197
Natoroznanske stvari.
Krvavi dež.
Pogled v skrivnosti natorne.
O čudni prikazni krvavega (rdečega) dežja in snega se tolikrat bere in sliši, da se nam vredno zdi, nekoliko razjasnil podati našim bralcem v poduk.
Poglejmo najpred v zgodovinske bukve, da vidimo, od kadaj se že bere o krvavem dežji, krvavih vodah itd.
Ze v 2. bukvah Mojzesovih nahajamo popis, da vsa^ voda v studencih, rekah in jezerih po vsem Egiptu se je mahoma spremenila v kri, tako da so poginile ribe in je voda smrdela.
Drugi sled o tej prikazni nahajamo o pesmi „Ili-jada" grškega pesnika Ho mera (XI. vrsta 52. in XVI. vrsta 459.), ki govori o krvavi r6si, ki je izpod neba padala, in o krvavem dežji, ki se je vlil izpod neba.
Tretji sled je tako imenovano rdeče morje, ktero se v starodavnih hebrejskih pismih ni imenovalo rdeče, ampak arabsko morje.
Leta 710. pred Kristusovim rojstvom je v Rimu in Laurentum-u ob enem krvavo deževalo.
Tudi v turškem koranu nahajamo sled krvavega dežja ob času bitve Koroišitov-Arabcev s kristijani pri Bederu v Arabiji.
In tako se je v starodavnih kakor v poznejih časih primerilo, da je bil dež krvav, in tako se še dandanes
sliši o krvavem dežji,  krvavi rosi, krvavem snegu, in se bode slišalo, dokler bo svet stal.
Da pa je taka čudna prikazen bila obširno polje različnim vražam, ni se čuditi, kajti slavni Ehren-berg, ki nam je to prikazen najbolj pojasnil, sam pravi, da je 1821. 1. na nekem vrtu v Kairi v Egiptu videl po 4 do 6 palcev velike rdeče lise sem ter tje po tleh in si je na prvi pogled res mislil, da da je to prelita kri, dokler ni, sprehajaje se po velikem vrtu, na tolikih prostorih zadel na rdeče maroge, da se je zavzel, in zdaj še le je na tanko preiskaval, kaj da je to, ter najdel, da ni bila kri, ampak glive.*)
Prvi, ki je spoznal, da rdeči dež ni kri, bil je Ciceron. V svoji 2. knjigi „de divinatione" piše takole: „Mar misliš, da je Thales ali Anaxagora ali kak drug naravoslovec verjel na krvavi dež in na znoj šta-tev? Kri in znoj (pot) sta le v životu; krvi pa utegne podobna biti druga stvar, kteri je primešana kaka rdeča prstena reč.
Drugi za Ciceronom, ki se je najkrepkejše ustavil vražam o krvavem dežji, bil je še le v začetku 17. stoletja slavni Peiresc v Aix-u na Francoskem. Ko je namreč leta 1608. ondi krvav dež šel, prizadjal si je učeni mož na vso moč, da bi izvedel, od kod ta prikazen, in posrečilo se mu je, da je videl, kako so neki metulji, kterih se je v tistem kraji prikazalo neznano veliko, izpuščali rdeč sok iz sebe, ko so se iz mešičkov levili v metulje.
Starodavnim zdravnikom se ne more hvala peti, da bi bili kaj pripomogli v razjasnjenje te prikazni. Neči-murni za resnico so se zibali sami v sanjarijah svojih; tako je Garcaeus še 1568. leta mislil, da krvavi dež ni nič druzega kakor kuhan dež, in sicer tako, kakor tudi vročnica v človeku iz vodene scavnice skuha rdečo.
Učenemu Swammerdanu gre čast, da je po mi-kroškopičnih preiskavah, to je, s pomočjo povekšalnega stekla ali drobnogleda zelo razjasnil prikazen krvavega dežja. Potovaje po Francoskem je v Vincennes-u zadel na krvavo vodo, da se je vstrašil. Brž jo preiskuje na tanko in kaj najde v njej? — neštevilno veliko rdečih vodnih bolh.
V preteklem stoletji so sploh mislili, da samo neke tako drobne živalce in rastlinice, ki se le z drobnogledom vidijo in se zato mikroškopične živali in rastline imenujejo, so vzrok rdečega dežja, snega itd. V začetku našega stoletja pa je učeni Chladin dokazoval, da ta rdečica izvira iz podnebnih prostorov. Se le slavni Ehrenberg je do dobrega razjasnil to čudno prikazen. Sledil jej je in marljivo nabiral sporočila vseh časov, in bistremu očesu njegovemu se je kmalu posrečilo izvedeti, da je vzrokov več in različnih, iz kterih izvira ta prikazen.
Kar sta Ciceron in Peiresc v starodavnih časih trdila, to je še danes resnica. Krvava rosa je izmeček (blato) gosenic in metuljev; tudi bčele včasih, ko prvikrat rojijo, izpuščajo iz sebe rdečega blata toliko, da se prikaže rdeč dež in po njem se rdečijo vode\ — Da pa jezera in bajerji postanejo nanagloma rdeča, to izvira iz drobnih skrivnoplodnih rastlinic in drobnih (mi-
*) Nektere glive so take, da so le kakor prah. Da v rast-linoznanstvu manj znani bralci to reč bolje razumejo, povemo jim, da snet na žitu se vidi kot prav droben črn prah; al pod povek-sevalnim steklom se kaže, da ta prah ni nič druzega kakor brezštevilna množina mehurčastih zrn (trosa) neke glive. Tudi navadni plesenj je gliva. Sploh so tedaj glive rastline brez listja in brez cveta in tako drobne, da se vidijo le pod povekševalnim steklom (glažem). One stoje" na najniži stopinji rastlinstva. Množijo se navadno z majhnimi mehurčki (tros, Sporen), ki se kažejo prostemu očesu komaj kakor prah.
198
kroškopnih) živalec. Od tod tudi rdeči sneg. — Tako imenovano „rdeče morje" ni zmirom rdeče, le včasih postane rdeče, in to prav redkokrat, tako, da so ljudje ugibali, kako da se je to ime dalo temu morju. Preiskava te rdeče morske vode je pokazala, da neka drobna alga*) dela morju rdečo barvo.
Ehrenberg je našel, da rdeči dež izvira včasih iz prstenega (mineraličnega) rdečega prahii, v kterem pa se je nahajalo tudi obilo rdečih drobnih živalec. Ta zmes pa se dela v podnebji, kjer se marsikaj dela, česar človek ne vidi pred, dokler ne pride iz podnebja doli.
Po takem tedaj rdeča (krvava) barva, ki se nahaja v rosi, dežji, snegu in vodah, ima trojni izvir: ali iz drobnih, s samim očesom nevidljivih živalec in rastlinic, in pa iz prstenega prahii; vse to v podnebju primešano dežju itd. dela tako imenovani krvavi dež.
Prečudne so poti, po kterih se razodeva vsegamo-gočnost Božja; kratkovidni človek ima dokaj težav, predno pride do pravega spoznanja. Roka pa, ki ga pelje do tega spoznanja, je nauk. Zato blagor temu, ki se uči in potem pravo more ločiti od napčnega.
*) Tudi alge spadajo v vrsto brezlistnih in brezcvetnih rastlin. VeČina rastlin po vodah in skoraj vse morske rastline so brezlistne in brezcvetne. Morske alge ali tako imenovani morski mahovi so navadno najlepše rdeči ali zeleni.        .