakrat začul hrum ljutega boja in klanja ob zvokih bobnov in cerkvenih zvonov. Začela se je odtegovati in umikati nemilim sanjam, ko je naenkrat pritekel v sobo oče, na Pol oblečen, in zavpil: »Vstani, zlato tnoje, — hitro se obleci, — reši, kar moreš, propali smo, ~ glej ogenj, ki se prime kmalu tudi hiše!« Kornelija je skočila iz postelje in se pre¬ strašila, ko je videla skozi okno silni plamen, ki je švigal iz zadnjega poslopja, katero je bilo na¬ polnjeno s slamo, in ker je vlekel veter, je začel že lizati bližnje shrambe. Tik shrambe pa je stal dolg hlev, in ako bi se užgal ta, je uničena tudi blizu stoječa hiša. »Hiti, hiti, dete moje, in kadar se oblečeš, Pošljem ti nekoliko slug, da zmečejo dragocenejše r eči dol na dvorišče, kjer jih bode pobirala Fa- n, ka s posli in jih nosila na kup, ti pa pazi na *°> da ničesar ne pride v zgubo, jaz moram gle¬ dati, ali bi se še kaj dalo rešiti!« To rekši, je odhitel baron kakor besen. Kor- ne bja se je hitro oblekla, tekla v drugo sobo, — 358 — da bi zbudila staro, gluho teto in začela potem s pomočjo sluge spravljati dragocenejše reči skupaj in jih metati skozi okna na dvorišče, V tem so začele goreti shrambe in kmalu za tem se je kadil južni del hleva in skoraj je stalo tudi to poslopje v plamenu. Pomoči ni bilo nobene. Dve stari brizgal- nici, ki so ju pripeljali kmetje, sta bili zarujaveli in pokvarjeni in ju ni bilo mogoče rabiti. In ako bi bili tudi dobri, kaj bi pomagali pri takem vetru, ki je gonil plamen od jednega poslopja na drugo. »Pojdi sedaj dol, dete moje, kmalu se vžge tudi hiša!« je zaklical baron Korneliji, ki se je prikazala pri oknu. Ona ga je ubogala, stekla po stopnjicah in se zagledala za trenutek v silno množico, ki je bila prihitela od vseh stranij, in v veličanstveni požar, od katerega je bila razsvet¬ ljena vsa okolica. V tem se je začul naenkrat grozen vzklik iz hleva, kateremu je že gorela streha s silnim plamenom. Vsi so pogledali tja in se prestrašili, ko so tam ugledali grozen prizor. Pri nekem oknu hleva se je prikazal za železnim omrežjem, s pl a ' menom obdan človek — gorečih lasij in črnega obraza. 359 — Sedaj je tekel k oknu, zagrabil omrežje z vsem naporom, da bi ga strl, sedaj pa skakal kakor besen in se naposled ni prikazal več. Bil je baronov konjar. Požar ga je dobil v trdem spanju, v grozni zmešnjavi pa nikdo ni mislil nanj. »Za menoj, kdor je junak !« je zaklical baron na ves glas in tekel proti hlevu. Kornelija ga je hotela ustaviti, toda iztrgal se jej je, zagrabil se¬ kiro in dirjal še s tremi slugami v hlev, dasi se je že valil dim na odprta vrata. Minulo je neko¬ liko trenutkov grozne tišine, dokler se ni čulo udrihanje sekire na notranjih vratih. Skoraj potem se je prikazal zopet baron ves črn in hudo ope¬ čen, za njim pa sluge, ki so nosili brezzavestnega konjarja. Množica je veselo klicala in slavila baronovo junaštvo in požrtovanje, Kornelija pa je poklek¬ ala in hvalila Boga, da jej je obvaroval očeta. A v istem trenutku se domisli, da je gori poza¬ bila v omari svoj molitvenik, v katerem je imela shranjene lase pokojne matere — poleg Otokar¬ jeve podobe — in nekoliko njegovih pisem. Pogledala je v očeta, ki se je sedaj bavil z brezzavestnim hlapcem, klečal pri njem in polival 2 vodo zažgano srajco in lase, skočila v hišo in tekla po stopnjicah, da poišče te svete in mile spominke. — 360 — Prišedša gori je hitela v svojo spalnico, a okamenela od groze, ko je ugledala v svetlobi požara staro teto, kakor je klečala sredi sobe in glasno molila. »Gorje, za Boga, tetka, bežite — bežite doli, kmalu bo tudi hiša v plamenu!« je viknila de¬ klica in se napenjala, da bi vzdignila starko. A ta jo je pogledala s strašnim izrazom in vzklik¬ nila pogledavša kvišku: »Moja molitev prodre do neba in ogenj ugasne!« Kornelija se je zgrozila, ko je videla, da je menda starka vsled silnega strahu izgubila pamet. Prijela se je za glavo in hitela v tretjo sobo, da bi si poiskala svoj molitvenik. V tem se je začul zunaj gromovit prask. Kornelija je tekla k oknu in videla, da so se zrušila bruna dogorelega hleva. Velik plamen je švignil kvišku in razsipal na vse strani, posebno pa proti hiši, neštevilne iskre, goreče trske in cele kose gorečih ogorkov. Kornelija je divje brskala po omari, išče med zapuščenimi rečmi svoj molitvenik. V veliki naglici je bila pustila za seboj velika vrata odprta, in ko se je zrušila dogorela streha hleva, je zanesel veter nekoliko žerjavice pod lesene stopnjice. Vsled silnega pre¬ piha so začele goreti in so kmalu upalile tudi leseni hodnik in prednje sobe. — 361 — »Joj, za Boga — kdo je pustil vrata od¬ prta?« je viknil baron, ko je videl, da gorijo stop- njice. »Kje pa je Kornelija?« je vzkliknil še glas¬ neje in ves otrpnil. »Meni se zdi, da sem jo videla, kako je malo prej bežala gori!« je odgovorila neka žen¬ ska iz množice. »Gorje — gorje!« je zavpil baron in se za¬ grabil z obema rokama za glavo, »pomagajte, gorje, — po njej je, ako se jej hitro ne pomaga, ~~ dim se vali že na okna!« Prislonili so lestvo ob zid — a gorje! je bila za dober seženj prekratka. Ko je baron to videl, se je zaletel, da bi skusil skozi plamen re¬ šiti svoje dete, kar se je naenkrat začulo drdranje vedno bliže in kmalu se je pripeljal v kočiji grof Dubna, za njim pa tri brizgalnice in nekoliko voz Polnih delavcev. »Gorje, pomagajte, grof,« je viknil baron in kazal z roko proti oknom prvega nadstropja, ogorje, Kornelija je gori.« Grof je skočil z voza, vzel dolgo in močno vv, ki je imela na koncu privezano težko železno kljuko, jo prijel in vrgel z močno desnico proti jednemu oknu. Kljuka je srečno prijela in grof l‘ e poskušal, ali dovolj drži, in je splezal po vrvi kakor veverica in izginil v dimu, ki se je vedno bolj valil na okno. — 362 — Z okna je skočil v sobo in tekel, da bi si poiskal sladko deklico. Sredi sobe pa se je iz- spodtaknil ob nekem truplu in padel. »Gorje, to je ona, ubožica!« si je mislil in skočil zopet na noge, prijel telo z močnimi ro¬ kami in je odnesel k oknu, a ko je spoznal v svetlobi staro bledo lice Kornelijine tete, jo je vrgel Ijuto na tla in hitel besen v drugo in potem v tretjo sobo. Tu je našel Kornelijo brezzavestno od silnega dima, vzdignil jo čvrsto in jo naložil na ramena in hitel nazaj k oknu, skozi katero je prišel. Z levico je držal sladko breme, z desnico pa prijel za vrv in se polagoma spuščal skozi okno. — »Rešena je!« je zaklical gromovito dol, dvig¬ nil deklico kvišku in jo kazal množici. »Rešena je!« se je odzvalo ljudstvo z urne- besnim klicanjem, potem pa se je spustil grof Ivan dol in položil deklico rahlo na travo. Baron je pokleknil kraj nje, pritiskal njeno glavo na svoje prsi in hvaležno vzkliknil: »Oh, grof, celo življenje se vam ne morem dovolj zahvaliti, da ste mi rešili sladko moje dete! — Kje pa je uboga moja sestra?« Začeli so starko iskati in klicati, — a zaman. V tem pa so se rušila težka bruna s silnim prasketanjem in od tega prasketanja se je prebu¬ dila Kornelija iz omotice. Ko je zagledala očeta, ga je objela okoli vratu in se polagoma dvignila z njegovo pomočjo. »Joj, kje je teta?« je vprašala sedaj tudi ona. »Ni li prišla dol?« »Nikdo je ni videl,« je odvrnil oče z za¬ molklim glasom. »Ah, torej je ubožica gotovo zgorela!« je vzkliknila deklica jokaje. — Videla sem jo še gori, ko je klečala sredi sobe, molila na glas in se ni dala spraviti z mesta!« V tem se je zrušilo tudi podstrešje z gro¬ movitim bobnenjem, ogromen plamen je švignil P r oti nebu, množica pa je sklenila roke in se zgražala nad usodo uboge starke. »Strašna nesreča vas je poiskala, dragi baron!« je rekel na to grof Ivan in si močil odrte roke v skledi hladne vode, »ali ne veste, kako je nastal ogenj?« »Bog ve!« je odvrnil baron in mignil z ra¬ meni, »morda radi neprevidnosti kakega hlapca.« »Strašno — grozno!« je nadaljeval grof z •zrazom najiskrenejšega sočutja. »In še pri takem Ve tru, to je moralo samo tako vzplamteti — jaz sem z vso naglostjo hitel, ko sem slišal pokanje Pušk, da vam priskočim na pomoč, da bi vam morda rešil še dvor, a sem žal vendar zakasnil! " A ne zgubljajmo časa tukaj. — Vi ste, dragi — 364 — sosed, sedaj brez hiše in pohištva, — ne zame¬ rite mi torej, ako vam ponudim svoje prostore, kjer mi boste s svojo hčerko in celo družino mili gostje do tedaj, dokler si ne sezidate novega domovja. — Idimo torej, noč je pred zoro hladna, tukaj bi se mogli še prehladiti!« Baronu ni preostajalo drugega, kakor vzpre- jeti to ponudbo. Naložili so torej rešene reči in posle na ostale vozove, baron pa je sedel s Kornelijo v grofovo kočijo, in cela vrsta voz je krenila tužno in tiho proti Orlovgradu, obsjana z zadnjimi plameni požara, podobna nesrečnikom, ponesrečenim v vojni, ki ostavljajo žalostnega srca opustošeno svoje domovje. VI. Dvomljiv uspeh. Po oni nesrečni noči so nastali tužni dnevi za ubogo Kornelijo. Otokar se ni zmenil za njo, poleg tega pa je s strahom opazovala, da se jej je grof Ivan vedno bolj približeval in se trudil Pd vsaki priliki, posebno pa pri mizi, da bi po¬ nižal z grdim obrekovanjem Otokarja pred njo in pred njenim očetom. Naposled so jej bile te neprestane muke že preveč in se je odločila, sto¬ riti jim konec in si poiskati miru v tihih zidinah kakega samostana. In česa bi se tudi mogla nadejati na tem sy etu, na katerem so se jej pogreznile v rani §rob najslajše nade mladosti ? Kolikokrat je že Pisala Otokarju, ga prosila in zaklinjala, naj jo umiri s kakim pismom, a vendar ni dobila ne besedice odgovora! — Dolgo se je odtegovala nemili misli, da se jej je izneveril. A naposled jo je ta misel prevladala in svitala jej v duši tužno — 366 — uverjenje, da on ne mara več za njo in da je pozabil že davno na njo v naročju druge, - mili, sladki Otokar, za katerim je koprnela z vsem ognjem nedolžnega srca, — z vso silo prve čiste ljubezni. Nekega večera je zaplakala pred očetom in ga prosila na kolenih, naj jej dovoli iti v samostan usmiljenih sester v Pragi. Baron se je presenetil, ko je čul to nena¬ dejano prošnjo. — Ko je izvedel pravi razlog, jo je tešil in jej iskreno predočeval, da bi sama hitela v nesrečo, ako bi vzela Otokarja, ki je že izgubljen in zapuščen od Boga in od ljudij. »Ti nisi vstvarjena za samostan, sladko moje dete,« je končal in jo nežno miloval, »ampak vstvarjena si, da osrečiš s svojim dobrim srcem vrednega moža — vnednišega nego je Otokar! Kako pa bi mogla ostaviti mene na stare dni samega in brez vsake pomoči?« »Oh ne, dragi oče,« je vzkliknila ona, »osta¬ nem pri tebi — dokler bom mogla!« Med tem je bil grof Ivan sklenil, skušati, da bi prišel do svojega cilja, ker se je bal, da bi kdo ne zasledi njegove spletke. Imel je sicer razun Frana še nekaj vohunov v K., ki so na tamošnji pošti prežali na vsako pismo, ki je prišlo od Otokarja z Dunaja, ali pa, ki ga je oddala Fanika ali Vaclavova mati, stara Flrubikovka. — 367 — Toda kdo mu je mogel jamčiti, da bi ne našel vendar svojega cilja kak list po drugem potu — posebno ako bi se moralo,spletkariti dalje časa? Zato je sklenil, uresničiti hitro svoje namene, s kakoršnim koli sredstvom, kadar bi pa postala ona njegova, naj bi se svobodno vse izvedelo. | Osrčil se je in šel nekega dopoldne k ba¬ ronu. Ta je koj zapazil, da mora biti nekaj po¬ sebnega, ker je bil grof oblečen nekako neobično fino in elegantno, in res je kmalu začel svečano pripovedovati, kako se je moral odločiti, da se oženi drugič, kako si je do sedaj zaman iskal vredno soprogo — in da bi tega ne storil, ako bi ga ne silila dolžnost, skrbeti, da ne izmre rod, ker je Otokar propal in je že z jedno nogo v grobu! Na to je fino prešel na Kornelijo, hvalil in slavil njeno lepoto in krepost, in takoj mu je vzplamtelo srce s silno in navdušeno zgovor¬ nostjo, s katero je predočeval začudenemu starcu neizmerno svojo ljubezen do nje, zaklinjaje mu z vsem mogočim, da posveti celo svoje življenje jedino. njej, da jo vedno bolj osreči, — in na¬ posled ga je formalno prosil, naj mu da njeno r oko in naj ga s tem povzdigne do najsrečnejšega človeka. Barona ta prošnja ni bila iznenadila, ker jo l'e videl že davno naprej. A kakor bi se je bil veselil, ko bi bil L gotov, da bi se jej mogel — 368 — odzvati brez nevarnosti za srečo svojega deteta, toliko ga je sedaj mučilo prepričanje, da hči nikdar drage volje ne vzprejme te ponudbe. Zato se je v prvem trenutku razburil in molčal dolgo časa, gledal v tla in si gladil dolgo sivo brado. Potem je pogledal grofa iskreno in smelo in od¬ vrnil : »Vaša častna ponudba me je malo razbu¬ rila, ker res ne vem, ali bi se je veselil ali bi je bil žalosten. Toda naj bo, kakor hoče, — ne morem se vam dovolj zahvaliti na vašem za¬ upanju, ki ga gojite do mene v tem vprašanju; vsled tega upam, da mi ne zamerite, ako go¬ vorim tudi jaz z vami odkritosrčno! — Jaz sem vam že enkrat rekel, da prepustim svojj hčeri, naj si izbere moža, kadar pride čas in volja za možitev, in da je ne bom silil, vzeti koga, ki ni po volji njenemu srcu. Zato mi je jako hudo, da vam moram iskreno reči, da je malo upanja. Saj ste do sedaj lahko tudi sami opazili, da je ona, žal, ravno vam, ne vem zakaj, jako malo naklonjena!« Grofu se je stemnil obraz, dočim je baron mirno nadaljeval: »Jako težko mi je, vam iskreno povedati, da vam ne morem obetati ničesar go¬ tovega, dokler ne čujem, kaj ona misli o tem! Kar se tiče mojega vpliva, vam dam besedo, da poskusim vse mogoče, da jej naklonim srce za vas, — in ako se mi to posreči, vas vsprejmeffl z veselim srcem kot milega zeta!« - 369 - Te besede so grofa umirile, ker je sam videl, da za danes ne more iskati več. Zato je vstal in se poslovil od barona z navidezno prijaznostjo. Po tem razgovoru je šel baron v Kornelijino sobo in jej nežno priobči grofov namen. A jedva je to spregovoril, je ona prebledela, stegnila roki daleč pred se, obrnila obraz strani z izrazom straha in zaklicala s presunljivim glasom: »Ne, ~ ne nikdar, ako me nočeš ubiti, ne govori mi ničesar o tem !« Tihe solze so jej oblile bledi obraz, britko je zajokala in jok se je kmalu pretvoril v krče¬ vito ihtenje. Zato je baron sedel povešene glave in razmišljeval, kaj naj stori sedaj. Spomnil se je svoje obljube in jo nagovarjal, naj dobro pre¬ misli kaj dela, predno odrine od sebe veliko in nenadomestljivo srečo, ki se jej sedaj tako lepo Ponuja, — naj dobro uvažuje, kakšen dobiček bi bila ta zveza ne samo za njo in za njega, ampak s časom tudi za celo rodbino — in naj ne po- za bi plemenite pomoči in požrtovanja grofa ivana, s katero jih je izvlekel iz nesreče in njej oelo življenje rešil pri nesrečnem požaru. Kornelija ga je poslušala vedno mirneje, Potem je vstala, prekrižala obe roki na prsih in rekla svečano: 'Evo me, dragi oče, žrtvuj me svobodno, ali pomni, da me ne bodeš videl »Slovanska knjižnica«, snopič 111. — 370 — dolgo žive, zaželjena smrt me kmalu osvobodi teh neznosnih muk!« Zaslišavši te besede, je otrpnil baron od boli, pritisnil jo na svoje prsi in vzkliknil oča¬ ran : »Ah, sladko moje dete, zaklinjam se pri Bogu, ki mi je razsvetil pamet v tem trenutku težke skušnje, — da te ne bom več silil k ni¬ čemur, kar bi motilo mir tvoje duše, in hočem rajši umreti nego pa videti, da si postala nesrečna radi moje volje! Ali kaj naj počneva, ako naju začne grof sovražiti, o čemur ni dvoma, ako nama odpove svojo nadaljno pomoč? — Morala bova prodati pusto zemljo pod ceno, kaj pa potem ? — Ali naj greva na Hanoveransko in tam živiva od milosti ošabnega zeta?« »Ah, mili oče,« je vzkliknila veselo Korne¬ lija, »ne boj se za najino bodočo usodo 1 Samo beživa od tu — ker sreča se nama povsod prej nasmeje nego tu! In ako tudi ne bova imela nikake pomoči, delala bodem jaz noč in dan in prislužim si toliko, kolikor bova potrebovala za vsakdanje življenje!« Baron je vzdihnil, jo poljubil na čelo in rekel svečano: »Naj bo tvoja volja. Bog mi j e priča, da bi rajši gladoval nego pa videl tebe nesrečno radi mene!« Drugega dne je prišel grof Ivan po od¬ govor. Dočim se je obnašal pri včerajšnjem posetu nekako negotovo, je kazal danes drzovito smelost, kakor da bi ne dvomil o svoji zmagi. Baron se je zato v začetku zmedel, a se brzo zopet osreil in izjavil grofu iskreno, da je bil ves trud brezuspešen, ker ga Kornelija noče za nobeno ceno vzeti. Grof se še sedaj ni razburil, dasi mu je iz očij zasijal svit peklenske zlobe in radosti. Zasmehujoče je poglegal barona in vprašal: »Vi imate torej tako malo vpliva do nje, da je ne morete pripraviti k možitvi, ki bi bila tako koristna za vas in za celo vašo rodbino?« Baron je zardel od jeze in razjarjen odvrnil: »Oprostite gospod, — kjer se gre za srečo otroka, mora jenjati vsak materijalen dobiček!« »Ali je to vaša zadnja beseda?« je vprašal grof zbadljivo. »Zadnja!« je zagrmel baron in vdaril ob mizo, »mislim, da sem vam povedal svoje mnenje dovolj jasno.« »No, prav!« je rekel grof Ivan s strašnim Pogledom, »ker je tako, moram tudi jaz govoriti z vami drugače!« To izustivši, se je zravnal in rekel, nagla¬ si 6 ostro vsako posamezno besedo: »Jaz grof *-*ubna — prosim — ne več barona Botleva, artl pak — pobeglega poljskega zarotnika proti — 372 — i ruski vladi — grofa Kraszinskega naj mi da — roko svoje hčerke Kornelije!« Te besede so strašno vplivale na ubogega starca. Zrušil se je na stol in šepetal : »Propala sva — ah propala sva!« ( »Niste, dragi prijatelj,« je reke! grof Ivan in priskočil k njemu, da bi ga podpiral, da bi se ne bil zrušil. »Ne bojte se ničesar, — vaše skriv¬ nosti ne ve nihče razun mene! — Ko vam je pogorel dvor, sem našel slučajno vaš dnevnik, pisan s šifriranim pismom. Dolgo sem se mučil, da sem sestavil smisel vaših kljuk, katerim sem ; še le sinoči našel pravi ključ! — Vaše često do- I pisovanje s poljsko emigracijo pa svedoči, da ste še vedno v zvezi z revolucijonarno stranko! Od vas torej zavisi vsa sreča vaša in vaše stranke, kateri bi mogli še mnogo pomagati iz tega po¬ zabljenega kota, kjer vas ni iskal nikdo in bi vas tudi ne bil našel! — Dajte mi torej roko svoje hčere, jaz vam pa vrnem vaš dnevnik, — in vaša tajnost ostane tudi moja dokler sem živ!« »Premagan sem!« je šepnil starec, ki ni bil nikdo drugi nego grof Kraszinski, slavni poljski rodoljub in borilec za svobodo svojega naroda. Dvignil se je s stola, ponosno se zravnal, pogledal grofa Ivana s pogledom, polnim prezi¬ ranja, in nadaljeval: »Moja hči je vaša! — Žrtvo¬ vala se bo za spas domovine, a pod tem pogo- — 373 — jem, da ne izdaste te tajnosti dokler ste živi, sicer vam prodre moja svinčenka skozi glavo! — Sila zakon menja, tako se moram pokoriti tudi jaz vaši sili, katero ste pridobili nad menoj, a ne s poštenim, ampak jako podlim in sramot¬ nim orožjem!« »Eh, kaj hočemo — v ničvreden les slab klin!« je odvrnil grof Ivan in zardel. »Meni bi bilo jako drago, da se konča ta zadeva čim preje. Zato vas prosim, da mi priobčite privoljenje vaše hčere!« »Naj bode tudi to!« je odvrnil Kraszinski prezirno, »izvolite tukaj počakati!« To rekši je odšel v Kornelijino sobo in jej priobčil na kratko z ginjenim glasom, kar se je dogodilo, razlagaj e jej, da sedaj ni drugega pota kakor žrtvovati se za domovino!« Ko je Kornelija čula, kaj je, je prebledela in vstrepetala, sklenila roki, pogledala proti nebu, padla na kolena in zaklicala: »Ah, oče nebeški ~~ ki si mi dal srečo, — ti si mi jo zopet vzel, ~~ slavljeno bodi tvoje ime! — A usmili se nas in stori, da ne bo zastonj težka žrtev, ki jo žrtvujem za nesrečno milo domovino! Nato je vstala, podala očetu trepetajočo roko in šepetala: »Njegova sem - pelji me k njemu !« — 374 — Ko jo je oče privedel tako potrto in bledo pred grofa Ivana, je ta otrpnil in se mu je zdelo, da je tudi njegovo kamenito srce začutilo za tre¬ nutek sožalje do nesrečne deklice. A v tem mu je zopet vzplamtela neugasljiva želja in nagnenje za to divno mučenico. Priskočil je k njej — za¬ grabil jo za roko, poljubil jo iskreno in vzkliknil, dvignivši desnico proti nebu : »Ah, angeljska gro¬ fica, zaklinjam se vam pri živem Bogu, da me je k temu činu privedla jedino neizmerna ljubezen do vas !« »Vaša sem!'« je šepnila Kornelija, »vaša sem, ali — samo pod jednim pogojem, in ako ne pristanete v ta pogoj, rajši umrem kakor da bi postala vaša!« »In kateri je ta pogoj, lepa grofica?« je vprašal grof Ivan. »Da se mi pismeno obvežete, da me nočete siliti nikdar k ničemur, in da hočete izvršitev svojih želja vedno prepuščati jedino moji svo¬ bodni volji!« je odvrnila deklica važno. Grof Ivan je stal omamljen. Tisoč mislij mu je šinilo v glavo, in jedna je gonila drugo z bliskovo brzino. »Kaj namerava s tem? Ohra¬ niti morda poleg mene vedno deviško čistost? - No, to bi bilo lepo zame in za moje namene, katerim bi potem odzvonilo za vedno! — Ne, to ne sme biti, ako namerava kaj takega! — Ako pa ne pristanem na ta pogoj — ako se reč vsled tega razdere — in ako se pride mojim spletkam na sled — vrag ne spi — hu, grozno bi bilo to zame, postal bi predmetom javnega zasmehovanja in zaničevanja — ona pa, — ona pa bi se vendar udala kletemu Otokarju 1 — A s čim naj jo prisilim k brezpogojni udaji? - Z grožnjo, da obelodanim tajnost njenega očeta? — A kaj bi se mu zgodilo hudega, — ko je tako že blizu groba? — Ah — ne vem, zakaj naj bi se tako strašil tega pogoja! — Kaj pa je slaba ženska v rokah krepkega moža ? — Ničesar drugega kakor igrača, s katero moreš storiti, kar hočeš, samo ako si dovolj zvit in srčen, in ako umeš, pogoditi pravi način postopanja!« Hotel jo je prositi, naj mu bliže razjasni namen in razlog tega pogoja, ko mu nakrat pre¬ idejo misli na čisto protivno stran. »Ljubim jo neizmerno — a ona ne mara zame, da celo mrzi me 1 — Kako bi torej bilo, ko bi pristal na njen P°goj, in si postavil za najsvetejšo nalogo, vzbu¬ diti s časom v njej nagnenje in ljubezen do mene ? — Ah, lepa in sveta naloga proti tako divnem angelju, — ah, kako jo obilno nadari sladka zmaga nad njenim odporom!« Neobičen izraz blaženstva mu je zasijal na licu. Trepetaje od oduševljenja je prijel njeno — 376 — roko, pritisnil jo na svoje prsi in rekel z ginje¬ nim glasom: »Ah, angeljska grofica — z veselim srcem vsprejmem vaš pogoj, ker sem že s tem dovolj osrečen, ako mi dovolite, da se smem solnčiti v čarobnih žarkih vaših očij! Ah, robo- vati vam hočem celo svoje življenje, častiti vas na kolenih, nositi vas na rokah in vam izpolniti vsako željo, ne zahtevam za to ničesar drugega, kakor samo to, da me ne gonite izpred svojega angeljskega lica!« Te besede, izrečene z navdušenjem in naj¬ globljim čuvstvom, so zmedle za trenutek celo Kornelijo samo. Zardela je, nagnila glavico in odgovorila z ginjenim glasom : »Hvala vam, go¬ spod, da ste z menoj vsaj v tem pogledu usmiljeni!« Drugi dan so pozvali beležnika iz mesta, ki je sestavil pred dvema pričama ženitbeno po¬ godbo in uvrstil tudi znani nam pogoj, ki je dajal Korneliji pravico za ves čas zakona, se od njega ločiti, ako bi jo hotel s silo prisiliti na kaj, kar bi bilo proti njeni volji. Za nekoliko dnij so slavili zaroko v krogu nekolikih sosedov brez posebnega hrupa in sijaja. Tem sijajniša pa je bila svatba. Orlovgrad je bil lepo okrašen in prostori so jedva zado¬ stovali za toliko gostov, ki so prišli od vseh stranij na sijajni pir. — 377 - Med tem je Otokar cel ta čas o Korneliji prilično isto mislil, kar ona o njem, da je zbijala ona ž njim samo pusto šalo, da je njeno nag- nenje zanj bilo samo površno, in da je nanj že davno pozabila, ker že tako dolgo ni dobil od nje nobene vesti. Take misli so ga nemilo uža- lostile in je jedva čakal na počitnice, da bi imel povod, priti v Orlovgrad in se sam osvedočiti o vzroku njenega molčanja. V tem pa mu pride kakor strela z jasnega neba strijčevo pismo, s katerim ga je vabil na svojo svatbo. Temu pismu je bilo priloženo tri¬ deset lepih tisočakov, a glasilo se je tako: »Dragi Otokar! Javljam ti, da sem se nedavno zaročil s krasno baroneso Kornelijo Botlevo, in da se ž njo poročim dne 30. malega srpana tega leta. Prepričan, da ta dogodek razveseli tudi tebe, Poživljam te, da prideš na mojo svatbo in da Pripelješ seboj prijateljev kolikor ti je diago . Zato ti pošiljam v prilogi malenkost 30.000 gld. Ko je ubožec prečital to usodno pismo, je mahnil nekolikokrat z obema rokama v prazen zrak — in padel v naročje priskočivšemu Vaclavu. Dolgo se ni čulo od njega ničesar drugega kakor težko in zamolko ječanje. Nakrat ga je spopadla ljuta besnost. Oči so se mu zablisnile — 378 v groznem plamenu. Zapretil je s pestmi, zaškri¬ pal z zobmi in zaklical: Proklet naj bo Ivan Dubna, prekleta tudi ona, ki se ti je prodala in mi prelomila dano zvestobo!« Začel je tekati po sobi. Nakrat je obstal in vskliknil: »Zame ni več obstanka v tem kraju. Dragi Vaclav, — tukaj imaš pet tisoč goldinarjev. S tem denarjem se moreš tukaj preživeti, dokler ne narediš rigoroze, poleg tega pa vsaj moreš nekoliko pomagati dijakom, katere sem prej pod¬ piral. — Jaz bom bežal v daljni svet, da ne bom stopal po tej zemlji, na kateri sem doživel tako nemilo usodo! — Kam pojdem, tega še sam ne vem! — Ne bodi v skrbi zame, in ne ustavljaj me, ker je to moj stalni in neovrgljivi načrt! — Morda najdem v daljnem svetu leka za svojo težko rano ! — Ako ga najdem — ako se zopet pomirim, vrnem se nazaj, in zopet bova stara nerazdružljiva prijatelja. Zastonj se je trudil Vaclav, da bi ga od¬ vrnil od te obupne nakane, še istega dne se je odpeljal Otokar z zapadnim vlakom v daljni svet. Ko je prišel v Hamburg, odpotoval je na ladiji v severno Ameriko. Medtem je moral grof Ivan skoraj uvideti, da se je ljuto prevaril, ko je podpisuje ženitbeno pogodbo gojil v sebi nado, da se mu s časom posreči, pridobiti si ljubezen svoje soproge. Kor- nelija pa za las ni popustila od določenih po¬ gojev in se mu je kazala vedno jednako hladno- uljudno in niti malo ni marala za to, da jej je vsak dan zagotavljal svojo ljubezen. Spočetka je mirno in krotko prenašal te Tantalove muke in skušal vse mogoče, da pre¬ vlada njen odpor z najnežnišo ljubeznijo. A ko je videl, da mu to ne pomaga, ni mogel več brzdati svojih strastij in jo začel prositi in zakli¬ njati, naj za Boga popusti od tega protinarav¬ nega sklepa, ki bi mu še zmedel pamet. Toda take prošnje so ostale brezvspešne in je niti malo niso ganile, vsakokrat mu je odgovorila mirno, da za sedaj še ne čuti v sebi čuvstva, ki bi jo priganjalo delati drugače. S časom mu je to presedalo, začel se je ljuto kesati, da je privolil v tako brezumen pogoj. Oh tepec, tepec,« je govoril večkrat sa¬ memu sebi, ta vestalska devica te je ljuto spe¬ ljala na led! — Pred svetom sem njen zakonit soprog, — v resnici pa nisem ničesar drugega kakor siromašen rob!« Tako je minula tudi jesen. Nekega večera ga je popustila vsa strpljivost, prihitel je kakor besen v njeno sobo in podrl na tla slugo, ki ga je hotel ustaviti. Ko ga je ona zagledala, ga je premerila z ljutim pogledom in vprašala: »Kdo — 380 — vam je dovolil, priti v mojo sobo, ko niste prej vprašali, ali mi je prav ali ne?« On ni odvrnil ničesar, ampak hitel je k njej plamtečih očij, da bi jo objel, ona pa je skočila v stran in potegnila za zvonec; kmalu je priletel v sobo sluga, drgaje si oguljen lakt, za njim pa Fanika in še dve drugi slugi. »Ven, prokleti psi!« je zagrmel Ivan, ves zelen v obraz, »jaz sem tudi tukaj gospodar!« A glej, — posli se niso ganili z mesta, pač pa so si začeli sukati rokave, kakor da bi ga hoteli zagrabiti in vreči ven, ako bi k temu dobili povelje od ljubljene svoje gospodinje. Ko je Ivan to zapazil, je tekel nanje kakor besen, a v tem je zaklicala Kornelija: »Ne no¬ rite, grof — ampak pazite, kaj delate! — Vi ste oskrunili moje pravo, ; — prelomili ste svojo dano besedo in kršili najino pogodbo! — Izgubite se izpred mojih očij, ako nočete, da se koj jutri ločim od vas.« Te besede so čudno delovale na Ivana. Ves se je stresel, pobesil glavo, se splazil iz sobe in si ni upal ugovarjati niti z jedno besedo. Njena grožnja ga je nemilo prestrašila in mu predočevala veliko sramoto in zasmeh, ki bi ga doletel, ako bi se ona res ločila in ako bi se izvedele potanjkosti cele zadeve. Od tega večera se več tednov nista videla in sta živela vsak zase. Skoraj pa se je dogodilo nekaj, kar ju je zbližalo zopet vsaj za nekaj časa. — Dan pred božičem leta 1847. je dobil grof Kraszinski krvo- tok in zdravniki so izjavili, da ni več rešitve. Kornelija je bila ravno v nekem bližnjem selu, kamor se je odpeljala k bolni, ubogi ženi. Ko je grof Kraszinski videl, da mu je zadnja ura blizu, je hitro poklical svojega zeta, da se ž njim na samem pred smrtjo še razgovori. S čudnim strahom je stopil grof Ivan v njegovo sobo in otrpnil, ko je zapazil prodira¬ joči pogled, s katerim ga je motril umirajoči starec. »Grof Dubna,« je dejal Kraszinski s slabim glasom, »grof Dubna, meni pravi neki notranji glas, da je od vas prišlo vse ono zlo, ki smo ga doživeli tukaj!« / Grof Ivan se je stresel, delal se je razža¬ ljenega in hotel nekaj odvrniti. — A Kraszinski je mahnil z roko in nadaljeval: »Nočem preisko¬ vati pred vratmi večnosti, ali je ta glas resničen ali ne, dasi bi tudi vedel, da je istinit, ne mogel bi vas prokleti, ker je prikovano na vas moje dete z nerazrušijivo zvezo! — No, poslušajte, kaj vam pravim ! — Ako je moj notranji glas r es istinit, — glejte, za Boga, da se svojih grehov — 382 — kesate in se pomirite z vašim sinovcem in s celim človeštvom in delajte dobro, kjer morete! Grof Dubna, prevladan od silnega vtiska tega trenutka, je otrpnil in prebledel. Padel je na kolena poleg bolnikove postelje in si pokril obraz z obema rokama. Ko je Kraszinski to videl, je rekel z izrazom največje tuge: »Jaz vam oproščam, prosil bodem Boga, da vam tudi on oprosti!« V tem je prihitela v sobo Kornelija vsa objokana, pokleknila kraj postelje in zaklicala s presunljivim glasom: »Oh oče, sladki oče — ne ostavljaj me same v moji nesreči!« Bolnik jej je položil roko na glavo in še¬ petal : »Ne boj se, — dete — moje, božji blagoslov — te bode povsod ščitil! — Pride čas za te, — ko ti — po nesreči — zasije nova sreča! — Oh, koliko lažje bi mi bilo umreti, ko bi bila tudi Agniszka tukaj! — Ah, pomiri se ž njo, Kornelija, — kar je bilo, to je tudi minulo in se ne da več premeniti! — Jaz pa jaz jej vse oproščam!« Stegnil se je in zaprl oči, zdelo se je, da je že izdahnil. A je zopet spregovoril s slabim glasom: »Moja, pisma — pošljite — vsa — knezu — Czar — tori.« Ni mogel izreči, kar je hotel, začel je tre¬ petati, in nekoliko trenutkov potem izdahnil je v naročju svoje razžalostene hčere. Tretjega dne so ga pokopali v grobnici obitelji Dubne z velikim sijajem in ob udeležbi mnogobrojnega plemstva in naroda. Jedva so se zatvorila za njim vrata grobnice, se je začel Ivan povsem drugače obnašati proti Korneliji. — Ni je več prosil in silil, da mu dela po njegovi želji, ampak kazal je proti njej neko zasmehujočo, da celo prezirno nemarnost, poleg tega pa hitel za lepimi deklicami iz bližnjih vasij, domišljevaje si, da s tem vzbudi v njej ljubo¬ sumnost. To njegovo obnašanje pa, namesto da bi Kornelijo žalilo, jo je delalo vedno bolj zadovoljno in mirno, ker je mogla sedaj z večjo svobodo posvečevati vse svoje delo in skrb podpiranju nesrečnikov in tužne misli obračati svetemu spo¬ minu svojih roditeljev. Ko je njen soprog to V| del, se je razjaril še bolj in odpotoval v Be- netke, da tam preživi predpust; rekel ji ni niti 2 Bogom. V Benetkah mu je prijalo bučno živ¬ ljenje in ostal je tam do konca sušca leta 1848. Ko se je zopet vrnil na Orlovgrad, se je ogibal sprva svoje soproge z nekim kljubovalnim Ponosom, a ko je opazil, da ona ni malo ne mara v*« — 384 — za to, ampak, da se ponaša proti njemu z dose¬ danjo hladno uljudnostjo, se je zopet z vsemi silami trudil, da bi jo z dobrim pridobil, naj se ovrže ona nemila točka ženitbene pogodbe. Toda tudi sedaj je bil ves njegov trud zamarf. Jel je razmišljati, ali bi ne bilo bolje zanj, ako bi se sam ločil od nje in se oženil z drugo. Od tega pa ga je tudi sedaj odvračal strah, da bi se na njegovo sramoto ne izvedel pravi vzrok ločitve. Te neprestane notranje borbe in muke so ga storile še bolj besnega, poleg tega pa ga je od nekaj časa sem začela vedno bolj moriti tudi grešna zavest. V tem je nastal leta 1848. upor in cesarske vojne so hitele čim hitreje na razna bojišča. Ko je videl grof Ivan te vseobčne priprave, je sklenil, opasati še enkrat bojni meč, da bi morda v krvavem boju pozabil na svojo nesrečo v ljubezni in zadušil nemili glas vesti. Javil se je vojnemu ministerstvu in kmalu dobil dekret, v katerem je bil imenovan povelj¬ nikom nekega polka pešcev, z ukazom, da mora koj odriniti kot poveljnik k polku. Ločil se je jako hladno od Kornelije in se napotil proti ogerski meji, kjer je bil zbor, kate¬ remu je pripadal njegov polk. VII. Izpoved. Po Ivanovem odhodu je zavladal blažen mir po celem Orlovgradu in po daljnji njegovi okolici, družina pa in kmetje so se oddahnili pod blago roko angeljske grofice Kornelije, ki je vedno bolj širila delokrog svoje dobrosrčnosti, se vozila s Faniko od jednega ubožca do drugega in za¬ puščala povsod pomoč, rešitev in uteho. Nekega popoldne v rožniku se je odprav Ijala zopet na svoj vsakdanji pot, ko je prihitela nakrat Fanika vsa bleda in prestrašena v so o. Boječe jo je pogledala s svojimi lepimi, črnimi °čmi in šepnila: »Svetla grofica, — . naš lanski pismonoša, stari Fran, leži na smrtni poste ji m sporoča, naj za Boga hitro greste k njemu, po¬ vedati vam ima važno skrivnost!« »Zakaj pa si se tako splašila, dete moje. i e vprašala Kornelija z blagim nasmehom.« er, »Slovanska knjižnica«, snopič 111. 386 — »Zdi se mi, da morajo biti strašne reči, ki jih vam misli izpovedati!« »Pripravljena sem!« je rekla Kornelija resno, »sporoči našemu zdravniku, naj gre tudi on z nama, morda bi mogel še pomagati Franu!« Fanika je odhitela, in nekaj časa pozneje so se odpeljali vsi trije v kočiji proti K. Pri vhodu v mesto je stala majhna lesena hišica z raztrgano streho. Pred to hišico je ob¬ stala'kočija, in vsi trije so vstopili v malo, nizko in soparno sobico, kjer je ležal na revni slamnati postelji stari Fran bled in suh, — sama kost. Ko je zagledal zdravnika, je iztegnil obe roki pred se in zaklical z groznim glasom: »Proč z zdravnikom — zame ni rešitve, — ne iščem zdravila za telo, ampak za grešno dušo, ki kmalu zleti pred večnega sodnika!« Zdravnik je pogledal v grofico, a ta mu ju nekaj šepnila, na kar je odšel iz sobe. »Fran, zakaj mi niste prej sporočili, da ste zboleli in da ste padli v tako nesrečo?« g a l e vprašala Kornelija sočutno. Bolnik se je polagoma dvignil in odvrnil z bridkim nasmehom: »Oh, svetla grofica — kmalu bodete čuli, zakaj sem se bal vaše pomoči kakor vrag križa.« - 387 - Nato jej je pripovedoval sedaj s slabim, sedaj s presunljivim glasom, vzdihaje, plakaje in mahaje z rokama, kako je prišlo onega ne¬ srečnega jutra tisto Otokarjevo pismo v roke grofa Ivana, — kako ga je ta omamil z zlatom, da bi mu oddajal vsa pisma, ki so si pisali Oto¬ kar, Kornelija, Fanika, Vaclav in mati, in kako je on sam enkrat iz radovednosti odprl jedno Otokarjevo pismo, in tako s tem zvedel celo spletko. Prenehal >je nekoliko v pripovedovanju, vzdihnil nekolikrat in zopet nadaljeval: »Ko sem cul, da vas hoče grof Ivan za ženo, sem razumel koj vzrok te spletke. Hotel sem odkriti vam m vašemu pokojnemu očetu celo zadevo, 0 je, žal, že prepozno! — Vi ste bila že poročena, poleg tega pa se je grofu Ivanu zopet posrečilo, Pomiriti mi vzbujeno vest s suhim zlatom! — Podaril mi je 100 cekinov, a jaz sem se umiri! m si mislil, da je za vas bolje, ako ste žena gospodarja tolikega bogastva nego njegovega s >novca, ki bi Bog ve kedaj ali nikoli ne moge nastopiti gospodarstva. A ko sem videl in cu, vas je ta možitev onesrečila, me je zace a mučiti grešna vest, a z grehom pridobljeno z a me je. peklo kakor peklenski ogenj. Zapustil sem službo, v kateri sem si obtežil dušo s 01 grehom, in se udal pijančevanju, da bi s pijačo I m- ■ . ,><• 25 * — 388 zadušil v srcu nemilega črva. Tako sem zapravil po malem ves ta grešni denar in naposled mi ni ostalo ničesar drugega nego ta podrta koliba! Starec je obmolknil in se zagledal boječe in obupno v Kornelijo, dočim je ona vsa potrta sedela na revni klopi in bridko jokala in si krila obraz z robcem. Izpoved umirajočega grešnika jej je otvorila šele sedaj pravi pogled v grozni propad, v ka¬ terega je bila pahnjena nada prve njene ljubezni z ostudno prevaro kletega soproga! Prihajali so k njej od nekega časa sem sicer marsikateri glasovi o Otokarju, ki so budili v njej vedno močnejše prepričanje, da ni bil tako zloben in napak, kakor so ga bili razvpili, a neki notranji glas jej je govoril neprestano, da jo j e on zvesto ljubil do tedaj, ko je pobegnil v daljnji svet! Na drugi strani pa jej je ostalo nekoliko vprašanj, na katera si do sedaj ni mogla odgo¬ voriti. Zakaj jej nikdar več ni pisal? — In zakaj ni pisal njegov pobratim Vaclav svoji materi? Na ta vprašanja je dobila sedaj grozen odgovor v izpovedi umirajočega grešnika! »Ali še imate ono Otokarjevo pismo, ki ste ga sami prečitali?« ga je vprašala jokaje. »Imam!« je odvrnil starec, se obrnil na slamnati postelji in izvlekel zavit list. »Tu ima* e > i svetla grofica,* — pripravil sem ga že naprej za vas.« Kornelija je prijela s trepetajočimi rokami podano jej pismo in je naglo čitala, pri tem je bolj in bolj bledela, dočim se je v njenem srcu budila vedno hujša bol, ko je zbirala na nemem papirju mrtve črne črke, a iz črk sladke nežne besede, polne najiskrenejše in najzvestejše lju¬ bezni, s katerimi jo je on — ah — mili Otokar prosil in zaklinjal, naj se ga za Boga usmili in m u vsaj s samo nekolikimi besedami priobči v zrok dolgega molčanja! Ko je prečitala to pismo do konca, je vzklik- Hila s presunljivim glasom, zagrabila z obema ro¬ kama v prazen zrak, omahnila in padla v na- ročje priskočivše Fanike. Ta je viknila od straha, na to pa je prišel noter zdravnik, pomagal jej držati brezzavestno grofico in skušal razna sredstva, da bi jo zopet prebudil. Ko je Fran to videl, se je na slami zvijal in klical z groznim glasom: »Gorje, gorje vzbu¬ dite jo, — vzbudite, — že me davi smrt, a ~~~ ona mi — še ni odpustila!« Njegov klic je prebudil Kornelijo iz neza¬ vesti. Polagoma se je zravnala, dvignila obe roki na< d njim in rekla: »Jaz ti odpuščam, Fran, — na i ti oprosti tudi Bog!« I — 39U — Te besede so delovale na umirajočega kakor kak čudež. Obraz se mu je razvedril, oči pa so se mu zagledale proti nebu z blaženim mirom. Sklenil je roki, stresel se še enkrat in nehal se premetovati. Bil je mrtev. Kornelija je otrpnila in šepnila: »Bežimo s tega mesta groze, — hu — bežimo domov!« Šli so ven in našli na hodniku starko, Fra¬ novo sestro. Kornelija jej je stisnila nekoliko zlatov v roko in rekla: »Ravno vam je umrl brat. Vze¬ mite to za njegov pogreb!« To rekši, je odhitela z zdravnikom in s Fa¬ niko in brzi konji so jih naglo odpeljali proti Orlovgradu. Med potom ni spregovorila besedice, kazala je neko nemo srčnost, a prišedši domov je rekla Faniki: »Draga, idi hitro z gospodom zdravnikom k stari Hrubikovki in poglej, ali jej je že bolje! Fanika se je trenutek obotavljala in odvrnila s težkim glasom: »Svetla grofica, ali bi ne mogel oditi gospod zdravnik sam, — jaz pa ostanem pri vas? -*■ Saj jej je tako bolje, odkar je prišel gospod Vaclav!« »Kaj, ali je njen sin tukaj? — Kedaj j e prišel?« je vprašala Kornelija. »Včeraj dopoldne,« je odvrnila Fanika. Kor- nelija se je zamislila in rekla: »Tem bolje, draga> da je prišel on, a poleg vsega tega pa želim — 391 — vendar čim preje čuti, kako jej je! — Zato hitro odidi k njej, zame ne bodi v skrbi, srce mi je že otrpnilo za vsako bol!« S temi besedami nekoliko umirjena je hitela Fanika iz sobe, da čim preje izvrši ukaz grofice. Kornelija pa je brzo stopila k oknu in ko je videla, kako se je Fanika z zdravnikom zgubila za grmovjem velikega vrta, je vzela hitro papirja in pero in napisala nekoliko vrst. Potem pa od¬ hitela na vrt in jo mahnila proti ribniku, korakaje sedaj naglo, sedaj počasi in oziraje se vedno okoli, da bi je nikdo ne zagledal. Ko je prišla k ribniku, je stopila na kame¬ nih’ rob in se za trenutek zagledala v bistro vodo. Potem je prekrižala obe roki preko prsij, pogle¬ dala proti nebu in zaklicala: »Ah, oprosti mi, Otokar, da sem se ti izneverila in verovala bolj tvojim sovražnikom nego pa svojemu srcu, ki te še sedaj ljubi! Z Bogom svet, — ah, a ti, o Bog, s P r ejmi milostljivo mojo dušo!« Ko je to izustila, — se je nagnila preko r °t& in se vrgla v mirno vodo. Valovi so se 2 grnili nad njo, a za trenutek jo zopet dvignili na površino. Pokazala se je sedaj roka, sedaj glava, naposled se je pa zopet potopila. V tem je skočil od leve strani visok in krepek mladenič v vodo in odplaval hitro tja, k ier je nesrečnica trenutek prej utonila. Potopil — 392 — se je za njo v vodo in se pokazal zopet na površini. Drže nesrečnico nad vodo je plaval z zadnjim naporom svojih sil proti mramornatim stopnjicam. Priplaval je srečno do stopnjic, na¬ ložil si jo na rameni, šel z njo na suho in za¬ klical nekolikokrat iz vsega grla vrtnarjevo ime. Mladenič je bil Vaclav. Ko je dobil vest, da mu je mati zopet zbolela, je prišel prejšnji dan z Dunaja in prebdel celo noč kraj njene postelje, stregel jej in jo negoval z najnežnišo detinsko skrbljivostjo. Ostal je tudi po dnevi poleg nje in se umiril še le tedaj, ko je izjavil zdravnik, da je minula vsaka nevarnost; — a ko je bolnica pred večerom zopet zaspala, ni mogel več ostati v soparni sobi in je šel na vrt, da bi se malo razbistril. Počasi se sprehajaje je krenil nehote proti Orlovgradu. Ni si mogel raztolmačiti, kaj ga neprestano vleče proti tem ponosnim dvorom, v katerih vlada »nova grofica«, poleg nje pa ohola njena služkinja, ki sta obe z ostudno nezvestobo otrovali njemu in Otokarju vse nadaljnje življenje. Zatopljen v vsakojake žalostne misli, je prišel blizu ribnika in opazil od daleč grofico Kornelijo, kako koraka proti vodi. Hotel je že nazaj, da bi se ne srečal z njo, ko je naenkrat še pravočasno zapazil, kako se ona pripravlja, skočiti v vodo. Tekel je potem, kakor hitro je mogel, in ko j e — 393 — ona skočila v vodo, je skočil hitro za njo in jo srečno rešil. Na njegovo klicanje je pritekel kmalu vrtnar, malo pozneje pa. Fanika z zdravnikom. Ko je deklica zagledala ta prizor, začela se je bridko jokati. A ko je zdravnik pregledal brezzavestno in rekel, da se kmalu prebudi, ni se mogla Fanika vzdržati prevelike radosti, objela je Vaclava okoli vratu in oduševljeno vzkliknila: »Oh, dokler bodem živa, ne pozabim, gospod Vaclav, da ste mi rešili angeljsko mojo gospodinjo! — Ah, zahtevajte sedaj od mene, kar vam je drago — vse vam hočem storiti in žrtvovati, naj bo tudi moje živ¬ ljenje; — ako bi ne bilo vas in vašega junaštva, ~~ bila bi ona mrtva — in kmalu bi tudi mene krila črna zemlja.« Vaclavu se je nagrbančil obraz, ni veroval prav temu navdušenju in rekel resno! »Drugi¬ krat o tem, — lepa gospodična, — sedaj pa naj nam bodi prva skrb, spraviti grofico v grad in storiti vse potrebno, da ne bi ubožica obolela !« Nato se je pripeljala kočija iz grada, a ne¬ koliko trenutkov pozneje se je prebudila Kor¬ eja iz nezavesti. Zagledala se je začudeno v prisotne in °pazivša Vaclava vsega mokrega, nasmehnila se tu žno in rekla: »Vi ste torej moj rešitelj? — Ah, zakaj me niste pustili doli ? Ah, kako je lepo, — 394 — počivati na dnu vode! Videla sem tam krasne dvore iz čistega stekla, ki se je lesketalo v tisočih bojah; na zlatem prestolu je sedela vodna vila, divnega angeljskega obraza, in objemala njega,— njega, — ah milega Otokarja!« Navzoči so otrpnili, ko so videli, da revica v mrzlici blede. Dvignili so jo na voz in jo od¬ peljali počasi v grad, a ko so jo položili v po¬ steljo, prijela jo je ljuta vročica. Na srečo pa je zdravnik koj pogodil, da je vzrok bolezni bolj razburjenost nego morda prehlaja v vodi, in jo je po tem tudi zdravil, — pri svojem trudu pa še imel dva jako pridna pomočnika: Vaclava in Fa¬ niko, ki sta se pri njeni postelji menjavala noč in dan, bdela nad njo in ji stregla s poržtvo- valno skrbljivostjo. Tretjega dne je Kornelijo zapustila nevarna vročica, deset dnij pozneje pa je že toliko okre¬ vala, da je mogla hoditi po vrtu naslanjaje se na roko Fanike in Vaclava. Ta je bil s svojim ve¬ denjem največ k tem pripomagal, da je grofičina bolezen minula tako hitro. Odkrila mu je bila Fanika vse spletke, ki so naredile Kornelijo Iva¬ novo žrtev in katere so zajedno bile tudi vzrok, da Fanika ni dobila nobenega njegovega pisma. Ko je Vaclav to čul in izvedel pravo resnico, se je zgrozil nad tolikimi zločini kletega . grofa Ivana, potem pa je postal besen od jeze, ga pre- — 395 — klinjal in se zaklinjal, da svojega nesrečnega po¬ bratima Otokarja ljuto osveti! Grofico Kornelijo pa je začel obžalovati in občevati ž njo z neiz¬ merno nežnostjo, ki jej je pomagala več nego vsa zdravila, jo tešila in vzpodbujala z ugodnim prepričanjem, da vsaj Otokarjev pobratim ne dvoji več o njeni nedolžnosti! Kot grofičin rešiteij je imel sedaj nekako pravico, prihajati češče v grofovski grad, in po¬ služeval se je te pravice tem obilneje, ker je našel v vsakem času dneva povoda priti in pogledati, ali bi morda grofica, ali Fanika potrebovala nje¬ gove pomoči. Koj pri svojem prvem sestanku s Faniko je opazil, da se ona zanj zanima še bolj nego prej n a Dunaju, in da se spominja onih lepih dnij, ko jej je dvoril na Dunaju, in skoraj mu je srce zvona vzplamtelo z burnim plamenom ljubezni. Ker ni imel dovolj srčnosti, jej odkriti to ljubezen, se je tolažil z domišljijo in si gradil gradove po zraku o bodoči sreči poleg ljubljene deklice. Te sanjarije pa mu je skoraj zmedla nemila resnica, k‘ ga je spomnila, da tečejo lepi dnevi njego- Ve ga bivanja na Orlovgradu že proti koncu. Njegova mati se je bila zopet ozdravila. Ni imel torej več vzroka, ostati še dalje na Orlov¬ gradu, ampak moral je hiteti na Dunaj, ker je imel r, goroze pred vratmi. 396 — Razun tega pa je grofica sklenila, poslušaje svet svojih zdravnikov, da gre še to leto v morsko kopelj Ostende, da se tam povsem okrepi in razbistri. Fanika pa je morala ž njo, in tako mu ni preostajalo drugega nego jej čim preje razo¬ deti svojo ljubezen. Osrčil se je hitro, počakal jo nekega kras¬ nega večera na vrtu, peljal jo do osamljene klopi, obdane od vseh stranij z gostim grmovjem, in jej tam razodel svoja čuvstva s prva neodločno, potem pa z vedno bolj ognjeno zgovornostjo. Namesto odgovora pa je ona zaplakala od sreče in se sklonila z licem na njegove prsi. Dolgo jo je držal tako objeto in jej poljuboval ustni in od solz rosno lice. V tem je zašumelo nekaj v grmu, a ko sta se obrnila, sta zagledala grofico Kornelijo, ki ju je motrila z blagim nasmehom. »To je lepo, otroka moja!« je vzkliknila ve¬ selo in tlesknila dlan ob dlan. »Vedela sem že, da pride do tega, in drago mi je, da se nisem prevari la.« To rekši je pristopila k njima, prisilila ju, da sedeta poleg nje na klop in začela razgovor o njiju bodočnosti, o lepem življenju na deželi, in kako bi jej bilo drago, ako bi Vaclav mogel in hotel ostati pri njima na Orlovgradu, in rekla naposled z neko naglico: — 397 — »Morete si torej sami predočiti, dragi gospod Vaclav, kako bi mi bilo težko, ločiti se od moje mile Fanike, katero ljubim kakor svojo lastno sestro, ker sem ž njo zajedno odrastla in preži¬ vela vse prijetnosti in nezgode svoje prošlosti!« Vaclav jo je začudeno pogledal. »Vi se temu čudite, gospod Vaclav? — Torej vam ni znana minulost vaše drage?« ga je vprašala Kornelija, se obrnila proti Faniki in vzkliknila: »Zakaj mu še nisi ničesar povedala o svojem rodu?« Fanika se je zmedla in odvrnila gledaje na tla: »Nisem, ne upam si odkriti tajnosti, s katero bi se mogla odkriti tudi tajnost tvoje slavne rodbine.« Kornelija je bila ugodno iznenadena. Objela je Faniko in rekla: »Oh, draga, sedaj vidim, kako si zvesta mojemu rodu! A Vaclav je sedaj tvoj, moreš mu svobodno povedati vse, ker sem uver- jena, da nas ne izda nikomur.« Nato se je obrnila proti njemu in rekla z milim nasmehom: »Ne morem dovolj pohvaliti vaše plemenitosti, da ste jo ljubili in pri tem ne vprašali za njen rod. Tem dražje pa vam bo, ko boste čuli, da je tudi ona gosposkega in slav¬ nega rodu! Njen oče je bil poljski plemič in poseben Prijatelj mojega očeta in je umrl kot kapetan v — 398 — krvavi bitki pri Pragi, zapustivši Faniko kot majhno dete v zibelki.« Vaclav je bil ves zmeden. Pogleda! je sedaj jedno, sedaj drugo z izrazom največjega začudenja. Potem je izpregovoril: »Svetla grofica, vaša ple¬ menita dobrota proti nama obema in nenadani vtisek vaših zadnjih besed me spreletavajo kakor sladek sen, napoveduje mi srečno bodočnost. Toda kraj vse moje svete želje, da se vam skažem celo svoje življenje hvaležnega, je moj um vendar preslab, da bi mogel uvideti način, s katerim bi se uresničenje mojega nagnenja uravnalo po na¬ menu vaše dobrotljive in plemenite želje! — Jaz postavnem pravnik, in ne vem, ali mi bo mogoče v tem poklicu najti tukaj ali vsaj v bližini moji strokovni naobrazbi primerno službo!« Korneljija se je nasmehnila in veselo od¬ vrnila: »Glej, že sedaj govori kakor kak odvetnik! — No, mislila sem tudi jaz na to, dragi moj gospod Vaclav, in sem poskrbela, da tudi od te strani ne bo zaprek! — Naš stari upravitelj Slaby mi je rekel nekega dne, da je že onemogel za službovanje, in da bi mu bilo drago, ako bi mu za časa oskrbela naslednika. — Ako vam ugaja življenje na deželi, ostanite pri nas, vežbajte se pri njem v gospodarstvu in po jednem letu mo¬ rete stopiti na njegovo mesto. Letna plača je — 399 — 2000 gld., razim tega pa stanovanje in drva s pravico na primerno pokojnino. Vaclav je bil ves presenečen in na prvi hip ni vedel, kaj naj odgovori. Fanika pa je vztre¬ petala od radosti in mu namignila, naj vzprejme to ponudbo. A on je vzdihnil in vprašal: »Kaj pa poreče k temu svetli grof Ivan, kadar se po¬ vrne domov?« »To je moja skrb, dragi Vaclav!« je odgo¬ vorila Kornelija resno, »dam vam pošteno besedo, da boste mogli v tej službi ostati, dokler vas bode volja! — Razumeva pa se samo po sebi, da ne bodete brez podpore za časa svojega vežbanja v gospodarstvu, imeli bodete letošnjih tisoč goldinarjev, dokler te službe stalno ne do¬ bite! Vzprejmete torej to ponudbo?« Vaclav je pogledal Faniko, a ona ga prijela 23 roko, zaplakala od radosti in padla zajedno 2 njim pred Kornelijo na kolena, zahvaljuje jo na taki milosti, in jej močila roke s solzami naj- ■skrenejše hvaležnosti. Kornelija je vstala naglo s klopi, ker se je bala, da bi tudi njo ne prevladale solze, in rekla 2 ginjenim glasom: »Bog blagoslovi vajino lju¬ bezen, otroka, in ohrani vama srečo tega trenutka čisto in nekaljeno za celo življenje!« To rekši, je potegnila Faniko k sebi, jo °bjela in rekla: »Sedaj pa, otroka moja, pustita — 400 me samo, idita se sprehajat na vrt in izbrbljajta se, kolikor je vaju volja, po nekaterih dneh se bosta morala zopet ločiti. — Jutri pa bomo vsi delali in se pripravljali na pot, tako da odpotujem po nedelji v Ostende!« Zaročenca sta poljubila grofici roko in odšla s počasnim korakom iz grmovja in se držala za roki. Kornelija je gledala še nekoliko trenutkov za njima skozi grmovje, a ko sta izginila, je sedla zopet na klop in vzdihnila: »Ah, Bog, zakaj nis tudi meni dosodil take sreče v ljubezni!« VIII. Dnevi blaženstva. Dva tedna sta bila že minula, odkar je pri¬ spela grofica Kornelija s Faniko v Ostende, a ni bilo še opaziti ne na jedni ne na drugi strani, da bi ju bili samo nekoliko razvedrili in razbi¬ strili mnogobrojni gostje, vtiski divne okolice, zdravi zrak in čarobni pojavi sinjega morja. Kornelijo je bila koj od začetka objela neka liha tuga, katere se ni mogla otresti niti v naj- veselejši družbi. Zato je najrajša posedala sama, daleč kje od kopeli na kameniti obali in gledala v zelenkaste valove veličastnega oceana, ki jej je odnesel nesojenega jej dragega v daljnji tuji svet. Nekega soparnega popoldne je šla zopet Proti severni strani obali na sprehod, kjer so se dvigale strme pečine. Fanika jo je spremila do njej najljubšega mesta, do male ravnice, katero So od obeh stranij obkrožale ogromne pečine, iz med katerih se je otvarjal prekrasen razgled na - 26 »Slovanska knjižnica«, snopič 11— — 402 - morsko površino. — Ko je videla, da je Korne¬ lija danes posebno otožna, je hotela ostati pri njej. A grofica jo je prosila z blagim nasmehom, naj jo pusti samo, da se more zaglobiti v bo- žanstvene ideje velikega Mickieviča, in naj pride prilično dve uri pozneje po njo. S težkim srcem jo je ubogala Fanika in šla zopet proti kopelji. Kornelija pa je sedla na velik gladek kamen, odprla prekrasno vezani zvezek Mickievičevih pesmij in začela polglasno citati lepo balado »Czati«. Prečitavši jo, se je obrnila nehote proti morju in neka nepremagljiva sila jo je vlekla bliže k obali. Naslonila se je ob pečino, a ko se je za¬ gledala v zelenkaste morske valčke, se je je po¬ lastila Zopet stara ^>ol in jej izvabila na bledo lice obilne solze. Jok njeh je postajal vedno glasneji; naposled je zaklicala proti morju : »Oh neusmi¬ ljeni, varajoči vi valovi, — usmilite se me uboge, in recite mi — ali ne vidite nikjer mojega mi¬ lega, sladkega Otokarja? — Ali ste ga morda pogreznili, da sedaj ubožec počiva na vašem hladnem dnu? — Oh, Otokar — Otokar, — ako si prišel v drugi svet, — ali si me preklel v svoji zadnji uri? — Ah zakaj pa bi me preklel, — ko sem nedolžna — nedolžna kakor novo ro¬ jeno dete!« — 403 — Zakrila si je obraz v obe dlani in začela še huje jokati in se tresti od silne boli. V tem pa so se začuli za njo koraki. Naglo se je ozrla in - malo da jej ni počilo srce od nenadanega čuvstva. — Pred njo se je prikazal — Otokar z njenim Mickievičem v roki, stoje nepremično kakor okamenel, bled in prepadel v obraz, kakor da je vstal iz groba. Otokar!« je viknila s presunljivim glasom >n mu padla z razprostrtimi rokami v naročje. Ko je Otokar videl, da je postala ubožica brezzavestna, jo je prijel z močnimi rokami, jo odnesel na ravnico in jo položil na mehki pesek, podpiraje jej z roko sklonjeno glavo. Za nekoliko trenutkov je zopet pogledala. Ugledavši njega se mu je nasmehnila sladko in spregovorila: »Torej sem res umrla in sem že v nebeškem raju, ker si ti poleg mene, mili Otokar?« Mladenič je otrpnil, ko je pomislil, da je morda izgubila pamet. »Ne, draga Kornelija,« je odvrnil komaj dihaje, »živiva še na tem svetu! — Jaz sem se Pred dvema tednoma vrni! iz Amerike, nisem se mogel več upirati silnemu hrepenenju, ki me je neprestano vleklo proti Orlovgradu, da te še en¬ krat vidim, potem pa umrem. Ko pa sem prišel skupaj z Vaclavom, sem zvedel od njega vse spletke kletega tvojega soproga, in ko sem čul, 2G* — 404 — da si odpotovala v Ostende, sem se odpravil hitro sem !« »Ne, ne, dragi Otokar,« je rekla ona naglo, zaprla oči in nasmehnila se sladko, »ti me varaš — sredi raja sva, — sredi raja!« Otokar se je razburil, ni vedel, kaj naj ž njo počne tukaj daleč od vsake pomoči. Na srečo so se začuli nedaleč glasovi. — Hitel je na konec ravnice in zagledavši dva ribiča, ju je poklical in odnesel z njihovo pomočjo onesveščeno, stopaje z največjo opreznostjo po strmih pečinah navzdol. Od daleč jih je že opazila Fanika, ki je bila na¬ menjena, iti po grofico, viknila od strahu in letela jim nasproti jokaje in obžalovaje jo. »Peljite nas do njenega stanovanja in pošljite hitro po najboljšega zdravnika!« jej je zaklical Otokar od daleč. »No, ne jokajte tako, sicer bodo ljudje mislili, da se je Bog ve kaj prigodilo !« Hode počasi so jo prinesli do njenega sta¬ novanja in jo položili na postelj, a kmalu na to se je zbrala okoli hiše množica ljudij, ki je vpra¬ ševala in ugibala, kaj se je pripetilo lepi „otožni grofici". V tem je stopil v sobo zdravnik. Začel jo je najprej pozorno preiskovati, a ko je videl, da v vročici jedino z Otokarjem in o njem govori, se mu vedno smeje, mu sladko stiska in poljublja — 405 — roko in lice, je pogodil koj pravi vzrok njene bolezni. Poklical je grofa na stran in mu rekel resno: »Ne zamerite mi, ali moram vas prositi, da mi iskreno poveste, ali vas grofica ljubi?« »Ljubi!« »Ali se že dolgo nista videla?« »Leto dnij.« »In danes sta se nenadano sešla?« »Tako je!« »Hvala vam! — Sedaj vem, da je vzrok njene vročice jedino prenapetost živcev radi ne- nadanega sestanka. Tu pa ni drugega zdravila, kakor da ostanete pri njej in da ž njo čim nežneje postopate 1 Vi ste vzrok, da je tako naglo zbo¬ lela, in vi jedini jo zopet brzo ozdravite, ako storite, kar sem vam povedal!« Otokar je bil s to dijagnozo zadovoljen in z a nekaj dnij uvidel, da se zdravnik ni varal. Kornelija je vzročico prebolela, nehala je blesti in ker je videla Otokarja vedno poleg sebe, je okrevala zopet v kratkem času. Ko je Otokar videl, kako ga ona ljubi, in ko si je predočil, koliko je ubožica pretrpela po¬ sebno po oni usodni izpovedi starega Frana, je čutil v srcu neizmerno bol, ker je šele sedaj ni ogel prav razumeti vso nesrečo, katera je njima °bema izšla iz spletk kletega njenega soproga. — 406 — Zato sta preživela prve dni po sestanku v ne¬ prestani tugi in vzdihovala in jokala, kakor da bi morala oba umreti. Skoraj pa je minula tudi ta burja in neizmerna ljubezen je razpršila vse te oblake boli in obupa in kmalu jima je zasijalo čisto solnce blaženstva in sreče. Pozabila sta vse pretrpljene muke in živela jedino sedanjemu tre¬ nutku najdene sreče in nista mislila več ne na minulost, ne na bodočnost. Nekega krasnega predvečera sta počivala med pečinami na onem mestu, kjer sta se bila zopet našla. On je sedel naslanjaje se s hrbtom ob stalo, ona pa ga je držala z levo roko obje¬ tega in z giavico počivala na njegovih prsih. Dolgo sta se držala tako objeta; molčala sta in gledala na neizmerni ocean, občaran z divno lepoto solnca, ki se je na zapadu vedno nižje spuščalo, kakor da bi se potopilo v morje, in rdečilo nepregledno površino s prelepo škrlatno barvo. Nakrat je začela Kornelija jokati in vzdih¬ nila : »Ah, Otokar, glej! tako zajde tudi solnce najinega kratkega blaženstva in se nama morda kedaj zopet prikaže ali pa nikdar več!« »Ne zajde tako hitro, ako Bog da,« je rekel Otokar, »sedaj si moja, in vse sile tega sveta te mi ne morejo več odvzeti!« — 407 - Kornelija ga je začudeno pogledala in vpra¬ šala : »Ali si zabil, da sem zakonita soproga tvo¬ jega strijca ?« »Saj vendar ne misliš ostati dalje poleg te grdobe?« je zaklical Otokar. »Ne mislim, ločim se, ko se on povrne iz vojne! — Toda kaj nama bo to pomagalo, ko se ne moreva vzeti, ker je zakonska zveza nerazrušljiva?« »Ah bah !« je zaklical Otokar in mahnil z roko, »ta zapreka se lahko odpravi, ako sprejmeva k ako drugo vero, n. pr. protestantsko, ki je v tem pogledu mnogo bolj svobodomiselna nego pa naša katoliška vera!« Obče je znano, s kako gorečnostjo se poljski narod, posebno pa ženski njegov spol, oklepa svoje katoliške vere in kako pretrpi skoraj v vseh slučajih rajši največjo nesrečo, da celo smrt, kakor da bi se izneveril veri svojih očetov. Tako je bila tudi Kornelija goreče udana svoji veri, ki jej je v vsaki nesreči podajala naj- gotovejšo uteho in zavetje. Zato so jo presenetile Otokarjeve besede, katerih na prvi hip niti prav pojmiti ni mogla. Tužno ga je pogledala in odvrnila z ginje¬ nim glasom : »Ah, nisem upala, da bi ti o meni m islil, da bi jaz hotela kedaj nezvesta postati sveti veri svojih očetov.« - 408 — Otokar se je nemilo razburil in jo objemal in miril, razlagaje jej z vso zgovornostjo, da ni greh, kadar si človek sam pomaga do tja, kjer neha božja in človeška pravica! Toda njegove besede niso našle zaželjenega odziva, — ona je vzdihnila in rekla s tužnim nasmehom: »Zahtevaj od mene, kar ti je drago, toda ne spominjaj mi več, da bi prestopila v kako drugo vero!« Ta majhni oblaček pa je hitro izginil z ve¬ drega neba njune sreče. Prepustila sta usodi vso svojo bodočnost in nista marala za ves ostali svet. Toda skoraj je morala Kornelija uvideti, da je moč ljubezni močnejša nego vsi njeni moralni sklepi, in da človek, ako si naloži pretežko na¬ logo in ako se izogiblje jednemu zlu, lahko pade v drugo še težje, katerega s početka niti prav razumeti ne more. Toda ali bi jej to kdo zameril ? — Ali bi jo kdo karal radi tega, da je v takih trenutkih rajske sreče povsem pozabila na nemilega soproga in se navezala z dušo in telesom na jedinega svo¬ jega ženina Otokarja? — Gotovo ne, — na njenem mestu bi vsak isto tako delal. A ti dnevi blaženstva so minevali z nemilo brzino drug za drugim in čisto sta se presene¬ tila, ko so se gostje razhajali in ko sta se spom¬ nila, da je sezona že na koncu. Zato sta tudi ona — 409 — skoraj odšla in se napotila v Normandijo, aa tam samotno na deželi preživita še nekoliko tednov skupaj. Tu sem je dobila Kornelija pismo od Vaclava, katero ju je hitro spomnilo, da se mo¬ rata skoraj ločiti. V tem pismu jej je Vaclav javil, da se je začel občni nemir vedno dalje širiti, da je v mestu K. že nastal upor in da se je bati, da bi ne nastali tudi okoli Orlovgrada izgredi, ako bi se grofica ne povrnila kmalu, ker za njo že vzdihajo kmetje iz družina. >>A bilo bi še slabše,« je završil Vaclav pismo, »ako bi prišel na Orlovgrad tudi svetli grof Otokar, nemaraje za javno mnenje!« Ta dodatek je razburil Otokarja še bolj. Po sili je hotel povrniti se zajedno s Kornelijo na Orlovgrad, in ta je imela truda, dokler ga ni od¬ vrnila od te nakane, predočuje mu, kako bi kazal svet na oba, ako bi se skupno vrnila domov. S tužnim srcem sta se pripravila še tistega večera na pot in odpotovala drugega dne. Oto¬ kar jo je spremil do avstrijske meje in se med Potom ž njo dogovoril, da bo prezimoval v Pa¬ rizu, ona pa da pride meseca prosinca prihod¬ njega leta za nekoliko tednov k njemu, da pre¬ živi v Parizu predpust, ako bi se do tedaj ne povrnil grof Ivan. Ločitev jima je bila težka, kakor da bi se ločila za vedno, tako da se celo Fanika ni mogla - 4-10 — vzdržati solz, kraj vse svoje radosti, ki jo je imela, kadar je pomislila, da skoraj vidi svojega milega Vaclava. Koncem meseca kimovca leta 1848. je pri¬ spela Kornelija s Faniko na Orlovgrad. Vaclav je dobro pogodil, da se mir in red zopet povrne, kadar pride Kornelija, ker so jo čakali družina in kmetje z najiskrenejšo ljubeznijo, udanostjo in navdušenjem, metaje jej vence v voz, sipaje cvetlice pred konje in klicaje od iskrene radosti. Dočim so bili v bližnjih krajih nasilje in vsakojaki razgredi na dnevnem redu, je ostalo okoli Orlovgrada vse tiho in mirno pod blagim vodstvom »angeljske grofice«. Tako je minil božič in novo leto in približal se je čas, ko bi morala Kornelija v Pariz, kakor je bila obljubila Otokarju. A kadar je mislila na to pot, jo je strašilo neko še neznano čuvstvo. Od nekaj časa sem je opazovala na sebi, da postaja z vsakim dnem nekako polnejša, in na¬ posled je ubožica s strahom spoznala, da je v drugem stanu. »Ah nesrečnež, kaj si storil z menoj!« j e p ; sala hitro Otokarju. »Kaj me drugega čaka na tem svetu nego zasmehovanje in sramota, kateri se morem izogniti samo s smrtjo ?« — 411 - A Otokar ni bil tega mnenja. »Deluj na to, da se Fanika in Vaclav čim preje poročita,« jej je odvrnil on, »in pridi hitro sem, trudila se bova, da se ogneva z njuno pomočjo mogočim na¬ sledkom te neprilike. Vojna bo trajala Bog ve kako dolgo, zato se Ivan ne more vrniti kmalu. Dotlej pa bo zopet vse v prejšnjem redu!« Ona ga je ubogala in ž njenim posredo¬ vanjem je pospešil Vaclav svojo poroko s Faniko. Po svatbi jima je priobčila Kornelija svojo skriv¬ nost in ju jokaje prosila, naj jej pomagata v ti nesreči. »Sedaj je prišla vrsta na vaju, otroka moja,« J e zaključila, »da dokažeta vajino prijateljstvo P r °ti nama! — Jutri se odpravim v Pariz. Kadar Va jn pokličem tja, pridita hitro in se nikakor ne mudita! Tam že določimo daljnje in se dogovo¬ rimo! Tu imate, Vaclav, ta popotni list, glase se na ime Vaclav Dubsky. Dobro ga shranite, po¬ treben vam more biti v kaki mogoči nepriliki!« Drugi dan je odpotovala Kornelija s težkim srcem proti Parizu in tam jo je vzprejel Otokar z blaženim čuvstvom v svoje stanovanje, kjer mu i e v skromni samoti koncem meseca malega travna leta 1849. porodila deklico, ki je dobila P ri krstu ime Emica. Na Otokarjev poziv je hitel Vaclav s Faniko hitro v Pariz in tam so sklenili, da vzameta dete — 412 — za svoje in odpotujeta ž njim v kak daljnji kraj in ostaneta tam do tedaj, dokler ne pride čas, ko se bo Emica zopet mogla povrniti k svojima ro¬ diteljema. Tako se je tudi zgodilo. Vaclav je odpotoval s svojo novo družino najprej v Benetke, in tam se mu je posrečilo, dobiti upraviteljstvo imetja gospe Kneževičeve v Slavoniji. Zaslužen konec. Cesarske vojske so zmagale na obeh bojiščih, in ko se je vojna končala, se je vrnil grof Ivan Dubna poln slave in časti na Orlovgrad. Hitel je bil kakor besen v boj, kakor da bi si želel objema smrti. Radi te njegove besne hrabrosti si je pridobival njegov polk v vsaki bitki po jedno peresce lovorike v venec njegove slave, a s tako izgubo, da se je vrnila jedva polovica živih domov. Za tako junaštvo je bil imenovan gio van generalom in dobil nekaj visokih redov. Kornelija je otrpnila od straha, ko so jej javili, da postaja tem besnejši, čim bolj se po¬ nižuje Orlovgradu, bala se je namreč, da i m orda Ivan ne bil izvedel med potom slučajno 2a njen greh, katerega je storila z Otokarjem. Te m bolj pa jej je odleglo, ko je prispel, ne da Se jej je javil ne osebno ne pismeno, ca ce 414 — zabranil je svojim slugam, spomniti mu njeno ime. To jo je zopet umirilo in ohrabrilo, in dru¬ gega dne mu je priobčila v kratkem pismu, da je prišla njegovi prevari na sled in da se vsled tega razume samo ob sebi, da ne more dalje ostati pri njem in da je sklenila, se po sodni poti ločiti od njega. Še tistega dne je dobila njegov odgovor, ki jo je jako iznenadil. »Oba sva prevarila drug drugega,« je končal pismo, »zato so najini računi prilično jednaki. Da pa ne bode več blebetanja nego je potrebno, jemljem si čast, vas prositi, da blagovolite pri sodniji navesti kako drugo reč vzrokom ločitve, n. pr. dokazano mojo prelomitev zakonske zvestobe. V znak, da se Vam zahvaljujem že naprej, prepuščam Vam svojo hišo v K., vilo Karlinovo in 10.000 gld. letne rente.« Po dovoljeni ločitvi se je preselila Kornelija v svojo hišo v K. Grof Ivan pa se je kmalu udal pijači in vsem mogočnim drugim strastem in zbral okoli sebe cel harem lahkomiselnih de¬ klic, katere so slavile z njim bučne orgije na do sedaj mirnem in neoskrunjenem Orlovgradu. Nekega dne je izvedel, da se je Otokar povrnil iz Amerike in da živi v Parizu. Ko je to vest čul, mu je bilo kakor da bi mu odleglo p r ' srcu in kakor da ga vleče neka težnja, da se — 415 — pomiri s sinovcem. Skoraj pa je prevladala v njem zopet stara mržnja in ga je samo misel na javno mnenje nagnila na to, da mu je prepustil do¬ hodek imetja na Moravskem, a samo pod tem pogojem, da mu nikdar ne pride pred oči. Tako je minulo nekaj let, in tekom tega časa je znala Kornelija vsako poletje najti priliko, da se je sestala z milim Otokarjem sedaj v tej, sedaj v oni kopeli ali pa v kakem velikem mestu. K takim sestankom pa je prihajala večkrat tudi Fanika z malo Emico, po njeni smrti pa njen soprog Vaclav, in srečna roditelja sta ginevala °d sreče, ko sta videla, kako mila hčerka napre¬ duje in raste pod zdravim podnebjem lepe naše Slavonije. Medtem je divjal grof Ivan vedno bolj in Postajal vedno bolj krut tako, da se ga je bala Vs a okolica kakor kakega strašila. Po cele dni je a 'i jahal na besnem konju in podiral vse, kar je prišlo pred njega, ali pa prirejeval gonje z mno- Simi psi preko polj svojih nekdanjih kmetov in n ' maral mnogo, ako so psi vgriznili kakega člo- ^ e ka, ali pa raztrgali kakega otroka. Zato je be- žalo staro in mlado pred njim kakor pred kako Pošastjo in matere so plašile neposlušno svojo deco groze jej, da jo odnese „besni grof“. Nekega večera leta 1855. se je vračal z lova proti Orlovgradu. Ko je še! skozi smrekov gozd, — 416 — je srečal na razpotju lepo kmetsko deklico, ki se je vračala iz mesta in nosila zdravila za svojo bolno mater. Ko ga je pred seboj zagledala, je viknila od strahu, prekrižala se in začela bežati. Ivan je zbesnel in nadražil na njo svoje ogromne pse. Ti so zalajali od veselja, tekli za njo, jo dosegli v nekolikih skokih, podrli in za¬ čeli grizti in trgati z ostrimi zobmi, kakor da jo raztržejo. Ko je Ivan to videl, je pristopil počasi, zlobno se smeje. Odgnal je pse in se zagledal s peklensko naslado v ubogo nesrečnico, kateri so gledali celi komadi odtrganega mesa skozi raz¬ trgano obleko. V tem je dvignila nesrečnica s krvjo oblito glavo, uprla vanj-oči in hripavo izpregovorila: »Nedolžna umiram za ubogo svojo mater, katero sem hotela rešiti. Tudi ona pojde sedaj z menoj v grob! — Zato bodi preklet besni grof do groba in po smrti; kjerkoli hodiš in kjerkoli stojiš, povsod naj te preganja moja nedolžna kri!« Glava se jej je zopet spustila na travo, ki je bila mokra od njene krvi. Vsa je strepetala, iztegnila se še enkrat in umrla. Grof Ivan je nehote otrpnil, spodil pse, ki so jej začeli lizati kri in hitel domu, kakor da bi ga gonile pošasti. 417 — Tiste noči, ko je bilo že vse zaspalo, se je začul naenkrat grozovit vzklik iz njegove spalnice. Prvi sluga, ki je spal v predsobi, je skočil po koncu in hitel k vratom grofove sobe, a ko jih je odprl, je okamenel od groze, ko je zagledal grozni prizor, ki se mu je prikazal. Vse sveče in svetilnice so bile prižgane, po sobi pa je tekal grof Ivan z dvocevko v roki. Skakal je iz jednega kota v drugi, oziral se je sedaj sem sedaj tja z izrazom straha v obrazu, mahal s puškinim ko¬ pitom okoli sebe in klical neprestano: »Na po¬ moč, na pomoč, oslobodite me teh pošastij!« Sluga je stopil že z jedno nogo v sobo, da hi mu izvil puško, na nesrečo pa ga je Ivan za¬ gledal, nameril nanj in ustrelil. Nesrečnik je bil zadet v hrbet, zrušil se je in umrl v nekolikih trenutkih. Na to je prihitel na svojo nesrečo stari upravitelj s puško v roki, da bi branil gospo- darja. Toda slabo je bil splačan, jedva se je pri¬ kazal v predsobi, je ustrelil Ivan iz druge cevi vanj 'n ubogi starec se je zrušil prestreljen skozi prsi. »Razbojniki — razbojniki!« je zaklical sedaj Ivan na ves glas, »to niso duhovi in pošasti, če jih podre svinčenka, — ampak razbojniki so to! ~~ na pomoč, na pomoč!« Na ta grozni ropot in klicanje je prihitela Vsa služinčad in videla s strahom, da je grof »Slovanska knjižnica«, snopič 112. — 418 Ivan znorel. Ko jih je ugledal toliko skupaj, je skočil v predsobo in mahal s kopitom okoli sebe. Služinčad je začela bežati kakor da je zdivjala od strahu, on pa za njimi v skok po dolgem hod¬ niku in udaril je še dva s kopitom po glavi, a spodtaknil se je ob truplu jednega ieh nesreč¬ nikov in padel na tla. To priliko je uporabil gozdar, močen človek, mu hitro pokleknil na hrbet, prijel ga in držal z močnimi rokami. Na to so priskočili tudi drugi, zvezali ga čvrsto in zaprli v neko čumnato, drugega dne pa so ga odpeljali v deželno norišnico v Pragi. Tamošnji zdravniki so koj izjavili, da je bolezen neozdrav¬ ljiva, a da more še dolgo časa živeti, ker ima močno narav. Nekoliko tednov potem je pozvala sodbena oblast grofa Otokarja, naj kot jedini možki član obitelji nastopi oskrbništvo in upraviteljstvo nad celim premoženjem. Prišedši na Orlovgrad, je hotel Otokar po sili, naj se tudi Kornelija preseli k njemu. Toda ona ni hotela pristati v to in mu je predočevala, kako bi jo zli jeziki vlekli črez zobe, ako bi ga poslušala, in mu vsakikrat odvrnila: »Ostani ti na Orlovgradu, jaz ostanem tu, saj se lahko moreva često videti in sestajati!« Otokar je spoštoval njeno voljo in odnehal, in tako sta živela ločena, toda vendar drug blizu drugega, ker jo je Otokar vsak dan obiskaval v K- — 419 — Srečno in mirno življenje jima je teklo kakor bister, miren potok, nikdar ne kaljen od hudo¬ urnika strasti. Večnim predmetom najmilejšega razgovora pa je bila hčerka Emica, po kateri sta vedno vzdihovala in se žalostila, da jima ni mo¬ goče, vzeti jo k sebi in ponašati se ž njo pred celim svetom. Kadar pa sta jo vsakega drugega leta vsakokrat v drugem mestu videla in motrila, kako lepo uspeva in raste, bili so za nju taki dnevi, dnevi najsvetejše in najčistejše sreče. Ko sta jo zadnjikrat videla, se je bila kakor črez noč razcvetela v čarobno deviško lepoto, zato je jima bilo jedva mogoče, vzdržati se od prevelike miline, in malone da nista povedala, da sla njena roditelja. Ko sta se vračala zopet na Orlovgrad, sta začela ugibati, katerega junaka osreči to njiju sladko angeljsko dete. Ali v tem mnenju sta si bila kmalu navskriž. Kornelija je vedno govorila, da hoče Emici povsem prepustiti izbero ženina, dasi bi si izbrala iz neplemenitega stanu, samo ako bi bil sicer dober, pošten in plemenit značaj. Otokar pa jej je vsakokrat v tem ugovarjal ' n ’ da se mora Emica omožiti edino s članom kake obitelji češkega plemstva, ki je slavna in ug e na. Taki prepiri so imeli sicer v sebi vsele] vec šale nego istine, ali skoraj se je pokaza o, as Otokar v tem vprašanju ni malo ne šali. 27 * — 420 Ko je bil še mladenič in odvisen od strica Ivana, je gojil v sebi visoke nazore o ravnoprav- nosti vseh stanov, in ko se je mudil nekaj časa v Ameriki, je postal tam celo pravi pravcati demokrat. A ko se je vrnil zopet v svojo domovino in občeval neprestano z najvišjim plemstvom, je pozabil s časom svoje svobodomiselne nazore * in postal po malem prav ponosen aristokrat, ostalo je v njem jedino nespremenjeno dose¬ danje človekoljubje in milosrčnost proti ubogim. Zato se je razburil in vznemiril, ko je ne¬ nadoma dobil meseca malega travna leta 1865. od Vaclava iz Slavonije pismo, v katerem mu je ta javil, da se je Emica z vsem srcem zaljubila v poročnika Ivana Kneževiča, sina gospe Kneže- vičeve, in da se je ž njim hitro tudi že zaročila. Ko je zajedno čul, da je Kneževič neplemič, odločil se je Otokar, storiti vse mogoče, da se zaroka čim preje razveljavi, dasi ga je Kornelija prosila in zaklinjala, naj pusti take prazne pred¬ sodke, katerih vrednost popolnoma izgine nas¬ proti sreči njunega otroka. Prepiral se je radi tega često s Kornelijo in moral naposled odnehati in obljubiti, da ne pusti zaroke povsem razveljaviti, ampak da jima hoče poroko po dveh letih dovoliti, tekom tega časa _ 421 — pa se bo- po malem trudil, da onemogoči to zvezo, ker je sam uvidel, da bi postal nagel konec Emičine ljubezni za njo nevaren. Oba pa sta si mislila pri tem povsem nasprotno: Kor¬ nelija, da on v tem času vendar odneha in bla¬ goslovi izvolitev hčere, Otokar pa, da dobi med tem prilike in časa, da raztrže to zvezo za vedno s počasnim a gotovim načinom. V tem je dobil začetkom vinotoka leta 1865. iz Prage brzojavno vest, da je grof Ivan v norišnici umrl. Odredil je hitro brzojavnim potom, na j se strijčevo truplo mazili in prepelje na Or- lovgrad. Vaclavu pa je naložil, da najpozneje v osmih dneh pride z Emico v Monakovo in naj tam čaka, dokler ne pride s Kornelijo tja. Pokopal je grofa Ivana sijajno v grobnici svojih dedov, potem pa se odpotil s Kornelijo v Monakovo. Našla sta tam sladko svojo Emico z Vaclavom sicer žalostno, a popolnoma zdravo in s ta skoraj znorela od velike radosti, trgala se za n jo, kateri jo bo preje in močneje pritisnil na svoje prsi. Emica si na prvi hip ni mogla raz¬ tolmačiti tolike radosti in tako nežnega milo- vanja teh oseb, kateri sta se jej videli nekako zn ani. Ko pa so jej raztolmačili, da sta to njena prava roditelja, zajokala je od radosti in začela °bjemati in poljubovati sedaj jednega, sedaj dru- § e ga. Vaclav je motril ta ginljivi prizor, pogledal — 4J2 — s solznim očesom kvišku in vzdihni! pri sebi: »Ah dal Bog, da njen oče popusti svoje pred¬ sodke in naj pusti, da doseže sirota srečno cilj svoje ljubezni!« Ostali so vsi nekaj časa v Monakovem, potem pa se vrnili na Orlovgrad, nekoliko dnij pozneje pa je zjedinil orlovgrajski župnik Oto¬ karja in Kornelijo v zakon tiho in v majhnem krogu Otokarjevih najzaupnejših prijateljev. ! X. Beg. Veličastna lepota Orlovgrada, silno bo¬ gastvo, obilnost in sijaj, a poleg tega nežno mi- lovanje in ljubezen najdenih roditeljev so Emico tako prevzeli, da je s početka malo časa imela, misliti na svojo dosedanjo domovino, na gospo Kneževičevo, da celo na milega svojega zaroč- nika Ivana Kneževiča. Ko pa je minula prva sila teh vtisov, si je začela predočevati, kako bi to vse moglo biti še mnogo lepše, ako bi bil on poleg nje in bi ž njo užival to veliko in sijajno obilnost. Te misli so vzbudile v njej kmalu prepri¬ čanje, da jo hočeta roditelja gotovo iznenaditi in da naenkrat privedeta pred njo sladkega zaroč nika Ivana, da jo vzame za svojo in odvede Pred oltar. - Toda v tem se je sirotica hudo varala. Ca- kala je na to in čakala in naposled se je nave tičala čakati. Zato se je odločila, sama pisati — 424 — Ivanu, naj hitro pride. Mislila si je v svoji ne¬ dolžnosti, da bosta roditelja koj na vse privolila, ko bosta videla, kako je Ivan primeren, lep in dober mladenič. Nekega dne je šla v knjižnico, da bi mu tam pisala. Jedva pa je bila s pismom na pol gotova, sta se oglasila roditelja v levi sobi. Skrila je hitro pismo, pero in črnilo, sama pa je stopila za veliko omaro s knjigami, ker ni hotela, da bi jo našla tukaj. Nato je vstopil v sobo njen oče, koj za njim pa mati, ki ga je prosila z jokajočim glasom, naj opusti svoj sklep. A on jej odvrne z razjar¬ jenim glasom: »Ne govori mi več o tem, ako me samo nekoliko ljubiš, ker jaz, grof Otokar Dubna, katerega predniki so se bojevali v kri¬ žarskih vojnah, ne dovolim nikdar, da se moje dete omoži s tem nesrečnim Kneževičem, kate¬ rega praded je bil morda kak Trenkov pandur ali požigalec! — Ne, nikdar — jaz bi jo rajši videl mrtvo, nego pa doživeti kaj takega, ker sem pre- prepričan, da se bodo za njo trgali sinovi naj¬ višjega plemstva! — More mu pisati, kolikor jej je drago, on ne bo čital njenih pisem!« Več ni mogla čuti Emica, ker sta roditelja šla skozi desna vrata v drugo sobo. Stopila je zopet iz svojega skrivališča bleda, objokana in trepetajoča na celem telesu, malo da — 425 — se ni zrušila od velike boli; zato je sedla na divan in začela tiho plakati. Nemilo prepričanje, da jej oče nikdar ne bode dovolil, omožiti se z Ivanom, jo je tako užalostilo, da je na prvi hip sklenila, končati svoje življenje. Po malem pa je prišla na novo osnovo in si mislila: >Kako bi bilo, ako bi pobegnila k njemu na Dunaj ?« Ta misel je dozorela v njej v gotov načrt >n jo povsem umirila. Obrisala si je solze iz ocij, se delala veselo in objestno in tekala z lahkimi skoki na vrt. Ko je prišla do ribnika, je sedla v mal čoln, potisnila ga od kraja in začela z lepim glasom peti Preradovičevo pesem: >-Plovi, plovi moja ladjo U koj goder *) kraj. -« Njena roditelja, ki sta prišla malo pozneje za njo na sprehod, sta se radovala, da je a o v esela in dobre volje in nista slutila, da to z grinjalo navideznega veselja kxije pod seboj si en plapolajoč ognjenik boli in tuge. . . Ženskemu spolu prirojena bistroumnos jej i e pravila dobro, da bi jej za vselej utoni a nada, videti dragega, ako bi se njena na ana 0 krila ali pokazila. Zato je sklenila, pripravlja i s ,la svoj beg z veliko previdnostjo. *) V kateri koli... — 420 — Iz zemljevida je proučevala posamezne že¬ lezniške proge in postaje do Dunaja, iz najno¬ vejšega Baedeckerja pa je zajemala vsaj površno poznavanje ogromne prestolnice. Naredila si je tako obris bega, potem pa začela misliti, koga bi si izbrala za zaveznika, a tudi v tem je imela dobro srečo. Izbrala si je jedno svojih služkinj, mlado sanjavo deklico, ki jo je ljubila in obo- žavala kakor kakšno nebeško stvar. Ta jej je pripravila iz mesta K. prikladno možko obleko in druge potrebne reči in oskrbela voz, ki naj bi jo pripeljal do prve železniške po¬ staje. Nekako koncem meseca listopada je bilo že'vse pripravljeno na osnovani beg. Tistega ve¬ čera sta šli, ona in služkinja rano k počitku, a samo na videz. Ko je na Orlovgradu vse za¬ spalo, ste vstali zopet obe in začeli hitro delati, da dovršita zadnje priprave za beg. S pomočjo služkinje se je preobrazila Emica tako dobro, da bi je nikdo ne mogel spoznati in da si je vsak moral misliti, da je res fant — in to jako krasen fant. Svoje dolge zlate lase omotala si je čvrsto v tankih kitah okoli glave in si jih zakrila pod možko lasuljo dolgih temnih kodrov. Na zgornje ustnice si je prilepila male, temne brčice, in da bi bila bolj podobna možkemu, potemnila si j e barvo obraza, vratu in rok z orehovim sokom- — 427 — Okoli dveh pč polnoči je smuknila s služ¬ kinjo skozi mala severna vrata na dvorišče. Zunaj je bila temna oblačna noč. Mlado nedolžno srce jej je na prvi hip vztrepetalo, že se je začela obotavljati, ali bi ali ne bi dalje. Toda sladka misel, da pride skozi to črno tmino do svetlobe zaželjene sreče, in da bode gledala v poštene oči milega svojega Ivana, jo je brzo ohrabrila. Prijela je služkinjo za roko in hitela ž njo z lah¬ kimi koraki do razpotja kraj smrek. »Pazi, draga Sofija, pazi, da se stvar ne od¬ krije!« jej je šepnila med potom. »Ne bojte se, svetla grofica, od mene ne izve nikdo besedice, in naj bi me živo pekli! — ~~ Kočijaž pa, ki vas do zore pripelje do kolod¬ vora, ni nikdo drugi nego preoblečeni moj ljubi, in on bo že meni na ljubo varoval to skrivnost!« Na razpotju je že stal voz z dvema ognje¬ nima konjema. Emica je sedla v voz, poljubila še enkrat služkinjo in kmalu sta ognjena konja Potegnila in jo odpeljala v temno noč. Z jutranjim vlakom je prispela Emica srečno na Dunaj. Bilo je dobro, da si je v zadnjem tre¬ nutku zapalila svalčico in nataknila na nos modre naočnike, zdelo se jej je namreč, da pogledujejo nrnogobrojni policisti na kolodvoru vsaki deklici ' n vsakemu fantu v obraz. 428 — Najela si je izvozčka in se odpeljala v hotel Munsch, kjer se je vpisala v knjigo za tujce pod imenom Josip Miiller, trgovski potovalec iz Fran- kobroda. Na to se je pripravila in hitro očistila, potem pa se koj napotila trepetaje od radosti najprvo v konjiško kosamo, da poišče Ivana. Razun nekoliko ulanov in huzarjev, ki so čistili hleve in dvorišče, ni bilo nikogar drugega v ko¬ sami, ker so bili ostali konjiki pri vajah. Ker ni razumela ne poljski ne madjarski, je šla zopet dalje in sklenila čakati v Daumovi kavarni, o ka¬ teri je med potom čula, da se tam sestajajo obično konjiški častniki. Dolgo je čakala tam in sedela pri oknu; vsakokrat jej je srce vztrepetalo, kadar je na ulici zagledala kakega častnika, misle, da je Ivan. Na¬ posled je pribučila okoli jednajstih mala četa ulanskih in huzarskih častnikov v kavarno, ki so vpili, smejali se in žvenketali s sabljami. Jedva dihaje jih je začela motriti drugega za drugim, toda Ivana ni bilo. Častniki so za¬ sedli nekoliko miz in jeden izmed njih je pristopil k njeni mizi, kakor da bi iskal časnike. To pri' liko je porabila in se ohrabrila. Dvignila se je, pozdravila častnika in ga uljudno prosila: »Go¬ spod poročnik, ali bi mi ne vedeli povedati, kje bi se sestal s poročnikom vašega polka, Ivanom Kneževičem?« — 429 — Častnik je prijazno odzdravil in odvrnil: »Dragi moj gospod, Kneževiča ni na Dunaju — pred desetimi dnevi je odpotoval na dopust, ako se ne varam, k svoji materi v Slavonijo!« Emici se je zmračilo pred očmi. Zagrabilo jo je nekaj pri srcu, naslonila se je ob mizo, da W ne padla. »Ali dolgo ostane tam?« je vprašala dalje, boje se, da ne bi častnik opazil njene zmedenosti. »Tega pa, žal, ne vem; ako pa je vam na tem, da izveste, izvolite se obrniti na njegovega najboljšega prijatelja poročnika Lobinskega, ka¬ terega najdete sedaj v njegovem stanovanju na Parkringu št. 85. v prvem nadstropju.« »Hvala vam lepa!« je rekla Emica tiho in odšla z negotovim korakom iz kavarne. »To bi bil lep drug, ako bi hotel priti med nas! — y se deklice bi norele za njim!« je rekel Poročnik, ko se je vrnil k svojim, gledaje za bniico. Ta pa je krenila skozi cesarski grad na ^orgring, odtod pa proti Alsergundu, hode brez Pravega cilja in sama ne vede, kam jo nesejo noge. Ni marala za to, da je začel padati sneg, n 'ti ni videla, kako se čudijo mimogredoči, da s ' n e razpre dežnika. Vso njeno dušo je v onem benutku ravzemala jedino le misel na milega * Van a. Kako naj ga najde? Ako bi šla za njim v ^avonijo, bi jo hitro zopet ločili od njega, ako 430 — pa bi mu pisala ali brzojavila, bi na se obrnila pozornost redarstva, ki jo je gotovo že povsod zasledovalo! — V tem jej je prišel na misel Lobinski, že je začela razmišljevati, ali bi ne bilo najboljše, ako bi ga poiskala in ga prosila nje¬ gove pomoči. Toda bojazen, da bi to morda ne bilo prav Ivanu, jo je odvrnila od te misli. Za¬ čela je že obupovati, kaj naj počne v tem ne¬ izmernem mestu, ker ni vedela za nobeno znano obitelj, h kateri bi se mogla zateči v slučaju po¬ trebe. Že jej je začel prihajati hladen znoj od nekega strahu, ki jo je moril vedno bolj, ker se jej je zdelo, da jo nekaj stiska v prsih, in da jo zapuščajo telesne moči. V tem pa se jej naenkrat razvedri obraz. Za trenutek je obstala in si mislila: »Oh, kako da se nisem spomnila, da tu nekje blizu stanuje baronesa Pavlina Weberjeva, zaročnica Ivanovega pobratina Lobinskega! Ona me gotovo sprejme kakor lastno sestro, pri njej bom imela najboljše in najgotovejše pribežališče, dokler ne najdem sladkega svojega Ivana!« Nadahnjena z novim upanjem si je začela klicati v spomin vsa ona Ivanova pisma, v ka¬ terih se je spominjal Pavline Weberj^ve in njenih obiteljskih odnošajev. Spomnila se je naposled, da ima njena mati v Dornbachu vilo in hitela — 431 — veselo k nekemu izvozčeku in ga vprašala: »Prosim vas, prijatelj, ali veste, kje je Dornbach?« »Kako bi ne vedel ?« se je nasmehnil kočijaž. »In veste tudi, kje je vila baronice We- berjeve ?« »Vem tudi to. — Med vilo barona Rombera in posestvom gospoda Fichtenberga.« »Prosim vas, peljite me tja! — Dobite 10 gld., ako čim preje dospete tja!« To rekši je skočila Emica v kočijo, kočijaž P a je pognal konja v skok proti Dornbachu. Ko sla bila pred vilo baronice Weberjeve, l e plačala Emica kočijažu obljubljeno svoto in hitela z nekim zaupanjem, da bi šla v hišo. Na celem dvorišču ni bilo videti žive duše, a tudi vsa hiša je bila nekako pusta in prazna. Hotela je noter, a vrata so bila zaprta. Prijela je za zvonec in pozvonila, in kmalu na to so se od- prla vrata in od znotraj je pogledal prestrašeni °braz stare ženske. Bila je Betika. »Koga iščete?« je vprašala mrklo in držala Vra la, da bi jih koj zopet zaprla. »Milostljivo gospo baronico Weberjevo, ali bolje rekoč, njeno hčerko baroneso Pavlino!« l e odvrnila Emica smelo. »Ni ju v Dornbachu!« je zaklicala Betika hotela vrata zopet zapreti. A nato je vskliknila Emica in zalomila z obema rokama: »Oh Bog, — 432 - ali so vsi pobegnili proč? — Kam pa sta odšli? — Ali se skoraj zopet povrnete?« Služkinja sumljivo premeri Emico, obotav¬ ljaje se, ali naj bi ali ne bi povedala resnico. Naposled je odvrnila zlovoljno: »Gospa baro¬ nica je odšla nekam na Nemško, baronesa Pav¬ lina pa je pri teti Serafini v Linču! A oprostite, mladi gospod, moram v hišo, da pripravim dru¬ žini kosilo! Oh, ko bi izvedela gospa baronica, da sem se z vami razgovarjala o baronesi, — hm, gorje mi, mladi ljudje rojijo tukaj radi Pav¬ line kakor bučele, in zato mi je baronica zagro¬ zila, da me koj zapodi, ako bi se upala, vzprejeti za Pavlino od kogarkoli kakšno pismo, ali pa kako drugo poročilo. Ne zavajajte me torej, gospod, v nesrečo, ako ste morda tudi vi radi tega prišli sem. Jaz sem služila še pri roditeljih pokojnega barona, pa bi rada v tej službi tudi umrla. Ako ste se morda tudi vi v našo baro- neso zagledali, vrnite se tja, odkoder ste prišit ker bi vam bil tako ves trud zaman. Ako pa j e l imate izročiti kaj poštenega, kar smejo čuti tudi drugi, idite v Line, ako mislite, da vas bo pustila teta pred njo!« Emici je bilo, da mora izgubiti pamet. Zdelo se jej je na prvi hip, da se je zarotil cel svet proti njej, da jo kaznuje za to, da je pobegnila roditeljema, da dela proti očetovi volji. Začelo se jej je mračiti pred očmi, postalo jej je slabo, kakor da bi padla v omotico. Toda neizmerna ljubezen in hrepenenje za dragim je prevladala v ujej brzo vsako drugo čuvstvo. Zbrala je vse svoje sile, nagrbančila obraz in vprašala: »In kje stanuje teta Serafina?« »V samostanski ulici štev. 270!« je odvrnila Betika, Emica pa si je zapisala število v svojo beležnico in odšla z dvorišča, korakaje z zadnjim naporom sil kakor hitro je mogla. Spomnila se je, da jej je Kneževič v svojih pismih čestokrat spominjal, kako baronesa Pav- kna jedva čaka, da se spozna z njo. Zato se je odločila, poiskati jo v Linču, upaje gotovo, da najde pri njej ne samo zaželjenega pribežališča, arn pak, da jej bo ona tudi pomagala, da se čim P r eje sestane z milim Ivanom. Zato se je vrnila z omnibusom v mesto, okrepila se v hotelu Munsch z jedjo in pijačo, Plačala svoj račun, potem pa se odpeljala na za- Padni kolodvor in odpotovala s prvim brzovla- kom v Line. Prispela je tja pozno po noči in se vlegla k Počitku. Zbudila se je okrepčana in nekako ohrabrena še le ob osmih zjutraj. Ni mogla pre¬ žgati svoje nestrpljivosti in šla že ob devetih iskat Pavlino. Našla je hišo in šla v prvo nad- »Slovanska knjižnica«, snopič 112. — 434 — stropje, kjer je našla v prvi sobi njo in teto Se- rafino, ki sta bili ravno namenjeni iti v cerkev. Teta Serafina je pogledala prišlo s čudnim izrazom na obrazu, na katerem se ni moglo prav razbrati, ali se čudi bolj drzovitosti ali pa lepoti tega smelega mladeniča. A v tem je zalomila prišla z rokami in za¬ klicala z jokajočim glasom: »Milostljiva gospa — in vi baronesa Pavlina, — ako imate samo iskrico usmiljenja v srcu, usmilite se nesrečne deklice, — usmilite se uboge, preganjane zaroč- nice poročnika Ivana Kneževiča, zvestega pobra¬ tima poročnika Kazimira Lobinskega, ki je prišla, da pri vaju najde pribežališče, dokler je ne vzame njen zaročnik v svoje varstvo!« »Kje pa je za Boga Kneževičeva zaročnica?« je viknila Pavlina veselo. »Jaz sem njegova zaročnica; potreba me je prisilila, da sem morala obleči to obleko!« je rekla Emica hitro in si zakrila obraz v obe dlani. »Za Boga milega — za možkega preoble¬ čena deklica!« je vzkliknila teta Serafina, se nagl° prekrižala in mahnila z rokama. Pavlina pa j e priskočila k došli, prijela jo za roko in veselo vprašala: »Vi ste torej gospodična Emica Dubska? — Oh, bodite prepričana, da sem že davno želela, vas spoznati! — A zakaj ste se morala preobleči, gospodična Dubska?« — 435 — »Jaz nisem več Dubskega pastorka, ampak grofica Dubna, hči grofa Otokarja in Kornelije Dubna, ki sta moja prava roditelja!« je odvrnila Emica plaho. Serafina je osupnila, kakor da bi videla kak čudež, dočim se je Pavlina zagledala v Emico, kakor da bi je ne razumela prav. Ko je ta to zapazila, je pristopila k Serafini in rekla: »Ne sodite me prestrogo, milostljiva; kadar boste čuli, zakaj sem tako storila, boste gotovo bolj blago mislili o meni, ako imate samo nekoliko usmiljenja v sebi. Ako me hočete poslušati, vam hočem iskreno povedati celo zadevo, prej pa ko začnem, usojam si, vas prositi, da storite po¬ trebno, da nas nikdo ne more zateči in motiti!« »Eh, to se da lahko storiti!« je odvrnila Serafina. »Izvolite samo v posebno sobo, tam se zapremo, da nas nikdo ne bo motil.« To rekši, gre Serafina prva, obe deklici pa za njo, a ko so bile vse tri v posebni sobi, je zaklenila teta vrata, na kar jima je Emica na kratko povedala vse one dogodke, ki so jo pri¬ pravili na to, da pobegne od svojih grofovskih roditeljev, da si poišče ljubljenega zaročnika. V tej kratki pripovedi pa je bilo nekaj, kar je teto Serafino povsem presenetilo. Gledala je neprestano v Emico vsa prevzeta od čude. Ko 28 ’ — 436 — pa je končala, je dvignila roki in vzkliknila: »O Jezus, kdo bi si mogel v sanjah misliti, — da —« V tem pa je veselo vzkliknila Pavlina: »Oh, kako sem srečna, da ste pri meni, draga Emica, in da bova mogli, ako Bog da, najino možitev skupaj slaviti! — A pokažite mi, kakšno lasuljo imate, in odkod so te brčice?« Emica je snela smeje se lasuljo z glave, in pokazala, kako je skrivala svoje bujne lase pod njo, potem pa jej raztolmačila vse ostale posa¬ meznosti svoje metamorfoze. Tako sta ščebljali in se neprestano šalili. Dogovorili sta se, kako bodeta pozvali Ivana, naj se čim preje vrne, do tedaj pa ostane Emica pri Pavlini, ako teta dovoli, ker bo gotovo tudi mami drago, da je vzela Pavlina Emico pod svoje varstvo. Med tem. ko sta tako čebljali, se je zaglo- bila teta Serafina v resne misli in se borila sama s seboj, ali naj bi Emici pomagala dalje na njenem potu, ali naj bi obvestila njena roditelja, da je pri njej. — Konečno je prevladalo v njej so¬ žalje. Prijela je Emico za roko in rekla: »Draga moja grofica, ne preostaja vam drugega, kakor da čim preje pišete dvojemu Ivanu, da ste tukaj, in da čakate pri nas v sedanji vaši metamorfozi, dokler on ne pride po vas! Gotovo bo hitel sem, kadar izve, da ste tukaj, potem pa se koj — 437 — poročita in poročena idita na Orlovgrad. Prepri¬ čana sem, da vama roditelja gotovo oprostita, ko uvidita, da ljudje ne smejo razvezavati onega, kar je zvezal Bog v nebesih !«• Deklici sta začeli starko objemati in polju- bovati jej roke in lice ter se jej zahvaljevati za njeno plemenito dobroto. Teta se je prepustila nekaj časa objemanju in poljubovanju, a kmalu je rekla resno: '>Ne radujta se prerano, otroka moja, — še nismo na cilju in moramo biti dovolj oprezne, da se nam morda ne pokvarijo v zadnjem trenutku vse osnove. Redarstvo je gotovo že obveščeno o Emičinem begu, zato moramo delati pametno, da jej nikdo ne pride na sled in morda stori Prej vsemu konec, in ali bi bilo dobro, da ostane Ph nas, ali pa, da jo skrijemo kje drugje. Po mojem mnenju bi bilo nevarno, ako bi ostala tukaj: celo naše sosedstvo bi koj govorilo o na¬ šem lepem gostu in povpraševalo, kdo je in odkod je. Ker pa je neobhodno potrebno, da ostane v svoji dosedanji metamorfozi, mislim, da Ei bilo najboljše, ako bi še danes vse tri odpo¬ tovale v Dornbach in ostale tam v vili, dokler ne pride Kneževič. Tam bo Emica najbolj varna, ker so zdaj vse druge vile prazne, in se nam m treba bati, da bi nas tam mogel motiti kdo °d naših znancev!« - 438 — Deklici sta veselo pritrdili na ta predlog, najbolj pa se ga je veselila Pavlina, ker je upala, da jej bode morda sedaj po tako doigem času mogoče, sestati se zopet s Kazimirom v vili, na katero so jo vezali tako sladki spomini. Spom¬ nila se je sicer hitro materine prepovedi, da ne sme s Kazimirom za časa njene odsotnosti ne dopisovati, ne se ž njim sestajati. Toda oni ne¬ srečni trije meseci bodo skoraj minuli in zato bi ne bil tako velik greh, ako bi se zopet za nekaj časa sestala s sladkim Kazimirom, ki bi imel tako v kratkem času postati njen zaročnik in soprog, kakor je bila obljubila mati. Serafina se je pripravila na pot, poslala Betiki brzojavko, naj priredi dve sobi in ju za¬ kuri, in odpotovala s Pavlino in Emico s prvim brzovlakom na Dunaj. Prispela je ž njima nekako okoli osme ure zvečer v Dornbach, kjer jih je čakala v vili stara Betika in se čudila njih pri' hodu. Ko pa je zagledala onega mladega gospoda, s katerim se je razgovarjala prejšnji dan, in ko so jej povedali, da prenoči v vili in bode tam tudi nekaj časa stanoval, se je jezno nagrbančila in opravljala ves oni večer svoje delo nekako leno in jezno, kimala z glavo in mrmrala: »A — a — to ne gre! — To ni vse v redu! — * n sedaj naj pride iznenada baronica ali naj Lobinski — 439 - izve, kaj se tukaj dela, — o Jezus, čudne te ko¬ medije ! — A kaj me briga — kar sta si nadro¬ bili, to morata tudi pojesti, a jaz ostanem kar sem in nobenega nič ne briga.« XI. Usodni nasledki. Ko je bila prispela Pavlina s teto Serafino in preoblečeno Emico na Dunaj, je bil na za- padnem kolodvoru nadporočnik Vasiljevič, čakaje nekega prijatelja, ki bi se imel pripeljati z istim brzovlakom iz St. Poltena. Medtem ko je prevzemal prijatelj svojo prtljago, se je šetal Vasiljevič in se nemalo začudil, ko je zagledal naenkrat med prišlimi potniki ba- roneso Pavlino Weberjevo poleg neznanega mu krasnega mladeniča, s katerim se je ravno živahno razgovarjala. A še bolj se je začudil Vasiljevič, ko je opazil, kako se mu ona sladko smeje, kako milo mu gleda v obraz in ne mara za teto Serafino, ki je stopala za njo, kakor da bi ne videla in ne slišala ničesar. Ko pa so sedle v fijakerski voz, najprej Serafina s Pavlino, a njima nasproti neznani lep' tujec, je zapazil Vasiljevič celo, kako mu je stisnila — 441 — Pavlina roko in se mu nasmehnila tako sladko, kakor da bi ga hotela poljubiti. Vasiljevič ni bil ravno poseben prijatelj Lo- binskemu, ker si je vedno domišljeval, da ta zoper njega ruje, da sam postane polkovnijski pobočnik. Zato je z neko zlobno radostjo komaj pri¬ čakoval, da bi mu priobčil, kar je videl na ko¬ lodvoru. Sestal se je ž njim pri večerji v Kumerjevi gostilni, ga poklical na stran in mu povedal ta dogodek, pri tem pa pretiraval pojedine potankosti z raznimi zbadljivimi opombami. Na prvi hip je Lobinski vzplamtel, ker je m *slil, da je to zla šala, ko pa mu je dal Vasi¬ ljevič svojo častno besedo, da govori resnico, ga je stisnilo nekaj v prsih, kakor da mu je umreti. Prijela se ga je silna ljubosumnost, ki ga je morila tem bolj, ker si ni mogel raztolmačiti, kako bi bilo to mogoče, da je prišla Pavlina v Dornbach, ne da bi ga prej obvestila niti z jedno besedico. »A kdo bi mogel biti ta lepi potni drug? ~~ Razun Arturja nima več bratov niti možkih sorodnikov. Morda je tuj človek. — Hm, hm in pravi, da se mu je nasmihala, in da mu je stiskala celo roko!« S takimi mislimi se je moril Lobinski, na¬ posled pa se je nagrbančil in odvrnil ljuto Vasi¬ ljeviču: »Jutri se hočem prepričati, kako je bilo t°> zato pa izvoli pridržati svoje neslane opombe - 442 zase. Ako te pa ravno veseli, vjedati se v me, izvoli mi povedati, koga hočeš za sekundanta.« »Kaj ti je za Boga — ti si res kakor smodnik!« je odgovoril Vasiljevič nemilo pre¬ strašen, ker je bil Lobinski znan kot pravi umetnik v borenju in zadevanju. Začel se je oproščevati in razjašnjevati svoje besede; s tem ga je nekako umiril. Sedel je ž njim k ostalim častnikom, ki so že začeli slutiti, da se je moralo med njima dogoditi nekaj posebnega. Drugega dne je bila na nesrečo po vajah predstava pri novem divizijonerju, in tako je bilo Lobinskemu še le popoldne mogoče, storiti, kar je sklenil. Vrnil se je hitro po obedu domov, dal osedlati svojega Rolanda in odjahal z naglim skokom proti Dornbachu. Blizu baroničine vile je začel počasi jezditi, da bi bolje mogel motriti, kaj se tu dela. Pod okni je jahal še počasneje in gledal neprestano gori. Naenkrat se je stresel in ves prebledel, ko je videl ob oknu za šipami Pavlino, kako se je razgovarjala z nekim prelepim neznanim mladeničem. Ali prišlo je še hujše. Lobinskega konj je začet hrzati in Pavlina je pogledala na cesto. Ko pa je zagledala Lobinskega pobegnila je z mla¬ deničem od okna. 443 — Ko je Lobinski to videl, je ljuto spodbodel nedolžnega konja, ki se je vspet visoko v zrak in odhitel z besnim skokom. Ko je prihajal do cerkve, vzbodel je konja in jahal nazaj. Sklenil je, niti pogledati več proti vili. Toda neka nepremagljiva sila izvabila mu je zopet pogled proti njenim oknom in v istem hipu je ustavil zopet konja in ga mahnil z uzdo tako silno, da se je skoraj zgrudil, ker se mu je zdelo, da mu je mahnila Pavlina z roko z okna, naj obstane. Pogledal je bolje in opazil, da mu ona namigava, naj pride k vrtu. »Kakšne komedije so to!« si je mislil pri se bi, spodbodel konja in krenil po ozki stezi proti severni strani vrta. Korpaj je čakal tam nekoliko trenutkov, pri¬ hitela je stara Betika, podala mu skozi ograjo mal listič in se zopet izgubila v megli, ki je za čela padati, napoveduje večerni somrak. Kazimir je naglo odprl pisemce, pisano s svinčnikom in čital sledeče: »Mili moj! Ne bodi hud na me! — Dogodilo se je nekaj nenadanega v našem krogu, ali kaj. tega ti za sedaj ne smem povedati. V nekolikih dneh pa ti bo vse jasno in se boš tudi ti ja o r adoval na rešitvi zagonetke! — 444 Cel ta čas ostanemo tukaj, toda ako me ljubiš, ne hodi sem, dokler te sama ne pozovem. Potrpi torej, dragi Kazimir! Še nekaj dtiij in razumel boš, zakaj sem zahtevala to od tebe. Tvoja verna Pavlina.« »Čudno!« si je mislil Kazimir in raztrgal pisemce na male kosce. »Jaz se vsemu temu ne morem dovolj načuditi, vse se mi nekako zdi, da je to tajinstveno vedenje v zvezi s prepovedjo ‘njene matere in s prihodom tega mladiča ravno počasni začetek njene nezvestobe! — Hoče, da se me znebi po malem, ker se morda boji, da bi mi srce ne razpočilo od boli! — Ha, ha! delaj, dika, kar ti je drago, jaz si bom našel dovolj utehe pri drugih deklicah!« Vzdihnil je globoko in krenil počasi proti glavni cesti. Zaglobljen v tužne misli ni bil niti zapazil, kako se je skril prilično deset korakov daleč od steze za borov grm njegov stari tekmec Fichtenberg, ki ga je bil zagledal že na cesti, po¬ tem pa šel za njim, da bi videl, kaj bo. Stopil je izza grma, gledal za Kazimiram in se zlobno nasmejal: »Ha, ha, to so lepe komedije!— Jeden ljubček sedi pri njej v hiši, drugi pa lazi okoli hiše kakor lisjak okoli kurnika. Jednega miluje in objema, drugega pa odpravlja s pismom! Hat ha! — Kaj pač poreče k temu Lobinski? Ali se bo dal tako lahko odpraviti ? Ali ne bo zatrl prej kga nežnega mladiča? — In kdo je ta novi Se- ladon ? — Oh, moram prodreti v to zanimivo skrivnost, če tudi bi me stalo Bog ve koliko truda !« Šel je polagoma na glavno cesto, oziral se vedno proti Pavlininim oknom in se izgubil v drugi ulici. Med tem se je naredil večerni somrak, v I v >li gorele so že luči. Pri mizi je sedela teta Se- rafina in čitala skozi velike naočnike iz neke po¬ božne knjige, dočim se je Emica razgovarjala s Pavlino, kako bi pisala Kneževiču. Naenkrat je vzdihnila. »Ah, bojim se, da me je morda Lobinski Zv ečer spoznal, in da bi me nehote ne izdal. Razun tega pa bi mi moglo priti tudi redarstvo na sled, ako bi on pogostoma prihajal sem in budil pozornost tvojih sosedov!« »Ne boj se tega, — akoravno bi bilo za nie bolje, ako te je spoznal!« je odvrnila Pav- b' na in vzdihnila globoko. »A zakaj to?« se je začudila Emica. Ali se res bojiš, da bi postal morda še ljubosumen?« »Torej nisi opazila, da je že sedaj ljubo¬ sumen?« je rekla Pavlina in se tužno nasmehnila. ®h, ko bi vedela, kako težko mi je bilo, prositi k a , naj ne prihaja sem !« Emica jo je objela in rekla: »Draga Pavlina, — kdo bi mogel proti tebi postati ljubosumen! — Razun tega pa ne bo trajalo dolgo, največ šest dnij, da pride Ivan, potem pa se bo tudi Lobinski tem bolj radoval, ko ga naenkrat izne- nadi vspeh najinih namer!« »Naj bode tvoja volja! Rada trpim, samo da srečno dosežeš svoj cilj!« je vzdihnila Pav¬ lina in poljubila svojo prijateljico. V tem se je oglasila teta in ju pogledala izpod naočnikov: »Kaj pa je s pismom za Kne- ževiča, deca? — Ali ga še nista dovršili?« »Napisala sem mu trikrat,« je odvrnila Emica, *a sedaj vidim, da sem se mučila zaman, ker bi nam to pismo pokvarilo vse, ako bi prišlo slučajno v tuje roke!« Začele so se znova posvetovati, kako naj pišejo to pismo, da bi ga nikdo drugi ne razumel razun Ivana; naposled so ga sestavile tako: »Gospod! Kar Vam je izginilo v Slavoniji, najdete tukaj, ako čim preje pridete sem. Baronesa Pavlina.« Prvi stavek je napisala Emica, drugega P a Pavlina, da bi Kneževič lažje pogodil smisel teh besed. Ko sta bili to pismo napisali in zapečatila bila je ura že šest. — 447 — »Joj, kaj bodemo sedaj, je rekla Emica, »šest je že, danes ne more več oditi, — a bilo bi dobro, da bi ga priporočile.« »Ne bojte se, draga grofica,« se je oglasila teta Serafina, ako ga daste še danes v tružico, odide zjutraj rano, a najboljše bi bilo, ako ga oddaste brez znamke, ker potem pride tako go¬ tovo, kakor da bi bilo priporočeno!« Ta predlog je bil vzprejet. Pavlina je pokli¬ cala staro Betiko in jej oddala pismo, naj je vrže hitro v tružico. Služkinja je šla ogrnjena z velikim robcem in oborožena z velikim dežnikom, ker je z unaj začelo deževati. Na ulici se je videl samo tu pa tam kak človek, ki je hitel naglo, da ubeži grdemu vremenu. Blizu pošte je zagledala Betika v slabi svetlobi oddaljene svetilnice nekega človeka. Zdelo se je, da malo mara za slabo vreme, ker je brez dežnika korakal počasi, kakor da bi bila topla in vedra Poletna noč. Bil je to Fichtenberg, ki nikjer ni ^ogel najti miru in ki je lazil sem ter tja, kako b' se rešil jednega in drugega tekmeca. Ne malo pa se je začudil, ko je zapazil in s Poznal Betiko v istem trenutku, ko je vrgla pismo v skrinjico, potem pa zopet odhitela proti vili. »Morda je kako važno pismo, ki ga je vrgla tu čarovnica v škrinjico!« si je mislil in šel po¬ lagoma groti pošti. »Oh kako bi ga pač mogel — 448 — dobiti! — Hm — kako bi bilo, ako bi odtrgal celo skrinjico ?« Začel si jo je ogledovati in vstrepetal od veselja, ko je videl, kako gleda izmed medenih pločic jedva vidljiv rob lista, katerega Betika v naglosti ni čisto porinila noter. »Evo ga!« je zaklical veselo in prijel z jedno roko oprezno list, z drugo pa odrival počasi počasi medene pločice. Izvlekel ga je srečno in hitel veselo domov, naredil luč in začel ga čitati trepetaje od radovednosti. Ko pa ga je prečital, se je zgrbančil, ker mu je bil pomen onih par besedij povsem nejasen. »Za hudiča!« si je mislil. »Tako se mučim, a reč je tako blizu ! — Morda je tega poročnika Kneževiča že preje tajno ljubila, potem pa ga je morda kaka ljubica v Slavoniji pustila na cedilu in sedaj bi rada, da bi tudi njega ulovila v svoje mreže! — A kaj more to pomeniti ? Sedaj še le vidim, da ste to pismo pisali dve ženski roki!« Začel je krojiti pojedine stavke. »,Kar vam je izginilo v Slavoniji 1 « je pisala jedna roka, ostalo pa druga. ,Kar‘ je objekt — a Kneževič je subjekt! Dal bi svojo glavo za to, da je objekt sam napisal prvi stavek! — A kdo je ta objekt? — Stara čarovnica Serafina gotovo ne, isto tako ne Pavlina, ker ona je pisala drugo ; zdi se mi torej, da je ta objekt hotel naznaniti subjektu, — 449 — da prebiva v Dornbachu, s tem, da je sam napisal prvi stavek!« »A ha!« si je mislil veselo. »Sedaj so se mi še le odprle,oči! Ta objekt ni nikdo drugi kakor oni namišljeni Josip Miiller, za katerega bi dal glavo, da je preoblečena deklica! — Ha, ha — sedaj še le začenja reč postajati zanimiva! — Toda čakajta otroka, zmešam vama račune, da se bosta načakala tega Kneževiča! — Koj jutri naredim vse tako, da pridejo vsa vajina pisma v moje roke! — Hvala Bogu, z denarjem se da vse storiti! — Lobinski bo moral še nadalje misliti, da je preoblečena deklica res možki in P f i tem še Pavlinin zaročnik, in se že pobrinem, da mi bode mogoče, predočiti mu njeno ne¬ zvestobo tako jasno, da o njej niti malo ne bo dvomil. Ko pa se mi posreči to, tedaj sem na konju, prepričan sem naprej, da v svoji naglici zbesni in naredi kako budalost, ki mi bo po¬ žgala do zaželjenega cilja!« Nakrat se mu je obraz stemnil. Zamislil se i e globoko in naposled vzdihnil: »Oh hudobno J' e to sredstvo, katerega se moram posluževati, da se mi uresniči najslajši in najsvetejši sen mojega življenja! — Toda kaj naj počnem, ko jo tako ljubim, da bi moral preje umreti kakor pa s * jo iztrgati iz srca? Oh Pavlina, ko bi vedela, ^Slovanska knjižnica«, snopič 112. 29 450 — kako ginevam za teboj, kako te obožavam, — uvidela bi, da te nikdo bolj ne ljubi nego jaz!« Drugega dne zjutraj, še preje ko je začel Fichtenberg svojo spletko, je dobila Pavlina z Dunaja kratko pismo od Kazimira, v katerem jo resno prosi, naj mu razjasni vzrok njenega čud¬ nega vedenja, in naj mu iskreno priobči, kdo je oni neznani mladenič, ki sedaj živi ž njo pod jedno streho. Pavlina se je nemilo prestrašila in mu raz¬ ložila v dolgem pismu celo zadevo: kako je Emica preoblečena v možko obleko pobegnila od doma, da poišče Ivana, kako je pri njej iskala in našla pribežališča, kako sta pisali po Ivana, in kako jo je Emica napotila, naj te reči nikomur ne odkrije, celo Lobinskemu ne, dokler se ne vrne Ivan. To pismo je odpravila hitro na pošto, ker je bil Janko odšel v mesto. A to pismo, ki bi Lobinskega gotovo bilo umirilo, ni prišlo v njegove roke, ker je že Fichtenberg na pošti našel nekega diurnista, ki se mu je zavezal za dober denar, izročati mu vsa pisma pod naznačenimi naslovi. Zvedel je tedaj'Fichtenberg iz Pavlininega pisma vso skrivnost in skakal po sobi raduje se, da je začel še o pravem času to spletko. Med tem je minulo teden dnij, a Kneževiča še ni bilo iz Slavonije. Deklici, posebno P a 451 — Etnico, je začelo jako nemilo skrbeti, in poslali sta mu še jedno priporočeno pismo. Isto tako je tudi Lobinski zastonj čakal od¬ govora od Pavline. Zato mu je v duši vedno bolj vstajalo bridko prepričanje, da ona res misli, povsem se mu izneveriti. To prepričanje mu je delalo vse življenje odurno. Bil je pa preveč ohol, da bi se šel sam osebno prepričat, kaj je, in se je odločil, ne nadlegovati je čisto nič več, ampak mirno čakati, kako vse to konča. Toda nesreča je hotela, da se je kmalu sestal s Fichtenbergom, ki je zadušil v njem zadnjo iskro nade in ljubezni. Lobinski je bil ravno v slovanski kavarni, kjer se je prepustil Ehi boli sedeč pri oknu in gledaje tužno v mimo- gredoče ljudi. Prišel je mimo Fichtenberg, in ko ga je zagledal pri oknu, je šel hitro v kavarno in sedel Poleg njega. »Kako se imate, dragi gospod poročnik? ? a je vprašal naglo. »Pa kje ste za Boga, da vas nisem videl že pol leta več! - Odkar vas ni P r > Šperlu, se je tam vse opustilo, a lepe nimfe s ° pobesile glave in tožijo vsakomur, da brez vas n ' življenja!« Lobinskemu se je stemnil obraz v znak, da 010 ni ravno najugodniše, da se je sestal s 20 ' — 452 — Fichtenbergom. A odgovarjal mu je vendar iz uljudnosti, čeprav kratko, in ga naposled vprašal, ali je kaj novega v Dornbachu. »Ah — mnogo novostij je tam in še kako zanimivih!« je vzkliknil Fichtenberg, kakor da je to vprašanje komaj pričakoval. »Ali še ničesar niste čuli ? — Moja lepa soseda baronesa We- berjeva se moži z nekim Josipom Mullerjem, sinom neizmerno bogatega bankirja v Frankobrodu. To vam je cel roman! \Muller potuje v zadevah svojega očeta; nekega dne jo je slučajno videl v Linču in, se vanjo zaljubil tako silno, da je koj prosil za njeno roko, in to ne brez vspeha, ker sem čul, da je tudi mati že odgovorila iz Nemške, da nima ničesar proti temu, samo naj čakajo s poroko, dokler se ne vrne ona.« Ko je čul Lobinski te besede, je ves pre¬ bledel in v glavi se mu je zavrtelo. Zdelo se mu je, da pleše cela kavarna okoli njega. Kar se mu je do sedaj v srcu samo zdelo v podobi temne in negotove slutnje, je stalo sedaj pred njim kot strašna nemila istina. »In ali ga ljubi tudi ona?« je vprašal jedva dihaje. »Eh in še kako !« »Ako pa jo on prevari in pusti na cedilu, —. in to se jej more lahko zgoditi, ker je on — 453 takorekoč še deček, poleg tega pa neizmerno bogat, kam bode ona potem ?« >Ha, ha,« se je nasmejal Fichtenberg, »kam drugam kakor v naročje kakega drugega ljubčka! — Vse ženske so vam v tem popolnoma jed- nake. Pri vseh vlada najgrša sebičnost, ono, kar prodajajo pod imenom čiste in zveste ljubezni, n i ničesar drugega kakor pod umetno krinko prikrita težnja, da se oskrbe in da si priborijo neodvisen in udoben obstanek! Zato jim je vse- jedno, ali ulovijo tega ali onega na svoj trnek, samo ako je dovolj bogat, da more do sitega zadovoljiti njih težnje po razkošju in nakitu! — A oprostite, — ravno vidim nekega znanca, s katerim imam nekaj govoriti! Sluga ponižen, dokler se zopet ne vidiva!« To rekši, je odhitel Fichtenberg iz kavarne. Dolgo je še sedel Lobinski pri istem oknu nepremično in mirno, kakor okamenel. Gledal je neprestano skozi okno in ni maral za mimo- gredoče ljudi, ki so hiteli sem ter tja in se žurili, da se izognejo temu grdemu vremenu. Mislil je, sam ni vedel kaj. Zdelo se mu je, da mu je nekdo iztrgal srce in mozek, tako, da ne more ničesar več čutiti, ne misliti. Zunaj se je že mračilo, v kavarni so užigali plin. K njegovi mizi je prišel marker in spustil z astor črez okno. Lobinski se je zganil, kakor — 454 — da bi se bil tega prestrašil. Skočil je kvišku in odhitel iz kavarne. Sredi največjega naliva se je napotil peš proti Dornbachu. Vlekla ga je tja neka čudna sila, katere si niti sam ni mogel raztolmačiti. Med potom mu je prevzela dušo neizmerna bol, in razdražena domišljija mu je predočevala rajsko milino, katero je užival v objemu nezveste ljubice, in katero uživa sedaj drugi namesto njega. A ta bol je trajala samo kratko časa, pretvorila se je kmalu v besnost, a naposled v tiho letargijo. Ves premočen in blaten je prišel v Dornbach. Na ulicah ni bilo videti žive duše, ker se je bilo radi slabega vremena vse poskrilo v toplih sobah doma ali pa v gostilnah. S počasnim korakom je šel proti baroničini vili. Okna južnega progelja so bila čisto temna, zato pa je bil razsvetljen iztočni del hiše. Sam ni vedel kaj dela, zagledal se je v razsvetljena okna in se naslonil ob visoko jelko, ki je stala blizu hiše. Naenkrat se je zagledal v drevo, ob katero se je naslanjal. Splezal je gori in pogledal ravno skozi okno, ki ni bilo pokrito z nobenim zastorom. Ko pa je videl skozi šipe prizor, ki se mu je tedaj v sobi prikazoval, udarila mu je vsa kri v glavo, in se je komaj mogel držati, da ni padel. — 4-55 — Videl je Pavlino, kako sedi sama pri mizi s sreč¬ nim njegovim tekmecem, — z onim prelepim mladeničem, katerega je oni dan zagledal ž njo pri oknu. Njena glava je bila naslonjena na nje¬ gove prsi, a on jo je miloval in poljuboval na čelo in jej brisal iz očij solze. »Oh zakaj nisem vzel seboj revolverja!« je šepetal Lobinski in se tresel od boli in besnosti. »Oh ko bi mogel sedaj skočiti med nju in pre¬ sekati z jednim udarcem svoje sablje oba! Toda osramotil bi si s tem samo svoj pošteni meč in ga oskrunil z gnjusno krvjo klete nezvestnice! Zato je najbolje, pustiti jo, naj dela, kar jej je drago, in zatreti spomin na njo s preziranjem in pozabljenostjo.« To rekši je zaškripal z zobmi in se spustil z drevesa in šel z lenimi koraki proti Dunaju. Drugega dne je oddal prošnjo za trimesečni dopust v Slavonijo. XII. Nedolžna žrtev. S pomočjo svojih zaupnikov je zvedel Fich- tenberg kmalu, da je Lobinski šel v zanjke nje¬ govih spletk in da misli za dalje časa odpoto¬ vati v Slavonijo k svojemu pobratimu Kneževiču. Zato je sklenil, odstraniti Emico iz Dornbacha, ker se je bal, da bi se jej s časom vendar po¬ srečilo, obvestiti Ivana, ali celo pobegniti k njemu v Slavonijo. Zato je poslal grofu Otokarju Dubni sle¬ dečo brzojavko brez podpisa: »Vaša hči Emica, preoblečena v moškega, stanuje sedaj v vili ba¬ ronice Weberjeve v Dornbachu.« Drugega dne pred večerom je obstala neka kočija pred vilo in iz nje je izstopil odposlanec dunajske policije, za njim pa dva gospoda, od¬ ličnega obličja in kretanja. Bila sta to grof Otokar in Vaclav. Odpo¬ slanec ju je odvedel gori, a ko jih je Emica I . iznenada zagledala, je vzkliknila, na ves glas: »Ah, moj oče!« padla je na kolena in si zakrila obraz z obema rokama. J Dolgo jo je Otokar motril s strogim po¬ gledom in stal pred njo s prekrižanima rokama. Naposled je rekel: »Vstani in obleci se v obleko, W pristoji tvojemu spolu, potem pa liajd z menoj domov ! — Hudo si oskrunila čast našega rodu, poleg tega pa nisi marala za našo tugo in žalost, s katero smo te že objokovali kot mrtvo! Zato ne upaj, da ti ta lahkomiselni čin tako kmalu Pozabimo in oprostimo !« Ko je Emica čula te nemile besede, je vstala in rekla globoko vzdihnivša: »Evo me, °če, — stori z menoj, kar ti je drago, — a povem d samo to, da si mi s tem nemilim trenutkom Položil v srce kal smrti, ki me osvobodi mo¬ jih muk.« To rekši, je šla v drugo sobo, da se pre¬ obleče. Pavlina je britko zajokala, padla na stol lri si zakrila obraz z robcem. Teta Serafina pa se je križala in tekala po sobi lome z rokami. Vaclav je bil ganjen do solz. Nakrat so vsi trije, kakor da bi bili zgovorjeni, prosili in zaklinjali Otokarja, na j za Boga popusti to nemilo strogost, radi katere bi mu dete še umrlo. A on se nikakor ni bal omečiti. Otresel se je: »Ne mešajte se v reči, ki vas ne brigajo! Jaz dobro vem, kaj delam, in — 458 — bom mogel odgovarjati pred Bogom in pred svetom za svoje čine!« »Posebno pa se ne oglašajte vi,« je zaklical teti Serafini, jo premeril z Ijutim pogledom in jej zagrozil z roko, »mislim, da to Bogu ni ravno drago, ako kdo pomaga otrokom, da grešijo proti svojim roditeljem!« Teta Serafina je hotela nekaj jezno odvrniti, a v tem je stopila v sobo Emica preoblečena zopet v žensko obleko in objela jokaje Pavlino, da se poslovi od nje. Ko je pristopila tudi k teti Serafini, da bi jej poljubila roko, je zaplakala i ta, jo objela in rekla: »Ne boj se, dete, Bog že naredi, da prispeš srečno do cilja svoje ljubezni!« »Hajdimo!« je zagrmel Otokar z Ijutim gla¬ som, in vsi so šli po stopnjicah na dvorišče. Dvignili so Emico na pol onesveščeno na voz, za njo pa sta sedla vanj Otokar in Vaclav in kmalu so oddrdrali proti kolodvoru. Pavlina še dolgo ni mogla prenehati od joka, in teta Serafina je imela precej dela, da jo je utešila in umirila. Nenadani ta dogodek jo je čisto potrl, tem bolj, ker jej je vstajala misel, da se je morda Ivan Emici res izneveril, in je sam obvestil njenega očeta, kam je pobegnila, da se je lažje znebi. Ta misel jo je neprestano mo¬ rila in strašila, in ko se je vlegla k počitku, je F — 459 — zaklicala jokaje: »Ah, uboga Emica, Bog te ob¬ varuj te misli, ta bi ti izkopala skoraj rani grob!'« Tistega dne opoldne je dobil Lobinski pro¬ šeni dopust, in sklenil koj zvečer odpotovati. Gonila ga je neprestano neka čudna sila, da čim Preje pobegne iz mesta, v katerem je doživel v j ,a ko kratkem času toliko boli. Zato se je javil pri polkovniku in pri po¬ veljniku svoje eskadrone in se pripravljal na pot. Kuba mu je pomagal nekako leno in žalostno, vedno je vzdihoval in gledal s strahom v svojega gospoda, ker mu je ta že rekel, da ga ostavi na Dunaju. Naposled je zaječal, kakor da bi začel jokati. »Kaj ti je, fante?« je vprašal Lobinski. »Ah, gospod,« je za zavpil Kuba, »že več ^nij opažam, da vas je morala dohiteti velika nesreča. Bojim se, da bi morda ne zabredli sami v še večjo! Zato vas prosim in zaklinjam, dovo¬ lj mi, da grem z vami.« To rekši je 'pokleknil in mu objel koleno. Lobinski je bil globoko ganjen. Potegnil ga l e k sebi, vdaril ga rahlo po plečih in rekel z § ar| jenim glasom: »Dragi Kuba, vidim, kako me ljubiš in kako si mi zvest, zato storim za te vse Mogoče, dokler sem živ! A — z menoj ne moreš v Slavonijo, paziti moraš na stanovanje in konje. /T\ — 460 — Za me pa se ni malo ne boj! Saj nisem otrok ali razvajena deklica, da bi storil kakšno neumnost.« »Torej se povrnete zopet sem? je vprašal mladenič veselo. »Morda!« je odvrnil Kazimir. Ako pa bi se ne vrnil, in ako bi morda radi tega izstopil iz vojaščine, dajem ti sedaj pošteno besedo, da te | odkupim od vojaščine in te vzamem seboj, ko¬ derkoli me bodo nosile noge! Ali si s tein , zadovoljen ?« »Ah sem, gospod, — oh hvala vam za vašo dobroto !•« je zaklical mladenič in mu objel zopet koleno. Ali obraz se mu je zopet temnil in oči so zasijale z divjim plamenom. Stisnil je ogromni pesti, zagrozil ž njima proti zapadu in zaklical z zamolklim glasom: »Oh, da bi jo mogel samo ze hip dobiti za vrat, da bi niti jeden trenutek več ne trovala sveta s svojim dihom!« »Koga meniš?« »Njo, — Pavlino, — ki vam je otrovala vaše dobro srce z gadno svojo nezvestobo. Vem, kaj je storila, povedal mi je nekega dne sluga gospoda Fichtenberga vse natanko!« Lobinskemu se je stemnil obraz. »Mnog 0 veš,« mu je rekel »mnogo več, nego je melj drago. A ker že vse veš, ne povej nikomur niti besedice o tem, s tem bi se mi zameril za vedno- — Njo pa pusti v miru. — Naj dela, kar jej J e r — 461 - drago, dokler je ne stre usoda! — Jutri zjutraj jej oddaš v njene roke pismo, potem pa se niti malo ne brigaj za njo!« To rekši, je zagledal Lobinkki slučajno njeno fotografijo nad pisalno mizo. Tekel je kakor besen, jo zgrabil, zlomil okvir, raztrgal sliko v več kosov in jih razmetal po sobi. »Sedaj pa na noge, Kuba, spravi prtljago na kup iri skrbi, da pride fijaker o pravem času.« Mladenič je šel, a Lobinski je sedel in na¬ pisal Pavlini sledeče pismo! »Baronesa! Nedostajejo mi besede, s katerimi bi vam m °gel popisati, kako se kesam in sramujem, da se m samo za trenutek zaupal v Vašo zvestobo. Vem, da je to vsejedno, ali Vas preklinjam a li blagoslavljam, — in da me boste vrh tega še za smehovala.. Pri vsem tem pa si ne morem od- re či srcu, da bi vam ne povedal pred svojim od¬ hodom, da se ljuto varate, ako mislite, da ste 1116 s svojim vedenjem samo količkaj užalostila! ~~ Bog obvaruj! Vi ste mi bila ono, kar so mi tudi druge deklice mojega znanja, to je na- v adna ugodna igrača od danes do jutri, samo s 1° razliko, da ste me tudi najdalje od vseh ostalih z abavala! Zahvaljujem se Vam torej na tej vaši dobroti. Želim Vam tudi nadalje dobro srečo v — 461 — \ ljubezni in mnogo ljubčkov in ostajam pre- ziraje Vas Kazimir Lobinski.« Ko je izvršil to pismo, je čital jedenkrat, dvakrat in Bog ve kolikokrat, a čim češče je je čital, tem bolj ga je spopadala bridka bol. Bil je | je zagrabil že večkrat, da bi je raztrgal, a vedno se je domislil drugega. Nakrat pa se mu je , stemnil obraz in kazal odločno resnost. »Ne zasluži od mene drugega, in bila bi sramota zame, ako bi se pokazal proti njej sla¬ bega« ! si je mislil in zapečatil pismo. V tem je vstopil v sobo Kuba in vprašal, kedaj ima priti fijaker. »Ob sedmih, rad bi večerjal sam na kolo¬ dvoru. Tu imaš pismo, deni je na mizo in nesi je jutri zjutraj v Dornbach, — toda sam osebno in je oddaj njej sami v roke!« Točno ob sedmih je prišel voz. Kuba ] e naložil prtljago in sedel k kočijažu. Nato je sedel tudi Lobinski in fijaker je odpeljal proti južnemu kolodvoru. Odhajaje po večerji k vlaku je rekel slugi: »Čuješ Kuba, pazi mi na konje, drži sta¬ novanje v redu in ne pozabi na pismo!« Nekoliko trenutkov pozneje je zapel zvon tretjikrat in vlak se je odpeljal ž njim v temno noc. Drugega dne zjutraj je odjahal Kuba v Dornbach. Bila je nedelja. Iz okolice so prihajal' — 463 — ■ kmetje in kmetice nališpane in oblečene v praz¬ nično obleko k službi božji. V istem času, ko je krenil Kuba s ceste proti vili, mu pride nasproti stara Betika, ki je nosila v roki velik molitvenik in molek. Ko je zagledala slugo, je začudeno ob¬ stala in obrnila vanj oči. »Kaj gledaš vame?« jej je zaklical jezno. Ali je baronesa doma?« »Je!« je odvrnila starka, prekrižala se kakor pred kakim čudom in odšepala dalje. »Za hudiča«, je zaklical Kuba in odjahal dalje, »to je slabo znamenje, da sem srečal ravno *o staro čarovnico pri vhodu!« Ko je prijezdil na dvorišče, je privezal konja °b neki steber in hitel naglo gori v hišo. Pavlina § a je bila že zagledala skozi okno in -letela ve- selo nasproti, ker je pričakovala ugodne vesti od mi| ega Kazimira. Ko pa jej je sluga oddal pismo ln je hitro odšel, kakor da bi ga gonile pošasti, J e J je prešinila dušo grozna, negotova slutnja, šepetala je od straha in odprla pismo. Prečitavša l e > se je naslonila ob steno, da bi ne padla. Nekoliko trenutkov je stala tako nepre- m 'čno in gledala pred se. Nakrat se jej je pri¬ kazala na obrazu temna srčnost. Skrila je pismo v nedrije in se ozrla ali je kdo ne vidi. Toda Sori ni bilo žive duše, ker je bila odšla teta Bratina že v cerkev. Šla je srčno v svojo sobo, — 464 - - dela klobuk na glavo in vzela molitvenik v roko, potem pa je šla počasi na videz tudi v cerkev. Ko pa je prišla na cesto, je krenila na levo proti Dunaju. Med potom jo je dosege! omnibus in ona je sedla vanj. Prišedša na Dunaj, se je napotila v konjiško vojašnico. Tam je izvedela za Lobinskega stanovanje in se napotila prcrti Parkringu. »Ni mogoče, da je resno mislil, ko mi je pisal to usodno pismo«! si je mislila med potoni in se žalostno nasmehnila. »Menda si je privoščil neotesano šalo,, da bi videl, kaj bom storila na to! — Toda ako je istina, kar mi je pisal, — ako mu že presedam, ako je nalašč molčal na vsa moja pisma in morda v preoblečeni Emici iskal vzroka, da bi se mi znebil, — kam potem? Gorje, bežite mi iz glave, grozne misli«! Sirota je tekla tako naglo, da so se ozirali mimogredoči ljudje za njo. Ko je našla hišo, v kateri je bilo stanovanje obeh prijateljev, je hitela naglo po stopnicah in potrkala na vrata predsobe. »Naprej!« je zagrmel od znotraj grmeč glas- Nesrečnica je stopila trepetaje noter in zagledala Kubo v kotu. »Dragi Kuba, — ali je gospod poročnik doma?« je vprašala s trepetajočim glasom. Sluga je skočil kakor besen po koncu in j° ljuto pogledal. Nakrat pa se je nasmejal: »H a > — 465 — hi, vi vprašate, kakor da bi ne vedeli, da je po¬ begni! v daljni svet, samo da vas nikdar več ne vidi! Gotovo ste velika in zvita lisica!« Deklica se je zgrozila, ga pogledala z iz¬ razom strahu in groze in zaklicala: »Oh za Boga milega, kaj pa se je pripetilo? Ali so se res vse sile zarotile proti meni ubožici, da bi me pahnile v obup? — Kaj pa sem zakrivila? — Oh, dragi Kuba, zaklinjam vas pri živem Bogu, — razjasnite mi to grozno zagonetko, — povejte mi, zakaj je pobegnil gospod poročnik, zakaj se je razjezil nad mano ?« Sluga se je zlobno nasmehnil. »Saj se ne J e zi nad vas, samo noče vas več videti!« »In zakaj?« »He — zakaj! — menda ker se vas je že naveličal!« Pavlina je prebledela še bolj, a na obrazu Se jej je prikazal čuden nasmeh, neobičen in Prašen, kakoršnega vidimo večkrat na licu zno- re hh ljudij! — Sklenila je roki in zastokala ne- kolikokrat: »Naveličal — naveličal — naveličal Se me je!« »Skoda, da niste postala gledališčna igralka!« Se je nasmejal Kuba. Ali ni ga čula. Gledala je na desno in na lev o in zagledala naenkrat na tleh kose svoje strgane slike, katere je bil sluga pometel iz »Slovanska knjižnica«, snopič 112. 30 — 466 sobe. Pobere jih nekaj s tal in jih začne motriti s še strašnejšim nasmehom. »Res je, da se me je naveličal!« je vzdih¬ nila in se obrnila proti vratom. Na pragu pa se je obrnila' še enkrat in rekla pogledavša proti nebu: »Kuba, — ako se kje sestaneš s svojim gospodom, reci mu, da sem ga ljubila in da sem mu zvesta do svoje zadnje ure!« To rekši, je zaprla vrata in šla s počasnimi koraki iz hiše. Šla je polagoma črez Park in Opernring in krenila proti ljudskemu vrtu. Ni marala za drobni ostri sneg, ki ga jej je sipal hladen sever v go¬ reči obraz. Med celim potom jej niti jedna solza ni pritekla iz očij, ki bi jej olajšala ljuto bol. Oči so jej sijale s plamenom blaznosti. Prišedša v ljudski vrt, je šla nehote proti onemu mestu, kjer je bila minule spomladi prvikrat videla milega Kazimira. Vrt je bil pust in prazen, a drevje polno ivja in snega. Samo sem ter tja je šel kdo skozi, da bi si prikrajšal pot. »Tukaj sem te videla prvikrat — sladki Ka¬ zimir!« je šepetala z blaženim nasmehom ' n sklenila roki. »Toda kje si mi danes, mili moji — zakaj te ni tukaj? — Ah, zima je, zima, - a tedaj — tedaj je bila spomlad, -- lepa, vedra spomlad!« — 467 — Naenkrat se je nasmejala: »Ha, ha, tudi v mojem srcu je nastala ostra zima, — a ta zima me trese, boli me, — tu grozno, — strašno! — Zato beži, Pavlina, beži — da ubežiš tej ne¬ mili zimi !« Sirota je tekla z naglimi koraki iz vrta in šla skozi Alsersko predmestje in Lichtenthal proti Donavi. Ko je prišla do obale, je pogledala še enkrat proti nebu in poljubila v zlatem medaljonu sliko Lobinskega. Potem pa je zakrila obraz z obema rokama in se strmoglavila z visoke obali v ledene valove. 30 * XIII. Prekasno! Kraj sela Gorczkova ne daleč od mesteca Novega Sandeca se je širilo ob bregu potoka Ka¬ menice posestvo Kazimirovega očeta, gospoda Karola Lobinskega. Bilo je to krasno posestvo kakih 800 orglov, večji del njiv in livad, in prav toliko dobrega in še neposekanega gozda. Go¬ sposki dvorec, ki se je belil na majhni visočini sredi vedno zelenega roba bujnih smrek, se je svetil vedno radi čistosti in točnega reda, ki je tukaj vselej vladal v lepem nesoglasju z dvorci mnogih drugih plemičev na deželi. S tem uzornim redom, pridobljenim z ne ' umorno marljivostjo in spretnostjo v gospodarstvu, si je bil gospod Karol Lobinski stekel že davno znamenit glas, in so od blizu in daleč naravnost romali k njemu vlastelini in manjši posestniki) — napredni, da bi se okoristili posnemaje njegov vzgled, nemarni pa, da bi videli na svoje oči — 469 — tega, menda glasovitega moža, smatraje ga za nekakega prismojenega čudaka zato, ker ni bil nemaren, lahkomiseln in zadolžen kakor oni. Bil je še popolnoma zdrav in krepek mož kakih petdesetih let, visoke in debele rasti, orjaških pleč, debele glave, obrite brade in dolgih žoltih brk. Na zdravem, okroglem in rdečem njegovem obrazu pa se je videl vedno izraz temne resnosti, M bi se mogel sicer tu pa tam smatrati za izraz tuge in neke tajne boli in muke. V svojem občevanju z delavci in prostim narodom je bil strog, kadar se je šlo za red, a poleg tega jako pravičen in človekoljuben. Mnogi kmetje so se imeli zahvaliti jedino njemu, da so se iztrgali iz krempljev židovskih odrtnikov in se rešili tako z njegovo pomočjo gotove propasti. Zato je bil že davno ljubljenec cele okolice, kmetje so ga oboževali kakor kako nadnaravno dobro bitje, katero je poslal sam Bog med nje, da jih izvleče iz teme neznanja in gluposti in da jih reši nesreče in bede. Nekega popoldne v začetku meseca grudna k 1865. je stal pri oknu, pušil iz dolge pipe in gledal, kako piše zunaj ljuti sever z drobnim in gostim snegom. Kar se mu je zdelo, da vidi od daleč na cesti trojko, ki se je vedno bolj pribli- Ze vala dvorcu. Nataknil si je hitro naočnike in — 470 — videl, da se ni varal; kmalu je privozila trojka s skokom in obstala pred dvorcem. »Ej, Bazil, odpri vrata na dvorišče!« je zaklical kozaku in šel na hodnik. Kozak je zletel po stopnjicah, kmalu potem je privozila trojka na dvorišče, iz nje pa je stopila gospa, oblečena v najfinejšo zimsko obleko. »Ali je gospod Lobinski doma?« je vpra¬ šala poljski. »Je!« je odvrnil kozak, snel konfederatko z glave in jej poljubil roko. Bila je baronica Weberjeva. Lobinski se je ne malo začudil, ko jo je nenadano zapazil. Ni si mogel raztolmačiti, kaj je privedlo to tujo gospo v grdem zimskem času in še k temu samo v njegov dvor. — A ko se mu je predstavila, je priskočil veselo k njej, poljubil jej roko in vzkliknil: »Ah posebno drago mi je, da me je dohitela čast, sprejeti vas, visokorojena baronica, v svoje prostore in da vas morem spoznati osebno, med tem ko sem vas poznal do sedaj samo iz pisem svojega sina Kazimira. »In to ne ravno z najboljše strani — kaj ne?« se je šalila baronica in nadaljevala: »No, radi tega ravno sem prišla sem, da vrediva skupno zadevo glede najine dece. r- Dobila sem veliko dedščino, katero so mi hoteli ugrabiti moji sorodniki na Nemškem in Poljskem! — 471 — Zato sem jih morala obiskati, da se ž njimi po¬ ravnam, in ko sem se vračala skozi Galicijo, si nisem mogla odreči srcu, da bi ne obiskala bo¬ dočega tasta svojega deteta 1« »Oh, to mi je drago — to je lepo — oh hvala vam lepa!« je jecljal Lobinski, klanjal se jej globoko, stopical okoli nje in jej pomagal od¬ ložiti potno obleko. Potem pa je tekal po hiši, klicaje in nalagaje poslom, naj priredijo vse po¬ trebno, da se more »jejmosf baronovva« čim sijajniše nastaniti in postreči. V pol uri sta bili za baronico prirejeni dve krasni sobi, okrašeni z najlepšimi slikami in urejeni z najfinejšim pohištvom. V vsaki je bila ogromna glinasta peč, v kateri je veselo prasketal ogenj. Dve lepi črnooki Goralki z dolgimi kitami ste se vrteli okoli nje, da bi jej pomagali spraviti ' n prirediti prtljago in se preobleči v drugo obleko. V nekolikih minutah je bila gotova. Oblekla je dragoceno obleko iz najfinejšega črnega haržuna, prevlečeno s pravo sobolovino, in sto¬ pila v salon, kjer jo je že čakal Lobinski in pri¬ pravljal na široki mizi velik samovar. »Žal, nimam v hiši ženske, ki bi bila do¬ stojna postreči vam, milostljiva gospa baronica, tako, kakor bi se pristajalo, zato moram prevzeti sam to ulogo!« je rekel in se jej globoko pri- - 472 — klonil; potem pa nadaljeval s posebnim nasmehom: »No, vdovec in vdova se nista še nikdar sprla, zato upam, da se bova tudi midva dobro zlagala!« Ko so se kadile pred njima čaše polne vonjavega čaja, sta začela razgovor o svoji deci. Baronica je začela naštevati, kaj vse da Pavlini za doto, Lobinski pa, kaj vse od svojega imetja odstopi Kazimiru, da bosta mogla mlada zakonca čim boljše in srečnejše živeti. Pri tem razgovoru je motrila baronica ostro vsak izraz njegovega obraza in naenkrat nena¬ doma rekla: »Oprostite gospod — čim dalje vas gledam, tem bolj se mi zdi, da vam Kazimir niti malo ni podoben !« Te besede so ga nemilo zmedle. Na obrazu se mu je prikazal izraz zadrege, nemira in strahu. Ko je baronica to zapazila, je vstrepetala in ga hotela nekaj vprašati, a v tem pa je zajecljal on gledaje na tla: »Kje pa ste se vendar vi baronica naučili govoriti tako lepo poljski jezik?« »Kako bi ne znala poljski, ko sem rojena Poljakinja!« »Vi rojena Poljakinja?-- Glej — tega bi se niti v sanjah ne nadejal, do sedaj sem mislil, da ste rojena Dunajčanka! — A odicod ste doma, ako smem vprašati ?« * »Iz Varšave!« — 473 — »Iz Varšave? — Oh, tam sem tudi jaz dobro znan ! Ali bi ne smel vedeti, iz katere obitelji ste?« »Hči grofa Kraszinskega sem.« i »Kraszinskega? — in krstno vaše ime?« »Agniszka!« je šepnila baronica in jedva dihala. Čuvši to ime, je planil Lobinski kvišku, prebledel kakor mrtvec in gledal z velikimi očmi baronico, ki je bolj in bolj bledela. — Vzdignil ^ je potem trepetaje kakor šiba na vodi in vprašal s tihim glasom: »In kedaj ste se' omožila?« »Prvikrat leta 1843.« »Ali ste dobila kmalu otrok?« »Dobila sem — fanta — a sirota je umrl kmalu z grozno smrtjo: — požrli so ga volkovi zajedno z dojko !« Zadnje besede so grozno delovale na Lo- binskega. Zrušil se je na stol, spustil glavo in r °ke, jedva dihaje, in ni mogel izpregovoriti ne besedice. A tudi baronica se je bila kmalu strašno spremenila. Z vedno večjim nemirom je poslušala 'n odgovarjala na vprašanja Lobinskega, a ko je videla, kako so delovale nanj zadnje njene besede, f° jej vzplamtele oči, a na obrazu se jej je po¬ javila čudna zmes strahu, groze, obupa, nade, r adosti in hrepenenja. Skočila je s stola, padla P r ed njim na kolena in vzkliknila s presunljivim — 574 — glasom: »Ah ne mučite me več, ampak povejte mi resnico: — recite, da Kazimir ni vaš sin, ampak da je moje milo, sladko, izgubljeno dete! Oh saj sem slutila to od prvega trenutka, in ni bil navaden slučaj, da je njegov obraz podoben obrazu moža moje prve in jedine ljubezni!« Lobinski je še vedno molčal in ni mogel izpregovoriti od silne razburjenosti niti besedice. V tem pa mu je ona objela kolena in za¬ vpila : »Govorite, za Boga! — Govorite, naju oba stre jeza božja, ako bodeva pustila, da se ljubita brat in sestra še dalje z grešno ljubeznijo!« Te besede so ga zopet oživile. Vstal je in jo pogledal, kakor da bi se prebudil iz grdih sanj, in spregovoril s trepetajočim glasom : »Oprostite, — a moram vas še nekaj vprašati. Ali je vaše izgubljeno dete imelo od vas kak spomin pri sebi?« »Ah imelo je, imelo,« je zaklicala radostno, »nosilo je okoli vrata pod srajčico majhen zlat medaljon, na katerem je bila na sprednji strani naslikana na modrem polju bela in rdeča roža, pod njo pa vrezano moje ime : »Agniszka hrabina Kraszinskievva«. Lobinski je ostal in šel počasi k omari ter poiskal majhno škatljico. »Tu je!« je rekel z ginjenim glasom. »P°' ročnik Kazimir Lobinski je vaš — sin !« — 475 — Baronica je pogledala kvišku z izrazom blaženstva, sklopila roki in vzkliknila: »Oh hvala ti, o, Bog, da si dopustil, da sem še o pravem času našla otroka svoje prve in jedine ljubezni!« Različna burna čuvstva, ki so ju v onem trenutku prevzela, jima dolgo nista pustila začeti novega razgovora. Sedela sta nekoliko časa in gledala nepremično pred se, ona z izrazom slad¬ kega blaženstva, raduje se prvega trenutka, ko bo mogla najdenega sina objeti, on pa skrušen ■n potrt, predočuje si v duši nasledke te ne¬ srečne ure. Baronica Weberjeva, — katero je lepa čita- teljica gotovo že spoznala za Hrabinskega Agniszko, je prekinila prva ta molk in vprašala: »Ali bi mogla še danes brzojaviti v Line?« »Bi,« je odvrnil Lobinski, »dam vam slugo, na i se na trojki odpelje v mesto.« »Oh hvala vam za vašo dobroto ! — Ah moram ju čim prej o tem obvestiti. — Deca se neizmerno ljubi, a niti ne sluti, da sta si brat in sestra !« Sedla je, zapisala brzojavko in jo oddala s lngi, katerega je pozval Lobinski v sobo. Ko je videla skozi okno, kako se pelje sluga na trojki po ravni cesti proti mestu, jej je odleglo P r ' srcu. Sedla je zopet in začela Lobinskemu na kratko ali iskreno pripovedovati vse dogodke, — 476 — ki so se tikali Kazimira, kje ga je porodila, in kako ga je onega nesrečnega dne zmanjkalo z dojko vred. »Oh, ne morete si predočiti čuvstva, ki sem ga čutila v onem trenutku, ko sem ga zagle¬ dala prvikrat!« je rekla, dovršivša svojo pripoved. »Zdelo se mi je, da vidim Hrabinskega, moža svoje prve ljubezni, katerega sem tako ljubila, in kateremu sem se vendar, — Bog mi oprosti, — dvakrat izneverila, dočim mi je neki notranji glas neprestano govoril: »To je tvoj izgubljeni sin — niso ga požrli volkovi — živ je in ti stoji pred očmi! Ta glas pa je zaoril v meni še močneje, ko sem z grozo zapazila, da se je zaljubil v Pavlino, — v svojo rodno sestro! — Ko sem videla, da se mislita res vzeti, sem iskala raznih razlogov, s katerimi bi se mogla reč zavleči. A ko sem zapazila, da sta pripravljena storiti vse mogoče, da prideta do svojega cilja, se nisem mogla vstavljati več temu glasu, napotila sem se v Var¬ šavo in v Torczyn, da bi morda našla sled iz¬ gubljenega deteta. Ali vse moje dolgotrajno zasledovanje je ostalo brezvspešno. Vandina so¬ rodnica je bila že davno mrtva, ostali ljudje v selu pa mi niso vedeli ničesar drugega povedati, kakor staro reč, da so volkovi požrli Vando, z njo pa menda tudi ono dete, ki ga je bila nesla s seboj. Toda vsi ti nevspehi mojih zasledovanj — 477 — vendar niso bili v stanu zadušiti v meni ta no¬ tranji glas, ki mi je pravil, da mi prvi sinek še vedno živi! ! Bivala sem nekaj časa v Varšavi in Torczynu — in videla oni vrt, na katerem sem se sestajala s Hrabinskim, in ono majhno kočico, v kateri sem porodila otroka, — in začel se mi je z novo silo buditi spomin na sladke dni prve moje lju¬ bezni, — a kmalu potem ljubo kesanje in hre¬ penenje po Hrabinskem, če prav me je dosedaj vedno spopadal nemil strah, kedar sem si pred- očevala, kako bi mi bilo pri srcu, ako bi se sešla ž njim še pred smrtjo na tem svetu ! — V svojem obupu sem si domišljevala, da mora °n, ako še kje živi, vedeti za najino dete, in celo odpotovala v Petrograd, da bi našla njegov sled, — a vse je bilo zaman ! — Nisem izvedela o n jem nikjer besedice več, kakor to, da je nastopil po smrti svojega očeta dedščino, potem pa prodal v se imetje v Rusiji in šel zopet Bog ve kam v inozemstvo. — Nekateri so mi celo rekli, da je Padel v madjarski vojni v Paskievvičevem krdelu. ~~ Ko sem torej videla, da bi tam bil ves na¬ daljnji trud brezvspešen, sem sklenila, iti k vam 'n skušati, ali bi morda bila pri vas srečnejša, ~~ in glejte, hvala Bogu, nisem prišla zastonj sem !« Nekaj časa sta molčala oba. Naposled je v Prašal Lobinski: »Ali ste že preje kedaj skušali — 478 — izvedeti, kje živi Hrabinski — mož vaše prve ljubezni ?« »Rekla sem vam že, da sem se vedno bala samo misliti nanj in na oni trenutek, kadar bi se zopet sešla kje na svetu!«' Lobinski se je zamislil, pokimal z glavo in rekel; »Hm — hm — čudno ! — Ali niste nikdar čula, da se ravno podpokovnik Kazimirovega polka piše, ako se ne varam, ravno z istim imenom — Hrabinski ?« »In krstno njegovo ime?« je vprašala Agni- szka jedva dihaje. »Bomo videli!« je odvrnil Lobinski in pri¬ nesel imenik vseh častnikov, a ko je našel pravo stran, je rekel: »Stanislav«! »Stanislav!« je vzkliknila ona in zalomila z rokami, »Stanislav — Stanko — ah, ako se v Avstriji nikdo drugi ne imenuje tako, torej je on in noben drugi — in jaz sirota nisem niti slu¬ tila, da je naju usoda tako blizu privedla drug drugemu !« Prevladala jo je težka bol, zaplakala je in zakrila obraz v obe dlani. Naenkrat je zopet sko¬ čila po koncu in vprašala: »Ali bi mogla še zvečer doseči vlak, ki se pelje na Dunaj ?« »Ne, — ampak še le jutri zjutraj!« je od¬ vrnil Lobinski. — 479 — »Oh Bog, — ne daj, da bi bilo prepozno!« je vzdihnila in pogledala proti nebu. Potem pa zopet sedla in se zaglobila v različne misli. Naposled je izpregovoril Lobinski: »Morali ste se gotovo kmalu po smrti Padovskega omo¬ žiti z baronom Weberjem, ko imate od njega že odrasle otroke!« »Povedala sem vam že, kako smo morali naglo pobegniti iz domovine, ker smo bili po moji krivdi zapleteni v novo zaroto proti ruski vladi! Pokojni naš oče je sprejel krivo ime baron Botlev in se nastanil z nami na Dunaju, kjer si je kupil lepo hišo z rešenim ostankom našega imetja. Malo časa potem sem se spoznala v nekem društvu s hanoveranskim stotnikom baronom Weberjem, ki je bival tedaj na Dunaju pri svojih sorodnikih. Koj pri prvem sestanku se je zaljubil v me in kmalu prosil moje roke. Bil je še mlad ’ n lep, poleg tega tudi bogat. Zato sta silila v me oče in moja sestra Kornelija, naj ga čim Preje vzamem ! — Nekaj časa sem se jima upi¬ rala, ali kmalu sem spoznala in uvidela na svojo ž alost, da jima ni toliko do moje sreče, ampak samo do tega, da se me čim preje znebita. Nista mi mogla zabiti in odpustiti, da sem bila jaz povzročiteljica njune zadnje nesreče in Vz rok njunega bega iz nesrečne naše domovine. Kraj tega pa se nikdar nisem mogla zlagati s — 480 — svojo sestro Kornelijo. Jaz je nisem mogla ljubiti zato, ker se mi je zdelo, da je brez energije in popustljiva, kadar se je šlo za rešitev nesrečne domovine, kakor da bi ne bila prava Poljakinja. Ona pa me je očitno mrzela, in ko je enkrat slučajno izvedela greh moje prve ljubezni, me je začela tudi prezirati in mi je enkrat v prepiru celo rekla v oči, da se sramuje, da sem njena sestra! — Ker sem tedaj videla, da oče in ona jedva čakata, da bi šla iz hiše, sem storila po njuni volji in se omožila slepo koncem pusta leta 1847. z baronom Weberjem in odpotovala z njim v Hanover. Ko je nastala krimska vojna, je vstopil v avstrijsko vojno in ostal v avstrijski službi do svoje smrti in ko je lani vsled ran, ki jih je dobil v danski vojski, umrl na Dunaju, sem se preselila s Pavlino in teto Serafino za vedno v Line in v Dornbach. Kmalu po moji možitvi z baronom Weber- jem se je omožila tudi sestra Kornelija z jako bogatim grofom Dubno na Češkem, a še tistega leta je umrl oče na zetovem gradu. Kornelija živi od tedaj v največjem sijaju in se ne briga zame, zadnjikrat mi je pisala, ko je umrl oče! — Sedaj pa vas prosim, da mi blagovolite razjasniti, kako ste prišli do mojega izgubljenega deteta!« - 481 — Lobinskemu se je stemnil obraz. Videlo se mu je, kako mu je bilo težko izpovedati greh, ki mu je tako dolgo težil vest. Naposled je vzdihnil globoko, nasmehnil se tužno in začel: »Pred vami in pred Bogom ne morem skrivati tajnosti, ki mi je do sedaj preveč mučila dušo! — Kdor se ni sramoval storiti greh, ta se še manj sme sramovati, priznati ga onemu, kateremu je bil na¬ menjen. — Ali prosim vas že naprej, ne sodite me prestrogo in pomislite tudi to, da bi vam danes ne živel sin, ako bi slučaj ne bil pomogel, da sem rešil njegovo življenje! — Bilo je to nekako v začetku leta 1843., ko mi je umrl oče in mi zapustil to posestvo lepo in plodovito, toda nad polovico svoje vrednosti zadolženo, ker je tudi on, žal zastonj, žrtvoval ogromno denarja za rešitev nesrečne naše domovine! — Od za¬ četka se mi ni prav ljubilo, lotiti se gospodarstva, 'n sem zato sklenil, ogledati se malo po svetu, da bi si pomnožil znanje, poleg tega pa si tudi nekoliko razbistril raztuženo dušo. Šel sem najprej v Varšavo, kjer je imel moj pokojni oče mnogo Prijateljev in si zapustil s svojimi deli za domo¬ vino lep in dičen spomin. Povsod so me lepo Sprejemali in se čisto trgali zame. Tako sem se kmalu spoznal z mnogimi družinami najvišjega Plemstva. Med temi je bila tudi družina neizmerno b°gatega grofa Rykfielda. Bil je starega norvežkega »Slovanska knjižnica«, snopič 113. 31 rodu. Njegova hiša, jedna najsijajniših varšavskih palač, je bila podobna dvoru kakega vladarja, toliko najodličnejšega plemstva se je shajalo onega časa v njej, ki so se trgali za njegovo prijateljstvo. Toda koj po svojem prvem posetu sem zapazil, da je v njegovi palači še nekaj, kar privlačuje k njemu toliko častilcev. Bila je to nje¬ gova jedinka Avrora, deklica divne lepote! — Ko sem jo zagledal prvikrat, se mi je zdelo, da sem pogledal v raj, v kateri se ne more priti pri živem telesu ! — Skoraj sem se zaljubil vanjo z vsem žarom prve ljubezni, a ko sem se prav spoznal z njenim ponosnim in nadutim očetom, ki je vrednost vsakega gosta cenil samo po sta¬ rosti in ugledu plemskega grba, sem se moral skloniti z duhom in zadušiti v sebi nado, da bi mi bilo kedaj mogoče, pridobiti si jo p° pravem potu. Zato sem sklenil, izgubiti se čim preje iz Varšave, da bi si ozdravil bolno srce daleč od nje. A opazil sem še o pravem času, da se ona zame vedno bolj zanima, in sem se zopet ohrabril in jej odkril svojo ljubezen prigodom nekega plesa. Oh, ne morete si predočiti onega čuvstva blaženstva, ki sem ga počutil v onem trenutku, ko mi je rekla, da me ljubi od prvega časa najinega znanstva in da je pripravljena postati moja! f — 483 — Opojen od prevelike nenadane sreče, sem šel hitro drugega dne k njenemu očetu in prosil njetle roke. A ta, ko je uganil smer mojih besedij, se je začel najprej s krohotom smejati, potem pa me ironično vprašal, zakaj ne prosim roke carjeve hčere! Zbesnel sem radi tega zasmehljivega vedenja nadutega laži-plemiča, a sem se še na svojo srečo premislil v zadnjem času in sem hitel iz sobe ves potrt. Nakrat mi prileti na hodniku Avrora nasproti, ki je čula iz druge sobe, kako sem na¬ letel pri njenem očetu. ,Prenaglil si se, dragi moj!‘ mi je šepnila °na, ,toda ali mu je ljubo ali ne, jaz sem tvoja, v kakem drugem kraju si poiščeva zavetja najini ljubezni in sreči!‘ Skoraj potem sva se dogovorila, da po¬ begneva v Genf v Švici, najprej jaz, potem pa ona, — dva tedna pozneje za menoj. Tako sva tudi storila. Našla sva se srečno v Gentu in se dala na tihem poročiti. Obvestila sva o tem hitro njenega °eeta, in ga prosila in zaklinjala, naj nama od¬ pusti! Toda mesto da bi nama odpustil, sva dobila kmalu od njega pismo, v katerem je Preklel oba, da sva ga tako nemilo prevarila! si* S tužnim srcem in prevaranih riad sva se vrnila sem na moje posestvo. Morala sva se oba pridno poprijeti dela, samo da sva se preživela. V tej nesreči pa se je še le pokazal pleme¬ niti značaj moje pokojnice in neizmerna njena ljubezen proti meni. Akoprav je bila navajena sijajnega in ugodnega življenja, se je lotila vendar z neumorno pridnostjo dela, kakor da bi ne bila živela nikdar drugače. Njen vzgled pa je ohrabril tudi mene in družino, in ko je prišla jesen, sem videl z veseljem, da najin trud ni bil brezvspešen. Še tistega leta sem poplačal dober del dolgov, in sem potem pričakoval zimo z mirno dušo in polnih shramb. Tretji dan božiča tistega leta mi je rodila Avrora fanta, in .dala sva mu pri krstu ime Ka¬ zimir. — Do tega dogodka nisva dobila nobenega glasu od njenega očeta, dasi sva skušala večkrat, omehčati mu srce. Ko pa sva mu priobčila, da je Avrora porodila sina, sva dobila kmalu od njega pismo z nakaznico na 5000 rubljev. V tem pismu je podaril zajedno najinemu detetu veliko posestvo Porotin v Ukrajini in glavnico 1OO.000 rubljev, naloženo v Varšavski banki v svrho, d a moreva uživati dohodke posestva in glavnice do Kazimirove polnoletnosti, a da bi bila dolžna vrniti oboje, ako bi nama fant umrl še pred svojo polnoletnostjo. Videlo se je torej iz tega, da nama še ni odpusti! povsem, tem manj, ker ni bilo v celem tem pismu niti besedice, iz katere bi mogla raz- videti, da bi mu morda bilo ljubo, videti pri sebi naju in najino dete. Radi tega se je Avrora ne¬ milo razjokala in užalostila. — Nekoliko dnij Potem pa jo je utešilo drugo očetovo pismo. Ta ni mogel več premagovati hrepenenja po Avrori m detetu, in naju je zato povabil, naj prideva k njemu skupno z detetom, kadar okreva Avrora °d poroda. Radi tega je silila ona vame, naj hitro odpotujeva, čeprav je minulo še le mesec dnij, odkar je bila porodila. Dolgo sem se jej upiral ,n nisem hotel privoliti v to, ker sem se bal, da ne bi zbolela na dolgem potu v zimskem času. Naposled pa se vendar nisem mogel več prema¬ govati, in ni mi ostajalo drugega, nego odnehati njenim prošnjam. Odpravila sva se nekako koncem Prosinca z detetom in dojko proti Varšavi. Od 2a četka se je zdelo, da nam bo vreme povoljno 2 a potovanje. Zima je bila slaba, nehalo je snežiti, poleg tega pa je začel vleči jug. Ko pa smo bili na sredi pota, začel je naenkrat pihati sever in Prinesel silen metež. Zima je postajala vedno hnjša, a sneg se je kupičil više in više. Bilo je nekako okoli 10. svečana, ko smo riili samo nekoliko milj od Varšave. - 486 — V Torczynu smo morali opoldne menjati konje in kočijaža. Na našo nesrečo so imeli plemiči ravno v oni okolici veliko gonjo na volkove, in se je zato v tem mestecu zbralo mnogo pijane mno¬ žice. Naš novi kočijaž se je vmešal med množico in ni maral mnogo za nas, ampak pil je s svo¬ jimi znanci. Ko smo se naposled okoli štirih odpeljali, — sem videl z grozo, da je pijan kakor klada. Kjer smo med potom prišli do kake ži¬ dovske krčme, tam je obstal in se ni brigal za nas, povsod je našel kakšnih znancev, s katerimi je popil kako čašo žganja. Naposled se je tako upijanil, da je skoraj začel dremati. V tem se je bilo že zmračilo, in ni mi preostajalo drugega kakor samemu prijeti za vajeti. Skoro nas je strla gosta, nočna tema, v kateri se je videla na desno in na levo samo neizmerna planjava, pokrita z debelim snegom. Naenkrat se mi je zazdelo, da smo prišli s pravega pota, in ko se je pred menoj pokazal gost gozd, mi je bilo jasno, da smo zašli. Kam sedaj? — sem si mislil — v nočnem času — brez pota in pri tolikem metežu? V tem se je začulo tarnanje za menoj v zaprtem vozu. — Kaj je za Boga? — sem vprašal skozi okno. — 487 — »Ah, gorje meni ubožici — ubogo naše dete se zaduši!« je zastokala moja Avrora. — Vzel sem svetilko z voza, posvetil noter in videl žalosten, da se ubogo dete bori s smrtjo. — Avrora in dojka sta začeli poskušati vsa mogoča sredstva naše popotne lekarne, a vse je bilo zaman. Dete je dahnilo še nekolikokrat in na¬ posled izdahnilo! Gorje — one zmešnjave, ki je sedaj nastala, ne pozabim nikdar! V vozu jok in vrisk žensk, zunaj pa ljuti sever in metež, kočijaž kakor mrtev na kozlu — pota ne vemo — kraj tega Pa se je začulo od daleč tulenje gladnih volkov. - Gorje, kaj naj počnemo sedaj ? — sem zavpil v svojem obupu. Nato se je oglasila dojka Jadviga: ,Gospod, — ne preostaja vam drugega, kakor da greste po snegu in poiščete cesto!‘ Letel sem pred konje in začel kakor besen razmetavati sneg na desno in na levo z rokami m z nogami. Kakih tristo korakov na desno od našega v °za sem začutil pod nogami trdo cesto. — Tukaj je — sem vzkliknil —- rešeni smo! — Tekel sem potem nekaj korakov po najdeni cesti, ko se naenkrat spodtaknem na neki s snegom na pol pokrit kup. Naglo sem ostal in začutil Pod seboj nekaj mehkega, kakor kakšno truplo. — 488 — Pogledal sem in segel za ta kup in spoznal, da je truplo neke debele kmetski oblečene žene. Po¬ tipal sem jej žilo in srce in se prepričal, da je mrtva. Vendar pa sem skušal ali ne bi bilo mo¬ goče oživeti je, misle, da je morda zmrznila, in se prepričal, da je menda malo prej tukaj padla in umrla od kapi, prenapivša se menda žganja iz velike steklenice, ki je ležala prazna poleg nje. Že sem hotel zopet oditi, ko se mi je na¬ enkrat zdelo, da se je na mrtvi ženi začul slab vrisk otroka. Ko jo začnem zopet pregledovati, najdem na desnih prsih dobro zamotano živo dete, katero je objemala z desnico. Izmotal sem je počasi iz objema mrtve žene, a na to je začelo dete vriskati na ves glas. Dvignil sem je, pri- tisnil na svoje prsi, letel do voza in vzkliknil: — Avrora, — Bog je nama vzel najino dete, a v istem trenutku nama daroval zopet drugo. Nato sem jej povedal na kratko, kako sem je našel, potem pa je je ona izmotala iz vlažnega robca in je začela omotovati v suho in toplo obleko. Ali je fant ali deklica? sem jo vprašal. »Fant!« je odvrnila ona in dojka in rekla na to: »Zdi se mi, da je jednake starosti kakor pokojni Kazimir, ako ni malo mlajši.« Te besede so v meni zbudile grdšno misel. — Kako bi bilo, Avrora, — sem rekel, — ko bi — 489 — I je vzela za svoje namesto Kazimira in ko bi rekla, da je najino dete? — Kdo bo mogel slu¬ titi, da ni najino? .— Pomisli samo na dar tvo¬ jega očeta, o katerem bi sedaj ne bilo več go¬ vora, ako bi prišla k njemu brez Kazimira! — In ali to ni mogoče, da nama ostane nadaljni zakon brez otrok ? Avrora se je zamislila. ,Kaj pa naj storiva z najinim mrtvim otrokom?' Nesiva ga do prve vasi in ga pokopajo tam kot Jadvigi nega otroka! ,Ako se pa reč izve ?' vpraša ona zopet. Ne boj se tega; — sem odvrnil — Kdo nas tukaj vidi in čuje? Kočijaš spi kakor mrtev, a Jadviga naju nikomur ne izda! — Jeli Jadviga? »Da, gospod, — dokler sem živa, ne bo nikdo od mene čul ne besedice o tem, kar sem danes videla in slišala, — tako mi Bog pomagaj!« J e odvrnila dojkinja. Avrora je pritisnila najdenca na svoje prsi ln vzkliknila: ,Pojdi torej, nedolžni ti črviček, — P°jdi k meni in bodi mi slaba uteha in nado¬ mestilo sladkega mojega otroka, katerega so mi odnesli angelji nebeški, zavidaje mi prerano bla- ženstvo v tej dolini solz! Oh Karol, Karol, — kakšna sreča, — ko bi te bila poslušala, — da bi ostali doma! — No, tedaj pa bi moral umreti ti> nedolžni črviček, namesto njega! Ah, Bog ve, — 490 — ali ne pretaka že tvoja mati iste solze kakor tudi jaz, — in ali ne bo žalovala za teboj celo svoje življenje! — Oh Karol, naj se zgodi tudi ta tvoja volja, naj nama postane to dete, kakor da bi bilo najina last, — a samo pod tem pogojem, da mu poiščeva prava roditelja, in ako ju kje najdeva živa, da je jima vrneva, ako nama bo daroval Bog kako drugo dete!' — Amen! — sem rekel na to in hotel z vozom dalje, v tem pa je zaklicala Avrora: ,Ah, gorje Karol, — morda ta nesrečnica v snegu ni mrtva,.— morda je samo premrzla in bi se jej moglo še pomagati!' Ta se ne prebudi več — sem odvrnil na to — gotovo je mrtva od kapi, ki jo je morala menda malo prej usmrtiti, ako bi bila zmrznila, tedaj bi moralo zmrzniti tudi dete pri njej! — A da se povsem umiriš, pojdem, da jo še enkrat pregledam. Tekel sem nato do mrtve žene in jo začel tresti, treti in tipati jej žilo in srce, a zaman, bila je že vsa odrevenela in ni kazala več niti naj- slabejšega znaka življenja. — Mrtva je! — sem rekel, ko sem se vrnil k vozu. — Hajdmo naprej, ker bi še mi mogl' trpeti od zime! Za tem se je bilo nekoliko razvedrilo, i n ko smo se približno pol ure vozili po najdeni — 491 — I cesti, se nam je pokazala od daleč luč iz nekaj hiš in kmalu smo bili v vasi Orodzisku. Pri Židu smo dobili borno prenočišče in začeli pregledo¬ vati najdeno dete. Pri tej priliki smo našli okoli vratu ta-Ie medaljon. Avrora se je začudila, ko je čitala na njem vaše ime, ker vas je poznala po glasu in vedela, da v onem času še niste bila omožena. ,Menda je to dar od nje!‘ je rekla ona in spravila medaljon. Potem pa je milila in grlila dete, hi se jej je smejalo, kakor da bi bila njegova prava mati. Drugega dne smo pokopali najino mrtvo dete na katoliškem pokopališču in potovali dalje Proti Varšavi. Avrorin oče naju je vsprejel jako ljubeznivo, zdelo se je, da nama je odpustil vse. Posebno se je radoval nad svojim »unukom«, gugal ga je po cele ure na kolenih, mili! ga in objemal, pri tem pa niti slutil ni, da je to Bog ve čegav otrok. Ostali smo tri mesece v Varšavi, in ko smo se pripravljali na pot proti domu, je spolnil tast svojo obljubo in nama izročil listino glede °beh darov. Vrnila sva se zopet na to posestvo, živela srečno in zadovoljno uživaje v najinem posinov- Ijencu, katerega sva začela s časom tako ljubiti kakor da bi bil najino lastno dete, tem bolj, ker — 49 ž — nama je ostal zakon pozneje res brez otrok. Ali vso najino zakonsko srečo je motila vedno misel, da enkrat morda vendar pride čas, ko se odkrije ta skrivnost, ko stopita prava njegova roditelja pred naju in naju pozoveta na odgovornost, zakaj se nisva trudila, da bi ju našla še o pravem času in je jima vrnila! Oh, ta misel je nemilo mučila do sedaj posebno mene, ker sem osnoval jaz to delo in se ž njim oskrunil radi navadne sebič¬ nosti ! In glejte, ta nesrečni trenutek je prišel danes, in poleg vse svoje sramote zahvaljujem Boga, da ni prišel prepozno za nas.« Lobinski je končal in molčal nekaj časa, a naenkrat je planil zopet in rekel: »Ah res, — dobro, da sem se spomnil, — odkar smo ga našli, morila nas je vedno skrb, ali je krščen ali ne! — Recite mi torej za Boga, ali ste ga dali že vi krstiti, in katero ime je dobil pri krstu.-' »Krščen je bil, — še za mojega bivanja v * Torczynu, in je dobil imeni Stanko in Sigmund! je odvrnila Agniszka. »Oh, livala Bogu!« je vzdihnil Lobinski, »morete si predočiti, koliko večja bi bila moja neprilika, ko bi ga sedaj v nadomestitev morali še krstiti!« »A kaj se je zgodilo z vašo soprogo Avroro?« je vprašala sedaj Agniszka. — 493 — »Oh, ne vprašujte me,« je odvrnil on z izrazom boli, »ne odpirajte mi ljuto in neozdrav¬ ljivo rano mojega srca, — in dovolite, da vam samo na kratkem povem, da je ubožica umrla leta 1858., padši z voza, pred katerim so se bili splašili konji!« V tem je potrkal nekdo na vrata in v sobo je stopil neki župnik rdečih, okroglih lic, debe¬ lega nosa in ogromnega trebuha, noše v roki nekoliko dunajskih in lvovskih novin. »Oh, dobro došel Tomaž!« je zaklical Lo- binski, se silil prijaznega in predstavil gosta drug drugemu. Župnik je postavil novine na mizo, vzel z dvema prstoma iz tobačnice duhana in ga po¬ tegnil v debeli nos, gledaje vedno Agniszko za¬ čudenega obraza. Nato se jej je naklonil in rekel, obrnivši se k Lobinskemu: »Bil sem na pošti v Novem Sandecu, pa sem vzel tudi tvoje novine ' n ti jih prinesel med potom, da pri tej prilož¬ nosti vidim, kaj mi počenjaš!« »Kaj pa je novega?«je vprašal Lobinski, ki n ' vedel prav, kak razgovor bi začel. »V politiki ničesar novega,« je odvrnil žup- n 'l<) »a na Dunaju bodo imeli govoriti zopet nekaj dnij o čem, ker je zopet neka deklica skočila v Donavo radi nekega poročnika!« - 494 - Agniszka je vztrepetala in prebledela, ko je čula te besede. »Kje pa se čita to, gospod župnik? — Prosim vas, pokažite mi novine!« ga je prosila jedva dihaje. Župnik je začel listati dunajski »Fremden- blatt« in ko je našel ono novico, jej je podal novine preko mize. Ona jih je vzela in začela čitati z debelimi očmi bolj in bolj bledeča. Naenkrat je viknila s presunljivim glasom, skočila in padla brezzavestna na tla. Novica, katero je bila prečitala, glasila se je tako: »Včeraj je padla zopet nedolžna žrtev vo¬ jaške brezsrčnosti. Baronesa Pavlina Weberjeva, jedna najdražestnejših krasotic naše prestolnice, si je končala včeraj okoli poldne svoje mlado življenje, skočivša v Donavo, kamor jo je nag¬ nalo brezsrčno vedenje nekega ulanskega poroč¬ nika Kazimira Lobinskega, v katerega se je ubo- žica na svojo nesrečo bila z vso dušo zaljubila. — Na njenih nedrih so našli njegovo pismo, s katerim jej je odpovedal ljubezen z jako trdimi in razžaljivimi besedami. To pismo je bilo menda tudi povod njene rane smrti. — Pravijo, da J e on dan preje pobegnil v Slavonijo, ker je videl — 495 — r menda naprej posledice svoje brezsrčnosti. — Najčudnejše v tej reči pa je to, da nikdo ne ve, kje sedaj biva njena mati, baronica Weberjeva, katera je odpotovala že pred tremi meseci, ne da bi bila komu povedala, kam.« XIV. Črna krogi ja. Tužen je bil trenotek, poln jada in boli, v katerem sta se sestala zopet po tolikem času prvikrat Hrabinski in Agniszka, tužen ne samo za njo, ampak za vse njune prijatelje, ki so ju iskreno obžalovali radi grozne nesreče, s katero sta morala plačati svoje zjedinjenje. Poklenila je pred njim, objela v ljuti boli njegovi koleni in klicala neprestano: »Ah, ubij me, Stanko, — ubij me, nisem vredna da me gledajo tvoje poštene oči ! Ubij me, — izneve¬ rila sem se ti, — prevarila sem te, — prevarila za mir in srečo celega življenja ! — Ah, nevredna jaz grešnica, podala sem se grofu Padovskemu samo za to, ker sem ga ljubila, zabivša in ne misle več na te! — A ko je on padel v dvobojUi sem te začela celo mrzeti, vzgojila sem si po sil' v sebi sumnjo, da si ti bil neposredni vzrok njegove rane smrti! — 497 — Oh, kaka sreča bi bila, ko bi mogla tedaj prevladati v sebi to grešno čuvstvo, ko bi mogla vzgojiti v srcu nebeško cvetko vere in zaupanja, brez katerega ne more obstajati prava ljubezen, — ah, bila bi se našla, in ničesar več bi ne mo¬ tilo vedrega neba najine sreče in ljubezni! — A žal, bila sem preslaba, nisem mogla iti več s pota nezvestobe, — in pri prvi priložnosti sem podala zopet roko drugemu možu, ki je bil še poleg tega tujec! — Oh, ubij me, ubij, da ne bi dosegla in strla poleg sebe tudi še tebe in tvojega sina kletev nezvestobe!« Hrabinski je bil kakor pijan. Zdelo se mu i e > da ga preletava čuden pretiran sen, navezan na spomin davne minulosti. Privedel jo je k njemu v stanovanje pobratim Hiittenbach in mu na kratko razložil, kaj se je bilo dogodilo. On je gledal debelih očij sedaj jednega, sedaj drugega, kitnaje z glavo, in čude se vsemu, a ko mu je naposled svital pojem o vsem, ko je razbral, da niu živi izgubljeno dete prve in jedine ljubezni, je ves vztrepetal, pokleknil kraj Agniszke, prijel J e i glavo z obema rokama, zagledal se jej dolgo v obraz in vzkliknil s presunljivim glasom: »Oh, Agniszka, Agniszka, tako se morava zopet najti!« Nakrat je skočil zopet in zaklical: »A kje i e moj sin, moj mili sladki sin, kje je moj Ka¬ zimir ? _ Ali ga še niste poklicali, da ga objamem ?« »Slovanska knjižnica«, snopič 113. 32 — *98 — »Jaz sem ga pozval že zjutraj brzojavno, j naj se hitro vrne sem!« se je oglasil polkovnik , Htittenbach. »Brzojavka je prišla gotovo že okoli | devetih v Požego, od tod pa jo dobi Kazimir najpozneje do poldne!« »Ah, gorje, gorje, — samo da bi ne bilo ! prepozno!« je zavpila Agniszka in zalomila z rokama. »Arturja ni nikdo obvestil o Pavlinim smrti, — Serafina je hitro zbolela, in je od tedaj bolj mrtva nego živa, — a drugi niso niti mislili nanj v oni grozni zmešnjavi, in tako je gotovo izvedel vso nesrečo iz časnikov, a v prvi jezi bo morda hitel, da bi se Kazimira osvetil, ne slute, — da je njegov brat, — oh, grozna misel, ako se res zgodi tako, — oh Bog, Bog, obvaruj nas te nesreče, — oh, kaj naj storimo, da jo ubranimo!« Vsi so stali nekaj časa kakor izgubljeni in se zgražali nad strahom te nove nevarnosti, V tem se je oglasil polkovnik: »Morda je Artur še v Inomostu, — skušajmo torej, ali bi ga ne mogli pozvati sem brzojavno.« »Da, — da, prav praviš,« je rekel Hrabinski, »koj na delo, dokler ni prepozno.« Vzel je papir in pero in napisal brzojavko za Arturja, v kateri mu je naložil, naj čim pt" e l e pride na Dunaj, in naj hitro odgovori, kedaj od- potuje od tam. Podpisal je Agniszkino ime m priimek in jo odpravil hitro po slugi. I — 499 — Sklenili so, čakati skupaj na odgovor. Toda I minulo je par ur, a odgovora še ni bilo. Bili so že blizu obupa, in so se obrnili naposled brzo¬ javno na poveljnika Arturjeve čete v Inoniostu. Jedno uro pozneje so dobili odgovor, ki jih je še bolj prestrašil, javljaje jim, da je Artur še predsinoči izginil iz Inomosta, in da so še le danes izvedeli na kolodvoru, da je odpotoval v Zidani most na Štajerskem. »Gorje, gotovo se bo bil tam s Kazimiram! Oh, Bog, Bog, kaj počnemo sedaj!« je vzklik¬ nila Agniszka, mahnila z rokama in se sklonila Hrabinskemu na prsi, plakaje in trese se od straha in boli. Jedin polkovnik ni izgubil zavednosti. »Veste kaj, dragi moji,« je rekel, »obvestimo hitro brzojavno železniško postajo v Zidanem mostu, da se mislita v tamošnji okolici dva častnika — jeden ulan, drugi lovec — dvobojevati, — naj se torej redarstvo potrudi, da se ta dvoboj pre¬ preči. Mi pa moramo radi večje gotovosti odpo¬ tovati še nocoj tja.« Ubogali so polkovnika in brzojavili v Zi¬ dani most. Potem pa so se pripravili na pot in Se odpeljali z večernim vlakom proti jugu. Med tem je že čakal Artur Kazimirja v Zidanem mostu. Bil je izvedel res še v Inomostu najprej iz novin grozno vest o smrti svoje mile 32 ' — 500 — sestrice. Tistega dne pred večerom je sedel v kavarni pri oknu in gledal na mimogredoče. Razne misli so mu vznemirjevale dušo. Vedel je že dalje časa, da se ljubita Pavlina in Kazimir, vedel je tudi to, da jima stavi mati razne zapreke na pot. Zato jo je prosil in zaklinjal v več pismih, naj ne kvari sreče Pavlini in naj blago¬ slovi njeno ljubezen do Kazimirja, o katerem je bil trdno prepričan, da je dobrega in poštenega značaja in da jo stori srečno. — V tem pa mu je mati odpotovala Bog ve kam in rekla, da se vrne še le v treh mesecih. Ti trije meseci pa so bili že na koncu, a o njej ni bilo še sluha ne duha. — Kaj je torej vzrok vsemu temu ? — Zakaj ni rekla mati nikomur, kam je odpotovala? — Zakaj mu ni pisala že dalje časa ne Pavlina ne teta Serafina? Te misli so ga vznemirjale vedno bolj. Hotel se jih je iznebiti po sili in vzel dunajske novine v roke. Naenkrat se je stresel in prebledel. Lasje so se mu ježili, a oči so mu gledale z izrazom groze. Novine so se mu tresle v rokah, jedva dihaje in mlaskaje z zobmi je čital in čital Bog ve kolikokrat one nesrečne vrste, ki so pripove¬ dovale o samomoru njegove nesrečne sestrice. »Oh, Bog, Bog!« je zaklical polglasno in si tri z robcem hladen znoj s čela, »oh, kaj sem zakrivil, da si poslal name tako grozno nesrečo r - 501 — in sramoto. Oh, kako ljuto sem se prevaril v tem kletem brezsrčniku.« Nakrat so mu zasijale oči s plamenom besnosti. Stisnil je pesti in si mislil: »Pravijo o njem, da je pobegnil v Slavonijo. Toda najdem te, kleta zver, če tudi bi te moral iskati po celem svetu!« Skočil je kvišku, hitel iz kavarne kakor besen in jo udaril proti brzojavnemu uradu. Prišedši tja je brzojavil nekemu zaupnemu Prijatelju na Dunaj sledeče: »Povprašuj oprezno, v katerem mestu Slavonije biva sedaj poročnik Lobinski. Odgovori mi hitro, četudi po noči.« Ko se je vračal od brzojavnega urada, je krenil v neko prodajalnico izgotovljenih oblek, 'zbral si civilno obleko in šel potem v svoje stanovanje, za njim pa služabnik, noše 'zavoj z obleko. Prišedši domu, je vzel zemljevid in vozni md južne železnice. Začel je pazno računati koliko časa bi potreboval do Siska. Nakrat se je razvedril, kakor da bi mu prišlo nekaj dobrega "a um. »Kako bi bilo« si je mislil pri sebi, »ko bi se sestala na železniški postaji v Zidanem mostu ? — Vlaki iz Dunaja in Siska morajo tam vsakokrat čakati skoraj štiri ure na tržaški vlak. Ko bi se torej tam sestala, bi s tem niti malo 5°2 — ne obračala pozornosti nase, ker je tam vedno popotnikov, ki morajo čakati na odhod vlaka.« Pripravljal se je na pot. Bil je hitro gotov in šetal nemirno po sobi. V tem je vstopil sluga in mu podal prineseno brzojavko. »Ah, hvala Bogu, to je šlo hitro!« je za¬ klical veselo, odprl brzojavko in čital iz nje sle¬ deči odgovor: »Lobinski biva sedaj na posestvu gospe Kneževičeve, zadnja pošta Pleternica, brzo¬ javna postaja Požega.« »Dobro je,« je rekel Artur in vtaknil brzo¬ javko v žep. Potem je sedel za mizo in napisal Lobinskemu sledečo brzojavko: »Pavlinin brat bi se rad s teboj porazgo- voril. Že veš o čem. Ako nisi kukavica, pridi hitro v civilni obleki na železniško postajo Zidani most, kjer te bo čakal.« Poklical je slugo in mu oddal brzojavko, naj jo hitro odpravi. Potem je zopet hodil po sobi razmišljaje, kaj naj bi sedaj počel. »Ali naj bi odšel danes — ali jutri ?« si je mislil. »To brzojavko dobi še le jutri zjutraj. Ako pojde hitro na pot, pride še le v dveh dneh na Zidani most. Pojdem torej koj nocoj. Rajši čakam tam, nego tukaj! — Še je čas, da pridem k večernemu vlaku.« Preoblekel se je v civilno obleko in ko se je sluga vrnil, mu je ukazal, naj poskrbi fijakerja. — 503 — Ko se je odpeljal na kolodvor, je rekel še slugi: »Cuješ, ako kdo vpraša po meni, reci mu, da ne veš, kam sem odšel. Zasnoval sem neko nedolžno šalo, vrnem se zopet za nekoliko dnij!« Vlak je že vozil v nočni tmini, ko se je spomnil, da nima svedoka. Za to ni maral, da se je oddaljil proti zakonu brez dovoljenja iz svoje posadke in da bi mogel radi tega priti tudi pred vojno sodišče. Glavna skrb mu je bila, najti si svedoka za nakanjeni dvoboj. — Celo noč ni mogel spati, motril je vse svoje sopotovalce, da bi morda našel med njimi koga, ki bi mu hotel biti svedokom. A iz njih razgovora je spoznal, da so sami trgovci, potujoči v Trst. Drugega dne zjutraj je šel v drug vagon. Z njim je vstopil neki gospod, na katerem se je hitro videlo, da je nekdanji vojak. Bil je še mlad človek. Artur ga je uljudno pozdravil in videl pri lej priliki, da njegov sopotovalec nima leve roke. Začel je ž njim razgovor in izvedel od njega, da je umirovljen stotnik, in da je izgubil ieta 1859. pri Solferinu roko. »A kam potujete?« je vprašal Artur naglo. »V Zagreb, da obiščem sestro, ki je omo- žena z nekim častnikom Wimpfenovega polka. »Oh, to mi je drago!« je vzklilknil Artur, ' n mu odkril na kratko nakano, radi katere potuje 504 — v Zidani most, in ga naposled prosil, naj bi bil njegova priča. Stotnik se je zamislil in si sukal svoje dolge črne brke. Pogledal ga je tužno in rekel: »Dragi moj gospod poročnik, jako vas obžalujem, — vaša nesreča mi je že znana. Čital sem jo v no- vinah. No, vaša reč je pravična, zato vam bom drage volje svedokom, četudi bi se zakasnil za kak dan!« Artur se mu je srčno zahvalil že naprej, in bil je srečen, da ga je slučaj nanesel na pripravnega svedoka. Po noči sta prišla na Zidani most. Med tem je izvedel tudi že Lobinski iz novin grozno vest o Pavlinim smrti, a kmalu potem je dobil Arturjevo brzojavko. Od prvega trenotka, — od¬ kar je odpotoval z Dunaja, ga je morila neka čudna bol, nekaj ga je vleklo neprestano nazaj, vedno mu je pravil neki notranji glas, da je Pav¬ lina morda vendar nedolžna. Ko pa je izvedel to nesrečno vest, zrušil se je, kakor bi udarila strdela vanj. Prebudivši se zopet iz nezavesti, je začel v svojem obupu divjati, kakor bi bil izgubil pamet, a ko se mu je razburjenost zopet neko¬ liko polegla, bilo mu je jasno v duši, da je bila Pavlina povsem nedolžna in da je umrla jedino radi njegovega nemilega prenagljenega vedenja. — 505 — Tudi njegov pobratim Kneževič je bil v prvem trenotku tako potrt, da ni mogel izprego- voriti besedice, s katero je skušal umiriti nesreč¬ nega svojega prijatelja. Ko pa se je zopet neko¬ liko zbral, se mu je naposled vendar posrečilo, utešiti prvo besnost Kazimirove boli. Dokazoval mu je, da jima mora biti sedaj prva skrb, umi¬ riti Arturja, in mu razložil, da sta Pavlina in Ka¬ zimir postala žrtev neke še neznane peklenske spletke, — potem pa da velja poiskati kletega početnika te grozne nesreče. Še tistega dne sta se pripravila na pot in krenila preko Novegradiške proti Sisku, umirivša z raznimi izgovori Ivanovo mater. Prišla sta tretjega dne okoli treh popoldne v Zidani most in zapazila na kolodvoru Arturja v civilni opravi z umirovljenim stotnikom. Ka¬ zimir se malo da ni razjokal, ko je videl, kako je ubožec propal in kako ga je grozna bol v malo dneh potrla, storivša iz njega živo ogrodje. »Oh, ne glej me tako temno, dragi Artur,« je zaklical Kazimir, »jaz nisem kriv, - ampak — « ^»Pozneje o tem, — gori v planini, — hajd za mano, ako nista oba sivi kukavici!« se je otresel Artur in premeril oba s prezimim Pogledom. Kazimir je zalomil z rokama in pogledal obupno proti nebu. Ko pa je videl, da je šel — 506 — Artur naprej s svojim svedokom, je hitel za njim tudi on s Kneževičem, sam ni vedel kaj dela. Ne govore ne besedice, so šli po dvoje proti spomeniku nadvojvode Ivana, kjer sta stala pripravljena dva vozova. Med potom je rekel Artur stotniku: »Prav je, da smo vsi civilno oblečeni, orožništvo je moralo že izvedeti našo nakano, ker jih je danes toliko skupaj!« Sedli so po dva skupaj v vozova in krenili na levo, vozeči se po cesti s snegom pokriti v skalnato planino. Pot je postajal vedno strmši in težji, in naposled so obstali za neko skalo. Tu so pustili vozova in rekli kočijažema, naj tukaj čakata na nje, in so se odpotili peš dalje v pla¬ nino, prej pa so še vzeli iz voza za dvoboj po¬ trebno orožje. V četrt uri so prišli do neke kotline, ob¬ krožene z visokimi skalami, ki je bila kakor ustvarjena za dvoboj. Sedli so na kamenje, ki je gledalo tu pa tam iz snega, da si malo odpočijejo. Za nekaj časa se je dvignil Artur in rekel: »Gospodje, vsem vam je znano, zakaj smo prišli sem. Zato prosim gospoda svedoka, naj storita svojo dolžnost, da se ta stvar čim preje dokonča.« Nato se je dvignil Kazimir, šel nekoliko korakov proti Arturju in rekel: »Dragi Artur, po¬ zivaš me na dvoboj, a niti ne vprašaš, ali sem jaz kriv te grozne nesreče, ki je potrla tudi mene — 507 — r I ubožca do groba! — Dovoli torej, da ti reč razjasnim, potem pa —« »Ne, — niti besedice dalje!« je zagrmel Artur trepetaje od besnosti. »Nočem poslušati tvojih izmišljotin, s katerimi bi se menda rad odtegnil dvoboju. — Ha, ha, to je čuden junak, ki vojuje na slabe deklice, a kadar pride do boja, pa se pokaže kukavico!« Kazimir je prebledel. Bila je to težka razža¬ litev, tem težja, ker je mislil, da je ni zaslužil. »Ali, dragi Artur,« je rekel sedaj Kneževič, »daj si dokazati, kako je vse to bilo, potem boš videl —« »Ne, — nočem,« zagrmi zopet Artur, »ne govori mi niti besedice več o tem, sicer bi si moral misliti, da si bil sporazumljen ž njim, da se uniči čast in sreča moje rodbine! — Naj se mi ta ku¬ kavica še le zahvali, da ga smatram vrednega, se z menoj pošteno dvobojevati, ker bi mu bolje Pbstojalo, da ga človek ustreli na ulici, kakor steklega psa!« To je bilo preveč in sekundanta sta uvi¬ dela, da je dvoboj neizogiben. Razdelila sta torej med borilca svetlobo in prostor, dala jima sabli v roke in se postavila na desno in levo poleg n ju, da pazita na red in pravila dvoboja. Stotnik je dal znamenje, in v istem času je n apadel Artur Kazimira kakor besen lev. Toda ta je bil velik veščak v borenju in se je lahko ubranil njegovih težkih udarcev. Poleg vseh razžalitev mu je bilo vendar nemogoče ubiti ali raniti brata nesrečne svoje drage, in je zato sklenil, se samo braniti, dokler ga ne utrudi. / Mogel bi Arturja že večkrat prebosti, ker je ta besno udarjal nanj in se ni čuval s potrebno opreznostjo. Kmalu pa je oslabela Arturju roka, a naenkrat je mahnil s strahovitim udarcem proti Kazimirovi glavi, a v istem času je padel z bli- skovo brzino na desno koleno in rinil s sabljo proti Kazimirovim prsim. Svedoka sta nehote vzkliknila, ker sta videla, da bi sablja, ko bi pogodila svoj cilj, morala prebosti Kazimira skoz in skoz. A Kazimir je stal nepremično na istem mestu. Bil je še v pravem času s svojo sabljo Arturjevo sabljo s tako spretnostjo ujel in odbil, da je odletela daleč v sneg. Artur se je zapenil od besnosti in viknil: »Tako ne prideva do konca! Seziva po samokresu.« Sekundanta, a tudi Kazimir, so skušali še enkrat, da bi ga umirili, a tudi ta poskus je ostal brezvspešen. Napolnila sta torej pištoli in ju od¬ dala borilcema, postavivši ju 15 korakov narazen, Dala sta potem znamenje: »jeden, dva, tri! in oba ustrelita nakrat, Kazimir v zrak, Artur p a namerivši mu v glavo. Arturjeva svinčenka j e r I — 509 — zažvižgala tik Kazimirove glave. Napolnila sta in ustrelila še drugikrat, ne ranivša drug drugega, še le tretjikrat je odnesla Arturjeva svinčenka Kazimiru košček levega ušesa. Svedoka sta se oddahnila, misle, da je dvoboj končan, ko se je otresel naenkrat Artur na svojega protivnika in zaškripal z zobmi: Vidim, da me varuješ, — toda ljuto se varaš, a ko misliš, da me prevladaš s svojim navideznim velikodušjem. Med nama ni pomirjenja na tem svetu, — jeden od naju mora umreti! - Sku¬ šala sva že dva načina dvoboja brez vspeha, ostaja nama torej še amerikanski dvoboj. Ti dve kf°glji, jedna bela, druga črna, naj odločita. Kdor izvleče črno, se mora koj ustreliti!« Svedoka sta otrpnila, videvša, da je sedaj grozna katastrofa neizogibna. Kazimir je prebledel kakor vosek. Ni se sicer bal umreti. Ne, celo želel si je, da bi potegnil kocko smrti! Toda bal Se je nasprotnega, da ne bi morda Artur izvlekel črne kroglje, in s svojo smrtjo še povečal bol svoje razžalostene duše. Začeli so zopet vsi prositi in zaklinjati Arturja, naj pusti to, naj za Boga pomisli, kaj dela, — a zaman. »Ne gubimo po neumnem časa, ampak hajd n a delo!« je viknil ljuto. »Evo, v tem robcu ste °be kroglji. Prosim torej gospoda sekundanta, — 510 — naj ga vzameta v svoje roke, in naj ponudita mojemu gospodu protivniku, naj prvi vleče!« Sekundanta sta prijela robec in ga držala vsak z jedno roko med oba protivnika. Lobinski je vtaknil roko noter in zaklical, pogledavši proti nebu: »Oh, Bog daj, da izvlečem črno, da me minejo te neznosne muke!« Dolgo je držal roko v robcu, kakor da bi želel s tipanjem nafti črno krogljo. Naposled je izvlekel naglo in iztegnil dlan, na kateri je ležala — bela kroglja. Zagrabil se je z obema rokama za glavo in zaklical: »Oh, prokleta usoda, zakaj me preganjaš tako nemilo! — Oh, Artur, pri Bogu, popusti to slepo besnost, poslušaj mene, — poslušaj ta go¬ spoda, — še je čas, in vse se more obrniti na dobro! — Štedi svoje življenje za boljše reči. Jaz pa, jaz ti rad opraščam tvoje težke razža¬ litve ! Ah, ko bi bil ti na mojem mestu, tudi tebi bi se isto dogodilo! — Oh — nisem kriv jaz, j ampak spletke še neznanega sovražnika!« »Ha, ha! — ne trosi toliko besedij!« seje nasmejal Artur, ki je za tem polnil hladnokrvno svojo pištolo. »Ali misliš, da je meni kaj na tem življenju, odkar si je otroval ti in pahnil sestro v rani grob ? — Oh, pusti te različne budalostne izmišljotine, ker me ne moreš prepričati, da nisi kriv vsemu temu ! — Ti si jo omamil s svojim r — 511 - vedenjem, da je ubožica ginevala za teboj z vsem žarom prve ljubezni, a potem si jo zapustil, — tega ne moreš oporekati, — ti si torej in nikdo drugi ni vzrok njene prerane smrti! — Mene smrt kmalu zjedini ž njo, a ti živi še dolgo — dolgo in bori se, dokler si živ z grešno vestjo in — z mojim prekletstvom!« Artur je zaklical te zadnje besede na ves glas, skočil na stran in si vstrelil pištolo v čelo, predno so mogli priskočiti drugi. Kazimir, čuvši strel, je padel v sneg in se onesvestil radi težke boli. Sekundanta sta priskočila k jednemu in dru¬ gemu. Artur je ležal mrtev, prestreljenega čela, Kazimir pa se ni ganil, kakor da bi tudi on že nmrl. Začela sta mu treti s snegom obraz in zaprte oči, dokler se zopet ni prebudil. »Hitimo sedaj za Boga, sicer se vlak od¬ pelje brez nas !« je zaklical Kneževič. »A Artur?« je vprašal stotnik. »Vzamemo ga seboj na Dunaj, da ga more nesrečna mati pokopati, naj se zgodi kar hoče!« J e odvrnil Kneževič. Poklicali so kočijaža in jima naložili Artur- jevo mrtvo telo, naj je neseta do voza po strmi Pečini. Kazimirja pa vzameta pod pazduho in £ re sta ž njim naprej bolj noše ga kakor vode. — 512 — Naenkrat se je Kneževič stresel in se za¬ gledal na strmo pot, ki se je vil med pečinami. »Ali niste opazili, gospod stotnik, kakor da bi se doli vzpenjalo nekoliko oseb proti nam?« »Nisem ! — Menda so lovci ali drvarji. Da bi prišli le do voz, da ga moremo skriti !« ' t Hiteli so vsi trije po strmi stezi. Naenkrat prikaže se jim izza neke skale več oseb, izmed katerih koj spoznajo baronico Weberjevo, črno oblečeno, podpolkovnika Hrabinskega in polkov¬ nika Hiittenbacha. Ko jih je baronica zagledala, je hitela na¬ vzgor, a Hrabinski in Htittenbach za njo. »A kje je Artur?« je viknila ona gledaje v Kazimira z izrazom groze in strahu. Ta jo je pogledal, kakor da bi se mu prikazalo kako strašilo. »Kje je Artur, za Boga!« je ponovila ona in ga zagrabila za prša. »Tam je!« je odvrnil Kazimir z zamolklim glasom in pokazal z roko proti kočijažema, ki sta prišla v istem času izza pečine noše Artur¬ jevo mrtvo telo. Baronica se je stegnila, pogleda proti nebu, zalomila z rokama, padla v naročje priskočivšega podpolkovnika in zaklicala s presunljivim glasom: »Ubil si sestro, — ubil si tudi ’ brata svojega!* 1 XV Žalostna svatba. Ko je Kazimir z grozo spoznal vso straho- vitost svoje nesreče, čuvši, da je sin Hrabinskega in baronice Weberjeve, a Artur in Pavlina, katera je pahnil nehote v rani grob, da sta mu bila brat in sestra, ga je prevladala v prvem trenotku ne¬ izmerna bol in obupnost, in zdelo se je, da izgubi pamet. Začel je tako strašno besneti, da so ga na svet zdravnikov hoteli že dati v no¬ rišnico. A na srečo tega ni dopustila njegova m ati, katero je v besnosti še jedino poslušal. Zaprli so ga zato nezvezanega v sobo Hrabin- skega stanovanja, kjer mu je ubožica stregla noč ln dan, mirila ga in negovala, postopaje ž njim kakor z malim bolnim detetom. V prvi besnosti spopadla ga je monomanija, v kateri je nepre¬ stano na to delal, da bi si končal življenje, a kadar so mu to preprečili, je klical vedno: »Ah, Pustite me, da umrem, — jaz nisem človek, — »Slovanska knjižnica«, snopič 113. 33 1 — 514 — ampak divja zver, ker me ne more uničiti toliko nesreče!« Dolgo je še tako norel in besnel, naposled pa ga je vendar rešila materina ljubezen in požrtvovalnost. Pamet se mu je začela zopet jas¬ niti, a besnost ga je po malem zapuščala in se pretvorila najprej v tiho letargijo, naposled pa se izlila v obilnih solzah. Ko je videla to uboga mati, je vztrepetala od radosti kraj vse svoje boli, vide, da je rešen sin njene prve in jedine ljubezni. Kakor se miri vsako srce nad izgubo ljubljenega predmeta, kadar se mu nadomesti ta izguba s še bolj dra¬ gim, tako je tudi ona mogla preboleti grozno bol radi izgube svojih otrok samo poleg najde¬ nega sina prve svoje ljubezni. Po nekolikih tednih je bil Kazimir izven vsake nevarnosti, in pustili so ga vsak dan, da se je šetal po mestu ali z očetom ali s pobra¬ timom Ivanom, ki sta pazila nanj kakor na oko v glavi. Polkovnijski tovariši pa in znanci so se trgali okoli njega, da bi mu pokazali čim toplejše so¬ čutje, in skušali, ali bi ga ne mogli utešiti. Toda zanj za sedaj ni bilo nikjer tolažbe, in srce mu je postalo nekoliko lažje samo tedaj, kadar je šel z očetom ali materjo na Wahring, I — 51 ) — da se je tam natugoval nad grobovoma brata in sestrice. Naposled se je usmilila božja previdnost tudi njegovega jada, povrnila mu zopet mir in vzbudila v njegovem srcu neizmerno ljubezen in nežnost proti najdenima roditeljema. A poleg vsega tega se mu ni mogla povrniti nikdar več prejšnja vesela, jasna in objestna narav. Kakor telesna rana, ako tudi zaceli, ostavi vedno za seboj brazgotino, tako je zapustil tudi v njegovi čeprav utešeni duši ta grozni udarec usode neizbrisne sledove, in ti so bili: brezbriž¬ nost za vse ugodnosti tega sveta, gnusenje živ¬ ljenja in neugasljiva težnja, da bi se mogel osve- titi onemu, ki je bil povzročil s svojimi splet¬ kami vse to. V prvi besnosti ni on niti vprašal, kako se je bilo dogodilo vse to. Zato pa ga je prevladala pozneje tem večja težnja za osveto, ko so prišle po malem na dan Fichtenbergove spletke. Prvo sled jim je našla stara Betika. Spom¬ nila se je, da je Fichtenberg pogledoval onega večera v listnico, v katero je bila vrgla ono prvo Emičino pismo, namenjeno poročniku Kneževiču. Celo spletko pa je odkrila skoraj preiskava na pošti, pri kateri je priznal skrušeno oni ne- Sr ečni diurnist, kako ga je podkupil Fichtenberg, naj mu izroča vsa pisma znanih nam oseb.. 33 * — 516 — Ko je Kazimir to izvedel, je rekel svojemu pobratimu Ivanu: »Sedaj je čas, da se osvetim temu kletemu Mefisti Fichtenbergu!« »A kako se mu osvetiš, ko ga ni v Dorn- bachu!« je odvrnil Kneževič in se tužno nasmehnil. »Ni mogoče !« »Res — res — odšel je, Bog ve kam. Ko so ga iskali doma, da bi zaslišali tudi njega, so izvedeli od njegovih poslov, da je odpotoval nekam v inozemstvo, a ni rekel nikomur kam. Kazimir je zaškripal z zobmi in vzkliknil: »Oh, našel te bom, prokleti, četudi bi te moral iskati sredi pekla!« V tem je vstopil v sobo Kuba in mu podal neko službeno pismo. Kazimir je je hitro odprl, in ko je je prečital, se je tužno nasmehnil in rekel: »Pozvan sem pred vojno sodišče radi dvo¬ boja, a tebe pozivajo kot pričo. — Oh, ko bi me obsodili, da bi bil ustreljen, da bi me minule enkrat te neznosne muke!« Kneževič se je razburil. »Čudno, da ni bilo mogoče izposlovati tvojemu očetu, da bi ne prišlo, do preiskave!« Nista niti slutila, da je poskušal Hrabinski s polkovnikom glede tega že vse mogoče, da pa jima je ostal ves trud brezvspešen, ker je bil * a slučaj preveč znan in težek, da se ne bi moral o zadovoljiti vsaj ugledu zakona. — 517 — Toda lahko je bilo že naprej videti konec te preiskave. Občinstvo prestolnice, še bolj pa vojaštvo, da, celo sodniki sami so se zanimali za Kazimirovo usodo s takim sočutjem, da je vsakdo pričakoval nedvomno, da bo proglašen nedolžnim. Tako je tudi bilo. Svedoka Kneževič in oni umirovljeni stotnik izkazala sta in potrdila s pri¬ sego, da je bil Kazimir radi besnega napadanja Arturjevega uprav prisiljen k dvoboju. Vsled tega ga je proglasil vojni sod po kratki razpravi po¬ polnoma nedolžnim. Ko je odhajal iz sodnijskega poslopja s Kne-. ževičem, ga je pričakovala zunaj velika množica, čestitaje mu in pozdravljaje ga z veselim klicanjem. Odzdravljal je s tužnim nasmehom na vse strani in prišepal jedva do kočije, v kateri sta ga že čakala mati in oče. Sedel je z Ivanom noter in voz je oddrdral po habsburški ulici. Doma je Ivan objel Kazimirja in rekel: »Vidiš, dragi Kazimir, kako te je pričakovala zunaj danes mno¬ žica in se iskreno veselila, da si bil spoznan nedolžnim! — Ali bi se temu radovala, ako bi *e ne smatrala nedolžnega v celi tej nesreči ? — Gotovo ne! Uvažuj torej ta nezmotljivi glas ljudstva, — pomisli, da si bil samo orodje ne¬ usmiljene usode, ne pa neposredni početnik vse te nesreče! Pusti to večno tugovanje, umiri se, uteši se, razvedri se in bodi zopet tak, kakor si 518 — bil prej! — Ali ne vidiš, kako te ljubimo vsi, in kako se trudimo, da — « »Oh, ne govori več,« je zavpil Kazimir in položil glavo na prijateljeve prsi, »ne govori več, ker me boli velika plemenitost tvoje duše! Ah, vidim, da se žrtvuješ radi mene, da sam po¬ zabljaš na svoje rane. Oh, Ivan, Ivan, — Bog naj ti poplača tvojo plemenitost, Bog daj, da postane Emica skoraj tvoja!« Stala sta za trenotek objemaje in vstavljaje se solzam in težkim vzdihom. . V tem pa ju objameta dve mehki roki. Bila je baronica, ki je vstopila tiho v sobo in cula zadnje besede njunega razgovora. »Ne tugujta vedno otroka!« je rekla z gi¬ njenim glasom in gladila jednega in drugega po obrazu. »Pride kmalu čas, ko zasije obema solnce sreče! — Ti Kazimir najdeš s časom deklico, ki ti ozdravi z zvesto ljubeznijo srce, — ti pa Ivan dobiš svojo Emico, — jaz ti jamčim za to ! - Jaz sem jej teta, in storim vse. mogoče, da do¬ sežeš svoj cilj, četudi me ne mara sestra Kor¬ nelija ravno najboljše!« Kazimir je objel mater, Ivan pa je padel, prevladan s sladkim vtiskom teh besedij, pred njo na kolena, poljubljal jej roke in ni mogel radi silne razburjenosti spregovoriti niti besedice. Nagovorila ga je prvikrat s »ti« — smatrala g a je torej sorodnikom, in ta sladka misel je vzbu¬ dila v njem novo nado, da dobi vendar svojo ljubljeno diko, dasi je, rekel bi, postala črez noč vzvišena in svetla grofica ! »Razvedrita se, otroka,« je rekla zopet mati, »jutri je svatba našega prijatelja polkovnika. — Tudi mi smo povabljeni! — Radi naše tuge pa bo le malo gostov in opravilo se bo vse tiho in brez hrušča in sijaja! — Skrijta torej žalost kolikor vama je mogoče, da še bolj ne motimo poročencema veselja!« To rekši, je poljubila oba na čelo in odšla iz sobe. Drugi dan okoli štirih popoldne so se zbrali v vojaški župnijski cerkvi polkovnikovi svatje. Bilo jih je malo. Razun Weisove in Hrabinskove rodbine so bili od tujcev prisotni samo general Krizmanič kot »debeli kum«, majorja Glodzinski in Hostionski kot »stara svata«, poročnik Kne- ževič in nadporočnik Vasiljevič pa kot priči. Šli so po dva k velikemu oltarju, naj¬ prej Julija ob roki svojega druga brata Viljema, z a njo pa polkovnik ob roki Glodzinskega hčere kot družice. Julija je bila oblečena v krasno belo svileno obleko, pretkano z modrimi vijolicami in dragim kamenjem, na glavi pa se jej je svetil krasen - 520 — dragocen venec, divna umetnina iz zlata, biserjev in dragega kamenja. Ko so se razvrstili pred oltarjem čakaje duhovnika, se je zagledala Julija v Kazimira z dolgim pogledom polnim tuge, boli in britkega kesanja. Ta pogled ga je zazebel okoli srca. Dobro ga je razumel, s katerim mu je klicala njena duša: »Oh, Kazimir, Kazimir ! zakaj me nisi mogel lju¬ biti ? — Sedaj bi stal poleg mene tukaj, bila bi oba srečna, a tvoja sestrica in tvoj brat radovala bi se živa najine sreče!« Prijela ga je huda bol, in po celi duši mu je zaoril bolesten odgovor: »Ah, kakšna sreča bi bila, ko bi te bil mogel ljubiti!« Moral se je na¬ sloniti ob steno, da ni padel, njej pa so stopile solze v oči. V tem je pristopil k oltarju vojaški superior z dvema vikarjema, bili so v sijajnem ornatu, za njima pa dva ulana s kadilnico in bla¬ goslovljeno vodo. Superior je opravil obred z vojaško obično hitrostjo in ga končal s kratkim jedrnatim go¬ vorom. Hitro potem so se odpeljali svatje v polkovnikovo stanovanje, kjer jih je čakala sijajna pojedina. Toda pri celi gostiji je vladal med društvom resen, da celo otožen mir. Celo polkovnik se ni mogel oprostiti neke otožnosti in nekega nemira f K' • x f; N *■ — 521 — in cesto je motrii svojo ženo z zamišljenim po¬ gledom. Je li morda tudi on slutil pomen tajnega razgovora med Julijino in Kazimirovo dušo? Sam Bog to ve! — — Mesec dnij pozneje so se začeli odnošaji med Avstrijo in Prusko zapletati vedno hujše, tako da je minul skoraj vsak dvom, da mora priti med tema velevlastima do ljute vojne. Radi tega sta sklenila Hrabinski in baro¬ nica Agniszka čim preje poročiti se, ne glede na svojo žalno dobo, da bi zagotovila najdenemu jedincu Kazimira imetje in zakonito ime. Gospod Karol Lobinski je bil že sodnijskim Potom doprinesel potrebne dokaze o pravem Kazimirovem rojstvu, in tako ni bilo ničesar več, kar bi moglo preprečiti, da bi se ne proglasil Kazimir po poroki svojih naravnih roditeljev zakonitim njunim sinom. Svojo poroko sta slavila v največji tišini, Priči sta bili samo polkovnik Hiittenbach in major Hostionski. Po poroki se je zbrala mala družba v Hrabinskega stanovanju. Pri večerji se je pokazala na Kazimirju prvo- krat senca notranje radosti. Bil je nenavadno raz- govoren in tako vesel, da je društvu odleglo, ker Se je moglo sedaj upati, da bo nesrečniku vendar - 522 — mogoče, preboleti ljute rane, ki mu jih je priza¬ dela nemila usoda. Mater pa to nikakor ni moglo umiriti in utešiti. Zgražala se je, kaderkoli je pomislila, da jej bo moral morda skoraj iti najdeni sin z očetom v krvavi boj ! — Poleg tega pa jo je morila grozna misel, da se morda on veseli samo tega, da skoraj zapoje bojna trobenta in ga pozove, da si konča na bojnem polju z junaško smrtjo neznosne muke! XVI. V boj ! Nekoliko tednov pozneje so dobili polki dunajske posadke nalog, naj bodo pripravljeni v boj. Od tega časa se je bil Kazimir povsem spre¬ menil. Zdelo se je, da ga je čisto zapustila tuga lr > da se mu zopet povrne prejšnja veselost in objestnost. Pel je ves dan vsakojake bojne pesmi in se veselo pripravljal na pot. Gladil je svojo sabljo, pregledoval revolverje, miloval svojega konja Ro¬ landa in mu govoril mile besede kakor človeku. Njegov sluga Kuba pa ni mogel vzbuditi v Se bi tistega veselja, čeprav je bil do sedaj navajen, deliti z milim svojim gospodarjem tugo in radost. Nikakor si ni mogel raztolmačiti, ali je dobro ali slabo, da se je gospod spremenil tako naglo, in zato so začele mučiti razne črne skrbi pošteno dušo. Drugega jutra po onem povelju, se je bavil n eobično dolgo s snaženjem starin v Kazimirovi — 524 — spalnici. Bila je tukaj cela zbirka starodavnega orožja: meči, kopja, buzdovani in arkebuze iz minulih stoletij tja do srednjega veka. Zagledal se je v neki ogromen meč iz dobe prvih turških vojen. Prijel ga je z močno desnico, mahnil ne- kolikokrat na desno in levo, potem pa šel v drugo sobo, kjer je Kazimir nekaj pisal. »Gospod, nekaj bi vas prosil!« je rekel in ogledoval ogromni meč. »A kaj ?« »Dovolite mi, da ponesem ta meč v boj.« »Ha, ha, ha — kaj boš ž njim, ko boš tako pri konjih izven bojnih vrst?« »Eh, Bog ve, ali bi ne mogel priti sredi boja, tedaj bi mi dobro služil, ker je kaj pripraven za mojo roko, dočim mi je predpisana sablja prelahka in preslaba.« »A ko bi ga vsejedno ne smel opasati, ker je proti predpisu !« »Eh, saj ga ne opašem, preden ga ne bom potreboval.« »No, pa vzemi ga in stori ž njim, kar ti je ljubo, sedaj pa me pusti in ne moti me več!« Nekoliko trenutkov pozneje je stopil Kne- ževič v sobo. »Jutri moramo v boj!« je rekel z resnim obrazom. 525 — »Živio !« je zagrmel Kazimir, skočil kvišku, objel pobratima in se zavrtel ž njim tako silno, da bi bil ta skoraj padel. Kneževič je razumel dobro vzrok in smoter tega veselja. Zato mu je vstrepetalo srce za ljub¬ ljenega pobratima, katerega bi hotel z veseljem odkupiti od smrti celo s svojim življenjem. Žalostno se je nasmehnil in mu hotel reči nekaj, a v tem trenotku je prihitela v sobo baro¬ nica, jokaje se in vzdiguje roke. Tekla je h Kazimira, ga objela in zaklicala plakaje: »Ah ostani, sinko, pri svoji materi, pusti, naj gredo v boj drugi, ki imajo bratov, ti pa, jedina tolažba in nada moja, ostani pri meni nbožici !« Težek je bil boj, ki se je vnel v tem tre¬ notku v Kazimirovem srcu med težnjo za krvavim bojem in nežno otroško ljubeznijo. Toda hitro je prevladal v njem moški ponos in junaštvo, a materino tarnanje in zaklinjanje je ostalo in mo- r alo ostati brez vspeha. Drugi dan je šel polk med veselim sviranjem glasbe proti severnemu kolodvoru. Po Praterju je Vr vela silna množica, klicala od navdušenja in se Prerivala sem ter tja, nekateri, da bi še kakemu ztl ancu in prijatelju želeli srečen odhod in še srečnejši prihod, drugi pa, da pokažejo svoje — 526 — navdušenje, deleč med moštvo novce, smotke tobak in raznovrstne druge darove. Na oknih, na desni in na levi, pa so se vile dragocene preproge in zastave, iz oken pa so gledale najlepše krasotice druga pri drugi, mahale junakom z belimi robci in sipale na nje najlepše vence in kite cvetlic. Pred prvo eskadrono je jezdil na ognjenem belcu polkovnik Htittenbach s Hrabinskim in pobočnikom Vasiljevičem. Vsako oko se je upiralo vanj in se ni moglo dovolj nagledati stasitega junaka, ki je takorekoč prirastel na konja in je vodil četo teh gromovitih severnih sokolov. »Živeli naši hrabri ulanci — živio polkovnik Hiittenbach!« se je začulo nekoliko glasov iz množice in izzvalo kmalu urnebesen gromovit jek. Nastalo je stiskanje, metež in prerivanje, ker je vsak hotel, da še enkrat v obraz pozdravi mladega polkovnika, ki si je pridobil v kratkem času ljubezen in naklonjenost vseh onih, ki s o ga poznali. Spuščaje sabljo na desno in levo, je p°' zdravljal na vse strani tako veselo, ljubeznivo in prijazno, da ne bi mislil nikdo, da zapušča doma mlado ljubljeno ženo, katera bi bila vdova p° samo jedni sovražnikovi svinčenki. Pred desnim krilom druge eskadrone j e jahal Kazirhir, veselo se smeje, kakor bi šel na kako prijetno zabavo. Njegov konj Roland, kakor da bi ga razumel, je veselo hrzal, poskakoval ponosno in se vspenjal včasih kvišku. Nekoliko njegovih znancev se je pririlo do njega in mu stiskalo roko, stopaje poleg njego¬ vega konja. To je zapazila ostala množica, ki ga je že iskala, želeča videti junaka, kateremu je prinesla neusmiljena usoda v tako kratkem času toliko nesreče in boli. Nastalo je šepetanje med množico: »To je poročnik Kazimir Hrabinski, — to je oni ubožec, na katerem se je skoraj ponovila črna usoda rodbine Atrida!« in zaorili so urnebesni klici: »Živio poročnik Kazimir Hrabinski, — dal Bog, da bi se vrnil med nas živ in zdrav in ovenčan s slavo, težko svojo bol pa naj bi ostavil in Pozabil na junaškem bojišču !« Nastala je zopet še silnejša gnječa, da je niorala nehote zaostati druga eskadrona za prvo. Vsakdo je skušal, da bi stisnil roko glasovitemu nesrečniku. Deklice na oknih in balkonih pa so s 'pale nanj najkrasnejše kitice in vence, katere je ujemal z roko ali sabljo, zahvaljuje se na vse strani s sladkimi nasmehi. Mnoge lepe ustnice so vzdihnile: »Dal Bog, da bi se srečno vrnil!« Marsikateri pa je celo vztrepetalo srce, boje se Za lepega junaka, a iz očes se je ukradla nehote *ndi taka biser-solza — žalostinka. - 528 - Pobratim njegov Kneževič, ko je videl vse to, se ni mogel več premagovati, je prijezdil k njemu, podal mu desnico in mu rekel z ginjenim glasom: »Vidiš li, zlati moj Kazimir, kako te ljubi ljudstvo, kako te spoštuje, ali ni torej vredno že zaradi tega, pustiti to večno žalovanje ?« Kazimir se je žalostno nasmehnil, pozdravil s sabljo še enkrat na desno in levo in odvrnil: »Varaš se, dragi Ivan, ako misliš, da je to burno klicanje in glasno sožalovanje moje usode izraz stalnega čuvstva! Ah, to ni nič, nego hipno na¬ vdušenje, ki se pojavlja ob vseh podobnih pri¬ likah, a samo za nekaj časa, dokler še traja sila prvega vtiska. Človeško srce je že tako ustvarjeno, da vedno rajše obžaluje z večjim veseljem ne¬ srečno usodo bližnjega, nego da bi se iskreno radovalo nad njegovo srečo in zadovoljnostjo. — Zapomni si, Ivan, kar ti pravim: prav tisti ljudje, ki me sedaj obžalujejo in slavijo s tolikim hrumom kot mučenika usode, da tisti, ko bi me videli zopet zdravega in veselega, — bi kazali s prstom name in šepetali drug drugemu: vidiš ga, — ta je oni, ki je ubil svojega brata in sestro, glej ga sedaj, kako je vesel, objesten in gizdav, kakor da bi bil storil s tem kako slavno delo- — Na tem svetu torej, dragi Ivan, ni zdravila za moje rane.« * Kneževič se je užalostil in se zagledal v nesrečnega prijatelja z izrazom najgloblje boli. Ni mogel ovreči njegovih besed in misl'l je, kaj bi mu odvrnil, ko se je začul polkovnikov glas: »Polk, pozor — na desno glej!« ? • V dveh skokih je bil Kneževič na svojem mestu še o pravem času in spustil sabljo kretom na desno, kjer se je peljal uprav nadvojvoda Viljem. V tem je prišel polk na severni kolodvor. Dočim je moštvo spravljalo prtljago in konje v vagone, — so se ločili častniki od svojih soprog, zaročnic, sorodnikov in prijateljev. Resen in težek trenutek je to, ko nam oko morda zadnjikrat gleda v milo lice ljubljenega očeta, brata, sina, soproga, zaročnika ali prijatelja. Srce se nam v takem trenotku zastonj odteguje strahu, tolažeče se, da ne zadene vsaka svinčenka, in tešeče se z upanjem, da se mili junak zopet sr ečno povrne! Najhujšo bol pa je čutila v onem trenotku uboga Agniszka, ko se je morda ločila za vedno °d ljubljenega moža in sina prve in jedine lju¬ bezni, katerega je bila našla še le pred nekolikimi meseci po tako dolgem času. Stokala je od muke, ruvala si lase in vpila na ves glas, objemala je sedaj jednega sedaj »Slovanska knjižnica«, snopič 113. 34 — 530 — drugega, preklinjala usodo, prosila ju, naj ostaneta, vpila k Bogu, naj ju obvaruje oba živa in zdrava. Sedaj je pristopil k njima junaški polkovnik Hiittenbach, vode Julijo za roko. Za njima se je vlekla cela Weissova obitelj. Vsi, celo stari Weiss, so se jokali kakor otroci. — A čudno! — dočim so se Weissovi vsi motali okoli polkovnika, da še ga še v zadnjem trenutku nagledajo, — so uhajale Julijine solzne oči vedno h Kazimiru in ga gledale z izrazom boli in obupa. V tem je zapel zvon tretjič in zadnjič. Vsi so se stresli, kakor da bi čuli mrtvaški zvon. Se en vroč objem, še en dolg poljub, še en vzklik iz bolnih prsij, — in tu je bil nesrečni trenotek, v katerem se je morda treba ločiti na veke. Agniszka se je naslanjala ob teto Serafino. Iz očij sta jej sevala strah in groza. Nepremično je gledala v vagon, proti kateremu sta stopala oče in sin. Julija je še jokala v naročju svojega junaš¬ kega soproga. A v zadnjem trenotku se mu je iztrgala iz rok, tekla za Kazimiram, objela ga krčevito, poljubila mu ustnice v dolgem poljubu in šepnila: »Oh z Bogom, dragi, čuvaj si živ¬ ljenje, ako mi ti umrješ, pojde uboga Julija za teboj v hladni grob!« — 531 — Moči so jo zapustile. Omahovala je in bila bi padla, ako bi je ne bil prijel Kazimir z moč¬ nimi rokami. Njena roditelja in polkovnik so pri¬ skočili, da bi jej pomagali. »Menda se ubožica v zadnjem trenotku kesa, da je spletkarila proti Kazimiru!« si je mislil polkovnik in jej gladil bledo lice. V tem je prišla zopet k zavesti in šepnila: »Z Bogom, Ferdo, — Bog te obvaruj vsakega zla!« Na to so hiteli vsi častniki proti vlaku, ker je bil že skrajni čas, da so se razvrstili v vagonih. Zažvižgal je in vlak se je premikal. Skozi okna so gledali junaki in mahali z robci svojim milim, ki so jim mahali zopet z robci, nekateri kleče na kolenih, nekateri pa naslonjeni ob moč¬ nejša prša. Kazimir je še dolgo gledal na ono stran, kjer je očesu izginjala Julija, a v duši mu je zopet zaoril oni bolni klic: »Oh kakšna sreča bi bila, ko bi te bil mogel ljubiti!« Vlak je vozil že z največjo brzino, a on je še vedno gledal skozi odprto okno in se ustavljal vročim solzam, ki so mu sedaj začele kapati po b’cu. Naposled se je zopet nekako umiril in sedel k Ivanu, zaglobivši se v razne žalostne misli. Prišedši s svojo četo v glavni stan, je dobil Kazimir nalog, da se mora hitro predstaviti po¬ veljniku čete, generalu topništva, baronu Gablenzu. 34 * »Oho, kaj hoče ta z menoj!« si je mislil in stopil z nekim strahom in nemirom pred Gab- lenza. Ta ga je s prijaznim nasmehom motril in rekel: »Cul sem marsikaj dobrega o vas, — poleg tega sem dober prijatelj vašemu očetu. Zato sem sklenil, vas premestiti v štab, kjer ši kot vse¬ stransko izobražen mlad častnik gotovo pridobite časti. — Naredbo sem že podpisal, dobite jo še danes. Zato vredite svoje reči tako, da bodete koj jutri v mojem krdelu. To rekši, se je poklonil Gablenz v znak, da more Kazimir zopet oditi, a v tem je zapazil, kako se je ta naglo spremenil, kako je vztrepetal in prebledel gledaje nepremično vanj. »Ali vam ni morda kaj prav?« ga je vprašal general. Kazimir je vzdihnil in odvrnil z ginjenim glasom: »Oh prevzvišeni gospod, dovolite mi, da vas prosim v največji zmernosti neke milosti!« »Na primer!« »Da me milostljivo odpustite in mi dovolite, da se smem vrniti zopet k svojemu polku!« Gablenz je ostrmel, čuvši te smele besede. Kaj takega si ni mogel niti v sanjah slutiti, da se bo golobrad mladenič ogibal časti, za katero so se potegovali izkušeni častniki in sinovi naj¬ višjega plemstva. MC ; — 533 — Sam ni vedel, kako bi si to raztolmačil, in otresel se je na Kazimira z jeznim glasom: »Ali ne veste, kaj je vojaška zapoved? — Ali vi ne veste, da mora vojak slepo ubogati in vršiti za¬ povedi svojih višjih?« »Vem 1« »Kaj pa bi storili, ako bi vam ukazal, da ostanete v moji četi?« »Pobegnil bi takoj k svojemu polku!« je odvrnil Kazimir srčno. Gablenz je okamenel. Kaj takega mu še ni rekel noben poročnik v obraz. Ošinil je Kazimira od jeze sevajočim pogledom, pristopil k njemu in ga vprašal z zamolklim glasom: »Odkod pa imate drznost za tako neumne besede? Ali ste znoreli? Ali ne veste, da bi vas lahko dal ustre¬ liti radi tega?« »Svobodno — izvolite, prevzvišeni gospod, samo ako sem zaslužil, ker bi jaz bil rajši ustreljen, nego da bi v prvi bitki gledal iz gotove daljave, kako mi tovariši poginjajo na bojišču!« Gablenz se je začudil, mignil z rameni in rekel: »Ali ste znoreli, ali hočete po sili izgubiti glavo ?« »Ne prvo, ne drugo!« je odvrnil Kazimir, Položil desno roko na prsi in rekel zopet po- gledavši generala z izrazom največjega odušev- Ijenja: »Odkar nosim vojaško uniformo, je bil — 534 — jedini cilj mojih sanjarij red Marije Terezije, ka¬ terega bi si nikdar ne mogel zaslužiti v vaši četi!« Te besede so prevladale generala, ki je besno vojaško hrabrost spoštoval nad vse. Obraz se mu je razvedril, a plamteče oči so gledale na Kazimira z izrazom začudenja in spoštovanja. Položil mu je desnico na rame in rekel: »Vidim, da ste pravi junak! Oh kakšna sreča, ko bi bili vsi ostali taki, kakor vi! — Vaš oče me je prosil, naj vas sprejmem k sebi. Jaz sem mu to obljubil, ne vede in ne vprašuje, kaj namerava, in ali je vam to prav ali ne! — No sedaj vidim, da se z vami vojska bolj okoristi na bojišču nego tukaj! — Zato idite, dragi moj Hrabinski, vrnite se k polku. Želim vam najboljše sreče, a kar se tiče mene, bodite prepričani, da vam bom vedno iskren prijatelj in spoštovatelj vašega ju¬ naštva!« To rekši, je pokimal Gablenz z glavo in mahnil z roko s prijaznim nasmehom, a Kazimir se je poklonil in šel iz sobe. Ko se je potem vrnil v tabor, sta mu pri¬ hitela nasproti s prijaznim nasmehom oče in pol¬ kovnik. »No, kaj ti je rekel Gablenz? je vprašal oče nestrpno. »Hotel me je preseliti k svoji četi!« »In?« ■ — 585 — »Zahvalil sem se mu lepo na tej časti in mu rekel, da sem rajši pri polku.« Stari Hrabinski se je užalostil. Toda samo za trenotek, kmalu se mu je spremenil zopet v izraz oduševljenega ponosa. Objel je milega mu sina, poljubil ga je na čelo-in rekel: »Saj sem vedel, da ne storiš drugače in sem rekel to tudi tvoji materi, ki me je napotila k temu ! — Naj bo sedaj kar hoče, jaz sem ponosen, da si storil tako, in za junaka je več vreden očetov ponos nego pa materina skrb in strah! — Kdor si je odbral za ljubico britko sabljo, ta mora vstrajati pri njej zvesto in pošteno do konca, če tudi bi ga vodila v naročje smrti! — Ne tuguj torej več, dragi Kazimir! Ta vojna ti povsem ozdravi bolno dušo, samo dal Bog, da mi ostaneš živ in zdrav!« XVII. Draga zmaga. Vojna se je že začela od nekaj dnij sem brez formalne napovedi s tem, da so se pomikala pruska krdela po malem proti naši armadi, ki je gubila čas brez dela, ločena na več stranij E3og ve radi kakšnih razlogov in čakala sovražnike na ravnem polju, namesto da bi jih zavrnila v ne¬ premagljivih klancih čeških planin. Prvi čas je vladala povsod neka tajinstvena tišina, kakor v naravi pred nevihto, med tem pa ( so prehajale pruske čete državno mejo na treh straneh, pomikaje se počasi in z največjo oprez¬ nostjo, ker so mislile, da pride v klancih in do¬ linah gotovo do krvavega boja. Tem bolj pa jih je iznenadilo, ko so opazile, da so te izvrstne pozicije zapuščene brez obrambe. Hiittenbachov polk, postavljen med Trut- novem in Eypelom, je imel nalogo, stražiti blizu — B37 — meje in opazovati kretanje druge, takozvane iz¬ točne pruske vojske pod poveljništvom kraljeviča Friderika Viljema, ki je naperila na tri strani, da bi prekoračila Sudetske planine. Do 26. rožnika so stražili posamezni oddelki polka menjaje se v manjših četah na jedni strani med Eypelom in Nahodom, na drugi pa tja do Trutnovega in Vrhlabja, in opazovali ostro vse one poti preko državne meje, po katerih bi imel priti sovražnik. V noči med 26. na 27 rožnikom je dobil polk povelje, naj bode pripravljen na boj, ker se je v Gablenzevem krdelu izvedela vest, da gre pruski general Bonin s svojimi četami že črez planine >n da misli napasti mesto Trutnovo. Zato so se zbrali vsi eskadroni Hiitten- bachovega polka še po noči in prebili noč pod milim nebom na ravnem polju, nedaleč od mesta Trutnova. Že od prve zore je vladala v taboru ne- obična živahnost. Vsi so se pripravljali in veselili, da se morejo po tako dolgem obotavljanju ven¬ dar enkrat sprijeti s sovražnikom. Na koncu tabora so stali konji polka, pri¬ vezani ob kolce, zabite v zemljo v nepregledni vr sti, hrzali veselo v jutranji zrak in nestrpno udarjali s kopiti v ledino. — 538 — Še enkrat jih je pregledal polkovni živino- zdravnik s celo četo kovačev, da se prepriča, ali so konji dobro podkovani in ali so popolnoma sposobni za težave boja. Nedaleč od konj pa je stal večji del moštva, razvrščen v več vrst, pri¬ pravljen, da zajaše konje na prvo znamenje. Častniki so hiteli sem ter tja. Nekateri so pregledovali orožje, strelivo in opravo moštva, drugi so imeli zopet opraviti pri provijantnih vozeh, nabasanih s senom in krmo za konje in z živežem za vojake. Sredi tabora je stal polkovnikov šotor. Čast¬ niki in ordonance so prihajali in odhajali in hiteli z neobično brzino. Nedaleč od polkovnijskega šotora je stal drug, malo manjši častniški šotor. Pred njegovim vhodom je stal poročnik Kneževič, prekrižanih rok, in motril nekako tužno in zamišljeno silno vrvenje okoli sebe. Nakrat se je zagledal proti zapadu, odkoder je jezdila mala četica kakih pet¬ najstih vojakov proti taboru s hitrim galopom. To četico je vodil neki častnik, a ko so se pri¬ bližali, je spoznal Kneževič, da je to poročnik Bartakovič, katerega so poslali pred nekolimi dnevi v Langensalco, naj odda poveljniku zavez- nih čet neko tajno depešo. — 539 Pozdravil je Kneževiča in mu zaklical s konja: »Koj pridem k tebi, ko javim polkovniku, da sem se vrnil!« Kneževič se je razveselil, da se mu je srečno vrnil prijatelj in rojak s svojega nevarnega pota in začel hoditi gor in dol, pričakuje ga nestrpno. Potem je prišel Bartakovič iz polkovnikovega šotora, hitel proti Kneževiču, ga vzel pod roko in vprašal: »Kaj pa je novega, dragi Ivan? Ali je bilo kaj boja? Čujem, da se danes sprijamemo 2 Boninom!« »Saj bi že bil čas!« je odvrnil Kneževič, nam je že naravnost presedalo, čakati na jednem in istem mestu, namesto, da bi čim preje napadli sovražnike.« »Res, — kaj pa dela naš nesrečnež, ubogi Kazimir? — Ali se je že povsem umiril?« je vprašal Bartakovič naglo. Kneževič je vzdihnil, ozrl se proti šotoru in odvrnil polglasno: »V Hrabinskega šotoru je. Bil se je že čisto pomiril, in vsi smo mislili, da rnu je duša povsem ozdravela. Od onega časa P a , ko so ustrelili Fichtenberga, ga je prijela 2 °pet monomanija!« »Kaj, — Fichtenberga so ustrelili ?«je vzkliknil Bartakovič. »Ali še nisi čul tega?« je odvrnil Kneževič ' n nadaljeval: »Pojdi malo dalje, sicer bi naju — 540 — čul Kazimir v šotoru! — Bilo je pred tremi dnevi, ko so naše sprednje straže ulovile blizu meje nekega sumljivega človeka, ki se je hotel zmuzniti skozi nje in se branil kakor besen, ko so ga naši obkolili. Štirje vojaki so dobili nalogo, da odvedo ulovljenca do bližnjega konjiškega piketa, od¬ koder bi ga bili konjiki pripeljali dalje do našega tabora in ga tam oddali poveljniku »za daljnje postopanje.« Vzeli so ga v sredino, ga peljali do Eypela, kjer so ga stražile naše straže. Tam pa so ga prevzeli štirje vojaki Kazimirove švadrone in ga privedli v tabor. Ko so javili Kazimiru, jih je odvedel ta za- jedno z jetnikom pred majorja Hostionskega, a ta jim je zapovedal, da se mora jetnik hitro točno preiskati in zaslišati. Slekli so ga, preiskali mu vse žepe in mu razparali obleko, da bi morda našli kaj sumljivega. A zaman, razun nekoliko denarja in povsem ve¬ ljavnega potnega lista niso našli ničesar, kar bi moglo opravičiti kako sumnjo proti jetniku. Vsi so že bili v nepriliki, kaj naj storijo z njim, ko je pristopil Kazimir in ga ostro pogledal, ker se mu je zdelo, da mu je glas tega človeka nekako znan in da ga je že nekje čul. Pristopil je še bliže, gledal mu v obraz in rekel: Meni se zdi, da ta brada ni prava in da ima vlasuljo na glavi.« Jetnik je vstrepetal in nagnil glavo, kakor da bi se bal pogledati Kazimira v obraz. Nato ga je tipal po obrazu in naenkrat po¬ tegnil, a v roki mu je ostala ponarejena brada, "i za njo je popustila tudi vlasulja, izpod katere se je prikazalo nekoliko pisem. »Fichtenberg!« smo vskliknili vsi naenkrat, ko smo zagledali pravi obraz jetnikov. »Konrad Fichtenberg!« je viknil Kazimir. »Sedaj te imam v svojih pesteh, ti peklenski nestvor!« O hvali Boga, da nisi videl tega prizora, ki je sledil potem ! — Kazimir je zbesnel in ga kotel z rokami zadaviti, a zvezani Fichtenberg mu je pokazal zobe, kakor ranjen volk, brcaje z n °gami proti njemu in napenjaje svoje zadnje s iie, da bi raztrgal svoje verige, tako, -da so ju morali naši raztrgati, ker bi se sicer bila med¬ sebojno z zobmi razmesarila. Medtem je bil major Hostionski odprl in Prečital tajna ona pisma, katera so bila skrita v Fichtenbergovi vlasulji. Jedno pismo je bil tajni spremni list, ve¬ ljaven za področja cele pruske vojske, a ostala P'sma so bili tajni navodi za ogledovanje naših čet. — 542 — S temi pismi je bilo torej dokazano Fichten- bergovo veleizdajstvo, in hitro nato se je sestal preki sod, ki ga je obsodil po kratkem zaslišanju na smrt.« »A kaj je privedlo tega malopridneža na to, da je postal ogleduh,« je vprašal Bartakovič, a Kneževič je nadaljeval: »Čakaj, kmalu boš čul, a ko to izveš, ga gotovo ne boš več nazival malo¬ pridnežem!« — Ko so nesli obsodbo polkovniku, da jo potrdi, je prosil Fichtenberg, naj mu do¬ volijo, spregovoriti nekaj besedij, a ko so mu to dovolili, je začel z bolnim glasom: »Gospoda moja, ne mislite, za Boga, da me je k temu činu privedla morda prosta sebičnost ali pohlepnost po slavi in odlikovanju pod tujo krono, — Bog obvaruj, — sami veste, da sem bogat in da bi mogel živeti na svojem posestvu mirno in brez skrbij! Kolnem se Vam torej v pričo svoje smrti, da me je na ta moj čin privedlo samo navdu¬ šenje za idejo zjedinjene Nemčije in neizmerna moja nesreča v ljubezni! — Odkar živim, je bila najsvetejša svrha mojih nad vstajenje Nemčije pod sveto cesarsko krono in postavil sem si na¬ logo, žrtvovati vse svoje sile temu smotru, > n kar sem mogel, to sem tudi storil. Bil sem v zvezi z mnogimi pruskimi častniki, ki so vohu- narili, preoblečeni po našem cesarstvu in p rl ' pravljali osnovo za to vojno skoraj pred vašimi r — 543 — očmi, dočim ste živeli vi brezskrbno v posadkah in niti ne slutili, da bi mogli priti kedaj med Prusijo in Avstrijo do vojne. Dokler mi je še sijalo žarno solnce moje < nesrečne ljubezni, dokler je še živela nesojena mi dika, — je živela v meni tudi nada, da se ' mi posreči morda vendar enkrat, si pridobiti njeno roko in tako postati najsrečnejši človek loga sveta. In jedino ta sladka nada me je ustavljala doma, ker sem bil že prej sklenil, prodati vse 1 sv oje posestvo v Avstriji in se preseliti za vselej n a Prusko. — A to sladko upanje mi je skoraj Zginilo. Stopil mi je na pot oni prekletnik in m ' jo vzel izpred nosa s svojo peklensko zvijačo. Začel sem nato spletkariti proti njemu, da bi ju razdvojil in prišel enkrat vendar do zaželjenega c 'lja, a namesto tega sem dosegel ravno na¬ sprotno, ker jo je on bil omamil že tako, da je j a jši umrla nego pa se odpovedala njemu in ob- i e la mene, ki sem jo tako — ah tako ljubil! — Nisem torej žalosten, da moram umreti, ampak b °H me samo to, da mi je sojeno, da mi zadnjo Ur ° strupi pogled tega kletega mojega tekmeca, ni je razdrl najlepše sanje mojega življenja. Zato te proklinjam v očeh smrti svoje, koderkoli b oš hodil —« »Stoj za Boga,« je viknil Kazimir z bolnim glasom, »stoj za Boga in ne preklinjaj me, ker sem proklet že preveč brez tebe, ker mi je uso¬ dila neusmiljena usoda, da se zaljubim v svojo pravo sestro, kateri sva oba izkopala rani grob!« Fichtenberg je ostrmel, a ko smo mu razjasnili, da je bila Pavlina res Kazimirova sestra, so mu stopile solze v oči. Oh dragi brate, kar se je dogodilo tedaj, ostane mi vedno v spomimu. Ona, ki sta bila smrtna sovražnika in ki sta se hotela raztrgati malo preje z zobmi, sta se sedaj pomirila, prosila drug drugega odpuščenja, in objemala sta se kakor rojena brata. Ah, ko smo gledali ta prizor, nam je bilo vsem tako težko okoli srca, da se nam je zdelo, da tudi nam zarosijo oči. Ali prišlo je še hujše. Ko so prinesli po¬ trjeno obsodbo, je začel Kazimir prositi, naj pomiloste Fichtenberga, a ko mu prošnje niso pomagale ničesar, je čisto znorel od silne boli in ga hotel braniti s svojim telesom. Morali so ga odvesti zato s silo od onega nesrečneža, 111 ko so počili streli, je padel Kazimir nezavesten v roke svojega zvestega Kube, ki ga je odnese kakor malo dete v šotor njegovega očeta. Od onega nesrečnega jutra ne moremo dovolj paziti na ubožca, ker je skušal že z°P et nekolikokrat, končati si življenje, in si neprestan 0 — 545 — I domišljeval, da konča še mnogo ljudij radi njega pred časom, ako ostane živ še nadalje. Tu pa tam je čisto miren in govori z nami, kakor da bi se ne bilo pripetilo ničesar. »Kaj pa pravijo zdravniki?« je vprašal Bar- takovič. »Ko je besnel, so ga nekateri hoteli zvezati in poslati v kakšno norišnico. Temu pa se je protivil naš štabski zdravnik, ki je neprestano trdil, da Kazimir hitro ozdravi, koj ko mu bo mogoče, izbesneti se v krvavem boju, dočim bi v norišnici še le prav znorel.« »Ali bi ga smel videti?« »Da, zakaj ne, danes je neobično miren in poslušen!« je odgovoril Kneževič in šel z Bartovičem proti šotoru. Vstopila sta tiho in Počasi, kakor da bi stopala v cerkev. Sredi šotora i e ležal Kazimir, iztegnjen na plašču. Glavo si je naslanjal ob desnico in gledal temno in plamtečih °čij pred se. Na desni strani mu je sedel oče Podpolkovnik Hrabinski in motril skrbnega obraza svojega nesrečnega sina, na levi pa je čepel Zv esti Kuba in pazil na vsak migljej ljubljenega gospoda. Zagledavši Bartakoviča tako zaprašenega in Potnega, se je dvignil Kazimir naglo in vprašal: »No Bartakovič, morda si nam prinesel ti kako vest, da pojdemo skoraj nad sovražnika?« »Slovanska knjižnica«, snopič 113. 35 »Že pojdemo, ako Bog da, še danes!« je odvrnil Bartakovič in stisnil Kazirhiru desnico. V tem je zaorilo od daleč ropotanje bobnov in zvok trobent. Vsi so skočili po koncu in se zagledali v Kazimira. Ta se je dvignil in poslušal s široko od¬ prtimi očmi. Zdelo se je, da ga navdiha ropotanje in zvok z novim življenjem. Zaslišalo se je od daleč pokanje topov in prasketanje pušk. Kazimir je skočil po koncu, tri si z roko obraz, kakor da bi se prebudil iz dol¬ gega spanja, in vprašal Ivana: »Zakaj pa mi čakamo, ko se drugi že bijejo ?« »Sedaj se bomo tudi mi!« je odvrnil ta, ga objel in vzdihnil pri sebi: »Hvala ti, Bog, rešen je! V tistem trenotku so zapele tudi trobente njunega polka.. Vsi so skočili in hiteli iz šotora: Zunaj je prihitel Vasiljevič in jim zaklical s konja: »Bonin je napadel Trutnovo. Naši pešci se že bijejo, sedaj pa pojdemo tudi mi nanj! »Živio!« je zaklical Kazimir z gromkim glasom in si opasal težko bojno sabljo. V tem mu je pripeljal Kuba Rolanda. Zajahal ga je veselo in zapovedal slugi, naj bode v boju blizu polka z dvema drugima konjema, da ju ima hitro P rl roki, ako bi poginil Roland. « — 547 — Kuba se je popraskal za ušesom in vprašal: »Ali bi jaz ne smel biti v boju poleg vas, konja pa bi poveril Marku ?« Kazimir ga je pogledal in Še le sedaj za¬ pazil, da si je opasal namesto predpisane sablje oni ogromni težki srednjeveški meč iz njegove zbirke. Začet se je krohotno smejati in mu zaklical: »Kaj pa hočeš s tem ražnjem ? — Ne govoriči mi več o tem, kje pa si še čul, da gre sluga poleg svojega gospodarja v bojnih vrstah ! To bi bilo proti vsakemu predpisu, in bi tega tudi Polkovnik ne dovolil! Ostani torej na svojem mestu in pazi mi na konja! Hotel je že odjezditi, a kar je ustavil konja m rekel: »Čuješ, Kuba, ako bi jaz padel, odnesi moje truplo z bojišča in glej, da je hitro pošlješ m °ji materi, da ga pokoplje poleg brata in sestre! ~~ Za te sem že skrbel, ako bi me dohitela smrt!« To rekši je spodbodel konja, vzpel se ne- Kolikokrat kvišku in odjezdil k svojemu švadronu, ki l e čakal že zbran na daljnja povelja. V neko- *'k'h trenutkih so zapele trobente in cel polk je • odjezdil s skokom proti bojišču, za njim pa neki ^Tgi konjiški polk. Skoraj so prebili polki Gablenzovih pešcev Vrs te pruske vojske. 35 * — 548 — Sovražnik se je začel pomikati med grozo¬ vitim streljanjem po malem nazaj in skušal še v zadnjem trenutku, da bi naše premagal s svojim konjištvom. Od daleč pa se je prikazal oblak prahu, v katerem so se blisketale sablje. Bili so pruski dragonci, ki so naperili na naše desno krilo. V tem usodnem trenotku je dobil Hiitten- bachov polk povelje, naj jim hiti nasproti in naj jih ustavi. Polkovnik Hiittenbach, ki je jahal 60 korakov pred prvim eskadronom, je mahnil s sabljo proti dragoncem in zaklical z gromovitim glasom: »Polk, v skok!« Divno je bilo gledati, kako so hiteli eska¬ droni ulancev po ravnem polju in jahaje s čudovito hitrostjo proti dragoncem ! V nekolikih trenutkih se je prikazal grozen prizor. Zemlja se je stresla v onem trenotku, ko sta se sprijela oba polka med najhitrejšim tekom, kakor dva morska va- lova, kadar tleskneta skupaj v ljutem viharju. V prvem trenotku je padel marsikateri konj in jezdec, ne od sovražnikove sablje, ampak strtih prs ah reber ali zlomljenih nog. Junaški Hiittenbach je bil tudi v borbi pf v1. Skočil je kakor besen sredi sovražnikov, a njegov pobočnik in še nekaj ulancev za njim. Toda bilo jih je premalo, da bi predrli gosto vrsto dragoncev, 1 — 549 — in naenkrat so bili obkoljeni in se niso mogli več vrniti k svojim. Ko so dragonci to videli, so se trudili, da bi ulovili polkovnika živega. Toda težki udarci njegove sablje in sulice in pesti ulancev jim niso pustile blizu in so praznile marsikje dragonsko sedlo. Že mu je tekla kri iz več ran, in ulanci okoli njega so padali drug za drugim, ko je zaoril za njim gromovit glas: »Naprzed chlapci, sosbavimy naszego putkovnika!« a v istem času je priskočil Kazimir na svojem Rolandu z desetimi ulanci blizu polkovnika in sekal na desno, in levo s težkimi udarci. »Živio moj Kazimir!« mu je zaklical pol¬ kovnik veselo in se ozrl proti njemu, a v ne¬ srečnem trenotku. V istem hipu je ustrelil neki dragonec s svojim revolverjem čisto blizu vanj >n smrtonosna svinčenka mu je prodrla v glavo. »Julija!« je viknil na ves glas in padel mrtev s konja. Ko so ulani to videli, so začeli besen vik in krik in napadli z vso silo dragonce, da osvetijo polkovnika. Za njimi pa so hiteli tudi ostali tovariši z isto besnostjo, ko so zapazili, da je padel poveljnik. Temu navalu se niso mogli ustavljati dra¬ gonci in so se začeli umikati. Ali ulanci jih niso Postili niti za jeden seženj izpred svojih sulic in — 550 — sabelj, ampak hiteli so za njimi in jih preganjali, daleč pred vsemi pa Kazimir na svojem silovitem Rolandu. Na razžarjenem obrazu mu je sijala demonska naslada, a iz lepih očij je seval plamen neustrašljive hrabrosti in besnosti. Sekal je nemilo na desno in levo, in kamor je mahnil je padel po jeden dragonec razklane glave. Nekoliko konj za njim se je trudil njegov pobratim Ivan, da bi si napravil s svojo krvavo sabljo pot do njega. Že je bil čisto blizu, ko je zapazil z grozo, kako je zabodel neki dragonec od strani svojo sabljo globoko v trebuh Kazimirovega Rolanda. Pleme¬ nita žival je padla na zemljo in se zvalila na desno stran. Kazimir se je hotel hitro' izkopati izpod konja, a v tistem trenotku je dobil po glavi in vratu nekoliko težkih udarcev, od katerih bi ga moral usmrtiti vsak posamezni. Ubožec se je iztegnil s krvjo oblit in umrl pred očmi svojega zvestega pobratina Ivana. Ta je viknil od težke boli in padel kakor besen na sovražnike. Neki ogromni dragonec je mahnil nanj s sabljo, da bi ga udaril po glavi. Ivan je spodbodel konja, a ta se je vzpel in težki udarec mu je padel na levo roko namesto na glavo in mu odsekal pest, ki se je obesila po konju drže še vedno vajeti- V ljuti bolečini je mahnil Ivana na svojega protiv- nika, a v tem hipu ga je vbodel drugi P oc * pazduho. Stemnilo se mu je pred očmi, zamajal se v sedlu, padel nezavesten s konja in ni slišal več grozovitega vika in krika in vpitja, ki je na¬ stalo v tistem trenotku okoli njega. Od nekod pa je planil nepričakovano med dragonce na velikem vrancu neki orjaški strašen ; vojak, zaprašene obleke in obraza, brez kape, razmršenih lasij in krvavih očij in rušil z nepre- magljivo silo vse, kar mu je prišlo na pot, in delil na desno in levo z bliskovito brzino strašne smrtonosne udarce z ogromnim mečem, pod ka¬ terim so se dragonske sablje lomile in krhal e kakor da bi bile iz stekla. Bil je Kuba, ki ni mogel več ostati za pol¬ kom in je pridrl sredi bojnega vrvenja, da bi obvaroval ljubljenega gospodarja. Ko pa je videl, kako je padel ta uprav pred njegovimi očmi pod težkimi udarci sovražnih sabelj, je zbesnel ubožec °d težke boli. Kriče na ves glas je skočil narav¬ nost med dragonce, da bi ga vsaj pošteno osve- til - Ko so ti videli, kako pada pod njegovim ^°Igim in težkim mečem drug za drugim s konja, l'h je spopadla groza in so pobegnili pred njim na vse strani kakor ovce pred. volkom, klicaje ^ ru g drugemu: »Beži, — uteci, reši se, kdor se ^ore pred to pošastjo!« Toda on je tekel za njimi sedaj sem, sedaj tja in mnogega je še podrl s konja njegov težki meč. — — 552 — Glej ga, zopet je dosegel jednega, a ta, slabo se zanašaje na svojo sabljo, je nameril in ustrelil nanj s svojo karabino. A težko je pogo¬ diti v najhitrejšem skoku, in tako njegova svin¬ čenka tudi tega orjaka ni zadela. Kuba je že za¬ mahnil, da bi ga presekal, ali dragonec je zbral vse svoje sile in mu vrgel karabino v glavo. Težko okovano kopito je zadelo Kubo sredi čela, mu pretreslo možgane in ga zrušilo brezzavest- nega s konja. Še nekaj časa je trajala ta gonja, a potem so zapele trobente in klicale ulance nazaj, da se zberejo zopet v vrste, ker bi bilo nevarno, pre¬ ganjati sovražnike dalje in bi jih mogli pričako¬ vati in uničiti umikajoči se pešci ali topi. Tudi ostale čete Gablenzovega krdela so zmagale, dasi z veliko izgubo na vseh straneh, in general Bonin se je moral umakniti v dobre pozicije prejšnjega dneva. Še med bojem je prevzel Hrabinski na¬ mesto padlega polkovnika poveljništvo polka in naskakoval njemu na čelu z najbesnejšo hrab¬ rostjo sovražnike. Dasi pa je bil povsodi prvi, ga je sreča vendar varovala med groznim bojem. Ko so se zbrali zopet vsi eskadroni in se postavili zopet pred njim v red, da jih pregleda, zazeblo ga je okoli srca, ko je videl, da je mar¬ sikateri izgubil tretjino, marsikateri pa bogm e — 553 — tudi polovico svojih junakov. In ko je pomislil na svojega sina Kazimira, je otrpnil od strahu, ker pravil mu je neprestano neki notranji glas, da je padel tudi on. Toda kot poveljnik ni mogel vprašati po svojem jedincu, ko je padlo toliko drugih junakov. Zato je'potlačil svojo očetovsko skrb in strah, se obrnil k polku, govoril jedrnat govor in končal nekako tako: »Junaki! — Hvala Bogu in vašemu junaštvu, zmaga je danes naša, in to je še jedino, kar nas more tešiti vsaj nekoliko nad toliko izgubo milih naših bratov, ki ležijo okoli nas hladni in brez življenja in napajajo s svojo junaško krvjo to poljano! Oh dal Bog, da bi vzrasla iz te krvi slava in zmaga in spremljevala naše zastave v celi vojni!« »Živio naš dobri podpolkovnik!« so vzklik¬ nili ulanci, a ne več z dosedanjim gromkim odu- ševljenjem, ampak nekako polglasno in prisiljeno. Vsakega je zazeblo okoli srca, ko je pomislil, kaka bol pretrese ubogega podpolkovnika, ko ' z ve, da mu je padel mili jedinec, katerega je našel še le pred nekolikimi meseci. Od notranjega nemira jedva dihaje je jezdil Potem Hrabinski pred eskadroni in jih pre¬ gledoval po vrsti. A ni videl ničesar, ker so mu 'skale oči vedno tretji eskadron, v katerem se je boril Kazimir. Ko je prijezdil do njega in videl, da — 554 — ga ni na običajnem mestu, je prebledel in vztrepetal. »Kje je moj sin?« je vprašal z ginjenim glasom poveljnika eskadrona majorja Hostionskega, ki je sedel brez tatarke in obvezane glave na konju. Major je hotel nekaj odvrniti, a beseda mu je zastala v grlu. »Ali je padel vsaj junaški?« je vprašal Hrabinski dalje s trepetajočim glasom. »Oh, gospod podpolkovnik,« je odvrnil major žalostno, »ako je dična slava junaške smrti zmožna ublažiti nam bol nad izgubo ljub¬ ljenega junaka, tedaj se ne more nikdo tako tešiti kakor vi, ker vaš sin je padel, bore se z brez- primernim junaštvom, s katerim se ne bo ponašal samo naš polk, ampak cela avstrijska vojska.« »Oh, neusmiljena usoda!« je vzkliknil Hra¬ binski in sklonil glavo, a po bledem licu sta mu pritekli dve solzi. Toda hitro se je zopet pre¬ magal in vzdihnil: »Oh ubogi Kazimir, zemljica naj ti bode lahka! — Ko je padlo toliko junakov, se ne smemo udati boli radi posameznika, če tudi bi nam bil jedini sin! — Kje pa je njegov pobratim, poročnik Kneževič ?« »Pravijo, da je padel tudi on!« je odvrnil major. »Trudil se je neprestano, da bi bil poleg ! — 555 — njega, a ko je videl, da je ubožec padel in iz¬ dihnil, je napadel kakor besen sovražnike, da bi ga osvetil, a na to so ga obkolili dragonci in posekali!« ' »Oh, dragocena zmaga!« je vzdihnil Hra- binski. No, sedaj hajdmo v tabor, da med potom poberemo težko ranjene, da bi kakega še rešili smrti !" Jedna švadrona je poskakala na to s konj, da opravi to delo, ostali pa so krenili počasi preko bojišča nazaj, jahaje kraj celih kupov mrtvih in ranjenih konjikov in konj, med katerimi so tekli celi potočiči krvi, ki je vsled solnčne vročine že razprostirala mrtvaški duh. »Glej Kneževičevega konja!« je zaklical nakrat pobočnik Vasiljevič. Hrabinski je pogledal 'n videl Ivanovega vranca, kako stoji žalostno in sklonjene glave poleg jednega kupa mrtvih dra¬ goncev in ulancev. »Tam je morda tudi on!« je odvrnil Hra- frnski in naperil tja. Tako je tudi bilo. Na nekem Mrtvem dragoncu je ležal Kneževič bled in ni y eč dihal, kakor bi bil že umrl. Iz levega ramena brez roke in iz rane pod paz¬ duho tekla mu je obilna kri. Hrabinski je poklical hitro polkovniškega zdravnika, ki je zavezoval ne daleč ranjence. Ta je prihitel, pregledal Ivanu 556 — rane in rekel resno: »Težko je ranjen, jako težko! Dvomim, da ostane živ, izgubil je že mnogo krvi.« Zavezal mu je hitro obe rani, dal ga od¬ nesti v tabor, kjer je bil že prirejen začasen la¬ zaret za ranjence. Hrabinski je odjahal s polkom dalje. Pri¬ bližno sto korakov dalje je našel truplo svojega ljubljenega jedinca. Ležal je ubožec na hrbtu, iz¬ tegnjen na krvavi ledini, desno nogo pa mu je pritiskal mrtvi Roland. Krvave oči so bile obrnjene proti nebu, dočim mu je počival okoli ust še v smrti nasmeh blažene zadovoljnosti. Na glavi, obrazu in vratu so mu zevale globoke krvave rane od težkih udarcev, ki so mu končali mlado in burno živ¬ ljenje, in te rane so mu izpustile že vso kri, od katere se je naredila pod njim cela luža. V krče¬ vito stisnjeni desnici je držal še vedno težki krvavi meč, s katerim je napravil danes sovražnikom toliko strahu in pogube in ki ima okoli grozen sled na tolikih mrtvih dragoncih, ki so ležali za njim in okoli njega na kupih razmetani. Ko ga je zagledal Hrabinski tako krvavega in skaženega, ni mogel premagovati več svoje boli in je zaklical nekolikokrat z bolnim glasom: »Ah, uboga Agniszka — oh, ubogi moj sin!« Vsi častniki in vojaki so bili ganjeni pri t enl prizoru, sneli kape z glav kakor na jedno zna- — 557 — I menje, spoštuje bol Hrabinskega in veliko ju¬ naštvo njegovega mrtvega sina. ' »Dvignite in odnesite ga v tabor, pošljemo ga še danes ubogi materi, da ga pokoplje poleg brata in sestre, kakor si je vedno želel!« je rekel podpolkovnik premagovaje. »Naš slavni polkovnik pa mi je rekel še zjutraj, naj ga v slučaju smrti pokopljejo sredi ostalih padlih junakov! Spolniti mu torej hočemo zadnjo željo in pokopati še danes njega in ostale vojake!« To rekši je spodbodel konja in odvedel Polk v tabor. XVIII. Najden zaročnik. Žalostne dneve je preživela Emica na Orlov- gradu od onega časa, ko jo je našel strogi oče v Dornbachu in jo pripeljal zopet po sili domov! — Ves svet je bil za njo pust in prazen, in v srcu jej je bilo zamrlo vsako zanimanje za ugod¬ nosti življenja. Nikdar ni vprašala starišev, kako sta izvedela, da je v Dornbachu, ker si je res domišljevala v prvem hipu, da je ni izdal nobeden drugi nego Ivan sam, ki je pokazal že s tem, da mu preseda, ko ni odgovoril na njeni dve pismi. — Ali tudi kraj vsega tega ni mogla nanj nikakor pozabiti, ampak vzgojila si je s časom v svojem srcu neki način, s katerim je obožavala sladki spomin njegove ljubezni, prosila zanj Boga, razgovarjala se na samem s predmeti, ki so jo spominjal' nanj, milovala in poljubovala njegovo sliko, ki ]° je nosila vedno pri sebi, skrito v nedrih. I — 559 — Kadar pa jo je prevladalo hrepenenje za njim, je pogledala proti nebu in vzdihnila: »Oh, umiri se, ubogo moje srce, ker to bi bila za te prevelika sreča, če bi postal on tvoj — prevelika sreča, katere bi ne moglo preživeti!« Se v Dornbachu je bila izvedela od Sera- fine, da je njena mati Kornelija sestra baronice Agr.iszke Weberjeve, in da je Pavlina njena se- stričina. Pozneje pa, ko je čula grozno nesrečo svoje tete Agniszke, izvedela je tudi pravo zvezo te nesreče in spoznala z grozo, da je bil nesrečni Kazimir kot prvi sin tete Agniszke Pavlinin in Arturjev brat. ■ Predočuje si vso strahoto te nesreče, se je Prepustila tihi boli in objokovala rano smrt uboge Pavline, a ko so jej usahnile prve solze, se je začelo buditi v njej prepričanje, da so bile na¬ perjene one spletke, ki so izkopale Pavlini rani grob, gotovo tudi proti Ivanu in proti njej sami, da jo ljubi torej Ivan morda še sedaj in da je postal ž njo vred žrtva onih nemilih spletk. Toda kaj jej je hasnilo, da so budile take roisli v njenem srcu nove nade, ko je spoznala, da njen oče radi svojih predsodkov nikdar ne dovoli, da bi se uresničile kedaj te njene sladke n ade! Zato je skfivala ubožica vsa svoja čuvstva Pod zagrinjalom navideznega miru. Ni zaupala v eč niti v roditelja svoja, ampak molila je k Bogu, — 560 naj jo vzame čim preje k sebi. Prenašala je tiho svojo tajno bol in se kazala pred vsakim mirno in vedro; — zaradi tega sta si njena roditelja kmalu domišljevala, da se je čisto umirila in da je Kneževiča povsem pozabila. V tem je dobila Kornelja od Agniszke pismo, v katerem jo je zaklinjala, naj za Boga pogleda na njeno nesrečo in naj blagoslovi Emi- čino ljubezen proti Kneževiču, ako noče, da pride tudi njej to jedino dete v rani grob. To pismo je vzbudilo v Korneliji vse ža¬ lostne spomine na one nesrečne dogodke, katere je morala pretrpeti ona in njena rodbina samo zavoljo Agniszke. Zopetno prognanstvo očeta, izguba imetja, grozna -smrt uboge tete na Slavi- kovem, očetova bolezen in smrt in njene velike muke poleg kletega Ivana Dubne, vse to so bile po njenem prepričanju samo nemile posledice nepremišljene neumnosti njene sestre Agniszke, ki je hotela na svojo roko s silo zanetiti nov upor. Tudi Kornelija je ljubila z vsem žarom srca svojega nesrečno poljsko domovino in bi za njo žrtvovala tudi svoje življenje, ako bi zahtevala to korist naroda. Na drugi strani pa je smatrala za nekoristno neumnost, kovati zaroto in skušat' upor v nepravem času, ko se ubogi narod še n' opomogel od usodnih posledic zadnje ustaje, — 561 — kakor je storila to Agniszka na svojo roko. A kraj vsega tega se ni mogla oteti Kornelija pre¬ pričanju, da bi jej ne bilo zasijalo nikdar solnce srečne ljubezni poleg sedanjega milega njenega soproga Otokarja, ko bi ne bilo neumnega, bes¬ nega rodoljubja nesrečne njene sestre Agniszke. Zato se je vzbudilo v njej skoraj čuvstvo tajne hvaležnosti proti sestri svoji Agniszki, ka¬ teremu se je pridružilo skoraj čuvstvo bridkega kesanja, da jo je nekdaj preganjala radi onega tajnega greha njene prve ljubezni, ko je grešila ot ia sama z Otokarjem tisto, a morda še hujše. Začela se je sramovati same sebe, da je bila nekdaj zaupala preveč na jakost svoje kreposti. Čitala je znova Agniszkino pismo in čutila pri Se bi, kako se jej budi v srcu vedno bolj sesterska 'iubezen, katero je še povečevalo odkritosrčno sožalje nad grozno usodo Agniszkino. Začela je potem razmišljevati o Emici in se grozila, ko je prišla do prepričanja, da bi jej m °gla res še umreti ljubljena jedinka radi nesrečne ljubezni. Bila je zapazila tudi že ona, Emica gineva vedno bolj, odkar jo je privedel °ee drugikrat domov, da jej obraz bledi vedno ^°tj, da se jej telo suši, da jo uničuje kraj vsega navideznega miru neka tajna globoka bol in tuga. Toda kako naj pripravi Otokarja k temu, da privoli v ta zakon, ko si je bil utepel v glavo, »Slovanska knjižnica«, snopič 114. 36 — 562 — da se mora hči omožiti s kakim uglednim ple¬ menitašem ? — A posebno sedaj je bilo težko skušati, da bi premagala odpor, ker je prihajal od nekaj časa sem na Orlovgrad 'skoro vsak dan lep, mlad, a poleg tega jako bogat grof Alfred Kamnitz, za katerim je Otokar čisto znorel, odkar je zapazil, da se je zaljubil v Emico z vsem ognjem, dasi je lahko uvidel, da ona ne mara zanj. Kornelija je premišljevala, se naposled ohra¬ brila in šla v Otokarjevo sobo. Ta je sedel pri oknu in čital uprav novine tako pazljivo, da je ni niti zapazil, dokler mi stopila pred njega. Bila sta oba še vedno lepa in svežega zdfa- vega obraza, in zrelejša doba se je kazala na njima samo v tem, da sta se bila oba nekoliko odebelila. Z nežnimi sladkimi besedami je ona uvajala smer svoje prošnje, a ko je prišla do glavne reči, je vstal Otokar naglo in se otresel na njo, naj za Boga enkrat opusti tako brezumno misel, ker on ne dopusti nikdar, da bi se Emica omožila s Kneževičem. Nato jo je miril in jej razlagal, da je Emičina bolehnost le navidezna in da hitro ozdravi, kadar vzame grofa Alfreda, da na Kneževiča tako ne misli več, —- in jej je potem našteval vse Alfredove kreposti in dobre lastnosti, sijaj nje¬ govega imena, dostojanstvo in ugled njegove j I — 563 — rodbine in neizmerno njegovo bogastvo, a na¬ posled jo objel in rekel: »Ne boj se, draga Kor¬ nelija, za najinega otroka! — Kakšen oče pa bi bil jaz, če bi pustil, da umrje!« Njegova zgovornost jo je premagala tudi takrat in jo povsem umirila. Začela si je sama domišljevati, da je Emica izven vsake nevarnosti, da je bilo njeno nagnenje proti Kneževiču samo mimogredoče, in da bi za njo res bolje pristojal grof Alfred nego pa nep.lemič Kneževič. — Tako je prišla tudi spomlad, a Emica je m ed tem že pokašljevala. Ko je mati to slišala, 1° je često jokaje prosila ln zaklinjala, naj jej od¬ kritosrčno pove, kaj jej je, in jej obetala, da jej [ spolni vsako željo. Toda Emica je odgovarjala Ve dno z istim tužnim nasmehom, da je povsem z drava in zadovoljna! Ubožica je bila izgubila v sako zaupanje ne samo v strogega očeta, ampak tudi v mater, odkar sta jo tako nemilo prevarila Za vso srečo njene prve ljubezni in jo prebudila s kruto roko iz najlepših sanj njene mladosti. Medtem se je trudil grof Alfred vedno bolj, d a bi si pridobil njeno ljubezen, a se je prepričal na svojo žalost, da jej njegova neizmerna lju¬ bezen njene muke še bolj povečava. Nekega popoludne okoli polovice meseca r °žnika je sedela pred dvorom v senci lipe Kor- ne tija z Emico, a grof Alfred jima je čital na 36 ’ — 564 — glas iz Goethejevega spisa: »Werterjeve muke.« Ko je prečital neko poglavje, je potem Emici razlagal z ognjenimi besedami, koliko muk mora pretrpeti srce onega, v katerem nastane nesrečna ljubezen brez upanja. Potem je rekel, da se ne more načuditi, da ne odneha v takih slučajih sicer nekoliko dekliško srce že iz čistega usmi¬ ljenja. Emica ga je pogledala tužnim nasmehom in odvrnila: »Vem, grof, kam merite! Toda ali ne vidite, da ljubite umirajočo deklico, — a' 1 hočete s silo, da postanete skoraj mlad vdovec?« Ko je mati čula te besede, se je nemilo razjokala, a tudi grof je bil ginjen do solz. »Ne paraj mi srca s takimi besedami!« p zaklicala Kornelija in pristopila k Emici, da bi jo objela. A ta je prebledela in padla brezavestna v materino naročje. Kornelija je zavrisnila od boli in straha in klicala služkinje. Te so prihitele od vseh stranij, odnesle ubožico v njeno sobo in jo položile na postelj. Zatem je odšel gr°f Kamnitz tužnega srca, Kornelija pa je poklicala hitro hišnega zdravnika. V tem ko je ta bolnici tipal žilo in glav°> trkal prša in poslušal, kako diha, jej je odpela mati naprsnik, da bi lažje dihala, in pri tej pdl® našla na njenih nedrih — Ivanovo sliko. ! — 565 — »Ah ne trudite se, gospod doktor,« je šep- 1 nila, zagledavša sliko, »vzrok njene ljubezni ni v telesu, ampak v duši, — evo ga, — tajna in ne¬ srečna bolezen je!« To rekši, je odhitela iz sobe, da poišče Otokarja. Ta je bil že čul, kaj se je dogodilo, in hitel k Emici. Na hodniku pa ga je ustavila Kornelija, vlekla ga v sobo, vzkliknila in zalomila z rokama: »Oh okrutnež, ubil si nama jedino dete! Oh kakšna sreča bi bila, ko bi te ne bila poslušala nikdar, ampak bi delala, kakor mi je pravilo srce in kakor hoče sam Bog v nebesih! Vidiš nesrečnež: vedno si me miril in varal, da je po¬ zabila Kneževiča, a tu glej, sedaj sem našla nje¬ govo sliko na njenih nedrih! — Oh Bog, Bog, za kaj si zaslepil uprav mene, — oh usmili se, odženi rano smrt od njene glave, a jaz ti pri- s ezam pri svetem spominu svojih roditeljev, da H sama poiščem otetega dragega in jo zjedinim z njim, četudi bi morali živeti vsi trije v kakem Pozabljenem kotu tega sveta od dela svojih rok!« Izustivši zadnje besede je padla ubožica na kolena in britko jokala, zakrivaje si obraz z ro¬ kama. V tem je stal grof Otokar ves osupljen ' n bled, trepetal je od presenečenja in ni mogel spregovoriti niti besedice. Nenadana nevarnost življenja, v katero je pripravil ljubljeno svojo' jedinko, je vzbudila — 566 v njem bridko kesanje. V svojem obupu se je pograbil za glavo, preklinjal samega sebe in tekal po sobi, kakor da bi bil izgubil pamet. V tem je vstopil v sobo zdravnik, razburjen in bled. »Kaj je za Boga, — kako jej je?« je za¬ klical Otokar in hitel obupno k njemu. »Umre gotovo,« je odvrnil ta žalostno, »ako čim prej ne odpravite vzroka njene bolezni, ki je vam gotovo bolj znan nego meni!« Otokar je zalomil z rokama in vzkliknil: »Za Boga, kaj naj počnem sedaj, četudi jej ho¬ čem storiti po volji, ko je morda prekasno! Vojna je že pred vratmi, in časniki pišejo, da so se odpotili polki dunajske posadke že na Češko. Bog ve, kje je sedaj Kneževič in ali se povrne živ in zdrav iz vojne!« Zopet je tekal po sobi. Zdravnik se je za¬ mislil, naenkrat je ustavil Otokarja in rekel: »Ne uničujte je zaman, ampak skušajte zajedno z menoj vse, kar bi jo še rešilo! — Znano je, da nas more utešiti in ozdraviti včasih namesto res¬ nice tudi ugodno prevaranje. Ako bi torej bil ta gospod Kneževič res že na bojišču, nam ne pi" e ; ostaja drugega, kakor da najdemo koga, ki bi dopisoval pod njegovim imenom in s ponarejeno pisavo z grofico, ker bi si ona domišljevala, da so ta pisma res od njegove roke. To varanje bi jo še jedino utešilo in ozdravilo vsaj za nekaj časa, namesto varanja pa bi morala nastopiti skoraj prava istina, ker bi bilo sicer gotovo po njej, ako bi izvedela, da je bilo tudi to navadno varanje!« »Ali kaj bo za Boga, ako on na primer pade v boju ?« ga je vprašal Otokar s trepeta¬ jočim glasom. Zdravnik je mignil z rameni in odvrnil: »Svetli grof, tedaj gotovo ni rešitve! — Zakaj pa se niste potrudili prej, da bi ne prišlo do te katastrofe? — Zakaj mi niste odkrili prave res¬ nice, ampak ste me pustili, da sem taval v temi 'n mislil, da jej res škodi tukajšno podnebje?« »Oh Bože, Bože, — samo sedaj mi od¬ pusti !« je vzkliknil Otokar in se obrnil zopet k zdravniku: »Ali bi jo smeli utešiti še danes in jej reči, da more vzeti svobodno Kneževiča?« »Bog obvaruj!« je odvrnil zdravnik, »danes bi jo to usmrtilo, med tem ko jo more v neko¬ likih dneh ozdraviti! — Morete svobodno k njej, a ne smete ne za trenotek pozabiti, da je sedaj za njo mir najboljše zdravilo!« Na to sta se do¬ govarjala, kako bodo skušali to varanje in sta Se naposled zjedinila v tem, da vprašajo najprej brzojavnim potom na Dunaj, ali je Kneževič še ta m ali ne, ako pa bi bil že na bojišču, povedo Emici, da je od nekaj časa sem v Krakovem, da bo tam v celem času vojne v posadki in da mu more svobodno pisati. Odgovore na njena pisma imel bi po njunem navodu ponarejati neki vešč kaligraf v Krakovem. Baia sta se reči jej, da je ostal Kneževič na Dunaju, ker bi ona morebiti vendar mogla izvedeti na kakšen način, da ga ni več tam. Tako so tudi storili in sreča jim je poma¬ gala, da se jim je posrečilo za nekaj časa vse dobro. V nekaj dneh je Emica zopet nekoliko okre¬ vala, tako, da je mogla iti dvakrat na dan ob roki matere na vrt. Tukaj jo je pripravila mati nekega jutra z nežnimi besedami na nenadni ugodni prevrat njene usode, in jedva, ko je do¬ vršila, je prišel k njima tudi oče. Gledal jej je s solznim očesom v bledo lice, prijel jo za roki, jo prosil z blagimi besedami, naj mu odpusti dosedanjo trdo strogost, in se jej svečano za¬ klinjal, da ne bo ničesar več stavil na pot njeni volji. Bilo je za njo jako dobro, da jo je pri¬ pravljal zdravnik že nekaj dnij sem po malem v šali na današnjo izjavo starišev, in tako jej ni mogla več škoditi velika radost tega dneva. Sirota je zardela in gledala sedaj očeta sedaj mater, potem pa je zaplakala, ovila se ma¬ teri okoli vratu in vzdihnila: »Oh dal Bog, da bi za oba ne bilo prepozno!« — 569 — »Ne bo, dete moje,« je rekla mati in jo milila in poljubovala, »danes mu lahko hitro pišeš, in videla bodeš iz njegovega odgovora, da te on ljubi še vedno!« »Toda čuje se, da začne v nekolikih dneh vojna, in on je morda že Bog ve kje s svojim polkom!« je rekla Emica skrbno. »Ne boj se tega, Emica,« je odvrnil oče, »povpraševali smo po njem in izvedeli, da on ostane za časa vojne v posadki v Krakovem, kamor so ga premestili pred nekaj tedni.« »V Krakovem?« je vprašala Emica dvomljivo in nadaljevala s tužnim nasmehom: »Ali ni to morda navadno varanje, s katerim me hočete umiriti za nekaj časa?« »Bog obvaruj,« je zaklical oče, »piši mu samo, pa boš videla, da ti odgovori.« »Oh, koj pojdem,« je odvrnila Emica ra¬ dostno, hitela v svojo sobo in napisala Ivanu pismo polno sladkih besedij ljubezni. Prosila ga je in zaklinjala, naj se za Boga potrudi, priti čim Preje na Orlovgrad. To pismo je oddala materi, naj je prečita, zapečatila je potem sama in vprašala z neko za¬ drego: »Ali bi smela oddati to pismo sama n a pošti?« — 570 — »Svobodno, dete moje, — odpeljati se moreš hitro v mesto in je tam sama oddati!« je odvrnila mati. V nekolikih trenutkih je sedela Emica s prvo služkinjo v kočiji in se vozila blaženega srca proti mestu, da odda svoje pismo sama po¬ štarju, ki je dobil že tajni navod glede daljnega postopanja od Otokarja. Med tem je bil že sestavil Vaclav Hrubik odgovor v hrvatskem jeziku in ga poslal nekemu krasopiscu v Krakov, priloživši mu jedno Kne- ževičevih pisem, po katerem bi imel ponarediti njegov rokopis. Kako se je radovala Emica, kako je skakala od veselja, ko je za nekoliko dnij dobila od¬ govor poln hrepenenja in ljubezni. Mislila je res, da je od Ivana, ker je bil ponarejen rokopis tako dobro, da bi ga še sam ne razločil od svojega! Njena roditelja, videča, da jima je res rešena s tem varanjem ljubljena jedinka vsaj za nekaj časa in da okreva z vsakim dnevom vedno bolj, sta ginevala od sreče in radosti, a zajedno sta se zgražala, ako sta pomislila, kako dolgo bo¬ deta mogla rabiti to sredstvo in kaj bo potem, ako bi Ivan padel v boju. Toda vsemu nemiru in vsem dozdevkom, vsem slutnjam in bojaznim je naredila konec vojna sama, ki je buknila že pred nekolikimi — 571 — dnevi na severu in se približevala vedno bolj njihovemu kraju. Dne 22. in 23. rožnika 1866. je prekoračila !■ in III. pruska vojska pod poveljništvom kra¬ ljeviča Friderika Karola in generala pešcev, Her- varta Bitenfeldskega, državno mejo na treh straneh blizu Litave, in že 26. je nastal ljut boj pri Hod- kovici (Liebenau) in Kurji vodi (Hiihnerwasser), v katerem so se zaman trudile naše čete, da bi ustavile sovražnika, ki je imel priti po glavni osnovi preko Izare in naperiti proti Jičinu, da se zjedini z II. prusko vojsko. Še iste noči je prišla pruska divizija Horn, da bi prekoračila potok Izaro, in povsem potolkla našo brigado Poscha- cher, ki jo je hotela tam ustaviti. S to zmago je bil pot proti Jičinu narejen. Ko sta Emičina roditelja videla, da so od¬ daljeni Prusi samo nekoliko milj od Orlovgrada, s *a se odločila, preseliti se za časa vojne čim Preje na Dunaj. Bala se nista radi sebe, ampak radi Emice, da bi ne prišlo blizu njih do boja. Razun tega sta čula pripovedovati, da postopajo Prusi o priliki tirjanja velikih prispevkov jako surovo. Pripravili so se tedaj na pot in se odpeljali dne 29. z železnico proti Dunaju. Nesli so seboj v ečji del dragocenostij, vzeli poleg hišnega zdrav- n >ka tudi jeden del poslov seboj, dočim je imel ostati Vaclav Hrubik z delavci in ostalim delom poslov na Orlovgradu, da varuje dvor od mo¬ gočih navalov sovražnika. Grofovska obitelj je prišla še dopoldne v Pardubice. Na tamošnjem kolodvoru pa so mo¬ rali ostati nehote dalje nego je bilo obično. Vzrok temu je bil, da je malo pred njihovim vlakom došel s severa dolg vojaški vlak, napol¬ njen z ranjenci iz obeh bitk pri Trutnovem, v katerem so morali nesrečniki, leže drug poleg drugega v veliki vročini, med dolgim potom večji del umreti. Zato so izjavili zdravniki, da je prva potreba, da se vzame potrebno število voz od osebnega in tovornega vlaka, ki bi imel priti iz Prage, v katere bi se potem nastanil jeden del ranjencev. Tako so tudi storili. Ta posel pa je trajal dalje časa, in zato je šla grofovska obitelj proti gostilni, da se tam okrepi in odpočije. Prerivaje se počasi skozi veliko gnječo težko in lahko ranjenih vojakov, katere so prenašali v druge vo¬ zove, so se zgražali vsi, posebno pa ženske, ko so videli toliko nesrečnikov, ki so molče prenašali dobljene rane, nekateri brez roke, nekateri brez noge, drugi zavezane glave. Emica je otrpnila od groze, šla bleda za roditeljema in si pritiskala robec na usta. Kar je zagledala slučajno nekoliko ulancev Ivanovega — 573 polka. Nehote je obstala, pogledala še bolje in viknila s presunljivim glasom: »Ah, Ivan moj!« in tekla proti nosilam, na katerih je ležal ranjeni poročnik Kneževič. Ubožica je padla pred njim na kolena in mu poljubovala bledo in prepalo lice, omakaje ga z vročimi solzami radosti in bolesti. Roditelja sta hitela za njo, in ko sta zagle¬ dala ranjenca, sta ju objela razna čuvstva: ne¬ izmerna radost, da so ga našli živega, in zopet strah, da bi jim morda ne umrl pred očmi, ker se je nesrečnež onesvestil, ko je nenadno za¬ gledal ljubljeno deklico. V tem je priskočil polkovnijski zdravnik in zaklical, zalomivši z rokami: »Za Boga, kaj ste storili gospodična, ali ne veste, da ste ga morda usmrtili s svojim nenadnim objemom?!« »Ali je težko ranjen ?« je vprašal Otokar jedva dihaje. »Res težko!« je odvrnil zdravnik, »odse¬ kana mu je leva roka, a pod desno pazduho ima globoko rano od sablje. Rane same na sebi sicer niso smrtne, a izgubil je mnogo krvi, in mogla bi ga uničiti vročica! Prosim, ali je go¬ spodična njegova sestra ali — morda zaročnica?« »Zaročnica, — jaz sem grof Otokar Dubna, a tu je moja soproga!« — 574 — Zdravnik, čuvši te besede, se je globoko priklonil in hotel nekaj izpregovoriti, a Otokarje nadaljeval: »Kam paste mislili spraviti ranjenca?« »Na Dunaj, — v manjših bitkah smo žal že na vseh straneh poraženi, in ne moremo po¬ staviti nikjer na bojišču stalnega lazareta! — Jedva je potolkel predvčerajšnjim Gablenz Bo- nina pri Trutnovem, že je prišel nad nas kraljevič August Wiirtemberški, ki nas je čisto porazil pri istem mestu !« »Tudi mi gremo na Dunaj,« je rekel Otokar mirno, »ako nimate ničesar proti temu, vzamemo ranjenca v našo daljno skrb ! — Vozimo se v prvem razredu, kjer ga nastanimo kakor v sobi, razun tega imamo pri sebi našega hišnega zdrav¬ nika gospoda doktorja Wambera.« Polkovnijski zdravnik se je zopet globoko priklonil in odvrnil: »Oh, ako hočete biti tako dobrotljivi, potem se ne bojim zanj, ker sem pre¬ pričan, da mu bo taka skrb in postrežba bolj pomagala nego katerakoli druga!« V nekolikih trenutkih je ležal Kneževič v grofovem vagonu, kjer so ga položili tako nežno in skrbno, da je počival kakor na mehki postelji- Med tem so končali tudi prenašanje ostalih ranjencev, a hlapon je zažvižgal in oba vlaka sta se odpeljala proti Dunaju. — 575 •— Kneževič je bil še vedno brezzavesten. Emica je klečala poleg njega in mu močila z jesihom čelo in zaprte oči, dočim je vozil vlak z največjo brzino naprej. Naenkrat je spregledal in se zagledal začudeno v neznane mu obraze. Ko pa je zapazil Emico, ki ga je gledala s slad¬ kim nasmehom, mu je zasijal na obrazu izraz največjega blaženstva. Zatisnil je za trenutek oči, ! kakor da bi hotel čim dalje obdržati v duši vtisek ' te sladke prikazni. »Ubožec je truden od slabosti!« je šepnila Emica. Ko je čul njen glas, je zopet spregledal, pogledal jo z veselim začudenjem in vprašal: »Ali nisem umrl?« »Nisi, hvala Bogu,« je rekla Emica iti ga gladila z roko po obrazu, »živ si, in dolgo boš še živel poleg mene na tem svetu, ne loči naju ničesar več!« Ivan se je zopet nasmehnil, a kmalu se za¬ gledal v neznane obraze z izrazom straha; bledel je nekaj o angelju varhu in o hudobnih duho¬ vih. Bila ga je spopadla zopet vročica. Emica je jokala, a zdravnik jo je umiril in jej rekel, da sedaj ranjenec skoraj mirno in čvrsto z aspi in spanje ga najbolj okrepča. Razgovarjali so se še dolgo o njem, kako mu bodo stregli in kako se poročita z Emico, ko povsem ozdravi. Naenkrat je vprašala ona: — 576 — »A kako je to, da je prispel tako naglo iz Kra¬ kova na bojišče?« »On v Krakovem niti ni bil,— dete moje!« je odvrnila mati in se nasmehnila. — »Morali smo porabiti to varanje, da te rešimo, a hvala Bogu, da se je izvršila istina bolje nego smo se bali in da nam ni treba popravljati z varanjem tega, kar smo pokvarili z dosedanjo zaslepljenostjo!« XIX. »Pokopljite me poleg njega“. Drugi dan dopoldne so prispeli srečno na Dunaj. Kneževič je spal mirno med celim potom, ln to dolgo spanje ga je okrepilo bolj nego ka¬ terokoli zdravilo. Na severnem kolodvoru so sedli v dva fijakerska voza in se čudili, da jih ni pričakbvala baronica Agniszka, dasi so jej Prejšnji dan brzojavno naznanili, da pridejo danes. Kornelija je v prvem hipu že hotela, da se nastanijo v kakem hotelu, ker je mislila, da Ag¬ niszka še vedno nima prave volje, pomiriti se ž njo. Toda Otokar jo je radi tega pokaral in rekel: »Pusti že enkrat to sumničenje in naredi konec dolgotrajnemu nesporazumljenju, ki nikakor ne pristoja sestram. Ti si mlajša, in zato moraš t' prva podati roko k spravi, dasi bi ona še ne hotela tega!« Ko pa so prišli do baronične vile v Dorn- hachu, so izvedeli hitro, zakaj .jih ni pričakovala »Slovanska knjižnica«, snopič 114. 37 — 578 — Agniszka! Na dvorišču in pred hišo je vrvela velika množica, ki je odhajala in prihajala v hišo. »Za Boga, da se le ni zgodila kakšna ne¬ sreča!« je rekla Kornelija, stopivša iz voza. »Kaj se je dogodilo tu?« je vprašal grof Otokar nekega gospoda. »Poročnik Kazimir Hrabinski, sin baronice Weberjeve, je padel v boju, in včeraj so pripe¬ ljali rakev, katero pokopljejo danes popoldne! je odvrnil gospod. »A kako je njegovi materi — baronici? je vprašala Kornelija, prebledela in vsa trepetala od strahu. »Zdi se, da je izgubila sirota pamet,« je odgovoril gospod, »odkar je mrtvec v hiši, ne je ničesar, ne spi, z nikomur ne govori, ampak stoji vedno poleg mrtvega sina, miluje ga in mn govori sladke besede, kakor da bi bil živ!« »Oh uboga sestra!« je vzkliknila Kornelija, se naslonila na Otokarjeve prsi in se britko jokala. Ta pa je vzdihnil: »Oh grozna usoda! " Toda kaj naj počnemo? Spremeniti se ne da, m zato nam ne preostaja drugega nego da p°' skušamo, ali bi sirote ne mogli rešiti obupa! Za tem je izstopila iz drugega voza Emica z zdravnikom, a za njima so nesli ranjenega Kneževiča. — 57 !) F Kaj je to, kaj se govori o mojem nesrečnem Kazimiru? — Ali sem samo sanjal, — da je padel pred mojimi očmi?« je vprašal Ivan in gledal okoli. »Njegovo mrtvo telo so pripeljali sem, in danes je pokopljejo!« se je oglasil nekdo iz množice. v »Torej je vendar umrl in ni samo težko ranjen, kakor sem se tolažil do sedaj!« je vzkliknil ranjenec z ginjenim glasom, a v oči so mu sto¬ pile solze. Šli so nato po stopnicah, noše oprezno ranjenca, priredili zanj hitro lepo svetlo sobo z razgledom na zeleni vrt in ga položili na divan. Pustivši pri njem zdravnika, so šli potem Otokar, Kornelija in Emica, da bi poiskali baronico. Prišedši skozi odprta vrata počasno v srednjo s °bo, so vsi otrpnili, ko so videli prizor, ki se 1'rfi je kazal tukaj. Sredi sobe, kjer je doživel Kazimir toliko sreče in nesreče poleg svoje ne- z nane sestrice Pavline, je ležalo sedaj njegovo mrtvo truplo, stegnjeno na odru v medeni krsti, Poleg katere je gorela na vsakem oglu po jedna Ve lika, voščena sveča. Na levi strani po dolgem pri odru na P°l sedi, na pol leži na tleh, daleč iztegnjenih n °g, orjaški Kuba. Obleka mu je še vedno vsa Za prašena in krvava, tu pa tam tudi presekana. 37 ’ — 580 Zavezano glavo naslanja na oder. Sklenjeni roki ležite mu na krilu. Oči ima zaprte, mislil bi, da spi, ako bi ne migali ustnici, šepetaje skrušeno molitev za blagor duše nesrečnega svojega go¬ spoda. Poleg njega leži še sedaj, okoli plašča opasan, oni dolgi meč, s katerim je tako krvavo osvetil Kazimirovo smrt. Na desni strani odra pa stoji nesrečna mati, črno oblečena, razpletenih lasij, bleda in prepadla. Neizmerna bol upropadla jo je tako, da jo je jedva poznati. Široko odprte oči ne točijo solz, ampak sevajo s plamenom besnosti. Včasih se sladko nasmehne, skloni se nad glavo ljub¬ ljenega mrtveca in mu poljublja hladno čelo, a ustnice jej šepečejo: »Spavaj, spavaj, sinko mili! Mati bdi nad teboj, da te nikdo ne prebudi pred časom. Kadar pa se dovolj naspiš, tedaj napravi svojega Ro¬ landa, in hajd z menoj z vilovito brzino v daljni kraj, -— tja, kjer tečejo bistri valovi svete nase Visle, — tja, kjer se razprostirajo stepe, napojene s krvjo, prelite za rešitev in svobodo nesrečne mile domovine! A ko bodeš jezdil po ravni po¬ ljani, mahaje z Ijuto karabelo in sekaje sovraž¬ nike našega roda, bodo bežali pred teboj kakor zli duhovi pred ognjenim mečem arhangelja, in tužna naša domovina — bo rešena!« 581 — K. »Oh uboga moja sestra!« je zaplakala sedaj Kornelija in pristopila k Agniszki, da bi jo objela. Toda ta ni odvrnila pogleda od mrtveca, ampak mahnila z roko in šepnila: »Tiho, tiho, da se ne prebudi!« »Sestra draga, ali me ne poznaš več?« je zaklicala zopet Kornelija. Agniszka, čuvša te besede, se je vsa stresla, debelo pogledala Kornelijo, kakor da bi gledala v neizmerno daljavo, da si poišče izgubljeno nit nerednih mislij, in spoznavša jo, je vzkliknila s presunljivim glasom: »Ah Kornelija!« in padla na sestrine prsi. Bila je rešena. Pogled na sestro, katere že davno ni videla več, jo je iztrgal s silo obupu ln jej razbistril zopet že zmešano pamet, a težka dol duše je predrla sedaj s celo poplavo vročih solz, začela se je krčevito tresti v sestrinem na- r °čju, jecaje na ves glas, in konečno zaklicala: »Ah mila sestra, — po tolikih letih nama l e nemila usoda dosodila, da se sestaneve in po- niirive ob krsti nesrečnega sina moje prve in je- dine ljubezni!« »Ah teši se, draga Agniszka,« je vzdihnila Kornelija in jo pritiskala na svoje prsi, »teši se, B og ti ga je povrnil, Bog ti ga je zopet vzel, — slavljena bodi božja volja!« — 582 — To rekši, jej je predstavila potem Kornelija svojega soproga in svojo hčerko, ki sta se isto- tako trudila, da bi jo kolikor mogoče umirila nad težko izgubo, potem pa so šli vsi iz sobe žalosti, da bi videli, kako je Ivanu. Odhajaje iz sobe, niso zapazili, da je mimo njih vstopila v sobo neka visoka gospa, vsa črno oblečena. Obraz je imela pokrit z gostim črnim zagrinjalom, izpod katerega se je culo tiho vzdihovanje in ječanje. Sklonjene glave in trepetaje od boli, je pristopila k odru, nagnila se nad mrličem in se zagledala nekoliko trenutkov v njegovo bledo lice. Nato mu je pritisnila dolg poljub na čelo, usta in roke in šla zopet po¬ časno iz sobe, obrnivša na-se pozornost vseh prisotnih, tem bolj, ker je nikdo ni mogel spoznati. Popoldne okoli štirih je krenil sprevod proti pokopališču Wahring, kjer je čakala poleg grobov Pavline in Arturja že izkopana jama, da vzprejme Kazimirovo mrtvo truplo na večni počitek. Vrsta silne množice, ki je pritiskala od vseh stranij, da prisostvuje sprevodu glasovitega nesrečneža, je segala od Dornbacha tja do p°' kopališča, in še vedno so prihajale iz mesta cele trume, da mu izkažejo zadnjo čast. Dunajčanje so v obče na glasu radi svoje radovednosti za javne prizore. Na ta dan pa nl bila radovednost, ampak iskreno vseobčno so¬ žalje za nesrečno Kazimirovo usodo, ki jih je privabilo v toliki množimi k njegovemu grobu. Vsako lice je bilo žalostno in resno, kakor da bi se tikalo to lastnega sorodnika ali prijatelja. Ko je prispel sprevod do pokopališča, so stopili sorodniki in mnogi prijatelji mrtvega iz voz, a šest častnikov raznih polkov je prijelo za krsto in jo odneslo do izkopanega groba. Za krsto je štopala uboga mati, ki je vpila in se tresla od boli. Grof Otokar in zdravnik sta jo držala pod roko in jo bolj nosila nego vodila proti grobu. Zastonj so se trudili sorodniki, pri¬ praviti jo k temu, da ostane doma, s silo je ho¬ tela videti mesto v posvečeni zemlji, na katerem bo počivala zadnja njena tolažba na tem svetu, in če tudi bi pri tem sama umrla! Za njo sta korakali jokaje Kornelija in Emica, a za tema se je vlekel potrt od tuge in boli zvesti sluga Kuba. Ko so odpeli vojaški duhovniki nad krsto za dnjo nagrobnico, je zavpila Agniszka in padla °nesvesčena od boli. Dvignili so jo hitro in od¬ nesli do voza, a na to je nastala silna gnječa nied množico, ker se je vsak trudil, da vrže pest Ze mlje na nesrečnikovo krsto. Skoraj se je dvigal nad njim majhen griček, Posut z venci in kiticami cvetlic, ki so jih metale — 584 — deklice in gospodje od vseh stranij, a ko se je hrup nekoliko polegel, je začel govoriti vojaški vikar krasen nagroben govor, slavil pokojnikovo junaško krepost, obžaloval njegovo tužno usodo, tešil njegove sorodnike in prijatelje in završil pri- lično tako: »Božji previdnosti se je poljubilo, odbrati uprav njega, da nam na njem pokaže očevidno primero, kako ljuto se maščuje nad nami in na¬ šimi otroci kletev nezvestobe, kadar ž njo proti božji volji gasimo sveti ogenj ljubezni! Toda ista previdnost se ga je zajedno usmilila in mu dovolila, da se je hitro ognil nezasluženemu gorju z junaško in slavno smrtjo na bojnem polju. — Kakor junaku Ahilu, tako je odmerila usoda tudi njemu kratek, a tem dičneji pot na polju slave, in njegovo ime in junaštvo bo v spominu in slavili je bodo, dokler bo avstrijska vojska in avstrijska zastava! — Pošten njegov značaj, slava njegovega junaštva in nesrečna nje¬ gova usoda povečujejo še bolj bol nad njegovo izgubo, in zato plakajo ne samo žalostni sorod¬ niki in prijatelji, ampak tudi cela vojska in vsakdo, ki ga je poznal osebno ali pa samo po glasu- Ali kadar pomislimo, da bi mu bilo celo ostalo življenje pusto in mračno, polno tuge i n gorja, in da ni ugodnosti na svetu, ki bi ga mogh kedaj razvedriti, utešiti in ozdraviti, — se moram o I - - — 585 — nehote tešiti z mislijo, da je bilo zanj bolje, da je končal življenje tako pošteno in dično, in se je žrtvoval v junaškem boju za cesarstvo in za cesarja svojega! Tešite se torej, dragi roditelji, sorodniki, bojni drugovi in prijatelji njegovi, teši se narod, — njemu je sedaj lahko v črni zemljici, — njegov duh je vzletel očiščen in preobražen z nemilimi udarci usode veselo k nedosežnemu vzroku vsega sveta in vsega obstanka, da vzprejme v raju ne¬ beškem plačilo za muke, ki jih je pretrpel tukaj ! — Slava tebi, divni junak, — Bog daj, da bi po¬ stal duh-varuh vsem onim, ki ljubijo, in čuval nad njimi, da vztrajajo v zvestobi, — tvoje ju¬ naštvo pa naj bi našlo, dal Bog, tisoč in tisoč vrednih naslednikov v rešitev in slavo našega cesarstva, — amen!« Globoko ganjena množica se je začela po¬ časi razhajati. Mnogi pa so še ostali na poko¬ pališču, gledali še nekaj časa s cvetlicami okra¬ šene grobove, v katerih počivajo otroci nesrečne Agniszke, in obiskali potem grobe svojih sorod¬ nikov in prijateljev. Med tem je čepela pri spomeniku marčevih žrtev ona črno oblečena in s črnim pajčolanom zastrta ženska, k : se je pojavila danes tako tajinst- Ve no pri Kazimirovem odru. Ko je videla, da ni nikogar več na pokopališču, je vstala in šla po- — 58G - časi proti Kazimirovemu grobu. Tam je pokleknila, padla z obrazom v duhteče cvetlice in objela grobni hribček z obema rokama. Dolgo je ležala tako, stokala in pretakala tihe solze. Naposled se je' postavila po koncu in dvignila pajčolan, pod katerim se je prikazalo divno, lepo, bledo Julijino lice. Pogledala je še enkrat proti nebu, izvlekla potem iz žepa majhno stekleničico s cijankalijem, izpila jo na dušek, potegnila zopet hitro zagrinjalo črez obraz in — se zrušila mrtva na grob. Ni se mogla ustavljati grozni boli, bila je prišla, da umre na grobu moža, na katerega jo je vezala nerazrušljiva sveta vez ljubezni, pred katero izginjajo vsi običaji in narodni zakoni tega sveta kakor nočna tema pred žarki žarnega solnca. Tako so jo našli drugi dan mrtvo in mrzlo, a v njeni roki listič, na katerem je bilo zapisano s svinčnikom: »Pokopljite me poleg njega!« XX. Mednarodna svatba. Vojna je bila na severu in jugu končana. Pri Kraljevem gradcu je bila povsem pobita se¬ verna avstrijska vojska, skušala je pri Tovačovi in Blumenavi z naporom zadnjih sil pridobiti na svojo stran negotovo boginjo sreče. Bilo je žal prekasno, in tako ni preostajalo drugega nego skleniti z zmagovalci zaželjeni mir začasno v Mkolsburgu, a potem trajno v zlati Pragi. Hrabinski se je vrnil iz vojne povišan v polkovnika. Telo mu je ostalo zdravo in nepo¬ škodovano, zato pa mu je zadobila tem hujšo rano duša radi rane smrti ljubljenega jedinca. Žalostno srečanje je bilo to, ko ga je pri¬ čakovala na kolodvoru Agniszka žalostna, bleda, Prepadla in skrušena! Sedla sta v voz in se od¬ peljala — ne domov, ampak na pokopališče Wahring, da se na grobeh svojih milih skupaj izjadikujeta. 588 — »A čegav je ta novi grob polega Kazimiro- vega?« je vprašal Hrabinski, ustavljaje se solzam. »Ah tukaj počiva uboga polkovnikova Julija, ki je umrla na Kazimirovem grobu na dan nje¬ govega pogreba! Izpolnili smo jej zadnjo željo in jo pokopali poleg njega!« »Jaz sem si mislil, da se zgodi kaj takega, ker ga je ubožica preveč ljubila! A sedaj mi reci, kaj naj storiva po tolikih udarcih neusmi¬ ljene usode? — Ali naj ostaneva tukaj, kjer sva se našla po tolikih letih, ali naj se zopet vrneva v nesrečno najino poljsko domovino ?« Agniszka se je zamislila, objela soproga in odvrnila jokaje: »Ostaniva tukaj, mili Stanko, — tukaj, kjer sva se našla, kjer je nama Bog vrnil in zopet k sebi vzel ljubljeno najino dete! Ah skoraj ugasne tudi nama luč življenja, in zato ostaniva blizu grobov najinih milih, da se potem moreva položiti med nje k večnemu počitku! — Razun tega pa se nama bol vsaj nekoliko ublaži, če bodeva gledala srečo in blaženstvo najine mile nečakinje Emice!« »Da res,« je rekel on na to, »kako je Kne- ževiču ? — Ali grof Otokar dovoli, da vzame Emica njega ?« »Je že zaročena ž njim, a on je že povsem okreval pod nežno skrbjo mile svoje neveste. Jedino to ga je peklo nekaj časa, da je brez roke, ker si je domišljeval, da ga bo ona tako pohab¬ ljenega morda manj ljubila. A ona ga poleg vsega tega ljubi bolj nego svoje življenje, in je to po¬ kazala nekega dne na poseben način! — Začel je on zopet jadikovati na pol v šali, da se bo njena ljubezen do pohabljega moža sčasoma morda ohladila, ko ona naenkrat skoči kvišku in jokaje zakliče: „lvan, pri Bogu, odsekam si sama levo roko, da bodeva jednaka, ako mi še enkrat kaj takega spomniš!“ — In od tega dneva ni govoril več o svoji odsekani roki!« »Oh, zvesta ljubezen !« je vzdihnil Hrabinski. »Bog daj, da bi vsaj ona dva ostala srečna! — Sedaj pa pojva domov, da vidiva, kaj delajo živi!« Obrnila sta se še enkrat z dolgim žalostnim pogledom na mile grobove, šla potem na cesto, sedla na voz in se odpeljala v Dornbach, kjer ju je čakala Otokarjeva obitelj in Kneževič s svojo materjo, ki je bivala že nekaj dnij v vili. Niso jima hoteli motiti svete boli sestanka s svojo Prisotnostjo, in zato priredili doma prikladen vzprejem junaškemu mučeniku Hrabinskemu. Emica in Ivan sta mu hitela prva nasproti, Poljubila mu roko in pokleknila pred njim, da ju blagoslovi. Hrabinski ju je objel, in blagoslovivši ju, vzdihnil z ginjenim glasom: »Oh Bog vama daj — 590 — toliko sreče in slasti, kolikor je dosodil meni nesreče in boli!« Zbrali so se na to tudi ostali okoli njega in se trudili, da mu s čim slajšimi besedami iz¬ javijo svoje sočutje. »Oh, hvala ti, o Bog, — da si mi vsaj do¬ sodil, da najdem po tolikih mukah tako milo zavetje!« je vzdihnil on, objemal sedaj jednega sedaj drugega in se napotil potem ž njimi gori v hišo. Nekoliko dnij pozneje je prosil Hrabinski za umirovljenje, da posveti v tihi samoti zadnje svoje dni sladkemu spominu nekdanje sreče, in skoraj potem je dobil odlok, a ž njim red sv. Leopolda v plačilo za svoje junaštvo v zadnji vojni. Minulo je tako nekoliko tednov, in Oto¬ karjeva obitelj se je začela pripravljati na pot, da poročijo na Orlovgradu Ernico z Ivanom. Povabili so na svatbo tudi Hrabinskega in Agniszko, a ta dva se nikakor nista udala, ampak jim odgovorila s tužnim nasmehom: »Nočeva vam motiti radosti tega dneva, saj bi bila pri svečanosti podobna dvema suhima stebloma brez vej in listja sredi bujnega vrta, polnega najlepših spomladanskih rož! Najinim ranam je potreben mir in samota, vam pa se smeji sreča na vseh straneh, uživajte jo torej čim bolje jo morete, - 591 — ker dnevi popoldne sreče so redki v človeškem življenju!« Morali so ju pustiti sama na Dunaju in so odpotovali nekega večera z Ivanom in njegovo materjo. Prišedši na Orlovgrad, so pripravljali vse potrebno, da se čim sijajnejše proslavi poroka. Ko je prišel ta od mladega para tako zaželjeni dan, je zasijal ves Orlovgrad z še nedoživljenim sijajem. S ponosnih stolpov so plapolale velike svilene zastave, rdeče in bele, in pravile daleč okoli, da se slavi tukaj vesel in srečen dan. Vsa okna, a tudi zidovi veličastnega gradu so bili okrašeni z velikimi kitami, venci in dolgimi nizi najlepšega cvetja, izmed katerih so se v solnčnih trakih lepo svetile neštevilne steklene svetilnice, namenjene, da se ž njimi razveti zvečer ves Orlovgrad. Ravno tako je bil tudi okrašen prostor pred palačo z venci, zeleniko in manjšimi zastavami, a nad stopnicami, ki so vodile na vrt, se je dvigal krasen veličasten slavolok iz najlepšega cvetja, poln malih zastav in z napisom: Slava poročencema!« V palači pa se ne moreš nagledati sijaja in bogastva mnogovrstnega lepotičja in posodja. Na mramornih stopnicah in na dolgih hodnikih so razprostrte dragocene preproge, na stebrih in — 592 stenah pa, kamor pogledaš, najlepše cvetje, izmed katerega gledajo tu in tam mramorni kipi ali krasne oljnate slike. V prostorih glavnega dela pa ne veš, kam naj bi pogledal preje, ali drago¬ cene preproge, ali z zlatom in srebrom okovano posodje, ah' divne umetnine slikarstva in kipar¬ stva, ki se ti prikazujejo zraven sten, izmed celih grmov tropiških cvetlic in rastlin, malih vodo¬ metov, kristalnih miz, polnih najdragocenejših dragocenostij iz zlata, srebra in dragega kamenja in izmed ogromih beneških zrcal. V teh prostorih kitijo in vrvijo mnogo- brojni lakaji v rdečih z zlatom pretkanih suknjah in belih hlačah in nogavicah, čistijo, pripravljajo in prirejajo vse potrebno. Glavna dvorana v sre¬ dini tega oddelka je prirejena za gostovanje. Tu so postavljene dolge mize, okrašene z dragoceno srebrnino, po stenah pa so obešene po vrsti oljnate slike vseh prednikov obitelji Dubna, da bodo tudi oni svedoki te vzvišene in vesele svečanosti. Okoli devetih zjutraj so se zbirali odlični gostje, ki so se vozili od vseh stranij v sijajnih kočijah. A povabljeno ni bilo samo plemstvo, ampak dobrotljivi gospodar je povabil tudi prosti narod iz vseh nekdaj podložnih vasij, ki je bil zbran na dvorišču in vrtu na tisoče in si je pekel — 593 — na ogromnih ražnih velike vole in valjal iz pivnic velike sode vina, piva in žganja. Okoli jednajstih so krenili svatje proti mestu, kjer je imela biti poroka. Minulo je okoli pol ure, predno je bila vsa dolga vrsta sijajnih kočij na cesti po označenem redu. Prva se je peljala v krasni čveteroprežni kočiji srečna nevesta Emica, z dvema drugoma iz odličnega plemstva, a tik za njo v drugi kočiji njen Ivan z družicama. Ker so njeni sorodniki še žalovali za Kazimiram, ni bila nevesta oblečena v belo, ampak sivo svi¬ li leno opravo, okrašeno z dragocenim dragim ka¬ menjem in z biserji. Svoje bujne zlate kodre je imela na pol omotane okoli glave v debelih kitah, na pol pa so se jej spuščali razpleteni po hrbtu. Z glave jej je padal dolg, fin bel pajčolan, ki je bil na temenu pritrjen z dragocenim vencem. Njeno divno lice je bilo nadahnjeno z nežno rožnato rdečico, a iz velikih modrih očij jej je seval plamen nepopisnega blaženstva. Tako okra¬ šena, divna, lepa, srečna in blažena je bila po¬ dobna spomladanski zori v trenutku, ko se ravno gubi v objemu žarnega solnca. V mestni župni cerkvi je pričakoval svate praški škof z mnogoštevilnim duhovništvom v sijajnem mašniškem ornatu. Opravil je obred po¬ roke z največjim cerkvenim sijajem in ga završil z dolgim krasnim govorom. »Slovanska knjižnica«, snopič 114. 38 i — ,594 — Ko so se zopet vračali proti Orlovgradu, najprej Emica s svojim soprogom, šepnila mu je ta in se razkojala od miline: »Oh, Ivan moj zlati, ali bova mogla živa preživeti toliko srečo!« Okoli treh se je začel obed. V glavni dvo¬ rani so se gostili svatje in plemeniti gostje z najfinejšimi jedmi. Skoraj so začele pokati bu¬ teljke šampanjca in napivati napitnice srečnima poročencema, ki sta ginevala od miline in sreče. Sedela sta drug poleg drugega na pročelju glavne mize na skupnem širokem sedežu od zlata in škrlata, nad katerim se je nad njunima glavama dvigal škrlaten baldahin z grbom obitelji Dubna in zlato grofovsko krono. Po obedu so šli doli, da bi videli, kako se narod veseli na dvorišču okoli vodometa in na vrtu na prostranih ledinah in seka in je meso pečenih volov, telet, gosk, z belim kruhom in tečno pogačo, — in pije rujno vino in pivo in poje vesele pesmi. Prva je korakala Emica z Ivanom roko v roki, za njo pa oče in mati in ostali gostje. Ko so prišli izpod slavoloka, so zagrmeli topiči in zaorilo je urnebesno klicanje: »Slava poročen¬ cema, slava svetli rodbini Dubna!« Emica je sijala od radosti, ko je videla tako veselo ljudstvo, ki je pisano vrvelo po zelenih ledinah in med grmovjem v najlepšem skladju. — 59B - »Oh, hvala ti, dragi oče, da si povabil tudi narod, da se malo razveseli!« je rekla ona bla¬ ženo in se obrnila k Otokarju. »Nisi še videla vsega, dete moje!« jej je odvrnil oče s posebnim nasmehom in šepnil nekaj v uho Vaclavu. Nakrat je umolknila množica in se obrnila proti ribniku. In glej, izza grmovja se je začulo veselo sviranje slavonskih dudlačev in goslarjev, in v istem času se je razmotalo na prostrani ledini, kakor da bi vzklilo iz zemlje, — lepo sla¬ vonsko kolo, kakih petdeset slavonskih mlade¬ ničev in prav toliko deklic, oblečenih v lično sla¬ vonsko narodno obleko in okrašenih s smiljem in baziliko. Kolo je vodil že star človek z nekim posebnim ponosom, in je sedaj razmotal v po¬ dobi dolge kače, sedaj pa je zložil v podobo kroga in zvezde, dočim je poleg godbe • orilo menjajoče pevanje veselih slavonskih pesmij. Gostje so se čudili in divili plesu, katerega še niso videli, a Emica je trepetala od radosti. »Oh, sladki moj Ivan!« je vzkliknila in mu stiskala rame — veliko veselje si mi priredil ! — A povej mi, kako si jih mogel tako hitro obleči v slavonsko obleko in jih naučiti plesati naše ^po kolo, da nisem opazila ničesar?« Ivan se je nasmenil: »Saj to niso preoble¬ čeni ljudje, ampak pravi Slavonci našega kraja! ' 38 * — 596 — Ali ne poznaš našega častitega načelnika Boro- šiča, ki vodi kolo, kakor da bi bil mladenič dvajsetih let — a koj za njim njegova kršna lepa Anica ?« »Ah — ah!« je izustila Emica in vprašala z veselim začudenjem : »A kdo jih je pozval sem?« »Tvoj dobri oče, ki je uslišal mojo prošnjo, da ne pozabiš povsem dosedanje svoje domo¬ vine, lepe naše ravne Slavonije!« Emica je hotela v prvem veselju teči k Bo- rošiču in k njegovi Anki, a ta je šla v sredino kola in ga motala v podobi klobčiča, v tem pa je zapel zbor mladeničev: «Oh divojko, dušo moja, Čim 1 ) mirišu 2 ) njedra tvoja? Ili tunjom 3 ) il narančom 4 ) Ili smiljem il bosiljem 5 )? A zbor deklic je odgovoril z istim napevom : »Moja njedra nemirišu Niti tunjom nit narančom, Niti smiljem nit bosiljem, Nego dušom djevojačkom ! —« Kolo se je zopet razmotalo in glasba je umolknila. Sedaj je hitela Emica k Borošiču in k njegovi hčeri in ju srčno pozdravila, podavši starcu roko in objemši deklico kakor svojo rodno sestro; plemiči pa so se vmešali med *) po čem, 2 ) duhteti, 8 ) kutna, 4 ) pomaranča, 5 ) bazilika. — 597 — Slavonce, da jih pozdravijo in pohvalijo radi lepega plesa. »Ah, sedaj naj bi bilo samo še nekaj Po¬ ljakov, da bi zaplesali krakovjak ali mazurko, potem bi bile zastopane vse narodnosti naše rodbine!« je vzdihnila Kornelija in pogledala v svojega soproga. A naenkrat je debelo pogledala v veselem za¬ čudenju, ker so se zopet začuli izza grmovja mili, sedaj tugujoči, sedaj veseli zvoki lepega poljskega plesa, »mazurek« imenovanega, a kmalu je prišlo na travnik petdeset mazovjeckih mlade¬ ničev in prav toliko deklic, oblečenih v krasno poljsko narodno obleko, ki so plesali po dva in dva s počasnimi skoki in s prirojenim ognjem ta krasni narodni ples. Mladeniči so imeli kaza- vajke, konfederatke rdeče, deklice pa modre in izvezene z belim krznom. Divno je bilo radi tega gledati plesalce, kako v lepem skladju teh boj sedaj hitijo v dveh vrstah drug proti drugemu, sedaj plešejo v podobi zvezde, sedaj pa zopet tečejo v dveh vrstah jedna gor druga dol, po dva in dva v lepem mazurskem skoku. Hitro se je naredil okoli njih velik, gost krog gledalcev, plemiči in svatje, — umešani tu Pa tam med češko ljudstvo in med slavonske goste, ki se vsi niso mogli dovolj načuditi lepi glasbi in lepemu plesu, ki ga je ravnal z grom- — 598 kim glasom gorostasni Kuba, stoje resnega obraza na strani, oblečen v lepo mazovjecko obleko. »Oh, hvala ti, dragi Otokar, da si se spom¬ nil tudi mene!« je šepnila Kornelija in se razjo¬ kala od ganutja in radosti. V tem je prenehal mazurek, a Čehi so plesati svoj narodni ples »strašek«. Ko so končali tudi ti, se je zavrtel stari Borošič, tekel sedaj med Čehe, sedaj med Poljake in jim nekaj tolmačil, mahal z rokami in jih razredoval sem ter tja. In glej! — kar se je izmotalo iz velike množice zopet lepo slavonsko kolo, med katero so se bili vmešali tudi poljski gostje in Čehi. Zato se je motalo kakor ogromna kača okoli ribnika, a vodil je je zopet Borošič, po¬ nosen kakor kak slavodobitnik, pri veselih pesmih, katere so peli Slavonci, razdeljeni po pet in pet med ostale plesalce. Nakrat pa se je začula v sredi češka poskočnica, kmalu za njo pa vesela poljska pesem, in urnebesni klici veselega vzhita so zaorili iz tisoč grl plesalcev in gledalcev, ko so zapazili, da pristoja tudi češka in poljska pe¬ sem lepemu slavonskemu kolu. Med občnim oduševljenjem je končal tudi ta zadnji ples, nastala je velika gnječa, v kateri so se medsebojno objemali in poljubovati Čehi, Slavonci in Poljaki in govorili mile besede drug — 599 — drugemu vsak v svojem jeziku. Načelnik Borošič pa je pristopil z afektiranim korakom in veliko čašo vina v roki k plemičem in nazdravil z na- vdušenemi besedami lepo zdravico grofovski obi- telji in celemu češkemu narodu, — in Otokar je odzdravil nazdravljaje slavonskim in poljskim go¬ stom, na kar je zopet zaorilo urnebesno klicanje, ki se je umirilo še le potem, ko je prosil Otokar narod, naj se odpočije in naj se zopet okrepi z jedjo in pijačo. Med tem se je stemnilo in zasijal je cel Orlovgrad, vodomet, vrt in ribnik v raznobojni svetlobi tisočih svetilnic in lampijonov. Poročenca, ostali svatje in odlični gostje so šli zopet gori v palačo, kjer jih je čakala sijajna večerja, po večerji pa še sijajniša plesna zabava. Sedaj, ko je bil narod prepuščen samemu sebi in svoji svobodni volji, se je začelo na vrtu še le pravo življenje. Menjaje se so plesali, peli in igrali poljski, češki in slavonski mladeniči in deklice, dočim so starejši od njih sedeli pri šte¬ vilnih ognjih, pili rujno vino in pripovedovali drug drugemu o vilah in o svojih običajih, ra¬ zume se v vseh svojih treh jezikih. Doli na vrtu, daleč za ribnikom je pojemal ogenj, na katerem so pekli vola, in poleg njega je sedel sam samcat stari načelnik Borošič. Ko je šel tu mimo, si je hotel z žrjavico zapaliti — 600 — ugaslo pipo, pa je sedel k ognju in se vtopil v resne misli. Od daleč je odmevala skozi tihi večer slavonska pesem : »Haj, haj, haj, mili Bože daj 11’ djevojku ili raj! Sta J ) če meni raj pomoči, Kad 2 ) ja ljubim liepe oči!« »Toda starec ni maral za petje, ampak ne¬ kako jezno je razbrskal s palico ogenj in gleda! nepremično v sevajoče iskre. Nakrat pa se mu je spustila na rame težka roka, zgrozil se je, se ozrl in zapazil za seboj gorostasnega Kubo, ki je bil še vedno v mazovjecki obleki. »Idi vrag k vragu,« je zaklical starec in pobral pipo, ki mu je bila padla od presenečenja iz roke. »Kako sem se ustrašil! — Zakaj nisi zaklical prej »berdo«! - A kaj te je prignalo sem ?« »Starosta — tvoja hči Anka je jako lepa deklica!« je izustil Kuba mirno. »Da gotovo! — In potem? — Kaj hočeš reči s tem ?« je vprašal starec s posebnim nasmehom. »Da bi bila ona kot moja žena še lepša!« je odvrnil Kuba. »Eh, Boga mi, ti ne izbiraš mnogo!« je rekel starec. »A pri Bogu, saj si tudi junak, ka- J) Kaj. 2) Ko. — 601 — koršnega sem si za Anko vedno želel! — A kam bi jo odvedel, ko nimaš doma in si pri tem še cesarski vojak?« »Kmalu ga bom imel,« je odvrnil Kuba. »Moj dobri pokojni gospod, — Bog daj njegovi duši lahko, — mi je zapustil v oporoki dva tisoč goldinarjev in nalog, katerega bom ubogal, dokler sem živ, — da ostanem pri njegovem pobratimu gospodu Kneževiču. Ta pa mi je obljubil, da mi kupi hišo in zemljišče v vaši vasi v Slavoniji in da me odkupi od vojaštva. »Kaj mi praviš, mladenič!« je vzkliknil Bo- rošič z veselim začudenjem. »A on, — kje pa bo živel on potem s svojo materjo, ko misli tebe — svojega slugo, nastaniti v Slavoniji?« »Bival bo tukaj in tam! -- Čul sem jih, kako so se razgovarjali, da bosta mlada zakonca živela polovico leta tukaj pri grofičnih roditeljih, a drugo polovico pri njegovi materi v Slavoniji, da bode prav jednemu in drugemu!« »Oh Bog je govoril iz tebe, junak!« je vzkliknil starec in objel orjaškega slugo. »Raz¬ mišljal sem uprav malo prej tukaj, kako mi bo tožno, ko ne bode ne njega ne njegove matere v mojem sosedstvu.« »Ali mi sedaj hočete dati svojo Anko?: i e vprašal Kuba nestrpno. »Da res!« je rekel starec. »A kaj pravi ona? — Ali te hoče tudi ona?« »Jaz sem ž njo že na čistem, ker mi je rekla, da je moja, ako vi nimate ničesar proti temu!« »Eh, junak, daj mi roko, — tu imaš mojo besedo, Anka je tvoja!« Segla sta si v roko in šla potem po gozdu tja, odkoder se je še vedno bliščal razsvetljeni Orlovgrad. Grede mimo ribnika sta obstala oba in se zagledala v čaroben prizčr. V majhnem čolnu sta sedela Emica in Ivan objeta in izgub¬ ljena drug v drugega. Vesli sta jima počivali v čolnu, ki se, pre¬ puščen mirni vodi, ni premaknil z mesta. Ivan je sedel na zadnjem koncu čolna, a ona mu je sedla na krilo, objela ga okoli vratu in mu gle¬ dala v obraz blaženo in milo. Oba moža na obrežju sta snela kapi z glave, sklenila roke in se nekaj časa solznih očij za¬ gledala v ta prizor. »Oh blagoslovi naj ju vsemogočni Bog in daj jima, da ostaneta celo življenje srečna in blažena, kakor v tem svetem trenutku!« je vzdihnil Borošič in namignil Kubi in oba sta se izgubila v temi gozda, hode počasi in tiho, da bi ne motila srečnih zakoncev. Konec. Ne more se prav reči, ali je bil slučaj, al preračunjen nameri, da je Emica s svojim so¬ progom Ivanom bivala pri njegovi materi v Sla¬ voniji uprav v oni dobi leta 1867., ko je prišel čas njenega prvega poroda. Ko so mu prinesli ta prvi dar njene ljubezni: zdravega in krepkega dečka, je bil ves zmeden od radosti in je poslal Kubo hitro v Požego, da odda brzojavko, ki je javila Emičinima roditeljema ta srečni dogodek. Spoštuje sveti spomin nesrečnega svojega pobratima je dal detetu pri krstu njegovo ime Kazimir. Na ta dan je bilo veliko veselje. Po¬ vabljeni so bili sosedni viastelini, razni gospodje iz Požege in nekoliko častnikov gradiškega polka. A bila sta povabljena tudi dva gosta, ki sta sedela vendar med ostalimi gospodi, akoprav sta bila kmetskega stanu, in ta dva sta bila Ivanov vredni oskrbnik Kuba in njegov tast Borošič. — 604 — Poleg vse radosti se ni mogel stari načelnik nikakor prav razveseliti, dasi ga je ljubeznjivi hišni gospodar bodril z vsem mogočim na ve¬ selje. Vzrok temu je bilo, da je starec pred tremi meseci, ko se je Anka možila s Kubo, pil toliko raznih pijač, tako pel in plesal, da je padel na¬ enkrat kakor mrtev in komaj se je znebil težke bolezni, katero je potem dobil. Zato se je bil svečano zaobljubil še za časa svoje bolezni sveti bogorodici, da žganja ne okusi več, vina pa bo pil samo po merico na dan, — da ne bo nikdar več pel razun v slavo božjo, in plesal tudi ne, četudi bi mu ukazal sam cesar! — Bilo ga je na tej gostiji prvič sram, drugič pa zopet strah, da bi ga ne zapeljali gostje in domačini k grehu. Popoldne, ko so se najbolj veselili, je obstal pred dvorom lep voz, a iz njega je izstopil — grof Otokar in Kornelija, zbudivša v hiši tem burnejše veselje, ko se nikdo ni nadejal, da pri¬ deta tako od daleč, da prisustvujeta krstu deteta. Emica je na srečo sama dete dojila, in tako jej ni škodila ta nenadna silna radost. Otokar in Kornelija pa sta se čisto pomladila od miline, poljubovala in milovala lepega svojega unuka in negovala ga ne vede, s čim bi mu ugodila najbolj! Ostala sta mesec dnij pri Ivanovi materi in uživala blaženo srečo ljubljene svoje hčere. — 605 — Zadnjih dnij njunega bivanja pri Kneževi- čevih je grof Otokar nagovarjal svojega zeta, naj prosi za baronstvo na temelju reda železne krone, katerega je bil dobil v nagrado za svoje veliko junaštvo na bojnem polju. S početka se je temu Ivan upiral, ker se je kaj takega protivilo njegovim filozofskim nazorom, in je zato prosil Otokarja, naj pusti svojo namero, ker je po njegovem mnenju dedno plemstvo za¬ starela naprava, ki v današnjem veku svobode ■n ravnopravnosti vseh stanov nima nobenega smisla več. A grof Otokar nikakor ni hotel pustiti svoje nakane, ker je razun tega nameraval, posinoviti Kneževiča, da bi rabil poleg svojega imena tudi njegovo, katero bi moralo radi pomanjkanja možkih naslednikov sicer prenehati, in bilo je že blizu da bi se oba uprav radi tega razdvojila. Ko pa sta se vpletli v ta prepir tudi Emica in Ivanova niati, prose ga, naj odneha, se Ivan ni več upiral, ~~ napisal in oddal je Otokarju prošnjo, da se mu podeli baronski naslov. Drugega dne je odpotoval Otokar s Kor¬ nelijo, a mesec dnij pozneje je dobil Ivan ba¬ ronski naslov. Med tem je minulo šest mesecev, katere s *a morala po določenem dogovoru preživeti v Slavoniji. Začela sta se pripravljati na pot, da bi — 606 — preživela drugo polovico leta z otrokom na Or- lovgradu. V tem pa sta dobila z Dunaja nekoliko dnij pred določenim odhodom brzojavko s tužno vestjo, da je zbolela uboga teta Agniszka na smrt in da bi jih rada še pred smrtjo videla vse okoli sebe zbrane. — Hitela sta, kakor hitro sta mogla, z Ivanovo materjo in otrokom preko Nove- gradiške in Kutine do Siska, a od tod po želez¬ nici na Dunaj. Prispevši v Dornbach, so našli tam tudi že Emičina roditelja, a teta Agniszka je ležala že mrtva na odru v isti sobi, v kateri je ležal pred poldrugim letom nesrečni Kazimir. Razjokali so se vsi nad ubogo pokojnico, ki je bila preslaba, da bi prebolela za dalje časa zadnji udarec neusmiljene usode. Ko pa so za¬ gledali Hrabinskega, kako čepi v kotu ves skru¬ šen, suhega in bledega obraza, upadlih očij in osivelih las, in kako ga zvija srčni krč, — jih je spopadla še večja bol, ker jim je bilo jasno, da pojde ubožec tudi kmalu za njo! — In niso se varali. Jedva so jo bili pokopali z največjim sijajem, je zbolel tudi on in tretjega dne so ga našli mrtvega v postelji. Položili so tudi njega k ostalim na pokopališče Wahring in se potem odpotili tužnega srca na Orlovgrad. Od onega dne sta se sestala še enkrat Otokar in Kornelija z Emico in Ivanom in njegovo materjo na Dunaju ob času svetovne razstave - 607 — leta 1873. Mali Kazimir je bil že krasen fantič in se je s posebnim ponosom bavil z mladim bratcem Otokarjem, ki je še le začel hoditi, in se ne malo jezil, da se še ne more razgovarjati z malo sestrico, katero je nosila dojka na rokah. Ko so se nagledali v rotundi raznih izlo¬ čenih umetnin, so se odpotili nekega popoldne vsi skupaj z otroci na pokopališče Wahring, da obiščejo grobove svojih milih nesrečnih so¬ rodnikov. Prevladala jih je vse neka čudna sveta tuga, ko so se zagledali v mramornate spomenike, pod katerimi so počivali člani te nesrečne obitelji, umirjeni v večnem počitku ! — V dolgi vrsti teh grobov je bil prvi barona Weberja, poleg njega Pa so ležali na desni Pavlina, Artur, Kazimir, Julija, Agniszka in Hrabinski. Grobni hribčki, Pokriti z mramornatimi pločami, so bili obsajeni z najlepšimi cvetlicami in obkroženi vsi z železno Pozlačeno ograjo, okoli katere se je vil bujen raznocvetni slak. Nad vsakim grobom se je dvigal krasen mramornat spomenik, najlepši pa nad Kazimirom. Izklesan je bil iz najfinejšega karar- s kega mramorja in je predočeval Kazimira, ko ^viga sabljo v desnici, in njegovo sestrico Pav- '' no v podobi boginje slave, kako se dviga nad n jegovo glavo, ki leti kvišku in mu podaje z — <308 — levo roko venec slave, a z desno mu kaže proti nebu. »Vidiš, sinko — tukaj počiva tvoj strijc Kazimir, o katerem si že toliko čul!« je rekel Ivan, vzel starejšega sinka za roko in mu po¬ kazal Kazimirov grob. Deček se je zagledal z velikimi očmi v spomenik in britko zajokal. »Kaj jočeš, — kaj ti je?« ga je vprašal Ivan skrbnega obraza. »Pusti ga,« je rekla Emica, »ali ne vidiš, da tuguje za njim !« A deček je zaplakal še britkeje, in ko gaje oče zopet vprašal, zakaj tako joče, je odvrnil jecaje: »Ker bom tudi jaz — rano umrl, — ker mi je ime — Kazimir!« Vsi so se nehote nasmehnili, a Ivan ga je objel in poljubil rekši: »Ne boj se, sladki moj sinek, — živel boš dolgo in bodeš srečen, ker nad teboj plava in bdi blagoslov zveste ljubezni, — njega pa, ubožca — je strla, dasi nedolžnega, neusmiljena kletev nezvestobe! KONEC.