VERBA HISPANICA XXIII • EsAsí César Vallejo Caynicani (odlomek) Moj oče, takšen, kot sem ga videl tistega daljnega popoldneva, se je pojavil na pragu in sledila so mu zlovešča bitja, ki so groteskno kričala. Naglo so utrnila luč, ki sem jo nosil, in s preroško skrivnostnostjo kričala: — Luč! Luč! ... Zvezda! Obstal sem odrevenel, brez besed ... In potem sem, ob nepravem času, zbral vse sile in obupano rotil: — Oče moj! Spomni se, da sem tvoj sin! Ti nisi bolan! Ti ne moreš biti bolan! Pusti to vreščanje iz goščave! Ti nisi opica! Ti si človek, o, oče moj! Mi vsi smo ljudje! Ponovno sem prižgal plamen. Krohot mi je s poševnim zamahom prebodel srce. In moj oče je s presunljivim obžalovanjem, poln neskončnega usmiljenja, zaječal: — Nesrečnik! Domišlja si, da je človek! Nor je ... Ponovno se je zmračilo. In ves iz sebe od strahu sem se oddaljil od tiste temne skupine, z glavo nihajoč sem in tja. — Nesrečnik! — so zakričali vsi — popolnoma nor je! ... — In tukaj sem pred vami, norec — je žalostno dodal mož, ki nam je povedal tako čudno zgodbo. Takrat se mu je približal uslužbenec, oblečen v rumeno uniformo in v brezbrižnost, mu namignil, naj mu sledi, in se hkrati na hitro, izmikajoče poslovil od nas. — Nasvidenje. Peljem ga v njegovo celico. Nasvidenje. In nori pripovedovalec te zgodbe se je z ramo ob rami izgubil skupaj s svojim bolničarjem, ki ga je vodil med zelenimi jelšami norišnice; tačas je morje grenko ihtelo in dve ptici sta se upirali v hropeča pleča večera . Traducción: Andreja Udovč 272 VERBA HISPANICA XXIII • EsAsí César Vallejo Loscaynas (fragmento) Mi padre, tal como le había visto aquella tarde, apareció en el umbral de la puerta, seguido de algunos seres siniestros que chillaban grotescamente. Apagaron de un revuelo la luz que yo portaba, ululando con fatídico misterio: -¡Luz! ¡Luz!... ¡Una estrella! Yo me quedé helado y sin palabra. Más, de modo intempestivo, cobré luego todas mis fuerzas para clamar desesperado: -¡Padre mío! ¡Recuerda que soy tu hijo! ¡Tú no estás enfermo! ¡Tú no puedes estar enfermo! ¡Deja ese gruñido de las selvas! ¡Tú no eres un mono! ¡Tú eres un hombre, oh, padre mío! ¡Todos nosotros somos hombres! E hice lumbre de nuevo. Una carcajada vino a apuñalarme de sesgo a sesgo el corazón. Y mi padre gimió con desgarradora lástima, lleno de piedad infinita. -¡Pobre! Se cree hombre. Está loco... La oscuridad se hizo otra vez. Y arrebatado por el espanto, me alejé de aquel grupo tenebroso, la cabeza tambaleante. -¡Pobre! -exclamaron todos- ¡Está completamente loco!... -Y aquí me tienen ustedes, loco- agregó tristemente el hombre que nos había hecho tan extraña narración. Acercósele en esto un empleado, uniformado de amarillo y de indolencia, y le indicó que le siguiera, al mismo tiempo que nos saludaba, despidiéndose de soslayo: -Buenas tardes. Le llevo ya a su celda. Buenas tardes. Y el loco narrador de aquella historia, perdióse lomo a lomo con su enfermero que le guiaba por entre los verdes chopos del asilo; mientras el mar lloraba amargamente y peleaban dos pájaros en el hombro jadeante de la tarde... 273