IZ  SODOBNE  ITALIJANSKE   LIRIKE
TOŽBA Giorgio  Caproni
O imena zapuščena vprek po gmajni na vekomaj! Kateri glas, srce katero skrito v sli je dolgotrajni — v zastrtem vzgibu psov? Dih iz pustih, neplodnih grl preseka vrh zidov, izpranih od deževij let. že v ustih mrtve besede — v krvi se rode zavijanja, ki  v skalnatih gorah ljubezni iščejo. So žalovanja sinov? In kam pred vetrom, ki se tih nad mrtve dviga — kam iz razdejanja solza, medtem ko v prsih raste strah življenja?... Edino, kar se še ohranja: o imena brez utripa — o tožbe vzdih.
510