OBVARUJMO MLADO DIVJAD
Mesec junij je čas, ko največ divjih zivali poleže ali izvali mladiče. Junij pa je tudi čas košnje. Mnoge živali, zlasti še poljska divjad (zajec, jerebi-ca in fazan) ter srnjad gnezdi ali sko-timladiče na travnikih.deteljiščihin na njivah krmnih rastlin. Košnjapri-naša smrt mladim zajčkom, srni-cam, jerebicam in fazančkom. Ne-malokrat skupaj z leglom propade tudi odrasla fazanka ali jerebica, saj jo materinski čut v skrbi za zarod dobesedno prikuje na gnezdo.
Včasih košnja trave za seno divja-di ni prizadela. Kositi so začeli šele po 15. juniju, košnja, ki je bila ročna ali z vprego, pa je trajala po cel mesec. Večina mladičev je med tem časom že toliko odrasla, da so se lahko umaknili pred kosci na varne-jša mesta.
S spoznanjem, da je seno hra-nilnejše, če travo pokosimo med cvetenjem, se je čas košnje prema-knil v sam začetek junija in konec maja. To pa je čas, ko pernata polj-ska divjad najbolj trdno sedi na gn-ezdu, ko polega srnjad in ko je v travnikih največ mladih zajčkov. Rana in pretežno strojna košnja, ki tvaja sedaj zelo kratek čas, zahteva med divjadjo zelo velik krvni davek. Za primer navedimo, da je bilo po statistiki Lovske zveze Slovenijeleta 1961 v Sloveniji uplenjeno 49340 zajcev in 18.000 jerebic; leta 1978 pa le 10.500 zajcev in 3000jerebic. Po-datki nam zgovorno kažejo na naglo upadanje številčnosti poljske divja-di, hkrati pa so zelo zaskrbljujoči za nadaljnjo usodo zajca, jerebice in tu-di fazana. Jerebica je iz mnogih obrnočij Slovenije že povsem izgini-la, zajec, nekdaj najštevilnejša in tu-di  najbolj  priljubljena divjad, pa
postaja iz dneva v dan bolj redek. Mnogi ga že leta ne vidijo več, čeprav so se nekdaj srečevali z njim vsak dan.
Vzrokov za upadanje številčnosti poljske divjadi je zelo veliko. Strnemo jih lahko v en sam skupen vzrok: poslabšanje življenjskih raz-mer. Sem štejemo krčenje in posla-bSanje življenjskega prostora zaradi urbaiiizacije in cestnega prometa, splo^ni razvoj kmetijstva ter drugih gospodarskih dejavnosti in posla-bšanja vremenskih razmer v času razmnoževanja divjadi.
Od vzrokov, ki jih prizadeva mali divjadi kmetijstvo, je nedvomno na prvem mestu zgodnja košnja. Ker je nemogoče, da bi čas košnje prema-knili v poznejši čas, je potrebno, da poskušamo posledice košnje čim bolj omiliti. Lovci in kmetijci mo-rajo pri tem kar najtesneje sodelova-ti. V času košnje lahko rrfimo marsi-katero gnezdo, leglo zajčkov ali mlado srnico.
Zato je koristno, da lovci tik pred košnjo temeljito preiščejo z dobrim psom ptičarjem tiste travnike in posevke, v katerih se stalno nahaja divjad. Dah valečih samic in mlade divjadi je zelo zmanjšan. Pes ga zaz-na na razdaljo 1 — 2metra. Pri iska-nju gnezd moramo biti zato zelo temeljiti. Jajca izgnezdpoberemo in jih dovalimo pod kokljami ali v in-kubatorju. Najdene mlade zajčke in srnice pa prenesetno z ogroženih mest na varne kraje skupaj s šopi trave, da na njih ne pustimo daha po človeku.
Razen lovcev lahko rešijo veliko mlade divjadi tudi kosci med košnjo. Traktoristu naj ne bo žal zamujene-ga časa, da bo pobral najdena jajca ali pa bo prenesel mlado divjad na varno, saj bo pri tem naredil veliko in plemenito dejanje, ko bo rešil leglo pred propadom. Mislimo tudi, da ni nihie tako krut, da bi zavestno
in namerno uničil mlado življenje. ki je okras prirode in naša skupna last. Najdena jajca bo zato pobral in jih oddal bližnjemu lovcu ali pa bo gn-ezdo vsaj označil in o tem obvestil lovca.
Veliko mlade divjadi pa reSijo kosci lahko na ta način, da začno ko-siti v sredini travnika ali kakega drugega posevka. Mladejerebičkein fazančki se skupaj s samicami na ta način pomikajo pred kosilnim stro-jem navzven in se rešijo pred ostrim grebenom. Košnja od roba k sredini pa je za mlado divjad največkrat us-odna. Divjad postane žrtev prav v zadnjem košenem pasu.
In kaj lahko storijo pri ohranjeva-nju mlade divjadi drugi občani? Predvsem naj v mesecu juniju ne za-hajajo izven poti in s tem po nepotrcbnem ne vznemirjajo divjadi v času tazmnoievanja. Se zlasti pa morajo imeti v lem času pse na-vezane na vrvice. Marsikaterega psa namreč ne moremo tako strogo vzg-ojiti, da ne bi skočil za divjadjo. Mla-da divjad je lahko v hipu žrtev sicer pametnega in plemenilega psa. Še huje je, če pes zadavi mater in tako mladiči žalostno poginejo. Nič čud-nega ni, če je zakon glede odvezanih in nekontroliranih psov lako strog. Če pes zasleduje ali uničuje divjad, ga lovec lahko ustreli neglede naod-daljenost od lastnika. Pes zapade kruti kazni tudi. če je v lovišču od-daljen 50 metrov od gospodarja ali 200 m od hiše. Res huda kazen: za razmeroma blag prekršek lahko sle-di smrt. Tega pa se morajo zavedati vsi lastniki psov, da ne bo neupra-vičene jeze, naj se ravnajo po zakon-skih določilih.
Če pa izletniki kljub temu, da se držite poti in steza, naletite na mlado divjad ali gnezdo, se takoj od-daljite. Mladi zajčki ali srnice, ki so brez matere, niso zapuščeni. Matere se ne drže pri njih, ampak so v bliži-
ni. Pred človekom pa se neopazno oddaljijo, da ne zbujajo pozornosti. Mladičev zato ne smemo prijemati ali prenašati, da ne zapuščamo na njih daha po človeku. V tem primeru je res nevarno, dajih mati zapusti. Še manj pa je nedopustno, da navi-dezno zapuščene mladiče odnesemo domov.
Prilaščanje divjih živali je tudi kaznivo. Izkazovanje Ijubezni do prisvojene divjadi je le navidezno. Veliko mladičev, ki jih Ijudje odne-sejo domov v dobri veri.dajim bodo pomagali, slej ko prej pogine. Posebno hitro poginejo mladi zaj-čki. Nekaj več uspehov je pri odgoji srnjadi, kar pa nepomeni, da smo ji naredili posebno uslugo. Za divjad je pravi dom le gozd in polje. Udo-mačena divjad je nesposobna za življenje v naravi in največkrat ko-nča kot žrtev potepuških psov.
Mladi, navidezno zapuščeni divja-di, bomo torej izkazali največjo lju-bezen, če jo pustimo v miru in seod nje čimprej oddaljimo. Če pa upra-vičeno menimo, da je mladič osiro-tel, o tem obvestimo kakega lovca. V nobenem primeru pa mladičev ne smemo odnašati domov.
ALOJZ ČERNE