Literarna zgodovina narodnega gospodarstva. Izbrani eseji. Spisal P. L. Tuma. Stari rek. (Dalje.) V nekaterih teh teokracijah je duhoyniška kasta fizično ia raoralično prevladala vse druge in ni nam težko umeti, da so te dežele najkonservativneje in se zato tudi z največjo vnemo in srditostjo zapirajo proti vsakemu vplivu od zunaj. Tak tip je tibetska državniška organizacija. Kjer pa vidi glava skupine svojo edino nalogo v obvarovanju tradicije, ki se brez težav prenaša ustno od enega pokolenja na drugega, tam se razen redkih zapiskov zgolj tehnične vsebine ni mogla razviti nobena samostojna ali pomembneja Iiteratura. Drugi in za nas važneja ljudska skupina starega veka je oni svet, ki nam je znan pod imenom antike: to so bujne filozofske Atene in vojaški, svet obvladujoči Eim. Stari Grki se nam zde eden najkrasnejih narodov zgodovine. Pričeli so tudi ooi s strogo teokratsko organizacijo, ali njih vera je bila nekaj človeku izredno blizega. Kakor jim je ustvarila božanstva bujna fantazija pesnika Homera, tako je bila na njih yera nekaj razumu podrejenega — zato je tudi takohitro in lahko zmagal posvetni element nad cerkvenim — in po drugi strani je odgovarjalo umetniškemu razpoloženju njih duše. Do Hezioda, okolo 800 let pred Kristom, je bila državniška struktura Grkov strogo teokratična. S Talom (620- 550 pred Kr.), euim izmed sedmih grških modrijanov, se prične razvijati abstraktno premišljevanje. Peto stoletje pred Kristom pomenja za Grško dobo prosvetljenja. Kjer je zmagal um nad tradicijo. Tuintam prodere še stari duh in žanje svoje triumfe: pobožni vernik Sokrat je obsojen brezbožja in izpiti mora zato strup, ali pričenši s Talom je zmagala do Platona vendar teologija nad teologijo; yera brez kritike se je morala umakniti pozitivnemu znanju. Iz estetično-filozofskega zrna stare grške teokracije se je razvila polagoma veda astronomije, fizike, matematike in iz slednje zlasti geometrija, ki je veljala dolgo kot nekaj najbolj pozitivnega, s čemur se mora pečati človeški um. Nič več ni dajala znaSaja grški strukturi duhovništvo in cerkev; na to mesto so stopili njeni posvetni misleci. Novo sredotočje je postala država in kar je z njo v zyezi: ustaye, socialni organizmi, vzgoja. Vaakdo, ki se je zanimal na Grškem za socialno yprašanje, je govoril in pisal o — idealnih državah. Stare teokracije so smatrale kot srojo najvišjo nalogo, da ohranijo stvari take kakor so; grški filozofje so jih hoteli premeniti v smislu svojih utopičnih projektov in 6e ne gre mirnim, postavnim potom, magari s silo  kakor je dolgo upal Platon, da izvede ta ali oni knez grških državic njegovo idealno državo v praktično življenje. Izhodišče pri tem vprašanju so jim bila zgolj etična načela in največ svojega časa so posvetili pravičnosti, ker so jo smatrali za temelj dobri državni organizaciji. Podlaga državniške umetnosti bodi stvarno znanje — odtod znani Platonov izrek, da ne bo prej konec nesrečam in nezgodam, dokler ne bodo vladarji sami filozofi edini vladarji. Pokolenje in imetje je nekaj brezpomembnega — znanje in osebne vrline so edini faktor, ki smemo po njem ceniti človeško vrednost. Ce hočemo na kratko karakterizovati vse to stremljenje, potem nam je bo oznafiiti kot hrepenenje po harmonično umerjenem življenju, ki je njega smoter splošna blaginja vseh državljanov. Literarno so razpravljali o gospodarskih vprašanjih torej ne kot samonamen, ampak v toliko, kolikor je sodilo v okvir take idealne države. Kakor so se imeli vsi privatni interesi podvreči splošnosti, tako ima tej služiti tudi ekonomija. Platon (429—347 pr. Kr.) nam je prav karakterističen pojav. časi, v katerih je živel ta mož, so bili na Grškem kaj burni. Peloponeške vojne, rivalstvo s Šparto, atenski zofisti in notranji strankarski prepiri so zastrupljali vse javno življenje, in tako ni čuda, če ni nastopil samo kot filozof, ampak tudi kot prvi grški reformator. Mnogo izkušenj, ki si jih je nabral na mnogoštevilnih potovanjih, kjer je imel priliko seznaniti se z raznimi tedaj znanimi filozofskimi šolami, tako zlasti v Megari z Evklidom, v katerega megarski šoli so gojili še vedno staro Ksenofonovo eleatsko filozofijo, in njegov stik s Pitagorejci so mu razširili obzorje ia ko je prišel s štiridesetim letom v Ateue nazaj ter ustanovil svojo akademijo, se je v resnici potrudil zbrati vse te svoje izkušnje in misli v enoten zistem »Piliteje". Vse stremljenje mu je bilo seveda, času primerno, idealna država kot praktično uresničenje ideje o dobrem. Ta smoter se mu je zdel tako visok in edino sposoben, da privede človeštvo do splošne telesne in duševne blaginje, da mu je hotel absolutno podvreči vsak privatni interes. Skupnost imetja in žene se mu je zdela v ta namen kot eden kardinalnih predpogojev. Tako je bil Platon prvi teoretični komunist. Ali ta smoter je tako vzvišen, da ga nikakor ni mogoče doseči brez žrtvovanja velikega dela človeštva. Borba in delo za vsakdanji kruh odteguje meščane od te visoke poti; zbuja jim dobičkaželjnost in pohlepnost — zato je treba tisti del državljanov, ki naj bodo nositelji in borilci take idealne države, ekonomsko odtrgati od vseh skrbi za vsakdanje telesne potrebe. Produkcijo morajo opravljati sužnji in tujei, da se more posvetiti elitno meščanstvo zato edino in docela javni službi. Materialne skrbi so mu nekaj nevrednega za vsakega prostega človeka. Ponižujejo mu duha in jemljejo telesu najboljše moči. (Dalje.)