Za poduk in kratek čas. Pravljica o kovači. Zivel je avoje dai kovač, ki je bil precej močae postave. Noč in daa je pridao tolkel po železi v kovačaici, da mu je pot po obrazi tekel, ia ai je torej v resnici .,v potu svojega obraza" krah alužil. Nekega dae pride h kovaču raztrgaa berač, kateremu je le iaalo cuaj pokrivalo suho telo. Kovaču se revež v arce usmili ter rau poda edini svoj plašč, misleč, saj ai bodem lahko dragega zaslužil. Dragi daa pride h kovaču sam nebeaki aagelj iamupravi: Ne ustraši se me, zakaj jaz sem aagelj iz aebea ia ti porocam v imeau aamega Boga, da ti je dovoljeao ai tri reči izvoliti, katere koli hočeš, ia sicer zato, ker si iz ljubezai do Boga ubogemu beraču ediai svoj plašč podaril. Prestrašeai kovač dolgo premialjuje, kaj bi si izvolil. Ej, nebeaa ai leliko ae tako zaalužim, pravi sam pri sebi, uže vem kaj ai bočem izvoliti. Naposled reče aagelju: prva re6 bodi piščalka, da kedar bodeai piskal, bode vse plesalo tako, kakor bodem jaz botel; druga reč bodi ta: kdor bode se usedel aa oao klop pri ateai, ta ae bode mogel prej uatati, dokler mu ne dovolim; tretjič pa aočem imeti tako vrečo ali žakelj, da komur bodem ukazal, ta bode moral vanj emukaiti. Angelj nm da te reči ia pravi: vse se ti bode po volji godilo, ia se povrac v aebeaa, Cez aekoliko ča8a pride po kovaea smrt. ,,Ljuba 8mrt, pravi kovač, le malo počakaj, da grem od svoje žeae slovo vzet." Smrt privoli; kovač pa gre v liišo. vzame piščalko ia začae piskati — 8mrt pa pleaati. Ko je uže amrt ae raorala dolgo sukati, začue prositi rekoč: „0 ljubi mož, nebaj piakati, saj ne bodeai aikoli več aa tebo mislila, marveč te večao na svetu pustila". Kovač je nebal piakati, arart je pa bežala v naglem diru aaprej. Čez maogo let pa pride po kovača siartajak. ,,No, znieaoj bodeš pa šel, saj ai uže dosta let aa zemlji preživel". Dobro, pa le malo ae uaedi na oao lt> klop, aaj si se gotovo utrudil od dolgega pota, pravi kovač, jaz pa bodem ta čaa od svoje žene slovo jemal. Ko ae je smrtajak usedel, pravi kovač smejajo: no, sedaj pa le sedi! Čez nekaj časa je hotel smrtnjak nstati pa ui mogel. Milo začao prositi rekoč: „0 ljubi iaož, dovoli mi zopet ustati, saj ae ne bodom aikoli več zmeail za te". Dovoli mu kovač zopet ustati, ia amrtajak jo pobriše naprej kolikor so ga pete aesle, nezmeaivai se aikedar več za kovača. Ko se je kova6 uže zelo postaral ia iiael osivelo glavo, so prišli aeki daa aami rogati pekleašeki po njega. Kar mahoma so ga hoteli zgrabiti, pa oa jih. prosi rekoč: le toliko časa počakajte, da bom jaz od avoje žene slovo vzel, tečas pa pojdite le na ono črešajo, ki je zelo polaa, in se dobro aazobljite firešeaj. Hndiči spležejo aa črešnjo, kovač pa priaese iz hiše vrečo in zakriči: hajdi noter! ia kakor bi trenil ao hudiči bili v žaklji; kovač jih dobro zaveže, vzame aajtežje kladivo, in tako neuamiljeno udriha po ajia, da cvilijo ia tulijo, da je groza. Sledajič se žakelj pretrga, ia hudiči jo drugza drugira pobrišejo ven in hitijo aazaj v pekel, kakor bi jih veter aeael. Več sto let je kov&č potem živel na zemlji. Koaečao ae je ailno naveličal tega zemeljskega življeaja ia je skleail sarn se podati na drugi avet. Premišljeval je, kam bi ae podal? V nebeaa se ni npal iti, ker si jih ai ^izvolil", v pekel bom šel gledat, je rekel, kako 8e tam godi. Ko pride pred pekel, potrka a kladivom na pekleaaka vrata. Knialu pridejo hudiči odpirat, pa zagledavši kovača, ki jib je aekdaj tako strašao tolkel, a silaim krikom zaloputaejo vrata uazaj ia tišijo tako močao aa nja, da jim kremplji vrata predrejo in zuaaj vea prilukajo ; a kovač iim a kladivom vse aohtove zakrivi ia zabije. Ker v peklu aič ai opravil, se je proti aebesom podal. Prišedši pred aebeaka vrata, potrka eakrat, dvakrat s kladivom. Sv. Peter, oebeski vratar, mu pride od- pirat. ,,Po kaj si pa prišcl gori k aarn, mu pravi vratar, ti aiiaaš nobeue pravice do aebes, 8aj nisi hotel si jili izvoliti; le poberi se kamor bočeš, tukaj ue opraviš nie"." S solzaimi očrni prosi kovač rekoč: ,,Ako uže ae smcm aoter lti, vsaj malo aaj poglcdani v aebeaa. Ko mu sv. Peter nekoliko vrata odpre, pogleda kovač po uebesib, pa zapazi aa nekem sedeži avoj plašč, katerega je bil aekdaj beraču podaril; urao smukae v aebesa ia ae usede aa svoj plašč. Sv. Peter ga jo vea goail, pa kovač ai hotel iti rekoč: tukuj imaai sedaj pravico biti, ker na svojem aedira, — iu je ostal v aebesib. Dragotiuovič. Smešuica 45. Na meataem plesišči je gospodičaa jezičaa pikuola aekega trdaega aotarja: ,,zakaj pa so ae žeaite, ali so ao upate jedae žeaako prerediti?" Notar jej pa posojeao dobro vrao relcoč: ;,kakor ao aedaj iaestae gospe, bi se upal prerediti tri pa oblačiti pač aiti jedae ac."