Januš Golec: Tomev ,,$pili" in IcbSJarfev ,,r®r" Slika iz prevratne dobe (Konec) Nenaden konec špihove baharije Po beleženem vzorcu je zabaval špih rora do »Cigajnerja« na Mestinju, kjer je moral plačati žebljar napitnino za prevoz v gulažu in litru vina. Konje s težkim vozom sta pustila ob kraju ceste in stopila pri »Cigajnerju«, kateri je imel pripravljen gulaž radi dobro biskanega sejma v Lembergu. Po temeljitem zajtrku v mesu ter vinu je potegnil špih ponovno za nit poduka za bodočnost, prisilil je na odhod se cdpravljajočega sorojaka še na en liter v kompaniji in brlantal: ;>Ti si ubogi rorski vrag. Ali si me na celi dolgi vožnji enkrat vprašal: Za koga vozim jabolka? Nisi me, ker si brezbrižni ror, ki pozna samo črni žefcelj in ničesar druzega! Tukaj pri ,Ciganu' ti povem, da že vozim štirinajst dni jabolka iz naših spcdnjih krajev v Poljčane. Celi vagoni jabolk gredo v Holandijo. In kdo je kupil sadje od naših ljudi in ga drago plačal? Šmajdekov Anza, česar tudi ti ne znaš, ker si navaden ror. Šmajdek iz Zakota je bil po starih ner"sničih taka smet, kakor ti in jaz. Fant se je podal iz Zakota v svet. Prešel je mnogo več deže!, kakor jih je premogel avstrijski cesar. Ustavil se je v Holandiji. Danes je bogat trgovec, kateri se mudi po vojni nekaj mesecev med nami. Danes me čaka v Poljčanah, kjer bom naložil ta-le zadnji voz na vagon in me bo izplačal v debelem denarju. Takle izvozni »kšeft« bi bil zate, ki si se tudi dovolj potepal po svetu. Kaj pripovedujem gluhonememu o muziki in slepcu o farbah! Ror si moral po svetu na cesarjevo povelje, ror si se vrnil in ror boš ostal, dokler te ne bo grobar zasul z lopato.« Med podajanjem smernic za ničevo žebljarjevo bcdočnost je opsovani plačal dogovorjeno napitnino in hotel na sejem, ko je pozval že na opotek pijani špih še tretji liter. Ker se žebljar nikakor ni mogel rešiti surove pijandure, je še prisedel, dokler se ni pomiril Tomič pri pogledu na tretji liter. Za žebljarja je bil skrajni čas, da ujame vsaj opoldanski del sejma. Hitro se je dvignil od mize, zagrabil nahrbtnik in že je bil med vrati z glasno zahvalo vozniku: »Hvala lepa ,špih', za voz in za zabavo, pa še drugič prosim!« Kakor hitro se je dotaknila Tomiča beseda »špih« je zavalovila kri po njegovem orjaškem telesu in mu bušila z vso silo v glavo. Stisnil je pesti, odrinil mizo, da se je prekucnila s pijačo vred. Hotel se je zagnati z vso bikovsko močjo za odhajajočim nehvaležnežem, a je padel, udaril z glavo ob hrastov ozki prag in ni več vstal. Ciganova zidana pritlična hiša se je stresla do temeljev, ko je omahnil po tleh zaradi spotika in trenutne railjutenosti Tomičev špih in je obležaJ na mestu, dokler ga niso odpeljali v mrtvašnico. Iz »rora« — bogataš Tako je zaključil baharijo na tem ljubem svetu v par trenutkih Tomičev špih, kateri je bil pri gulažu in pri tretjem litru še najmcčnejši in zadosti bogat. Žebljarju ni preostalo pri pogledu na mrtvega voznika drugega, da je opustil lemberški sejem, prijel za vajeti Tomičevih konj in peljal jabolka v Poljčane. Na postaji je povedal težko čakajočemu Holandcu po pravici, kaj je prestal med vožnjo iz ust Tomiča in kako je končal širokoustnež, ker je preveč pil in se jo razljutil do pobesnelosti radi samo enega »špiha«, tnedtem ko je bil zmetal ubogi žebljarski pari na stotine najbolj črnih roričev in za vso bodočnos beraških rorov. Sorojak iz Holandije je sledil pazljivo cdkritosrčni izpovedi, se je smejal in povabil žebljarskega nemaniča s seboj v inozemstvo, kjer bo dobil pod njegovim vodstvom dovolj prilike, da se privadi kaj bolj dobičkanosnemu, nego je ročno žebljarstvo pod kapom na pol porušene kočure. Na opisani način in radi slučajne nenadne smrti zmerjača je prišel brihtni Žebljarjev ror v Holandijo od koder. je obiskal po dvajsetih letih lani narodn: tabor v Št. Petru pod Sv. gorami kot bogataš z lastno sadno trgovino. * Povojna doba je čas najbolj naglih in neverjetnih skokov. Začela sta jo za spodnje kraje Tomičev špih in Žebljarjev ror. Prvi je moral radi preširokoustne baharije na mah v krtovo kraljestvo; ror pa se je odpeljal v bogastvo od mrtvega špiha tjakaj, kamor bi mu ne bil Tornič nikoli prisodil.