12
A. Bajec
VEZANJE VEČ OSEBKOV S POVEDKOM
Slovenske slovnice uče, da stoji povedek v ednini; kadar čutimo po dva osebka za eno celoto. Spol se ravna po bližnjem imenu: Groza in strah prevzame vso vas. Žalost in hrepenenje je bilo razlito po velem materinem licu. Naš kmet, naš delavec nam je  ustvaril besedni zaklad.
Trditev se pojasnjuje s tem, da so dvojice teh osebkovih besed pomensko sorodne. Toda kje se začne in kje neha ta pomenska sorodnost?
Ni dvoma, da bi se prvi zgled glasil v preteklem času popolnoma naravno: Groza in strah sta prevzela vso vas. Prav tako domače bi tudi zvenelo: Naš kmet in delavec sta nam ustvarila besedni zaklad. Vse kaže, da ne gre toliko za sorodnost pojmov, kolikor za splošno nagnjenje, ravnati povedek po najbližji osebkovi besedi. To nagnjenje se kaže zlasti tam, kjer se nobeden izmed subjektov ne rabi v množini, n. pr. pri zbirnih imenih: Korenje in zelje je obrodilo. Grozdje in sadje je lepo kazalo. Tudi snovna in pojmovna imena se le redko rabijo v množini: Moka in mast se je pocenila. Strah in groza me prevzame. Vendar v zadnjih dveh zgledih ni izključena raba dvojine. Tudi pri snovnih imenih srednjega spola rabimo redno ednino:  Vino  in pivo  je  pošlo.
Iz latinske slovnice je prevzeto pravilo, da ima pri rabi povednega deležnika moški spol prednost pred ženskim in le-ta pred srednjim. Nadaljnje obravnavanje naj pokaže, da slovenski jezik v tem pogledu često hodi svoja pota, ne meneč se za papirnato pravilo. Zatorej morajo slovnice v opombi zmerom pristaviti, da vezanje ni dosledno. Oglejmo si nadrobnosti:
1. Pri dveh osebkih istega spola se rabi dvojina tega spola: Oče in sin sta stopala po cesti. Mati in hči sta enako košati. Žrebe in ščene sta razposajeni. V tem zadnjem zgledu bi verjetno slišali tudi razposajena, tako vsaj v narečjih, kjer nevtra privzemajo moški spol; za knjižni jezik to seveda ni priporočljivo.
2. Pri vseh osebkih različnega spola se rabi končnica -a: Gospod in gospa po polju sta šla. Potok in jezero sta zamrznila. Mati in dete sta zdrava. Oglejmo si natančneje zadnji zgled. Za dve materi bi rekli, da sta zdravi, tako tudi za dve deteti. Zdrava je pa dvojinska oblika moškega spola, tega spola pa nista ne mati ne dete. Na prvi pogled torej nedosledna skladnja. Postavimo zdaj oba osebka v množino: Matere in deteta so zdrave. Šlo bi tudi: Matere in deteta so zdrava, nikakor pa ne oblika za moški spol zdravi. To nam pove, da je v stavku Mati in dete sta zdrava pomožni glagol sta s svojo končnico -a potegnil za sabo tudi povedno določilo. Pisatelji, ki rabijo v dvojini obliko ste, pišejo Mati in dete ste zdravi. Taki zgledi so še n. pr.: N e b o in zemlja sta se zagrnila v dim. Proso in ajda sta lepo kazala. Vranica in srce sta zdrava.
Za rabo je značilen naslednji zgled: Pogača in mleko je (sta) na mizi. Brž ko ga postavimo v pretekli čas, se mora v povednem določilu pokazati spol. Zato pravimo: Na mizi je bila pogača in mleko ali pa: Pogača in mleko je bilo na mizi. V obojem primeru je izražen samo en spol, zatorej se jezik temu rad izogne in rabi dvojino: Pogača in mleko sta bila na mizi.
3. En osebek je v ednini, drugi v množini ali narobe. Če je zadnji zbirno ali snovno ime, more stati povedek kot nekakšen povzetek v ednini: Kozli, ovce in druga živina se je pasla. Jajca in mlekojeredilno.
13
Najbolj običajno je ravnanje po bližnjem osebku: Jetra in ledvice so zdrave. Želodec in pljuča so zdrava. Jetra, ledvice in žolč so zdravi. Nožič in škarje so nabrušene. Zanimivo je, da se v narečju množinsko ime često občuti za edninski osebek, pa se sliši tudi: Jetra in žolč sta zdrava.
4. Vsi osebki so v množim. Če so istega spola, skladnja ne dela težav: Škorci, kosi in ščinkavci so letali po grmovju. Ose in čebele bodo zmerom prepir imele. Na trati so se pasla žrebeta in teleta.
Ce so osebki različnega spola, je res opaziti neko prednost moškega spola, vendar pa je enako pogostno tudi skladanje po bližnjem osebku: Studenci, reke in jezera so zamrznili (in zamrznila). Zvezki in peresa so pošli (pošla). Noži, žlice in vilice so srebrni (srebrne). Hribi, doline in pota so zasneženi (zasnežena). Orehi, jabolka in hruške so obrodili (obrodile). Žerjavi, lastovke in druge ptice selivke so že odletele. Jabolka in hruške so sočne. Hruške in jabolka so sočna.
V stavkih, ki se začenjajo s povednim določilom, pravzaprav še ne vemo, kakšni in katerega spola osebki bodo sledili, zato navadno skladamo kar po prvem: Zdravi so želodec in pljuča, a bolna so jetra, žolč in ledvice.
Bralec, ki ima dosti pisanja, se bo kljub gornjim nasvetom še kdaj pa kdaj znašel v zadregi. Tako bi Slovenci najbrž na več načinov izrazili, da so obrodili tile pridelki: korenje, repa in proso. To poglavje iz slovenske skladnje še ni dovolj obdelano, tudi je res, da raba po narečjih in celo pri posameznikih močno omahuje. Treba je s tankim ušesom prisluhniti ljudski govorici in iz nje izluščiti kleno zrno. Kazalo bi tudi pregledati zadevno rabo slovenskih piscev od 16. stoletja naprej. Uredništvu bo zelo ustreženo, če mu bodo bralci sporočali dvomljive primere.