

Prirodopis

za meščanske šole.

Sestavil

Ivan M a c h e r,

c. kr. profesor.

II. stopnja.

S 1 O 0 slika m i.

Kot učna knjiga obče pripuščena z razpisom c. kr. ministrstva za bogočastje in
nauk z dne 14. marca 1907, št. 4171.

Cena. vezani ls n j i g i — Iv.

30^4-3 44

V Ljubljani, 1907.

Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.

f  •*



Vsebina.

A. Živali.

B. Rastline,

a. Prostolistnice.

Stran

1. Metuljnice.102

2. Rožnice.104

3. Koščičasto sadje.105

4. Pečkato sadje.107

5. Lipe.109

6. Klinčnice.110

7. Križnice.112

8. Zlatičnice.114

9. Kobulnice.116

b. Zrastlolistnice.

10. Bučnice.118

11. Košarice.120

12. Kovačniki.123

13. Ustnatice.124

Stran

14. Razhudniki.126

15. Srholistnice.127

c. Brezvenčnice.

16. Mačnice.129

č. Enokaličnice.

17. Perunike.134

18. Lilije . ..136

19. Trave.137

d. Golosemenke.

20. Iglasto drevje.140

e. Brezcvetnice.

21. Praproti.141

22. Glive.143

C. Rudnine.

I. Kameni.

1. Soli.145

2. Pasoli.146

3. Mastniki.149

4. Trdci.149

5. Prsti.152

II. Kovine in rude.

6. Kovine.153

7. Žveplene rude.155

8. Kisikove rude.157

III. Vnetnice.

9. Vnčtnice.

IV. Hribine.

10. Iiristalaste usedline . .

11. Gromače.

157

158

159

A. Živali

I. V" r e ten ča rj i.
a. Sesalci.

1. Opice.

Orang-utan (d er Orang-Utan)  pomeni v malajskem jeziku
divji mož.  Mladiči so po svojem stasu podobni človeku, posebno
po okrogli glavi in naprej obrnjenih očeh; pozneje se pa lične kosti
podaljšajo v grd, živalski gobec. Živi v vlažnih, toplih pragozdih na
otokih Borneo in Sumatra ter prebiva le v gostih drevesnih vrhovih,
dasi je skoraj l'5m  dolg.

Orang-utan je izvrsten plezalec.  Njegovi sprednji udje so
podobni človeški roki, samo da so vsi členi, tudi oni na palcu, znatno
podaljšani in jako pripravni, da objamejo in čvrsto oprijemljejo veje.
Proste gibljive palce ima žival tudi na zadnjih nogah,  zato ji
rabijo tudi ti za oprijemanje in plezanje, in to tembolj, ker je podplat
poševno navznotraj obrnjen in jako pripraven, da se oprijemlje z njim
vej ali ovijalk.

Njegovi sprednji udje so 1 m do l‘2m  dolgi in zaraditega
pripravni, da poseže orang-utan nadaleč, bodisi ko pleza po daljnih
vejah, bodisi ko si trga hrano. V zgornjem delu života, posebno pa
v sprednjih udih, ima čvrste mišice. Dobro razvite ključnice so tudi
rokam v večjo oporo.

Ker donaša hrano z rokami v usta, ne potrebuje dolgega vratu,
da bi posegal na tla ali se iztezal z njim po drevesih.

Orang-utan se sicer vzdigne na svoje slabe noge, toda stopa pa le
na njih zunanji rob; zaraditega je na tleh silno neokreten. Naslanjati
se mora pri hoji na dolge roke, ali oprijemati se debel, ali rabiti

Mach er, Prirodopis II. 1

2

palico. Tudi mu ni treba, da bi se trudil po zemlji, ker ga hrani drevje
s svojimi plodovi in ker najde tudi v pazduhah listov zadosti vode.

Hrani  se z mladim listjem, s sočnimi mladicami in z razno¬
vrstnimi plodovi; ropa pa tudi po gnezdih in lovi ptice. V zgornji
in spodnji čeljusti ima 32 zob kakor človek, in sicer 8 sekavcev,

Slika 1. Orang-utan.

4 močne očnjake in 20 topogrbastih kočnjakov, ki z njimi melje
mešano hrano. Tako zobovje imenujemo popolno in stisnjeno,
ker so zobje trojne vrste in brez škrbin.

Vse telo razen obraza, ušes, stopala in dlani pokriva rdečkasto-
rjava, dolga dlaka, ki se ujema z barvo lubja na gozdnih drevesih
in ki posebno dobro varuje neoborožene mladiče. Na hrbtu, na

— 3  —

plečih in na lehteh je ta dlaka posebno dolga ter pokriva žival kot
deževni plašč. To je tudi potrebno, ker v teb krajih dežuje skoro
vsak dan. Dlaka na podlehteh leži navzgor proti komolcu, zato se
voda lahko odtaka, ker se sede drži žival z rokami vedno kake
višje veje.

Vse se boji njegovih krepkih rok in močnih zob, le gavial in
pisani kravoses ga semintja napadata, toda orang-utan je navadno
zmagalec. Njegovega groznega glasu ali rjovenja se boje vse zveri
v pragozdu. Najbrže jači svoj glas s tem, da napolnjuje goltno vrečo
z zrakom. (Primerjaj z glasilnima mehurjema zelene žabe!) Človeka
napade le, ako je ranjen.

Samica ima vsako leto po enega mladiča, ki ga neguje z vso
blagosrčnostjo in ga pogumno brani sovražnikov. Sploh opazujemo
pri vseh opicah zelo veliko materinsko ljubezen. Vsak večer si
zmaši orang-utan gnezdo iz vej in listja v kaki rogovili, kjer
prenoči.

Slika 2. Rjavi vriskač.

1 *

4

Podobna opica je gorila,  ki živi po gvinejskih gozdih v zapadni
Afriki. Zraste do 1 3 / 4  m ter je sploh največja in najbolj divja opica.
Druge afriške opice so zelena morska mačka  in brezrepa turška
opica ali magot.  Ta živi v večjih družbah v severni Afriki in tudi
na gibraltarskih pečinah kot zadnji ostanek evropskih opic. V Afriki
bivajo po gorah in pečinah velike, repate, psoglave in odurne opice,
pavijani,  ki so jako zvite, potuhnjene in divje živali z velikimi ustnimi
mošnjicami.

Rjavi vriskač  (der rote Briillaffe) živi združno po južnoameriških
pragozdih. Njegov glas, ki ga tudi jači z glasilnim mehurjem, je otožno
rjovenje; pogosto se dere in vrišči vsa družba, tako da se razlega daleč po
gozdu. Vriskač ima v vsaki čeljusti po 6 kočnjakov, torej skupaj 36 zob.
Prav tako zobovje imajo tudi druge ameriške opice. Razen tega imajo
vse ameriške opice širok nosni pretin in zaraditega nastran obrnjene
nosnice in dolg, na koncu gol rep, ki se z njim oprijemljejo ali ga
ovijajo okoli vej ter vise na njem.

Opice imajo človeškemu podobno telo. Na sprednjih udih imajo
roke, zadnji udje so pa pretvorjeni v noge prijemalke. Navadno
imajo vsi prsti ploščate nohte. Oči so obrnjene naprej, zobovje je
popolno in stisnjeno ter je podobno človeškemu. Dobri plezalci so,
ki uživajo rastlinsko ali mešano hrano. Žive združno po toplih krajih.

2. Prhutarji.

Uhati netopir (die Ohrenfleclermaus)  se nahaja skoro po
vsej srednji Evropi. V mraku in ponoči leta sam ali paroma po
vaseh, po vrtovih in svetlih gozdih, podnevi se pa skriva po raz-
sedenem skalovju in po drevesnih duplih. Zimo prespi po kleteh,
po jamah in rovih, kjer se obeša na krempeljce zadnjih nog, pokriva
telo z letalno mrenico kot s plaščem in visi z glavo navzdol. Zgodaj
spomladi se prebudi. Loveč žuželke leta vegasto, precej nizko, ter
se oglaša pogosto s čvrčečim glasom. Telo je približno 1 / 2  dm dolgo,
sivorjavo (varovalna barva!), miši podobno. Sprednji udje imajo
posebno podaljšane prste in dolge spodnje lehti, a zadnji udje so
kratki in prsti na njih so oboroženi z ostrimi kremplji. Z razprostrto
golo, tanko mrenico, ki objema tudi rep, meri skoraj 1 / i  m. Zaradi¬
tega leta ta netopir tako dobro. S kaveljčastimi kremplji na palcih
sprednjih udov se plazi okorno po tleh. Svoj plen zavoha ali ga
dovedejo do njega preobčutna, silno dolga, gibljiva ušesa (lovke za
zračne valove!), ki so zavarovana z zaklopnicami (zakaj?). Oči so

5

majhne, na nosu nima kožnatih krpic. Ulovljeni plen hitro pozoblje
s špičastimi zobmi. Napada tudi večje žuželke, ker ima velike in
močne očnjake.

Slika 3. Uhati netopir.

Uhati netopir je jako požrešen, zato je tudi silno koristen.
Pokonča zlasti nešteto število muh, hroščev in nočnih metuljev.
Poleti skoti samica enega mladiča, ki ga hrani z mlekom in ga
nosi s seboj, dokler ne more sam prhutati.

Njegovi sovražniki so sove, kune, dihur in mačke.

K domačim prhutarjem spadata navadni netopir in podkovnjak
(die Hufeisennase), ki ima na nosu podkvi podoben krpast izrastek. Pre¬
brani se kakor drugi naši netopirji, vendar so ga že zalotili, ko je pil
manjšim sesalcem kri. V velikem številu prespi zimo po kraškib jamah,
tesno drug poleg drugega. Nekoliko večji je južnoameriški vampir  (der
Vampir), ki je žuželke in sočne plodove. Večkrat napade govedo in druge
živali, se prisesa nanje in jim pije kri. Tudi na spečega človeka sede
včasih. Ali rana, ki jo napravi, je neznatna in ni nikakor nevarna. Vampir
torej ni tako strašen krvopivec, kakor se pripoveduje o njem. V Vzhodnji
Indiji in na Sundskih otokih živi družbeno leteči pes ali kalong
(der fliegende Hund oder Kalong), ki je veveričine velikosti in ima psu
podobno glavo. Ponoči se zbirajo kalongi na sadnem drevju ter delajo
mnogo škode. Žro pa tudi manjše živali. Domačini jih jedo.

V čem se ločijo prhutarji od ptic?

6

Prhutarji so manjši sesalci s krepkejšimi sprednjimi udi. Gola
letalna mrenica veže sprednje ude razen palca, se razvija ob strani
telesa do prstov zadnjih nog in objema navadno tudi rep. Špičasto
zobovje imajo ter se večinoma branijo z žuželkami, ki jih love leteč.
Ker so nočne živali, posebno dobro slišijo, vohajo in čutijo. Domači
prhutarji prespe zimo v skrivališčih.

3. Žužkojedi.

Jež (der Igel).  Solnce je zašlo za gore, ptice po gozdu so
utihnile. Pod grmom je nekaj zašumelo med suhim listjem. Jež, ki
je prespal najlepši solnčni dan v luknji pod korenino ali pod kupom
suhljadi, je pricapljal iz svojega ležišča. Opazimo ga šele ko je pred
nami, ker ga dobro skriva prstenorjava barva. Ko nas opazi, hoče

pobegniti, a lahko ga
je ujeti, ker ima kratke
noge in mora vzdigovati
dolge podplate,  ki
stopa nanje. Ko jež
vidi, da mu ni več re¬
šitve, se zvije v klopčič
in bodice, ki pokrivajo
njegov hrbet, strče na
vse strani. Marsikateri
lovski pes si je že ranil
svoj nos in gobec, ker
je hlastnil prehitro po
klopčiču. Prav tako se opeče na ježu tudi mlada lisica. Izkušena
stara lisica pa vali klopčič v bližnjo vodo, kjer se hitro razvije.
Sedaj je seveda jež izgubljen, ker nima na glavi in spodnji strani
strčečih bodic. Vira se pa jež nikdar ne ubrani, ker mu ta zasadi
svoje ostre kremplje skozi bodičasto kožo. Ako se prevrne jež čez
skalo, se takoj zvije v klopčič in bodice zmanjšajo udarec. Glava je
podaljšana v rilcek, ki ima občutljive dlačice. Večje oči ima nego
njegov sorodnik krt, zato dobro vidi, če niso noči pretemne. Še bolje
sliši in voha. Sicer bi tudi ne mogel priti do svoje hrane, ker se
ne more plaziti po rovih zaradi bodičaste kože, in ker je tudi pre¬
počasen, kakor podplatarji sploh. Ako mu pogledamo v odprt gobček,
vidimo vse polno samih špičastih zob. Z njimi lahko zoblje žuželke

Slika 4. Jež.

7

in črve, svojo poglavito hrano. S svojim mokrim nosom zasledi in
zasači tudi miši, žabe, kuščarje, kače, polže in drugi mrčes. Ako
ne dobi dosti te hrane, se loti tudi sadja. Gadov pik mu škoduje
le tedaj, če ga je pičil star gad,
ki je imel veliko množino strupa.

Zato se jež gada ne boji in jih
požre mnogo z glavo vred.

Ko začne padati listje z
dreves, izkoplje jež z močnimi
kremplji globoko jamo in nanosi
vanjo listja in mahu. Smešno je
gledati, kako to dela. Valja se

namreč po listju in mahu. Kar se je nabodlo na bodice, nese v svoje
zimsko stanovanje. Ko nastane mraz, se zvije v klopčič in spi ne¬
pretrgoma do spomladi, kakor bi bil mrtev. Seveda izgubi v dolgi
zimi mast, ki jo je nabral jeseni v svojem telesu.

Mladi jež se da lahko udomačiti in je jako šegav in zabaven.
Pogosto ga imajo po kmetiških hišah, da lovi miši in ščurke. Ker
pa ponoči vedno dreplje okoli in razširja neugoden vonj, se ga človek
kmalu naveliča. Vobče je jež jako koristen, dasi zadavi ponoči včasih
tudi kako ptico. Poleti skoti samica tri do šest mladičev.

Razen krta  so njegovi sorodniki razne rovke  (die Spitzmause).
To so majhne, mišim podobne živalce z dolgim rilčkom in igličastim
zobovjem. Hranijo se z žužki in s črvi, ki stikajo za njimi ponoči po
luknjah, grobljah in tudi po krtovih rovih. Psi in mačke jih pač preganjajo,
pa jih ne jedo, ker diše po pižmu ali mošku.

Žužkojedi  so majhne, podzemne ali ponočne živali, ki se
hranijo z žužki in manjšimi živalmi. Glava je podaljšana v rilček,
zobovje je špičasto, stopajo pa na podplate.

4. Zveri.

Lev (der Ldwe)  se nahaja v Afriki ter po večjem delu zapadne
in južne Azije. Poprej je živel tudi v Palestini in celo na Grškem.
Odkar se je pa izpopolnilo strelno orožje, ga je vedno manj celo v
Aziji in v severni Afriki; le v srednji Afriki ga je dobiti še v večjih
družbah. Najrajši biva na odprtih, z grmičevjem porastlih poljanah.
Njegova prstenorumena barva se dobro ujema z barvo tamošnje
zemlje (puščava ali stepa) in ga dela nevidnega.

8

Mogočna, do 1 m visoka žival je to. Truplo je vitko, lepo
oblikovano in ima silno moč. Glava je sicer velika, pa lepa. Po
širokih prsih in plečih krasi samca obilna griva, čez 1 / 2  m dolgi rep
ima na koncu šop daljših dlak in v njem skrito roženo ost. Samica,
ki nima grive, je močno podobna domači mački. Zaradi lepih telesnih
lastnosti, dostojnega nastopa, drzne srčnosti in silne moči je že od
nekdaj «kralj med živalmi*. Ker je nočna žival, leži podnevi v izkopani
globini ali v goščavi. Sele pod noč zapusti svoje ležišče ter plaši
in bega z grmečim rjovenjem svoje lovišče. Opice se poskrijejo v

Slika 6. Lev.

vejevje, manjše divje in domače živali utihnejo, antilope in zebre
pa beže bliskoma čez drn in strn. Otovorjena kamela se trese od
strahu, ne sluša več svojega vodnika in pobegne. Celo konji se plašijo
in uhajajo, najpogumnejši lovski pes cvili in se drži svojega gospo¬
darja, ki pa mora biti res junak, da ne izgubi poguma, dasi je
oborožen.

Ko je vse tako zbegano in preplašeno, je lahko loviti, posebno
po afriških stepah, kjer lovi več levov hkratu in tako drug drugemu
doganja plen. Po gozdih živi lev paroma. Ponoči se priplazi do

9

selišč, preskoči ograjo in pograbi ovco ali govedo. Močan je tako,
da ubije žival z enim udarcem svoje tace in ji pregrize z grozovitimi
zobmi hrbtenico nad vratom. Svoj plen nosi v gobcu po uro daleč
in ga požre na varnem kraju. Tako povzroči en sam lev na leto po
štiri do pet tisoč kron škode.

V krajih pa, kjer ni naselbin in domačih živali, se skrije lev
v goščavo v bližini kakega studenčka in pričakuje leopardov, antilop,
gazel, zeber in drugih živali, ki prihajajo na vodo. Skokoma plane
na svojo žrtev. Ako se mu skok ne posreči, ga ne ponavlja, to pa
le zaraditega, ker dobro ve, da ne more dohiteti brzonogih antilop
in zeber.

Za tak lov je sposoben lev kakor navlašč. Močan je in
okreten, velike, ostre kremplje lahko skrči po volji, ter ima mačje
zobovje s strčečimi očnjaki in z velikimi derači. Dobro sliši, ker ima
pokončna ušesa, izvrstno voha, posebno proti vetru in vidi tudi
ponoči, ker se mu razširi zenica kakor mački. V tmini si pomaga
tudi z občutljivimi brki. Človeka lev redkokdaj napade, ako ga ni
poprej razdražil in ako ni posebno lačen. Ako mu človek pogumno
in srepo gleda v oči, lev kmalu pobegne, če se je pa navadil na
človeško meso, je jako nevaren. Levinja skoti v kakem brlogu po
dva do tri mladiče, ki so jako podobni domači mački. Samec
dobi grivo šele tretje leto. Mladič se da ukrotiti in se nauči
marsičesa.

Sorodni leopard ali panter  (der Leopard oder Panther) je le
malo čez 1 m dolg. Rdečkastorumen je, spodaj bel, na vsaki strani ima
pa več vrst okroglih lis, a vsaka je zložena iz treh do šestih črnih peg.
Drzen ropar je, ki spretno zalezuje opice, antilope, ptice in drobnico,
včasih pa napade tudi človeka. Nahaja se tam kakor lev, samo da je
razširjen v Aziji tudi po Sundskih otokih. Največja in najnevarnejša
mačka je pa tiger  (der Konigstiger). Okoli 2 m je dolg in rjastordeč
s povprečnimi črnimi progami. Jako dobro ga skriva ta barva, ko preži
po zarastlih bregovih Vzhodne Indije na svoj plen. Silno je krvoločen in
tudi človeku nevaren. Po gozdih vroče Amerike prebiva prekrasno pisana
mačka jaguar  (der Jaguar), ki napada domače živali in dostikrat tudi
človeka. Zaradi lepega krzna jo strastno preganjajo. Med drobnico dela
veliko škode puma  (der Silberlowe), ki biva po vsej Ameriki. Po evropskih
velikih gozdih, n. pr. po Karpatih, semintja tudi pri nas, živi ris (der
Luchs), ki je rdečkastorjave dlake s temnimi lisami. Na koncu ušes ima
šopek črne dlake. Bolj pogosto se pa nahaja po onih krajih divja
mačka  (die Wildkatze), ki je nekoliko večja od domače. Sivkaste

10

dlake je, s temnimi povprečnimi progami. Košati rep ima temne obročke.
Ris in divja mačka živita po drevesih in grozno gospodarita med div¬
jačino.

Oglej si te živali po menažerijah in muzejih ! Katere mačke žive
v Evropi, v Afriki itd.?

Zveri mačjega plemena  so prave roparice. Krepke živali
so, iztegnjenega, vitkega telesa in okrogle glave, s posebno dobrim
vohom, sluhom in vidom. Kot orožje jim rabijo ostri kremplji in
zobje. Vse mačke so ponočne roparice, ki ne marajo rastlinske
hrane. Večina jih živi v vročili krajih.

Lisica (der Fuchs)  je med našimi gozdnimi zvermi najbolj
znana in najbolj na slabem glasu. Pretkana je, zvita in muhasta,
da ji ni para. Vsako delo, vsako stopinjo poprej premišlja in pre¬
udarja, nikdar ni v zadregi, v najhujši stiski si ve še pomagati.
Sploh je na glasu kot prevejana tatica, ki dela škodo lovcem in
gospodinjam. Lisica je pa tudi ustvarjena za tatvino in sleparijo.
Rjavi kožuh ji je namešan s sivo dlako, na prsih je bela, po trebuhu
sivkasta. Izpreminja pa barvo po letnem času; vedno je taka, da
jo težko ločiš od listja, trave in zemlje. Povsod se dobro skrije, v
jeloviiii, v hosti, na polju, v pustini in na skalnatem svetu.

čute ima izvrstne.  Voha tako dobro kot pes, vidi pa
bolje od njega. Pod čelom se ji svetijo bistre oči s podolgasto
zenico, ki se razširi v mraku. Zato ponoči dobro vidi kakor mačka
in hodi navadno tudi le tedaj na lov. Le če se ji ni bati ljudi in
psov, lovi tudi podnevi. Z občutljivimi brčicami ob zgornji čeljusti
zalezuje tudi v največji tmini svoj plen.

Tanke in kratke noge nosijo šibko in gibko truplo tako tiho
in rahlo, da se priplazi do najopreznejših živali ter skoči potem
nanje kakor mačka. Navzlic šibkim in kratkim nogam pa teka
vendar hitro in vztrajno, privzdigujoč in rabeč pri tem metlasti rep
za krmilo. Navadno in kadar ni nevarnosti, pa vlači rep za seboj.
Plava dobro in si zna tudi v močvirju pomagati naprej. Pripleza
celo na drevesa, če ne stoje prepokončno. Hitrejšemu psu odnese
pete, ker lahko hipoma menja smer zaradi gibke hrbtenice, švigajoč
zdaj na desno, zdaj na levo.

Široka glava se hitro končava v dolg, špičast gobec. Zobovje
je popolnoma podobno pasjemu (I. st., str. 8).

Med koreninami starih dreves si izkoplje z močnimi kremplji
sprednjih nog svoje stanovanje. Da pri preteči nevarnosti laže uide,

11

vodi v lisičino več vhodov. Po goratih krajih ima lisica tudi več
stanovanj, ki jih menjava, kakor se ji zdi bolj priročno ali varno.
Kaj rada se naseli tudi v prazni jazbini. V svojem stanovanju je
vedno varna pred vročino, dežjem, viharjem in mrazom. Tu skoti
spomladi 5 do 8 slepih mladičev, ki jim je zelo skrbna mati.
Odzačetka jim donaša le samec hrano, ker jih starka skoraj nikdar
ne zapusti. Ako čuti nevarnost, jih prenese v gobcu na varen kraj.
Pred lisičino se igrajo mladiči na solncu kakor mlade mačke. Oba
jim pa pridno donašata hrane. Ko slečejo prvo volnasto obleko, dobe
pravo dlako ter poizkušajo že sami loviti in krasti. Na jesen se
razidejo in skrbe potem sami zase. Za družbo sploh ne marajo.

Slika 7. Lisica.

Nobena zver se ne more meriti z lisico glede duševnih zmož¬
nosti. Previdno se plazi na lov; najmanjšo stvar porabi, da se
skrivoma in nevidno približa plenu. Kolikokrat bi jo zasačili lovci
ali psi, da ni tako prekanjena in zvita. V najhujši nevarnosti ne
izgubi glave. Potrpežljivo in nepremično čaka po cele ure na svojo
žrtev, dobro vedoč, da ji ne uide. če se pa čuti varna, je predrzna
in krvoločna, da mori in razsaja med divjačino in kuretino celo
podnevi. Preveč je tudi prevejana, da bi se kar nalahko ujela v
nastavljeno past. Samo izurjen nastavljač ji pride do kože.

Posebno rada lovi poljske miši. Če nanese prilika, zadavi
tudi mlado srno ter pograbi zajca in prepelico; splazi se pa često
na dvorišča, odkoder odnese marsikatero kokoš, posebno če ni blizu

12

psa. Po grmovju lovi ptice ter išče gnezda, da izpije iz njih jajca
ali da požre mladiče; pri vodi pa preži na gosi in race. V sili so
dobre tudi kobilice, hrošči, črvi itd. Jeseni obiskuje pridno sadne
vrtove in vinograde, ker se prav rada sladka s sadjem in z
grozdjem.

Pri vsem tem je lisica, če se ne pomnoži preveč, poljedelcu
bolj koristna nego škodljiva. Lovci jo silno sovražijo, ker dela med
divjačino mnogo škode.

Lisičje meso ni užitno, koža se pa pozimi še precej dobro prodaja.

Mlade lisice ni težko ukrotiti. Ko pa odraste, pobegne pri
prvi priliki v gozd. Ako se je prime steklina, prihaja kaj rada v
vasi in grize vse, kar ji pride nasproti.

Primerjaj lisico s psom in z mačko!

Najbližji sorodnik lisici in domačemu psu je volk  (der Wolf).
Velik je kot ovčarski pes in sivkaste, zgoraj temnejše, spodaj jasnejše
barve, ki ga dobro skriva. Svoj plen zasleduje in preganja, zato ima ostre
čute in visoke, hitre noge. Pozimi je tudi nevaren govedu, konju in člo¬
veku. Na Nemškem so ga iztrebili. Iz Hrvaškega prihajajo volkovi vsako
zimo v notranjske in kočevske gozdove. Mnogo volkov je še na Ogrskem,
v Galiciji, v Zalesju, največ pa na Kuskem.

Omeniti nam je še hiene  (die Hyane), in sicer progaste  hiene,
ki živi v severni Afriki in Arabiji, in lisaste,  ki je doma v južni
Afriki. Vse te zveri so pasje velikosti z debelo, grdo glavo. Sprednje
noge so višje od zadnjih in grivast hrbet je tudi višji, nego zadnji del.
Ponoči zoprno rjove ali se krohotajo ter iščejo mrhovine, ki jim je
glavna hrana. Sploh so pa to plahe, bojazljive živali, ki jih človek črti
brez povoda.

Zveri pasjega plemena  so vitke živali srednje velikosti,
ki gonijo ali zalezujejo svoj plen. Stopajo na prste in tudi na kremplje.
Gobec je dolg in v njem imajo popolno zversko zobovje. Zadnji koč-
njaki, grbači, so topogrbasti. Večinoma se hranijo z mesom, nekoliko
pa tudi z rastlinami.

Kuna belica ali domača kuna (der Hans-  oder Steinmarder)
se prišteva po vsej pravici k najdrznejšim, najkrvoločnejšim in naj-
spretnejšim roparicam. Mehko in gosto krzno sestoji iz dolge, redke
resaste dlake  in iz kratke, goste rumenosive podlanke.  Popol¬
noma se ujema to z barvo lubja po gozdnih drevesih, tako da se
žival dobro skriva. Še velika bela lisa na podvratku je ne more izdati,
ker drži glavo vedno navzdol. Gosta, topla dlaka jo brani tudi mraza

13

in dežja, čute ima jako razvite. Ušesa so široka, šliši torej dobro.
Z velikimi očmi in občutljivimi brčicami si pomaga ponoči, ko plazi

za plenom.

Truplo  je vitko, zleknjeno in gibko; skozi najmanjše luknje
in razpoke se splazi, prav tako tudi skozi največjo goščavo. Kjer
gre skozi ploščata glava, tam gre vsa žival. Sprednje noge so kratke
in prožne, zadnje daljše, prsti vseh nog so pa porastli z dlako.
Zaraditega in zaradi vitke hrbtenice se tako tiho in oprezno plazi
po drevju za plenom, da ji ne uidejo najbolj tenkočutne živali. Kako
pa tudi skače! Še veverica ji ne uteče. Pri skakanju rabi svoj dolgi
in kosmati rep za krmilo. Na kremplje ne stopa, ker jih drži neko¬
liko više, zato so vedno ostri in z njimi izvrstno pleza tudi po

Slika 8. Kuna belica ali domača kuna.

gladkem bukovem lubju. Zobovje je podobno mačjemu, samo da so
posamezni zobje še bolj špičasti. Gobec se široko odpira, zato lahko
napada tudi večje živali in odnaša v njem celo kurja jajca.

Kuna belica se kaj rada naseli v bližini človeških stanovanj,
po luknjali, duplih in grobljah. Skriva se rada po drvarnicah,
skednjih in svislih, kjer se zarije podnevi v seno in slamo. Ako le
more, se pritepe ponoči v kurnik ali golobnjak in ne neha prej,
dokler ni podavila vsega. Lovi pa tudi miši, podgane, domače zajce,
kuščarje in žabe; posebna slaščica so ji jajca in sladko sadje,
n. pr. slive in mehke hruške.

Kuno preganjajo, ker dela med kuretino dosti škode, še bolj
pa zaradi krzna, ki ima seveda le pozimi večjo vrednost in se drago
plačuje. Zasačene kune puščajo strahovit smrad iz dveh žlez pod
repom.

14

V mehkem gnezdu skoti belica 3 do 5 mladičev, ki jih dolgo vodi
in uči v skakanju in plezanju. Mlade kune se dajo udomačiti in so
jako šegave in zabavne živali. Po ves dan se igrajo in skačejo kakor
mlade mačke.

Primerjaj kuno z mačko!

Jako podobna ji je kuna zlatica ali gozdna kuna  (der Baum-
oder Edelmarder), ki je kostanjeve barve z lepo rumeno liso na grlu.
Prebiva pri nas po gozdih in hostah ter zalezuje mlade srne in zajce,
veverice, miši in razne ptice. Pozimi jo prižene lakota do ljudskih stanovanj,
kjer potem grozno gospodari med kokošmi. Love jo zaradi dragocenega
krzna; sirova kožica se plačuje od 25 do 30 K.

Strah vsej kuretini je pa nekoliko manjši dihur  (der Iltis), klima
krajši rep od drugih kun. Skozi kostanjevo, resasto dlako se sveti rumena
podlanka. Proti sovražnikom se brani s strahovitim smradom, ki ga
izpušča iz žleze pod repom. Brez koristi pa ni, ker je velik sovražnik
vseh miši in podgan; preganja tudi strupene kače. Dihur je silno trdoživ;
ni ga tako lahko ubiti. Kožica je dobra, le neprijetnega smradu ni
mogoče dolgo odpraviti. Drugi manjši sorodniki so podlasica  in večja
velika podlasica ali hermelin  (das Hermelin), ki se pri nas na¬
haja pogosto posebno po Notranjskem. Živali pozimi pobele (važnost!)
ter nam dajo dobro krzno. Največ in najboljših kožic prihaja iz Sibi¬
rije. Nekakšna vodna kuna je vidra  (die Fischotter), ki biva v luknjah
na obrežjih zarastlih rek in bregov. Ta ponočna roparica je večja, nego
njene sorodnice in popolnoma ustvarjena za vodno življenje. Glava je
ploščata, ušesa so majhna. Ušesa in tudi nosnice lahko zapira, da ne
gre voda vanje. Telo je gibčno, da lahko plavajoč izpremeni smer. Koža
izločuje mnogo masti. Ta se nabira posebno na resasti dlaki, ki leži na
gosti podlanki. Vidra se torej ne zmoči ter pozimi ne izgublja toplote v
mrzli vodi. Med prsti ima plavno kožico, krepak rep ji je pa izvrstno
krmilo. Tiho in spretno plava ter lovi ponoči ribe in druge vodne živali;
s tem dela mnogo škode. Udomačena se priuči, da lovi ribe in jih donaša
svojemu gospodarju. Vidrino meso ni posebno dobro, tembolj se pa

ceni koža.

Jazbec  (der Dachs) nima najbližjih sorodnikov, najlaže ga še

uvrstimo med kune. Skoraj 3 / 4  m  3« dolg in pokrit z dolgo, sivo, ščeti-

nasto dlako. Preko oči se vijeta dve črni progi. Ker je debelega in

zavaljenega trupla ter pravi podplatar, je precej neokreten. Ponoči pride
iz svoje luknje, ki si jo je izkopal z dolgimi, močnimi kremplji, ter išče
črvov, žuželk in manjših sesalcev. V slast mu pa gre tudi oves, ječmen,
koruza in tudi korenin ne zameta. Jeseni se jako odebeli ter je poln
masti. Ko nastane zima, si nastelje svojo jamo ter zaspi. Toda njegovo
zimsko spanje ni zelo trdno. Večkrat se prebudi in pride tudi pogledat

15

iz jame, če bo kmalu spomlad. Jazbece love s psi jazbečarji. Meso je
užitno, ali ležati mora par dni v tekoči vodi, da izgubi duh po divjini.

V čem je podoben jazbec medvedu, v čem prašiču?

Zveri kunjega plemena so srednje velike, pa silno okretne
in krvoločne roparice, ki zalezujejo ponoči svoj plen. Telo je vitko
in zleknjeno, noge nizke in skočne. Koža, ki je pokrita z gosto
dvojno dlako, nam daje cenjeno krzno.

Beli medved (der Eisbar)  je večji in močnejši od rjavega
medveda; 2 x / g  m je dolg in do 800 kg težek. Živi pa precej pogosto
po bregovih in otokih Severnega Ledenega morja ter se rad vozi
po plavajočih ledenih gorah in ploščah.

Dobro je zavarovan proti grozovitemu mrazu  v svoji
domovini. Dolga, debela, mastna (važnost!) dlaka ga varuje mraza,
in ker je dlaka tudi bela kot snežna odeja, mu je lahko približati
se svojemu plenu. Debela plast masti, ki se nabere pod kožo, ga
pa še najbolj varuje mraza kot slab prevodnik toplote. Ker ima
široke in kosmate podplate, mu je omogočeno gibanje po gladkem
ledu (večje trenje!). Po ledu hodi nekoliko neokretno, pa vztrajno,

Slika 9. Beli medved.

16

varno in tiho. Noge ima močne, tace velike in med prsti plavno
kožo. Zato plava izvrstno in se spretno potaplja, tem bolje, ker je
zaradi velike množine masti manjša tudi njegova specifična teža.
Sploh je med čveteronožnimi živalmi najboljši in najvztrajnejši
plavalec.

Svoj plen zavoha ali zapazi že oddaleč. Plavajoč zasleduje
tjulenje, ki spijo na ledu, se potaplja za njimi in jih lovi pod vodo.
Hrani se tudi z ribami in z mrtvimi kiti. Na kopnem zasleduje
severne jelene in lisice ter pleza na skale do skupnih gnezdišč raznih
galebov. Tu uniči včasih na stotine jajc in mladičev. Poleti uživa
tudi rastlinsko hrano, jagode, travo, lišaje in mah. Ker je proti
mrazu in zimskim viharjem dobro zavarovan ter najde tudi pozimi
v morju zadosti hrane, ne prespi zime. Le medvedka prezimi pod
snegom in skoti tam po dva mladiča, ki jima je silno dobra mati.
Spremlja, brani in hrani ju, dokler ne odrasteta.

Eskimojci love vso zimo belega medveda, dasi je lov težaven
in nevaren. Meso je užitno, jetra so pa škodljiva. Največ vredna je
seveda koža.

Zveri medvedjega plemena  so velike, neokretne živali,
ki stopajo na cele podplate. V močnem zobovju imajo na vsaki
strani po dva grbača. Hranijo se z živalmi in rastlinami ter stanujejo
večinoma v mrzlejših pokrajinah.

Zveri  so navadno večje, krepke in okretne živali, ki se
hranijo večinoma s toplokrvnimi živalmi. Zato potrebujejo bistrih
čutov, krepkih krempljev in močnih zob. Imajo torej dolge,
špičaste očnjake. Prvi kočnjaki so majhni, vrzeljaki, za njimi
stoji velik derač, in zadnji so topi grbači. Z derači razkosavajo
in režejo hrano kakor s škarjami. Kjer se je človek naselil, gine-
vajo divje zveri.

5. Glodavci,

Hišna miš (die Hausmans).  Nadležna je, povsod sili za člo¬
vekom, dasi on ne mara zanjo. Najrajša se naseljuje v lesenih
starih stavbah, odkoder jo je težko pregnati, ker jo dobro zava¬
rovana proti sovražnikom.  Komaj 1 dm je dolga, lahko se
torej skrije  povsod. Jako je okretna, nizke nožiče  ima,
hitro najde luknjico, da smukne vanjo. Miška sedi kakor veverica,
urno skače in dobro pleza. Z dolgim repom, ki je pokrit z luskinastimi

17

kolobarci, se vzdržuje pri skakanju v ravnotežju. Z njim se tudi
oprijema. Težko jo opaziš, ako prileze ponoči  iz svojega skrivišča,
ker je njen kožušček siv. Velika ušesa ima, sliši torej dobro.
Po luknjah in zakotjih si pomaga s tenkim  sluhom in z občutlji¬
vimi brčicami. Jako hitro se množi,  težko jo je zatreti. Po večkrat
na leto ima
mnogo mladi¬
čev, ki se hitro
razvijajo.

Miš j e
vse,  kar je
človeku v hra¬
no, najrajša
ima vendar
sladkarije,
mleko, sir, sla¬
nino in žito.

V sili ji je
dobra celo ob¬
leka ali stara
knjiga. Tudi
vodo rada
pije. Zobovje
je popolnoma

podobno veveričinemu. S svojimi glodači napravlja luknje skozi
lesene stene, da, celo skozi zidovje. To delo opravlja ponoči in nas
z glasnim škrabanjem čestokrat nadleguje, da ne moremo spati.

Miš več škoduje s tem, kar pokvari, nego s tem, kar poje.
Vse, česar se je doteknila, diši neprijetno.

Mačka najbolj skrbi, da se miši preveč ne pomnože. Človek
jih lovi v raznovrstne pasti na slanino. Tudi zastrupljamo jih, kar
pa ni priporočati, ker miši lahko preneso strup na naša jedila.

Hišni miši je podobna poljska  miš  (die Feldmaus), ki dela po
peščenih njivah in travnikih veliko škodo. Hitro se plodi, a k sreči ima
vse polno sovražnikov (podlasica, jež, podnevne in ponočne ujede itd.)
K glodalcem spada tudi siva podgana  (die Wanderratte). Ta se je
pritepla k nam iz južne Azije in gospodari sedaj po brodovih, kleteh in
kanalih. Siva podgana je med vsemi glodavci najškodljivejša, žre vse od
kraja in gre tudi v vodo. Bober  (der Biber) je do s / 4  m dolg in je

2

Macher,  Prirodopis II.

18

pokrit z daljšo rjavo in s krajšo, gosto, rumenkasto dlako (podlanko).
Med prsti zadnjih nog ima plavno kožo, telo se končava v ploščat, luskav rep
(krmilo). V neki žlezi se mu nabira zdravilna bobrovina (Bibergeil). Bobri
so živeli nekdaj ob rekah in jezerih v Evropi, Aziji in Severni Ameriki.
Zaradi dragocenega krzna, mesa in bobrovine ga tako strašno preganjajo,
da je sedaj v Evropi že jako redek in da hitro gineva tudi v Sibiriji.
Največ jih je še v Severni Ameriki. Kakor vidrin, je tudi njegov kožuh
masten, telo klinasto. Usta, nos in ušesa zapira pod vodo. Iz dreves, vej
in vejic si napravijo bobri skupna kopičasta stanovanja in čvrst jez, da
ne pride voda previsoko in da tudi ne pade prenizko. Uživajo rastlinsko
hrano. Glodavci so nadalje veverica, zajec in domači zajec
(das Kaninchen).

Glodavci so manjši sesalci z nepopolnim zobovjem. V vsaki
čeljusti imajo dva dletasta sprednja zoba, ki vedno toliko narasteta,
kolikor se obrabita. Očnjakov nimajo. Hranijo se z rastlinami, žro
pa tudi vse drugo. Ce se pojavijo v velikem številu, so jako
škodljivi.

6. Kopitarji,

Osel (der Esel)  in konj sta bližnja rojaka; lepe konjske oblike
so pri oslu le pohabljene in spačene. V gorkejših krajih je pa ta
sivec ves drugačen. V Egiptu, Palestini, Perziji in Južni Ameriki je
osel živahna, lepa in čislana žival, ki je dražja od konja. V Avstriji
imajo največ oslov na južnem Tirolskem, na Primorskem in v Dal¬
maciji. Rabijo jih za prenašanje tovorov in za ježo. Visoke noge,
ki se končavajo v podolgasto kopito, nosijo valjasto truplo. Po hrbtu
ima črno progo, prav tako tudi preko pleč; obe tvorita križ. Široka,
mesnata glava je nataknjena na kratek vrat, ki je porastel s kratko,
pokončno grivo. Rep ima le na koncu čop daljših dlak (muhalnik).
Izredno dolga ušesa giblje vedno na vse strani. Zaradi nenavadne
dolgosti mu sicer niso v kras, ima pa zato tako dober sluh, kakor
malokatera žival.

Osel je mnogo boljši tovornik nego konj, dasi je manjši in
šibkejši. Res je počasnejši od konja, zato pa hodi bolj varno in
oprezno. Zaraditega je posebno imeniten v goratih krajih, kjer nimajo
dobro udelanih potov. Premišljeno in mirno koraka po najstrmejšib
potih in ob robu globokih prepadov.

Med vsemi domačimi živalmi se godi oslu najslabše; zadovoljen
mora biti z najslabso krmo, s suhim listjem, z osatom in z bodečimi
zelišči, čisto pitno vodo pa mora vendar imeti.

19

Pri nas ne ugaja oslu niti zemlja niti podnebje. Vrhutega
dobiva slabo hrano, se ravna z njim grdo in mora težko delati. Ni
torej čudo, če je propal telesno in duševno ter ni več podoben svo¬
jemu rojaku v toplejših krajih. Pogosto prime osla muha, da se
potuhne, in tedaj ga ne spraviš naprej. Včasih se začne valjati s
tovorom vred po tleh in bije okrog sebe.

Slika 11. Osel.

V Egiptu imajo razen silno dragocenih oslov, ki jih jašejo
le bogataši in velikaši, še neko manjšo, jako pridno in zadovoljno
pasmo. Največji siromak ima takega spremljevalca, ker v teh deželah
ne hodi nikdo peš. Celo berač nabira na sivcu milodare.

Divji osli, kulani  imenovani, žive po azijskih stepah v večjih
čedah. Taki ukročeni divji osli so najboljši za ježo; prodajajo jih po
800 do 1000 K.

Osel učaka tudi pri težkem delu 30 do 40 let.

Iz oslovske kože delajo pergament in močno usnje (safijan).

Od osla in kobile izvira mula  (das Maultier), ki je skoraj
konjske velikosti in postave. Le po glavi, po ušesih in po repu je podobna
oslu in tudi glas ji je oslovski. Mula je srčna, hrabra in močna kakor

2 *

20

konj, tudi trpežna, zadovoljiva, pohlevna in v hoji varna kakor osel.
Za gorate južne kraje je mula neprecenljive vrednosti.

Od konja in oslice se skoti mezeg  (der Maulesel), ki je sploh
podoben oslu; le glava, rep in glas so konjski. Te slabiče imajo na Španskem
in v Abesiniji.

V čem se razlikuje osel od konja?

Kopitarji so velike, visokonoge živali, ki imajo na vsaki
nogi po eden v kopito obut prst. Hranijo se z rastlinami, pa ne
prežvekujejo hrane. Koristijo večinoma s telesno močjo.

7. Dvoparkljarji.

Divja koza ali gams (die Gemse).  Divje samote pod
strmimi vrhovi Pirenej, Alp, Karpat, Balkana in Kavkaza so njena
domovina. Pred človekom se je umeknila v te višave, kjer raste le
pritlikavo drevje in ruševje, a kjer se dobe po grobljah, rižah ali med
razsedlim skalovjem sočna in dišeča planinska zelišča. Po najstrmejših
čereh pleza in skače zelo hitro in varno. Ob največjih prepadih
drvi po ozki polici. Človek bi mislil, da ni tam prostora za žival,
ki je vendar velika kakor domača koza. Na begu šine čez širok
prepad, spleza na navpično, več metrov visoko steno ali skoči v
globok prepad. Žival je pa kar ustvarjena za te kraje. Precej
kratko, zatrepano in močno truplo nosijo visoke in krepke noge. Na nogah
ima razmerno široke, lahke (votle!) in jako trde parkeljce z ostrimi
robovi, tako da se z njimi lahko obdrži in prime na vsakem skalnem
robu. Ker se pa razklana parkeljca lahko razširita, žival poljubno
poveča podporno ploskev ter se obdrži v ravnotežju na najmanjši poličici.

Divja koza se hrani z raznimi zelišči, z mladicami drevja in
grmovja, pozimi so pa dobri mahi in lišaji. Pasoč se prihaja nizko
v doline, počiva in prežvekava pa na varnih višjih krajih. V najhujši
zimi se drži južne solnčne strani gorovja, kjer zima ni tako huda
kot na severni strani. Pod smrekami, ki segajo s svojimi vejami do
tal, ima tu zavetje proti burji, snegu in dežju. Po dolinah je pozimi
zaradi megle večji mraz nego po višavah, kjer se tudi v tej dobi
najde marsikatero zelišče.

Divja koza živi rada v večji družbi. V Triglavskem pogorju
jih je videti vedno po več glav skupaj, včasih do 30. Pomnožile
so se pa povsod pri nas, prav tako v Julijskih Alpah, kakor tudi v
Karavankah in v Savinskih planinah, ker je lov v boljših rokah in

21

so koze nekoliko varnejše pred tatinskimi lovci. Lovske družbe tudi
skrbe, da divja koza pozimi ne strada in da dobi semintja nekoliko soli.

Vsaka družba se drži le bolj enega kraja, ki ga pa dobro
pozna. Tu ima svoje pašnike, snežišča, varna zavetišča podnevi, ko
počiva in prežvekuje, in svoja prenočišča. Tu pozna tudi rešilne prehode
in police, ki po njih ubeži gonjačem in lovcem. Divja koza je bila,

Slika 12. Divja koza ali gams.

ki je pokazala človeku gorske steze in prelaze. Današnja planinska
pota po višavah so le razširjene in popravljene kozje steze.

Divja koza misli vedno na svojo varnost, naj se pase ali naj
počiva. Vsaka poedina žival pogosto prisluškuje, voha po zraku
in ogledava okolico z bistrimi očmi. Vso družbo pa varujejo še
starejše živali, ki pregledavajo okolico z višjega mesta. Ako je
nevarnost blizu, glasno zabrlizgnejo. Hkratu zbeži vsa družba, in le
valeče kamenje naznanja smer bega.

22

Samec in samica nosita črne, okrogle, pokonci stoječe rogove,
ki so zgoraj kljukasto nazaj zakrivljeni ter rabijo kot orožje. Dlaka
je poleti svetlorjava in redka, pozimi dolga, gosta in temnejša. Rep
je kratek, brade nima, zobovje je pa tako kot pri domači kozi. Za
lov na divje koze je treba trdnega zdravja, železne volje, vztrajnosti,
poguma in drznosti. Dobro je treba poznati dotični kraj, ker sicer
je lovčev trud brezuspešen.

Od divje koze dobivamo dobro divjačino, trpežno irhovino,
rogove in dolgo hrbtno dlako, kozjo brado,  ki jo lovci zatikajo
za klobuke.

Razen pravih in tatinskih lovcev preži na divje koze posebno
planinski orel, ki odnese mladiča, ali pahne s krili celo staro kozo
v prepad, da se ubije. Največ jih pa zasujejo spomladanski plazovi;
po 20 do 30 hkratu jih včasih pokopljejo.

Meseca maja skoti koza eno ali dvoje mladičev, ki kmalu tekata
in plezata za materjo.

Divje koze so sorodne raznovrstnim majhnim ali velikim, okretnim
ali okornim antilopam,  ki žive v velikih čedah po afriških in azijskih
stepah. Rumenkasta barva jih dobro skriva po enakobarvnih puščavah.
Naj lepša in naj živahnejša antilopa je šibkonoga in živahna gazela  (die
Grazelle) z lirasto ukrivljenimi rogovi. Arabci jih mnogo polove, mlade pa
pogostoma udomačijo in jih imajo za domače živali. Na južnih straneh
najvišjih italijanskih in francoskih Alp se še dobi kozorog  (der Stein-
bock) s srpasto zavitimi, težkimi rogovi, ki imajo povprečne grbe. Vendar
je ta žival že zelo redka. Rogati sorodniki so tudi ovca, koza,
domače govedo, bivol,  divje živeči zober in bizon.

Primerjaj divjo kozo z domačo! Katera skupna svojstva imajo
divje koze, govedo, ovce in domače koze?

Rogarji  so dvoparkljarji ali prežvekovalci srednjega ali
velikega stasa. Navadno nosita samec in samica votle roge, ki
pokrivajo kosti čelnice. Rogovi rasto na korenu.

Severni jelen (das Benntier).  Visoko gori na severu, kjer je
videti le še semintja kako smrečje ali boren brezov gozd, a rasto
sicer sami mahovi in lišaji, se je naselil tudi človek. Ne mogel bi
pa živeti v teh pustih in mrtvih krajih, ako bi ga ne spremljala
sem razen psa še žival, ki mu nadomestuje konja in govedo. Ta žival
je severni jelen. Tri mesece v letu ga pokriva bolj redka, temnejša
dlaka, pozimi pa dobi debel kožuh, ki ga varuje mraza. Njegova
siva barva se malo razločuje od snežne odeje. Severni jelen je dolg

23

kakor naš jelen, a zatrepano njegovo truplo nosijo nižje, tršate
noge. Svoje velike glave tudi ne nosi kvišku kakor pravi jelen, temveč
so hrbet, debeli vrat in glava vsi v isti višini. Parklji so mu široki
in globoko razklani, zadnji parkeljci se pa dotikajo tal. Zaradi velike
podporne ploskve se poleti ne vdira pregloboko v močvirna tla,
pozimi pa tudi ne obtiči v nepreglednih snežiščih svoje domovine.

Slika 13. Severni jelen.

. Spodaj na vratu mu visi gosta griva. Samec in samica nosita
na glavi rogljato rogovje. Končni parožki so ploščati, oni nad očmi
pa prav lopatasti ter leže tik nad nosom. Tako tvorijo z nosom vred
nekak snežen plug,  ki orje z njim žival sneg in koplje z močnimi
parklji, da dospe do svoje edine zimske hrane, do j el en ovc a
(Renntierflechte), ki pokriva v severnih krajih velikanske prostore.

24

Vsako leto odpade rogovje in začne takoj iznova poganjati, prav
tako kakor pri srni, samo da je vedno bolj vejnato.

Divji severni jeleni so lepši, živahnejši in bistroumnejši nego
udomačeni. Pa tudi ti niso tako krotki kot domače govedo, ampak
svojeglavni in trmasti. Poleti jih preženo neštevilni obadi ip komarji
v gore, pozimi pa pridejo v nižave in se pasejo, kjer jih je volja.
Le psi pomagajo Laponcu, da ustrahuje številno čedo ter jo lahko
žene zvečer v ograjene prostore.

Ker je prežvekovalec, ima severni jelen prav tako zobovje kot
govedo itd. Poleti se hrani s sočnimi zelišči, pozimi pa z jelenovcem
in z drugimi lišaji. Severni jelen prenaša tovore in prevaža na saneh
gospodarja in družino. Sicer pa daje Laponcu mleko, kri, meso in
kožo za koče, obleko in usnje. Iz kosti si napravi šivanko in s
tankimi kitami si sešije potem obleko, čeva uporablja namesto vrvi,
iz rogovja si pa napravlja razno orodje za lov in za dom.

Pozimi te živali mnogo trpe pred volkom. Večkrat uničijo pa mraz
in kužne bolezni na parkljih in v gobcu cele čede, in tako nastane
veliko siromaštvo med tem že brez tega revnim ljudstvom. V severnem
delu Amerike in v Sibiriji love in streljajo divje severne jelene. Lov na
nje je pa silno težaven; z njim se bavijo le Laponci in Indijanci.

Severnemu jelenu sta podobna navadni jelen  (der Edelhirsch) in
srna.  Po krajih okoli Sredozemskega morja živi damj  ek  (der Damhirsch),
ki je nekoliko manjši od navadnega jelena. Rogovje samca je zgoraj
lopatasto ter se deli na kraju prstasto. Oba jelena imajo pogosto po
zverinjakih. Največja žival tega rodu je pa los (das Elen oder der Elch).
Včasih je bil razširjen po vsej Nemčiji; dandanes ga nahajamo le po
gozdovih in močvirjih visoko na severu. Samec nosi težko, široko, lopatasto
rogovje. V največjem močvirju, kamor ne more za njim noben sovražnik,
si pomaga dalje.

Nekoliko oddaljena sorodnica, pa prežvekovalka, je žirafa  (die
Giraffe), ki je do 2 m dolga, a 5 do 6 m visoka. Posebno dolg je vrat,
zato lahko smuče z gibčnim jezikom listje z visokih dreves. Ta čudna
žival se nahaja po afriških stepah, kjer jo med drevjem dobro skriva
prstenorumena barva z rjavimi lisami.

Primerjaj severnega jelena s srno in z divjo kozo ! Razlika med
rogovi in rogovjem? Kakšno zobovje in kakšen želodec imajo prežvekovalci?

Jeleni  so dvoparkljarji in prežvekovalci. Navadno nosijo le
samci rogovje, ki jim vsako leto odpade, pa takoj zopet zraste. Novo
rogovje ima navadno en parožek več.

25

Enogrba kamela ali dromedar (das einhockerige Kamel
oder Dromedar).  Že v starodavnih časih so jo v Arabiji ukrotili in
udomačili. Odondot se je razprostranila po vsej severni Afriki in
Sprednji Aziji, tja do Indije. V novejšem času so jo vpeljali tudi
po peščenih in suhih pokrajinah južne Evrope, Avstralije in Severne

Amerike. Puste, razširjene stepe, kjer zaradi pomanjkanja vode ne
uspevajo nobene rastline, bi ne bile človeku pristopne, da nima
kamele, ladje v puščavi.  Barve je prstenorumene ali rjavkaste
kakor pesek v puščavi. Ako leži žival na tleh, je ne ločiš oddaleč
od kamenja med peskom. Mehka volnata dlaka je na nekaterih
mestih (na grbi, vratu in sprednjih nogah) jako dolga.

26

V rahlem in ostrem kremenastem pesku bi se konj pregloboko
vdiral, tudi kopito bi mu razpokalo zaradi velike topline. Kamela
sa pa navzlic svoji lastni teži in težkemu tovoru ne vdira v pesek,
ker sta dva zrastla prsta, ki nanje stopa, razširjena v žuljav,
mesnatim blazinicam podoben podplat. Zaradi velike podporne ploskve
se ne vdira ter više ležeča mehka noga ne trpi v vročem in režo-
čem pesku. Ker je žuljavi podplat tudi mehek in prožen, stopa
kamela nalahko. Na vsaki nogi ima dva majhna parkeljca, a ta
se ne dotikata tal.

Na prsih, na kolenih in na gležnjih ima trde žulje, ki se spušča
nanje, kadar počiva ali kadar se ji naklada ali razklada tovor. Ti
žulji varujejo žival kot blazine, da je ne reže in ne žge pesek.

Kamela je do 2 m visoka, pa ta velikost ji ne škoduje. Ker
ima visoke noge, dela dolge korake in prekorači na dan velike
daljave. Dober konj jo sicer prekosi na kratke daljave, ali ker je
kamela vztrajna ter hodi s tovorom ali dirja z jezdecem po 10 do 12 ur
neprenehoma, zaostane konj daleč za njo. V puščavah je vedno
nevarno, posebno zaradi vročega vetra s a mu m, ki pogosto zasuje
karavane; zato je treba hoditi hitro. Tovorna kamela prehodi na
dan do 50 km, lahkonoga jezdna kamela pa trikrat toliko. Dolge noge
ima, truplo je pa razmeroma kratko. Ako bi stopala navskriž, kakor
stopajo naše živali, bi se kresala, to je, bi bila z zadnjimi nogami
ob sprednje. Zato nastopa kamela vedno z nogami ene strani in se
vsled tega hodeč ziblje. To neprestano zibanje je za jezdeca silno
utrudljivo. Težko je hitro jahati kamelo, ako se človek ni učil od
mladih nog.

Kamela ima dolg, navzgor zakrivljen vrat. Z njim pride lahko
do tal, pa tudi do vrhov dreves. Žival je silno zadovoljiva.
Od gospodarja dobi le perišče žita ali fižola na dan, ker mnogo
krme tudi ne more nositi s seboj; za hrano mora skrbeti večinoma
sama. Kje pa dobiti prežvekovalcu hrane v nerodovitni puščavi!
Naše domače živali bi tudi kmalu poginile, ker bi jim ne ugajala
ostra trava, bodeči osati, s trnjem posuta zelišča, grmovje in drevesa.
Kamela pa trga in smuče s svojimi gibljivimi ustnicami te bodeče
in ostre rastline, kakor bi bila najsočnejša zelišča. Čuditi se moramo
kako neobčutna usta in jezik mora imeti, da hrusta najhujše trnje.
Zobovje je pa močnejše in popolnejše, nego pri drugih prežvekovalcih,
ker ima tudi očnjake in zgornje sprednje zobe, ki so potrebni
pri taki hrani. Dolgo bi pa kamela ne vztrajala ob taki krmi, če

27

bi ne imela zaloge v tolsti grbi sredi hrbta. Ako traja potovanje po
puščavi dolgo časa, porabi kmalu to mast, in grba se usuši. Če se
po dobri in obilni hrani mast zopet nabere, ne ovira to živali v
gibanju, ker leži grba sredi hrbta in ne med mišicami ali pod kožo
(govedo, prašič!).

Za brezvodne puščave je kamela še posebno imenitna, ker je
lahko ob najhujši vročini po več dni brez pitne vode; če pa uživa
sočna zelišča, prestane ves teden. Ko pa pride do vode, se je napije
potem pošteno; tudi posebne vreče, vodohrame v vampu, napolni z
njo. Da bi Arabci kamelo pobili in to vodo pili, kadar jih mori
žeja, ni res.

Kamela ima bistro oko; ker nosi zraven tega še glavo visoko,
zapazi sovražnika (zveri) že oddaleč. Vodo zavoha iz velike daljave,
dasi je pokrita s peskom. Pogibeljni vroči veter samum začuti prej
nego potniki, in sama pospeši korake, da pride v rešilno zavetje.

Močnim in težkim kamelam nalože do 400 kg težke tovore,
lahkonoge rabijo le za ježo.

Sploh so kamele neumne, trmaste in uporne živali, ki le s
silo delajo to, kar jim zapoveduje gospodar, če le more, ugrizne ali
brcne svojega vodnika. Posebno muhaste so, če jih vodi ali zajaše
novinec; ne premaknejo se z mesta ne izlepa ne izgrda.

Navzlic temu pa je ta žival silno koristna, daje nam namreč
mleko, meso, kožo in cenjeno lahko dlako. S posušenim gnojem kuri
in neti Arabec ogenj.

Kamela ima po enega mladiča, ki doraste v četrtem letu.
Služi pa svojemu gospodarju 30 do 40 let. V južni Italiji goje kamele
ter jih prodajajo potujočim glumaškim družbam ali jih oddajajo v
zverinjake.

Za Srednjo in Vzhodnjo Azijo je prav tako koristna dvogrba
kamela  (das zweihockerige Kamel oder Trampeltier). Od prve se razlikuje
v tem, da ima na hrbtu dve grbi in daljšo, temnejšo dlako. Živi v
hladnejših krajih. Z dobrim uspehom so jo udomačili tudi v Severni in
Južni Ameriki.

Svojstva kamel in ovac so združena v lami  (das Lama). Pokrita
je z dolgo dlako in nima na hrbtu grbe. Večje živali nosijo tovore čez
visoke prelaze južnoameriških And, manjše pa imajo zaradi volne.

V čem se ločijo kamele od rogarjev in jelenov?

Kamele  so prežvekovalci, ki stopajo na dva žuljava prsta.
Žulje imajo tudi na prsih in členih. Zobovje je popolno.

28

Dvoparklj ar ji ali prežvekovalci so večje živali, ki stopajo
na dva v roženo kopito obuta prsta; navadno imajo še dva parkelj ca.
Hranijo se z rastlinami in imajo zato posebno urejen želodec in
dolga čeva. Svojo hrano prežvekujejo. Z malimi izjemami imajo
nepopolno zobovje brez očnjakov in zgornjih sekavcev. Na glavi
nosijo navadno rogove ali rogovje. Sem spadajo najvažnejše
domače živali.

8. Mnogoparkijarji.

Indijski slon (der indische Ele fant)  živi v večjih čredah po
pragozdih  Sprednje in Zadnje Indije, na Ceylonu in na Sundskih
otokih. Nahaja se pa nele v nižavi, temveč tudi visoko v gorah,
samo da je tam dosti vode in sence. V pragozdih živijo živali le
po drevesih, skakaje ali letaje od veje do veje, ali so pa tako
majhne, da se smučejo skozi goščave, ki jih človek ne more pre¬
dreti. Za slona pa, ki je čez 3 m visok in do 40 q težak, tu ni
nikake ovire; kjer le hoče, si napravi pot. Velikansko, trdo, ob
straneh stisnjeno slonovo truplo je silna zagozda, ki razmakne vsako
goščavo. Njegova nabrana siva koža  je tako čvrsta in debela, da
je ne rani ni trnje ni vejevje, in njegova telesna moč je tako velika,
da trže kot roka debele ovijalke, kakor bi bile srobot, in da lomi
debela drevesa kot suhljad. Koža je skoraj gola; gosto dlako bi tudi
hitro ogulil, prodirajoč skozi gozdove. Živi pa slon tudi v toplih
krajih, kjer mu ni treba goste dlake, da bi ga varovala pozimi
mraza. Navidezno okorno truplo nosijo štiri debele, stebraste noge
z zrastlimi prsti; le spredaj je videti kopitaste nohte. S temi nogami
stlači in stare grmovje kakor s stopami. Za seboj zapušča slon
vedno uglajeno stezo, ki lahko rabi lovcem, dokler je zopet ne zastro
ovijalke.

Slon se hrani z rastlinami  ter hodi ponoči na pašo. Tak
velikan pa potrebuje mnogo hrane. Ker nima razdeljenega želodca
kakor govedo, mora dobro prežvečiti hrano. V vsaki čeljusti ima na
vsaki strani po en kočnjak,  ki je do 40 cm dolg ter povprečno
nabran, kakor da bi bil zložen iz posameznih vzporednih pločic.
Kadar se kočnjak ogloje, mu izpade, pred njim ali za njim pa izraste
nov zob. Za take zobe je pa treba močnih čeljusti in čvrstih mišic,
da morejo drobiti in mleti. Glava  je pa tudi velika,  ker mora
nositi v gornji čeljusti še dva do 50 kg težka, dolga zoba, okla

29

imenovana. Ker nimata korenine, rasteta vedno naprej ter sta včasih
čez 1 m dolga. Da pa velika glava ni pretežka, so zgornje lobanjske
kosti votle in napolnjene z zrakom.

Težko glavo lahko nosi le močan, kratek vrat. Slonove noge
tudi niso tako ustvarjene, da bi z njimi donašal hrano v usta.

Slika 15. Indijski slon.

Žival bi sploh morala poginiti, da ni zgornja ustnica zrastla z nosom
ter da se ni podaljšala v rilec ali trobec,  ki ga slon poljubno
zvija, razteza in krči. Trobec je slonu sploh najimenitnejši ustroj,
nos in roka obenem, ker z njim diha, voha, tiplje in prijemlje. S
trobcem si natrga krme ter jo nosi v usta; z njim trga cele šope

30

vejic ali nalomi debelili vej ter jih nosi v usta; s trobcem pije,
napolnivši si ga z vodo, ga vtakne v usta in brizgne notri vodo; v
vročini pa poliva vodo po sebi, da se ohladi. S trobcem se brani,
ker ima v njem tako moč, da izruje močno drevo. Nosnice so
na koncu trobca; med nosnicami je mesnat, prstast nastavek ali
rogljiček, ki z njim pobira in prijemlje tudi majhne stvari. Drevesa
in veje, ki jih hoče slon prelomiti, zgrabi s trobcem, jih nasloni zaradi
opore na eno ali drugo oklo in potem prelomi, kakor mi lomimo
veje in suhljad na kolenu. Okel torej slon ne rabi za orožje, da bi
z njimi suval. Njegovo orožje so noge in trobec.

Slon je miroljubna, pa plaha žival, ki hodi le ponoči na pašo.
Podnevi je najrajši v hladnih, močvirnih goščavah. Človeka, svojega
največjega sovražnika, zavoha že oddaleč. Sliši tudi jako
dobro.  Svoje velike uhlje privzdiga in lovi tako zračne valove kot
s slušalnikom (Horrohr); najmanjši šum mu ne uide. S prstastim
nastavkom svojega trobca ob tiplje  vsako stvarco. Vidi bolj
slabo,  ker ima majhne oči.

V pragozdih ne dela slon nikake škode, uniči pa vse, če ulomi
v nasade.

Navzlic dobro razvitim čutom se da slon lahko ujeti. Kaj
rad pride v nastavljeno past. Udomačiti in ga naučiti raznih spret¬
nosti, ni posebno težko, ker je žival miroljubna in bistroumna. Ujete
živali nosijo lovce na lov na divje zveri, prenašajo tovore čez velike
reke in opravljajo razna dela. Težko jih je pa prehraniti, posebno
v krajih, kjer traja suša po več mesecev na leto. V starih časih so
jih rabili v vojni in še dandanes prenašajo v Indiji gorske topove.
Slon učaka visoko starost. V jetništvu se ne plodi; v tem oziru sta
znana le dva slučaja, ki sta se dogodila 1. 1906. na Dunaju in v
Berolinu. Meso je užitno. Okla nam dajo znano slonovo kost ali
belo kost, ki rabi za nožnice, češlje, gumbe, tipke, krogle itd.

Sorodni afriški slon  (der afrikanische Elefant) je večji ter ima
čez 2 m dolga okla. Zaradi teh zob in zaradi mesa ga silno preganjajo,
in večje cede se nahajajo le še v srednji Afriki. Nekdaj so ga tudi
krotili, saj je znano, da je prišel Hanibal s sloni v Italijo. Udomačenih
slonov pa sedaj nimajo v Afriki, ker jih ni mogoče prehraniti ob suši.

Se debelejšo in z gubami prepreženo kožo imata indijski noso¬
rog  (das indische Nashorn) z enim rogom na nosu, in afriški
nosorog  (das afrikanische Nashorn) z dvema zaporednima rogovoma.
Živali so manjše od slona, žive pa prav tako. Po jezerih in rekah srednje

31

Afrike živi v večjih družbah povodnji konj  (das Flufipferd). Pod
debelo, golo kožo je mnogo masti. V velikem gobcu ima močno, popolno
zobovje s strčečimi očnjaki, ki rabijo kot slonova kost. Meso in mast se
uživata, iz kože pa delajo ščite in palice. Hrani se z rastlinami.

Vse te živali, kakor tudi prašič,  imajo na nogi več v parklje
obutih prstov, zato jih imenujemo mnogoparkljarje.  Veliki
sesalci so to, z debelo, golo kožo. Stopajo na tri do pet v parklje
obutih prstov. Zobovje je različno. Hranijo se izključno z rastlinami,
ali pa žro vse vprek (prašič). Največ jih stanuje po toplih krajih.

9. Kiti.

Kit (der Grdnland-Wal)  je žival, ki je ustvarjena le za živ¬
ljenje v vodi; sploh ne more živeti na kopnem. Kiti so največji sesalci,
20, da, celo do 24 m so dolgi in do 150.000 kg težki, torej odtehta
eden približno 200 volov. Kakšnih stebrov (nog) bi bilo treba, da bi
nosili tako ogromno težo! Tudi bi truplo ne smelo biti predolgo,
da bi se v sredi ne prelomilo vsled prevelike teže. če pa leži takšen
velikan v vodi, izgubi zaradi vzgona toliko svoje teže, da mu ni
treba nikakršne podpore in da je tudi truplo poljubno lahko dolgo.

Večinoma vse kosti so v sklepih in zvezah hrustančaste, vse
okostje je torej prožno.  Le zaradi tega je umevno, kako da
ne zlomi vseh kosti silni vodni tlak na kitovo površino v veliki
globočini.

Koža  je gladka, z mastjo napojena; upora vsled trenja v vodi
je le malo, posebno ker ne porosi voda mastne kože.

Tanka in gladka koža slabo varuje žival pred mrazom, in
vendar je njena domovina ledeno morje okoli severnega tečaja. Pod
kožo ima namreč kit 20 do 40 cm debelo mastno plast,  ki ga
varuje mraza.

Navzlic ogromni velikosti je pa kit jako okreten in uren.
Ta velikan skače, se postavlja na glavo in se igra v valovih kakor
riba, saj ima tudi on čolnu podobno telo. Ker prehaja glava takoj
v debel vrat in ta v vretenast, iztegnjen, a jako gibčen trup, je vse
telo nekako vreteno, ki lahko reže vodo in valove kakor riba ali
torpedovka. Zaradi močnega in kratkega vratu mora iti glava
za trupom, dasi je velika. Dolg in suh vrat bi oviral v vodi hitrost
ali bi pa provzročal menjavo smeri.

32

Glavni gibalni organ je rep, ki ima obliko velikanske pla¬
vuti in ima čvrste mišice. Tako je močan, da razbije z enim samim
udarcem velik čoln. Z udarci navzgor ali navzdol se potaplja ali
prihaja na površino, ako pa suče obe polovici repa, se giblje naprej,
kakor se giblje parobrod vsled sukanja vijaka. S plavutastimi spred¬
njimi udi krmari in vesla žival v vodi. Kratke in močne nadlehti
in podlehti so skrite v telesu, le plavutasto razširjena dlan in prsti
mole v vodo. Kosti v dlani so zrastle, dolgi prsti so zvezani s čvrsto

Slika 16. Kit.

plavno kožo, vse skupaj pa je v zapestju gibljivo; le loputasto raz¬
širjeni del tega veslalnega organa je v vodi, kakor je to treba pri
pravem veslanju.

Mastna plast in olje, ki so z njim napojene kosti, zmanjšujeta
specifično težo živali, da laže plava.

Kakor vsi sesalci, diha tudi kit s pljuči.  Le vsakih 10 do
15 minut mora priti na morsko površino, da napolni svoja velikanska
pljuča z zrakom. Ranjene živali vztrajajo pod vodo tudi celo uro.
Na nekoliko vzvišenem mestu na temenu sta dve reži, nosnici,  ki
jih pod vodo vodni tlak takoj zapre, da ne more voda noter. Ker

33

sta nosnici na najvišjem mestu, je dihanje ali izmenjava zraka sploh
olajšana. Porabljeni zrak izpušča kit z veliko silo in z velikim šumom
iz nosnic. V mrzlem podnebju se zgosti vodna para izhajajočega
zraka, in oddaleč je videti, kako se vzdigujeta kvišku dva meglena
stebra, kakor dim iz tvorniških dimnikov.

Uhljev,  ki bi ga ovirali v gibanju, nima. Pod vodo pa sliši
jako dobro. Oči so prav majhne in stoje skoraj v kotu, kjer se
odpirajo usta.

Zadosti hrane  je za takega velikana le v morju. Ker ima pa
čudovito ozek goltanec, se mora nasititi le z manjšimi živalmi. To
so posebno mali polži in raki, ki od njih kar mrgoli v Ledenem
morju. Večje ribe od slanika ne more požreti. Ako žival zine, se
odpre strašno žrelo, da bi bilo v njem prostora za velik čoln z
ljudmi vred. Z neba pa vise v dveh vrstah rožene, na koncu narez-
ljane plošče, usi (Barten), ki nam dajo takozvano ribjo kost
(Fischbein). Teh plošč je v gobcu 100 do 150. Vsaka je od 25 do
30 cm široka, srednje so do 5 m dolge, sprednje in zadnje razmerno
krajše. Spodnji del gobca zavzema jezik,  ki je velikanska kepa
prirastle masti. Plavajoč si lovi z odprtim gobcem hrano kakor z
mrežo. Ko pa zapre gobec, pritisne jezik proti sredini neba, kjer ni
usi, in na resasti del plošč ter iztisne vodo skozi ustnice. Živalce,
ki obvise na resah, pritiska z jezikom piroti goltancu, če kaj obvisi
na resah, splakne pozneje voda naprej. Glava je torej nekako
črepalo ali zajemalo hrane. Umevno je torej, da mora biti glava
silno velika, ako pomislimo na tako porabo in na tako majhna
živila (V 4  do 1 / 3  telesne dolžine).

Mladiči pridejo na svet jako razviti, da gredo lahko takoj
s starimi, ki jih hranijo izprva z mlekom.

Mast in usi velikega kita so vredni do 25.000 K. Zato se ni
čuditi, da ga ljudje strastno preganjajo. Prav tako se godi njegovim
sorodnikom v Ledenem morju na južni poluti. V novejšem času izstre-
ljajo nanj na dolgi vrvi navezane ostve ali tudi krogle, ki se v kitu
razlete ter ga navadno takoj ubijejo. Ujetega kita vlečejo potem s
parobrodiči v posebne kitolovne postaje, ki jih je več na severnem
obrežju Norveške in Rusije. Mast izcvro v velikih kotlih in polnijo
z njo velike sode. Usi se posebej čistijo in spravljajo, iz kosti in
mesa napravljajo pa izvrstno gnojilo. Lov na kite vendar ni brez
nevarnosti, posebno zaradi ledu.

Mach er, Prirodopis II.

3

34

čez 20 m naraste tudi glavač  (der Potwal), ki živi v vseli morjih.

V spodnji čeljusti ima mnogo zob enake velikosti, ki rabijo kot slonova
kost. Razen ribje masti dobivamo od njega kitov mozeg  (Walrat oder
Spermazett), to je neka oljnata, bela tekočina, ki se strdi na zraku.
Nahaja se v posebnih predalih v glavi in rabi za svečavo in za zdravila.

V glavačevih čevili je neka dišeča, smolasta, belosiva tvarina, ki ji pra¬
vimo ambra.  Pogosto jo žival izločuje in izločena ambra potem plava
po morju.

Za manjšimi ribami se poganja 2 do 3 m dolga pliskavica ali
delfin  (der Delphin), ki sledi pogosto ladjam zaradi rib. Ribiči jo radi
vidijo, ker je tam, kjer se premetava, gotovo dosti drugih rib. Kopajočim
ljudem ni nevarna.

V čem se ločijo kiti od drugih sesalcev? Kateri organi usposabljajo
kita za življenje v vodi?

Kiti  so velike morske živali, ki dobro plavajo in se potapljajo
ter dihajo s pljuči. Telo je ribam podobno, vretenasto, brez zadnjih
nog. Velika repna plavut stoji vodoravno. Sprednje noge so pretvorjene
v veslaste plavuti. Pod golo kožo je debela plast masti.

Naštej vse skupine (redove) sesalcev! S čim se branijo ti
redovi ? Kateri redovi so koristni, kateri škodljivi ? Skupna svojstva
sesalcev!

b. Ptice.

1. Plezalci.

Amazonska papiga (der Amazonenpapagei)  živi zadružno
po pragozdih ob amazonski reki v Braziliji. Kričeč pleza po drevju
ter je podobna s svojim kretanjem opicam. Zato jih tudi imenujejo
«krilate opice*. Velika je kakor golob in pokrita z lepim zelenim
perjem, ki jo dobro skriva v drevju vednozelenega pragozda. Tudi
rumene, modre in rdeče lise ji pri tem nič ne škodujejo, ker se
vijejo in cveto po vrhovih teh dreves enakobarvne rastline (kukavice).
Izvrstno pleza med vejevjem, ker ima kratke, močne krake in dva
naprej, dva pa nazaj obrnjena prsta (noge plezalke). Z njimi se tudi
prijema in si- donaša hrano v usta. Kaveljčasti kljun, čigar obe
polovici sta gibljivi, rabi prav tako za prijemanje. Svojo hrano dobi
tudi na drevesih. Je namreč razne plodove, semena, semintja tudi
žuželke in druge manjše živali. Trše plodove tare z močnim kljunom
ter pobira njih seme s svojim debelim, mesnatim, pa jako gibkim

35

jezikom. Pomaga si pri tem z nogami, ki jih rabi kot roke. Spodnji
kljun ima povprečne zareze, z njim drži čvrsto tudi gladke plodove.
Včasih planejo papige v večji družbi na polje in sadne vrtove ter
delajo veliko škodo, ker več
pokončajo nego požro. Ustvar¬
jena je prav za življenje po
drevesih. Na tleh je okorna in
tudi leta slabo, ker ima kratka
krila in kratek rep. Za gnezdo
uporablja drevesna dupla ali si
pa izseče s kljunom votlino v
trohnelem drevju.

Pogosto jo prinašajo v
Evropo ter jo imajo v kletkah,
ker ni samo lepa, temveč tudi
jako umna ptica. V jetništvu
učaka visoko starost. S svojim
smešnim vedenjem razveseljuje
človeka ter se nauči izgovar¬
jati cele stavke. Rada oponaša
tudi glasove in kretanje drugih živali. Svojega gospodarja dobro loči
od tujca. Ce le mogoče, se osvobodi kletke, zato jo privezujejo z
verižico za nogo.

V vročili deželah se nahajajo še mnoge druge papige, ki so večinoma
živo pisanega perja, kakor n. pr. dolgorepi  ara  (der langschvranzige
Ara), ena največjih papig, škrlatastega, modrega in zelenega perja. Živi
v velikih pragozdih vroče Amerike ter se oglaša s kričečim «ara».
Nekoliko večji so kakaduji  (Kakadu), ki so jasne barve z gibljivo
perjanico na glavi. Njih domovina je Avstralija in otoki Indijskega oceana.
Posebno mična je dolgorepa pritlikava papiga  (der Wellensittich),
ki je rumenozelene barve s povprečnimi progami. Doma je v Avstraliji
Ujeta živi le v družbi in je v resnici vzor zadružnemu življenju; osamela
pogine navadno hitro.

Njim sorodne so žolne, detli in kukavica.

S čim spominjajo papige na opice? V čem se ločijo od žoln ali
detlov? Kako gnezdijo? Dokaži, da imajo papige varovalno barvo?

Plezalci  žive povečjem na drevesih, kjer dobro plezajo s
svojimi plezalnimi nogami. Letajo slabo. Domači plezalci so žužko-
jedci, inozemski plodojedci.

Slika 17. Amazonska papiga.

3 *

3 f>

2. Ptice pevke.

Škorec (der Star)  je jako živahen ptič, ki se rad naseli v
večji družbi blizu človeških stanovanj. Črno perje ima, ki se mu
izpreminja na solncu zelenkasto in vijoličasto. Po menjavi perja se
prikažejo na krilih in po trebuhu pikice, ker so črna peresa na
koncu bela.

Na zimo odleti v južno Evropo ali celo v Afriko, zgodaj spo¬
mladi je pa zopet pri nas, da napravi gnezdo v duplih ali votlih
zidovih, kamor nanese nekoliko slame, bilk in perja. Gnezdo ni sple¬
teno umetno, kakor tudi
ne pri drugih pticah, ki
gnezdijo po duplinah, ker
so tu mladiči na varnem.
Umetnemu gnezdu je nam¬
reč namen, da brani in
varuje mladiče pred sovraž¬
niki (lastavičino, ščinkav-
čevo gnezdo). Po vrtovih
napravljajo škorcu po dre¬
vesih posebne zaprte valil¬
nice z vhodom zgoraj pod
strešico. Samica znese dva¬
krat na leto po več jasno-
modrih jajec. Iz te varo¬
valne barve sklepamo, da so
gnezdili škorci poprej v od¬
prtih gnezdih in da so jih
prisilili le številni sovraž¬
niki, da gnezdijo sedaj po
Slika 18. Škorec. duplih in votlinah. Škorec

seda najrajši na najvišja
drevesa. Tu frfota z veje na vejo in se oglaša s kričečimi raznovrstnimi
napevi, kakršne namreč čuje od drugih ptic. Svoje melodije nima,
njegovo petje je zmes raznih ptičjih glasov. Oponaša tudi ropotanje
mlina, šumenje vode itd. Nauči se pa celo govoriti in žvižgati pesmi.
V kletki živi dolgo ter je jako zabaven.

Hrani  se večinoma s polži, črvi in z žuželkami, ki za njimi
pridno iztika po grmovju in razpokah s svojim precej dolgim, ravnim,

37

ostrorobim kljunom. Jako je koristen, ker je silno požrešen; ves dan
mora hoditi okoli, da se nasiti. Zato si pa tudi obrusi kremplje
na svojih visokih in čvrstih nogah. Res je, da se spravi tudi na
sadje in da posebno rad je sladke vinske jagode in češnje, ali ta
škoda se nikakor ne more meriti s koristjo.

Godni mladiči se radi klatijo skupno po polju in po pašnikih.
Jeseni se zbirajo škorci celega okraja vsak večer najrajši v trstju
blizu vode, kjer potem šume in kriče do popolnega mraka.

Škorčevi sorodniki so vrane, n. pr. siva vrana, poljska vrana,
črna vrana, krokar in kavka.  Po gozdih in večjih vrtovih se rada
naseli živahna in jezična sraka  (die Elster) s kovinskomodrim, dolgim,
klinastim repom. Truplo je črno, trebuh in pleča so bela. Žre vse, kar
dobi, krade rada svetle stvari, z izpraznjevanjem ptičjih gnezd pa dela
veliko škodo. Po gozdih srednje in severne Evrope prebiva pogosto šoja
(der Eichelheher), ki je golobje velikosti. Rdečkastosiva je z jasnomodrim
pasom preko kril. Kratko perjanico na glavi privzdiguje ali polaga. Poleti
se hrani z žuželkami, s črvi in z žitom, pozimi pa z želodom, orehi in
leščniki. Iztika pa kaj rada tudi za ptičjimi gnezdi, kjer uničuje jajca
in mladiče, ter napravlja mnogo škode. Leščnike in druge plodove skriva
v zemljo, kjer včasih vzkale. Tako razširjajo šoje drevje daleč na okoli.

Velekljuni ali vrani  so precej velike ptice pevke z velikim
kljunom. Imajo sicer stroj za petje v grlu, vendar jim je glas ne¬
ugoden; lehko oponašajo tuje glasove. Njih hrana je mešana.

Poljski škrjanec (die Feldlerche J je prava poljska ptica,
ker biva od zgodnje spomladi do jeseni vedno le na polju. Dokler
ne ozelene travniki in se ne vzdigne žito, je težko dobiti na polju
zavetišča pred številnimi sovražniki, še slabše je, ko je trava poko¬
šena in žito požeto. Škrjanec ima pa jako dobro varovalno barvo.
Rjavo in temno pegasto perje je takšno, kakršna je prst na njivi,
ki hodi po njej; sovražniki ga torej ne opazijo tako lahko. V plitvi
jamici med krompirjem, fižolom, žitom itd. si napravlja umetno
gnezdo  iz koreninic, bilk in iz listja. To gnezdo je takšne barve,
kakršna je okolica; ne opaziš ga, tudi če si blizu. Prav tako tudi
ne ugledaš rjavih in zeleno pegastih jajčic v njem. Vendar bi ga
številni sovražniki zatrli, ako bi se ne plodil tako močno. Samica
znese namreč dva- do trikrat na leto po pet do šest jajčic. Medtem
ko vali samica, jo razveseljuje samec skoro ves dan s svojim glasnim,
žvrgolečim petjem. Rano zjutraj se vzdigne iz razora, pevajoč se
dviga zavojito vedno više in više v sinjo višavo tako visoko, da ga

slednjič ne zazre najboljše oko. Pevajoč se spušča počasi navzdol,
umolkne in pade kakor kamen na zemljo, da s tem nekako zabriše
sled za seboj. Zunaj na polju je škrjanec skoraj edina ptica, ki

nas razveseljuje
s svojim petjem.
Ima pa tudi dolga,
krepka krila in
močna pljuča, da
se pevajoč dolgo
vzdrži v zraku.

S svojimi no¬
gami liodilkami
bodi najbolje med
vsemi pticami pev¬
kami. Ravni, ostro-
gasti krempelj na
zadnjem prstu je
tako dolg, kakor prst sam. Ker tvorijo prsti s kremplji vred veliko
podporno ploskev, skače leliko semintja tudi po mehki zemlji, ne
da bi se pogrezal.

Hrane  išče po zemlji; vse kar se tukaj nahaja, mu gre v
slast. Zgodaj spomladi, ko se vrne z juga med prvimi oznanjevalci
ljube spomladi, se hrani z mladicami ozimnega žita, poleti je
raznovrstne žuželke, črviče in polže, jeseni pa žito in razno seme.
Ker uživa raznovrstno hrano, nima tako močnega kljuna, kakor
zrnojedci (ščinkavci), a tudi ne tako zašiljenega, kakor pravi žužko-
jedci (slavec).

Njegovi sovražniki na zemlji so podlasice, mačke, kune in lisice.
V zraku mu je najnevarnejši skobec, ki ga izkuša ujeti odzgoraj.
Prav tako nevarni so mu razni sokoli. Največji sovražnik te koristne
ptice je pa človek, ki jo lovi zaradi okusnega mesa.

Ko odgoje škrjanci jeseni svoj zadnji zarod ter postaja hrana
bolj pičla, se zbirajo v večje in manjše jate ter se selijo v južno
Evropo. Tu posedajo vso zimo po cestah in po polju, kakor pri nas
vrabci in strnadi. Slabo se jim godi, posebno ob burji. Nobeden se
ne vzdigne zavojito kvišku v zrak, nobeden ne zažvrgoli.

Na milijone jih polove tedaj na limanice in v nastavljene
mreže. Le malo onih, ki so odpotovali jeseni, se vrne meseca marcija
k nam, da nanovo oživi naše polje.

Slika 19. Poljski škrjanec.

39

Pri nas živi tudi čopasti škrjanec,  ki je krepkejši ter ima
na glavi pernat čop. Ta ostane pozimi pri nas ter se druži z vrabci, s
ščinkavci in strnadi.

Ščinkavec (der Buch-  oder Edelfink).  Ko posije meseca
februarja solnce prvič nekoliko topleje, nas že pozdravlja ščinkavec z
visoke veje s prijaznim ‘griču, griču», ali pa kličoč svojo družico z
živahnim <ščink, ščink». Povsod ga je videti, po polju, po gajih in
lokah, v gozdu, po parkih in vrtovih. Jako lepo pisana ptica je to.
Posebno lepi so spomladi samci, ki imajo rujna grla in prsi, preko
črnih perutnic pa po en bel in en
rumenkast pas. Samica je neznatne
barve, zato jo pa njeni sovražniki
težko opazijo, ko vali v odprtem
gnezdu. Sploh opazujemo pri
pticah pevkah, da imajo samci
lepše pisano perje. Posebno umetno
je ščinkavčevo gnezdo, ki ga stavi
v rogovilo blizu debla. Iz mahu in
tankih bilk je spleteno in znotraj
mehko nastlano s perjem, z dlako
in volno. Zunanja stran gnezda je
pokrita z lišaji drevesa, ki na
njem gnezdi. Tako je gnezdo po¬
polnoma podobno z lišaji porastli
grči. Ker imajo tudi jajčica svojo
varovalno barvo (modrozelena s
črnimi in rjavimi pikami), ker
neočitna barva varuje tudi mladiče in samice, prepeva in kratko¬
časi samec brez skrbi svojo valečo ženko od jutra do večera.

Dokler ščinkavec vali, hrani sebe in mladiče le z žuželkami,
pozneje pa ima rajši seme raznih gozdnih dreves in rastlin. S svojim
kratkim, močnim, stožčastim in ostrorobim kljunom stare vsak plod
ter izlušči vsako seme.

Ko odgoje ščinkavci svoj zarod, se klatijo v večjih jatah okoli.
Jeseni odidejo samice in mladiči v južno Evropo, stari, utrjeni samci
pa ostanejo pri nas ter iščejo svojo borno hrano po cestah, gozdih
in po polju. Z gora se jim pa pridružijo zaradi lažje prehranitbe
sedaj še najbližji, a mnogo lepši sorodniki, pinože  (der Bergfink),
da tolažijo drugi drugega v dolgi, hudi zimi.

40

Stožčast kljun ima tudi vrabec in kana  r e c. Kanarca smo dobili
pred 300 leti s Kanarskih otokov. V svoji domovini je zelenkastorumen
(varovalna barva). Pri nas živi le v kletkah. Jako lepo pisana, stalna
ptica je lišček  (der Stieglitz oder Distelfink). Značilen zanj je
živordeč pas na kljunovem korenu. Poleti hrani z žuželkami sebe in mladiče,
pozimi se pa klati okoli ter išče semena; posebno je rad osatno seme.
Dober pevec je in se rad druži in pari s kanarcem. Priljubljena ptica je
zelenkastorumeni mali čižek  (der Zeisig), ki zoblje najrajši oljnata semena,
konopljo in mak. Posebno debel kljun ima kalin  (der Gimpel), ki je
zgoraj siv, spodaj pa rdeč. Kad se klati po gozdih te.r se hrani z raznimi
semeni. Sploh ga imajo za neumno ptico, ker se da lahko ujeti. Z jelovim
semenom se hrani krivokljun  (der Kreuzschnabel), ki se s svojim
krivim kljunom oprijemlje za veje in pleza jako spretno kakor papiga.
Ker se konca gornjega in dolnjega kljuna križata, je ta posebno pripraven
za luščenje semen in storžev. Navadna stalna ptica z deb,elim stožčastim
kljunom je strnad  (der Goldammer). Vobče je rjavkastorumen. po prsih
se pa sveti zlatorumeno, posebno spomladi. Pogosto se oglaša po tratah
in pašnikih z višjih vej s svojim enostavnim, a glasnim petjem. Pozimi
se klati z vrabci in ščinkavci po vaseh in mestih ter išče po cestah
svoje hrane.

Opazuj škrjanca, ščinkavca in druge sorodnike od spomladi do
jeseni! Nauči se, da spoznaš vsakega po petju in letanju! Pazi, s čim se
hranijo poleti, s čim pozimi! Katere so selivke, katere stalne ptice, katere
se le klatijo okoli?

Debelokljuni so majhni pevci s stožčastim kljunom, ker se
navadno hranijo s semenjem. Večinoma so stalne ptice in mnogi
izmed njih so dobri pevci.

Kos (die Amsel  oder Sch\varzdrossel).  Samec je črn, le kolo¬
barček, ki obroblja živahno oko, je rumen. Samica in mladiči so
zgoraj temnorjavi, spodaj pa večinoma rjasti. Kljun je rjav, le samčev
spomladi popolnoma porumeni. Prebiva po hostah in gajih, rad se
pa naseli tudi po mestnih vrtovih in nasadih, kjer razveseljuje okolico
s svojo živahnostjo in s svojim lepim petjem.

Poleti uživa  s svojim precej šibkim, šiljastim kljunom meh¬
kejše žuželke in njih ličinke, črve in polže. Noge  ima dolge in
močne; ves dan skače po tleh ali z vejice na vejico ter si išče hrane,
ki je je obilo pod listjem v vlažni hosti. Slab letalec je, ker ima
kratka krila. Zato ostane tudi pozimi pri nas. Ker bi pa pri navadni
hrani jeseni ali pozimi moral poginiti, izpremeni hrano ter je potem

41

raznovrstne jagode. Kaj rad se sladka po vinogradih z zrelim grozdjem.
Le v najhujši zimi se umakne časih nekoliko v južno, milejše
podnebje.

Gnezda ne dela nikdar visoko od tal, dostikrat celo na golih
tleh. Gnezdo je umetno stkano iz bilk in mahu in znotraj prevlečeno
z ilovnato zemljo. Samica vali dvakrat na leto; vselej znese pet do
šest zelenih in sivopegastih jajc.

Slika 21. Kos.

Le številni zarod varuje kosa, da ga ne uničijo razni sovraž¬
niki, ki preže nanj in na njegove negodne mladiče, kakor n. pr.
srakoperji, vrane in veverice. Ker ima kos dvakrat na leto mlade,
se oglaša samec od spomladi do jeseni s svojim polnim, krepkim,
nekoliko otožnim glasom. Pogosto oponaša tudi petje drugih ptic.
V kletki se nauči žvižgati razne melodije.

Še boljši pevec je nekoliko manjši drozeg ali cikovt  (die
Singdrossel), ki je zgoraj sivkastorjav, spodaj belkast z rjavimi pik-
njami. Pozimi se seli v Afriko. Večji sorodnik je brinovka  (die

42

Wacholderdrossel), ki gnezdi večinoma le v severnih krajih. Jeseni
se seli v večjih jatah proti jugu. Tedaj jo love zaradi okusnega
mesa, ki diši po brinju, s čimer se rada hrani. Z njo vred pa polove
tudi mnogo drugih ptic.

Pritožujemo se proti južnoevropskim narodom, da pokončujejo
naše koristne pevce, a sami nismo nič boljši. Koliko škodljivega
mrčesa pokončajo po severnih krajih brinovke, cipe, sloke in druge
ptice, pri nas pa preži nanje jeseni in spomladi staro in mlado.
Mnogo teh škodljivih lovcev sedi pa celo v odborih društev za varo¬
vanje ptic.

Siljast kljun imajo razen navedenih ptic tudi slavec  in razne
pčnice  (Grasmiicken). Najboljša naša pevka je penica črnoglavka
(das Schwarzplattchen) s črnim temenom. Jako milovidna ptičica, ki se
kaj rada privadi človeka, je taščica  (das Rotkelchen). Sploh je sivorjava,
na podvratku in prsih pa rumenordeča. Pozimi se seli v južno Evropo.
Dober letalec je selec pogorelček  (das Hausrotsclmanzchen), ki se

drži pri nas bolj
gorskih vasi. Veči¬
noma z vodnimi žu¬
želkami se hrani
pastiričica  (die
Bachstelze), zato je
najrajša blizu vode.
Jako živahna ptičica
je zgoraj siva, spodaj
belkasta. Urno leta
semintja, vedno mi¬
gaj e s svojim dolgim
repom. Jeseni nas
zapusti pozno, spo¬
mladi je pa tu med
prvimi selci. Mali
palček ali stržek
(der Zaunkonig) je
samo 8 cm dolg. Sploh je rjav s temnejšimi povprečnimi progami; težko ga
opaziš v grmovju, med listjem in mahom, ker ga barva dobro skriva. Rep
in krila ima kratka, zato slabo leta ter se ne more seliti v daljne južne
kraje. Vedno je živahen in smuče po grmovju, kjer si nareja iz mahu
umetno gnezdo. Svojo hrano najde tudi pozimi, ker išče žuželk po luknjah,
kotih in duplih, kamor so se skrile. S svojo milo pesmico se oglaša včasih
celo pozimi. Navadna in stalna ptica po gozdih je sinica  (die Kohlmeise).

Slika 22. Pastiričica.

43

Velika je kot vrabec, po hrbtu olivnozelenkasta, po trebuhu rumena, teme,
grlo in proga po prsih in trebuhu je črna. Ta pisana obleka jo precej
dobro skriva v listnatih gorskih gozdih. Jeseni pride v nižave in cigani
od vasi do vasi, pridno iščoč
si hrane. Na kratkih nogah
ima ostre, zakrivljene kremplje,
ki z njimi dobro pleza, se
oprijemlje in obeša. S svojim
kratkim, stožčastim in zašpi-
čenim kljunom pobira pozimi
v razpokah in za lubjem skrite
ličinke in jajčica škodljivih
žuželk. Če ne more do njih,
odlušči kos lubja. Zraven si
pa privošči tudi kako seme,
ki je še ostalo na osušenem
steblu. Sploh prištevamo sinico
in njene sorodnice k naj¬
koristnejšim stalnim pticam,
dasi napadajo včasih manjše
ptice zavratno ter jim izklju- Slika 23. Sinica,

jejo možgane. V hudi zimi jih

mnogo pogine. Ker pa vali samica poleti dvakrat ter znese vselej do
10 jajc, se ta izguba hitro popravi. Gnezdo zmaši po duplih.

Opazuj ptice pevke, posebno kose in sinice! Usmili se v hudi zimi
ubogih pevk in potresaj jim hrane! Imel boš zabavo in ptice ti očistijo
sadno drevje raznovrstnega mrčesa.

Šilokljuni so ptice pevke s šilastim kljunom, ki je posebno
pripraven za pobiranje žuželk,  njih poglavite hrane. Zato so jako
koristni.  Sem spadajo najboljši pevci, ki se selijo jeseni največ v
toplejše kraje.

Hudournik (der Segler  oder die Mauersch\valbe)  je podoben
lastavicam po svojem življenju in po telesnem ustroju. Vendar
je nekoliko večji in je črnorjav razen bele lise na podvratku.
Med manjšimi pticami je hudournik najboljši letavec. Od ranega
jutra do poznega večera leta z neznansko hitrostjo zdaj v silni
višavi, zdaj tik nad zemljo ali vodo. Lovi si hrano s svojim kratkim,
pa skoraj do oči razklanim, ploščatim kljunom. Leta pa tako vztrajno,
ker ima močna, sabljasto zakrivljena in jako dolga krila, ki so celo
daljša od dolgega škarjastega repa (krmilo!). Pravijo, da preleti

44

daljavo iz Evrope v Afriko v enem samem dnevu. Na šibkih nožicah
so vsi štirje prsti obrnjeni naprej. Zato ne more hoditi in ne skakati,
da, celo s tal se težko vzdigne. Redkokdaj ga je torej videti na tleh,
pač pa se - obeša in oprijemlje z ostrimi krempeljci po zidovih,

pečinah in lesenih
ograjah (noge oprije-
malke).

Ker je precej
velik ter se ves dan
giblje letaje po zraku,
potrebuje mnogo hrane
in je jako požrešen,
zaraditega pa tudi
silno koristen.

Hudourniki ob¬
letavajo v velikih
jatah, neprestano kri¬
čeč, stare zidove in
stolpe, kjer tudi gnez¬
dijo. V zidni razpoki,
pečini ali drevesnem
duplu zmaše iz bilk,
perja, volne in iz
cvetnih mačic svoje
Slika 24. Hudournik. gnezdo ter ga zlepijo

z lepljivo slino.

Le sredi poletja dobe dosti žuželk za svoj nenasitni želodec, zato
so pid nas le od maja do avgusta in v tem kratkem času vale tudi
le enkrat.

Opazuj hudournike in lastavice, kako love'žuželke in delajo gnezda!
Zakaj se jeseni selijo?

Pravim lastovkam je podoben tudi Ičgen  (die Nachtschivalbe), samo
da je večji ter ima kot nočna ptica mrko pisano perje, kakršno smo videli
pri nočnih ujedah. Oči ima velike, okoli kljuna mnogo tipalnih ščetin.
Leta tiho, ker ima mehko in naščepirjeno perje. Zaraditega tudi sliši bolje.
Drži se najrajši gozdov, kjer najde dosti nočnih metuljev in hroščev, ki
lete hlasta po njih s svojim globoko razcepljenim zijalom. Leta pa silno
hitro, ker ima dolga in špičasta krila. Podnevi žedi na tleh ali podolžno
na veji, kjer ga težko ločiš od tal ali od enakobarvanega lubja (varovalna
barva!). Jajca leže kar na tla, brez posebnega gnezda.

Širokokljuni so ptice pevke kratkega in jako razcepljenega
kljuna, ki z njim love žuželke. Noge imajo slabe, letajo pa izvrstno
in vztrajno. Vsi so ptice selivke.

Ptice pevke  imajo v grlu poseben stroj za petje. Večinoma
so to majhne ptice, ki dobro letajo in skačejo, ter imajo z ozirom na
brano različno razvit kljun. Poljedelcu so koristne, ker se hranijo
pretežno z žuželkami. Prebivajo v severnem zmernem pasu ter delajo
umetna gnezda. Mladiči so goliči.

3. Ujede.

Planinski orel (der Steinadler)  je najdrznejša in najmočnejša
ujeda. Preži na večje sesalce in ptice, zlasti na mlade jelene in
srne, na zajce, jagnjeta in kozliče, na gozdne kure in druge
enake živali, ki plane nanje kar zviška. Dogodi se tudi včasih, da
napade otroka. Večje živali izkuša pahniti v prepade, da se ubijejo,
ter jih potem požre. Po planinah se pasoča drobnica nima večjega
sovražnika, nego je planinski orel. Ob prepadih je tudi človeku
nevaren. Z bistrim očesom gleda po plenu, plavajoč nad gorskimi
gozdovi in pašniki, ali krožeč v silni višini. Ako kaj zazre, se spušča
izprva v zavojnici navzdol, potem pa zgane krila in šine bliskoma
na tla. Leteči plen ujame v zraku. Dobro ve, kje mora raniti ali
vsekati živali, da prej poginejo. Za glavo zgrabi one, ki bi se lahko
branile z ostrimi zobmi (gada, kuno, lisico, glodavce). Svoj plen
odnese v varno zavetje, da ga požre v miru.

Kar je lev med sesalci, to je planinski orel med pticami,
najmočnejši in najpogumnejši ropar, ki se ga vse boji. On kraljuje
v zraku, kjer mu ni tekmeca. 1 m je dolg, z razprostrtimi perutnicami
meri čez 2 m. Vobče je zagorelo rjav, po glavi in vratu rjast, ob
trtici bel, čez rep pa ima črne pasove. Ozko in trdo perje se prilega
telesu, nima torej dosti upora v zraku. Ker ima čvrste, široke in
tako dolge perutnice, da pokrivajo popolnoma sicer dolgi rep, od¬
leti tudi s težkim plenom v krempljih. Uren je in okreten, bistro
oko ima, na nogah pa nenavadno dolge in ostre kremplje. Tršate
noge so tja do rumenih prstov pernate in tako zavarovane proti
ostrim zobem ulovljenega plena. Ostrorobi zgornji kljun, ki ima zobu
podobno škrbino, je kljukasto ukrivljen in na koncu špičast. Z njim
razmesari uplenjene živali in požre kos za kosom s kostmi, s perjem

46 —

ali z dlako vred. Jako je požrešen, potrebuje silno mnogo hrane na
dan. Zato pa tudi ves dan iztika za plenom, posebno če ima mlade.
Neprebavljive stvari izmeče kasneje kot kosmati izbljuvek. Koren
kljuna mu obdaja rumena voščenica z občutljivimi nosnicami. Strašno
orožje so njegovi kremplji in kljukasti kljun.

Planinski orel prebiva po porastlih gorah vse Evrope in Azije;
tudi v Karpatih, v Osrednjih in Južnih Apnenskih Alpah ga je pogosto
videti. Na strmih in nepristopnih pečinah, pa tudi na starih drevesih
ob strmem pobočju napravlja iz protja jako široko gnezdo. Najrajši
pa gnezdi pod kakim podmolom na steni, da so mladiči v zavetju

Slika 25. Planinski orel.

proti dežju in vetru. Kjer se je orel enkrat udomačil in si postavil
gnezdo, tam ostane s svojo družino vse svoje življenje, ako ga ne
prežene kaj posebnega. Blizu sebe pa ne trpi drugega orla, ker za
več tako požrešnih roparjev tudi po velikih planinah ni dovolj hrane.

Zgodaj spomladi znese samica po eno, dvoje ali troje jajec
in vali sama. čez pet tednov se izvali iz jajca s sivim puhom obrastel
mladič, ki ga skrbno hranita oba roditelja. Izprva uživa mladič
poprej v golši omehčano hrano. Okoli gnezda gnije hrana, ki jo
donašata stara v izobilju, kosti in kosmati izbljuvki pa pokrivajo tla.

Orel učaka visoko starost. Znano je, da so v sužnosti živeli
čez 100 let. Zunaj pa pri nas malokateri učaka takšno starost, ker

47

mu človek ne da miru. Prej ali slej ga doseže lovčeva svinčenka,
ali pa se ujame v nastavljeno past. Mladiči dorasto šele z desetim
letom. Nimajo stalnega domovanja, temveč se klatijo daleč naokoli.
Nevaren posel je jemati mladiče iz gnezda. Pogumno jih branita
samec in samica, ako jih hočeš odnesti. Planinski lovci posebno
cenijo orlove kremplje in orlovo perje, s čimer si krase svoje klobuke.

Orlovo možko pokončno držanje, drzan vzlet pod oblake, dostojno
vedenje in njegovo nenavadno moč mora tudi človek občudovati.
Zato je bil orel že od nekdaj kakor kralj vseh ptičev  v veliki
časti. Pri starih Rimljanih je bila to Jupitru posvečena ptica, dan¬
danes pa nahajamo orla v grbih mnogih držav. Vobče je pa ta
ptica prispodoba poguma, moči in sile.

Povsod po Evropi se nahaja skoraj tako veliki belorepec  (der
Fisch- oder FluBadler), ki se jako spretno potaplja za ribami na morju,
po jezerih in večjih rekah. Lovi pa tudi vse vprek, kar zazre z bistrimi
očmi. Nikakor pa ni tako škodljiv kot planinski orel. Srednje velike
ujede so kanja, kragulj  in temu popolnoma podoben, pa mnogo
manjši skobec  (der Sperber), ki je velik sovražnik pticam pevkam. Po
mestih se naseli v stolpih in na strehah p o stoika  (der Turmfalke), ki
je zgoraj rdeča, spodaj rjasta s temnimi lisami; glava in rep sta siva.
Leta nad poljem in travniki ter preži viseč v zraku na miši, črve in
razne žuželke, ki se potem spušča nanje. Lovci jo sovražijo, ker jim
podavi mnogo mladih prepelic in jerebic. Jeseni se seli v Afriko. Spreten
in drzen ropar je sokol selec  (der Wanderfalke). Živi po vsej Evropi,
jeseni se seli. Njega in njegove sorodnike so nekdaj rabili za lov na
druge ptice, posebno na žrjave, čaplje, divje gosi, race itd. Y orijentu
love še dandanes te živali tako.

Opazuj ujede, kako letajo po zraku, kako se spuščajo na plen!
Primerjaj orla s kraguljem!

Pod n e v n e ujede  imajo trdo perje, ki se prilega telesu
močan kljun, čigar zgornji del je kljukasto zavit, in močne, zakrivljene
kremplje. Svoje gnezdo napravljajo iz protja po pečinah in drevesih.
Večinoma so škodljive in drzne roparice.

Čuk (der Steinkauz)  živi po vsej Evropi, rajši pa ima južne,
nego mrzlejše severne kraje. Po mestih se skriva podnevi po stolpih
in v podstrešjih, po vaseh se drži rajši sadnih vrtov. Ker vidi tudi
podnevi, se podaja že v prvem mraku na lov na miši, netopirje,
manjše ptice, posebno pa na razne žuželke. Ponoči ga privabi pogostoma
luč na razsvetljena okna, kjer plaši s svojim žalostnim skovikanjem
praznoverne ljudi, ki mislijo, da jim naznanja poslednjo uro. Ljudje

48

se pri nas sploh boje te koristne ptice. Ujet lovi po stanovanju
miši in mrčes. Italijani ga pa privežejo na prostem, da vabi k sebi
manjše ptice, ki jih potem love na limanice. Stari Grki so smatrali
čuka kot jako bistroumno ptico, zato je bil posvečen boginji
Palas Ateni.

čuk je le 2 dm dolg, z razgrnjenimi perutnicami je pa 1 / 2  m
širok. Rep in krila so zaokrožena, nekoliko naščepirjeno perje je

mehko, zato leta tiho in sliši
ponoči najmanjše šumenje,
tembolj ker ima oster sluh
in med perjem odprt vhod v
sluhovod. Njegovo sivorjavo
perje, ki ima zgoraj jasnejše,
spodaj temnejše lise, ga
dobro skriva podnevi in
ponoči. Velike, naprej obr¬
njene oči obroblja venec raz-
čihanega perja. Precej visoke
noge so zavarovane s perjem
tja do močnih, z ostrimi
kremplji oboroženih prstov.
Izmed njih lahko izvrača
zunanjega kot kukavica. Leta
pa kakor sploh vse nočne
ujede nizko, da laže opazi
ali začuje svoj plen. V skriti
votlini leže samica 4 do 7 jajčic
navadno kar na tla ter vali
Slika 26. Čuk. 14  dni. Negodne mladiče

skrbno pita z raznimi živalmi.

Nekoliko večja je pegasta sova  (die Schleiereule). Velike črne
oči obdaja posebno lep srčast venec tanko razčihanega, belkastega perja,
da lovi z njim zračne valove. Živi skupaj s čukom po vsej Evropi ter
je prav tako koristna ptica. K sovam spada tudi vir ali velika uharica.

Primerjaj ujede z zvermi! V čem so si podobne sove in mačke?

Sove  so ponočne ujede s temnim, mehkim in naščepirjenim
perjem, ki pokriva tudi noge tja do prstov. Kljun je kljukasto
ukrivljen takoj od korena. Zunanji prst se lahke izvrača, vsi prsti
imajo pa ostre kremplje. Vsi čuti so dobro razviti. Mladiči so goliči.

49

Ujede  se hranijo večinoma s toplokrvnimi živalmi. Velikim,
krepkim, drznim in okretnim pticam rabijo zakrivljeni kljun in ostri
kremplji kot orožje, bistri čuti jih pa podpirajo pri lovu. Od sebe
oddajajo kosmate izbljuvke in svoje negodne mladiče, goliče,
morajo dolgo pitati.

4. Golobi.

Grivar (die Hingeltanbe).  Glasni «kukuku» se razlega večkrat
zaporedoma že rano zjutraj z vrba košatih dreves, kjer gnezdi paroma
grivar. Včasih se naseli ta sicer jako plaha selivka celo sredi vasi
ali mesta. Vobče je svinčenosiv, vrat se izpreminja zelenkasto ter
ima na vsaki strani belo liso. Preko repa gre bela proga in bel je
tudi ob zgibih perutnic. Grivar je naj večji golob, ker je čez 4 dm
dolg. Telo je precej šibko, krila so močna, proti koncu zožena in
rep razmerno dolg; zato leta jako hitro in vztrajno. Ako naglo
leta, se čuje kar neko žvižganje v zraku. Sicer pa spominja glede
hoje, letanja, kljuna, uživanja brane in vode popolnoma na domačega
goloba. Hrani  se večinoma s semenjem storžnjakov, z želodom in
žirom, je pa tudi razne jagode in polže ter pobira po polju žitna in
travna zrna; ne dela pa nikake škode. V vrhu dreves in v skritem
zatišju med rogovilami napravlja iz protja preprosto gnezdo. Včasih
pa porabi tudi zapuščeno gnezdo veveričino ali šojino. Po večkrat
na leto vali samica po dve beli jajci. Samec in samica hranita mla¬
diča izprva s sirasto kašo iz grbanca, potem z omehčanim, in slednjič
s trdim semenjem. Meseca oktobra se seli v južno Evropo, kjer je
grivar sploh stalna ptica. Bržkone jih pride nekaj v gozdove severne
in srednje Evrope poleti le zato, da laže prehranijo sebe in
mladiče.

Ker je grivar jako premeten, se mu lovec težko približa. Bolj
nevarna sta mu kragulj in sokol selec. Mladiče preganjajo divje
mačke, kune, veverice in velike uharice. Grivarjevo meso je jako
okusno.

Njegov manjši sorodnik selec, mali divjak ali duplar  (die Hohl-
taube), gnezdi v votlih drevesih. Jako je podoben divjemu poljskemu
golobu,  ki od njega izvira domači golob.  Manjša, lepo pisana grlica
(die Turteltaube) gnezdi pri nas semintja po lesovih. V južni Evropi in
v Orijentu se pa nahaja bolj pogosto nego pri nas. Zaradi prijaznega
vedenja in živahnega grulenja jo imajo radi po hišah. V Severni Ameriki
se nahaja golob selec  (die Wandertaube), ki vali skupno po gozdovih v

Mach er. Prirodopis II.

4

50

takih množinah, da se pod njih težo šibe in lomijo debele veje. Nadaleč
okoli opustošijo tedaj vse in zatro vso rast. Leteče jate zatemne solnce.
Bližnji stanovalci jih pri tej priliki toliko polove in pobijejo, da z njimi
pitajo celo prašiče.

Slika 27. Grlica.

Golobi so ptice srednje velikosti, ki dobro letajo. Noge so
šibke, kljun na korenu mehak. Žive paroma, hranijo se s semenjem
in pitajo negodne goliče s sirasto kašo iz grbanc-a.

5. Kure.

Jerebica (das Rebhuhn)  je doma na obdelanem polju, kjer
ima med žitom, krompirjem in v travi dosti zavetišča. Ako je v
bližini grmovje ali gozdiček, je še bolje zanjo, ker se laže skriva.
Od jeseni do spomladi se drži vsaka družina skupaj, potem se pa
paroma razidejo. Jako živahno je na polju proti večeru, ko se kličejo
posamezni pari. Kakor vse druge poljske živali (škrjanec, zajec), tako
varuje tudi jerebico njena neočitna, prstena barva.  Zgoraj je

51

rjavkasta, spodaj pepelasta s temnejšimi in z jasnejšimi povprečnimi
pegami in progami. Samci imajo na belkastem trebuhu veliko kosta¬
njevo podkev. Posebno je važna varovalna barva za samico, ki gnezdi
na odprtem polju,

Jerebica ima prav taka krila, noge in kljun, kakor domača
kura. Zaradi trdega perja, kratkih kril in repa ter precej zajetnega
trupla vzleti okorno z velikim hrupom in šumom. Kmalu je pa zopet
na tleh, kjer se potuhne na varnejšem mestu med žitom ali v
grmovju. Teče jako hitro po svojih precej visokih nogah, ki imajo
čvrste prste. Ce
je nevarnost ve¬
lika, počene na
tla, zanašaje se
na svojo varo¬
valno barvo, ki
jo v resnici bolj
varuje nego le¬
tanje in tekanje.

Jerebica se
hrani  z raznimi
rastlinami, po¬
sebno s seme¬
njem, požre pa
tudi mnogo žu¬
želk. Zlasti br¬
skaj o mlade jere¬
bice prav pridno
po zemlji in
iščejo manjših Slika 28. Jerebica,

živali.

Ker je jerebica preslaba letalka, mora ostati pozimi pri nas.
Ako ni snega, se prehrani dokaj dobro, ker je še dosti zelenega in
se izbrska tudi kak mrčes izpod grmovja. Ako pa zapade sneg, zlasti
ako nastane poledica, jerebice jako stradajo in] jih mnogo pogine.
Glad prižene sicer jako plahe ptice na ceste in v vasi, da dobe kako
zrnce. Mnogo jih pa pokončajo ujede in zveri, ker jih temnejša
barva nikakor ne varuje na beli snežni odeji.

Spomladi znese samica na polju v plitvo jamico, kamor je
navlekla nekoliko bilk, 10 do 20 rjavosivih jajc, ki jih težko ločiš

4 *

52

od obližja, črni in rjavorumeni pub dobro pokriva in skriva mladiče,
ki takoj urno tekajo okoli (mahovci). Ako preti nevarnost, se po¬
tuhnejo mladiči tako spretno, da jih ni mogoče opaziti. Stari se pa
tačas oddaljijo od družinice in izkušajo, da bi odvrnili sovražnikovo
pozornost od nje.

Sicer ima jerebica prav dobro varovalno barvo, pogina jo pa
varuje le številni zarod. Jeseni jih mnogo postrele lovci s psi ptičarji.
Meso je jako okusno.

Prepelica (die Wachtel) je jerebici podobna, a mnogo manjša.
Z znanim «pet pedi» se oglaša na polju. Love jo zaradi okusnega mesa.
Ker je boljša letalka, se seli jeseni v Afriko ter porablja najkrajše poti
čez morje. Neštevilno prepelic se zaplete tačas v nastavljene mreže že
med potjo ali pa v Afriki, mnogo jih pa omaga vsled slabega vremena
in utone v morju. Zato se jih vrača v naše kraje leto za letom manj.

Po gozdih živi jereb  (das Haselhuhn), po kraškem svetu skalni
jereb ali kotoma  (das Steinhuhn), po višjih planinah pa celo do
krempljev pernata belka  (das Schneehuhn). Največja naša divja ali
poljska kura je divji petelin  (der Auerhahn), ki je lep, stalen ptič
po gorskih gozdih. Mnogo manjša samica ima neočitno varovalno barvo,
kakršno imajo poljske kure, kar je tudi potrebno, ker gnezdi na zemlji.
Hrani se z jagodami, popki, z jelovim brstjem in z raznimi žuželkami.
Love ga spomladi, ko «poje». Na vse zgodaj kliče takrat na kaki veji
sedeč s čudnimi glasovi in s smešnim ponašanjem svoje kokoši skupaj.
Med tem petjem ga lovec lahko naskakuje ter se približa temu sicer zelo
opreznemu ptiču, da ga pogodi s svinčenko.

Po višjih gorskih gozdih, kjer prevladuje ruševje in breza, živi
mnogo manjši, a lepši ruševec  (der Birkhahn) z ukrivljenimi repnimi
peresi, ki jih zatikajo lovci radi za klobuke.

Kazen domače kure  je gotovo največja kura puran  (der Trut-
hahn oder der Indian). Dobili smo ga iz Severne Amerike. Kljun, glavo
in vrat pokriva gola, bradavičasta koža, ki se končuje nad kljunom v
visečo reso. Rad se razjezi nad živo barvo, razprostre rep v kolo, si brusi
krili po tleh in napade tudi človeka, če ga draži. Zaradi lepšega imajo
po vrtovih in dvoriščih lepega pava  (der Pfau), ki živi divji po gozdovih
Vzhodnje Indije. V večjih tropah ga goje po Ogrskem in v Zalesju, ker
imajo mladi pavi prav okusno meso. Samica je neočitne barve, samec se
sveti temnomodro in zlatozelenkasto. Dolga repna peresa, ki jih lahko
razgrne v kolo, imajo sredi končne kosmače krasno, modro oko. Po dvo¬
riščih je videti večkrat temnosivo, kakor z biseri posuto perlinko ali
pegatko  (das Perlhuhn), ki je doma v Afriki. Mlade pegatke imajo
jako okusno meso. Od južnozapadne strani Kavkaza so dobili že stari Grki

53

tetreva (der Edelfasan). Zdaj rede te cenjene kure po gozdih na češkem,
po donavskih otokih in tudi pri nas. Ugajajo jim posebno loke in gaji.
Poleti napravljajo zlasti v turščici mnogo škode, v hudih zimah jim
je pa treba trositi žita, da ne poginejo. Semintja je videti po dvoriščih
tudi krasne kitajske srebrne in zlate tetreve  (der Silber- und
Goldfasan).

Kure  so navadno večje ptice, ki žive najrajše na tleh, ker
slabo letajo, a dobro tekajo. Visoke, močne noge imajo tope kremplje
ter so ustvarjene za brskanje. Kljun je trd, vzbočen; z njim uživajo
različno hrano. Na glavi in vratu imajo pogosto gole lise ali mesnate
izrastke. Samice imajo neočitno varovalno barvo, samci so večji,
navadno lepo pisani in včasih imajo ostroge. Kure zneso mnogo
jajc in mladiči takoj tekajo okoli. Spadajo med najkoristnejše
ptice, ker imajo tečno in okusno meso, ker se lahko plode ter
neso mnogo jajc. Mladiči, kebčki, so pokriti z mahom. Zrnato
hrano mehčajo poprej v grbancu.

6. Močvirniki.

Sloka (die Waldschnepfe)  je plaha nočna ptica, ki jo jako
dobro skriva rjasto perje z rumenkastimi in zamolklimi pasovi.
Podnevi ne opazi je najboljši lovec, če žedi v suhem listju blizu
debla ali ob prostih koreninah. Splašena leti izvrstno, tudi skozi
gosto vejevje. Njena domovina je severna Evropa, kjer biva poleti
v velikih gozdovih. Na tleh med listjem in mahovi zmaši preprosto
gnezdo in vali svoja prstenorumena, rjavolisasta jajca (varovalna
barva!). Sloka si išče hrane ponoči, podnevi pa tiči vedno skrita v
gozdu. Vidi pa ponoči tudi dobro, ker ima velike oči.  V gozdu
dobi tudi dosti slinarjev, deževnikov, žuželk in njih ličink, ki se z
njimi prehrani; sloka je torej jako koristna ptica. Ker se pozimi v
severnih krajih ne more prehraniti, se pomika tem bolj proti jugu,
čim mrzleje je. Ali to potovanje ji je usodno. Povsod jo pričakujejo
in zasledujejo lovci zaradi cenjenega in okusnega mesa; celo čeva
imajo za slaščico. Se spomladi, ko se vrača mršava v svojo
domovino, nima miru pred lovci. Zopet jih pade mnogo, le malo se
jih vrne srečno domov. Med tem, ko se zadržuje pri nas, koristi
tudi nam mnogo s pokončavanjem raznih žuželk. Z ravnim, dolgim
in tankim kljunom,  ki ima na koncu občutljivo kožico, obrača
listje in išče žuželk, deževnikov itd. Po travnikih in močvirnih

54

gozdih zatika dolgi kljun do korena v mehko zemljo, da dospe do
črvov in ličink. Rožena konica zgornjega kljuna sega preko konice
spodnjega, zaraditega ne prihajajo bilke in koreninice pri vbadanju v

kljun.Razenro-
ženega konca
je zgornji kljun
mehak, tako da
se lahko pri¬
vzdigne. Nato
prime mrčes z
občutljivo ko¬
žico, ki je takoj
izza rožene ko¬
nice. Podolžne
letvice zgoraj
in spodaj pa na¬
pravljajo kljun
toliko čvrst, da
se ne krivi pri

vbadanju v mehko ali rahlo zemljo. Ker ima velike oči visoko na
glavi, lahko opazuje pri tem poslu okolico ter se potuhne ali zleti,
ako ji preti nevarnost.

Po močvirnatih krajih se oglaša jeseni in spomladi z meketajočim
glasom sorodna, nekoliko manjša kozica (die Sumpfschnepfe oder Bekassine).
Love jo zaradi okusnega mesa. Pogoditi jo je teže, ker leti semintja.

Slika 29. Sloka.

Slika 30. Priba.

Po ribnikih in
jezerih je videti med
trstjem pogosto črno
lisko  (das schvvarze
Wasserhuhn), ki ima
belo liso načelu. Trije
dolgi sprednji prsti so
obrobij eni s krivulj asto
izrezanimi plavnimi kr¬
pami, zato dobro plava
Po močvirnih travnikih
srednje Evrope se
oglaša poleti z glasnim
«kivi» priba  (der
Kiebitz). Golobje veli-

55

kosti je, zgoraj se sveti kovinskozeleno, spodaj je bela. Na glavi nosi
dolg, privihan čop. Njena jako okusna jajca nabirajo ljudje, pa jih
je težko najti v travi, ker so zelenkaste barve in rjasto pegasta.

Primerjaj čapljo s sloko! V kakšni zvezi je ustroj telesa z njih

prehranitbo ?

Bela štorklja ali roda (der weiBe Storch)  je razen črnih
perutnic vsa bela; kljun in noge so rdeče. Nima torej nikake
varovalne barve, pa je tudi ne potrebuje. Ptica je velika in krepka,
s svojim dolgim in špi-
častim kljunom brani lahko
sebe in mladiče. Ker je
ljudem tako mila in pri¬
ljubljena ptica kakor la-
stavica, se naseli na
cerkvenem stolpu, na vi¬
sokih drevesih ali na sle¬
menih sredi vasi ter ne
potrebuje posebnega var¬
stva. Vse se veseli, ko se
vrača štorklja spomladi
paroma iz Afrike ter se
zopet naseli na starem
gnezdu. Skozi naše kraje
samo potuje. V nekaterih
vaseh na Pruskem gnezdi
v taki množini, da je več
parov nego poslopij. Na¬
vadno ji človek pripravi
staro kolo ali košaro, kjer
napravi gnezdo iz protja. Uverjen je namreč, da ga le štorklja
varuje strele in ognja. Koliko zabave ima pa tudi staro in mlado š
štorkljo! Kakor pri čebelnjaku, tako je tudi pri valeči štorkji vedno
kaj zanimivega. Izprva popravi gnezdo, potem vali. Samec klopoče
s kljunom, stoječ na eni nogi ali izprehajajoč se po slemenu. Tudi
se vozi okoli gnezda ali donaša hrano samici in mladičem, goličem.
Godne mladiče je treba potem učiti v letanju ter jih pripravljati na
dolgo pot v Afriko, ki jo nastopijo jeseni. Zbero se tedaj štorklje iz
vsega okraja v večje jate ter potujejo visoko nad oblaki, večkrat
nedogledno našim očem.

Štorklja se naseli v bližini močvirij in travnikov, ker je tu
dosti brane. Žabe, kuščarji, polži, črvi, razne žuželke, posebno čebele,
vse ji gre v slast. Pograbi pa tudi manjše ribe, mlade zajce in
izpraznjuje gnezda na tleb valečih ptic. To škodo pa zopet poravna
z uničevanjem miši in kač, da, loti se celo strupenega gada.

Noge ima krepke; po cele ure je na nogab, ne da bi se
utrudila. Zaradi dolgih krakov brodi labko po plitvih vodah in
ker ni do golen pernata, si ne zmoči perja. Na močvirnem
svetu se ne pogreza, ker ima dolge, nekoliko vezane prste, ki
tvorijo veliko podporno ploskev. Daši ima visoke noge, vendar lahko
seže z dolgim vratom  do tal, da pobere hrano. Čvrsti kljun
ima ostre robove; tudi polžke živali ji ne uidejo, če jih je zagra¬
bila. Na koncu je kljun špičast, zato napada in mori z njim tudi
večje živali.

Jeseni zmanjkuje hrane in štorklji se je treba seliti na jug.
Dolga pot je ne skrbi, ker smemo trditi, da ni med pticami boljše
letavke, nego je štorklja. Z glavo in s prednjim delom telesa lahko
reže zrak, krila ima dolga, rep je sicer kratek, uporablja pa kot
krmilo dolge, navzad iztegnjene noge. Vse te prednosti nahajamo
tudi pri drugih letalcih. Ali nobeden ne zna tako lepo letati in tako
uporabljati vetra ter takorekoč jadrati po zraku, kakor štorklja.
Ona ne leta toliko z dolgimi krili, kolikor jo nosi veter kot ladjico
z razpetimi jadri. Pot iz severne Evrope v Afriko je nikakor ne
utrudi. Res je, da prelete druge ptice to daljavo v krajšem času, a
gotovo nobena tako lahko.

K dolgokrakim močvirnikom se prišteva tudi žrjav  (der Kranich).
Pepelaste barve je in večji od štorklje. Razčiliana hrbtna in repna peresa
rabijo v nakit. Stanuje po močvirjih severne Evrope in Azije, kjer se
hrani s črvi, z žuželkami in žabami, zoblje pa tudi žito, grah in leeo. Ta
jako plahi in oprezni ptic se da udomačiti. Jeseni se selijo žrjavi v
Afriko v obliki klina, da laže premagajo upor zraka. Jako lepa ptica je
srebrna čaplj  a (der Silberreiher), ki ima prekrasno, snežnobelo hrbtno
perje, ki se drago plačuje. Gnezdi z drugimi sorodnimi vrstami, n. pr.
s sivo čapljo  po južni Evropi, posebno ob doljnji Donavi.

Močvirniki,  ki jih delimo na dolgokrake  (čaplja, štorklja)
in na kratko krake  (sloka), žive ob plitvih vodah. Z velikimi
podpornimi ploskvami navadno lahko brodijo po močvirjih. Hranijo
se z žuželkami in manjšimi sesalci, letajo dobro in se selijo jeseni
na jug.

57

7. Plovci.

Nemi labod (der Hockerschwan)  je prelep plovec s snežno-
belim perjem, z dostojnim držanjem svojih napol privzdignjenih kril,
in z dolgim, tenkim, zavitim vratom. Pogosto ga je videti udomače¬
nega po ribnikih, kjer vesla ponosno, ne meneč se za glasne svoje
račje in gosje sorodnike. Le redkokdaj se oglaša z močnim glasom;
mislili so poprej, da je nem.

Z iztegnjenim vratom je do dva metra dolg, vobče pa spominja
glede telesnega ustroja na raco in gos. S široko trebušno in prsno
stranjo odriva mnogo vode ter plava varno po njej, vesljaje s krat¬
kimi , črnimi no¬
gami. Tri sprednje
prste na njih veže
plavna koža. Da se
perje v vodi ne
zmoči, ga zamaže z
mastjo, ki se nabira
v žlezi na trtici.

Iščočemu hrane po
blatnem dnu, se mu
navadno ni treba
potapljati, ker pride
zaradidolgega vratu
lahko z glavo do
dna. Dolgi kljun je
ter ima na korenu

Slika 32. Nemi labod.

zgoraj rdeč, spodaj črn, ob straneh nazobčen
črno grbo. Hrani  se z vodnimi žuželkami in
rastlinami, s črvi, a nikoli ne z ribami. Na suhem je zaradi daleč
zadaj vsajenih nog in velike teže še bolj neokreten nego raca.

Doma je v severni Evropi in Aziji, kjer živi zadružno po večjih
rekah. Ko nastane mraz, se seli toliko proti jugu, da najde neza-
mrznjenih voda in jezer. Love ga zaradi okusnega mesa, masti in
perja. Z mehkim perjem pokrita trebušna in hrbtna koža rabi za
krzno.

Najbližnji sorodnik mu je labod pevec  (der Singschwan), ki se
oglaša pogosto z močnim, zvonkim glasom. Na kljunovem korenu nima
grbe. K plovcem spadajo raznovrstne race in gosi.  Po obrežjih Sever¬
nega Ledenega morja živi gaga  (die Eiderente), ki se jako spretno po¬
taplja za vodnimi živalmi. Ta sicer silno plaha žival zapusti spomladi
morje ter gnezdi po strmih pečinah ali celo v ljudskih poslopjih. Gnezdo

58

obloži z najmečjim puhom, ki si ga izruje iz trebušne strani. To lahko
in rahlo perje nabirajo ljudje in ga drago prodajajo za mehke pernice.
Po jezerih severne Afrike in Balkana, okoli črnega in Hvalinskega morja
ribarijo v večjih družbah pelikani  (der Pelikan). Te velike ptice merijo
z razprostrtimi perutnicami okoli 3 m. Pelikan leta izvrstno, še bolje pa
plava, ker ima vse štiri prste zvezane s plavno kožo (noge veslarke!). V
plitvi vodi gonijo pelikani zadružno ribe proti kraju z velikim kožnatim
mehurjem, ki je na spodnjem kljunu. V njem donašajo hrano tudi svojim
mladičem. Včasih se zaleti kak pelikan tudi v naše kraje. Po vseh
evropskih morskih bregovih živi družbeno z drugimi sorodniki galeb ali

tonovščica  (die
Lachmdwe). Vobče je
pepelaste barve, le
glava potemni poleti.
Dolgi, od strani stis¬
njeni in na koncu
kavelj časti kljun je
jako pripraven, da
pograbi ribo. Galebi
letajo izvrstno (dolga
krila!), spretno pla¬
vajo, se potapljajo in
gnezdijo skupno po
nepristopnih pečinah.
Semintja jih je videti
tudi po bližnjih sladkih vodah. Po severnih in južnih krajih naše
zemlje gnezdijo sorodni plovci na tisoče in tisoče po pustih, skalnatih
otokih. Naj večji plovec je albatros  (der Albatros), ki meri z raz¬
prostrtimi perutnicami čez 4 m. Prebiva na južni poluti in kljubuje
leteč najhujšemu viharju. Z višave se zaganja v morje in se potaplja za
ribami. Po stoječih, s trstovjem obrastlih vodah se nahaja pogosto
čopasti ponirek  (der groBe Lappentaucher), ki ima kratke, daleč
zadaj stoječe noge, in ki je na njih vsak prst posebej obrobljen s plavno
kožico. Na kopnem skoraj ne more hoditi, v vodi se pa spretno potaplja,
vesljaje tudi s krili. Podtrebuščino strojijo v krzno. Skalnate bregove na
skrajnem koncu južne pol ute oživlja tolščak ali pingvin  (der Pinguin).
Ta veliki, čudni plovec ima ploščate sprednje ude, ki so pretvorjeni v
plavute. Namesto s perjem, je pokrit z roženimi luskami. Na kopnem se
giblje le skokoma, v vodi je pa silno okreten plavač in potapljač. Lovč
ga zaradi masti in lepega krzna, meso pa ni užitno.

Kakšna skupna svojstva imajo plovci? Primerjaj znane plovce
z raco!

59  —

Plovci  so ustvarjeni za življenje na vodi, dobro plavajo in se
potapljajo. Telo z daleč zadaj stoječimi nogami (vesla!) je podobno
čolniču. Na trtici imajo mastne žleze, iz njih iztiskajo mast, da
mažejo perje. Navadno so dobri letalci, na kopnem pa okorni. Večina
jih živi po mrzlejših severnih in južnih krajih. Gost, mehak puh in
debela plast podkožne masti jih varuje mraza.

V čem se ločijo ptice od drugih živali? Katere ptice žive v zraku,
na drevju, na zemlji, v vodi?

c. Plazilci.

1. Kuščarji.

Nilski krokodil (das Nilkrokodil)  je do 6 m dolga, kuščarju
podobna žival, ki živi kot ropar v vseh afriških stoječih in tekočih
vodah. V dolenjem Nilu ga ni več; pregnali so ga vedno številnejši
parobrodi, največ pa človek. Ljubi pa mesta s peščenim ali z blatnim
obrežjem, ker se podnevi rad solnči in spi na vročem pesku. Zaradi
temne bronastozelene barve ga je lahko zamenjati s preperelim
deblom. Bolje nego barva ga je pa poprej varoval močan oklep,
ki je sestavljen iz trdih koščenih ščitov. Dandanes pa tudi tega
prebije kroglja iz najnovejše puške. Hrbtni ščiti imajo tope vršičke,
repni pa tvorijo izprva dva, pozneje en sam nazobčan greben, ki je
podoben košnici.

Ko se mrači, gre krokodil na lov v vodo, kjer je silno uren
in okreten. Zleknjeno truplo nosi na kratkem vratu ploščato, špi-
často glavo (važnost!), zadaj pa prehaja v dolg, močan, od strani
stisnjen rep, ki z njim čvrsto vesla. Razen tega so vezani s plavno
kožo še prsti zadnjih nog. Ni torej čudo, da plava in šviga ta
velikan v vodi semintja kakor strela. Vidi ponoči dobro, ker se raz¬
širi in poveča podolžni razi podobna zenica v mraku kakor pri
mački. Ušesa zapira v vodi z zaklopci, nosnice pa stiska skupaj;
zato lahko vztraja dalj časa pod vodo. Pogosto leži mirno v vodi,
kakor da bi spal, a nosnice ima zunaj vode, da more dihati. Kro¬
kodil preži tako na svoj plen in vidi vse, kar se godi blizu in daleč
naokoli. Ribe in vodne živali lahko zasači, rajši pa ima večje živali,
ki prihajajo k obrežju na vodo, n. pr. antilope, ovce, koze, konje itd.
Natihoma plava k bregu in hiti za plenom tudi po kopnem. Kar
pograbi, mu ne uide več. čeljusti široko odprtega žrela nosijo stož-

60

časte, vsajene zobe. Ker so zobje precej krhki in votli, se radi
odlomijo, pa zrastejo zopet nanovo; zato vidimo v gobcu navadno
zobe različne velikosti. Dva sprednja, največja zoba molita pri
zaprtem gobcu skozi zarezi zgornje čeljusti. Zobje spodnje čeljusti
pridejo skozi zobe zgornje čeljusti ali poleg njih, kakor pri zvereh
očnjaki in derači. Na vodo je krokodil tako navezan, da se zarije v
blato v najtoplejši letni dobi, preden se osuše vode. Tako prespi
vse suho poletje.

S svojimi krepkimi nogami se giblje krokodil na suhem precej
hitro, zaradi iztegnjenega telesa se pa obrača nekoliko počasi in okorno.
Kakor je v vodi drzen, tako je strahopeten na kopnem.

Samica leže vsako leto 100 do 200 trdolupinastih jajc, ki so
podobna gosjim, in ki jih zakoplje v pesek ali blato. Mladiči so
majhni, rasto jako počasi. Pravijo, da dosežejo krokodili čez lOOletno
starost.

Krokodile preganjajo zaradi kože, ki daje dragoceno usnje, in
zato, ker so škodljivi. Domačini pa jedo meso. mast in jajca. Posebno
cenijo po mošku dišečo tvarino, ki se nabira v nekih žlezah. Iz nje
napravljajo mazilo, s čimer si mažejo kožo in lase.

Slika 34. Aligator.

61

Sorodni velikani kuščarji oklopnjaki so: severnoameriški aligator,
južnoameriški kaj man in indijski gavial,  ki ima jako dolg in zožen

gobec.

Navadni kuščarji so manjši, z luskami pokriti, ter imajo dolg, gibčen
jezik in vzrastle zobe. Sem spada martinček, zelenec ali kuščar
(die griine Eidechse) in kačam podobni slepič  (die Blindsckleiche), ki
nima zunanjih udov. Loči se pa od kač po tem, da ima na očeh vejice
in da se mu ne raztezajo usta in golt. Vsi naši kuščarji se hranijo s
polži, črvi in z žuželkami ter so vsled tega koristni. Okoli Sredozemskega
morja živi kameleon  (das Chamaleon). Telo se mu končuje v zavit rep,
ki ga rabi za oprijemanje. S peteroprstimi nogami dobro pleza in se
oprijemlje. Žuželke lovi z dolgim, sprožnim in lepljivim jezikom. Barvo
menjava poljubno in vsako oko lahko obrača zase.

Kuščarji  so iztegnjene, dolgorepate živali s kratkimi nogami.
Telo je pokrito s ščiti ali z luskami, oči imajo vejice in usta niso
raztezna. Jajca izvali solnčna toplota. Domači kuščarji so koristni.

2. Kače.

Gad (die Kreuzotter)  je edina strupena kača, ki je razširjena
po vsej srednji Evropi. Stanuje po gorah na skalnatih tleh, po
prisojnih senožetih in tudi po močvirnem svetu.

Lahko ga je ločiti od drugih kač. Glava je trioglata, široka,
z drobnimi luskami pokrita ter se dobro loči od trupla, ki je za
prst debelo. Rep je kratek, ves gad pa redkokdaj čez 60 cm dolg.
Hrbtne luske imajo vršičke. Na tilniku ima temnorjavo, križu ali
X podobno marogo, po hrbtu se mu vije temen, rogljast trak s
črnikastimi lisami ob strani. Glavna njegova zgornja barva je raz¬
lična: siva, rjava, rdečkasta; vedno pa se ujema z njegovim bivališčem.
Po barjih in po planinah, kjer je dosti zemlje črnice, je gad celo
črn, tako da se niti ne razloči rogljasti trak.

Najrajši se drži nizkega grmovja ali pa grobelj, ki jih ogreva
solnce. Sploh mu ugaja toplota in se podnevi rad solnči. Že zaradi
mraza, če ne tudi zaradi pomanjkanja hrane, se zarije gad pozimi
v globoke jame, luknje, dupla ali druga krivišča ter prespi zimo.
Navadno je v takem zimskem stanovanju po več gadov zvitih v
klopčič (zakaj?).

Gad je nočna žival, njegovo življenje se začenja s solnčnim
zahodom. Da je to resnica, priča že njegovo oko s podolgasto zenico,
ki se razširi v mraku. Ponoči šele gad oživi in si išče živeža. Naj-

62

ljubše so mu miši, rovke in mladi krti, pa tudi ptice in žabe. Zaradi
jako kratke zgornje čeljusti, ki nima razen strupenih zob nobenih
drugih, da bi mogel gad z njimi obdržati zasačen plen, ga mora
takoj zastrupiti in umoriti ter ga šele potem požira.

V zgornji čeljusti nahajamo na vsaki strani strupen zob,
ki je silno špičast, votel in malo nazaj zakrivljen. Na korenu tega
zoba je strupena žleza. Kadar ima gad zaprt gobec ali kadar požira,
leži zob v kožnati gubi zgornje čeljusti, sicer bi gad ne mogel zapreti
gobca ali bi se pa zob zdrobil pri požiranju, ker je silno krhek.

Ako gad zine, se potisne zgornja
čeljust naprej, in zob se postavi
pokoncu. Ko pa hlastne po plenu,
se zasadi vanj. Pri tem pritisne
zob na žlezo, in kapljica strupa
se pocedi po votlini v napravljeno
ranico, kjer se primeša krvi in jo
tako zastrupi. Strup priteče iz luk¬
njice, ki je na sprednji strani malo
pred špičastim koncem, če bi bila
luknjica na koncu zoba, bi ne
mogel biti tako špičast, in luknjica
bi se pri piku lahko tudi zamašila.

Ako popade gad trdo stvar,
se mu lahko odlomi tanki in krhki
zob. S tem pa ni prišel v zadrego,
kajti za prvim zobom je pripravljen
že razvit drugi zob, ki takoj nadomesti izgubljenega. Ako izgubi
tudi tega, je kmalu pripravljen tretji, da stopi na ono mesto.

Majhna kapljica strupa  umori takoj manjše sesalce. Strup
deluje tem huje, čim starejši je gad, čim dalj časa ni vpičil in čim
večja je vročina. Nekaterim živalim pa ta pik ne škoduje. Pri štorklji,
kanji in drugih pticah polomi gad najbrže svoje zobe na trdem perju
ali pa na popločenih krakih, ali pa vsaj ne more priti do kože;
dihurju, ježu in prašiču pa taka mala množina strupa niti ne škoduje.

Gadova kri sama je tudi strupena, zato je gad zavarovan
proti piku drugih gadov.

Gad je tudi človeku nevaren,  posebno v južnih krajih.
Gadov pik je podoben vbodu igle in je včasih smrtonosen. Hitro
deluje strup ob vročih dneh in ako je pik v bližnji dotiki s privodnico.

•S*?"*-

Slika 35. Gadova glava.

63

Navadno človek le hudo oboli, oteče na pičenem mestu ter čuti
velike bolečine. Včasih pa tudi boleha po več let. Usnja in debele
obleke gad ne prebode z zobmi, zato je treba mladini priporočati,
da ne zahaja bosonoga v kraje, kjer je dosti gadov. Odrezana
gadova glava je še vedno nevarna, ker še lahko piči. Tudi posušen
strup ne izgubi strupene moči, ako ga raztopiš v vodi.

Gadi se večkrat silno pomnože, saj jih ne zatira skoro nihče,
ker se jih vsak preveč boji. Največ jih vendar pokončajo razne živali.

Ako te je gad pičil,  povečaj rano z nožem, da odteče
zastrupljena kri, izpiraj jo z vodo in podveži dotični ud. Priporoča
se tudi, da izžgeš rano, ker izvleče razbeljeno železo zastrupljeno
kri iz nižjih plasti. Poišči si pa takoj zdravniške pomoči!
Uspešen protistrup so alkoholne pijače (žganje, rum, vino itd.), ki
naj jih pičeni človek zauživa v obilni meri in tudi drgne z njimi
rano. V najnovejšem času pa z uspehom priporočajo vštrcavanje
2 °/o raztopine klorkalcija.

Meseca avgusta ali septembra izleže samica 8 do 15 jajc; komaj
se je pa jajce izleglo, že prileze mlad gad iz lupine. Stara se ne meni
dalje za svojo zalego.

Primerjaj gada z belouško! Trudi se, da spoznaš vse kače svojega okraja!

Pri nas že in dalje proti jugu se nahaja gadu podobni, toda večji
in opasnejši modras  (die Sandviper), ki ima na nosu mehak rožiček.

V vročih krajih je mnogo jako nevarnih strupenih kač. V Severni
Ameriki je najnevarnejša klopotača  (die Klapperschlange). Razdražena
škrebeta z roženimi obročki na koncu repa. V Indiji se najbolj boje
naočarke  (die Brillenschlange), ki je 1 l / 2  m dolga. Ako hoče pičiti,
se spne s tretjino svojega trupla pokoncu in napihne vrat. Pri tem se
pokažejo na vratu maroge, ki so podobne naočnikom. Indijski glumci ji
izrujejo strupene zobe ter jo potem nauče, da pleše.

Najnavadnejše nestrupene domače kače so: belouška, smokulja
(die glatte oder osterreichische Natter) in goš (die Askulapsnatter), ki je
naša najdaljša kača. V Južni Ameriki, v Afriki in v južni Aziji žive pa
nestrupeni, po več metrov dolgi udavi  (Schlinger). Ti preže v pragozdih
po drevesih na mimoidoče manjše živali, se ovijejo okoli njih, jim stro
kosti in jih potem počasi pogoltnejo.

Kače  imajo zleknjeno, valjasto telo brez nog. čeljusti z
vrastlimi, nazaj zakrivljenimi zobmi lahko raztezajo in prav tako
tudi golt. Očesnih vejic nimajo, oko pa pokriva prozorna kožica.
Pokrite so z luskami ali z malimi ščiti. Vsako leto se večkrat leve
in ležejo kožnata, mehka jajca.

64

č. Krkoni.

Brezrepi krkoni ali žabe.

Krastača (die Erdkrote)  je neokretna žival. Kakor pest veliko
truplo je sicer podobno žabjemu, ima pa razmerno krajše zadnje
noge, zato tudi ne skače tako daleč kakor žaba in tudi ne
more nadaleč okoli iskati brane. Med prsti zadnjih nog ima le
kratko plavno kožo, torej tudi slabo plava in gre sploh v vodo le
spomladi, da odlaga svoja številna jajca v obliki več metrov dolgega,
dvovrstnega traka.

Slika 36. Krastača.

Krastača živi pod kamenjem, v duplih, po vlažnih in senčnatih
krajih. Iz svojega skrivišča se prikaže po dežju, navadno pa le
ponoči. Njena koža je namreč gola, zato mora živeti na vlažnem
zraku, da se ji ne posuši. Ponoči pa tudi dobro vidi, ker ima velike,
izbuljene oči, zlatorumeno šarenico in podolžno zenico. Zaradi temne,
rjave ali zelene barve in bradavičaste kože jo težko ločiš od grude
zemlje. Sploh pa menjava to barvo po potrebi. Ako tiči podnevi
pod listjem, je krastača zelenkasta, na ilovnatem svetu je pa rjava
ali rumenkasta. Še bolj nego barva njene obleke, jo varujejo številne
bradavice, ki izločajo smrdljiv in jedek sok. Zlasti veliki sta dve
bradavici na ušesih. Ako primeš krastačo z roko, ti ta sok sicer ne
škoduje, a pazi, da se ne dotakneš potem z roko ust ali oči. Ako
jo pes pograbi z gobcem, jo takoj izpusti, stresa glavo in pene mu
stopijo na gobec. Zaraditega jo vse živali puščajo na miru, le
nespametni ljudje jo preganjajo.

65

Gobec je širok, čeljusti so brez zob, kratki, lepljivi jezik je
pa spredaj prirastek

Krastača se hrani s črvi, polži in z raznimi žuželkami, in sicer
tako kakor zelena žaba; žival je torej jako koristna.  Silno je
trdoživa in živi do 40 let. Zimo prespi v globokih luknjah in duplih

(zakaj?).

Paglavci se razvijajo kakor oni zelene žabe. Silno majhne, pa
popolnoma razvite krastače vidimo ob poletnih večerih, kako skačejo
v velikih množinah po obrežju stoječih voda.

Primerjaj zeleno žabo s krastačo!

Krastači je podobna zelena žaba in sekulja.  Mnogo manjši
je pa urh ali pubič  (die Feuerkrote oder Unke), ki ga lahko spoznaš
po pomarančastem trebuhu in po žalostnem glasu. V vsaki mlaki jih je
dosti. Zelena rega  (der Laubfrosch) je le 4 cm dolga in jasno- ali
temnozelena, kakor je namreč potreba. Samec ima na grlu glasilni
mehur. Na koncu prstov ima lepljive blazinice; lahko se drži z njimi
gladkih listov in tudi stekla.

Primerjaj brezrepe krkone ali žabe s plazivci!

Brezrepi krkoni ali žabe  imajo kratko, široko, brezrepo •
in golo telo. Navadno dobro skačejo in plavajo. Samci imajo včasih
glasilne mehurje, da ojačijo z njimi glas. Samice odlagajo jajca v
kepah ali motvozih v vodo. Iz njih izležejo paglavci, ki se počasi
preobražajo v popolne živali. Ker se hranijo z žuželkami, so koristni.

d. Ribe.

1. Ostroplute ribe.

Ostriž (der FluBbarsch)  ni sicer velik, pa jako požrešen ropar
po naših vodah in jezerih. Ker je zelenkastorumen in povprek temno
progast, ga je težko opaziti, ko preži med vodnimi rastlinami na
mirno plavajoče ribe. V mladosti se hrani s črvi, z vodnimi žuželkami,
ribami in žabami. Plava dobro, toda le švigaje semintja; zato laže
uide svojim sovražnikom, ko ga preganjajo. Njegovo truplo je vrete¬
nasto in od strani stisnjeno. Od dveh hrbtnih plavut je prva dolga
ter ima trde, koščene, enostavne, na koncu špičaste
trake  (ostroplute ribe). S temi privzdignjenimi trakovi in z ostrimi
zobci spredaj na skržnem pokrovcu se brani  proti svojim sovraž¬
nikom, n. pr. proti ščuki in drugim roparskim ribam, ki skrbe, da

5

Mach er, Prirodopis II.

66

se ne pomnoži preveč. Proti vidri, belorepemu orlu in raznim čapljam
seveda ne opravi dosti. Jajčica vise na vodnih rastlinah in se drže
skupaj, kakor bi bila nanizana na vrvici. Ker je požrešen, se rad
ulovi na trnek.

Meso je sicer okusno, pa ima mnogo viličastih koščic  (Grate),
ki leže v lističastem mesu ter niso v nobeni zvezi z okostnico.

Slika 37. Ostriž.

Največ ostroplutih rib živi pa v morju. Za Sredozemsko morje
je jako važen tun ali trup  (der Thunfisch). Do 3 m je dolg in čez
150 kg težak. Taki velikani žive le bolj zase. Če se pojavi tun v
čoporih po več sto ali tisoč glav, tehtajo poedine ribe le 10 do 15 kg.
Ob skalnatem obrežju Sicilije, Sardinije, Dalmacije in hrvaškega Pri¬
morja ga love v poletnem času v mreže, na širokem morju pa z ostvami
in na trnke. Meso se uživa sveže, nasoljeno in konservirano v olju.
Pokvari se pa hitro in je potem škodljivo. Sorodna, a mnogo manjša
riba je lokarda  (die Makrele). Nahaja se po vseh evropskih morjih.
Ysako poletje se bližajo te ribe v brezštevilnih vlakih obalam zaradi
drstenja, in takrat jih polove mnogo.

Ostroplute ribe  žive večinoma v morju. Koščena okostnica
je dobro razvita, v mesu je navadno mnogo viličastih koščic. Vsaj
prva hrbtna plavut ima enostavne, nečlenaste, bodeče trake, ako jih
nimajo tudi druge.

2. Mehkoplute ribe.

Slanik ali sled (der Hering).  Nobena riba se ne prikaže v
taki množini in nobene se toliko ne polovi, kakor slanikov. V vseh
delih severnih morij se nahaja slanik vse leto v večjih ali manjših
vlakih, in sicer daleč na odprtem morju ali pa blizu obrežja, a nikdar

67

ne v veliki globini. Zaraditega je tudi sinje barve  kakor morska
voda v zgornjih plasteh, in njegove srebrnobele trebušne luske se
lesketajo v solncu kakor morski valovi. To ga varuje nekoliko pred
raznovrstnimi galebi in drugimi morskimi roparji, ki se hranijo z
ribami.

Blizu morske gladine dobi slanik tudi dosti hrane,  namreč
silno množino nekih majhnih košarjev, ki se pojavljajo semintja v
takem številu, da je morje na več kvadratnih kilometrov kar gosto.
Takih živalc poje slanik na tisoče in tisoče na dan, da se nasiti.

Slika 38. Slanik.

Ni torej mogoče, da bi se nasitil hlastaje po svoji hrani, ako bi
ne imel posebno ustvarjenih ust. Skržni obloki, ki leže drug tik
drugega, so posejani z zobci in tvorijo nekako sito. Ko dihajo ali
sprejemajo vodo, prihajajo tudi košarji v ustno votlino. Voda se pre¬
ceja skozi škržno sito in dospe do škrg, košarji pa ostanejo v ustih.

Ako zmanjka te hrane, mora slanik potovati včasih jako daleč,
da pride do nje. če pogledamo le njegovo okoli 30 cm dolgo, zlek¬
njeno in od strani stisnjeno telo z veliko repno plavutjo, uvidimo
takoj, da je slanik izvrsten plavač.

Ker so slanikova jajca težja od vode, se ne more drstiti riba
na širokem morju, kjer bi se jajčica pogreznila v blatnem dnu ter
bi se pokvarila zaradi pomanjkanja kisika. Za drstenje išče peščenih
ali skalnatih tal in takšna najde na morskih plitčinah ali pa na

5*

68

obrežjih, kjer se izlivajo reke. Zgodaj spomladi se začne to potovanje
proti obrežju, na morske plitčine pa poleti. Raztreseni vlaki zgrnejo
skupaj, milijoni rastejo dannadan. V silni gneči drve ribe proti
drstišču, spodnji vlaki privzdigujejo zgornje nad morsko gladino,
da, tako goste so ribe, da ne moreš vzdigniti vesla iz vode in je čoln
v nevarnosti, da ga ne privzdignejo in ne prevržejo. Odložena jajca
potonejo ter se prilepijo na podmorske rastline in skale. Ko je
dokončano drstenje, odpotujejo ribe zopet od obali, kar jih je
namreč ušlo nastavljenim mrežam.

Slaniki, ki se nahajajo na širokem morju, se nekoliko ločijo
od obrežnih. Tudi se drste poleti ali celo jeseni, in sicer le na
peščenih plitčinah daleč od kraja.

Slanike love z velikanskimi mrežami, ki jih nastavljajo ponoči
v morje. Zgoraj so navezane na plavajoče prazne sode, spodaj pa
so obtežene s svinčenimi kroglami, da stoje pokončno. Mrežne
zanjke so tolike, da morejo manjši slaniki skozi, večji pa pridejo
notri le z glavo in ko hočejo nazaj, obvise za škržni podklopec.
Na norveški obali jih večkrat zapro z mrežami v kaki morski dragi
ter jih potem kar zajemajo.

Ujeta riba se očisti takoj škrg in drobu, se nasoli, natlači v
hrastove sode in razpošilja na razne kraje. Uživa se tudi sveža ali
nasoljena z raznimi dišavami (marinirana), posušena v dimu ali
pečena in vložena v ocet.

Kakor cenijo, polove na leto do 10.000 milijonov slanikov; to
bi bila šele nekako eden do dva odstotka vse množine. Mnogo več
nego človek, jih pa uničijo trske, morski psi, kiti, tjulenji in
morske ptice.

Kolike važnosti so slaniki za severne kraje, uvidimo takoj,
ako pomislimo, da se živi več stotisoč ljudi od njih, tako brodniki,
ribiči, trgovci, ladjedelci, sodarji itd.

Skoro za polovico manjša je kilka  (die Sprotte). Love jo posebno
na angleški obali in v Vzhodnjem morju. Z raznimi dišavami nasoljena
kilka prihaja v trgovino kot ruska sardina  (Anchovis oder Russen).
Y Sredozemskem morju in na obali južnozapadne Evrope živi sorodna,
pa manjša sardina  (die Sardine), ki jo sole, marinirajo ali de vaj o
pečeno v olje v kositernih, neprodušno zaprtih škatlah. Podobna sardela
(die Sardelle) se lovi posebno v Jadranskem morju in na južni obali
Francozke. Posebno se ceni sveža riba, največ jih pa nasole ali vlože
s poprom v ocet ter prodajajo pod imenom «ančuga» (anchovis).

69

Prav tako važna riba je trska  (der Stockfisch), ki ima dve pred-
repni in tri hrbtne plavute. Živi v severnem delu Atlantskega oceana.
Na širokem morju živeče, kabljo zvane, se nekoliko ločijo od obrežnih
doršev. Takoj po Božiču se prične lov pri Lafotskih otokih; nad 70.000
ribičev se zbere tam v času, ko solnce ne pride na obzorje. Le ekva-
torialska struja prinaša s seboj toliko toplote, da je mogoče vztrajati na
morju, in da voda sploh ne zamrzne. Love jih pa v mreže in na trnke
z različno vado. Bibi odrežejo glavo, telo razcepijo in posuše na zraku
(trska) ali jo nasole (laberdan) ali sole in posuše (klipka). Glava daje
važno gnojilo, iz dorševih jeter pa dobivajo najboljše ribje olje. Se več
ribičev se pa zbere poleti na Najfundlandski plitčini, kjer se pojavlja
trska še v večji množini.

Trska pa ne prihaja v te kraje zaradi drstenja kakor slanik, ker
njena jajca plavajo na vodi in jih lahko odlaga tudi na visokem morju,
ampak zaradi hrane. Trska plava izvrstno in sledi slanikom in drugim
manjšim ribam, ki se z njimi hrani. Kabljo tehta okoli 20 kg, dorš
pa le 2 do 4 kg.

Sem spada tudi list  (die Zunge). Mlade ribe so jako stisnjene
od strani ter imajo dolgi hrbtni in trebušni plavuti. Ker pa postaja
hrbet vedno višji, pada riba na stran in plava potem postrani. Obe
očesi prideta na zgornjo stran. Kiba živi na morskem dnu in ima zgoraj
tako barvo kakor morska tla, spodaj je pa bela. Liste cenijo zaradi
tečnega mesa.

Postrv (die Forelle)  ljubi bistro studenčino in hitro tekoče
gorske potoke, pa tudi jezera, ki skozi nje tečejo reke, ker je
v takih vodah zadosti kisika. Zgoraj je postrv temna, spodaj jasnejša
ob straneh ima rdeče, bele in črne piknje. Vobče se pa ta barva

Slika 39. Postrv.

menjava in se vedno ujema z vodno barvo. V potokih ni postrv
čez 1 / i m  dolga, v jezerih, kjer ima dosti hrane, naraste do 1 m in
tehta do 20 kg. Hrbtna plavut ima mehke trake,  a med njo in
med repno plavutjo je manjša tolsta plavut brez trakov.

70

Postrv je spretna roparica, ker ima ostre zobe in ker hitro
plava. Hrani se z vodnimi žužki, muhami in manjšimi ribami. Celo
svojo lastno zalego preganja in žre. Podnevi se skriva med skalami
ali pa stoji nepremično v kakem curku ter opazuje z velikimi očmi
okolico na vse strani, tudi nad vodo. Noben plen ji ne uide, niti
muha ne, ki leti nad vodo. Bliskoma se požene za njo. Pravi lov
za hrano se pa prične šele v mraku.

Meseca decembra napravi samica z repom malo globelico na
dnu plitve vode in leže vanjo jajca grašje velikosti. Mlade ribice se
ne morejo skoraj gibati, ker nosijo s seboj še jajčno vrečico z
rumenjakom, ki jim je v začetku v hrano. Ko so porabile rumenjak,
odpade vrečica, ribice so proste in se hranijo sedaj z majhnimi
košarji, ki se nahajajo v vsaki vodi.

Dandanes vzgajajo postrv umetno ter jo izkušajo razploditi
po vseh bistrih stoječih in tekočih vodah, ker se njeno meso ceni
najbolj izmed vseh sladkovodnih rib. Manj vrednih rib pa po takih
vodah ne smemo zatreti, ker bi sicer uničila postrv zaradi pomanj¬
kanja hrane vso svojo zalego.

Love jo v mreže ali na trnke z umetno narejenimi muhami.

Postrvi je jako podoben losos  (der Lachs), ki prihaja vsako leto
na drstenje v reke, ki se izlivajo v Severno in Vzhodno morje. Njegovo
meso je rdečkasto. Zleknjeno, valjasto in kači podobno telo ima jegulja
(der Aal). Hrbtna, repna in predrepna plavut obroblja telo zgoraj in
spodaj. Živi v vseh evropskih rekah, izvzemši one, ki se izlivajo v črno
in v Hvalinsko morje. Ko doraste namreč jegulja v sladki vodi, potuje
na drstenje v morje, ki mora biti najmanj 500 m globoko. V črnem
in Hvalinskem morju pa izločuje neka gliva (Bacterium hydrosulfuricum)
v globini od 100 do 150 m toliko žveplenega vodika, da uniči vso ribjo
zalego. Enoletne jegulje se vračajo iz morja v reke, kjer ostanejo 4 do 5 let,
da dorastejo. Ako pridejo na potu v reke do visokih slapov in jezov, se
zvijajo po kopnem kot kačice dalje, da pridejo nad slapom ali jezom zopet
v vodo. Ako napolnijo veliko škržno votlino z vodo in zapro majhno škržno
razo, žive tudi dalj časa lahko zunaj vode. Na jeguljo spominja nekoliko
som (der Wels). Ta riba naraste do 3 m. Ljubi pa blatne vode (Donava),
kjer privablja z brčicami svoj plen, zakopana v blato.

Sorodne ribe so krap, ščuka, lipan  (dieAsche), klen  (derDobel) itd.

Razlika med mehko- in trdoplutami?

Ribe mehkoplute  imajo koščeno okostnico in vse njih
plavute, tudi hrbtne so iz mehkih, členastih, zgoraj razrezljanih
trakov. Večina naših sladkovodnih rib spada sem.

71

II. Clenonožci.
a. Žuželke.

1. Kožokrilci.

Navadna rjava mravlja (die braune Waldameise)  živi v
velikih družbah in dela po borovih in jelovih gozdih kopičasta
gnezda, mravljišča,  iz igel, iverja, peska, prsti in listja. V mrav¬
ljišče vodijo ceste in pota, ki po njih donašajo mravlje vse, kar
potrebujejo. Vedno je dosti življenja na teh potih. Ako odkrijemo
mravljišče od strani, opazimo, da
sega globoko v zemljo, da je
v njem vse polno jam in jamic,
predorov in rovov, pravi labirint,
kjer se le mravlja ne izgubi.

Navadno vidimo na mravljišču
le nekrilate delavke,  ki so malo
čez ] / 2  cm dolge. Vedno so pri delu,
tako da jih imamo sploh za zgled
pridnosti in marljivosti. Na tankem Slika 40. Navadna rjava mravlja,
oprsju so vsajeni trije pari nog.

Velika glava nosi-močne, kleščam podobne zgornje čeljusti, najvažnejše
mravljino orodje in orožje. Debeli, okrogli zadek je sestavljen iz obročkov
ter se drži oprsja le s tankim recljem. S kratkim jezikom sladkajo,
z nitkastimi, nekako nalomljenimi
tipalnicami si pa pomagajo, posebno
v svojem temnem stanovanju.

Meseca avgusta se prikažejo
precej večji s amci in s amice,  ki
imajo na močnem oprsju dva para
kožnatih kril. Lepega dne se vzdigne
ves krilati roj in obletava v nešteti
množici vrhove dreves ali stolpov.

Ko padejo zopet na zemljo, po¬
ginejo samci kmalu, samice pa na¬
pravijo novo naselbino ali jih pa
delavke vlečejo v staro mravljišče, kjer jim odstranijo krila, ki bi jim
bila po ozkih in zavitih hodnikih na poti. V vsakem mravljišču je več
samic, ki skrbesamo za novo zalego in ne zapuste več svojega stanovanja.

Slika 41. Kako se preobraža navadna
mravlja:

a  delavka, b  ličinka, c  zavita buba,
d  prosta buba, ejajčice.

72

Mravlje  se  preobražajo  skoro kakor čebele. Samice neso
mala jajčica, iz njih se izvale breznoge ličinke ali črviči, ki so bele
barve, kakor vse druge ličinke, ki ne pridejo nikdar na solnce.
Mnogo dela imajo z njimi delavke. Zdaj je treba nositi zaradi toplote
ali vlage jajčica, črviče in bube, ki jim pravimo mravljina jajca,
v višja ali nižja nadstropja, zdaj je treba čistiti neokretne črviče
ali jih pitati z izbljuvano hrano, zdaj zopet nositi bube na solnce
in paziti, če so godne, da jim pregrizejo mešiček. Prva njih skrb
je, da spravijo zalego v zavetje, ako jim je kaka žival razkopala
mravljišče ali jim ga je razdrl človek navlašč, da bi prišel do bub.

Druge delavke delajo, razširjajo in popravljajo stanovanje ali
skrbe za hrano.  Daleč hodijo iskat hrane, ker se gibljejo urno na
visokih nogah, spretno plezajo po zidovih in drevesih, ker imajo na
nogah ostre, kaveljčaste krempeljce. Poleti je dosti hrane. Najljubši
so jim sladki sokovi, ki jih srkajo iz cvetov, če morejo do njih
s kratkim jezikom. Opraševanje izvršujejo pa le redkokdaj, ker
ne obtiči cvetni prah na njih gladkem telesu. Posebno rade zale¬
zujejo rastlinske ušice, da pijo sladki sok, tekoč ušem iz dveh
cevi na zadku. Vlačijo jih tudi v mravljišča. Mrtve manjše živali
oglodajo do kosti, napadajo in jedo pa tudi razne ličinke, zlasti
gosenice, črve in polže. Ako najde mravlja večji plen, teče urno
nazaj v mravljišče. Cela karavana se zdaj vzdigne in potuje na ta
kraj. Kmalu je žival razkosana na manjše kose, ki jih vlečejo sedaj
v mravljišče. Večje kose vlačita po dve ali še več mravelj. Ker ne
nabirajo zimske zaloge, prespe zimo v spodnjih, toplejših prostorih
mravljišča. Razen rastlinskih uši, žive v mravljišču tudi nekatere
druge žuželke ali njihove ličinke. Skrbno jih pitajo in negu¬
jejo, zato pa dobe od njih kot nasladilo sladke sokove ali dišeča
hlipna olja.

Mravlje imajo tudi dosti sovražnikov. Žolne in detli, brglez
in vijoglavka požro veliko mravelj, mnogo jih uničijo ljudje, ki
iščejo mravljinčjih jajec, da krmijo z njimi ptice pevke ali zlate
ribice, ali pa namočijo mravlje v vinski cvet in to rabijo za zdravilo.
Največje sovraštvo pa je med posameznimi mravljišči, ki navadno
prav zaraditega niso blizu skupaj. Ako obvoha mravlja s tipalnicami
drugo mravljo, ki ni iz njenega mravljišča, se takoj prične boj na
življenje in smrt. Prav tako napadajo mravlje tudi vsako drugo žival,
če se je zatekla na mravljišče ali jim je sploh kaj na poti. Z močnimi
čeljustmi grizejo, zvijajo gibljiv zadek na tankem reclju in štrcajo

73

v ranico mravljinčjo kislino iz žleze, ki je na koncu zadka. To
kislino pa tudi sploh štrcajo od sebe, ako jih kdo moti ali napada.

Ker pokončajo rjave mravlje mnogo škodljivih žuželk in njih
ličink, jih je treba varovati in puščati v miru, ako nam niso
naravnost nadležne.

Druge vrste mravelj žive pod kamenjem, drevesnim lubjem ali v
luknjah pod rušo. Nekatere imajo na zadku razen žleze tudi želo. Naj¬
večja naša mravlja je črna lesna mravlja  (die schwarze Holzameise),
ki živi v trhlih drevesih.

če so ti mravlje nadležne, ker prihajajo z vrta v tvoje stanovanje,
če raznašajo seme ali če preveč obiskujejo zrelo sadje, jih lahko
uničiš, ako jim nastaviš kost od pečenke ali gobo, namočeno v oslajeni
vodi. Kmalu bode vse polno mravelj gori. Uničiš jih potem, ako jih poliješ

z vrelo vodo.

Zadružno živeča kožokrilca sta čebela in navadna  osa  (die
gemeine Wespe), ki je črno in rumeno pasasta in nekoliko}večja od
čebele. Hrani se z zrelim sadjem, mesom in muhami. Razdražena občutno
pika. Osa živi v večjih družbah in obeša debela, okrogla gnezda na drevesa
ali na podstrešja. Dela jih iz zgrizlih trščic in iz sline, kakor da bi bila
zgrajena iz sivega pivnika. Prezimuje pa le nekoliko samic, ki skrbe
spomladi za nov osinjak in novo zalego. Največji sorodnik je sršen  (die
Hornis), ki gnezdi po duplih in opasno pika s svojim želom.

Sorodni čmrlji  (die Hummeln) imajo debelo, kosmato telo ter
gnezdijo v zemlji ali v mahu. Hranijo se z medom in cvetnim prahom,
za zimo pa ne spravljajo zaloge, ker prezimujejo le samice. Velike važnosti
so za deteljišča, ker le oni sežejo s svojim dolgim rilčkom do globokih
medovnikov ter izvršujejo opraševanje.

Primerjaj čebele z mravljami! Važnost kožokrilcev za rastlinstvo!

Slika'42. Goseničar in njegova ličinka (pov.). V sredi bube v nar. vel.

Goseničar (die Raupenschlupf\vespe)  zasleduje posebno gose¬
nice kapusovega belina ter jim zasaja z leglom nekoliko jajec med
obročke. Iz jajec se izvale beli črviči in razjedajo gosenico kot pravi
zajedalci.  Dokler ne dorastejo, varujejo najnežnejši drob, da si

74

zagotove hrano do popolnega razvitka. Naposled vendar pogine hranitelj,
goseničarjeve ličinke se pa prevrtajo na dan in se zapredejo v rumen
zapredek. Zato vidimo vedno zraven mrtve gosenice kupček zlato-
rumenih bubic. Drugo pomlad prileze iz bube do 3 mm dolga, črna
živalca z rumenimi nogami in prozornimi krili.

Živi pa še mnogo podobnih kožokrilcev, ki polagajo svoja jajca
v razne žuželke, posebno v jajca, gosenice in v bube metuljev, v ličinke
hroščev, v rastlinske ušice in celo v pajke. Vobče jih imenujemo
najezdnike  (Schlupfwespen). Vsi so koristni, ker skrbe, da se preveč
ne razmnože škodljive žuželke. Najbolj znamenit je velikanski črni
najezdnik  (die Riesenschlupfwespe). Samica je 2 1 / 2  cm dolga ter nosi
čez 3 cm dolgo leglo, ki ga oklepata dve ščetini. S tem dolgim leglom
nabada samica v lesu ali za lubjem živeče ličinke in bube ter polaga
vanje svoja jajca.

Listna šiškarica (die Eichenblattgalhvespe)  lazi proti koncu
zime po hrastih ter polaga s svojim skritim leglom jajčica v listne
popke. Ko se razvije spomladi list, zapazimo na njem okrogle izrastke,

šiške,  ki se vedno večajo.
Ako prerežemo jeseni tako
šiško, najdemo notri črno,
nekoliko manjšo živalco,
nego je hišna muha, ki pa
ima razmeroma dolga krila.
Če pa ogledamo olesenelo
šiško proti koncu zime,
vidimo na njej okroglo
luknjico, ki jo je napravila
žival, ko je zapustila svojo
varno in udobno zibelko.

Iz jajčica izlezli beli
črvič se hrani z listnimi
sokovi in draži s tem listno
staničje, da razvija
znotraj grbaste izrastke, ki
svetlim nožem, nož očrni.
Šiške imajo namreč čresleno kislino, ki se spoji z železom v črno
sestavino, črnilo ali tinto. Največ čreslene kisline imajo šiške levan-
tinske barvil n e šiška rice  (Farbergallwespe), ki se je prej sploh
uporabljala za tinto in v strojarstvu.

Slika 43. Listna šiškarica.

1  vejica z listi in s šiškami, 2  šiškarica, 3  ličinka, 4  buba,
5 šiška z bubo v prerezu.

olesene na zimo. Ako režemo te šiške s

75

Ježičarica (die Knopperngalhvespe) polaga meseca maja, ko cvete
dob, svoja jajca med skledico m želod. Vsled te rane se spači plod
in namesto želoda izraste gubasta in črna ježica, ki se uporablja prav
tako kot šiška. Tem podobna šipkova šiškarica  (die Rosengallvvespe)
nareja na šipku izrastke, ki so zunaj porastli z zamršenimi vlakni ter se
imenujejo srboritke (Schlafapfel oder Bedeguare).

Opazuj najezdnike pri njihovem delu! Nabiraj razne listne izrastke
in prepričuj se od česa izvirajo!

Kožokrilci  imajo iz obročkov sestavljeno telo, ki se deli na
glavo, oprsje in zadek. Oprsje nosi 3 pare nog in 2 para kožnatih,
prozornih kril. Usta lahko grizejo in sesajo. Zadek se končava navadno
v želo ali leglo. Te žuželke imajo popolno preobrazbo. Breznoge
ličinke, črviči, ne morejo same skrbeti za hrano. V družbi živeči kožo-
krilci skrbe sami za vzgojo svojega zaroda, najezdniki in šiškarice
pa polagajo jajca v take predmete, da je ličinka preskrbljena s
hrano. Kožokrilci so večinoma koristne žuželke, ki posredujejo večkrat
tudi medsebojno opraševanje rastlin.

2. Hrošči.

Bakrenasti krešič (dei kupferrote Laufkafer)  je po vrtih
in poljih navaden hrošč, ki teka hitro semintja in napada ter žre
vse, na kar naleti, čez 2 cm je dolg, črne barve, zgoraj je pa lepo
bakrenast. Na pokrovkah se menjavajo
podolžna gladka rebra z nanizanimi grbi-
cami, ki so podobne verižicam.

Ponočen ropar je to, kakor vsi
številni njegovi sorodniki. Posebno všeč
so mu goli polži in črvi, zalezuje pa pridno
tudi žuželke in njih ličinke. Pri tem mu
rabijo dolge nitkaste tipalnice in velike
oči. Z ostrimi in močnimi kleščami
(zgornja čeljust) obvlada lahko svoj plen,
tembolj ker sta glava in ovratnik jako
gibka.

Ne more sicer letati po zraku, ker ima krnasta krila, pa vendar
lahko ubeži svojim sovražnikom, ker ima dolge in krepke noge.

Zaradi ploščatega telesa se lahko skrije pod mah, lubje ali
kamenje, če ga pograbiš, grize s svojimi kleščami ter štrca iz žleze

Slika 44. Krešič.

1  hrošč, 2  pokrovka.

76

na zadku rjavo, smrdljivo, jedko tekočino. Prav tako požrešne in
zategadelj koristne so tudi njegove vitke in dolgonoge ličinke, ki imajo
pikčaste oči. Kmetovalcu so torej ti hrošči jako koristni.

Obrobljeni kozak (der geranderte Scfnvimmkiifer  oder Gelb-
rand)  je po ribnikih in drugih stoječih vodah jako požrešen ropar,
ki je popolnoma ustvarjen za življenje v vodi. Telo je do 4 cm dolgo,
ploščato in na krajih ostrorobo, da laže reže vodo. Tretji, močnejši
prsni obroček ima jako dolge noge, ki so ploščato stisnjene in po
golenici in členih porastle z gostimi kocinami. Ker jih pregiblje
samo naprej in nazaj, vesla z njimi kakor s krepkimi, širo¬
kimi vesli. V vodi je jako spreten in okreten. Sprednja dva para

nog imata tudi
semintja koci¬
ne, nimata pa
vesel. Z njimi
se giblje po tleh
v vodi ali na
suhem, pleza
po kamenju in
vodnih rastli¬
nah. Prvi trije
členi sprednjih
nog so razšir¬
jeni v pločice,
ki se z njimi
oprijemlje tudi
gladkih pred¬
metov. Samec

ima gladke pokrovke, samica pa podolžno brazdaste. Spodaj je
rumenkastorjav, zgoraj oljčnozelen; težko ga opaziš na vodnem dnu
ali če počiva nad vodnimi rastlinami.

Ker diha z dušnicami kakor vsi hrošči, mora priti večkrat na
površino vode, da odda izprijeni zrak ter napolni dušnice s svežim.
V to svrho pomoli zadek iz vode in privzdigne nekoliko pokrovke,
ki so pod njimi odprtine dušnic. Ako ga uloviš, štrene iz žleze na
koncu zadka mlečnobelo, smrdljivo tekočino; s tem se najbrže ubrani
mnogih sovražnikov, ki ga zasledujejo v vodi.

če v suši izginja voda ali če primanjkuje hrane, razgrne svoja
dolga krila in odleti.

Slika 45. Obrobljeni kozak.

1  jajčica, 2  ličinka,^3_buba, 4  hrošč.

77

Slika 46. Smrekov lubadar.
l  Po v., 2  nar. vel.

Do svoje hrane pride lahko, ker ima dolge, nitkaste tipalnice
ter je jako uren. S krepkimi, kleščam podobnimi čeljustmi napada
vsakovrstne vodne živali in dela posebno v ribnikih mnogo škode z
uničevanjem iker in malih ribic. Zaje se pa tudi velikim ribam
globoko v truplo ter jih pokonča. Nič manj škodljive pa niso tudi
njegove dolge in ozke ličinke, ki imajo posebno močne čeljusti. Na
koncu zadka imajo za dihanje dve cevki. Ko
dorastejo, se zabubijo kraj vode v zemlji.

Nalovi kozakov, drži in hrani jih v akvariju
in opazuj njih življenje!

Mnogo večji je črni potapnik  (der
pechschvvarze Wasserkafer) ki se prehrani veči¬
noma z vodnimi rastlinami. Njegova ličinka je
pa prav taka roparica kakor kozakova.

Smrekov lubadar (der Fichtenborken-
kafer)  ni niti 5 mm dolg, a je vendar izmed
najškodljivejših hroščev, ki je uničil že včasih
velike smrekove gozde. Z močnimi zgornjimi čeljustmi razjeda ličje
in lubje ter napravlja dolge rove kakor krt pod zemljo. Za seboj
pušča v rovih neprebavljive
snovi, takozvano črvojedino. Da
laže rije, je njegovo telo valja¬
sto, noge in tipalnice kratke,
mala glava skoraj popolnoma
skrita pod velikim, vzbočenim
vratnim ščitom.

Spomladi se uvrta lubadar
v smrekov lub in si izdolbe raven
in dolg rov, kamor polaga na
desno in levo svoja jajca. Izlezle
ličinke so bledorumeni črviči, ki
dolbejo takoj vedno širše postran¬
ske rove ter se slednjič zabubijo
na najširšem koncu, v zibelki.

Prihodnjo spomlad prevrtajo
razviti hrošči lub in izlete. Na
lubu je videti potem vse polno
luknjic, kakor bi kdo streljal
vanj z drobnimi svinčenimi zrni.

Slika 47. Rovi smrekovega lubadarja.

78

Najrajši se naseli hrošč v starih, posušenih ali od vetra podrtih
drevesih in v parobkih. Ako se je pa jako zaplodil, napade tudi zdrava
drevesa. Malo hroščev seveda ne more škodovati drevesu; če se jih
pa naplodi na tisoče, omagajo največji gozdni velikani. Takšna
drevesa se poznajo po tem, da se začno najprej rdečiti igle v vrhu
in konci vej, kmalu se pa vse posuše, ker se ne morejo pretakati
hranilni sokovi zaradi neštevilnih rovov.

Napadena drevesa je treba posekati in lubje sežgati. Vobče
je pa treba odstraniti iz gozda posušena in polomljena debla in
parobke.

Išči lubadarje pod lubjem smrek in drugih dreves! Pazi, ako so vsi
hrošči in. vsi hodniki enaki! Več vrst je namreč teh škodljivcev.

Sorodni ril čk ar ji (die Russelkafer) imajo glavo podaljšano v krajši
ali daljši rilček, ki ima na koncu mala usta. Mnogi so škodljivi, ker
polagajo svoja jajca v vsakovrstne rastlinske predmete, ki jih potem
uničijo breznoge ličinke ali črviči. Z rilčkom napravljajo luknjico, ki
polagajo potem v njo jajca. Borov rilčkar  (der Kiefernrusselkafer)
razjeda borovo in smrekovo brstje. Ličinka njegova dela pod lubjem ali
v parobkih dolge hodnike. Črni žužek  (der Kornrusselkafer) polaga
jajčica v ržena zrna. Ličinka se hrani z moko in se potem zabubi v
prazni luščini. Ker se neizmerno plodi, uniči včasih cele zaloge. Sveži zrak
mu ne ugaja, zato je treba zračiti žitnice in premetavati žito. Po vinogradih
dela veliko škode trsni zavijač  (der Rebenstecher). Spomladi pregrize
hrošč listni pecelj do polovice in položi nekoliko jajec na listno ploskev.
List se potem zvije, se posuši in odpade. V cevko zvite liste je treba
pobirati in sežigati, ker s tem uničujemo zalego. Dolgorilčkasti leščnikar

(der HaselnuCbohrer) leže jajca v
leščnike, dokler so še mehki. Ličinka
požre jedro, prevrta jeseni trdo lu¬
pino ter se zabubi v zemlji.

Sedmopikčasta polonica

(der siebenpnnktierte Kugel-  oder
Marienkafer)  je povsod znana ži¬
valca. Od zgodnje pomladi pa do
pozne jeseni jo vidiš, da, celo
pozimi jo najdeš med mahom ali
odpadlim listjem. Ako se je dotakneš, pušča od sebe izpod kolena
rumenkast, dišeč, jedek sok, se naredi mrtva in pade na tla. Taki
padci ji pa nikakor ne škodujejo, ker je majhna, polukroglasta ter
ima čvrsto, prožno kožo.

Slika 48. Sedmopikčasta polonica.

1  hrošč, 2  ličinka, S  buba.

79

Pogosto vidimo polonice in njih živahne ličinke po raznih vrtnih
rastlinah, kjer love in uničujejo ušice  ter so zategadelj koristne.

Rumenordeče pokrovke imajo sedem črnih pik, ličinke so pa
črne z rdečimi pikami. Navzlic tej očitni barvi se pa hrošča in
ličinke ogibajo žužkojede živali zaradi ostrega in jedkega soka, ki
je hroščeva kri, kakor se je dognalo. Prav ta barva jih opozarja
na neokusno živalco. Bube, ki so prav take barve kot ličinke
(važnost!), vise z glavo navzdol po listnih robovih in se gibljejo,
ako se jih dotakneš.

Opazuj polonico na vrtnicah in drugih rastlinah, kako lovi
uši, kako se preobraža in kako se je ogibajo ptice!

Na mladih topolih in vrbah živi rdeča topolovka  (der
Pappelblattkafer) ter jih včasih obje do golega. Drugi lepenjci
(Blattkafer) so navadno lepe kovinske barve ter se hranijo z listjem
raznih rastlin. Posebno škodljivi so kovinsko zeleni in modri
bolhači  (Erdfloh), ki razjedajo z ličinkami vred razno zelenjad
in druge rastline. Zadnje noge imajo debela stegna, zato izvrstno
skačejo.

Mokar  (der Mehlkafer) se nahaja pogosto
po žitnicah, mlinih in pri pekih, ker se hrani
najrajši z moko in močnimi snovmi. Kakor vsi
ponočnjaki, je tudi on temne barve, da ga ne
opazi nihče. Truplo je ozko, ploščnato, pokrovke
pa podolžno izprečrtane in rebraste. Njegove
ličinke, močni črvi, so podolgaste, okrogle in
rumenkaste ter imajo trdo kožo. Z njimi hra¬
nijo ljudje ptice pevke in jih rede navlašč v
loncih, kamor devajo star kruh, otrobe, volnene
krpe itd. Lonce je treba pokrivati, da hrošči
ne izlete.

Včasih se prikaže na jesenu, lipovki ali kalini španska muha
(die spanische Fliege) v velikem številu ter se hrani z listjem teh rastlin.
Tega kovinskozelenega hrošča nabirajo, ker rabi v zdravilstvu, ako se
posuši in stolče v prah. Ostri in jedki njegov sok napravi na koži prišče.
Omeniti moramo še kresnico ali ivanščico  (der Leucht- oder
Johanniskafer). Na spodnji strani zadka ima bledorumeno liso, ki se
ponoči lepo sveti. Še bolj se svetijo nekrilate samice, ki jih je pogosto
najti v travi ali med grmovjem.

Kakšna razlika je med popisanimi hrošči? Opazuj hrošče v naravi
in pazi, s čim se hranijo in kakšne sovražnike imajo.

Slika 49. Mokar in
njegova ličinka.

80

Hrošči  so žuželke popolnega preobražanja in grizočih ust.
Zadnja dva prsna obročka sta zrastla z zadkom, a prvi obroček, vratni
ščit, je ločen. Prvi par kril je pretvorjen v roženaste pokrovke,
ki varujejo prozorna in nežna prava krila. Ličinke imajo po tri pare
nog, včasi so pa breznogi črviči.

3. Metulji.

Dnevni pavlinček (das Tagpfauenauge)  je izmed najlepših
domačih metuljev. Živahno leta od cveta do cveta, sesajoč med.
Oglata, na robu izrezana krila so zgoraj rjastordeča, a na vsakem
krilu se sveti veliko, vijoličasto, nekoliko zaprano oko. Ako

pavlinček sedi, dvigne
krila navzgor kakor
kapusov belin, in tedaj
se prikaže neočitno
barvana, temna spod¬
nja stran, kar ga dobro
skriva, če sedi na
deblu. Prvi par nog
je krnast; z njimi
si vedno čisti glavo.
Dolge tipalnice so na
koncu kijaste. Oči so
velike, sestavljene. Žu¬
želke ne morejo gibati
oči in skoraj tudi ne
vratu, zato imajo pa
navadno velike', vzbo-
čene, sestavljene
oči.  Ako prerežemo
Slika 50. Dnevni pavlinček. sestavljeno oko in ga

močno povečamo, vi¬
dimo, da je v njem toliko podolžnih, piramidastih telesc, kolikor je
na površini očesa videti šesterokotnikov. Vsaka taka piramida je zase
eno oko ali očesce,  vsa skupaj pa tvorijo sestavljeno oko. Vsako
očesce vidi le majhen del predmeta, in sicer vsako poseben del.
Vsa slika v žuželkinem očesu je torej sestavljena iz neštevilnih

81

pločic, tako, kakor cestni tlak ali mozaik iz kamenov ali kamenčkov.
Naj prihajajo torej svetlobni žarki od katerekoli strani, jih gotovo
ujamejo nekatere oči velikega, vzbočenega očesa. Žuželke nas
zapazijo, naj se jim bližamo od spredaj, od strani ali od zadaj.
Zaradi krivuljastega letanja ga pa tudi ptice težko ujamejo.

Po koprivah in
hmelju se nahaja vse
poletje njegova črna,
belo pikasta gose¬
nica, ki je porastla
z dolgimi, dlakavimi
trni. Vse ptice se je
ogibljejo, edina kuka¬
vica uničuje trnaste
ali kosmate gosenice.

Ko je gosenica po
večkratnem levenju
dorastla, se obesi na
kak list z glavo na¬
vzdol ter se pretvori v
robato bubo jasnosive
barve, ki je na njej
spoznati že vse dele Slika 51. Sestavljeno oko metuljevo,

razvitega metulja.

Nabiraj gosenice, hrani jih s koprivami ali hmeljem, tako dobiš
naj lepše pavlinčke. Prav tako delaj tudi z drugimi gosenicami, toda pazi
poprej, s čim se hranijo!

Na koprivah žive tudi gosenice koprivarja ali malega rjavca
(der Nesselfalter oder der kleine Fuchs), ki je rdečkast s črnimi lisami,
in modro obrobljen. Krasen metulj je admiral  (der Admiral), ki ima
črna krila in na sprednjih krilih med belimi lisami škrlatast pas. Pogrebec
(der Trauermantel) ima žametasta, črnomodra krila z rumenkastim ali
belim robom. Jako razširjen, pa ne posebno očitno pisan je osatnik
(der Distelfalter), čigar gosenica se hrani z osatom. Po tratah in livadah
je videti pogosto razne biserni  k e (Perlmutterfalter) z rdečkastimi, črno
lisastimi krili in z bisernimi lisami na spodnji strani. Kapusov in
glogov belin  sta sploh znana kot velika škodljivca. Kakor hitro posije
prvo spomladansko solnce, je lepi rumenjak  (der Zitronenfalter) že
zunaj. Na kobulnicah vidiš lahko poleti zelenkasto gosenico črno in rumeno
lisastega lastavičarja  (der Schwalbenschwanz).

Macher, Prirodopis II.

6

82

Velerilec (der Taubenschivanz)  leti kakor strela, ker je njegovo
truplo debelo, mišičasto, spredaj in zadaj vretentasto zoženo, sprednja
krila pa sicer ozka, vendar tem daljša; najboljši letalci imajo tudi
med pticami najdaljša krila, n. pr. hudournik. Krajša zadnja krila so
zvezana s sprednjimi, odporna ploskev je s tem povečana. Ker vsled

tega ne more uhajati zrak med
krili, leta velerilec glasno brneče.
(Primerjaj to letanje z golobjim!)

Velerilec hitro šviga po
zraku in rad visi podnevi nad
cvetjem, ki iz njega srka med
s svojim dolgim, sicer v zmet
zvitim rilčkom. Nitkaste tipalnice
so precej debele, na koncu zadka
pa je šop dlačic.

Sovražnikov  se mu ni
bati, ker tako hitro leta. Ako
pa miruje, ga njegova neočitna
barva tudi ne izda. Truplo po¬
krivajo pri tem krila kakor
streha. Rjasta spodnja krila se
skrivajo pod daljša sivorjava in
temno pasasta zgornja krila.
Debela in gola gosenica je zelenkasta (važnost!) ter se vidi pogosto na
lakoti. Zabubi se pa na varnem mestu pod zemljo brez zapi’edka, v rjavem
zavoju. Gosenice in tudi bube imajo na zadnjem členu šilast rog.

Opazuj velerilca, kako srka med, ne da bi sedel na cvet!

Življenje vseh velerilčevih sorodnikov se ujema vobče s tem,
kar smo navedli sedaj. Imenujemo jih skupno s o mračni k e ali
veščece  (Abendfalter), ker letajo navadno le v somraku okoli,
nekateri pa tudi podnevi.

Večji od velerilca je sivi borov veščec  (der Kiefernschwarmer).
Njegova pisana gosenica živi na boru, na smreki in jelki ter je včasih
škodljiva. Naš največji veščec je pa smrtoglavec  (der Totenkopf), ki
meri z razpetimi krili čez 1 dm. Črn je in rumeno lisast, zgoraj na prsih
ima pa mrtvaški glavi podobno liso. Rumenkastozelena gosenica živi na
krompirju. Sorodne, nežne ivanjske ptičice  (Blutfleck) in ovniči
(Weififleck) se nahajajo poleti v večji množini po travniških cveticah.
Rumeni sok, ki ga oddajajo, jih gotovo varuje sovražnikov, ker barva
jih nikakor ne skriva.

Slika 52. Velerilec.

— 83 —

Prsteničar (der Ringelspinner)  se prikaže sredi poletja. Samica
znese rjava, z neraztopnim klejem zlepljena jajca v obliki obročka
ali prstana okoli mladik sadnega in gozdnega drevja. Šele drugo
spomlad se izležejo mlade gosenice, ki ostanejo izprva skupaj v
rahlem zapredku, pozneje se pa razidejo. Lepo so pihane s podolžnimi,
modrimi, rjavimi in rumenimi progami, ptice se jih pa ogibljejo
zaradi kosmatin. Meseca ju¬
nija se že prikaže rumeni,
mali prsteničar, ki ima na
sprednjih krilih po dve
rjasti progi. Podnevi žedi v
kakem skrivišču pokrit s
krili, ponoči pa leta okoli.

Samec ima češljaste tipal-
nice, nekoliko večja samica
pa nitkaste. Na sadnem
drevju dela prsteničar ve¬
liko škode.

Obiraj pravočasno go-
senične zapredke, ako hočeš
imeti kaj sadja!

Vsi sorodni metulji so ponočnjaki debelega trupla. Samice so
navadno večje. Dlakave gosenice napravljajo iz niti gost zapredek
ali mešiček.

Razen svilnega prelca so vsi bolj ali manj škodljivi. Gosenice
smrekovega prelca  (der Fichtenspinner oder die Nonne) so že
uničile cele gozdove. Metulji imajo po belih sprednjih krilih vijugaste
črne lise. Na hrastih žive gosenice izprevodnega prelca  (der

Prozessionsspinner), ki se naselijo pod drevesom in lezejo vsako jutro
v izprevodu ali procesiji zopet na drevo. Gosenice izprevodnega prelca
ter tudi še nekaterih drugih prelcev imajo po telesu šopke votlih, z
mravljino kislino napolnjenih, pekočih kosmatin. Ako te je oblezla taka

gosenica, namaži takoj dotično mesto s salmijakovcem, ker sicer se ti

vname koža ter te bo dolgo časa peklo.

Med največje škodljivce na sadnem in sploh na listnatem drevju
pa prištevamo gob ovc a (der Schwammspinner). Samica prevleče v
kupčkih izležena jajca z rjavimi dlakami, ki jih ima na zadku, kakor z
gobo. Sem spada tudi naš največji metulj, veliki nočni pav-

linček  (das grofie Nachtpfauenauge), ki meri z razprostrtimi krili
do 15 cm.

Slika 53. Prsteničar.
l  samica, 2  gosenica, S  jajčica.

6

84

Mali zimski pedic ali mali zmrzlikar (der kleine Frost-
spanner)  se pokaže šele pozno v jeseni, ko se je že vse poskrilo
zaradi mraza. Meseca novembra ali decembra prileze ta škodljivec
iz zemlje, torej v času, ko je varen pred žužkojedimi pticami, ki so
že davno odletele v južne kraje. Le sinice iztikajo še po golih dre¬
vesih ter najdejo še marsikatero žuželko skrito za lubjem. Ker je
ta metulj povrhutega še ponočnjak, ga opazimo navadno šele tedaj,
ko nam je že uničil češnje, češplje, hruške, jablane in orehe.

l  gosenica, 2  samec, S  samica.

Samec ima nežna, zaokrožena krila rdečkastosive barve in s
povprečnimi temnimi črtami. Težko ga ločiš od lubja, ko sedi podnevi
z razgrnjenimi krili na kakem deblu. Siva samica ima debelejši in
krajši zadek in ne more leteti, ker ima kratka, krnasta krila. Zato
ima pa daljše noge. Samcu, kakor tudi metuljem sploh, ni kar nič
podobna.

Samica se napoti do najbližjega drevesa, zleze v vrh in znese
na listne in cvetne popke vsega skupaj čez dvesto jajec. Zgodaj
spomladi se izležejo gosenice, objedajo najprej popke, potem listje
in se naposled lotijo tudi mladega sadja. Izprva so gosenice sive,
pozneje vedno bolj zelene in podolžno jasnoprogaste ter imajo rjavo

85

glavo. Razen treh parov prsnih nog, opazimo na koncu zadka tudi
dva para trebušnih nog. Ko hodijo, se grbijo ter se oprijemljejo
zdaj s sprednjimi, zdaj z zadnjimi nogami. Njih gibanje je torej
podobno onemu, ki nastane, kadar merimo ped z roko; odtod jim
je tudi ime. Mirujejo pa gosenice tako, da se drže z zadnjimi nogami
veje ali vejice, truplo pa iztegnejo. Tačas so prav podobne listnemu
peclju. Koder hodijo, predejo tenko nit za seboj, zato tudi ne padejo
na tla, ako streseš drevo. Dorastle se spuščajo meseca maja po nitkah
na tla ter se zabubijo na varnem mestu pod zemljo.

Ako se je pedfc zaplodil, napravi silno veliko škode; sadno
drevje kar ogoli. Ptice pevke pokončajo veliko teh gosenic. Kot
najboljše sredstvo proti tem škodljivcem se pa priporoča, da se
namažejo debla pravočasno jeseni naokoli s posebnim klejem, ki
ostane dolgo lepljiv. Ko lezejo samice na drevesa, obtiče na teh
kolobarjih ter poginejo.

Prav tako škodljiv
je tudi včliki zimski
p e dic  (der grofie Frost-
spanner o. Blattrauber),
čigar samica niti kril
nima. Živi na sadnem
drevju in na brezah.

Jabolčni zavi¬
jač (der Apfehvickler)
je le 2 cm dolg, sivo-
rjav metuljček, ki ima
na zunanjem robu
sprednjih kril kakor
zlato se bliščeče oko.

Svoja jajca polaga me¬
seca maja na mlade
jabolčne ali hruševe Slika 55. Jabolčni zavijač,

plodove. Mlade gose¬
nice privrtajo do jedra ter ga razjedajo. Črvivo sadje odpada pred
zdravim in je videti zrelo. Ker pa pobero jabolka in hruške z
drevja večinoma že preden popolnoma dozore, zato se spravi mnogo
samo navidezno zdravega sadja.

Ko je gosenica dorastla, se prerije iz sadja skozi veliko, s
črvojedino označeno luknjo. Ako se to zgodi dokler je sadje še na

86

drevesu, se spusti gosenica po nitki niže doli ter prezimi v belkastem
zapredku med razpokanim lubjem ali pa v zemlji, če smo jo pa
prinesli s sadjem v liram, prezimi v rahlem zapredku po zidovih.
Zabubi se šele spomladi.

Odpadlo črvivo sadje je treba sproti pobirati in takoj živini
pokladati, ali pa razrezati in posušiti. Stara drevesa z raskavo
skorjo naj se ostržejo in očistijo, spomladi pa namažejo z apnom
in ilovico.

Izmed drugih zavijačev omenjamo trsnega zavijača  (derTrauben-
vvickler), čigar gosenica razjeda listje in grozdje. Močno preganjajo te
gosenice razne polonice. Najbolj škodljiv je sorodni suknarski molj
(die Kleidermotte), ki leta vse poletje zvečer okoli gorečih svetiljk. Svoja
jajčica polaga v volneno blago, v kožuhovino, v podmašene ptice, kože itd.
Gosenice razjedajo in uničujejo te snovi ter delajo tako veliko škodo.
Volneno blago in kožuhovino poleti večkrat prezračuj in iztepavaj! Ko pa
zopet spravljaš, potrosi vse z močno dišečimi tvarinami, n. pr. z naftalinom
in zavij v platno, ker se ga molj ne loti.

Kateri metulji so posebno škodljivi? Naštej škodljive dnevnike,
somračnike in prelce! Ako hočeš napraviti lepo zbirko metuljev, vzgajaj
gosenice, toda pazi, da jim daješ tako brano, ki jim ugaja. Ponočnjake
najlaže loviš, ako namažeš drevo z zmesjo iz piva, medu in jabolčnega
eterja.

Metulji  so žuželke popolnega preobražen j a. Telo se deli v
glavo, prsi in zadek. Usta so sesajoč rilček, ki je zvit v zmet. Velika
pisana krila pokrivajo raznobarvne luske. Dolge ličinke, gosenice,
imajo 16 ali 10 parov nog in grizoča usta. Ker se branijo z rast¬
linami, so večinoma jako škodljivi.

4. Dvokrilci.

Navadni komar (die Stechmiicke  oder Gelse)  človeku res
ni posebno škodljiv, ali nadležen je in v krajih, kjer je dosti stoječih
voda, prava šiba, ki mu dela večje preglavice, nego katerakoli grab-
ljiva zver. Ako ovoha spečega človeka, ne miruje, dokler ne pride
skozi luknjico do njega. Gorje pa, ako odpreš pri luči okno; opi¬
kali te bodo komarji, kakor da bi se ti bile izpahnile koze.

S silno tenkim, brnečim glaskom se približuje samica, sede
na gole dele telesa ter piči in sesa kri. Če pa ni drugače, zasadi
svoje bodalce v kožo tudi skozi obleko. Privoščili bi mu že ono

87

malo krvi, ko bi le ne puščal za seboj tako srbečega in pekočega
sledu. Ko namreč piči, izpusti v rano nekoliko svoje jedke sline,
da razredči kri.

Vobče je podoben muhi, samo da je manjši in nežnejši. Noge so
dolge in suhe, krila pa ozka. Ločeni zgornji in spodnji ustnici se zložita
skupaj v sesajoč, dolg rilček, ki ga obdajajo in varujejo kot nožnica štiri
tenke, bodeče šče¬
tine. Ko se napije
krvi, izdere sesalce
in odleti. Videti
pa je, da se je
sicer tenki zadek
sedaj napihnil, ker
je poln krvi. Vbo¬
deno mesto srbi,
se vname in oteče,
in to tembolj, če
ga drgnemo. Ako
komar sam odleti,
ni bolečina tolika,
hujša je, ako ga
na mestu ubijemo,
ker ostane v ranici
sesalce z ostrimi
ščetinami. Bole¬
čina pa kmalu od-
jenja, ako poma¬
žemo pičeno mesto
s salmijakovcem.

V toplih krajih in
v vročem poletju
je tak pik hujši,
spomladi in jeseni
se komaj opazi.

Komarja samca je lahko poznati po dolgih, češljasto dlakavih
tipalnicah. Samci tudi ne pikajo, ker se hranijo z rastlinskimi sokovi.

Komar se preobrazuje v stoječi ali počasno tekoči vodi. Zato
je te živali največ po močvirnih krajih ali ob rekah z nizkim obrežjem,
kjer se nahajajo mrtve vode. Samica znese do 300 podolgastih

Slika 56. Navadni komar.

1  samec, 2  samica, 3  ličinka, 4  buba.

88

jajčic, ki jdavajo združena na vodi. Izlezle ličinke so dolge, kosmate,
temne barve ter imajo oči in tipalnice. Koncem trupla nosijo
postranski, cevasti odrastek za dihanje. Ta odrastek je zunaj vode,
ličinka takorekoč visi na njem in se prevrača z glavo navzdol jako
živahno po vodi, loveč vsakovrstno nesnago. Ako jih kaj vznemirja,
pobegnejo na dno. Ko se trikrat leve, se izpremene v debeloglave,
zavite bube, ki dihajo skozi dve cevki na prsih. Bube se tudi gibljejo,-
po vodi vesljajoč z dolgim repom, česar še nismo opazili pri drugih
bubah.

Ce pomislimo, da vse preobraženje traja le štiri do pet tednov in
da mlade samice hitro zopet ležejo jajca, da imamo torej do jeseni
več vedno številnejših zarodov, se ne moremo Čuditi, ako vidimo
časih, da letajo gosti roji po zraku, navzlic temu, da je prezimilo
le malo samic v varnih zavetjih po zidnih razpokah in kleteh. Z
ličinkami in bubami se hranijo ribe, s komarji pa razne ptice pevke.

Ti naši zbadljivci so pa nedolžne živalce v primeri z drugimi
sorodniki v vročih, pa tudi v mrzlih krajih. Vobče so znani pod
imenom moški  to  s (mušice). V novejšem času se je dognalo, da
prenaša neka vrsta teh komarjev močvirsko mrzlico ali malarijo
in otenklinsko kugo  (Beulenpest), ki je jako razširjena po top¬
lejših močvirnih krajih. Sesajoči komarji sprejemajo s krvjo tudi neke
praživali malarije, ki se potem preobrazujejo v živalci. Ko piči drugega
človeka, prenese nanj te praživali. Ako osušimo močvirja in odpravimo
stoječe mlake, uničimo s tem vso zalego komarjev, in hkratu prestane
malarija. V stoječih vodah uničiš pa tudi zalego, ako vliješ v vodo
nekoliko petroleja, ki napravlja na celi površini za komarje in ličinke
uničujočo plast. Uspešno sredstvo proti tem živalcam, ki uničujejo
krvna telesca, je uživanje kinina.

Nalovi v vrtnih kadeh ali v mlakah komarjevih jajec in opazuj ves
razvitek v akvariju! Pazi, kje je največ komarjev! Pomisli, kako bi
jih zatrl!

Podobni košeninarji  (die Schnacken) so mnogo večji ter ne
pikajo. Sem spada tudi glivarica  (die Pilzmiicke). Njeni črviči prevrtavajo
gobe ali glive.

Goveji obad  (die Rindsbremse) je najhujši mučitelj goveda in
konj po pašnikih in cestah. Ob soparnih dneh pred nevihto je posebno
nasilen deževni obad  (die Regenbremse), ki rad nadleguje in pika
kopajoče ljudi. Ako namažeš pičeno mesto s salmijakovcem, kmalu prene¬
hata otok in bolečina. Najhujši mučitelj goveda je goveji zolj  (die

89

Dasselfliege). Na pašnikih polaga zolj živini jajca najrajši na taka mesta,
kamor lahko pride z jezikom. Jajca ali že ličinke pridejo v usta in se
prevrtajo v sluznico v goltancu. Meseca februarja nastopi ličinka potovanje
skozi mišice proti vratu in hrbtu in prevrta tudi kožo, da more dihati.

Gnilobni bakteriji pridejo v rano, ki
se vsled tega vname in gnoji. Včasih
ima govedo po 20 do 30 takih
uljes. Ne samo, da trpi živina,
tudi njena preluknjnana koža je
mnogo manj vredna. Dorastla
ličinka se izmota iz uljesa in se
zabubi v zemlji. Ličinka konj¬
skega zolja  (die Pferdemagen-
fliege) prihaja na enak način v
konjski želodec, kjer se pritrdi
na želodčno steno. Zabubi se v
zemlji ali v gnoju. Ovčji zolj
(die Schafbremse) živi kot ličinka
v ovčjem nosu in je vzrok neki
posebni bolezni, tresnica imenovani.
Sem spada tudi hišna muha.

Primerjaj dvokrilce s kožo-

krilci!

Dvokrilci so žuželke popolnega preobraženja navadno z
breznogimi ličinkami (črviči). Le prvi par kril je razvit, drugi tvori
krnaste utripače. Usta so sesajoča. Kot zajedalci in prenašalci
raznih bolezni so nadležni in škodljivi.

5. Ravnokrilci.

Poljski muren ali krikovee (die Feldgrille)  sedi ob lepem
vremenu pred svojo podzemeljsko luknjo na polju ali po senožetih
in glasno cvrči, posebno proti večeru. Ako ga kaj prestraši, utihne
in hitro smukne v luknjo, ki od nje sploh ne hodi daleč. Cvrče pa
le samci, in sicer z roženastimi sprednjimi krili, ki jih drgnejo drugo
ob drugo.

Muren je čez 2 cm dolg, lepo črn s svetlorjavimi pokrovkami.
Samčeve pokrovke imajo debele zavite žile, samičine so pa mrežaste.
Rožnata zadnja krila mole s špičastimi konci nekoliko izpod pokrovk.
Na koncu zadka mu štrčita dva rožička, samica ima pa med njima
še dolgo leglo, ki z njim polaga jajca. Daši imajo dolga krila in

90

Slika 58. Poljski muren ali krikovec.

dolge, debele zadnje noge, vendar se murni le redko vzdignejo v zrak
in tudi ne skačejo živahno kot kobilice, ampak se gibljejo le po
nogah. Debela glava nosi dolge, nitkaste tipalnice in krepke čeljusti,

da z njimi grizejo
korenine, travo in
seme. Spravijo se
pa tudi na mrtve
živali.

V svojem sta¬
novanju znese sa¬
mica po več sto
jajec. Izprva osta¬
nejo vsi mladiči
skupaj. Podobni
so starim, samo

da nimajo še razvitih kril. Po vsakem levenju dobe daljša krila.
Dorastejo pa šele drugo spomlad, ne da bi se bili poprej za¬
bubili. Preobraženje je torej nepopolno.

Nekoliko manjši od murna je striček  (die Hausgrille), ki se
v zidne razpoke, ponoči si pa glasno škripajoč išče hrane,
otrobov, žita, kruha itd. Po suhih travnikih, njivah in

vrtovih dela v zrah¬
ljani zemlji bra¬
mor  (die Maul-
wurfsgrille) veliko
škode s tem, da
izpodjeda korenine
in koreninice; na¬
pada pa tudi razne
ličinke. Samica zne¬
se svoja jajca sku¬
paj v jamico pod
zemljo. 5 cm je
dolg in rjave barve.
Sprednje noge so
ustvarjene za ko¬
panje; z njimi na¬
pravlja pod zemljo dolge rove. Trda zemlja mu ne ugaja. Kjer se je
zaplodil, ga je težko zatreti. Nadležen in razširjen škodljivec je kuhinjski
ščurek  (die Kiichenschabe). Truplo je temnorjave barve in ploščnato;
krila imajo samo samci. Samica ne znese posameznih jajec, temveč navadno

skriva podnevi
namreč moke,

Slika 59. Kuhinjski ščurek.
a  Samec, b  samica, c  jajce, / kožnata mošnjica z jajci.

91

po več skupaj, ki so zavita v neko kožnato mošnjico. S stričkom vred
gospodarijo ščurki ponoči po kuhinjah, shrambah, mizah in omarah in
oglodajo vse, kar je količkaj užitnega, celo usnja se lotijo. Pokončujejo
jih z vrelo vodo, love v posebne pasti ali jim pa potresajo zmes iz boraksa,
moke in sladkorja, česar se nažro ter poginejo. Ce pa izpustimo ježa nanje,
jih tudi pozoblje do zadnjega. Sorodna strigalica  (der Ohrwurm) ima
kratke, roženaste pokrovke, ki pa vendar pokrivajo daljša, zganjena kožnata
krila. Ploščati zadek se končuje v zakrivljene klešče (orožje!). Plaha,
ponočna žival je to, ki gloda cvetice in sadje ter dela po vrtovih mnogo
škode. Ni res, da rada zleze človeku v uho. Po gozdih in na polju
živita zelena kobilica in škrebetulja  (die Schnarrheuschrecke).
Iz Azije in Afrike pa prihajajo v Evropo včasih veliki roji kobilice
selke  (die Wanderheuschrecke), ki uničijo vse, kar je zelenega. Ta
kobilica se nahaja tudi pri nas, pa navadno le posamezno.

Ravnokrilci  so žuželke nepopolnega preobraženja. Navadno
imajo vratni ščit, pokrovke, kožnata krila in grizoča usta, Večinoma
so nadležni in škodljivi.

6. Kljunate žuželke.

Posteljna stenica (die Bettwanze)  je najgnusnejši mrčes;
človek se ga res boji. 5 do 8 mm je dolga, tenka in ploščata ter
rjaste barve. Mala glava nosi tanke tipalnice in drobnemu kljunu
podobno sesalce, ki leži v plitkem žlebu na prsih. Kadar hoče vbosti,
ga vzdigne. Kril nima, zato ne more leteti, toliko hitreje
jo pa nosijo dolge noge. Oprsje je srčasto in zadek
jajčast. Samica znese štirikrat na leto, vsakikrat kakih
50 podolgastih jajec. Mlade stenice rastejo počasi, pa
se ne preobražajo. Po več mesecev lahko stradajo I W
in tudi huda zima jih malo uniči po razpokah, kjer gp^ go p 0 .
žede do spomladi. Zato se ta mrčes tako hitro plodi steljna stenica,
in se da težko iztrebiti.

Stenico smo dobili iz Orijenta. Ponoči napada človeka, da
sesa kri. Pri tem pa pušča kakor komar nekoliko svoje jedke
sline v rano; zato srbi, peče in oteče vbodeno mesto. Podnevi
se skriva v zidnih razpokah, v pohištvu, v posteljnjakih, za
okviri, slikami itd. Ker razen tega jako neprijetno diši, posebno
ako se je dotakneš, ni torej čudo, če jo človek bolj mrzi kot uši,
bolhe in drugo golazen. Tudi  se je ne dotakne nobena druga

92

žival. Pogosto živi kot zajedalka na netopirjih, lastavicah in golobih.
Mogoče je celo, da jo razširjajo najbolj prav te živali.

Cistota v hiši in sprotno pokončavanje stenic je najboljše
sredstvo, da se iznebiš tega nadležnega mrčesa. Sicer pa rabijo
proti njim tudi petrolej, lug in perzijski prah (Chrysanthemum); vse
to jih pa najbrže ne umori, ampak le odganja. Ako zapaziš ponoči,
da so stenice v tvoji postelji, prižgi svečo, in stenice bodo pobegnile
v svoja skrivišča, ker jim je luč zoprna.

Sorodne pisane, zelene, sive ali rjave vrste stenic žive na raznih
zeliščih in drevesih, n. pr. na kapusu, malinjaku, robidi, na brezi in lipi.
Vse puščajo poseben, neugoden vonj, ako se jih dotakneš. Tudi predmeti,
ki so jih oblezle, smrdč.

Po mirnih vodah žive dolgonogi drsavci  (die Wasserlaufer), ki
se gibljejo jako urno po vodni površini. Hrbtoplovka  (der Riicken-

schwimmer) ima čolnu po¬
doben hrbet in plava vznak
ležeča z zadnjimi, v vesla
pretvorjenimi nogami. Živi se
kakor drsavec z vodnimi žu¬
želkami, vbode pa tudi člo¬
veka, ako se je dotakne.
Sem spada tudi škržat  (die
Mannazikade). Štiri prozorna
krila pokrivajo tršasto truplo.
Z jako dolgim kijuncem vbada
mali jesen (die Mannaesche),
da pije njegov sok. Samec
ima na spodnji strani zadka
pripravo za cvrčanje, samica
ima le leglo. Neznatna s li¬
na r i c a (die Schaumzirpe) je
ličinka zavaruje z belo, slini
podobno peno (kačji pljunec) ter visi na vrbah in na travniških rastlinah.

Opazuj stenice, ki žive na rastlinah in v vodi!

Kljunate žuželke  (Schnabelkerfe) se nepopolno preobražajo
in srkajo živalske ali rastlinske sokove s posebnim kljunom. Vratni
ščit jim varuje glavo. Sprednja krila so cela ali napol usnjata.

Naštej vse redove žuželk! Katere so koristne, katere škodljive?
Katere škodujejo na vrtu, na polju, v gozdu? Katere se preobražajo
popolno, katere nepopolno?

Slika 61. Slinarica.

znamenita zategadelj, ker se njena zelena

93

b. Pajkovci.

Pravi pajki.

Hišni pajek (die Hausspinne)  napravlja po hišah, v hlevih
in skednjih v kotih med dvema stenama tanko in gosto mrežo ali
pajčevino, da lovi muhe in druge manjše žuželke. Pajčevina visi
skoraj vodoravno ter je pripeta z nekoliko nitmi na bližnje stene.
Ker je pa navadno vsa zaprašena, je težko videti, kako umetno so
prepletene podolžne niti s povprečnimi, kako se proti kotu na notranji
strani stiska mreža v valjasto cev, ki tiči v njej pajk in čaka na
svoj plen. Ujeto muho takoj vleče v svoj kotiček in jo izsesa.

Samec je
1 cm dolg, sa¬
mica še enkrat
tolikšna. Ku¬
ni enka štor j avo
oprsje, ki je
zrastlo z glavo,
nosi štiri pare
dolgih, črno in
rumeno pasastih
nog. Od teh sta
obrnjena dva
para naprej, dva
pa nazaj. Na
glavi je opaziti
8 pikčastih oči
in dve votli, v Slika 62. Hišni pajek,

čeljusti pre¬
obraženi pipalki,  ki sta v zvezi z otrovno žlezo. Z njima napada
in mori plen. Precej veliki jajčasti zadek nosi na spodnji strani šest
predilnih bradavic.  Pod jesen leže samica jajca ter jih zavije
v vrečasto mrežo. Mladiči, ki so podobni starim, se večkrat leve
in prespe zimo. Stari poginejo jeseni.

Hišni pajek je jako dober vremenski prerok. Ako se pripravlja
slabo vreme, se stisne v svoje zavetišče.

V čistih hišah ne trpe pajčevin, dasi je pajek koristen. Kaj
radi pa puščamo pajka v miru po hlevih, ker polovi mnogo muh,
ki nadlegujejo živino.

94

K pajlcovcem prištevamo tudi križavca in volčjega pajka
(die Wolfspinne), ki živi na tleh med travo, mahom in kamenjem. Dobro
leta, skače in napada raznovrstne manjše živali. Samica nosi s seboj
jajca v vrečici na zadku. Jeseni spuščajo mladiči raz drevesa in skale
dolge niti in se obešajo nanje, da jih odnaša veter. Drugi pajki žive v
luknjah, ki so nastlane z mehko pajčevino n. pr. tarantola  (die Tarantel)
v južni Evropi, ki je prav nedolžna živalca. Nje pik pa nikakor ne spravlja
človeka v besen ples, kakor se je sploh mislilo.

Primerjaj hišnega pajka s križavcem!

Pravi pajki imajo v glavoprsje zrastlo glavo in oprsje ter
napihnjen zadek brez obročkov. Na glavoprsju je osem pikčastih oči,
tipalnice, otrovne, kaveljčaste čeljusti in štirje pari nog. Na spodnji
strani zadka so predilne bradavice z neštevilnimi luknjicami.

Pajkom sorodne grinje ali pršice  (die Milben) so silno majhne
živalce brez razdeljenega trupla in brez bradavic. Sirska pršica  (die
Kasemilbe) živi v sirovi skorji, druge vrste žive na suhih češpljah, figah
in v raznih jedilih. Mnoge so zajedalke na ljudeh in živalih, tako n. pr.
se zarije klop  (die Zecke) ljudem in živalim globoko v kožo ter jim
pije kri. Sploh pa živi v travi in med grmovjem, kjer ga dostikrat nalezejo
lovski psi. Ne sme se izdreti s silo, ker vedno ostane v rani glava, kar
provzroča hudo oteklino. Ako ga namažemo z oljem, izpade kmalu sam.
Srbeč  (die Kratzmilbe) vrta pod kožo tenke rove in napravlja na njej
gnjusne garje in neprijetno srbečico. Srbeč lahko preneseš, zato nosi
rokavice, dokler ga ne odpraviš.

c. Košarji ali raki.

Deseteronožci.

Morski pajek (die Meerspinne)  živi po Sredozemskem morju
ter se jako ceni kot jed navzlic svoji neprikupljivi vnanjosti. Jajčasto
glavoprsje s podvitim, kratkim, členastim zadkom, je zgoraj posuto
z bodicami in grbami. Od pet parov dolgih in kosmatih nog ima samo
prvi par majhne škarje. Na korenu nog se nahajajo pod glavoprsno
lupino v šopke združene škrge. Tipalnice so kratke, oči pa so nasajene
in sestavljene kakor pri potočnem raku. Morski pajek je čezinčez
pokrit z morskimi algami, gobami, polipi, tako da niti ne vidimo,
da je rdečkaste barve. To ga dobro varuje pred sovražniki, ker ga

95

je težko ločiti od morskih tal. Ker je žival precej neokretna v
gibanju, se tudi laže približuje neopažena svojemu plenu. Samica
nosi dalj časa jajca s seboj pod podvitim repom.

Slika 63. Morski pajek.

V morju živi še mnogo kratkorepik rakov. Najnavadnejša je
rakavica  (die Krabbe), ki je širša nego daljša. Kot jed se. posebno
ne ceni. Pri oseki ostane večkrat na suhem, tedaj lahko opazujemo, kako
sa urno giblje, pa vedno le postrani. K dolgorepim rakom  spada
potočni rak in jastog  (der Hummer), ki živi v podmorskih pečinah
ter ima velike in težke škarje; včasih tehta 5 do 6 kg. Nič manjši od
njega je rarog  (die Languste). Loči se od jastoga, da ima slabe škarje,
pa silno dolge tipalnice. Meso teh obeh morskih rakov se jako ceni.
Mali samotarec  (der Einsiedlerkrebs) skriva svoj mehki in krnasti
zadek v prazne polževe lupine, ki jih vlači potem s seboj.

Primerjaj potočnega raka z morskim pajkom! Primerjaj deseteronožce
s pajkovci!

Deseter o nožci  imajo s trdo lupino pokrito glavoprsje, dva
para tipalnic, sestavljene in nasajene oči, tri pare čeljusti in tri pare
čeljustnih nožič, pet parov pravih nog in na prvih nogah škarje ali
ščipalnice. Dihajo s škrgami, ki leže pod lupino. Zadek je včasih
dolg, včasih kratek, členast, ter nosi kratke nožiče.

9G

III. Črvi.

Kolobarniki.

Prava pijavka (der medizinische JBlutegel)  živi na dnu stoječih,
redkeje počasi tekočih voda, ali jo goje v posebnih ribnikih. Zgoraj
je sivozelena s podolžnimi, rjastimi in pikčastimi progami, spodaj
rumenozelena in črno lisasta. Vobče se pa barva menjava ter je
vedno taka, kakršno je dno vode, ki prebiva v njej.

Pijavka je prava zajedalka, ki se hrani v mladosti s sokovi
polžev, rib, žab ter njih paglavcev, dorastla pa pije kri toplokrvnih
živali. Da dospe do svoje hrane, je treba dobrih oči in velike gibčnosti.

l  žival z zadnjo sesalno globelico, 2  glava s pikčastimi očmi, 3  glava in trioglata usta,
4  čeljust: c čeljustni zobci, m  mišice.

Zato vidimo spredaj na glavi mnogo pikčastih oči. Telo je pa ploščato,
gladko, spredaj in zadaj zoženo in očividno členasto. Kakor kača
se zvija jako urno po vodi. Na sprednjem in zadnjem koncu ima
sesalni globelici; z njiju pomočjo lazi tudi po tleh tako, kakor pedicove
gosenice. Sesalki sta pa tudi potrebno orodje, da z njima napada
svoje žrtve. Sredi sprednje, večje sesalne globelice so trioglata usta
s čvrstimi, drobno nazobčanimi čeljustmi. Vsaka čeljust deluje kot
krožna žaga. Ko napravi trostremenasto ranico, prične sesati kri,

97

in čevo s postranskimi vrečicami vred se tako napolni s krvjo, da
je pijavka tri- do štirikrat debelejša. Taki prostori so pa tudi
potrebni, ker ji ni hrana vsak dan na razpolago; včasih se mora
par mesecev postiti, da pride zopet do toplokrvne živali.

Plode se z jajci, ki jih odlaga samica v luknjah na bregu,
zavita v gubastem zavojku. Mlade pijavke, ki so podobne starim,
gredo takoj v vodo. Pozimi se zvijejo v klopčič in prespe na dnu
vode v blatu.

Rabijo jo v mnogih boleznih, da pije kri.

Bolj navadna po naših vodah je pa konjska pijavka  (der Pferde-
egel), ki s svojo žagico ne more načeti kože toplokrvnih živali. Hrani se s
črvi, paglavci in z drugimi vodnimi živalmi, ki jih požira kar cele.

Opazuj pijavko v akvariju! Daj jo na roko, da vidiš, kako pije kri!

Kolobar  n iki  so členasti črvi, ki žive prosto v vodi ali v
vlažni zemlji. Gibljejo se s ščetinami, ali s sesalkami ali pa plavajo
zvijaj e se.

IV. Meku žci.
a. Polži.

Gozdni lazar (die grofie Wegschnecke)  se pogosto nahaja po
vlažnih gozdih in osojnih vrtovih, zaide pa tudi v kleti, kjer shra¬
njujemo poljske pridelke.

Slika 65. Gozdni lazar.

Valjast je, 1 dm dolg in popolnoma podoben vrtnemu polžu,
samo da nima hišice. Takoj izza glave se vidi majhna, gladka,
kožnata krpica, plašč,  ki pa ne izločuje nikakršne lupine. Na

7

Mach er, Prirodopis II.

98

desni strani plašča je odprtina, ki vodi v vrečasta pljuča. Vobče
ima grbasto kožo črne ali rjave barve, spodaj pa mesnat pod¬
plat, ki se z njim počasi pomika naprej. Na glavi nosi štiri tipal-
nice, ki jih lahko potegne vase, na obeh daljših so nasajene oči.
Usta imajo roženasto zgornjo čeljust in trd, hrapav jezik, posajen
z zaporednimi redovi zobastih pločic, ki struži z njimi razna mehka
zelišča. Golo telo bi se na suhem zraku posušilo, zato vidimo
lazarja le po vlažnih gozdih in vrtovih, zlasti po dežju.

Samica leže 20 do 30 belih, prozornih jajec na vlažna mesta
pod kamenje. Mladi polžki so popolnoma podobni starim. Sovraž¬
nikov ima lazar vse polno. Vsaka žival, ki ga sreča, se hoče že
mastiti z njegovim mehkim mesom.

Nekoliko manjši poljski slinar  (die Ackernacktschnecke)
napravlja mnogo škode po polju in vrtovih.

Ako ti je v vrtu škodljiv ali nadležen, posipaj kraje, ki jih rad
obiskuje, s peskom, pepelom ali pezdirjem, ker ga to ovira v gibanju.

Velika večina polžev pa nosi zavite hišice različne oblike. Naj-
navadnejši je vrtni  polž. Po stoječih vodah in močvirjih se pogosto
nahajata še dva pljučarja, namreč roženi svitek  (die Tellerschnecke)
in mlakar  (die Schlammschnecke). Zaradi dihanja morata prihajati na
površino vode. Večina polžev pa diha s škrgami ter živi v morju. Ne¬
kateri imajo velike, pisane lupine lepe ohlike ter se uporabljajo razno¬
vrstno. Vsi večji in manjši morski polži, ako se le dobe v večji množini,
se nabirajo in jedo. Mali kavri  rabijo dandanes za gumbe, v nekaterih
krajih Afrike pa še vedno za novce, ki so pa jako malovredni celo med zamorci.

Nabiraj hišice raznih polžev! Opazuj polže pri njih delu!

Polži  so mekužci mehkega, sluzavega telesa. Pomikajo se
dalje z mesnatim podplatom, s takozvano nogo. Na glavi nosijo
štiri tipalnice in na njih koncu ali na korenu oči. V ustih imajo
hrapav jezik, dihajo pa s škrgami ali s pljuči. Telo je golo ali pa
tiči v zaviti apneni hiši, ki jo izločuje plašč.

b. Školjke.

Slikarska školjka (die Malermnschel)  se nahaja pri nas po
vseh tekočih vodah. Ker se ta žival loči od dosedaj opisanih v
marsičem, jo hočemo ogledati natančneje. Najlaže si jo predstav¬
ljamo, ako jo primerjamo z vezano knjigo. Dve debeli, jajčasti
rumenozeleni (važnost!) lupini (platnici) sta zvezani na hrbtu z

99

raznimi zobci, ki se ujemajo z nasprotnimi jamicami; skupno ime¬
nujemo to sklep  (Schlofi). Obe lupini veže preko sklepa prožna
sklepna  vez. Sklep in sklepna vez tvorita torej hrbet knjige.
Pod lupinama je dvokrpa koža (prvi in zadnji list pod platnicama), ki
jo imenujemo plašč.  Ta koža izločuje iz apnenca in živalske sline
sestavljeni lupini,  ki rasteta od sklepa sem. Na zunanji strani
vidimo vsled tega z robom vzporedne rastne proge, ki se zmanjšujejo
stopničasto proti sklepu. Drugi in tretji list od vsake strani so listaste
škrge,  vsi drugi listi pa tvorijo truplo in nogo. Dve močni mišici, ki
segata skozi truplo, vežeta obe lupini.

Ako žival skrči mišici, zapre lupini
in je tako v varnem zavetju pred
vsakovrstnimi živalmi, ki navadno
nimajo tako močnih zob, da bi zdro¬
bile apneno hišico, če pa prerežemo
ti dve mišici ali če žival pogine,
tedaj školjka zeva, ker vleče sklepna
vez lupini narazen.

Školjka pa tudi piotrebuje tako
čvrste hišice, ker ima mehko truplo.

Navadno leži na morskem dnu po¬
strani na eni lupini. Ako se hoče
vzdigniti, odpre lupini, pomoli vun
mesnato nogo in se zavrta z njo v
pesek. Nato vzdigne hišico, da sta
zevajoča robova spodaj, ter se zarije
s topim spodnjim delom v pesek in
blato. Špičasti zadnji del moli kvišku.

Tako ostane žival na enem mestu cele ure. Včasi se pa tudi pre¬
mika počasi dalje, kar je pa zanjo očividno silno težavno in naporno.

Pri odprti školjki' vidimo na zadnjem delu, ki ne tiči nikdar
v pesku, dve odprtini; manjšo zgornjo in večjo spodnjo, ki je obkro¬
žena s kožnatimi bodicami. Skozi spodnjo odprtino prihaja voda,
oblivajoč škrge, v vrečasto truplo, skozi zgornjo se odtaka voda.
Ta dotok in odtok pa vodijo neštevilne resice, ki pokrivajo škrge
in notranjo votlino ter se gibljejo v taktu zdaj na eno, zdaj na
drugo stran. Voda donaša s seboj mikroskopične živali in rastline
ter njih ostanke; z njimi se hrani školjka. Kožnate bodice okoli
dovodne odprtine so jako občutljive ter nadomeščajo tipalnice žuželk.

7 *


Slika 66. Obrazec slikarske školjke.

sk  sklep, l  lupina, p  plašč, Š  škrge, t  trup,
n  noga, v  votline.

100

Ker je žival skoraj vedno na enem mestu, saj ji voda sama donaša
zadosti hrane, ki je ni treba drobiti in mleti, zato nima glave s
čeljustmi, z jezikom in očmi.

Iz jajčic izlezle ličinke  žive nekaj časa med škrgami, pozneje
se razvijajo na ribah in paglavcih. Ko je preobraženje dovršeno,
prično izločevati lupino.

Lupine slikarske školjke so rabili poprej kot posodice za barvo.

Slika 67. Užitna kamenica.

Po stoječih in tekočih vodah je najti pogostoma jezersko
školjko  (die Teichmuschel), ki ima široko in tenko lupino brez sklepa.

Na Nemškem in Češkem prebiva v bistrih potokih in rekah po¬
točna bisernica  (die Flufiperlmuschel), ki nam daje včasih prave
bisere. Največ in najlepših biserov pa dobimo od prave bisernice
(die echte Perlmuscliel), ki se nahaja posebno po obalah Indijskega
morja. Te velike školjke prinašajo potapljači na površino iz globočine

— 101

8 do 16 m. Med gube plašča zaidejo pogosto ličinke neke v vodi živeče
trakulje, ki nadlegujejo školjko. Zato jih ta obda z apnencem, ki je
pomešan s slino, torej s tako tvarino, iz kakršne je lupina sama. Tako
nastanejo dragoceni biseri. Iz školjkinih lupin delajo nožnice, škatlje,
gumbe itd.

Užitna kamenica  (die efibare Auster) je 1 dm široka školjka
z neenakima lupinama. Živi po skalnatih evropskih obrežjih, kjer je
prirastla na kamenje ob bolj plitvih krajih. Izmed vseh školjk jo kot
jed najbolj cenijo in na mnogih krajih zategadelj tudi umetno gojč.

V pomorskih krajih se jedo še razne druge školjke, kakor n. pr.
klapavica  (die Miefimuschel), ki ima kakor druge njene sorodnice
krnasto nogo, ker se drži stalno s pomočjo svilnatih niti na skalah ali
v pesku. Jako se cenijo kamenovrti  (der Steinbohrer), ki žive v
velikem številu vsesani v skale. Sem spada tudi škodljivi živi sveder
(der Pfahlwurm), ki je bolj podoben črvu nego školjki. S sprednjim
koncem se uvrta v les ali pesek ter uniči v kratkem času vse lesene
stavbe ali peščene nasipe. Lesene mostove varujejo sedaj proti tej školjki
s tem, da obdajajo v morska tla zabite kole z betonom.

Ne jej kamenic in ne drugih školjk, ako zevajo !. Ne jej školjk,
ki so živele v nesnažni vodi! Primerjaj školjke s polži!

Školjke  imajo mehko telo brez glave z dovodno in odvodno
cevjo. Dve apneni lupini, ki varujeta truplo, sta vezani s sklepom, s
prožno vezjo in z eno ali z dvema mišicama. Vse žive v vodi, dihajo
s škrgami in se preobražajo.

B. Rastline

a. Prostolistnice.

1. Metuljnice.

Travniška detelja (der Wiesenklee)  poganja iz vztrajne
korenike pokončna stebla. Majhni, rdečkasti cveti se združujejo v
okroglaste glavice, ki jih podpirajo ovojni listi. Posamezni cveti so

sicer majhni, a vonjajo
ugodno in so nadaleč
vidni, ker jih je mnogo
skupaj. Lističi ozkega
metulj astega cveta so
deloma zrastli v cev.
Ako pritisneš ladjico
navzdol, se prikažejo
prašniki in pestič, ki
so sicer popolnoma
skriti v venčni cevi.
Prašne niti pa tvorijo
z zrastlim vencem do
9 mm dolgo cev, ki
izločuje na dnu med.
Le dolgorilčkasti čmrlji
morejo do teh medov-
nikov ter posredujejo
opraševanje. Kratko-
rilčkaste žuželke, ka¬
kor n. pr. čebele, pa
»vlomijo* večkrat v
cvet s tem, da pre¬
grizejo venčno cev
proti sredini, ter pri¬
dejo tako do medu.

Slika 68. Travniška detelja.
a  cvetoča rastlina, b  cvčt, c  odprt venec s prašniki, d  pestič,
e čaša, / plod.

103

Osušena venčna cev obdaja dozorele stroke. Veter ima na njih
dosti opore, da jih raznaša na vse strani in razširja rastlino. Trojnati
listi stoje ponoči s svojimi listki pokoncu, da bolje izhlapevajo ter
sprejemajo več hrane (glej fižol str. 70. I. st,). Preko listnih ploskev
so bele proge; tem so večje, čim bolj je rastlina v senci ali v vlagi.
Jasne ploskve izžarevajo namreč manj toplote, nego temne in varu¬
jejo deteljo, da se prehitro ne ohladi in da nadaljuje izhlapevanje
tudi ponoči. Ovojni listi varujejo mlade cvetne glavice, zrastli pri-
listki pa nežne mlade liste.

Detelja je sicer pri nas navadna travniška rastlina, sejati so
jo pa pričeli kot važno pokladno zelišče šele v 18. stoletju. Sedaj
ni potreba več puščati praznih njiv (praha), da se odpočijejo. Daši
ne smemo sejati detelje večkrat zaporedoma na tisto njivo, vendar
uspeva žito po detelji izvrstno, da, bolje nego na drugih njivah.
Stvar se je pojasnila šele v novejšem času. Detelja ima, kakor tudi
druge metuljnice, na koreninah male gomoljčke  in na njih neke
glive cepljivke ali bakterije. Te sprejemajo iz zraka, ki se nahaja
med koreninami, dušik,  česar ne more storiti neposredno v tej
obliki nobena druga rastlina, dasi jo obdaja dušik od vseh strani.
Metuljnice so torej nabiralke dušika. Žito ima vsled tega na dete-
Ijišču zadosti tega prevažnega živila, da, celo več, nego na
pognojeni njivi.

Deteljišča uničuje posebno deteljna predenica  (die Klee-
seide), ki se ovija z vejnatim steblom okoli detelje. Iz stebla izvirajo
sesalne bradavice, ki se zarijejo v deteljo ter jo izsesavajo. Lastne
korenine nima, živi torej kot prava zajedalka  (Schmarotzer) na
svoji branilki. Ker ima silno mnogo semena, je umevno, da uniči
predenica časih obširna deteljišča.

Na apnenih tleh sejejo pogosto meteljko  (der Luzernerklee), ki
ima vijoličaste cvete, in rožnordečo turško deteljo  (die Esparsette).
Zgodaj spomladi cvete po svetlih gozdih gralior  (die Walderbse), ki
ima velike, izpočetka rdeče, pozneje modre in nazadnje zelenkaste cvete.
Za pičo se seje navadna grašica  (die Futterwicke) s parnopernatimi
listi, ki se končujejo v vitice. Poleti cveto po travnikih in pašnikih
še razne druge metuljnice. Po vrtovih in njivah pa sade grah, fižol
in lečo.  Po gorskih gozdih se posuje meseca maja z zlatorumenimi
grozdi visoki n a gnoj  (der Goldregen). Pogosto ga vidimo tudi po vrtovih
in nasadih.

Primerjaj travniško deteljo z grahom in s fižolom!

104

Metuljhice so zelišča, grmi ali drevesa s pernasto ali z
dlanasto sestavljenimi listi in s prilistki. Metuljnasti cveti imajo po
deset prašnikov, plodnica se pa pretvarja v mnogosemenski strok, ki
se razpreza z dvema loputama. V to jako številno družino spadajo
razne stročnice, razna pična zelišča in nekatere vrtne rastline.

2. Rožnice.

Rdeči jagodnjak (die Wald-Erdbeere)  raste povsod po gozdih,

zlasti po sečih. Iz pazduh dolgopecljatih trojnatih listov izvirajo

nitkaste pritlike,  ki semintja okorene in razmnože rastlino, da

nastanejo cele ruše.

Dolgopecljati, v pako-

bulezdruženi cveti imajo

peterolistno čašo, ki jo

podpira pet ovršnih

listov (zunanja čaša),

bel, peterolisten venec,

mnogo prašnikov in

mnogo pestičev. Ob

deževnem vremenu vise

cveti navzdol (zakaj ?),

pri lepem vremenu pa

stoje pokoncu. Ko je

izvršeno oplojenje, cveti

samo še vise, čaša in

zunanja čaša jih pa

pokrivata kot strešica.

Podolgasto cvetišče se
Slika 69. Rdeči iagodniak. v  . , ,. .

povečava in debeli ter

l  cvetoča rastlina, 2  podolžno prerezan cvet, 3  dozorela

pajagoda, 4  cel in podolžno prerezan orešek (pov.). postelj & lUGSIlžltO lil

sočno. V njem so pa
vsajena drobna zrnca, enosemenski oreški. Omesenelo cvetišče z
vsajenimi plodiči tvori nepravi plod, pajagodo.  Lepo dišeče, rdeče
plodove ljubijo posebno ptice (drozgi), ki potem razširjajo rastlino,
ker ne prebavijo trdoluščinastih oreškov.

Po vrtih gojimo jagodnjake z debelimi plodovi. Nikdar pa tako
ugodno ne vonjajo in niso tako okusni, kakor divje rastoči.

105

Malin  jak  (der Himbeerstrauch) poganja iz podzemnega debla
goste, pokončne, z bodicami posute veje, ki nosijo pernate, spodaj belo-
kosmate liste. V drugem letu se razvijo cveti, ki so podobni onim rdečega
jagodnjaka, in iz njih rdeče malinje.  Na stožčastem plodišču je zbranih
več rdečih, koščičastih plodičev. Kaste po posekanih gorskih krajih, sade
ga pa pogosto po vrtih zaradi užitnih in prijetno dišečih plodov. Robida
ali kopinjak  (der Brombeerstrauch) ima tudi spodaj zelene liste in
malinjam podobne plodove, ki so izprva rdeči, pozneje pa svetločrni in
slivasti. Raste najrajša kraj potov in po živih mejah, kjer razteza z bodi¬
cami oborožene veje na vse strani.

Sem spada tudi šipek  in razni petoprstniki  (das Fingerkraut),
ki rasto pogostoma po vlažnih travnikih in kraj gozdov ter imajo navadno
jagodnjaku podobne, zlatorumene cvete.

Primerjaj šipek z rdečim jagodnjakom in z malinjakom !

Rož niče  so zelišča ali grmi s pernatimi ali prstastimi listi
in s pravilnimi cveti. Ti imajo peterodelne čaše, peterolistne vence,
mnogo prašnikov in pestičev. Jagodam podobne neprave plodove se¬
stavljajo mali oreški ali koščičasti plodiči, ki sede ali tiče na plošč-
natem, Stožčastem ali vrčasto zavitem plodišču.

3. Koščičasto sadje.

Češplja ali sliva (der Pila u m en ha um)  je drevo srednje veli¬
kosti z gladkimi mladikami in s podolžno razpokanim lubjem. Listi
so pakrožni, grbasti in napiljeni. Po vejah se nekatere vejice pretvo¬
rijo v trnje (pomen!). Iz ranjenega debla teče gumiju podobna,
lepljiva snov, ki takoj zamaže rano, da ne škoduje drevesu. Zgodaj
spomladi se posuje drevo z belkastimi cveti, še preden popolnoma
razvije liste. Cveta sedita po dva in dva skupaj na kratkih pecljih.
Večkrat jih uniči spomladanski mraz, zato češplja navadno ne rodi
vsako leto.

Cveti  so prav taki, kakršne smo videli na češnji (I. del, str. 73).
Na robu vglobljenega cvetišča je pet čašnih in pet venčnih listov in do
20 prašnikov. Podolgasta plodniea edinega pestiča tiči v cvetišču. V
vsakem cvetu je brazda dva dni poprej godna, nego odpro prašniki
svoje prašnice. Zato je ta dva dni le medsebojno opraševanje mogoče,
pozneje se vrši pa tudi samolastno. Zreli, jajčasti, koščičasti plod
je višnjevkasto ali belkasto slivast. Ta nežna, voščena prevlaka ga
varuje vlage in vsled tega tudi gnilobe. Srednja, rumena, mesnata
plast osemenja ima v sebi mnogo sladkorja.

106

Divje rastoče zvrsti so polne trnja ter imajo drobne plodove,
ki jih razširjajo ptice, človek pa vzgaja in oplemenjuje le tako
češpljo, ki ima posebno velike in sladke plodove.

Sladko sadje se uživa sveže,
napravlja se iz njega češpljevec,
kuha se slivovka, mnogo se ga
pa posuši v posebnih sušilnicah.-
Najlepše in najboljše češplje do¬
bivamo iz Hrvaške in iz Bosne.

Druge češplje imajo rdeče
ali rumene plodove, nekatere pa
okroglasto obliko, n. pr. divje in
francoske cibore.

Črni trn ali trnoljica (der
Schleh- oder Schvvarzdorn) je krcv-
Ijast, trnast grm, ki raste povsod po
mejah in kraj potov. Mali, snežno-
beli cveti se prikažejo zgodaj spo¬
mladi v taki množini, da pokrivajo
veje popolnoma. Drobni, okrogli sad
je črn, modrikasto slivast in jako
trpkega okusa. Užiten je šele, kadar
ga je opekla slana.

Okrogle, koščičaste plodove kis¬
lega okusa ima višnja  (der Weichsel-

Slika 70. Češplja ali sliva. baum). Med vsemi sadnimi drevesi

pa cveto najprej mandljevci (der
Mandelbaum), breskve (der Pfirsichbaum) in marelice (der Aprikosenbaum),
ki so vsi doma v Orijentu. Mandelj evec  razvije najprej svoje bele
cvete. Veliko, luknjičasto koščico obdaja nesočno, usnjato, dlakavo ose-
menje. Jedra so pa sladka ali grenka. Poslednja rabijo v zdravilstvu,
napravljajo pa iz njih tudi prusko kislino (Blausaure). Goje ga v južnih
krajih, pri nas na Primorskem.

Breskev  je nizko drevo s suličastimi listi in z visečimi vejami, ki
ne delajo sence. Zato jo lahko goje po vinogradih. Posamezni rdeči cveti
so rožnordeči. Jako okusni, žametasto dlakavi sad ima veliko, brazdasto
koščico. Uspeva sicer tudi v mrzlejšem podnebju, a toplejše mu bolj ugaja.

Marelica  nekoliko spominja na jablano. Kratkopecljati, beli cveti
se pa kakor pri breskvi poprej razvijejo, nego srčasti, napiljeni listi.
Temnorumeni, žametasti plodovi so rdečkasto slivasti in diše prijetno.
Marelica daje najboljše vkuhano sadje.

107

Hkoščičastemu sadju spadajo drevesa in grmi s pravil¬
nimi cveti, ki imajo na robu izdolbenega cvetišča pet časnih in pet
venčnih listov, več prašnikov in po en pestič s plodnico, ki leži na
dnu cvetišča. Iz plodnice se razvije koščičast plod, čigar osemenje
sestavljajo tri plasti (koža, meso, koščica).

Primerjaj koščičasto sadje z rožnicami!

4. Pečkato sadje.

Jablana (der Apfelbaum)  je najvažnejše sadno drevo zmer¬
nega podnebja ter se goji v mnogoštevilnih zvrsteh. Pri nas raste
po gorskih gozdih precej trnasta lesnika,  ki rodi majhne in trpke
plodove. V marsičem
spominja jablana na
hruško (gl. I., str. 7 3),
je pa vedno nekoliko
nižja od nje. Nekoliko
rjavkasto deblo ima
širok vrh, kije začet¬
kom maja — nekoliko
pozneje kakor hruška
— posut z velikimi,
vonjajočimi, v češulje
združenimi cveti.

Podobni so hruševim
cvetom, vendar je
sicer beli venec zunaj
rdečkast, pet vratov
je pa zrastlihpri dnu.

Številni prašniki stoje
izprva pod brazdo,
tako da lahko iz¬
vršujejo medsebojno
opraševali j e razne žu¬
želke, posebno čmrlji in čebele. Pozneje se prašniki iztegnejo in
prašnice pridejo nad brazdo; mogoče je torej tudi samolastno opraše-
vanje, vsled česar se pa razvijejo slabejši plodovi. Kratkopecljati,
jajčasti listi so debelo napiljeni in spodaj večjidel kosmati. Plcdnica

Slika 71. Jablana.

l  cvetoča vejica, 2  prašnik. 3  pestič z brazdo, 4  podolžno prerezan
cvet brez venčnih listov, 5 podolžno in povprečno pierezan plod.

108

se razvije z omesenelim plodiščem v okroglasto jabolko, ki je spodaj
popkasto vglobljeno, a zgoraj venčano z muho. V sredi je v petero-
predalastem, luščnatem pestiču po dvoje temnorjavih semen.

Jablana nam daje jako okusno in zdravo sadje, ki ga uživamo
sirovo, vkuhano in posušeno, ali pa napravljamo iz njega jabolčnik.
V nekaterih krajih donaša jablana lepe dohodke, ker vedno dobro
prodajajo zlasti zimske zvrsti. Les uporabljajo mizarji in strugarji
za svoje izdelke.

Sovražnikov ima jablana med žuželkami jako mnogo. Gosenice
glogovega belina, gobovca, prsteničarja, velikega in malega zimskega
pedica, jabolčnega zavijača itd. razjedajo popke, liste, cvete in tudi
plodove.

Ako sejemo pečke, vzgojimo samo lesnike, ki jih potem ople-
menjujemo s cepiči žlatnih zvrsti. Pritlikavce pa vzgajamo s cep¬
ljenjem na kutino. Cepimo jeseni ali zgodaj spomladi, ko divjaki
še niso pognali. Le s cepljenjem je mogoče, da vzgajamo nove,
plemenitejše zvrsti. To velja tudi za češnje, hruške in razno drugo
sadno drevje.

Jablani je jako podobna hruška in kutina  (der Quittenbaum),
ki ima volnate liste, velike in bele cvete in prijetno dišeče, jabolkom
podobne plodove. Sorodna nešplja  (der Mispelbaum) ima zgoraj
kosmate, spodaj belovolnate liste in velike, bele cvete. Iz njih se raz-
vijo mali, rjavi plodovi z veliko muho. Užitni so šele, ko jih popari
slana, ali če se uležč in omedč. Glog  (der Weifidorn) je trnast grm s
krpastimi listi in z vonjajočimi cveti. Jeseni je posut z rdečimi, obliča-
stimi plodovi (medvedove hruške). Trdo in težko glogovino jako cenijo
strugarji, Y vrtih goje razne bele in rdeče polnocvetne zvrsti. Liho-
pernato liste inv češulje združene bele cvete ima jerebika  (die Eber-
esche), ki raste divja po gorskih gozdih, ki jo pa vidimo dostikrat tudi
po nasadih. Skrlatnordeče, kisle plodove uživajo razni drozdi, ki razširjajo
potem neprebavljiva semena. Po listih in cvetih je jerebiki podobna
oskoruša  (die Garteneberesche). Drobni, rumeni plodovi so šele užitni,
kadar so medni.

K pečkatemu sadju  prištevamo drevesa in grme, ki imajo
na robu vgloblj enega cvetišča pet čašnih in pet venčnih listov in
mnogo prašnikov. Plodnice dveh do petih pestičev zrasto s cve-
tiščem. Nepravi plod nastane iz omesenelega cvetišča, ki zapira
navadno peteropredalasto peščišče s semeni. Posušena čaša tvori
na plodu muho.

109

5, Lipe.

Lipa (die groBblattrige Linde  oder die Sommerlinde).  Staro¬
davne, po 30 in več metrov visoke lipe imamo pri nas sredi vasi,
okoli cerkva in po javnih prostorih. Naši pradedi so jih zasadili
pred več stoletji, in sedaj nas senčijo s svojim košatim vrhom, nas
razveseljujejo in nam koristijo s svojim dehtečim cvetjem. Okoli
vaške lipe se zbira mladina, pod njo modrujejo zreli možje, vsa vas
je ponosna na svojo lipo, o kateri se niti najstarejši ne spominjajo,
kdaj in kdo jo je zasadil.

Početkom maja
razvije lipa svoje
velike liste. Ko od¬
padejo luske listnih
popkov, se prikažejo
rdečkasti luskolisti,
ki obdajajo mlade
liste paroma kot
prilistki. Ko se ti
zadostno razvijo in
okrepe, odpadejo
prilistki. Mladi listi
so posredi zganjeni,
stoje pokončno in
jih pokrivajo dolge,
svilene dlačice. Vse
to jih varuje pre¬
velikega hlapenja.

Srčasti listi niso vsi
enako veliki, prav
tako imajo tudi
neenako dolge peclje in neenako velike poluploskve. Zaraditega je
mogoče, da stoje vsi listi na eni vejici v eni ravnini  ter ne delajo
drug drugemu sence.

Cvetnih popkov pozimi še ni na lipi. Kazvijo se šele spomladi na
mladicah; zato cvete lipa tako pozno.

Zelenorumeni krovni listi podpirajo dva do tri kratkopecljate
cvete. Vsak p vet ima pet bledih, med izločujočih čašnih, in pet bledo-
rumenih venčnih listkov, mnogo prašnikov in en pestič. Listi zakrivajo

Slika 72. Lipovec.

1  cvetoča vejica, 2  podolžno prerezan cvet (pov.), S  prašnika, 4  plod.

no

cvete skoraj popolnoma ter varujejo med in pelod vlage. Močni
vonj  in medu polni medovniki  pa privabijo vendar tisoče žuželk
na skrite neznatne cvete. Ko se jeseni odloči vejica s plodovi, se vrti,
padajoč v zraku, zaradi krovnega lista. Lahko jo veter odnaša nadaleč
ter jo tako razploduje. Oreškasti plodovi krijejo navadno po dve
semeni ter se ne odpirajo ob zoritvi.

Mehko, belo lipovino rabijo rezbarji in podobarji za svoje ■
izdelke. Lipovo oglje rabijo risarji, z lipovim ličjem pa privezujejo
in vežejo vrtnarji cvetice. Iz dišečega cvetja, ki je čebelam izborna
paša, kuhamo čaj.

Sorodni lipovec  (die ldeinblattrige Linde oder dieWinterlinde) ima
manjše liste, ki jih razvije šele sredi ali koncem maja. Vsako razcvetje
ima pet do sedem cvetov. V to družino spada tudi indijski lasa ali
jutovec  (die Jutepflanze). To enoletno rastlino sade v Vzhodnji Aziji
zaradi ličnatih vlaken, ki napravljajo iz njih vreče, plahte, zastore itd.
Ne more se pa meriti to vlakno s predivom, ker ni tako trpežno in
ker pobarvano tudi obledi.

Lipe  so drevesa s peteroštevnimi cveti in z mnogimi prašniki.
Oreškasti plodovi krijejo po dve semeni.

6. Klinčnice.

Vrtni nagelj ali klinček (die Gartennelke)  je jako priljub¬
ljena lepotna rastlina, ki jo gojimo zaradi lepih, dišečih cvetov v
loncih in po vrtovih v najrazličnejših, tudi polnocvetnih zvrsteh.
Divji raste po skalah in po zidovju v južni Evropi. Cvete meseca
julija, ko se že obletava vrtnica, ki nas je poprej razveseljevala s
svojim dehtečim cvetjem.

Razrastla korenika  poganja mnogo poleglih debele, ki
tvorijo s svojimi listnatimi vejicami gosto rušo. Iz ruše se vzdigujejo
kolenčastočlenasta cvetna stebla, ki nosijo ob kolencih nasprotne,
črtalaste liste. Ti so goli kakor vsa rastlina sploh in sinje barve.
Vrh stebla in vej se razvijo veliki cveti  posamezno ali so pa
združeni v lat.

Cveti imajo močno, cevasto, peterozobo čašo. Pri dnu jo pod¬
pirata dva ali trije kratki ovršni listki. Cašna  cev  podpira in varuje
nežne notranje dele, in sicer pet dolgožebicatih venčnih listkov z
nazobčanimi, živobarvnimi ploščicami, deset prašnikov in en pestič
z dvema vratoma. Medovniki  se nahajajo na dnu cevaste čaše.

Do njih morejo le metulji s svojim dolgim rilčkom, nikakor pa ne

111

čmrlji, ki niti ne morejo nagrizti močne čaše. Do medovnikov pa
tudi ne morejo manjše žuželke, ker napolnjujejo cevasto čašo popol¬
noma notranji cvetni deli. Najprej se prikaže pet prašnikov iz cevi z
odprtimi vrečicami, pozneje drugih pet in slednjič se prikažeta do¬
zoreli brazdi. Če hočejo metulji do medovnikov, morajo priti v
dotiko ali s prašnicami ali z brazdami ter izvršiti medsebojno opra-
šenje. Samolastno opraševanje je tukaj izključeno zaradi razno-
g o d n o st  i prašnikov in pestičev.

Mnogosemenska glavica  se odpira zgoraj z zobci. Veter maje
prožno stebelce in raztresa pri lepem vremenu lahko seme. Da pa
dež ne pokvari semena, zapro zobci glavico ob deževnem vremenu.

Po suhih travnikih rastoči kartavžar  (die Karthausernelke) raz¬
vije stoječe cvete šopoma. Več rdečih in pisanih zvrsti goje tudi po vrtih.

Med žitom raste kot navaden plevel k o k a 1 j (die Kornrade).
Glavice, ki jih obdajajo čaše, so polne črnih, otrovnih semen. Po suhih
tratah vidimo pokalico  (der Tauhenkropf) z mehurnato in žilnato
čašo, ki obdaja bele, razcepljene venčne liste.

Mnogo krasnih klinčnic raste po visokih gorah, tvoreč goste ruše,
ki so posute z mičnimi cveti. Razne polnocvetne zvrsti goje pa po vrtih
in v cvetličnih loncih.

Klinčnic  e so zelišča s kolenčastočlenastimi stebli in z
nasprotnimi, celorobimi listi. Peteroštevni cveti se razvijo v mnogo-
semenske glavice, ki se odpirajo z zobci.

112

7. Križnice.

Travniška penuša (d as Wiesenschaumkraut)  raste povsod po
vlažnih travnikih in cvete meseca aprila tako na gosto, kakor v tej
dobi nobena druga rastlina. Na njej živi pogostoma ličinka slinarice, ki
je pokrita s penasto slino (kačji pljunec), odtod ima rastlina tudi ime.

Vztrajna, kratka kore-
nina poganja na vse strani
koreninice, ki skrbe penuši za
hrano ter jo očvrste v zemlji.
Korenina požene vsako leto
pritlično listno rožico in votlo,
golo steblo, ki je včasih zgoraj
vejnato. Pritlični listi pa ne
ostanejo pri tleh, ampak se
dvigajo kvišku, da pridejo bolj
na svetlobo. Pritlični in tudi
stebelni listi so razrezani liho-
pernato. Ker so zgornji listi
vedno krajši ter imajo manj in
manjših listkov, vsi pa stoje
premenjalno, prihajajo solnčni
žarki tudi do najnižjih listov.
Ako gledaš rastlino od zgoraj,
se ti zdi, da so združeni šte¬
vilni, bledorožni cveti v kobul,
ker stoje vsi v eni višini. Od
strani pa opaziš, da je razcvetje
le grozd, čigar cveti imajo tem
daljše peclje, čim niže stoje,
in da imajo najmlajši cveti
vrhu stebla najkrajše peclje.
Tako razcvetje smo imenovali
č e š u 1 j o (Doldentraube).

Spodnji cveti so že odcveli ter razvijajo plodove, a zgornji
se šele razcvitajo. Rastlina cvete torej dolgo časa in vabi takrat
še maloštevilne žuželke v svoje medovnike. Ob vlažnem in mrzlem
vremenu se nagnejo nele posamezni cveti, ampak tudi steblo z raz-
cvetjem vred, ter zapro svoje cvete, da se varujejo mraza in vlage.

Slika 74. Travniška penuša.

1  cvetoča rastlina, 2  cvet od zgoraj, 3  venčni list,
4  prašniki in pestič, 5 razprezajoči se plod.

113

Cvet  ima štiri ločene, navzkrižne časne listke in med njimi
štiri venčne listke z jajčasto ploščico in s kratko žebico (križasti
cvet). Štirje daljši prašniki (četveromočni) stoje pred venčnimi listki
(notranji krog), dva krajša pa pred časnimi listki (zunanji krog) ter
imata pri dnu medeni luskici. Manjši medovniki se nahajajo tudi
med daljšimi prašniki. Sredi cveta se vzdiguje podolgasta plodnica
s kratkim vratom in z glavičasto brazdo. Opraševanje izvršujejo razne
žuželke, ki, iščoč medu, zadevajo z enim delom glave ob prašnice,
z drugim pa ob brazdo, časih pa stresajo daljše prašnice svoj prah
na lastno brazdo, ali v tem slučaju ne razvije penuša kaljivega
semena. Mnogosemenski, dvopredalasti plod ima na posrednji mreni
prirastla semena in se razpreza dvoloputasto (lusk). Ko se loputi
zakrivita nazaj, raznaša veter posamezna semena ali pa odtrga celo
mreno ter tako razširja rastlino nadaleč. če bi pa tudi te razširjatve
ne bilo, bi penuša vendar ne poginila, ker ostanejo nekateri pritlični
listi do jeseni ter razvijajo brstiče,  ki se kmalu ukoreninijo in
razmnožujejo rastlino.

Kazen repe in repice sejejo zaradi oljnatega semena pogosto
tudi ogrščico  (der Raps).

Najkoristnejša sajena križnica je pa kapus  (der Gremiisekohl), ki
se goji v mnogoštevilnih zvrsteh kot povrtina po vsej Evropi. Zaradi
mesnatih listov gojimo razne zvrsti oh ro vta (der Blattkohl) in gl a vato
zelje  (der Kopfkohl), zaradi omesenelega stebla kolerabo  (der Kohl-
rabi) in zaradi omesenelega razcvetja ali cvetnih mladik karfijolo  (der
Blumenkohl) in brokolo  (der Spargelkolil). Razne gorčice  (der Senf)
imajo ostra, pekoča semena, ki se uživajo ali se pa iz njih napravlja
gorčično olje. Oster okus imajo užitne korenine redkve  (der Gartenrettig)
in redkvice  (das Radieschen), kakor tudi hrena  (der Meerrettig oder
Kren), ki raste divji po morskih obrežjih. Kaj navaden plevel je plešec
(das Hirtentaschchen), ki cvete vse leto in razvija kratke, trioglate luščke
(Schotchen).

Križnice  so rastline s pravilnimi cveti, ki se združujejo v
grozde ali v češulje. Cveti imajo štiri proste čašne liste in štiri
žebicate venčne liste, ki stoje navzkriž. Prašnikov je šest, štirje daljši
in dva krajša (četveromočni prašniki), sredi njih pa en sam pestič, ki
se razvije v lusk ali lušček. Večina jih raste v severnem zmernem pasu
ter jih je mnogo jako koristnih, ker nam dajejo sočivje, olje, ali
barvila. Nekatere rabijo tudi kot zdravilne in lepotne rastline. Nobena
križnica ni strupena.

Mach er, Prirodopis II.

8

114

8. Zlatičnice.

Ripeča zlatica (der scharfe HahnenfuB)  je visoko zelišče,
ki krasi s svojimi zlatorumenimi cveti travnike meseca maja. Ko
pokosimo travnike, je še vedno v cvetju, seveda le po pašnikih in
med grmovjem. Korenika je kratka in jako vlaknata. Iz nje

poganja okroglo, visoko, vejnato'
steblo, ki nosi vrh vejic zlato-
rumene cvete; od njih ima rast¬
lina tudi ime.

Dolgopecljati, pidtlični listi
obsegajo steblo s kožnato nož¬
nico ter so dlanasto razrezani,
posamezni oddelki pa pernato
nacepljeni in napiljeni. Spodnji
stebelni listi so podobni pri¬
tličnim, srednji so razdeljeni čim
više tem enostavneje in stoje
kakor zgornji, ki so nerazdeljeni
in črtalasti.

Pravilni, popolni cveti
imajo pet zelenorumenih, čolni-
častih časnih listov, pet venčnih
listov, ki vabijo s svojo živorumeno
barvo male hrošče in muhe v
medovnike. Ti se nahajajo na dnu
venčnih listov v jamicah, pokritih
z majhno luskico. Živalce morajo
priti v dotiko s prašniki, ker so
jako številni, in tudi s pestiči,
ki tvorijo cel kupček sredi
cveta. Prašniki in pestiči so
dobro zavarovani tudi pred vlago
(dežjem in roso), ker se nagne
cvet ponoči in ob deževnem
vremenu navzdol, in tvorijo časni in venčni listi strešico preko
notranjih cvetnih delov. Takih visečih cvetov skoraj ni opaziti.

Pestiči se povečajo po oplojenju ter se pretvorijo v rjave oreške,
ki se osuše in drug za drugim odpadejo.

Slika 75. Ripeča zlatica.

l  cvetoča vejica: a  list, 2  cvet odspodaj,
3  venčni list, 4  plod, 5 diagram.

115

Zlatični listi so nekoliko strupeni, zato se jih ogiblje živina
po pašnikih, kar varuje rastlino pogina. Posušena rastlina pa izgubi
ostre sokove, in živina jo uživa s senom.

Po gorah in dolinah raste še mnogo vrst zlatic z rumenimi
cveti, mnogo polnocvetnih in raznobarvnih vrst smo pa dobili iz
Orijenta ter jih gojimo kot lepotne rastline.

K zlatičnicam spada tudi podlesna vetrnica.  Sorodni srobot
(die Waldrebe) ima dolga, skoraj lesasta stebla, ki se vzpenjajo v vrhove
dreves. Številni cveti se razvijo v doigorepate, kosmate rožke, ki pokrivajo
pozimi gole veje dreves.

Črni teloh (die schwarze Nieswurz)  raste po gorskih gozdih
na apnenih tleh. Cvete prav zgodaj spomladi, v toplejših zimah celo
že v decembru. Debela, vlaknata, črna korenika (odtod ime) poganja
iz pazduh lusko-
listov pritlične
liste in enocvetne,
redkokdaj dvo¬
cvetne betve.

Dolgopecljati
listi  se razvijo
šele spomladi, ko
odcvete rastlina.

Stopalasto so raz¬
rezani na sedem
do devet podol-
gastih, na koncu
napiljenih listkov.

Ker so usnjasti,
jih ne uniči zima.

Veliki cveti
stoje vrh debelih
cvetnih pecljev;
podpirata jih po
dva krovna listka.

Petero velikih, be¬
lih, pozneje rdeč¬
kastih listov tvori
rumenkaste venčne

Slika 7ti. črni teloh.

trpežno čašo.  Na notranji strani nahajamo
liste, ki so se pretvorili v cevaste medovnike.
Mnogoštevilni prašniki obdajajo več pestičev. Izprva so njih vratovi

116

obrnjeni na zunanjo stran ter leže tik nad modovniki, pozneje se
zravnajo ter leže nad prašniki. Žuželke se torej oblože s cvetnim
prahom v mlajših cvetih, ga prenašajo na brazde starejših cvetov
ter izvršujejo medsebojno opraševanje.

Iz pestičev se razvijo mnogosemenski plodovi, ki se odpirajo
na zunanji strani s podolžno razpoko. Tak plod imenujemo mešiček
(Balgkapsel). Dozore šele poleti, in jih obdajajo čašni listi, ki po-'
stajajo vedno bolj temnordeči. Vsa rastlina je strupena. Posušena
korenika povzroča močno kihanje, ako jo nosljamo zdrobljeno v prah,
odtod tudi njeno nemško ime.

Daši cvete rastlina jako zgodaj, vendar ima svoje prijatelje,
ki jo obiskujejo v prvi pomladi. To so čebele in čmrlji, ki izvršujejo
opraševanje. Mraz ne škoduje cvetom; proti vlagi se pa varujejo,
da se nagnejo navzdol. Seme ima mesnat rob, ki je mravljam v
hrano. One potem raznašajo seme in razširjajo rastlino.

Z njim je sorodna kalužnica in potonika (die Pfingstrose),
ki jo gojimo kaj radi po vrtih. Divja raste v južni Evropi.

Katere zlatičnice rasto v tvoji domovini? Kdaj cveto?

Zlatičnice  so ostra, nekatere celo strupena zelišča, navadno
z dlanasto razdeljenimi listi. Pravilni ali nepravilni cveti imajo večkrat
venčaste čaše, a se venci niso razvili. Prašnikov je več, prav tako
tudi pestičev, ki iz njih nastanejo enosemenski oreški ali mnogosemenski
mešički. Mnogo je lepotnih rastlin, nekatere rabijo v zdravilstvu.

9. Kobulnice.

Navadni kumin (der Kiimmel)  nahajamo samorastel povsod
po travnikih, pašnikih in kraj potov skupaj z raznovrstnimi drugimi
kohulnicami. Sadimo ga pa zaradi močno dišečih plodov po njivah
in vrtovih.

To dvoletno zelišče ima pokončno, vejnato in votlo steblo, ki
nosi podolgaste, dvojnopernate liste s črtalastimi roglji. Listki
tvorijo z glavno žilo obliko križa. Listi obsegajo steblo s široko
nožnico, spodnji so pecljati, zgornji pa sedeči, ne delajo torej sence
nižjim. S svojimi razvitimi nožnicami dovajajo listi dežnico in roso
proti steblu, ki prehaja v zemlji v dolgo, vretenasto korenino (glej
korenje, repo!), ki potrebuje največ vlage. Majhni, beli cveti se
združujejo vrh visokega zelišča v daleč vidne, sestavljene kobule,
ki vabijo hrošče, ose in muhe, da izvršujejo opraševanje. Ker stoje

117

posamezni cveti gosto drug poleg drugega, se vrši časih medsebojno
navzkrižno oprasevanje brez posredovanja žuželk. Vsak cvet ima komaj
vidno caso, pet belih ali rdečkastih venčnih listov z navzgor zakrivljenimi

konci, pet prašnikov in v sredi dva
vratova podrastle plodnice. Ogri¬
njala in ogrinjalec ni. Podolgaste,
gole rožke razpadejo v rjave, petero-
rebrate polplodiče (korenje I. st.,
str. 79), ki dozore ob košnji. Mnogo
semena se otrese ter iz njega zraste
drugo leto nova rastlina, ki pa
cvete šele leto pozneje.

Pred živalsko žrtnostjo brani
rastlino dišeče, blipno olje. Naj¬
več je tega olja v plodovih, ki
rabijo kot dišava pri raznih je¬
dilih, pecivih in likerjih.

Kot dišavne rastline sade po
vrtih zaradi listov in plodov j a n e ž
(der Anis), koper  (der Dill) in
komarček  (der Fenchel). V to
družino spada tudi korenje, pe¬
teršilj  (die Petersilie) in zelena
(die Sellerie), ki jih gojimo zaradi
užitnih listov in korenin.

Slika 77. Navadni kumin.

Strupene kobulnice so: Pasji i  vejica s plodovi, 2  cvet (pov.), 3  podolžno
peteršilj  (die Htmdspeteršilie), T (5“

ki raste pogosto po njivah in ob

plotih. Od pravega peteršilja se lahko loči po neprijetnem vonju. Po
neobdelanih tleh in ob mejah raste 1 do 2 m visoki pikasti mišjak
(der gefleckte Schierling). Ysa rastlina je hudo strupena in vonja po
miših, ako jo zmanemo. Najbolj strupena kobulnica je pa velika tro-
b e lik  a (der Wasserschierling), ki se nahaja semintja ob mlakah in po
močvirjih. Njena sladka, predalasto votla korenika je jako otrovna.

Spoznavaj koristne in strupene kobulnice! Razlikuj jih že po semenu!

Kobulnice  so zelišča z mnogoštevilnimi, v kobule združe¬
nimi cveti. Vejnata stebla so navadno votla, razdeljeni listi imajo
pa nožnice. Peteroštevni, mali cveti dozore v dvodelen plod pokovec.
Mnogo jih je, ki so cenjena kuhinjska zelišča, druge so važne
dišavne, zdravilne in strupene rastline.

118

b. Zrastlolistnice.

10. Bučnice.

Buča (der Ktirbis)  se sadi v različnih zvrsteh zaradi plodov,
ki se jako razlikujejo glede velikosti in barv. Nekatere zvrsti uživa
človek, z drugimi krmimo govejo živino in prašiče, vzpenjajoče zvrsti,
z velikimi listi sadimo pa okoli vrtnih lop, da nam delajo senco.
Navadno imajo te zvrsti majhne plodove (zakaj ?) ter so nenavadne
oblike in barve.

Na povprečno prerezanem plodu opazimo mesnato plast, od
katere segajo proti sredini tri do štiri lepljive, vlaknaste gube, ki
je v njih številno seme. Lepljiva tvarina obdaja tudi prosta semena.
Ako pride ploščnato seme na zemljo, se prilepi nanjo in kali, kakor
smo to že opisali (I. st., fižol). Ker je luščinasto osemenje na
zemljo prilepljeno, se izvijeta iz njega kalici z brstičem, in rastlinica
je prosta. Ako pa pade suho seme na zemljo, se kalici ne moreta
osvoboditi tesno oklepajočega osemenja, in večina rastlin pogine.

Drugače je, ako seme sadimo, tedaj vzkali, naj je lepljivo ali
ne, ker pridrži zemlja osemenje. Seme divje rastočih buč pade le
na zemljo in vzkali, ako je lepljivo. Zaraditega je lahko umeti
važnost lepljive prevlake na semenu divje rastočih buč. Plod se ne
odpre sam. Seme bi ostalo zaprto, ako bi ne bilo pri sajenih bučah
človeka, pri divjih pa živali, ki se hranijo z okusnim, mesnatim
oplodjem in raztresajo seme. Stebla in liste pokrivajo večje in
manjše ščetinice ali bodice, ki varujejo bučo, da je ne uničijo živali.

Votlo steblo  je sočno, zaraditega preslabo, da bi nosilo
liste in težke plodove Zato leži na tleh ali se pa vzpenja z
vejnatimi ročicami  po pripravnih oporah. Te ročice so listi, ki
so se na njih razvile samo žile. Ovijanje se vrši tako, kakor smo
videli pri grahu (I. st., str. 67).

Listi  so dolgopecljasti, veliki, srčasti, navadno peterokrpi.
Vsa rastlina je sočna, potrebuje torej mnogo vode. Velike listne
ploskve napravljajo mnogo sence ter zadržujejo, da se zemlja preveč
ne posuši pod njimi, ker bi sicer rastlina morala poginiti vsled
pomanjkanja vlage. Večja listna ploskev je pa v nevarnosti, da je
veter ne pokvari. Pri buči je pa ta ploskev ne samo krpasta, temveč
zunanji dve žili sta jako močni ter stojita prav na kraju, da ob¬
robljata list (obrobljena obleka!).

119

Veliki cveti  stoje na kratkih pecljih posamezno v listnih
pazduhah. Peterodelna čaša obdaja na pet rogljev nacepljen, rumen,
zvonast venec. Na dnu venca se nahajajo veliki medovniki, ki do
njih vodijo goste kocinice. Največ cvetov ima samo prašnike.
Vse prašnice so zrastle v cvetu v kratek stebrič, ki sloni na treh

Slika 78. Buča.

1  del cvetočega stebla, 2 cvetišče s prašniki (pov.), S  pestič (pov.), 4  seme (pom.).

nožicah okoli globeličastega medovnika. Dve nožiči sta močnejši
od tretje. Smatrati moramo, da sta nastali vsaka iz dveh prašnih
niti, in da so v stebriču zrastle prašnice peterih prašnikov.

Drugi cveti imajo namesto prašnikov en sam dobro razvit
pestič  s podrastlo plodnico, s kratkim vratom in z veliko, petero-
krpo brazdo. Buča je torej enodomna  rastlina; samolastno opra-
ševanje pri njej ni mogoče.

120

Pelod prenašajo žuželke, ki iščejo medu. Pri tem delu jih pa
ovirajo goste kocinice v venčni cevi, tako pri prihajanju kakor pri
odhajanju. Na tem težavnem potu prihajajo gotovo v dotiko s
prašnicami ali z brazdo, česar bi pa ne bilo, če bi vodila do me-
dovnikov gladka pot v širokem cvetu.

Buča je jako občutljiva za mraz. Seme tudi šele kali, ko se
je zemlja dobro ogrela. Že iz tega sklepamo, da je buča doma v
južnih krajih. Sadimo jo pri nas šele sredi maja, ko se ni več bati
slane, ki bi jo gotovo uničila.

Najbolj cenjeni užitni buči sta 1 u b e n i c a (Wassermelone) z rdeč¬
kastim mesom, in dinja  (Zuckermelone) z rumenim mesom. Obe smo
dobili iz Srednje Azije ter sta posebno za južne kraje jako važni živili
in krepili.

Bučam podobna kumara  (die Gurke) rodi podolgaste, brada¬
vičaste plodove, ki orumene, ko so dozoreli. Zeleni plodovi se uživajo
sirovi in kuhani.

Bučnice  so navadno enodomne rastline z viticami, z dlanasto
rebrastimi listi in s pravilnimi, peteroštevnimi cveti. Plodovi so
velike, mnogosemenske jagode.

11. Košarice.

Vrtna ločika ali salata (der Gartensalat)  je znana zelenjad,
ki je bila že priljubljena pri starih Grkih in Rimljanih. Divja raste
okoli Sredozemskega morja.

Veliki, mesnati, mladi listi stoje navadno glavato skupaj
kakor pri kapusu ter varujejo nežni brstič  (glavata salata).
Še tisto leto pa požene iz glave pokončno, golo, vejnato steblo.
Steblo je porastlo z golimi, nazobčanimi listi; spodnji sede in so
navadno pri dnu nacepljeni ali razrezani, zgornji pa objemajo
steblo s svojo nožnico. Vsi dovajajo dežnico navpični, vretenasti
korenini.

Dorastlo zelišče je polno mlečnega soka, ki ga brani raznih
žuželk, posebno mravelj. Te namreč čestokrat ranijo z ostrimi krem¬
peljci nežno gornjo kožico. Iz te ranice priteče lepljiv sok, ki se
hitro strdi. Pogosto vidimo na salati mravlje, ki so poginile vsled
lepljivega soka.

121

Vrh vej in vejic se razvije poleti mnogo bledorumenih cvetnih
koškov,  ki nosijo nekoliko jezičastih cvetov,  kakršne smo
opisali pri regratu (I. st., str. 81).

Ponoči in oh de¬
ževnem vremenu se
zapro cvetni koški.

Plodnice se razvijo v
dolgokljunate, s ko-
deljico venČane rjave
rožke.

Izmed številnih
zvrsti omenjamo salato
vezanko  s pokonč¬
nimi, dolgimi listi, ki
jih vežemo skupaj, da
ostanejo notranji listi
mehki in nežni.

Jezičaste, rumene
cvete imajo tudi re¬
grat  in mnogovrstne
š k r z o 1 i c e (das Ha¬
biči) tskraut). Pogosto se
nahajajo po travnikih
ter zapirajo ponoči svoje
cvetne koške, da varu¬
jejo cvetni prah vlage.

Sorodni potrošnik Slika 79. Vrtna ločika ali salata.

ali cikorija  (die

Cichorie) raste povsod po suhih travnikih in kraj potov ter cvete svetlo¬
modro. Po vrtih goje podobno endivijo  (die Endivie) zaradi užitnih
listov (zimska salata).

Plavica (die Kornblume)  je sicer navaden plevel med žitom,
zaradi lepih temnovijoličastih cvetov jo imajo pa vendar radi in jo
sejejo tudi po vrtovih, posebno polnocvetne zvrsti. Plavica ljubi bolj
suhe njive. Prevelikega hlapenja in pogina jo varujejo mali suličasti
listi, ki so še pokriti z dlačicami. Posebno dlakave so mlade rastline.
Ker raste med žitom, ima visoko steblo in dolge veje. Vrh vej stoječi
koški imajo večreden, iz luskolistov sestavljen ovojek. Veliki obrobni
cveti so sicer neplodni (brez prašnikov in pestičev), ali s svojimi svetlo¬
modrimi, cevastimi venci vabijo žuželke, da izvršujejo opraševanje

122

notranjih neznatnih cvetov. Venec manjših kroščevih cvetov je tudi
cevast in nacepljen na pet ozkih rogljev. Tesno v vencu pa tiči pet
s temnovijoličastimi prašnicami zrastlih prašnikov; prašne niti so
proste. Ko dozore prašnice, se prerije skozi nje brazda na podalj¬
šanem vratu ter iztisne iz njih pelod s pritiskom na pelodne vrečice.
Dvodelna brazda se razvije šele zunaj venčne cevi, zato morajo
žuželke prenesti nanjo pelod ter jo oploditi, kar se godi tem laže,
ker leži prosto zunaj pelodnih vrečic ali prašnic.

Venec in prašniki stoje na jiod-
rastli plodnici, ki nosi tudi kratko
lasasto čašo. Plod,  prava rožka,
ima le kratko kodeljico, veter ga
torej ne more raznašati. Razširja
se ta plevel s tem, da ostanejo plo¬
dovi na njivi, ali pa, da jih sejemo
z žitom vred, ker jih je težko od¬
straniti od zrna.

Po neobdelanih tleh, kraj potov
in ob plotih rasto razni osati (die
Distel) z bodičastimi listi in stebli
(pomen!). Rdečebarvni cveti imajo samo
cevaste vence. Kom pava (dieEbenvurz)
zapira ponoči in ob vlažnem vremenu
svoje velike, bele ali rdeče cvetne koške.
Od zgodnje spomladi do pozne jeseni
cvete po trati marjetica  (das Ganse-
bliimclien), ki ima bele ali rožnate
Slika 80. Plaviea. jezičaste obrobne cvete  in

i  del cvetočega stebla, 2  obroben cvet (pov.), rumene cevaste krosceve cvete.

3  krožčev cvet (pov.), 4  rožka (pov.i. Rožke so brez kodeljic. Ge presadiš

marjetico v boljšo zemljo, takoj po¬
množi in poveča svoje obodne cvete, kar porabljajo vrtnarji, da vzgojujejo
polnocvetne zvrsti. Jako podobne, pa večje koške ima po travnikih rastoča
ivanjščica  (die Wucherblume) in njej sorodne krizanteme,  ki smo
jih dobili iz Kine in Japana ter jih pogosto vidimo po vrtih, ko razvijajo
v pozni jeseni raznobarvne, polnocvetne koške. Marjetici je podobna tudi
prava kamilica  (die echte Kamille) s stožčastim cvetnim ležiščem.
Dišavno cvetje kamilično kakor tudi sorodnega rmana  (die Schafgarbe)
rabi v zdravilstvu za čaj. Pelin  (der VVermut) in pehtran  (der Estra-
gon) sade pogosto po vrtih kot dišavni rastlini. Visoko solnčnico  (die
Sonnenblume) goje zaradi oljnatih semen. Velike cvetne koške vedno

123

obrača proti solncu. Skalnate grebene visokih planin pa krasi milovidna
planika  (der Edelweifi), ki z njo radi kinčajo planinci svoje klobuke.
Belovolnati ovojni listi varujejo cvete v mrzlih nočeh, ker se zganejo skupaj.

Katere košarice imajo jezičaste, katere cevaste in katere obojne
cvete? Katere so človeku koristne?

Košarice  so zelišča, ki imajo v koške združene številne cvete,
ki sede na cvetnem ležišču ter so obdani z ovojkom. Čaša je navadno
lasasta, venec pa jezičast ali cevast in sedi s čašo vred na pod-
rastli plodnici. Pet prašnikov zraste s prašnicami v cev, ki se skozi
njo prerije dvodelna brazda. Plodnice se razvijo v enosemenske rožke,
ki jih navadno venča lasasta čaša (kodeljica).

Košarice  se nahajajo po vsej zemlji in tvorijo naj večjo rast¬
linsko družino. Skoraj desetina vseli cvetnih rastlin spada h košaricam.

12. Kovačniki.

Črni bezeg (der schwarze Holunder)  raste po grmovju; sade
ga pogostoma po vaseh in po vrtih. V senci je grm z velikimi listi,
na prostem naraste tudi v več metrov visoko drevo z razpokanim
lubom, a z manj¬
šimi listi. Njegovo
deblo in njegove
veje ne olesene v
sredi, temveč so
napolnjene z meh¬
kim strženom. Iz
njih delajo otroci
puške in brizgalke.

Nasprotni, liho-
pernati listi  so
sestavljeni iz pet
do sedem jajča¬
stih, ostro na¬
piljenih listkov.

Majhni, vo-
njivi cveti  se raz¬
vijo meseca junija

in julija in se * . .

J v  , Slika 81. Črni bezeg.

združujejo V veli J6 / ovetoča ve j ica  (p 0m .), 2  podolžno prerezan cvet (pov.), 3  vejica z
pakobule ter jagodami, 4  diagram.

124

vabijo že oddaleč žuželke. V pakobulu se končava vreteno z enim
cvetom; pod njim se razvijeta dva cveta. Ako se to ponavlja na
vsakem teb dveh pecljev zopet in zopet, nastane sestavljen
p ako bul.  Na cvetih opaziš peterozobo čašo in kolesast venec
rumenkastobele barve, ki nosi pet prašnikov. Na pol podrastla
plodnica nosi trokrpo brazdo. Cveti sicer nimajo
medovnikov, ker so pa veliki in vonjivi, pri¬
vabijo posebno razne muhe, ki posredujejo
opraševanje. Oprašene plodnice se razvijo v črne
sladke jagode, ki jih uživajo ljudje ali pa kuhajo
iz njih žganje. Z njimi se hranijo tudi ptice
pevke, n. pr. taščice, penice, jeseni in pozimi
posebno razni drozdi, ki širijo rastlino z nepre¬
bavljivim semenom. Prav zato je rastlina tako
razširjena.

Uživa se tudi ocvrto cvetje. Posušeno cvetje daje bezgov čaj,
ki je dober, da se človek po njem poti.

Po nerodovitnih tleh in kraj gozdov raste pogosto sorodni hab at
(der Attich) z belkastimi, neprijetno dišečimi cveti, ki dozore v črne
jagode. Kozji parkeljci ali kovačnik  (das echte Geiflblatt) je grm,
čigar nežno, ovijajoče se steblo se varuje pred živalsko žrtnostjo le po
grmovja. Zgornji listi mladik so pri dnu na široko zrastli. Bledorožasti
cveti imajo mnogo medu, ki vabi s svojim vonjem dolgorilčaste somračnike,
da srkajo med iz dolgocvetnih vencev in izvršujejo opraševanje.

Kovačniki  so grmi ali zelišča z nasprotnimi listi in s petero-
števnimi cveti, ki se razvijo v jagode.

Slika 82. Sestavljen
pakobul.

13. Ustnatice,

Travniška kadulja (der Wiesensalbei)  raste po suhih travnikih,
zlasti po solnčnatih gričih. S svojo korenino sega globoko v zemljo,
tako da ji ne zmanjka vlage tudi ob veliki suši. Z zgrbančenimi
listi se varuje prevelikega hiapenja. Kakor vse ustnatice, izločuje
tudi kadulja močno dišeča hlipna olja, ki jo obdajajo v plinasti
obliki ter zabranjujejo pristop toplotnim solnčnim žarkom, s čimer
se varuje prevelike toplote in prevelikega hiapenja.

Peterokrpa čaša je dvoustna, prav tako tudi modri ali vijoličasti
venec. Izmed štirih prašnikov sta dva zadnja krnasta. Kratki niti
sprednjih dveh pa nosita na zgornjem koncu nitast, neenakoramen

125

vzvod (podaljšana osrednja vez prašnic). Daljša vzvodova rama se
tišči zgornje ustne in nosi prašno vrečico, krajša rama pa se končuje
v majhno ploščico, ki je zrastla z enako ploščico drugega prašnika.
Obe ploščici sta brez
vrečic ter zapirata grlo.

.Ako hoče Čmrlj do
medovnikov v venčni cevi,
sede na spodnjo ustno,
vbode z glavo ali rilčkom
v grlo ter porine ome¬
njeni ploščici v cev. Daljši
vzvodni rami se zavrtita
na členastem sklepu vrhu
prašne niti navzdol, in
odprti plodni vrečici ote¬
pa vata čmrljev hrbet in
zadek ter ga potresata z
lepkim cvetnim prahom.

(Poizkušaj posnemati čmr¬
lj evo delo z ošpičenim
svinčnikom!) Ako sede
potem tako oprašena žu¬
želka na drug cvet, se
dotakne s hrbtom ali z
zadkom dvodelne brazde,
ki moli izpod čeladaste
gornje ustne, ter jo
oplodh

Cetverodelen plod
pokovec ostane v čaši.

Okoli Sredozemskega morja raste divje koristna kadulja  (der
Glartensalbei), ki jo pri nas goje po vrtovih. Uporablja se tudi v zdra¬
vilstvu.

Po vrtih sade pogosto tudi druge aromatične ustnatice, n. pr. rož¬
marin  (der Rosmarin), majoran  (der Majoran), meliso  (die Melisse),
materino dušico  (der Thymian), pravo sivko  (der Lavendel) in
meto  (die Pfefiermiinze). Vse te ustnatice so zdravilne, dišavne, pa tudi
lepotne rastline. Pekoči okus in dišeča hlipna olja jih varujejo sploh
živalske žrtnosti.

Opazuj, kako izvršujejo žuželke na ustnaticah opraševanje!

Slika 83. Travniška kadulja.

Cvetoča rastlina, zgoraj na levi plod s trpežno čašo.

12G

Ustnatice so zelišča s četverorobatim steblom, ki ga poraščajo
navzkrižni listi. V zrastlolistnem dvoustnatem vencu so navadno štirje
prašniki, dva daljša in dva krajša (dvomočni prašniki). Dozorela plod-
nica se razkraja na štiri enosemenske oreške (četverodelen plod
pokovec). Večina jih raste okoli Sredozemskega morja.

14. Razhudniki.

Tobak (der Tabak)  je enoletna rastlina, ki so jo prinesli
iz Amerike ter jo goje sedaj v različnih zvrsteh. Vsa rastlina
je gosto pokrita z lepljivimi dlačicami, ki jo varujejo škodljivih

žuželk. Enojno ali
vejnato steblo nosi
velike, jajčaste liste.
Zgornji listi so sedeči
in manjši, da ne de¬
lajo sence spodnjim,
pecljatim. Starejši
listi se nagibajo na¬
vzdol. Po njih se
odtaka dežnica do
vodoravnih korenin,
ki zapuščajo globoko
v zemljo segajočo
glavno korenino.

V grozdaste late
združeni cveti imajo
zvonasto peterozobo
čašo in lijast venec
s peterimi vsajenimi
prašniki. Pestič se
razvije v mnogose-
mensko glavico,
ki jo obdaja trpežna
čaša,

Najnavadnejši vrsti sta kmetski tobak  (Bauerntabak) z zeleno-
rumenim vencem in navadni tobak  (gemeiner Tabak) z belim
rožnordeče obrobljenim vencem.

Slika 84. Kmetski tobak.

l  cvetoča vejica (pom.), 2  podolžno prerezan avet, 3  dozorela
glavica, 4  diagram, 5 cvet navadnega tobaka.

127

Tobak so prinesli v Evropo šele leta 1560. Kadili, žvečili in
nosljali so ga v začetku le vojaki. Sedaj se je pa to strupeno zelišče
silno razširilo. V Avstriji sade tobak po Ogrskem in Galiciji, boljši
tobak pa uspeva po Bosni, Hercegovini in Dalmaciji. Le z dovoljenjem
državne oblasti se sme pri nas gojiti tobak, ker je državni monopol
kakor sol. Sajenje, obdelovanje in spravljanje nadzirajo finančni
uradniki in stražniki. Posestnik ga sme prodati le tobačnim
upravam.

Ko listi dorastejo, se odtrgajo, nabero na vrvice in suše v
posebnih zračnih prostorih. Ko jih jeseni sprejme tobačna uprava,
se nekoliko poškrope in vlože v velike kupe, kjer nastane vsled
vpliva glivic in toplote neke vrste vrvež, in se razvije v listih omotni
strup nikotin.  Sedaj se tobak šele lahko uživa. Za mladino je
tobak hud strup. Preobilno uživanje škoduje tudi odrastlim, ker
vpliva slabo na prebavo in srce ter povzročuje bljuvanje, glavobol
in utripanje srca. Nikotin je tako hud strup, da umori ena sama
kapljica psa.

Plodove jagode  imata  krompir in paradižnik (der Paradies-
apfel). Užitne gladke ali brazdate jagode so živordeče barve ter se pri¬
pravljajo na razne načine. Posebno v južni Evropi so postali ti plodovi
neobhodno potrebno živilo. Papriko  (der Paprika) sade posebno na
Ogrskem zaradi podolgastih, rdečih jagod, ki so žgočega okusa. Vse te
tri koristne rastline smo dobili iz Južne Amerike.

Kateri razhudniki imajo jagodaste, kateri glavičaste plodove?

Razhudniki  so zelišča s pravilnimi, peteroštevnimi cveti, ki
dozore v jagodo ali v glavico. Izvečine so to inozemske, strupene
rastline. Nekatere rabijo v zdravilstvu, druge so važne kulturne
rastline.

15. Srholistnice.

Navadna potočnica (das Sumpf-VergiBmeinnicht)  je prav
navadna rastlina po vlažnih travnikih, ob potokih in v vodnih jarkih.
Posebno bujno cvete po pomladanskem deževju, posamezne cvetoče
rastline dobimo še jeseni.

Iz plazeče korenike poganjajo pokončna, sočna, spodaj robata
stebla s premenjalnimi, suličastimi listi. Stebla in listi so porastli s
kratkimi kocinicami, ki varujejo rastlino zlasti pred nenasitnostjo
raznih polžev. Zgornji mlajši listi se prilegajo na steblo, da pride
laže med rastlinami na površje ter tako tudi na solnce. Stebla so

128

tem daljša, čim večja je trava in druga zelišča, ki se nahaja med
njimi potočnica. V vodi ali v mokrem pesku razvijajo odtrgana stebla
nove koreninice, rasto dalje in cveto neprestano.

Majhni, pravilni cveti stoje v enostranskih pakobulih, tako-
zvanih svaljkih (Wickel), ki nastanejo s tem, da se razvije v
sestavljenem pakobulu enkrat desni, enkrat levi pecljati cvet.
Tako nastane navidezno glavna os (sl. 81), razcvetje je pa na zunaj '
podobno enostranskemu grozdu. Nazadnje razviti cveti stoje najviše,
vrh stebelca s popki je zakrivljen nazaj. Odcveli deli stoje tudi

niže, ker se podaljšuje skupno
cvetno vreteno. Ker se cveti raz¬
vijajo drug za drugim, cvete
rastlina dalj časa nego druge;
žuželke iz vrše lehko medsebojno
opraševanje.

Cveti  imajo peterozobo čašo
in višnjev, cevast, peterokrp venec.
V kratki, z rumenkastimi luski-
cami (privenčkom) zaprti venčni
cevi se nahaja pet prašnikov. V
čaši je pestič s četverodelno plod-
nico. Plod je četverodelen po-
kovec.

Mušice iščejo medu na dnu
venca in posredujejo opraševanje
glavičastih brazd. Privenčič zožuje
zgoraj cvetno grlo, da ne more
dežnica in rosa pokvariti medov-
nikov in prašnikov v pokončnih cvetih. Plodiče obdaja s ključi-
častimi dlačicami posejana čaša. Ta se lahko prime živalskega
kožuha ter obtiči na njem. Živali skrbe torej za razširjanje milo-
vidne potočnice.

Sorodne vrste rasto po suhih in peščenih krajih. Imajo pa
manjše liste, a veliko daljše in gostejše kocine, s čimer se hranijo
živalske žrtnosti in prevelikega izhlapevanja.

Zgodaj spomladi se prikaže po gozdih in ob potokih na apneni
zemlji pljučni  ca  (das Lungenkraut), ki je tudi vsa pokrita s kosmatinami.
Jajčasti listi so včasih belolisasti, cveti so izprva rožnati, pozneje rdeči
in slednjič modri.

Slika 85. Navadna potočnica.

l  cvetoča vejica, 2  venec (pov.), 3  razcepl.
venec (pov.), 4  orešek (pov.), 5 cvetišče
oreški (pov.).

129

Srholistnice so zelišča, ki imajo s srhkimi kocinami porastle
liste in stebla. Cevasti, peteroštevni cveti stoje v takozvanik svaljkih
(enostranski pakobuli). Dozorela plodnica razpade na štiri oreške
(četverodelen plod pokovec).

c. Brezvenčnice.

16 . Mačnice.

Trepetlika (die E sp o  oder Zitterpappel)  je vitko, visoko
drevo z gladko, zelenkastosivo lubadjo. Starejše veje odpadajo, tako
da ima trepetlika le v vrhu razkrečene veje. Na starejših vejah so
listi okroglasti, na mla¬
dikah trioglati, vedno pa
vise navzdol na dolgih
pecljih, se tresejo pri naj¬
manjši sapici ter ne delajo
nobene sence. S tem torej
ne dela trepetlika nadlege
kraj njiv in travnikov, pa
vendar je tam nimajo radi,
ker razprostira svoje plitve
korenine daleč naokoli.

Dvodomne mačice se
pokažejo pred listi. Krovne
luske obojih cvetov so dla-
nasto nacepljene in po robu
gosto dlakave (zakaj ?).

Prašni cveti imajo v skledi-
častem perigonu po osem
rdečih, očitnih prašnikov,
pestični cveti pa v majhni
čašici po eno plodnico z
dvema velikima, škrlatno-
rdečima brazdama, da ju
laže najdejo žuželke. Dvo-
loputasta glavica zapira
mnogo lasastih semen, ki jih raznaša veter na vse strani. Lahko jo
je razploditi z natiči. Iz belega, mehkega lesa delajo korita, kadunje,
lopate, coklje, žlice in drugo tako leseno robo.

Mach  er,  Prirodopis II.

Slika 86. Trepetlika.

l  vejica s prašno mačico, 2  vejica s pestično mačico,
3  prašni cvet (pov.), 4  pestični cvet z diagramom (pov.),
5  podolžno prerezan pestični cvet (pov.), 6  glavica (pov.),
7 razprezana glavica (pov.), 8  seme (pov.), 9  diagram
prašnega cveta, 10  list.

9

130

Primerjaj trepetliko z vrbo!

Sorodna črna topol  (die Scbwarzpappel) ima gole mačice in jako
košat vrh, tej podobna laška topol  (die Pyramidenpappel) pa visok,
raztegnjen vrh. Pri nas ta dobro uspeva na vlažnih krajih. Poprej so
jo navadno sadili v drevoredih, zdaj pa jo opuščajo, ker se drži v njej
vsakovrsten mrčes. Dobili smo jo iz Italije, a je razširjena le kot
prašnocvetno drevo, ki ga zasajamo z natiči. Bela topol  (die Silber-
pappel) ima kosmate mačice in jajčaste, dlanastokrpe liste, ki so pokriti'
izprva z belo volnico (zakaj ?), pozneje so spodaj srebrnobeli, zgoraj pa
temnozeleni. Topolam sorodne so razne vrbe.

Vrbe  so lesaste rastline z dvodomnimi, v mačice združenimi
cveti, ki se razvijajo navadno prej nego listi. Cveti imajo medov-
nike, ki vabijo žuželke, da izvršujejo opraševanje. Plod je glavica.
Drobna semena obdajajo lasasti čopiči, da jih lahko raznaša veter.
Vrbe hitro rastejo, zlasti v bližini voda.

Leska (der HaselnuBstraucli)  se nahaja navadno kot podraščina
ali hosta po gozdih in šumah. Trpežno in gibko leskovino rabijo
košarji in sodarji, sladke leščnike pa uživajo ljudje in živali.

Že jeseni zapazimo po vejah razen navadnih popkov tudi trde
mačice, ki se podaljšajo zgodaj spomladi in postanejo mehke ter vise
navzdol. Te mačice sestavljajo krovni listi, ki imajo znotraj po dva
nežna prilistka in med njima osem prašnikov. Na vsaki mačici je torej
toliko prašnih cvetov,  kolikor je krovnih lusk. Pestični cveti
se nahajajo na tisti rastlini. Leska je torej enodomna rastlina. Cveti
so podobni listnim popkom, ki mole iz njih škrlatnordeče nitke. Sredi
teh popkov je nekoliko luskolistov, ki imajo na dnu po dva pestiča.
Vsak pestič ima dva dolga, škrlatnordeča vratova in plodnico, ki
jo obdaja na majhne zobce razčehano ogrinjalo. Vsako lusko s pesti¬
čema moramo smatrati za poseben pestičen cvet in vsak tak popek
za razcvetje. Že meseca februarja dozore prašni in pestični cveti.
Žuželke še trdno spe v svojih skriviščih. Pa če bi tudi že letale okoli,
bi bržkone ne bile opazile neznatnih cvetov brez vonja in medu.

Preden se vrši opraševanje, postanejo na tankih vejicah viseče
mačice gibke ter odpirajo svoje krovne luske. Pogosti pomladanski
vetrovi tresejo torej navzdol viseče zabrnike. Pelod ne pade takoj
na tla, temveč na hrbet vodoravno ležečih krovnih lusk, in odtod
ga odnaša veter. Dospe pa tem laže na nitkaste brazde pestičnih
cvetov, ker leska še nima listja v tem času in ker razvija v pelodnih
vrečicah silno mnogo peloda.

131

Ker posreduje tukaj opraševanje veter, pravimo, da je leska
vetrocvetka.

Razen tega je pelod suh kot prah in nelepljiv; brazde se pri¬
kažejo v tej dobi v večji množini kot dolge nitke zunaj popkov ter
so posute z gostimi dlačicami, da laže love cvetni pelod. Raste pa
vedno več lesk druga poleg druge, s čimer je zopet olajšano opra¬
ševanje.

Kmalu po oprašenju
se napno listni popki in iz
njih prilezejo navzdol viseče
mladike. Izpočetka jih po¬
krivajo in varujejo mraza z
dlačicami pokriti luskasti pri-
listki, ki pa odpadejo po¬
zneje. Razviti listi so srčasti
ter imajo dvakrat napiljene
robove. Listna ploskev je
velika in nežna, da more v
hosti laže sprejemati solnčne
žarke.

Jeseni se razvije plodnica
v leščnik, tičeč v skledici,
ki se je razvila iz razčehanega
ogrinjala (skledičnica). Trda,
olesenela lupina pokriva ve¬
liko seme. Take enosemenske
plodove imenujemo orehe.  S
sladkimi plodovi se hranijo
zlasti veverice, oreharji in
šoje. Leščnike odnašajo med

vejevje, kjer v zavetju preglodajo ali stro lupino, da pridejo do
semena. Pri tem delu jim pa odleti marsikak leščnik na tla in
potem kali.

Veverice nabirajo leščnike tudi za zimo, šoje jih pa skrivajo
v mah in mehko zemljo. Ako potem pozabijo na to zalogo, se rado
dogaja, da leščniki vzkale. Te živali razširjajo torej lesko daleč na¬
okoli. Seme je okusno šele tedaj, ko dozori. Zatorej se lotijo veverice
in šoje le zrelih leščnikov.

H.fliiimtER. X,A.

Slika 87. Leska.

1  cvetoča vejica, 2  prašni cvet (pov.), 3  polovična
prašnica, 4  podolžno prerezan pestični cvet (pov.),
5 plod s skledico, 6  leščnik, 7 list.

9 *

132

V mlade leščnike polaga rilčkar leščnikar  svoja jajčica.
Njegova ličinka se hrani potem s semenom. Ko je dorastla, pregrize
trdo lupino ter se zabubi v zemlji. Ako leščniki par let zaporedoma
obrode, se pomnože leščnikarji tako silno, da imamo same piškave
plodove.

Ko odpade listje, zapazimo že listne in pestiČne popke, ki
jih varujejo luskolisti mraza. Prašne mačice so tudi že zraven,

dobro krijejo in varujejo
prašnike, ker se tišče trdno
skupaj, skrivajo deloma
drug drugega ter imajo na
zunanji strani goste ko-
cinice.

Vse je že jeseni pri¬
pravljeno, zato cvete leska
tako zgodaj, največkrat že
meseca februarja.

V skledicah tiče plodovi
doba in gradna.  Sorodni
pravi kostanj  (die Edel-
kastanie) raste že pri nas,
bolje pa uspeva v svoji pravi
domovini, v južni Evropi.
Bodičasta skledica zapira po¬
polnoma dva do tri rjave
orehe. Bukvi  soroden je
gaber  (die Hainbuche). To
enodomno drevo ima rjavo-
rdeče prašne, in zelenkaste,
debele pestične mačice. Plod
je orešek, ki ga obdaja velika,
usnjata, trokrpa luska.

Opazuj ta drevesa in
uči se jih spoznavati že po
mačicah!

Ker tiče plodovi navedenih mačnic v raznolikih ovojih, v tako-
zvanih skledicah, jih bomo imenovali skledičnice.  Vsa so drevesa
ali grmi z enodomnimi cveti. Plodovi so orehi. Sem spadajo naj¬
važnejša listnata drevesa naših gozdov.

toda so še trde. Njih krovni listi

Slika 88. Gaber.

l  cvetoča vejica, 2  prašni cvet (pov.), 8  prašnik (pov.),
4  pestična cveta s krovnim listkom (pov.), 5 pestični
cvet (pov.), 6  plod s krovno lusko.

133

Oreh (der WalnuBba,um)  je visoko, košato sadno drevo s
svetlosivim, v starosti globoko razpokanim lubom. Goje ga po-
gostoma po zmernejših krajih. Ozeleni šele proti koncu aprila ali v
začetku maja, vendar rad pozebe. Že to kaže, da je njegova domo¬
vina na jugu, in res raste divji na Grškem in v Aziji._ V južnih
krajih bolje uspeva in
rodi okusnejše in večje
plodove. Lihopernati
listi  močno diše ter
so grenki, zato se jih
ogibljejo žuželke in tudi
živina.

Da se nežni mladi
listi ne posuše, so zga¬
njeni njih listki in zlo¬
ženi drug na drugem.

Njegovi cveti,  ki spo¬
minjajo na hrastove
cvete, se razvijo malo
pred listi. Po vejicah
vise dolge, izprva ze¬
lene , potem črnikaste
prašne mačice,  ki
nosijo na cvetnem peclju
mnogo lusk in pod vsako
lusko po več prašnikov.

Vrh vejic stoji pa po¬
samezno ali po dvoje do
trojepestičnih  cvetov,
ki imajo četverodelen
perigon, podrastlo jaj¬
často plodnico in dve
veliki, peresasti brazdi.

Viseči prašniki praznijo svoj pelod v skledičasto navzgor
zavihane luske niže ležečih cvetov. Odtod ga raznaša veter na velike
brazde pestičnih cvetov (vetrocvetka).

Ti cveti so pa jako občutljivi ter po dolili radi pozebejo. Rajši
rodi oreh po višjih legah, kjer razvije zaradi mrzlejših spomladanskih
noči jako pozno svoje cvete.

Slika 89. Oreh.

l  cvetoča vejica: a  prašna mačica, b  pestični cveti; 2  prašni
cvet: a  prašnik odznotraj, b  od strani; S  pestični cvet (.pov.),
4  podolžno prerezan pestični cvet (pov.), 5 plod z deloma
odstranjenim zunanjim osemenjem, 6  podolžno prerezana
koščica (pom.).

134

Plodnice se pretvarjajo v oble, koščičaste plodove  z gladko,
zeleno lupino, ki se v njej nahaja črnorjavo barvilo. Ker je ta lupina
tudi jako grenka, varuje plod pred živalsko žrtnostjo, dokler po¬
polnoma ne dozori. Tedaj ta lupina počrni ter se loči od dvodelne,
koritaste, grbave in koščene lupine. Seme ima dve veliki, dvokrpi
in gubasti kalici, ki sta polni oljnatih snovi. Zrele plodove rade
jedo zlasti veverice, polhi, leščnikarji, ki skrbe za razširjanje tega
drevesa prav tako, kakor smo omenili pri leski.

človeku koristi  oreh z oljnatimi, užitnimi plodovi, z orehovim
oljem in posebno še s trdno, žiličasto, rjavo orehovino, ki jo cenijo
strugarji in mizarji.

Orehi  so drevesa s pernatimi listi in z enodomnimi cveti.
Prašni cveti so združeni v mačice, pestični pa stoje vrhu mladik po
dva do pet skupaj. Plodnica dozori v koščičast plod.

M a č n i c e so drevesa ali grmi, navadno z enodomnimi, v dolge
ali kratke mačice združenimi cveti. Plodovi so orehi, ki tiče navadno
v skledicah ali so pa koščičasti plodovi.

č. Enokaličnice.

17. Perunike.

Nemška perunika (die deutsche Schivertlilie)  se goji po¬
gosto po vrtovih zaradi velikih, modrih cvetov. Na Primorskem in
v Istri raste semintja divja.

Debela, kolenčastočlenasta, vodoravna korenika  raste vsako
leto nekoliko dalje, odmira pa na nasprotnem koncu. Spodaj je
porasti a z vlaknatimi koreninami, zgoraj jo pokrivajo ostanki od¬
mrlih listov iz prejšnjih let.

Korenika poganja brezcvetne listne mladike in listnata cvetna
stebla.

Poluploskvi vsakega lista sta po srednji žili tako zganjeni, da
tvorita obe polovici nekak žleb, ki se vedno bolj zožuje navzgor.
Slednjič se spojita in zrasteta polovici popolnoma tako, da dobi
zganjeni list obliko meča (mečast list). V brezcvetnih listnih mla¬
dikah si stoje listi dvoredno nasproti, in sicer tako, da objema in
varuje  starejši list mlajšega in ta zopet še mlajšega i. t. d.

Na listnatih cvetnih steblih so izprva prav take razmere in prav
tako varstvo za mlado steblo. Stebelni členi se pa kmalu podaljšajo

135

in listi se oddaljijo drug od drugega. Vrhu stebla se razvijejo trije do
štirje veliki cveti, ki so obdani s kožnatimi nožnicami. V njih se
nahaja podrastla plodnica. Na tej se vzdiguje enojno cvetno odevalo,
ki se deli zgoraj v šest velikih, modrobarvnih rogljev. Zunanji trije
roglji so temnejši, nazaj zavihani, posredi porastli z rumenimi, žle-
zastimi kocinicami. Notranji trije roglji so pa vkup nagnjeni in
goli. Ako jih razpremo, se prikažejo sredi cveta trije bledovijoličasti
listnati vratovi,  ki
imajo na spodnji strani
brazde.  Pod vsakim
takim vratom je pa v
varnem zavetju pred
vlago velik prašnik.

Opraševanje izvršujejo
čmrlji, čebele in tre-
petalke, ki jih vabijo
veliki, očitni cveti.

Žuželka sede na za¬
vihan list in gre za
žlezastimi kocinicami,
da pride do medov-
nika v venčni cevi.

Pri tem se dotakne s
hrbtom brazde in praš¬
nikov.

Plodnica se raz¬
vije v tropredalasto
glavico.  Veter maja
dolga stebla in raz¬
tresa lahka semena iz 1  Odrezano cvetoče steblo (pom.), 2  podolžno prerezan cvet (pom.),

3  razprezana glavica, 4  diagram.

odprtih glavic.

Velike perigonc rumene barve razvija povodna perunika  (die
Wasserschwertlilie), ki raste povsod po stoječih in mirno tekočih vodah.
Sorodni pomladanski žafran  (der Friiklingssafran) se nahaja po
travnikih in po grmovju ter cvete spomladi. Podzemno steblo je čebuli
podoben gomolj.

Perunike  so zelišča s čebulastimi gomolji ali s korenikami.
Listi so črtalasti in celorobi, perigoni pa navadno pravilni, šestero-
istni. Iz podrastle plodnice nastane glavica.

JpfltrlaP-ji u-fofr

Slika 90. Povodna perunika.

136

Sorodna družina n a r c i s o v, kamor spadata zvonček in beli
narcis ali ključavnica  (die weiBe Narzisse), se loči od perunik le
po tem, da imajo ta zelišča čebulo in po šest prašnikov. Beli narcis
raste pri nas po gorskih travnikih, n. pr. na Golici, goje ga pa zaradi
belih, vonjajočih cvetov tudi po vrtih.

18. Lilije.

Šmarnica (das Maiglockchen).  Ko je drevje ozelenelo, požene
šmarnica iz svoje poševne, razrastle korenike navadno po dva v
koničasto cevko  zvita lista skozi trdo zemljo. Da se lista in med
njima nahajajoča nežna cvetna betva ne pokvarijo, je zavita ta cevka

še v rdečkaste luskoliste. Kakor hitro
je rastlina zunaj zemlje, priležeta
dolgopecljata lista iz nožnice ter raz¬
vijeta svoji precej veliki, podolgasti
listni ploskvi. Voščena prevlaka ju
varuje prevelikega lilapenja. Med
listoma se prikaže dolgi, brezlistni
cvetni pecelj  (betva), ki nosi proti
vrhu z luskolisti podprte pecljate
cvete.  Izprva pokončni, pozneje ki-
masti (važnost!) cveti imajo šest ero
zob,  bel perigon, šest  kratkih praš¬
nikov in nadrastel  pestič, kakor smo
to videli pri tulipanu (I. st., str. 96).
Cveti so sicer majhni, združenih je
po več skupaj in vsi so obrnjeni proti
solnčni strani (enostranski grozd).
Žuželke jih torej lahko opazijo v
senčnatih gozdih, posebno ker rasto
zadružno. Razen tega jih vabi prijetni
vonj, da obiskujejo medovnike in iz¬
vršujejo opraševanje. Plod  je obla,
svetlordeča jagoda.  Gozdne ptice
zobljejo te jagode in raznašajo ne-
prebavna trda semena.

To lepo cvetico goje zaradi lepih,
cvetov pogosto tudi po

Slika 91. Šmarnica.

l  cvetoča rastlina (pora.), 2  podolžno pre- voničllOČih
rezan cvet (pov.), 3  plod, 4  povprečno pre-

rezan plod, 5 diagram. VTtOVlil.

137

Po senčnatih in po vlažnih gozdih se nahaja pogosto volčja
jagoda  (die vierbliittrige Einbeere). Iz vodoravne korenike  poganja
pokončno steblo, ki ima v vrhu štiri v vretenu stoječe, mrežastožilnate
liste in sredi listov pecljat cvet z osmerolistnim  perigonom in z
osmerimi  prašniki. Edina plodnica se razvije v črnomodro jagodo.
Podobne jagode rdeče barve ima porabni beluš ali špargelj  (der ge-
brauchliche Spargel). Ta dvo¬
domna rastlina poganja iz vlak¬
nate korenike  mesnate, užitne
mladike. Po vrtih goje sorodne,
raznovrstne tulipane in beli
1 i m b a r (die vveifie Lilie). Z
luskolisti porastla limbarjeva
čebula poganja do 1 m visoka
stebla, ki imajo v grozde zdru¬
žene velike, bele, šesteroštevne
cvete. Plod je tropredalasta gla¬
vica. Zgodaj spomladi cveto po
vrtih raznobarvni hijacinti
(die Gartenh 3 7 azinthe) z vonja¬
jočimi šesteroštevnimi cveti.

Kot kuhinjska zelišča se
cenijo navadna čebula  (die
Kuchenzwiebel), luk drob¬
njak  (der Sclinittlauch) in
češenj  (derKnoblauch). Jeseni
se posujejo travniki z lilastimi
p o dl e s ki (die Herbstzeitlose).

Šele spomladi se pojavi mnogo-
semenska glavica (ušivec), ki tiči
med mesnatimi listi.

Vzgajaj hijacinte in tulipane iz čebule v sami vodi!

Lilije  so zelišča s čebulo ali s koreniko. Pravilni cveti imajo
šest obodnih listov, šest prašnikov in en pestič z nadrastlo plodnico.
Plod je glavica ali jagoda. Sem spada mnogo lepotnih, kuhinjskih
in zdravilnih zelišč.

2  cvetoča rastlina, 2 plod s prašniki in perigonom
3  diagram.

19. Trave.

Turščica ali koruza (der Mais  oder Kukuraz)  je edino žito, ki
smo ga dobili iz tropične Amerike. Zdaj jo sade povsod po toplejših
krajih, pri nas posebno na Ogrskem. Bistveno se loči turšcica od

138

drugega žita. Debela, okoli 2 m visoka bil ni votla, ampak napol¬
njena s sladkim strženom. Korenine so slabe ter ne drže rastline
dovolj trdno v zemlji, zato poganjajo iz spodnjih členov vrvaste pod¬
porne korenine, ki se dele vejnato na vse strani v zemlji. Široko-
črtalasti, žlebasti listi  pokrivajo bil z velikimi nožnicami ter dovajajo
dežnico koreninam. Turščica ima enodomne cvete.  Vrh bili raz¬
vije mnogoštevilne, majhne, pecljate, prašne cvete, kakršno razcvetje

imenujemo lat (Rispe). Z njimi se igra
veter poljubno. Posamezni, dvocvetni
klaski imajo po dve ogrinjalih plevi,
vsak cvet pa tri prašnike, ki jih ob¬
koljujeta dve mali cvetni plevi brez
res. Pestični cveti so gosto stisnjeni
na enem do treh velikih betičih z
mesnatim vretenom. Ti betici se raz-
vijo v listnih pazduhah ter jih popol¬
noma pokrivajo veliki krovni listi, ki
varujejo nežne cvete. Poedini pestični
cveti imajo med dvema mesnatima
plevama debelo plodnico z jako dolgim,
tankim vratom, ki se končuje v dve
nekoliko lasasti brazdi. Vratovi so tem
daljši, čim niže sede pestiči na betiču,
in vsi mole s svojimi brazdami iz
krovnih listov, da jih more oploditi
veter, raznašajoč cvetni pelod. Gola,
nekoliko ploščnata, navadno rumena
ali rdeča zrna so na olesenelem vre¬
tenu v podolžnih redeh.

Za južne kraje je turščica jako važno žito. Nezreli betiči
se uživajo pečeni. Zrela zrna zmeljejo v rumeno moko, ki iz
nje peko tečen kruh ali kuhajo žgance. Iz zdroba pa naprav¬
ljajo posebno Italijanom nad vse priljubljeno polento. Kuretini,
konjem in prašičem so zrna izvrstna in hraniva piča. V mrz-
lejših krajih, kjer zrna ne morejo dozoreti, sejejo turščico in jo
pokladajo živini kot sočno zeleno krmo. Iz suhih krovnih listov
turščične slame delajo papir, vrvi in razne pletenice, ali napol¬
njujejo z njimi slamnice in podzglavnike. Suha stebla rabijo tudi
za kurivo.

Slika 93. Turščica ali koruza.

1  cvetoča rastlina (pom.). 2  pestični klasek
(pov.), 3  prašni klasek (pov.), 4  storž (pom.),
5 zrno.

139  —

Rž in turščico prištevamo v družino trav, te pa delimo na klasnate
in na latnate.

H klasnatim travam  spada razen rži še ječmen  (die Gerste),
ki uspeva jako visoko proti severu. V stopah oluščen ječmen kuhajo,
iz moke pečejo kruh, največ ga pa porabijo za slad. Pšenica  (der
Weizen) se seje pri nas navadno kot ozimno žito. Pšenično zrno daje lepo,
belo in hranivo moko. Slama je dobra klaja, mnogo jo pa podelajo v
slamnike. Največ pšenice pridelajo na Ogrskem,

Ruskem in v Severni Ameriki. Sorodna plazeča
pirnica  (die gemeine Quecke) je najhujši plevel
po vrtnih potih. Sem spada tudi omotna 1 j u-
lika  (der Taumellolch), edina strupena trava.

Videti jo je pogosto med ovsom in ječmenom.

Trpežna ljulika  (englisches Raygras) se seje
pogostoma za travnjače, ker tvori lepo, gosto,
zeleno rušo.

K latnatim travam  spada razen turščice, ta
seveda le glede prašnih cvetov, oves  (der Hafer), ki
uspeva tudi na nerodovitnih tleh daleč proti severu.

Z zrni krmijo navadno konje, slamo pa pokladajo
goveji živini. Po toplejših krajih sejejo na peščenih
tleh proso  (die Hirse), ki smo ga dobili iz Indije.

Njegove močne, kratke in polne bili nosijo velike,
kimaste late. Najkoristnejše latasto žito je pa riž
(der Eeis), s čimer se živi več sto milijonov ljudi
v Aziji. Sedaj je pa tudi važno živilo zlasti za
južno Evropo. Raste po rečnih nižinah toplejših
krajev. Ko riž cvete, je treba polja poplaviti. Iz
zrn napravljajo žganje (arak) in rižni škrob. Po
stoječih vodah raste naša največja trava trsti  k a
(das Schilfrohr), ki daje ob Donavi in Tisi raznim
vodnim pticam varno zavetišče. Plazeča korenika
poganja gosta, po več metrov visoka stebla, ki so z
listi vred napolnjena s kremensko kislino; zaraditega je rastlina trda, ostro-
roha in neužitna. Z njo pokrivajo strehe, izdelujejo Štorje, košare itd. V
Aziji je doma sladkorni trst  (das Zuckerrohr), ki ima v svojih steblih
mnogo trstnega sladkorja. Sedaj ga goje najbolj v Ameriki, čez 20 m
visoke, čvrste bili pa razvija indijski trst ali bambus  (das Bambus-
rohr), in sicer tako gosto, da ni mogoče prodreti skozi nje. Olesenele bili
se uporabljajo raznovrstno.

Tudi večina senožetnih trav ima latnato razcvetje.

Spoznavaj žita po polju tudi prej nego zore!

1 z

Slika 94. Omotna ljulika.

l  klas, 2  cvet brez krovne pleve
(pov.), S  krovna pleva (pov.).

140

Trave  so rastline z vlaknatimi koreninami ali s korenikami.
Navadno votlo, členasto deblo (bil) nosi črtalaste, celorobe liste, ki
obsegajo steblo s cevasto nožnico. Na prehodu v listno ploskev se
nahaja listna kožica. Neznatni cveti so združeni v klaske, ki jih ob¬
dajata po dve ogrinjalih plevi. Sedeči klaski se združujejo v klas
(klasnate trave), pecljati pa v lat (latnate trave). Posamezni cveti
imajo dve cvetni plevi, krovno plevo in predplevo, navadno tri prašnike
in nadrastlo plodnico z dvema peresastima brazdama. Vse trave so
vetrocvetke. Enosemenski zaprti plod goleč je ali gol (rž, pšenica) ali
luščinast, t. j. obdan s trpežnima cvetnima plevama (ječmen, proso, riž).

Trave rastejo družno po vročem in zmernem pasu. Z njimi se
hranijo divjačina, domače živali in človek. Najkoristnejše trave so
žita, ki uspevajo najbolje v zmernem pasu. Šele ko je človek pričel
sejati žito, je mogel trajno bivati v enem kraju in kulturno na¬
predovati.

d. Golosemenke.

20. Iglasto drevje.

Macesen (die Larche)  uspeva sicer povsod, vendar mu najbolj
ugajajo visoke planine, kjer tvori razsežne gozde. Kjer ne moreta
več rasti smreka in jelka zaradi prevelikega snega, se še vzdržuje

macesen, ki mu sneg ne more toliko ško¬
dovati in ki dobi s svojimi vejnatimi kore¬
ninami hrano tudi med skalami. Deblo
je čvrsto in ravno, vrh pa stožčast. Veje
so tanke in gibke, sneg jih torej ne more
polomiti. Na starejših vejah nahajamo na
kratkih vejicah mehke igle šopoma po
20 do 30 skupaj; na mlajših, visečih ve¬
jicah stoje igle posamezno. Jeseni odpa¬
dejo igle, kar je zopet bolje za macesen,
da se na njem ne more nabrati preveč
snega, ki bi ga gotovo porušil.

. Posušene in odgriznjene veje ostanejo na deblu ter bodejo, in
tako je vršič mladih dreves varen pred srnami, domačimi in divjimi
kozami. Ko pa deblo nekoliko zraste, ne morejo te živali blizu.

Kakor na boru in smreki, nahajamo tudi na macesnu dvo¬
vrstne cvetne mačice,  ki se razvijajo skupaj z iglami meseca
aprila, na visokih planinah seveda še pozneje. Malih, rumenih prašnih

Slika 95. Macesen.

141

mačic je jako mnogo, rdečili pestičnih mačic le malo. Ker se v prašnih
mačicah razvije mnogo peloda, se izvršuje oplojevanje po pomla¬
danskih vetrovih jako lahko. Pestične mačice se razvijo do jeseni v
male, jajčaste storže,  ki odpro svoje luske šele drugo spomlad
Semena izpadajo in ker so krilata, jih veter lahko raznaša.

Trdno, rdečkasto, smolnato macesnovino čislajo za mizarska
in tesarska dela, posebno za okna, mostove in brodove. Iz smole
se napravlja benečanski trpentin.

K iglastemu drevju prištevamo smreko, jelko, bor in pinijo
(die Pinie), ki raste zlasti v Italiji in na Grškem ter rodi velike storže
z užitnimi, neokriljenimi semeni (pinijolice).

Spoznavaj razno iglasto drevje! V čem se loči to drevje drugo od
drugega ?

Dosedaj opisano iglasto drevje  ima visoka, ravna debla,
vednozelene iglaste liste in mehek, smolnat les. Cveti so eno¬
domni. Prašne mačice razvijajo silno mnogo prahu, pestične
mačice pa imajo gola, navadno okriljena semena, ki tiče pod
plodnimi luskami. Ko te olesene, nastane iz plodne mačice storž.
Izvečine rastejo v zmernem in mrzlem pasu, kjer tvorijo velike
gozdove.

e. Brezcvetnice.

21. Praproti.

Glistna podlesnica (der Wurmfarn)  se nahaja pogosto po
senčnatih, vlažnih gozdih in ob potočnih bregovih.

Korenika  raste poševno. Pokrivajo jo ostanki odmrlih listov
in črnorjavi luskolisti, na spodnji strani pa vlaknate korenine. Na
enem koncu korenika odmira, na drugem raste dalje ter poganja
šopaste liste ali mahala,  ki tvorijo skupaj obliko livnika,
da dovajajo laže koreniki dežnico. Kakor sploh vse v senčnatih
gozdih rastoče rastline, ima tudi glistna podlesnica velike in
nežne  liste.

Da pa teh listov veter ne trga, so pernati,  in vsak listek je
zopet večkrat razdeljen na suličaste krpice. Veter torej lahko piha
skozi presledke in giblje posamezne listne krpice, ne da bi trpela
pri tem preveč vsa listna ploskev. Odtrgani listi hitro vene in jeseni
jih uniči prva slana. Mlad list je polžasto zavit  in pokrit z
rjavimi luskolisti.  Nežni list tako laže prerije iz zemlje in listja
ter se pri tem ne pokvari. V tej obliki pa tudi manj izhlapeva.

142

Slika 96. Glistna podlesnica.

l  rastlina (pom.): « nerazviti listi; 2  povprečni korenični prerez: a  konopci cevnih povezkov;
5 spodnja stran listne krpice s plodnimi kupčki: a  zastiralce, b  trosna glavica; 4  podolžno prerezan
plodni kupček; 5 plodni kupček v povprečnem prerezu: a  listno staničje, b  zastiralce, c trosne
glavice; 6  trosna glavica: a  pecelj, b  glavica, c  obroč, d  trosi.

143

Neprijeten vonj varuje liste pred živalmi. Na spodnji strani starejših
mahal, torej na varnem mestu, nahajamo ledvičaste, izprva zelene,
pozneje rjave kupčke, ki jih pokriva nežno zastiralce.  Jeseni se
to zastiralce posuši in zgrbanči ter se prikažejo pecljate tros n e
glavice,  ki se kmalu odpro, in veter raznaša silno drobni,
rjavi tros.

Na vlažni zemlji prične tros v par dneh kaliti ter se razvije
v zemlji v lisasto, zeleno, srčasto predkal.  Iz te predkali izraste
pozneje mlada podlesnica.

Podoben raz vi tek opazujemo pri vseh praprotih.

Nežna predkal se pa jako rada posuši in pogine, zato uspevajo
praproti le v vlažni gozdni zemlji. Korenika je važno zdravilo proti
glistam in proti trakulji.

Orlova praprot  (der Adlerfarn) je največja gozdna praprot.
Trioglata, velika, večkrat pernastodelna mahala imajo na spodnji strani
plodne kupčke. Na poševno prerezani koreniki se prikaže slika dvo¬
glavega orla.

Spoznavaj domače praproti!

Praproti  so vztrajne rastline s podzemno koreniko, ki po¬
ganja navadno pernate liste, mahala. Na spodnji strani mahal so
s kožnatimi zastiralci pokriti kupčki pecljatih trosnih glavic. Iz trosa
se razvije predkal in iz nje potem rastlina. Večina jih raste v tro-
pičnih krajih. Okamenele praproti se nahajajo v najstarejših tvorbah.

22. Glive.

Pečenka ali kukmak (der Feld- Champignon)  prileze poleti
ali jeseni iz podzemnega podgobja na dan, in sicer na polju, po
travnikih in kraj gozdov. Podolgasti bet ima širok, izprva bel,
pozneje rjav klobuk.  Ko pa pride pečenka na dan, je zavit še
klobuk v tanko zastiralo, ki se pozneje pretrga in čigar ostanke
vidimo potem na betu kot takozvani obroč.  Na spodnji strani
klobuka pa zapaziš sedaj tanke, iz gostih, spolstenih niti sestav¬
ljene listke,  ki so nanizani trakasto proti robu. Ta listasta

plodovnica, ki je izprva belkasta, potem rožnordeča in slednjič

rjava, razvija med listki mnogobrojne trose. Te majhne trose
raznaša veter, pa tudi polži in žuželke. Mnogo jih raztrosi po

krajih, kjer ne' vzkale. Le na gnjijočih rastlinskih in živalskih
ostankih uspevajo, ker imajo tu pripravljeno zadostno hrano, da

144

razvijejo podzemno podgobje in vsako leto na njem številna nad¬
zemna, mesnata plodišča. Z listasto plodovnico se pa poveča tudi
prostor za razvitek trosov, ki jih je na vsakem klobuku na milijone.
Da pa more veter do listkov, se raztrga zagrinjalo ob dozorevanju
trosov. Klobuk je tudi nasajen na precej dolgem betu, s čimer je
olajšan vetru dostop. Veter raznaša le suh tros. Pod klobukom so
pa trosi tudi v varnem zavetju ob deževnem vremenu. Zaradi
okusnega plodišča jo goje tudi vrtnarji po vrtih in kleteh na po¬
sebnih gredicah. Pazi pri nabiranju na rjavo barvo plodovnice in na
■ poseben vonj po janežu.

Slika 97. Cele in podolžno prerezano pečenke razne starosti.

S pečenko je sorodna m u š n i c a (der Fliegenschwamm), ki
ima škrlatastordeč klobuk in na njem krpaste ostanke raztrganega
zastirala. Jako je strupena. Namakali so jo nekdaj v mleko ter
nastavljali muham, odtod tudi njeno ime.

Glive  so rastline, ki imajo iz spolstenih belih niti sestavljeno
steljko. Ta steljka živi na gnijočih rastlinskih in živalskih ostankih-
Včasih poganja steljka (podgobje) velika plodišča, ki razvijajo na
plodovnici majhne trose. Plodišča nekaterih gliv (gob) so užitna,
druga so strupena. Ker nimajo rastlinskega zelenila, so glive gnilo-
živke.

C. Rudnine.

I. Kameni.

1. Soli.

Galun (der Alaun)  se nahaja kot bel poprh na galunskem
skrilavcu, na nekaterih lavah in včasih tudi na rjavem premogu, ako
to kamenje razpada in prhni. Ako pa ta poprh raztopi voda, pride
galun tudi v stu¬
dence. V trgovini
je največ samo-
delskega galuna.

Iz nasičene raz¬
topine kristaluje
galun v lepih
oktaedrih ali
osmercih,  ki
jih je več skupaj
zrastlih, tako da
so drug drugemu
v oporo. Take
tvorbe imenujemo
skupke  (Krystall-
gruppen).

Kristalovani
galun je prozoren
in se sveti ste¬
kleno, na zraku
pa oslepi in po¬
stane moten in

bel, ne da hi raz- Slika 98. Skupek samodelskih galunovih kristalov,

padel. Izprva je

osladnega, potem trpkega okusa in veže usta. Nekoliko je trši od
kamene soli in dvakrat težji od vode. Razgret se tali, se nadimlje,
oddaja vodo ter se pretvori v žgani galun. Ako tega razžarimo, odda
žvepleno dvokislino, in ostane čista glinica. V vodi se lahko raztaplja.

10

Macher,  Prirodopis II.

146

Galun rabi v zdravilstvu, ker vleče rane skupaj ter jih varuje
gnilobe. Največ ga pa porabijo v papirnicah, potem strojarji in barvarji.

Najvažnejša sol je kamena  sol  in nekatere druge podobne soli,
ki rabijo kot umetno gnojilo in ki se iz njih dobiva kalij.

Soda  (die Soda) je podobna rudnina lužnega okusa, ki se sedaj
le umetno napravlja iz kuhinjske soli. Poprej so jo dobivali iz nekaterih
jezer v Egiptu ali pa iz Ogrskega, kjer pri Debrecenu pricvete poleti iz
tal. Rabi posebno steklarjem, milarjem in barvarjem, pa tudi v zdravilstvu.
Sem spada tudi kalijev solitar  (der Kalisalpeter), ki se dela povsod,
kjer gnijo na zraku živalski ostanki. Na Ogrskem se pa prikaže vsako leto
kot prah na zemlji v veliki množini. Največ ga narede iz čilskega solitra
(Chilisalpeter), ki ga dobivamo iz Južne Amerike. Okusa je slanega, a obenem
hladečega. Mnogo ga porabijo za izdelovanje smodnika in za soljenje mesa.

Takozvane galice  (Vitriol) so sestavine žveplene kisline in kake
kovine. Zelena ali železna galica  (der Eisenvitriol) je trpkega okusa
in veže usta. Nastaja iz razpadajočih železnih kršcev, v trgovini je pa le
samodelska galica. Iz nje napravljajo črnilo in razne barve ter razkužujejo
zahode. Važnejša je modra ali bakrena galica  (der Kupfervitriol),
ki nastaja iz bakrenih kršcev. Okusa je jako zoprnega. Rabi mnogo v
obrtih, posebno v barvanju, v galvanoplastiki, pa tudi v papirnicah. Mnogo
je porabijo kot uspešno sredstvo proti trtni glivi ali peronospori. Vodo,
ki je v njej  raztopljena modra galica, imenujemo bakrenico  (Zement-
wasser). Po rudnikih polagajo vanjo železo, da dobe baker.

Soli  so nekovinske vnanjosti, jasnih barv, bele raze in steklenega
sijaja. Raztapljajo se v vodi in slini, imajo torej svoj poseben okus.
Trdota in gostota nista nikdar veliki. Sem spadajo razne soli, ki se
mnogovrstno uporabljajo in narejajo večinoma umetno.

2. Pasoli.

Slika 99.

Oblika sadre-
nega kristala.

Sadra ali malec (der Gips)  je kot
kristalasti sad r ene c jako razširjen in je
vedno pri kameni soli, ker sta se izločila
oba iz morske vode. Le redkokdaj se na¬
haja sam zase, n. pr. pri nas na podnožju
Karavank. Brezbarvni, prozorni kristali
imajo ponavadi obliko podolgastih ploščic,
ki se nahajajo posamezno ali so združene
v kopuče. Pogosto zrasteta pravilno po dva
kristala ter tvorita dvojčka. Vzporedno s
ploskvijo p  se dado kristali prav dobro klati

Slika 100.
Oblika sadre-
nega dvojčka.

147

in so razkolne ploskve popolnoma gladke in bisernosijajne. Sicer
je pa sadra na drugih ploskvah steklenega sijaja. Velike raz-
kolke imenujemo Marijino steklo (Marienglas oder Fraueneis), ker
so nekdaj pokrivali z njimi Marijine podobe in sicer zaradi lepega,
bisernega sijaja. Naklane ploščice so upogljive, a neprožne. Trdote
je nekoliko manjše nego sol; z nohtom jo lahko obrazimo. Raze je
bele, specifično je pa nekoliko lažja od apnenca. V vodi se le malo
raztaplja.

Kristalasta sadra je navadno bela, pa tudi siva, rumena ali
rdečkasta. Drobnozrnato, prosojno, belo ali marmorirano sadro
imenujemo alabaster.  Iz njega delajo posebno v Italiji kipe, vaze,
ponarejeno sadje in različne okraske. Včasih se dobi tudi vlaknata
sadra,  ki se sveti svileno. Navadno, onečiščeno, raznobarvno sadro
imenujemo sadrenec  (Gipsstein), najsi je zrnatega ali jedrna¬
tega zloga.

Ako razžarimo sadro v trobeli, se porosi steklo, ker smo
s toploto izgnali vodo iz sadre. Ostane pa še spojina apna in
žveplene kisline, če razgrevamo sadro dalj časa pri približni
toplini —(—115° C, pobeli in razpade v prah. Tako sadro imenujemo
žgano sadro.  Ako prilijemo takšni sadri nekoliko vode, jo zopet
popije, se kmalu strdi, poveča pri tem nekoliko svojo prostornino
ter izgubi prejšnja svoja svojstva. Zaraditega se uporablja sadra za
štukature, kipe, različne odtiske, za ponarejen marmor in za zama-
zovanje peči in zidnih razpok. Posebno trdni so ti izdelki, ako pri¬
mešamo vodi galuna.

Sadro nahajamo skupaj s soljo. Pogosto je najti lepe kristale
v glini. Kjer je sama zase, je gotovo nastala iz apnenca po vplivu
žveplene kisline, ki se je razvila iz železnega kršca.  (Glej
str. 155.)

Pri nas kopljejo nečisto sadro na Dovjem, na Jesenicah, v
Tržiču in v nekaterih krajih na Koroškem in Štajerskem. Meljejo
jo (malec!) in prodajajo zaradi njenih sestavin kot umetno gnojilo,
zlasti za deteljišča.

Sadri je v marsičem podoben jedavec  (der Flufispat). Nahaja se
na raznih krajih, posebno po Češkem, in kristalizuje v lepih, razno¬
barvnih kockah. Dobro se da klati, trši je od apnenca ter znači 4. stopinjo
trdote. Primešavamo ga rudam, ki jih topimo v plavžih. Prav v to svrho
pa rabi tudi razno drugo kamenje. (Glej I. st., str. 118 !) Iz lepo barvanih
kosov izdelujemo razne lišpe. Zaradi njegove sestavine (kalcij in fluor)

10 *

148

se uporablja tudi za dobivanje fluorne kisline,  ki razjeda steklo.
A pati  t kristalizuje v stebrastili kristalih zelenkaste barve. Težko ga
obraziš z nožem, ker ima 5. stopinjo trdote. Zaradi fosforne kisline in

kalcija rabijo posebno jedrnati fos¬
for  i t i v izdelovanj e umetnega gnoj ila.

K sololikom prištevamo razen
apnenca  tudi aragonec  (der
Aragonit), ki je takšne kemične sesta¬
vine kakor apnenec. Razlikuje se pa
od njega po prizmatični obliki svojih
kristalov. V veliki množini je raz¬
topljen v vročih vrelcih, n. pr. v Kar¬
lovih varih na Češkem. Najvažnejši
njegovi različki so: železni cvet
(die Eisenblute), ki se nahaja po
votlinah železne rude jeklenca zlasti
v Iluttenbergu na Koroškem in v
Erzbergu na Štajerskem. Snežnobeli,
grmičasti posnemki, v kakršnih se
vedno pojavlja, nimajo železa. Vre¬
lo  vec  (der Sprudelstein) se seseda
iz vroče vode v obliki svetlo- ali
temnorjavih skorij na dno in na
predmete, ki jih položimo v tako
vodo. Voda prinaša s seboj tudi pesek, ki igra v vrelcu. Okoli njega se
seseda aragonec v tenkih lupinah, tako da nastaja vedno debelejša
kroglica. Ko pade slednjič vsled večje teže na dno, se zlepi z drugimi

Slika 101. Železni cvet.

in tako nastane gra-
ševec  (Erbsenstein).
Vrelovec in graševec
so dobivata v Karlovih
varih. Po obliki in barvi
je podoben apnencu
dolomit  ali g r i n -
ta  vec  (der Dolomit).
Rad se drobi v bel,
oster pesek. V naših
krajih je dolomit naj-
navadnejši materij al za
posipanje cest.
nekovinske vnanjosti,
majhne trdote in gostote. V vodi in slini se navadno ne raztapajo.
Kristali se dajo lepo klati. V vseh se nahaja prvina kalcij.

Slika 102. Graševec.

Sololiki  so solem podobne rudnine

149

3. Mastniki.

Lojevec (der Talk)  je navadno gručav kamen listastega ali
luskastega zloga. Ako je jedrnat, ga imenujemo salovec  (Speck-
stein). Razločni kristali se ne najdejo nikoli. Njegova sivobela barva
prehaja navadno v zeleno ali rumeno; raze je bele, sveti se pa
kakor tolšča. Gladek je in opolzek ter se čuti pod prstom kakor
kos loja ali mila. Ako ga stružimo, ostanejo stružine na nožu, zato
pravimo, da je lojevec melek (milde). Obrazimo ga lahko z nohtom,
zato znači v trdotni lestvici 1. stopinjo. Od vode je skoraj trikrat
težji, torej je njegova gostota 3. Ako ga razžarimo, se lista ne
da bi se talil, in se zelo strdi. Lojevčeve ploščice se dajo upogibati,
niso pa prožne.

Lojevec se dobiva v Pohorju na Štajarskem in v tirolskih in
salcburških Alpah.

Z lojevčevim prahom mažejo jermena in lesene dele pri strojih,
ga sipljejo v nove čevlje in v rokavice, da se zmanjša trenje. S
salovcem pišemo na tablice, na steklo in sukno (španska kreda) in
čistimo na obleki mastne madeže, ker vpija maščobo.

Lojevcu je jako podoben zelenkasti ki o rit (der Chlorit), čigar
lističi tudi niso prožni. S kremenjakom zmešan tvori kloritov skri¬
lavec  (der Chloritschiefer), ki je v Osrednjih Alpah jako razširjen.
Sorodna stiva  (der Meerschaum) ne kristaluje nikoli, marveč se nahaja
v gručavih ali v gomoljastili kepah v Mali Aziji, v Bosni in na Morav¬
skem. Barve je rumenkastobele, mastna je nekoliko in se prileplja
na jezik, ker hlastno vpija vodo v svoje luknjice. Na vodi plava toliko
časa, dokler se je ne napije. Trdote je 2. V ognju nekoliko skrepeni
in se strdi.

Iz nje stružijo posebno na Dunaju tobačne pipe in smotkovnjače.

Vse navedene glinaste rudnine imajo v sebi kremensko kislino in
so v marsičem podobne s 1 j u d i.

Primerjaj lojevec s sljudo!

Mastniki  imajo majhno trdoto in gostoto. Na razkolnih
ploskvah se močno svetijo. Vsi imajo kot bistveno sestavino kre¬
mensko kislino. V ognju skrepene nekoliko, pa se ne tale.

4. Trdci.

Granat (der Granat)  kristaluje v obliki, kakršno vidimo na
sliki 101. 12 skladnih rombov omejuje ta lik, zato ga imenujemo
rombasti dvanajsterec,  ali mu pa pravimo tudi po granatu samem

150

granatoeder. Kristali so navadno pravilno razviti na vse strani
in vzrastli v kloritu ali sljudovcu (Glimmerschiefer) ali izluščeni
odtod. Pogosto so kristali združeni na skupni podlagi v lepe kopuče.
Kristalasti granat je pa zrnat ali jedrnat.

Včasih je prozoren, navadno pa le pro¬
sojen ali neprozoren. Sveti se stekleno ali tol-
ščeno. Barve je različne, izvečine pa temnordeče;
raza je vedno bela. Ako ga krešemo z jeklom,
oddaja iskre, ker ima skoraj takšno trdoto kakor
kremenjak. Sestavljen je iz kremenske kisline
in še iz raznih drugih spojin, ki je od njih
odvisna barva, večja ali manjša trdota in tudi
gostota (3'5  do 4). Razžarjen se tali v steklasto
troskev razne barve.

Najvažnejši granatovi različki so: prozorni dragi granat ali
almandin  (der edle Granat), ki je češnjeve barve. Ta cenjeni
dragulj se dobiva pri nas vrastel v sljudovcu v Zillertalu na Tirolskem.
Češki granat ali pirop  (der bohmische Granat oder Pyrop) je
temnordeč in se nahaja na češkem v naplavljeni zemlji v izluščenih
kristalih. Prozorna, večja zrna brusijo v lišp, mala zrna rabijo pri
tehtanju za tariranje.

Podobni rudnini sta kremenjak in opal,  ki se je oči vidno izločil
iz vode. Loči se pa od kremenjaka po nekoliko nižji trdoti, mastnem
sijaju in po tem, da nikdar ne kristaluje. V kemičnem obziru je to
kremenska kislina, ki je spojena z vodo. Raznobarvni kosi se lomijo
školjkasto. Opalovi različki so: dragi opal  (der Edelopal). Svojo mlečno-
belo barvo krasno preliva v zeleno, modro, rumeno in rdečo, zato je jako
priljubljen in dragocen kamen. Dobiva se v Crvenici na Ogrskem. Mlečni
opal  (der Milcliopal) no preliva barv, voščeni opal  (der Wachsopal)
je rumen kakor vosek. Iz okamenelega lesa je nastal lesasti opal
(der Holzopal), kremenova siga  (der Kieselsinter) se pa še dandanes
izloča iz vročih vrelcev na Izlandiji in v Severni Ameriki. Na vulkanskih
tleh se nahaja obsidian,  ki ni nič drugega kot črno steklo, ki je
nastalo v vulkanih iz kremenastih rudnin. Prav tako je nastal tudi plovec
(der Bimsstein), sivkast kamen, ki je poln luknjic in plava na vodi. Mizarji in
strugarji gladijo z njim les. Sorodna trdca sta tudi živec in rogovača
(die Hornblende), ki kristaluje v stebrastih kristalih zelenkaste ali črne
barve. Ako se nahaja v tenkih, prožnih vlaknih svilenega sijaja, jo ime¬
nujemo azbest,  ki iz njega delajo neizgorne stenje in tkanine ter ovijajo
z njim pri parnih strojih paro vodne cevi, ker je slab prevodnik toplote.

Slika 103.
Granatoeder.

151

Demant (der Diamant)  kraljuje med rudninami; z njim se
ne more meriti noben dragocen kamen glede sijajnosti, prelivanja
barv in trdote. Navadno se nahaja v naplavljeni zemlji v oktaedrih
in v oblikah, ki so podobne oktaedru. Seveda so mu pogosto že
obrušeni ogli in robovi. Lahko se da klati vzporedno z oktaedrovimi
ploskvami. Med vsemi rudninami je demant naj¬
trši ; nobena druga rudnina ga ne more obraziti.

Zato pravimo, da ima zadnjo ali deseto trdotno
stopinjo. Pri vsej tej trdoti je pa krhek in ga
je lahko streti in zdrobiti v prah. V nobeni
kislini se ne topi, samo v največji žari zgori v
ogljikov dvokis, iz česar sklepamo, da je demant
čist ogljik. Od vode je 3'5 krat težji. Najbolj slika 104. Oktaeder.
cenijo in najdraže plačujejo prozorne, brezbarvne
demante. Nahajajo se pa tudi v raznih barvah, bolj ali manj čisti,
da, celo črni neprozorni demanti. Prekrasno prelivajoče barve in nje¬
govo posebno demantno sijajnost opazimo šele na brušenem demantu.
Nečiste in slabo barvane demante drobe v prah in z njim brusijo čiste
demante. Paziti je pa treba pri tem, da dobi kamen lepo obliko, da se
lepo sveti in da preliva barve. Omenjena svojstva se kažejo najlepše,
ako so demanti brušeni v obliki briljantov.  Največje brusilnice so
v Amsterdamu. V srebro vdelani demanti so lepši od onih v zlato.'

Zaradi omenjenih svojstev in ker so čisti demanti redki, so tudi
razmerno jako dragi. En karat, približno 1 / 6  g, težek brušen demant
stane okoli 250 K, dva, tri karate težki so vredni štirikrat, oziroma
devetkrat toliko. Velikim, čez sto karatov težkim demantom se pa
ne da določiti cena. Taki brušeni demanti so izvečine imovina vla¬
darskih hiš in državnih riznic.

Z demantnimi drobci režejo steklo in rišejo v baker, kamen
in jeklo, z večjimi, neprozornimi kosi pa vrtajo železnične prodore
skozi gorovja.

Prve in najčistejše demante smo dobili iz Sprednje Indije, z
otoka Borneo. Pozneje so jih našli v Braziliji, kjer je pa dosti manj
vrednih črnih demantov. Najbogatejše nahajališče je sedaj južna
Afrika, a skoraj vsi tu izkopani demanti so nekoliko rumenkasti.

Deveto trdotno stopinjo ima korund,  ki sestoji iz kristalovane
glinice. Prozorne, modre kristale imenujemo safir  e (Saphir), rdeče
pa rubine  (Rubin). Oboji so jako dragoceni kameni, ki se nahajajo
v Indiji in na Cejlonu. Z navadnimi korundi ali z demantovci

152

(Diamantspat) brusijo drage kamene in izdelujejo blazinice za tečaje pri
kolesih žepnih ur. Najbolj čislano brusilo za kamene in kovine je pa
drobnozrnati s m ir e k (der Schmirgel), ki ga lomijo na otoku Naksos.
Podobni topaz  (der Topas) kristaluje v stebrastih kristalih svetlo ali
temnorumene barve. Ako ga razžarimo, izpremeni barvo na rdeče. Glede
trdote je v sredi med korundom iD kremenjakom ter znači osmo trdotno
stopinjo. Kot dragi kamen ga je lahko zamenjati s prav tako barvanim
citrinom. Prav tako trd je berilj  (der Bervll). Posebno se cenijo povsem
čisti kristali, ki so lepe zelene barve in so znani pod imenom smaragdi.

Primerjaj demant z granatom in kremenjakom! Kateri trdci dajejo
še dragocene kamene? Naštej rudnine, ki značijo trdotne stopnje!

Trdci  so rudnine nekovinske vnanjosti. Zaradi velike trdote,
lepega sijaja in barve, se brusijo mnogi kot dragoceni kameni. Speci¬
fična teža ni velika. Večinoma so spojine s kremensko kislino. Mnogo
se jih nahaja kot hribina ali so pa bistvena zmes sestavljenega
kamenja.

5. Prsti.

Glina (der Ton)  nastaja iz živčnatega kamenja, ki razpada in
prhni na zraku. Z gora jo izpira in odnaša dežnica v nižave, da
napolnjuje kotline in doline po več metrov na debelo. Živčnato
kamenje sestoji izvečine iz kremenske kisline in iz raznih glinenih
spojin, prav tako mora biti sestavljena tudi glina.

Suha glina je jedrnata, prstena in prhka. Ako jo manemo med
prsti, postaja mastna. Ako pa nanjo dihamo ali hukamo, sprejema
vodno paro, postane mokra in razširja poseben vonj, ki po njem
takoj lahko spoznamo, če je kateri rudnini primešana. Suha glina
obvisi na jeziku (zakaj ?), zasveti se pa šele, če jo stružimo z nožem.
Vodo vsesava hlastno ter postane mehka, vlaČna in gnetna. Ko se
je napila vode, je ne propušča več. Zato opravljajo z njo vodnjake
in kale. Glina se suši, izgublja vodo ter razpokava. Zato uspevajo
rastline na glinasti zemlji le slabo, ker se jim posuše korenine vsled
razpok. Ako jo razžarimo, odda vso vlago, postane trda, zveneča
in luknjičasta ter izgubi vsa prejšnja svoja svojstva. Zaraditega iz¬
delujejo iz nje opeko, peči, kuhinjsko orodje itd. Cista glina se sploh
ne tali, nečista pa le težko. Barve je bele, nečista pa sive, modre,
rumenkaste in rdečkaste.

Povsem čista glina, ki je nastala večinoma iz živca, se imenuje
kaolin ali porcelanka  (Porzellanerde). 2000 let že izdelujejo
iz nje na Kitajskem porcelan, najlepšo, najboljšo in najdražjo lončeno

153

robo, ki je bele barve, prosojna, jako trda in zveneča. V Evropi je
ta obrt razširjen šele 200 let, ker evropska porcelanka nima potrebne
množine kremenjaka za izdelovanje dobrega porcelana. Naravno glino
je treba torej še mešati. V Evropi kopljejo najlepšo glino na Češkem,
na Saksonskem in na Francoskem. Precej čista glina je belkasta
ali sivomodra lončarska glina  (der Topferton), kakor tudi suk-
narska glina  (die Walkererde), ki hlastno vsesava maščo. V
suknarnicah napoje namreč volno z maščobo, da je bolj prožna ter
se da bolje tkati. Ko je sukno izgotovljeno, pritiskajo nanj glino
s težkimi valji, da popije in mu odvzame maščobo. Siva glina
(der Tegel) in puhlica  (der Lofi) sta zmešani z apnencem in s peskom.
Tudi ilovica  (der Lehm) je glina, samo da ni čista, temveč je
pomešana z apnencem, s peskom, z rjavim železovcem in z drugimi
rudninskimi mrvami. Več ali manj je rumenkasta, žgana pa pordeči,
ker oddaja rjavi železovec vodo in se pretvarja v ruši železovec. Iz
nje napravljajo navadno opeko. Lapor  (der Mergel) ima pa toliko
apnenca, da ga že prištevamo k njemu. (Glej I. st., str. 113.)

Kje izdelujejo pri nas navadno opeko, strešnike, peči, lončene po¬
sode? Kje se v tvojem obližju nahaja glina in kakšna je? Iz katerega
kamenja je pri nas nastala glina?

Prsti  so nastale iz razpadlega in sprhnelega kamenja. Te
brezlike rudnine so človeku neprecenljive važnosti.

II. Kovine in rude.

6. Kovine.

Zlato (das Gold).  Zaradi lepe barve, ki se ne izpremeni ne na
zraku ne v vodi, se zlato visoko ceni in uporablja že od starodavnih
časov za lišp in novce.

Navadno je zlato samorodno, le malo ga dobivamo iz rud. Samo-
rodno zlato se nahaja izvečine v kremenjaku in granitu, včasih tudi
v majhnih kockah, največ ga je najti v ploščicah, v drevesastih,
žičastih ali lasastih posnemkih ali nadrobljenega v kamenju, torej
na prvotnih ležiščih. Tako zlato se imenuje rudniško zlato  (Berg-
gold). Ako pa razpade zlatonosno kamenje, odnaša voda z gruščem
vrastle zlate kose, nadrobljena zrna in lističe, ter jih naplavlja po
obronkih in v nižavah kot takozvano prano zlato  (Waschgold).

154

čisto zlato je prvina lepe rumene barve, prav take raze in
kovinskega sijaja. Mehkejše je od apnenca, pa devetnajstkrat težje
od vode. Samorodno zlato ima navadno primešanega več ali manj
srebra, včasih tudi bakra, zato je bolj bledo ali bolj rdeče in vedno
lažje od čistega zlata. Teniti se da v lističe, ki so le 0'0001 mm
debeli ali izvleči v tako tanke žice, da tehta 2400 m samo 1 g. Tanki
lističi propuščajo zeleno barvo. Na zraku se ne izpremeni, tudi v
vodi in v navadnem ognju ne. Tali se šele pri -)- 1075° C. Kisline
zlata ne izpreminjajo. Le v zmesi solne in solitarne kisline, v tako-
zvani zlatotopki (das Kouigswasser), nastane iz zlata zlati klorid, ki
se potem raztopi.

Prano zlato, ki se nahaja v naplavinah, se izpira z vodo iz
peska in proda, ker ima mnogo večjo gostoto. Še dandanes se dobiva
več pranega zlata nego rudniškega, dasi so ti viri v Evropi izcrpljeni.
Rudniško zlato se dobiva tako, da se zlatonosno kamenje stolče in
zdrobi, in iz tega mela izloča zlato z živim srebrom (amalgamovanje)
ali ga pa izpirajo z vodo kot prano zlato.

V Avstriji se dobiva zlato na Ogrskem in v Zalesju. Največ zlata
ima Sibirija, južna Afrika, Avstralija in Amerika.

Iz zlata kujejo novce, izdelujejo različen lišp in pozlačujejo
razne stvari. V Avstriji nakujejo iz 1 kg čistega zlata 3280 zlatih
kron. V primeri s srebrom je zlato sedaj triintridesetkrat dražje;
sploh se pa cena zlata menjava. Zaradi večje trdote se zlato vedno
zliva s srebrom ali z bakrom.

Čislani in odporni kovini sta tudi srebro in platina.  Poslednja
kovina spada med najodporncjše; tali se šele pri -j- 2000° C in se raztopi
samo v razgreti vodi zlatotopki. Sivkastobele barve je, trša od apatita
(trdota = 5'5), enoindvajsetkrat težja od vode ter se da variti. Nahaja
se le v naplavinah na Uralu, v Braziliji in na otoku Borneo. Največ se je
porabi za kemijsko orodje in za električne žarnice. 1 kg čiste platine velja
okoli 2000 K.

Živo srebro  (das Quecksilber) je edina kovina, ki je pri navadni
toplini tekoča. Strdi se šele pri — 40° C. Barve je bele, sijaja kovin¬
skega, specifična teža mu je 13'6  g. Samorodnega živega srebra je prav
malo, največ ga dobivamo iz cinobra.

Najvažnejši in najnavadnejši kovini sta vendar železo in baker.

Kovine  imajo kovinsko vnanjost, ki so z njo združena naslednja
svojstva: kovinski sijaj, jasna barva, prav taka raza in neprozornost.
Specifična teža je velika, trdota majhna; izvečine se dado teniti, nekatere
tudi variti. Vse so prvine in dobri prevodniki toplote in elektrike.

155

7. Žveplene rude.

Svinčeni sijajnik (der Bleiglanz)  je najvažnejša in najbolj
razširjena svinčena ruda. Kristaluje v kockah, ki so pogosto združene
v kopuče, izvečine je pa gručav zrnatega ali jedrnatega zloga. Lahko
se kolje vzporedno s kockinimi ploskvami. Barve je sive, sveti se
živo kakor kovina ter na zraku šele čez dalj časa malo oslepi.
Mehak je kakor kamena sol, od vode pa 7 • 5 krat težji. Razgret se
razprši, potem pa se tali, razvijajoč dušeči žvepleni dvokis. Svinčeni
sijajnik je spojina svinca in žvepla ter ima 87 % svinca. Na neka¬
terih krajih na češkem ima poleg svinca tudi nekoliko srebra, in
taka ruda je seveda več vredna.

Svinčenega sijajnika je dobiti posebno mnogo na Češkem,
na Koroškem, dalje na Ogrskem, Saksonskem in Angleškem. Kopali
so ga nekdaj tudi na Kranjskem.

Iz te rude dobivajo svinec, oziroma srebro, ter napravljajo
rdečo barvo.

Svinec (das Blei) je siv in na novih ploskvah kovinskega sijaja,
ki ga na zraku hitro izgubi. Tali se lahko, jako je raztezen, mehak pa
tako, da ga z nohtom obraziš. 11’5krat je težji od vode.

Svinec rabi za vodovodne cevi in pismeno vino. Od njega vlivajo
krogle in svinčena zrna ali šibre ter pritrjujejo železo v kamenju.

Železni kršeč  (der Eisenkies) je tudi žveplena ruda, sestavljena
iz žvepla in železa. Daši ima 47'6  % železa v sebi, vendar ne dobivajo
iz njega železa, ker ni mogoče žvepla popolnoma odstraniti; železo pa,
ki ima le malo žvepla, je krhko in se rado lomi. Iz nikljevoga kršca
(der Nickelkies) in drugih sorodnih rud tale važno kovino nikelj.  Iz te
bele, jako odporne in težke kovine napravljajo zlitine, kujejo novce in
razno orodje ter ponikljujejo železo, da ne rjavi.

Cinober ali živosrebrna svetlica (der Zinnober)  je skoraj
edina ruda, ki iz nje dobivamo živo srebro, ali je vsaj najvažnejša
živosrebrna ruda. Včasih kristaluje v majhnih, komaj vidnih rom-
boedrih, ki so prosojni in demantnega sijaja. Izvečine je pa cinober
gručav in drobno zrnat, jedrnat ali tudi prsten, včasih pa nadrobljen
v drugem kamenju.

čist cinober je škrlatnordeč, prav takšna mu je tudi raza,
večkrat pa pokrivajo pravo barvo primešane razne druge tvarine
ter je vsled tega siv ali črnikast. Malo trši je od kamene soli

156

(trd. 2'5) in 8 krat težji od vode. Kemično je sestavljen iz živega
srebra in žvepla (Hg S) s 86 % živega srebra. To izračunimo takole:

Hg se spaja s 198'5 utežnih delov,

S » » s 31'83 » »

V 230 - 33 utežnih delov cinobra je živega
srebra 198'5 utežnih delov; koliko v 100 utežnih delih?

x : 198-5 = 100 : 230-33
x = 86-18.

Ako razžariš v prah strt cinober v stekleni cevi, ki je na obeh
konceh odprta, se razkroji cinober v svoje sestavine, v živo srebro
in žveplo. Žveplo se spoji s kisikom v znani dušeči plin žvepleni
d v o k i s (S0 2 ), živo srebro se pa zgoščuje na hladnejšem koncu
ter se prijema stekla kot sivkast poprh.

Najznamenitejši rudnik za cinober ima Avstrija v Idriji na
Kranjskem, kjer že okoli 500 let kopljejo to rudo globoko pod
zemljo. Do rude pa pridejo po vodoravnih ali poševnih hodnikih,
rovih  (Stollen), ali se pa spuščajo v navpično jamo  (Schacht) v
velikem vedru, ki visi na vretenu. Na dnu jame vodijo na vse strani
rovi, ki lomijo v njih rudarji cinober pri svetiljki z rovnicami in z
raznim drugim orodjem. - Ko so spravili rudo na dan v malih
vožičkih ali z vedrom, jo stolčejo in zdrobe ter jo potem močno
razžarijo v posebnih pečeh. Tu se razkroji cinober v žveplo in živo
srebro. Žveplo se spoji s kisikom v žvepleni dvokis, živo srebro pa
se pretvori v paro. Oba plina morata potem skozi cevi, ki teče
nanje voda. Tu postane živo srebro kapljivo tekoče ter se nabira
na dnu, žvepleni dvokis se pa vodi po ceveh dalje visoko v goro
ter se spušča šele potem v zrak, da ne nadleguje ljudi in živali ter
da jim ne more škodovati.

Dolgo časa so kopali cinober tudi pri sv. Ani nad Tržičem.
Na Španskem so svetovnoznani rudniki v Almadenu, kjer so dobivali
cinober že Grki in Rimljani. Največ se ga pa izkoplje dandanes
v Kaliforniji in v Mehiki.

Iz nečistega cinobra dobivamo le živo srebro, čist cinober,
kakršnega rabimo za barvo, se izdeluje umetno.

Žveplene rude  so sestavine žvepla s kako kovino. Veči¬
noma imajo kovinsko vnanjost, majhno trdoto in veliko gostoto.

157

8. Kisikove rude.

Kositrovec (dar Zinnstein  oder d as Zinnerz)  je edina ruda
ki iz nje tale kositer ali cin. Pogosto kristaluje v obliki kvadratnih
prizem, ki so pokrite zgoraj in spodaj s kvadratnima piramidama.
Posamezni kristali so redki,
največkrat sta zrastla po dva
skupaj (slika 106). Največ
kositrovca je v naplavinah
v drobnozrnatih oblicah in
spljakah.

Barve je rumenkasto-
rjave ali črne, raze pa jasno-
rjave. Glede trdote se pri-
Slika 105. bližu j e  kremenjaku (6 ■ 5), od slika 106

vode je pa sedemkrat težji.

Sijaja je demantnega, ki pa prehaja pogostoma v tolščenega. Pro¬
zoren ni nikdar popolnoma. V dotiki z žarečim ogljem se razkroji
razžarjen na kisik in kositer (kemična sestavina S n 0 2 ) ter da
81 % te kovine.

Ta ruda je precej redka. Na češkem jo je dobiti v Krušnih gorah.
Največ je pa dobimo iz naplavin v Vzhodni Indiji (Malaka, Banka).

Kisikove rude,  t. j. spojine kisika s kovinami, so tudi
ruši in rjavi železovec, magnetovec in jeklen  e c. Vse
so neprozorne s kovinsko vnanjostjo in z veliko gostoto (zakaj ?).

HI. Vnetnice.

9. Vnetnice.

Grafit (der Graphit)  kristaluje jako redko v tankih ploščicah,
navadno se nahaja v gručavih kosih, ki so jedrnati, protasti ali
tudi listasti in luskasti. Dobiva se v skladih (Lager) in gredah
(Gange) ali nadrobljen v drugem kamenju. Čisti grafit je jako mehak
(trdota 0 - 5), melek in piše, med prsti je opolzek Sijaja je kovin¬
skega, barve temnosive ali črnikaste in prav take raze, ki se tudi
kovinsko sveti. Od vode je dvakrat težji. V vodi in v kislinah se ne
izpremeni, spoji se pa z razbeljenim železom. V navadnem ognju
ne zgori, pač pa se spoji v posebno hudem ognju v ogljikov dvokis
(C0 2 ) ako ima zadosti kisika, ker sestoji iz čistega ogljika (C),
kakor njegov, njemu popolnoma neenaki sijajni brat demant.

158

Najlepši grafit se nahaja v Sibiriji in na Angleškem, kjer so
pa nahajališča že skoraj izčrpali. Nekoliko nečist grafit kopljejo v
Pasavi in na južnem češkem.

Z glino pomešan rabi grafit za topilne lonce, ki v njih plavijo
jeklo, zlato, srebro in druge kovine, za nezgorno opeko in za svinč¬
nike. Prvi svinčniki so bili iz protastega angleškega grafita. Ko je
ta pošel, so prišli po dolgoletnih poizkusih do tega, da izdelujejo
svinčnike iz zmesi čistega in v prah zmletega grafita, ki mu potem
primešajo nekoliko gline. Ta zmes se z vodo umesi v testo in potem
stiska skozi posebne železne plošče, ki imajo tako široke štiri- ali
šesterooglate luknjice, kakor morajo biti debele grafitove šibice. Te
se razrežejo na kosove, se posuše in potem devajo v zaprtih posodah
v žarečo peč. čim več je primešane gline
in čim dalje se žgo, tem trši postajajo
svinčniki. Končno vdelajo strjene svinčnike
v mehak les.

Z grafitom mažejo stroje, zlasti lesene,
črnijo železne peči in čistijo razne kovine.

K vnetnicam spada tudi žveplo, črni
in rjavi premog, šota in jantar  (der
Bernstein), ki je le izogljenela smola iglastega
drevja iz starih tvorb. Barve je navadno rumen¬
kaste in v njem nahajamo pogosto male žuželke. Največ jantarja na¬
kopljejo na obrežju Vzhodnega morja. Iz njega izdelujejo tobačne pipe
in smotkovnjače.

Vnetnice  so gorljive rudnine majhne trdote in gostote.
Izvečine so organskega izvora.

IV. Hribine.

10. Kristalaste usedline.

Glinasti skrilavec (der Tonschiefer).  Ako stoji motna ali
kalna voda dalj časa mirno, se sesede iz nje na dno neko blato ali
brna, ki je nastala iz raztrošenih ali strtih rudnin. Ako se strdi to
blato, ki je izvečine zmes kremenjaka, sljude in gline, nastane črni¬
kasti, rdečkasti ali sivi skrilavec,  ki se da lahko klati v gladke
in tanke skrile. Navidezno je jedrnat, a pod drobnogledom opaziš
drobce in kristale sljude in kremenjaka. Po drobno jedrnatem zlogu,
ki je nastal vsled silnega in dolgotrajnega pritiska, se loči skrilavec

Slika 107. Jantar z
žuželkami.

159

od mlajših usedlin ali oborin (Sedimentgesteine), ki se rade lupijo
v tanke ploščice ter hitro razpadejo na zraku. Take usedline
imenujemo go mol o (Schieferton). Še nestrjena brna, ki se da gnesti
kakor testo, se pa imenuje glina.

Glinasti skrilavec se da lahko obraziti in hitro prhni. Če ima
mnogo kremenjaka v sebi, da ga lahko rabimo za brusilnike, se imenuje
brusni  k (Wetzschiefer). Posebno razkolen skrilavec je strešnik
(Dachschiefer). Z njegovimi ploščicami pokrivamo strehe ali jih zgla¬
dimo ter pišemo nanje s pisali, ki smo jih nalomili iz mehkejšega
skrilavca belkaste raze.

Skrilava zmes živca, kremenjaka in sljude, torej vseh tistih
rudnin, ki se nahajajo v granitu, se imenuje gnajs  (der GneiB).
V njem se vrstijo sestavine v vzporednih plasteh, zato se da gnajs
klati v bolj ali manj debele plošče in skrile. Med granitom in gnajsom
se pa nahajajo v naravi mnogi prehodi. Gnajs, ki nima v sebi
nobenega živca, ki je torej le zmes kremenjaka in sljude, se imenuje
blest n i k ali sljudovec  (Glimmerschiefer). Na razkolnih ploskvah
se sveti srebrnobelo zaradi sljude. Pogosto nahajamo v njem vrastle
kristale granata. Obe hribini sta jako razširjeni v Centralnih Alpah
in na češkem.

V družbi z granitom in s sorodnimi hribinami tvorita krista-
lasti gnajs in blestnik takozvano pragorje,  ki tvori povsod na
naši zemlji temelj ali podlago oborinam.

H kristalastim usedlinam prištevamo tudi neskrilave, iz raztopin
sesedle hribine, kakor kameno sol, sadro in kristalasti marmor.

Kristalaste usedline  so kristalastega, skrilavega zloga.
Sesedle so se iz vode in so pri naravni leži tem starejše, čim niže
leže. Kristalaste so postale le vsled silnega pritiska ali tlaka. Te
hribine bistveno sestavljajo pragorje, spadajo torej k najstarejšim.

11. Gromače.

Vrhovi naših gora so večinoma goli, in sicer zaradi velikega
mraza, in ker odnašata dežnica ali snežnica sproti nastalo plodno
zemljo. Zrak in voda delujeta neprestano na to golo kamenje ter ga
počasi izpreminjata. Ker mehkejše kamenje hitreje prhni in ker se
posamezne zmesi v sestavljenem kamenju pri menjavi topline različno
raztezajo in krčijo, nastanejo v vsaki hribini sčasoma reže, razpoke
in razsedline. V nje prihaja voda, ki v hladnih nočeh zmrzne in se

IGO

pri tem nekoliko razširi ter rahlja, drobi in ruši kamenje. Kakor
hitro se stali led, odpadajo nastali drobci ali ploščice same ali jih
izpira voda. Včasih se odtrgajo tudi cele stene ter zgrme navzdol, raz¬
bijajoč se pri tem na večje in manjše oglate kosove. Te ruševine se
nabirajo med skalami, ali leže na gorskih obronkih, ali pa zdrče
po strmini v podnožje, kjer vidimo pogosto velikanske množine
grušča  (Gebirgsschutt). Mnogo tega kamenja pa prihaja v gorske
potoke ali v gorske doline in jarke, ki jih napolni voda, prihajajoča
z gora v silnih hudournikih ob nalivih ali spomladi, ko se tali led.
Voda pograbi te ruševine ter jih vali po strugi naprej. Kamni se

Slika 108. Labora.

tarejo drug ob drugega, da je slišati to nadaleč. Pri tem se drobe,
drobci pa obrusijo in ogladijo. Pod slapovi se meša kamenje ter
nastajajo oblice,  ki jih vali reka potem dalje. Druge kose porniče
voda s seboj kot takozvane spljake  z zaokroženimi ogli in robovi,
ali kot drobnozrnat pesek ali prsten mel in glen. Ako stojiš v tihi
noči na obrežju reke, lahko čuješ to pomikanje. Voda pa nosi in
tare kamenje tem laže, ker izgubi vsak kos v vodi toliko svoje teže,
kolikor tehta odrinjena voda. čim večji skočnik ima voda, tem večjo
moč ima in peha tem težje kamene po svoji strugi. Ko se pa v dolini
umiri vodna sila, popušča tu kamenje, najprej najtežje, potem drob¬
nejše in lažje in naposled tudi pesek in sipo. Glen pa nosijo večje
reke celo v morje ter delajo z njim pri ustju takozvane delte. Tako
nastanejo obrežni pr odo vi, v večjih vodah tudi sredi vode prodni
otoki ali grušč  ari  c e. Posebno zastane mnogo proda in peska tam,
kjer pridero gorske reke v ravnine. Tekom stoletij zasuje tak prod

161

cele doline in pokrije tudi ravnine več metrov na debelo. Takim
rekam moramo uravnati strugo in bregove, da nam ne zasipajo polja
in senožeti.

Med nasuti grušč, prod, pesek ali glen pa odlaga voda glinene,
apnene ali kremenaste sestavine ter zlepi vse skupaj. Na obronkih
ali na podnožju gora nahajamo pogosto mogočne sklade zlepljenega

Slika 109. Peščenec v Saksonski Švici.

grušča, ki jih imenujemo sprimek ali brečija  (Breccie). Mnogo
pisanega marmorja je samo tak sprimek. Zlepljene oblice in spljake
se pretvorijo v 1 ab oro (Konglomerat), ki n. p. spremlja savske bregove
od Radovljice do Medvod. Trša labora z apnenim ali kremenastim
lepilom je izvrstno gradivo, če je v njej mnogo kremenjaka,
klešejo iz nje tudi mlinske kamene. Iz glena ali blata nastanejo
razni glinasti skrilavci, ki smo jih že omenili.

Najbolj razširjeni so pa iz peska nastali peščenjaki  (Sand-
stein). Izvečine sestoji pesek iz zdrobljenega kremenjaka, a primešani

102

so mu tudi apnenec, posebno v naših krajih, živec in razne druge
strte rudnine. Zrna so obrušena ali robata, debela kot grah ali tudi
tako majhna, da jih ne ločiš s prostim očesom. Peščenjak kremena¬
stega lepila je jako trd, drugi so mečji ali celo prhki. Barve je
različne, navadno belkast ali sivkast, pa tudi rumen, rdeč in zelen.

Trši peščenjak je dobro gradivo, od drobnozrnatega klešejo
spomenike in druga kamnoseška dela, izdelujejo mlinske kamene
in bruse. S peščenjakom so tlakovane v Trstu ulice in trgi. Lomijo
ga namreč tik mesta. Najbolj razširjeni so peščenjaki v Karpatih.
Znameniti so čudovito razkosani peščenjaki na severnem Češkem in
v Saksonski Švici ob desnem bregu Labe proti Draždanom.

Opazuj delovanje hudournikov, potokov in rek po gorali in dolinah!
Poišči v svoji domovini vsakovrstnih hribin, ki so nastale, kakor smo
popisali!

Gromače  nastajajo iz drugih hribin, ki so razpadle ali sprh¬
nele vsled vpliva topline, zraka in vode. Nastali drobci so ali prosti
ali vezani z lepilom.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA