Ida Mlakar
Neli Kodrič Filipic: Punčka in velikan.
Ljubljana: Mladinska knjiga (zbirka Velike slikanice), 2009.
Pisateljica (1964) je {tudirala grafi~no oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in se je po koncu {tudija posvetila pisateljevanju za otroke. Njena bibliografija del za otroke in mladino obsega pet mladinskih romanov (prvenec Lov na zvezde, 1995; TITA@boginja.smole. in. težav.si, 2002; Na drugi strani, 2004; 49:03:39, 2008; Kaj ima ljubezen s tem, 2009) in tri slikani{ke izdaje (Sre~a je, 2008; Pun~ka in velikan, 2009, ter Jasmin in sre~ni cekin, 2009). Za svoj prvenec Lov na zvezde je leta 1995 prejela izredno jubilejno Levstikovo nagrado ob 50-letnici založbe Mladinska knjiga, leta 2005 pa je bila za knjigo Na drugi strani nominirana za ve~ernico leta 2004. Ta roman je bil v {olskem letu 2006/2007 vklju~en v nacionalni projekt spodbujanja bralne kulture "Rastem s knjigo" - izvirno slovensko leposlovno delo vsakemu sedmo{olcu. Leta 2009 je slikanica Pun~ka in velikan prejela dve priznanji: na hrva{kem nate~aju za najbolj{o grafi~no podobo naslovnice v letih 2008 in 2009 ter nagrado kiklop za slikanico leta 2009 na puljskem sejmu, spomladi leta 2010 pa je bila med petimi nominirankami za nagrado izvirna slovenska slikanica.
Podrobnej{i pregled avtori~inega literarnega ustvarjanja razkriva, da je v sredi{~e njenega pripovedni{tva postavljena tematika družinske preteklosti. Ta zaživi v družinskih zgodbah in življenjskih preizku{njah razli~nih generacij, ki se najve~krat zaostrijo ob najstni{kem odra{~anju. Avtorica posku{a tej tematiki slediti po razli~nih poteh in jo z iskreno "ustvarjalno obsedenostjo" izpovedovati na razli~ne na~ine. Ob tem se njeno razmerje do vpra{anja preteklega ~asa izkaže kot posebno in ima zanjo izrazito oseben in ustvarjalno-motivacijski pomen.
Kak{en je pomen družinske preteklosti na sedanjost otrok, se razkrije že v prvencu Lov na zvezde, v katerem se {tirje otroci pod vplivom skrivnostnih dnevni{kih zapiskov babi~ine sestre Doroteje odlo~ijo slediti svojim sanjam. V romanu TITA@boginja.smole.in.težav.si skrivnostna
preteklost Titine mame vpliva na sedanjost njene hčerke Tite. Družinska preteklost je osrednja tema tudi v mladinskem romanu Na drugi strani, v katerem avtorica zanimivo preplete življenjske zgodbe več generacij in pokaže, kako vpliva na sedanjost in prihodnost. Prepričljiv izris časa druge svetovne vojne je povezan s sedanjostjo odraščajočega najstnika Svita, ki v sklepnem delu romana dojame, da je preteklost soudeležena tudi v njegovi sedanjosti. V romanu Kaj ima ljubezen s tem se družinska preteklost prepleta v življenjskih zgodbah treh generacij ženskih likov: babice Mile, njene hčerke Božene in vnukinje Lucije. Še prav posebej pa je izstopajoča tematika družinske preteklosti v slikanici Punčka in velikan, v kateri avtorica problematizira travmatično izkušnjo iz otroštva.
V poplavi vsakoletne slikaniške produkcije je Pun~ka in velikan izstopajoč literarno-likovni izdelek, ki zbuja močan čutni vtis in bralca prevzame s svojo izvirno likovno podobo. Sporočilnost in simbolika ilustracij To-mislava Torjanca ponujata samosvojo likovno interpretacijo.
Zaradi svoje poudarjene likovno-tekstovne simbolike je slikanica naslov-niško odprta in namenjena v prvi vrsti odraslim. Že kratek povzetek vsebine namreč pokaže, da se je avtorica lotila opisa družinske preteklosti na način, ki mlademu bralcu, nagnjenemu k linearnemu dojemanju časa in dobesednemu razumevanju besedila, otežuje doživljanje in razumevanje besedila.
Velikan ima hčerko, punčko, ki je živahna in se rada igra, prav njena razigranost pa ga neznosno moti, saj je ves čas utrujen in si želi miru. Nekega dne se zelo razjezi in vrže v punčko kamenček, ki se spremeni v skalo. Eden njenih drobcev zadene punčko v srce. Od tedaj naprej ta drobec v njenem srcu raste in jo čedalje bolj teži. Čez mnogo let, ko tudi sama postane mama majhnemu fantku, se zgodba ponovi: v jezi hoče skalo zagnati v svojega sinka. Tesnoba, ki prevzame njenega otroka, razkrije tudi njeno bolečo družinsko preteklost. V očeh njenega otroka se namreč odzrcalijo generacije prednikov, ki niso zmogli ali znali predelati svoje bolečine in jo zato ponavljajo in prenašajo na svoje otroke. Boleči uvid lastne sence velikanko vrne v sedanjost, tako odrešena pa lahko spet prevzame svojo polno starševsko vlogo.
Besedilo prinaša tematizacijo travmatične, depresivne, celo razdiralne družinske preteklosti, ki se v obliki spominov in sanj dviga iz velikan-kine podzavesti ter določa njeno sedanjost, pa tudi sedanjost njenega otroka. V tekstu so predstavljeni ponavljajoči se vzorci problematičnih medsebojnih odnosov, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, ter bolj ali manj intenzivno določajo bivanje posameznika, ob čemer tesnoba in malodušje, ki preraščata v bivanjsko krizo, ponujata tudi priložnost za njeno razrešitev.
Avtorica ta mehanizem, ki je znan iz psihologije in se bolj iz družinske psihoterapije, nedvomno zelo dobro razume. O senčni dediščini družinske preteklosti namreč razmišlja v intervjuju Ko se z bolečino zaveš svoje sence, ki je bil objavljen v reviji Otrok in knjiga ob nominaciji njenega romana Na drugi strani za nagrado večernica leta 2004:
"Pomislite, koliko otrok je s palico, klofuto, kaznijo, grožnjo, manipulacijo vzgojenih, da bi bili dobri. Ali ni to civilizacijski absurd? In ali ne delajo tako tudi nam, odraslim? Ter mi seveda to počnemo drugim."
Izrazita simboličnost v Punčki in velikanu zbuja precej asociacij in kar kliče po literarni primerjavi. V pravljici Oscarja Wilda Sebični velikan zaradi svojega egoizma zavrača otroško igro na svojem vrtu, dokler ga hlad, ki ga obdaja, ne pripelje do spoznanja, da je v resnici sam, na robu življenja in zaklenjen sam vase. Simbol velikana kot prispodobe odraslega in otroka, ki odraslega lahko odreši samega sebe z zrcaljenjem njegove resnične eksistence, lahko najdemo tudi v pripovedi Punčka in velikan. Zagotovo pa sporočilnost Wildove pravljice razpira širše horizonte, saj se nanaša na vprašanje človečnosti na različnih pomenskih ravneh. Simbol otroka, ki ga Wilde v svoji pravljici razume kot "odrešitelja" človeške eksistence v posameznem in splošnem, ter simbol sebičnega velikana odpirata problem odsotne človeške ljubezni do presežnega.
Prav tako kot sebični velikan tudi velikanka iz slikanice Punčka in velikan ne najde stika s svojim resničnim in notranjim otrokom. Otrok kot simbol odrešitve igra namreč pri Kodričevi vlogo tistega dela osebnosti, ki omogoča soočenje s tragičnimi vsebinami iz družinske preteklosti. Šele preboj prikritih vsebin in njihovo umeščanje v zavest omogočata preseganje in korekcijo utrjenih vedenjskih vzorcev, ob čemer je tudi eksistencialna tesnoba le v funkciji priložnosti, s katero je mogoče pomiriti pretekle izkušnje, na način kot ga ponuja psihoterapija.
Ob vsem povedanem se nam besedilo Punčke in velikana pokaže kot tekst, katerega namen je opazno razlagalen in zato tudi sporočilno enopla-sten. Načenja problematiko, ki je v slikaniški produkciji sicer nova, a se o njej zainteresirani odrasli bralci, zlasti starši, lahko obširneje in natančnejše razgledajo tudi s pomočjo raznovrstnega psihoterapevtskega gradiva.
Zgodba Punčka in velikan je po svoji strukturi prilika, torej literatura s poučno naravnanostjo. Avtorica nam skuša z njo skoraj kot iz učbenika jasno razložiti, kako se preteklo družinsko nasilje pojavlja in generira v sedanjosti, a tudi, kako ga je mogoče prepoznati in preseči. Tako ostaja besedilo nekako paradoksalno in kljub vsej svoji literarni simboliki sporočilno ozko in splošno, ob tem pa manj navdušujoča in individualizirana literarna stvaritev, kar je avtorici veliko bolje uspelo v nekaterih drugih besedilih.