LR 64 / Jamnikov profesor 61 Ivan Oman Jamnikov profesor »Jamnikov profesor Jamnikovemu profesorju,« tako sta se podpisala Ivan Dolenec, Jamnikov iz Sopotnice, ter Tine Debeljak, Jamnikov iz Loke, »s pod nun«, iz Nunske ulice, sedaj Blaževe. Oba sta pripa- dala Profesorskemu cehu, oba sta bila med ustanovitelji Muzejskega društva, torej tudi Loškega muzeja. Seveda, s Tinetom Debeljakom nikoli nisem imel stikov, z Ivanom Dolencem pa kar precej. Ženina sestra je bila namreč poročena na Jamnikovo domačijo, zato smo se obiskovali in tako je prišlo do poznanstva. »Jamnikov stric« smo mu rekli tisti, ki smo bili z njim nekoliko bolj domači. Bil je zelo zanimiv gospod. Poročen je bil z Dunajčanko Leopoldino – Poldko, roj. Bachler. Študiral je namreč na Dunaju, kjer sta se spoznala. Otrok nista imela. Je pa gospa govorila lepo slovenščino. Dolenec je bil po izobrazbi profesor klasičnih jezi- kov, latinščine in grščine, tudi slovenščine, ter slovenske in nemške stenografije. Zato je bil v dunajskem parlamentu zaposlen kot stenograf za slovenske govore. Slovenski poslanci so namreč svoje govore začenjali v slovenščini, da so pokazali, da imajo pravico govoriti v svojem jeziku. (Nasprotno od naših v jugoslovanski skupščini, kjer so lomili jugoslovanščino!) Ker pa ni bilo prevajanja, so govore nadaljevali v nemščini, da so jih vsi razumeli. Ko se je leta 1914 začela vojna, je cesar na dopust poslal poslance in tudi stenografe. Dolenec je prišel domov v Sopotnico in kmetoval. Ivan Dolenec, jeseni 1970, njegova zadnja fotografija. (hrani: NUK, Iz Debeljakove zapuščine) Jamnikov profesor / LR 64 62 Že kot študent se je seznanil z Janezom Evangelistom Krekom, duhovnikom, politikom in zadružnim organizatorjem. Bil je med njegovimi navdušenimi pristaši, proučeval je njegovo delo ter pisal o njem. Ne vem, ampak najbrž se je tudi jugoslo- vanstva »nalezel« prav od Kreka. Dolenec je bil namreč ves čas prepri- čan Jugoslovan. O tem govori tudi naslednji opisan dogodek. Neko nedeljsko popoldne sredi zime, bilo je precej snega, da ni mogel v Loko, sem ga obiskal v Sopotnici. Prinesel mi je neko pismo in rekel: »Tole pre- beri, potem pa, prosim, nesi na pošto.« Prebral sem. Pisal je nadškofu Pogačniku, ki je bil svoj čas njegov profesorski kolega na ljubljanskem učiteljišču.(Dolenec je bil ravnatelj, Pogačnik pa profesor verouka.). Kaj mu je pisal? Motilo ga je, da se med duhovščino pojavlja samo slovenska–protijugoslovanska miselnost. Od nad- škofa je pričakoval, da bo to preprečil. Takrat so tudi člani SLS v politični emigra- ciji še vztrajali pri jugoslovanstvu, najbrž pod vplivom Koroščeve misli, da je tudi slaba Jugoslavija še vedno najboljša rešitev za Slovenijo. Vendar je imel Dolenec kar nekaj težav z Jugoslavijo. V času Aleksandrove diktature je bil kot gimnazijski profesor (kazensko) premeščen v Mostar. Bil je namreč v vodstvu takrat opozicijske (in prepovedane) SLS. Po smrti kralja Aleksandra se je seveda lahko vrnil v Slovenijo. Ob koncu 2. svetovne – in v Sloveniji državljanske – vojne je bil ravnatelj na gimnaziji v Novem mestu. Kmalu so ga aretirali. Ker je zbolel za pljučnico, so ga premestili v bolnišnico. Tam ga je obiskal njegov nekdanji dijak, sedaj oficir OZNE. »Tovariš profesor, podpišite izja- vo, da ste bili v svoj protipartizanski govor prisiljeni, pa vas bomo izpustili.« Prof. Dolenec pa odločno: »Ne, govor sem imel prostovoljno!« Dobil je štiri leta, odsedel je dve, potem so ga izpustili. Ostal je brez vsega, brez stanovanja, brez obleke, brez pokojnine. Šele veliko pozneje so mu priznali pokojnino. Najhuje zanj, intelektualca, je bilo pa, da so mu zaplenili knjižnico. Potem sta z ženo živela na rodnem domu, pri Jamniku v Sopotnici. Ko je umrl, ga je pokopal nadškof Pogačnik. Mene je določil, naj mu pri pogrebu nosim papeško odlikovanje Pro Eclesia et pontifice. 1 Na to odlikovanje je bil ponosen, na tista, ki jih je dobil od kralja, – red sv. Save – pa ne preveč. Napisal sem že, da je bil Dolenec jugoslovansko usmerjen. Ne le kot politik, tudi kot kristjan. V času službovanja v Mostarju je svojim profesorskim kolegom, 1 Odlikovanje Pro Ecclesia et Pontifice (cerkev in papež) je odlikovanje rimskokatoliške cerkve. To je najvišja medalja, ki jo lahko papež podeli laiku. Ivan Dolenec z ženo Poldko, 1964. (hrani: NUK, iz Debeljakove zapuščine) LR 64 / Jamnikov profesor 63 Hrvatom, dopovedoval, da je njihova krščanska dolžnost delati za zbliževanje srbske Cerkve z Rimom. Bil je namreč daleč pred koncilom pokoncilski. Dejal je, da so teološke razlike med katolištvom ter pravoslavjem navadne profesorske sitnosti. Kot politik – kristjan je pričakoval, da bi se na ta način odpravila tudi politična nasprotja med Srbi in Hrvati. Na žalost je potem prišla vojna, z njo oku- pacija ter ustaštvo in ustaško preganjanje Srbov, kar je za dolgo časa odložilo proces, ki ga je želel Dolenec. S profesorjem sva se veliko pogovarjala. O politiki. Nekoč sem ga vprašal, kako misli, da se bomo rešili totalitarnega sistema. »Z evolucijo,« je dejal. »Ne z revolucijo!« Tako se je tudi zgodilo. Evolucionirala je partija. Kako prav je imel! Le kdo bi si želel nasilnega prevrata. »Ena revolucija je dovolj in preveč,« je dejal Lojze Peterle. Od tu naprej pa, če nismo znali iz »socialistične« Slovenije napraviti nove Švice, je povsem druga stvar. No, vrnimo se k Dolencu. Rad bi poudaril, da je bil zelo demokratičen in toleranten. Tudi do političnih nasprotnikov, tudi do komunistov – pa so mu pov- zročili veliko hudega. Kam naj bi se zatekel, ko je prišel iz zapora, če ne bi bilo rojstne domačije, ki ga je sprejela, ko je bil brez vsega?! Sam mu moram biti hvaležen za mnoge nasvete, ki so mi pomagali, da potem, ko sem zajadral v politiko, nisem bil popoln amater. Za vedno sem si pa zapomnil tale njegov nasvet: »Žaliti ne smeš nikoli, tudi političnih nasprotnikov ne.« Če pa sem se tega nasveta držal, naj oceni kdo drug. Ivan Dolenec na poti na Svetega Tomaža, 1956. (hrani: NUK, Iz Debeljakove zapuščine)