18 Ali naj se da na prosto, da se sme uničiti življenje, ki je postalo življenja nevredno? Prof. dr. jur. Metod Dolenc in prof. dr. med. et phil. Alfred Šerko: Ali naj se da na prosto, da se sme uničiti življenje, ki je postalo življenja nevredno? A. Brez dvoma je bila svetovna vojna s svojimi grozotami povod, da sta kriminalist B i n d i n g in psihiater H o c h e načela gori navedeno vprašanje v skupno spisani monografiji.*) Že med vojno se je večkrat razmotravalo vprašanje, ali je obsojati tiste zdravnike, ki so v najboljši veri nezavestnim, strašno razmesarjenim, žrtvam pripomogli, da so se poslovili s tega sveta brez bolečin, čeprav nekaj ur ali dni poprej, kakor bi smrt po naravi poškodeb sama nastopila. Od tega vprašanja je le korak do drugega: kaj pa je s tistimi žrtvami moderne razstrelilne tehnike ali pa drugačnih nezgod, ki niso še v nezavesti, pa baš radi tega uvidijo, da jim ni več živeti, in zahtevajo sami, naj se jih reši mukepolnega življenja? Slednjič ostane še sorodni problem, ali naj se res vzdržujejo leta in leta neozdravljivo umobolni v dragih zavodih, dasi sami nimajo volje ne živeti ne umreti? — Z vsemi temi problemi se peča naznanjena knjiga. Aktualnosti se ji pač ne more odrekati spričo gospodarske mize-rije vseh držav po vojni, ki sili, da naj se štedi z denarjem in z delovnimi močmi do skrajnosti. Pisatelja sta si razdelila delo po svojih strokah. Kari B i u d i n g, eden izmed najslavnejših nemških kriminalistov, je zgrabil problem raz pravoslovno motrišče. On povdarja ') Dr. iur et phil. Kari Binding und Dr. med. Alfred Hoche: Die Freigabe der Vemichtung lebensunwerten Lebens. Ihr Mass und ihre Form. Verlag Felix Meiner, Leipzig, 1920 62 str. Kari Binding je med tiskom knjižice umrl. Ali naj se da na prosto, da se sme uničiti življenje, ki je postalo 19 življenja nevredno? uvodoma, da se hoče pečati s problemi v strogo j uristič-n e m smislu. Naslednje vrstice naj predočijo v krati<;em njegova razglabljanja in naj jih kritično osvetle. B i nd i n g izhaja od vprašanja o pravni naravi samomora. On odklanja religijozno prepoved samomora, takisto tudi naziranje, da je samomor nekaj nenravnega; pobija pa tezo o pravici do samomora in pride do zaključka, da je samomor pravno neprepovedano dejanje. Vsako pravo mora priznati, da je človek suveren o svojem življenju in o načinu življenja. — Dokazovanje Bindingovo o tem, v teoriji in praksi zelo spornem vprašanju n i prepričevalno. Za avstrijsko pravo, katero pa Binding dosledno ignorira, se da n. pr. po mojem mnenju dokazati, da stoji na drugačnem stališču, namreč, da je samomor pač prepovedano, ali vsaj ne odobravano dejanje, ki pa ostane iz pravno-političnih nagibov nekaznivo. Pri nadaljnem razvoju svoje misli sklepa Binding, da pravno priznanje suverenega razpolaganja s svojim življenjem pritiče samo dotičnemu človeku samemu, da pa ni dovoljeno pripomagati le-temu k samomoru. Zato je nazora, da je smatrati usmrtitev privoljujočega za zločin, pač — sui ge-neris. Do tu morem slediti pisatelju, nikakor pa ne v naslednjih izvajanjih! On pravi: ako je samomorno dejanje neprepovedano, onda ga ne sme nihče ovirati; — zoper tistega, ki hoče to samomornemu kandidatu preprečiti, ima celo pravico silobrana! Sila, ki bi hotela ubraniti izvršitev samomorilnega dejanja, je protizakonita posilnost! Sicer pristavlja Binding, da naj velja to le za samomomega kandidata, ki zadostno ve, kaj dela. Ali zdi se mi, da Binding s tem ne podkreplja, ampak naravnost ubija svoj nazor. Ali se sme sploh pri samomorilcu računati s tako hladnokrvno premišljenostjo, da ve »zadosti«, kaj dela? — in pa, kaj naj pojmujemo pod »zadosti«? Pomniti je še, da je silobran zoper silobran nedopusten. Ce hočeš samomomega kandidata šiloma zadržati, da ne skoči v globoko reko, ima on pravico — Binding bi moral to priznati —, da te vstreli s samokresom, ako ga ima ravno pri roki, ti se pa zoper 2* 20 Ali naj se da na prosto, da se sme uničiti življenje, ki je postalo življenja nevredno? njegov napad niti braniti ne smeš, da ne zapadeš kazni, dočim samomomi kandidat, ki je naposled venderle odstopil od svoje namere, ostane čisto brez kazni! To je absurdna, vsakemu pravnemu čustvu nasprotujoča posledica Bindingove teorije. Sicer se pa Binding sklicuje še na to, da rešilci rešujejo »meist optima fide« in jim hoče na ta način zagotoviti nekaznivost. Ali nevzdržnost te opravičbe izhaja že iz besedice »meist«, ki ne more biti jurističen argument, in pa iz uvaževanja, da je tudi pri dobri veri treba vprašati, ali ni morda nastala — iz malomarnosti? Tudi zoper malomarni napad imamo pravico silobrana! — Binding razmotriva nadalje t. zv. eutanazijo, ki mu je izpodrinjenje bolečine povzročujočega, dalj časa trajajočega vzroka smrti z drugim milejšim vzrokom smrti. Po Bin-dingu je prepir o pravni naravi tacega zdravniškega posega v človeško življenje povsem nepotreben, če gre za položaj, ko eutanazija skrajša življenje le za pravno nevpošteven čas. Le kjer gre za močno, tudi za pravo vpoštevno skrajšanje življenja, ni zdravniku dovoljeno, poslužiti se sredstev za tako skrajšanje. V prvem primeru nam je opraviti z n e p r e-povedanim lečenjem (»unverbotenes Heilwerk«), pri kojem niti ni treba vprašati po privoljenju trpečega bolnika. (Binding je postal šele v tej razpravi tako radikalen; sam se opravičuje pod črto, da je v svojem Handbuchu smatral tudi eutanazijo za prepovedano dejanje). Ali po mojem mnenju prezre Binding dvoje: Prvič, kdo naj nam pove, katero skrajšanje življenja je še vpoštevno (beachtlich) in kdo naj o tem odločuje? Mari zdravnik, mari v agoniji ležeči bolnik z razbo-lelo psiho, mari sorodniki? Drugič: Ce gre res samo za »ne-vpoštevno« skrajšanje življenja, zakaj tvegati — eventualno zmoto, zakaj naj se ne posluži zdravniške vede v ta namen, da trpečemu bolniku otopi popolnoma bolečine, n. pr. z vbrizgom morfija? — To so pač pomisleki, ki tej celi teoriji o eutanaziji odvzamejo sleharno oporo. Ko je Binding tako odpravil vprašanje euthanazije, kakor meni, na podlagi legis latae, poseže spet po prvotni tezi o neprepovedanosti samomora, sklicuje se na nekatere glasove Ali naj se da na prosto, da se sme uničiti življenje, ki je postalo 21 življenja nevredno? iz sodobne literature, ki pledirajo za pravico do smrti, kaže na smernice zakonodaje, ki smatra zahtevo usmrtitve od strani usmrčenega za okolnost, katera olajšuje kazen (sic!). Binding obžaluje, da se zakonodaja v Nemški d.zav' ni oprijela misli, izražene v zakoniku za Virtemberško 1. 1839, ki je ustanovila privilegirano ubojstvo za usmrtitev na zahtevo, i z-vršeno na človeku, ki je na smrt bolan ali smrtno ranjen. — Tu je po Bindingu vznikla misel, da tako življenje ne potrebuje polne kazenske zaščite. Binding se vpraša: Ali imamo takšna življenja, ki so tako zelo izgubila svojstvo pravne dobrine, da je njihovo na-daljno trajanje izgubilo trajno vso vrednost i za nositelja življenja i za človeško družbo sploh? To vprašanje Binding potrdi primerjajoč izg.jbo tisočero mladeničev na bojnem polju z izgubo istega števila idijotov v inštitutu za idijote, katere se z vso vnemo neguje in ohranja pri življenju. Razun na ta logični argument se naslanja še na čut: Vsako neprepovedano usmr-čenje tretje osebe treba smatrati za odrešenje vsaj zanj samega. Po teh pripravah pride Binding do jedra razprave. On deli ljudi, ki žive življenja nevredno življenje, v dvoje skupin, med l:atere vrine še tretjo. V prvi so tisti, ki so radi bolezni ali ran nerešljivo izgubljeni in ki, po-polnem razumevajoči svoj položaj, nujno žele rešitve iz položaja ter so dali tej svoji ž el j i na k a-koršen koli način izraza. Nerešljivost mu je položaj, ki vstreza konkretnim razmeram, ne pa objektivna nerešljivost. Privolitev bodi resna, ali vpoštevna bi mu bila tudi še pri nedoletnikih izpod 18 let, da celo pri na duhu bolnih. Pri vseh teh primerih smatra Binding usmrtitev za dolžnost zakonitega sočutja (Pflicht gesetzlichen Mitleids). Ugovor soproge, sorodnikov i. t. d. ne bi smel usmrtitve opovreti, ako je zahteva usmrtitve vpoštevna (beachtlich). Druga skupina so neozdravni glupci (bebci), ki nimajo volje ne živeti ne umreti. Ti ne morejo vpoštevno privoliti v usmrtitev, niti ni moči jim zlomiti volje do življenja, — ker je ni. Cilede teh ljudi pledira Binding iz praktičnih raz- 22 Ali naj se da na prosto, da se sme uničiti življenje, ki je postalo življenja nevredno? Icgov, naj se da na prosto njihovim svojcem, ki jih morajo osi\rbovati, ali pa njih varuhom, da predlagajo usmrtitev. Vmesna skupina so Bindingu n.a duhu zdrave o s e b e, ki pa so vsled težke, nedvomno smrtonosne rane postale nezavestne, pa bi se, ko pridejo do zavesti, vzbudile v strašansko bednem položaju. Pri teh naj prevzame po Bindingu (ako se jih ne sme spraviti iz sveta po euthanaziji) »storilec« (Binding ne imenuje »zdravnika«) riziko, mari se bo spoznalo usmrčenje naknadno za upravičeno in vsled tega za nekaznjivo dejanje, ker bi usmrčenec itak ob zavesti privolil v usmrtitev. Le tista usmrtitev je nedopustna, kjer se mora zlomiti volja onega, ki ga zadene usmrtitev. V naslednjem razmotriva Binding modalitete pravnega postopanja pri usmrtitvah, kjer je časa dovolj, da se sme taka usmrtitev v imenu države dati na prosto. Tu naj bi nastopala komisija dveh zdravnikov in enega jurista, ki bi imela pravico ob soglasnosti izreči, da je usmrtitev dopustna (ne pa obvezna) in bi tudi označila najprimernejšo pot usmrtitve. Kjer pa ni časa za sklicanje take komisije in če prevzamejo udeleženci (»Beteiligte«, sic!) odgovornost usmrtitve nase, naj se storilec sam ovadi pri tisti komisiji (Verklarungspflicht). Če bi tega ne storil, naj bi se izrekla »eventualno primerna kazen radi malomarne usmrtitve«. Po Bindingovih idejah bi dobili torej dvoje vrst nepre-povedanih usmrtitev tretje osebe, namreč po komisiji prepuščeno in pa samovoljno izvršeno usmrtitev ob pravičnem sma-tranju, da so podani pogoji za to, da bi usmrčenec v usmrtitev privolil. Binding čuti najslabšo stran svojih izvajanj sam: možnost, da se njegova komisija zmoti! Niti pri izrekih o idijotih ne more te možnosti popolnoma izključiti ... In vendar ga ta riziko ne plaši. Kar se smatra za dobro in pametno, naj se odredi navzlic riziku zmote. Binding očita našemu času, da stopnjuje sočutje do okrutnosti. (Kdo ne bi mislil pri tem na Nietzschejevega »nadčloveka?«) Neozdravnemu trpečemu človeku ne privošči rešitve z milejšo smrtjo, to Bindingu ni več sočutje, ampak le-tega nasprotje (sic!) Ali naj se da na prosto, da se sme uničiti življenje, ki je postalo 23 življenja nevredno? Bindingova izvajanja odlilanjam raz juristično stališče docela kot brezplodna. Že gori sem pokazal na neke hibe. Te pa dajejo tudi pečat njegovim nadaljnim izvajanjem. On argumentira vseskozi z razlogi, ki nikakor ne vstrezajo pravilnim, juristično opredeljenim, osnovanim pojmom, ampak so zasidrani le v čustvovanju. Kaj naj rečemo k stavku: »Izvr-šitveno dejanje mora biti izliv prostega sočutja z bolnikom«? Kaj naj si predstavljamo pod tem, da je p r i v oš č i t i ne-ozdravnemu smrt, če on to žeH? S kakšno psiho naj si ta bolnik to želi? Tudi z bolno? Kaj pa če taka duša prej izraženo željo usmrtitve po celi proceduri pred Bindingovo komisijo pozneje prekliče? Binding seveda ukine takoj izvršitev usmrtitve, a vprašamo se, zakaj pa se je potem cela procedura izvršila? Mari ni to tudi izguba delavnih sil in gmotnih sredstev? In kako je pri konfliktih privolitve: Bolnik hoče, njegove svojci nočejo ali pa so razdvojeni? Doklej naj sploh sega možnost privolitve sorodnikov? Vsa ta vprašanja niso samo nerazrešena ostala, marveč so nerazrešljiva! Menim, da v časih, ko se navaja za najvažnejši argument zoper dopustnost smrtne kazni sploh — možnost zmote sodnikov, pač ne gre staviti na dnevni red vprašanja o udejstvovanju sicer človekoljubnih idej Karla Bindinga, ki pridodajajo možno.sti justič-n i h umorov tudi možnost zdravniških umorov! Dr. Meiod Dolenc. B. I, Jurist profesor Kari Binding razločuje v svoji brošuri med življenja vrednimi in življenja nevrednimi življenji in zahteva za le-ta pravno prostost, da se smejo uničiti. O nevrednosti življenja odločuje ali nositelj dotičnega življenja sam ali pa societeta. Nevrednost življenja je torej ali subjektivnega ali objektivnega značaja. Življenja subjektivno nevredno življenje je ono, ki nima za dotičnega nositelja iz kakršnih koli vzrokov nobene vrednosti več. Keir razpolaga človek suvereno s svojim življenjem 24 Ali naj se da na prosto, da se sme uničiti življenje, ki je postalo življenja nevredno? in Z načinom tega življenja, je uničenje subjektivno nevrednega življenja v obliki samomora pravno neprepovedano dejanje. Življenja objektivno nevredno življenje je ono, ki je izgubilo v toliki meri vsako svojstvo pravne dobrine, da je njega nadaljno trajanje brez vsake vrednosti za dotičnega nositelja življenja in za človeško družbo. Uničenje takega življenja naj bo prepuščeno človeški družbi in sicer: 1. če zahteva to nositelj življenja sam, ali pa 2. če ne izraža nositelj življenja nikakršne življenske volje, bodisi, da je brezzavesten, bodisi, da je neozdravno bebast (unheilbar blodsinnig). Za primer prve kategorije navaja Binding vse one, ki so vsled težke poškodbe ali neozdravne m.učne bolezni nepreklicno izgubljeni (unrettbar verloren), ki se zavedajo tega svojega stanja in ki zahtevajo odrešenja v obliki usmrtitve. Za primer druge kategorije navaja autor: a) vse one neozdravno duševno bolne, ki nimajo volje ne živeti, ne umreti, ki pa obremenjujejo s svojim' žiivljenja nevrednim življenjem v absurdni meri človeško družbo; in b) vse one smrtno poškodovane, ki se nahajajo v stanju nezavesti, ki bi pa v slučaju, da bi se zopet zavedli, zahtevali brezdvomno odrešenja v obliki usmrtitve, ali kojih življenje bi postalo v tem slučaju življenja objektivno nevredno. Razen tega zahteva Binding prostost takozvane eutana-zije, to je usmrtitve smrtno bolnih na milejši način kakor bi umrli v prarvno nevpoštevnem času vsled svoje bolezni in sicer ne oziraje se na to, ali dotični s tem soglašajo ali ne. (Es kommt dabej auf die Einwilligung des geqi'alten Kranken gar nicht an). Eutanazijo imenuje autor >-unverbotenes Heilwerk von segensreichster Wirkung fiir schwergequalte Kranke, eine Leid-verringerung fiir noch Lebende«. Zdravnik profesor Alfred Hoche povdarja uvodoma, da vodijo zdravnika v njegovih intimnih dejanjih nai-pram bolnikom ne toliko norme pozitivnega prava kakor zdravniška etika, ki temelji in mora pod vsakim pogojem temeljiti na splošnih etičnih normah. Zdravniška etika, ki predpisuje zdravniku dolžnost ozdravljati bolne, lajšati njih bolečine in Ali naj se da na prosto, da se sme uničiti življenje, ki je postalo 25 i življenja nevredno? ' •skrbeti za kolikor le možno podaljšanje njih življenja, ta etika sili v neredkih slučajih zdravnika v interesu zaščite višjih pravnih dobrin (im Interesse eines hoheren Rechtsgutes) uničevati tuja življenja. Za primer navaja autor usmrtitev neporojenega otroka v svrho rešitve materinega življenja. Nadalje govori prof. Hoche o kirurških operacijah kakor opravičenih, dasi pravno nikjer izrecno dovoljenih, aktih smo-Trene telesne poškodbe v svrho ohranitve življenja, opravičenih vzlic temu, da je njih efekt v poedinih slučajih ravno nasproten, namreč smrt operativno poškodovanega. »Pa tudi izven te vrste vprašanj stoji pogosto zdravnik« — tako nadaljuje Hoche svoja izvajanja — »pred problemom vmešavanja v tuje življenje v etično dvomljivi situaciji« in navaja kot primer da zahtevajo sorodniki težko in neozdravno obolelega bolnika njegovo »odrešenje«. V slično dvomljivi etični situaciji se nahaja po Hocheju tudi zdravnik, ki stoji pred odločitvijo, ali naj pusti bolnika, ki si sam želi smrti, brez zdravniške pomoči umreti ali naj mu pa zoper njegovo voljo podaljša življenje. Vsi ti skičaji so za autorja dokaz, da je zdravniška etika relaltiven pojem, ki se menjava v različnih situacijah in različnih časih. Faktično pomenja v mnogih slučajih pomoč zdravnika za nesrečnega bolnika le podaljšanje njegovih muk, nedopustno trpinčenje človeka, ki si sam ne želi drugega kot miru in odrešenja. »Das an sich anzuerkennende Prinzip der arztlichen Pflicht zu moglichster Lebensverlangerung wird, auf die Spitze getrieben, zum Unsinn; Wohltait wird zur Plage«. Po teh uvodnih konstatacijah izjavlja Hoche, da se strinja z Bindingom, da eksistirajo človeška življenja, ki so izgubila tako za njih nositelje kakor za človeško družbo vsako vrednost. K takim življenjem prišteva Hoche v soglasju z Bindingom predvsem življenja dementnih in razločuje: 1. duševno mrtve, ki imajo za seboj daljšo aU krajšo dobo polnovrednega duševnega življenja (akvirirane demence) in 2. duševne mrtve, ki niso nikdar poznaH duševnega življenja (prirorejcne demence). ' 26 Ali naj se da na prosto, da se sme uničiti življenje, ki je postalo življenja nevredno? , Dočim lobremenjuje prva kategorija bolnikov, kojih bo~ lezen traja navadno razmeroma malo let, človeško družbo le v neznatni meri, so žrtve, ki jih prinaša človeštvo za nadzorovanje in preživljanje prirojenih ali v zgodnji mladosti pridobljenih demenc, naravnost ogromne. Cele generacije zdravih ljudij zapravlja svoje duševno polnovredno življenje ob strani teh življenja nevrednih življenj, neglede na žrtve financijal-nega značaja. Duševno mrtev človek nima samozavesti, stoji intelektualno na nivoju, ki je značilen za nižje živalstvo, njegova čustvenost ne gre preko najelcmentarnejših animalnih pojavov. Zato tak človek tudi ni zmožen zahtevati zase pravice življenja (ist nicht imstande einen subjektiven Anspruch auf Leben erheben zu konnen) in se bo človeštvo prerilo nekega dne do spoznanja, da odstranjenje duševno popolnoma mrtvih ni ne zločin, ne nemoralno dejanje in čustvena surovost, marveč dopusten in koristen akt. Tako Binding in Hoche. II. Mirno prepuščam juristom vprašanje v rešitev, je li s pravnega stališča dopustno komisionalno ali izvenkomisi-onalno uničevanje »življenja nevrednih življenj«. Zame, zdravnika, je ves ta problem izraz perverznosti časa in one menta-litete. ki vidi in hoče imeti za vsako ceno v vsaki stvari inte-resanten problem. Da se mi pa ne bo očitalo, da se izogibljem kočljivim vprašanjem, posegam vseeno v debato. Zdravnik, ki odreši na bolnikovo željo bolnika njegove bolesti s smrtjo, ie v momentu, ko se je spustil z bolnikom v tozadevna pogajanja, prenehal biti za do'tično osebo zdravnik. Razmerje med obema se je v istem momentu bistveno izpre-menilo. Dolžnost in naloga zdravnika kot takega ni bila nikoli in tudi danes še ni, izkazovati bolniku drugih uslug kot zdravniških. Da bi pa spadalo zastrupljanje oseb, ki so smrti željne in smrti potrebne, v zdravniški poklic, to nazirailje odklanjam kar najodločnejše tako za svojo osebo, kakor v imenu vseh dostojnih zdravnikov. Vprašanje, ali je dopustno uničevati smrti željna življenja, ni torej nikako specijalno zdravniško, marveč obče Ali naj se da na prosto, da se sme uničiti življenje, ki je postalo 27 življenja nevredno? etično in v danili razmeraii pravno vprašanje, ki spada v kom-petenco moralistov, odnosno juristov. Vse drugače je z vprašanjem o takozvani eutanaziji. Binding je mnenja, da je dopustno rešiti bolnika mučne naravne smrti z umetno smrtjo, če se mu s tem olajša trpljenje umiranja. Ker naj bo eutanazija dopustna le v slučaju vsakčasne, neizogibne smrti in s sredstvi, ki so milejša kot naravno umiranje samo, je pač le zdravnik sposoben spoznati dejanski položaj in izvršiti ali pa priporočiti akt eutanazije. Binding je kakor nebroj naivnih laikov mnenja, da je ta akt pri zdravnikih nekako vsakdanje dejanje. Zopet moram v imenu vseh dostojnih zdravnikov izjaviti, da se upira etičnemu čustvovanju zdravništva akt eutanazije nič manj od akta navadne tatvine. Življenje, ki ni moje, za katero se nisem brigal, kojega nosi-telj me je klical v najsvetejšem zaupanju v najtežjem momentu na pomoč, to življenje naj samovoljno uničim, ker ne vem druge pomoči? Mar me je klical bolnik zato k sebi, da ga naj zastrupim? In zakaj ravno sentimentalni morfin'? — zakaj ne kar sekire ali pa mesarskega noža, saj gre vendar edinole za eutanazijo, za lahko in sladko umiranje. Bolnik me je klical, da mu pomagam k življenju, če morem; če pa ne morem, bom plačan ravno tako. Cemu torej strup, sekira in nož? Za Bindinga, ki vidi vsepovsod same probleme, tu ni problema: zdravnik naj mori iz usmiljenja. Zakaj nalj ine krade in požiga iz istega razpoloženja? In kaj, če bi bilo v konkretnem slučaju razpoloženje zdravnika za efekt usmiljenja odvisno od višine specijalnega honorarja? Kam ne zapelje človeka pervezna želja po senzacijonalnih brošurah?! Hočim priporoča Binding eutanazijo iz usmiljenja, jo Hoche odklanja iz bojazni, da bi se sorodniki eutanatanično odrešenega bolnika pozneje vendarle premislili in zdravniku očitali njegovo dejanje. Pa akt eutanazije ni le z etičnega marveč tudi s čisto zdravniškega s^tališča vseskozi nedopustno in nemogoče dejanje. Vez, ki veže bolnika z zdravnikom je absolutno zaupanje, da mu bo le-ta pod vsakim pogojem po svoji najboljši vesti in 28 Ali naj se da na prosto, da se sme uničiti življenje, ki je postalo življenja nevredno? zavesti skušal pomagati, da ga bo ščitil z vsemi sredstvi svojega znanja do skrajnih mej, da osobito ne bo storil ničesar, kar bi mu utegnilo škodovati. To zaupanje ne temelji na osebnih odnošajih med dotičnim bolnikom in dotičnim zdravnikom, temveč na veri v zdravniški stan v celoti, na veri, da veže zdravništvo absolutna dolžnost, skrbeti, naj pride kar koli, za podaljšanje ogroženega življenja V tej veri, ki se ne rodi šele na bolniški postelji, temveč ki je rezultat skušenj in opazovanj iz predbolezenskih dob. sediment vseobčega naziranja o pravicah in dolžnostih zdravniškega stanu, v tej veri se zaupa bolnik zdravniku in njegovemu stanu. Zdrav človek bi odobraval akt eutanazije le toliko časa, dokler bi šlo za tuje življenje. V momentu, ko bi obolel on sam. bi postala vednost o eutanaziji zanj mora, ki bi ga tlačila vse bolj od strahu pred smrtjo kot posledico njegove bolezni. Zdravnik bi oostal zanj rabelj, vsak čas pripravljen prestriči mu iz usmiljenja že itak ogroženo nit življenja. Vsak zdravnik pozna iz lastne skušnje strah naivnih, v eutanazijo verujočih bolnikov pred zdravnikom in njegovimi ukrepi. In ta strah je raz stališče dotičnega bolnika tudi opravičen. Človek je priklenjen na svoje življenje z vse drugačnimi silami kakor na primer na svojo družino, na svoje premoženje, na svoje svetovno naziranje. Zelja živeli je najgloblji in najin-tenzivnejsi instinkt, nedostopen intelektualnim razlogom in logičnim konkluzijam. Ne tajim, da si dosti bolnikov želi smrti, miru in odrešenja, odločno pa zanikam, da bi bila misel, da me bo zdravnik v momentu, ki ga bo določil sam, rešil smrti s smrtjo, da bi bila taka misel zame tolažilna. Zdravniku zaupa bolnik mnogo in preveč, ne zaupa mu pa na milost in nemilost svojega življenja. Izgovor, da je eutanazija akt čistega usmiljenja in v eminentnem interesu bolnika, je prav tako smešen, kakor je globoko v človeškem čustvovanju utemeljen odgovor razbojnika patru, da naj gre le-ta mesto njega na vislice. Vsak kirurg ve iz lastne skušnje, kako težko se odloči nezaupljiv, dasi do skrajnosti od bolečin trpinčen človek tudi spričo sigurne smrti, za amputacijo n. pr. desne roke. Amputacija je znan ircparabilen akt. ki ne pripušča enkrat izvršen ni- Ali naj se da na prosto, da se sme uničiti življenje, ki je postalo 29^ življenja nevredno? kakih korektur. In tak človek naj prepusti zdravniku akt eutanazije, .zaupajoč v njegovo nezmotljivost in v nesebično usmiljenje svojih sorodnikov? Z javnim priznanjem dopustnosti eutanazije bi se polastil vseh bednih bolnikov blazen stah pred zdravniištvom in povrnili bi se časi srednjega veka. Zamisel eutanazije je izrodek bolnim afektom podvrženi!], sentimentalnih ženskih mentalitet, kojim je ljubezen identična s trpinčenjem in usmiljenje z nasiljem. Akt eutanazije pa tudi s stališča eutanaziiancev nikakor ni potreben. Medicina razpolaga z zadostnimi sredstvi za olajšanje smrtnega boja, ne da bi pri tem riskirala življenje samo. Cemu stopnjevanje morfina do letalne doze? In slednjič: dokler človek trpi, je še živ, ima še vedno instinkt do življenja, njegovo trpljenje je izraz tega instinkta. Eutanazija v tem stadiju bi bila umor. V stadiju agonije pa, ko vgaša instinkt in pojem trpljenja, bi bila eutanazija nepotreben akt slabotne sentimentalitete. III. Dasi ne spada vprašanje dopustnosti komisijonalnega pobijanja idiotov in bebcev v svrho razbremenitve človeške diužbe med zdravniške probleme, naj mi bo vendarle dovoljeno da pristavim Hochejevim izvajanjem o tem vprašanju nekaj pripomb. Hoche vidi v preroškem duhu zarjo vzhajajočega dne, ko bo človeštvu dozorelo spoznanje, da je uničevanje onih, kojih je po besedah svetega pisma nebeško kraljestvo, vseskozi koristen akt. Pred vojno si je po mnenju Hocheja Nemčija pač lahko privoščila luksus toliko in toliko tisočev brezplodnih idiotov, sedaj pa, v času pomanjkanja ni v Nemčiji več prostora za polovične, četrtinske in osminske človeške moči, kaj še za popolnoma neproduktivne eksistence, ki stanejo, če se računa na glavo in leto 1300 M. ogromen nacijonalen kapital. Iz narodnogospodarskih ozirov si dovoljujem priporočati nemškim profesorjem, da naj izpitajo, predno izide dan vseobčega spoznanja, diobro svoje idiote, ker ni izključeno, da bo istočasno dozorelo spoznanje, da bi bilo neekonomski odvzeti pobite idiote nemški kemični industriji. Pa šalo na stran! 30 Ali naj se da na prosto, da se sme uničiti življenje, ki je postalo ; življenja nevredno? Priz-nam, da je obremenjenje deželnih in državnih financ z modernimi zavodi za idiote, neozdravno duševno bolne, za !