.NEDEUO Sredi med natni. Med dnevi, ki jih obhaja Cerkev z veliko zunanjo slovesnostjo, je tudi praznik presv. Rešnjega Telesa. Slovesne procesije se vijejo po mest nih ulicah, med travniki in polji zunaj na deželi, glasi se petje in godba, pokajo topiči, siplje se cvetje. Tako nas hoče opozoriti Cerkev ta dan na največji zaklad, ki ga ima naša vera, na največji zaklad, ki ga nosi zemlja, na Kristusa, ki živi pod podobo kruha med nami kot pravi Emanuel — Bog med nami. Je tudi zelo potrebna taka opozoritev. Ali ne veljajo tolikokrat tudi nam besede, ki jih je govoril Janez Krstnik judovskemu ljudstvu: Sredi med vami stoji, katerega vi ne poznate! Da, sredi med nami, v vsaki naši cerkvi živi Kristus, naš Bog, naš Zve ličar, a kolikokrat je, kakor da bi ga mi ne poznali, ne vedeli za njega! Verni oče pobožne Katarine Emerih se je, ko je delal na polju, velikokrat obrnil proti župnijski cerkvi, se je zbral za nekaj t_*enut'kov in je spregovorii hekaj besed počeščenja ter Ijubezni do Kristusa. Kadar je šel učenjak Kontardo Ferzini mimo cer kve, se je odkril s takim veseljem, kakor da bi pozdravljal svojega najbt»ljšega prijatelja in znanca. Kolikokrat je šel kardinal Belarmina, ko je bil še mlad fant, miftio cerkve, je stopil za nekaj trenutkov vanjo, češ, se vendar spodobi, da pozdraviš svojega Boga. Kolikokrat pa gredo naše misli k našemu Bogu v cerkvi? Kolikokrat mi obiskujemo svojega Boga? Ko bi ne bilo stroge zapovedi, da gremo vsaj vsako nedeljo v cerkev, kolikokrat bi nas zanesle naše noge pred tabernakelj, pred Kristusa? KristUs, Bog v naših cerkvah, a kaka je ttaša pobožnost pred njirn? Bog med nami, a kolikokrat ga _ni ne poznamo! Kedar je bil Mofces v dvomih in negotovosti, kaj naj stori, je šel v najsvetejše, pred skrinjo zaveze, nad katero je svetel oblak oznanjal božjo pričujočnost. Ali hodimo tudi mi k Bogu, ki živi med nami, po svet v raznih dvomljivih zadevah in negotovosti? Ali ne bi tam pred tabernakeljem, pod večno lučjo, prišla luč tudi v naše duše? Ali nimamo v cerkvi onega, ki je govoril: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil? — A mi na to tako pozabIjamo, zato pa tako težko in z nevoljo trpimo, in tako omagujemo v težavah življenja. Sredi med nami je Kristus, ki je iz neizmerne ljubezni trpel in umrl za nas. Z vsako sv. mašo nam hoče živo predočiti svojo smrt, hoče, da bi se mi polni ljubezni in hvaležnosti spominjali njegove neizmerne ljubezni, ki nam jo je izkazal, ko je žrtvoval svoje življenje za nas. Kakor enkrat na križu, tako tudi pri živi predočitvi svoje smrti prosi Kristus za nas, posebno za one, ki so pri sv. maši pričujoči. Prosi, da bi nam Bog prizanesel kazni, ki smo jih zaslužili, da bi nam dal milost spreobrnjenja in poboljšanja, da bi rosil na nas milosti za dušo in dobrote za časno življenje. A kolikokrat velja tudi o sv. maši, da je med nami Kristus, a ga mi ne poznamo. Ali smo pri sv. maši z zavestjo, da smo tako blizu onega, ki je umiral za nas? Kje je tolikokrat naša ljubezen in hvaležnost do Kristusa? Kje je naša želja in naše hrepenenje po Kristusovih milostih? Kako je kaj z našo sv. mašo ob delavnikih, če imamo čas in priliko? O življenju častitljivega Baltazarja Alvarec se pripoveduje, da je molil nekoč v globoki pobožnosti pred tabernakljem. Naenkrat je videl, kako se je tabernakelj odprl in je stopil ven na oltar Kristus v podobi malega otroka. Roke njegove so bile polne dragocenih biserov in Ijubeznjivo je gledalo božje Dete Baltazarja. Ta je prosil Kristusa, naj mu pove, kaj pomeni ta prikazen. Odgovoril mu je: Ti biseri so moje milosti. O, da bi ljudje le pri- hajali in jih jemali! — Da, vsako jutro stopa božje Dete nh ilaše oltetrje ž rokami polnimi milosti, a včasih ni nikogar, ki bi mu odvzel te nebeške bisere. Sredi med nami je Kristus in se hoče v sv. obhajilu združevati z našimi dušami, da bi jih vedno bolj očiščeval, krepčal, dvigal, da bi mi iz njega kakor mladike iž vinske trte pili pravo krščansko življenje, življenje čisto po Kristusu, življenje čisto po Bogu. Ko je Kristus svetu dal ta največji čudež svoje ljubezni, ko je samega sebe skril pod podobo kruha, da bi tako postal kruh za življenje sveta, je rekel apostolom: Kako sem hrepenel jesti z vami to velikonočno jagnje! — Tako govori Kristus še tudi sedaj, ko gleda.iz tabernaklja naše duše, ki so tako slabe, tako omadeževane, ko gleda toliko duš, ki jih ljubi z božjo ljubeznijo, a one brez njega propadajo in se izgubljajo, izgubljajo morebiti za vedno. Kolikokrat pri oitarju poje obhajilni zvonček, tolikokrat, je to vabilo Kristusovo: Kako hrepenim jesti z vami, jesti s teboj to velikonočno jagnje! — A kolikokrat zopet velja, da ga ne poznamo, da se ne zavedamo, kaj, koga imamo pri obhajilni mizi. Evangelij nedelje v osmini presv. R. Telesa pripoveduje priliko, kako je gospodar napravil bogato večerjo in jih je veliko povabil. Ko je prišel čas večerje, povabljeni niso hoteli priti. Gospodar je poslal svoje hlapce in jim ukazal, da pripeljejo na večerjo uboge, slepe, hrome, gluhe, ki jih najdejo zunaj na cestah. Hlapci so storili tako, a pravi evangelij: Še je dovolj prostora. — Tako tudi Cerkev v imenu Kri stusovem v zadnjih časih vabi k božji večerji, vabi k večkratnemu sv. obhajilu nas, ki smo ubogi, slepi, hromi, gluhi na svojib dušah, pa še vedno velja: Še je dovolj prostora, dovolj prostora tudi za tebe! Naj bi letošnji praznik presv. Reš. Telesa zbudil v nas živo zavest, koga imamo v sv. hostiji med nami, kaj nam hoče biti. Naj bi nas ta praznik tesno navezal na Kristusa, našega Boga v zakramentu presv. Reš. Telesa. Ne zabimo: naše cerkve s presv. zakramentom, v katerem živi Kristus in se nam daje uživati, so predokno, so začetek nebes. Če teh nebes tukaj na zemlji ne maramo, ali bodemo imeli nebesa po svoji — smrti? Gospodar v evangeliju je rekel: Povem vam pa, da nobeden tistih mož, ki so bili povabljeni, ne bo okusil moje večerje. Kratek življeniepis me- hikanskega predsed- nika Calles-a. Kakor znano, divja v Mehiki divji boj zoper katoliško Cerkev. Za glavnega povzročitelja tega preganjanja moramo smatrati predsednika Calles-a (izgovori: Kalj«s). Nj«goT boj zoper katoliško Cerkev nam bo takoj bolj umljiv, če pogledamo malo v življenje tega moža. Posneti so ti podatki iz neiflškega ffiisijonskega lista »Die kath. Misstonen«. Iz mladosti Callesove _ie vemtf nič gotovega, kakor se tudi ne rridrč dokazati z listinami, da bi bil pravega mehikanskega pokoljenja. Pojavi se Calles naenkrat kot učitelj na ljudski šoli v mestu Guaymas v provinci Sottera. Njegova učiteljska služba je zelo trpela radi njegovega pijančevanja. Bilo je znano1 po vsem mestu, kako je napol pijan rritičif otroke v šoli. Nekaj časa je bil tudi blagajnik nčiteljskega društva. Ker je začelo v blagajni primanjkovati denarja in ker so postajale pritožbe staršev zoper njega vedno hujše, fe bil odpuščen iz učiteljske službe. Calles se je nato udal popolnoma pijančevanju in razuzdanosti, dokler mu ni njegov stric, ki je imel v mestu precej vpliva, priskrbel ¦•— sltižbe mestnega davčnega uradnika. Novi uradnik je stopil čisto na stran tedanjega diktatorja v Mehiki, Diaza, za kateregti je veliko agitiral, pri čemur je uporabljal kot &gitatorično sredstvo vedno poln sod ček žganja. Pri prihodnji reviziji mestne blagajnti, ki }o je upravljal Calles, je manjkalo tisoŠ mark. Tat bi bil moral v ječo, ker je pa Callesov stric manjkajočo svoto vovrrAl, je bil saroo od službe odscavljen. Njegov brat ga je nato sprejel kakor družabnika pri hotelu »Mehika« in mu polagoma prepustil vso up__v<& Calles je kmalu zopet prišel v denarne težkoče, katerih ga je rešil požar, ki je upepelil hoteL Z zavarovalnino 24.000 mark se je preselU v notranjost province Sonora. Njegovi sorodniki so mu prepustili večje posestvo, katero je pa dal takoj v najem, da bi se lažje vfdajal razkošnemu in razuzdanemu življenju. Nato je bil nekaj časa najemnik velikega mlina. Cvetoče podjetje, edini veliki mlin daleč naokoli, je čez malo časa popolnoma propadlo in posestniki so nagnali nezvestega in ne sposobnega osrbnika. Sorodniki so sedaj Callesa čisto zapustili, zato je stopil v službo kot natakar. Z dvema svojima prijateljema je bil strah vse okolice, posebno strah vsakega poštenega dekleta. Ko je bil leta 1911 premagan Dia«, katerega pristaš je bil Calles, je prešel k zmagovalcu Francu Mastero. Ta ga je v plačilo poslal za komisafja v okraj Agua Prieta. Tukaj se je Calles razven uradnika udejstvoval še tudi kot trgovec. Odprl je veliko trgovino, gostilno in še igralnico — kljub temu, da so bile igralnice prepovedane. Njegova podjetja so začela zelo prospevati. Nekega bogatega trgovca so našli umorjenega od neznanega morilca, njegovo blago pa se je kmalu nato znašlo v Callesovi trgovini. Calles je kaznoval tudi pijance, ki so prihajali iz drugih gostiln, z globo 25 mark, tiste, ki so se napili v njegovi gostilni, pa samo z globo 4 mark ali pa sploh nič. S po- glavarjem roparskih tolp Tomažem Boras je ropal na veliko živino sosednjih držav. Ko se je znebil svojega pomočnika, je to obrt nadaljeval na svojo roko. V nadaljnih bojih je bil Calles vjet in so ga že hoteli ustreliti, pa so ga po posredovanju Manuela Huerta pustili pri življenju. Dalje prih.