POLDETU POLENCU V SLOVO
Skofjeločani so nepričakovano izgubili
svojega najpomembnejšega gledališkega
delavca in pevca povojnih let. Te skromne
vrstice ne morejo zaobseči vsega njegovega
raznovrstnega dela, zato naj bodo
le prispevek k ohranitvi spomina
nanj.
Rojen je bil 14. novembra 1912 v Puštalu
pri Škof j i Loki, in ker skromna bajta
ni mogla preživljati dveh študentov,
se je mladoleten zaposlil kot občinski
sluga občine Zminec. Leta 1932 se je zaposlil
v tovarni Sešir kot delavec in tu
delal do septembra 1941. O tem delu svojega
življenja je sam zapisal: »V Seširju
sem prišel prvič v stik z delavskim socialnim
gibanjem. Včlanjen sem bil v
klubu krščanskih socialistov in tu ves čas
sodeloval kot predsednik, odbornik ali
zaupnik. Z nastopom okupacije sem po
nasvetu vodstva in svojih kolegov jeseni
1941 ostal doma, da tako nisem prišel v
280
nacistično kartoteko. Ko so v decembru
1941 odšli prvi borci v narodnoosvobodilno
borbo, sem bil z njimi v stikih; paket
zimske obleke za Kavčičeve je bila
prva zveza s partizani .. . Ker mi zaradi
starosti ni grozila okupatorjeva mobilizacija
in ker som bil na domu sam, sem
po nasvetu zveze (Meta Oblak) več koristil
v ilegali.« Zbiral je denar in zdravila,
razpečeval osvobodilni tisk in od
decembra 1944 do februarja 1945 se je
pri njem zdravila tudi borka Francka
Hribernik. Vsa vojna leta in zadnjih deset
let se je preživljal kot kmet z delom
na skromnem posestvu v Puštalu.
Marca 1946 se je vpisal na Akademijo
za gledališče, radio, film in televizijo v
Ljubljani in junija 1954 diplomiral na
oddelku za igro. Poleg tega je v tem času
študiral solopetje na Srednji glasbeni šoli
v Ljubljani pri Kseniji Kušej in zasebno
pri Juliju Betettu. Ze jeseni leta
1951 je bil sprejet kot redni operni solist
tenorist v opero SNG v Ljubljani in leta
195Ž debutiral v vlogi Pedra v D'Albertovi
operi Nižava. V SNG je pel tudi v
Brittnovi Beraški operi. V Ljubljani je
deloval do 15. maja 1955.
Jeseni 1955 je nastopil službo v Sarajevu,
kjer je do leta 1963 pel kot vodilni
tenorist zelo uspele vloge, med drugimi:
Hermana v Pikovi dami, Eleazara v Židinji,
Lohengrina v istoimenski operi.
Poleg tega je odpel še več vodilnih vlog:
bil je Sokolovič v operi Nikola Subič
Zrinjski, Manrico v Trubadurju. Werther
in Othelo v istoimenskih operah. Don
Jose v Carmen, Radames v Aidi. Nikodem
v Simonidi, Turiddu v Cavaleriji rusticani,
Grigorij v Borisu Gbdunovu. Cavaradosi
v Tosci. Canio v Glumačih in
prvi oklopnik v Čarobni piščali.
Vsa leta — pred vojno in po vojni —
je delal tudi v amaterskih kulturnih društvih.
Pred vojno predvsem kot knjižničar,
po vojni pa kot režiser in igralec.
•>-Vsa leta sem aktivno delal v igralski
oziroma dramski sekciji v Skofji Loki.
Režiral sem preko 20 premier brez nagrade,
delal sem pa sigurno toliko kot profesionalni
režiser v poklicnih gledališčih.
To so bile predstave: Svet brez sovraštva,
Tuje dete. Kralj na Betajnovi,
Visoška kronika itd..« piše sam v svojem
življenjepisu o delu v Skofji Loki. Seznam
del, ki jih je režiral. lahko dopolnimo
še z naslednjimi naslovi: Maughamov
Sveti plamen. Finžgarjeva Naša kri,
Shakespearova Zimska pravljica. Medvedova
Za pravdo in srce, Tavčarjeva V
Zali (lastna dramatizacija) itd.
Polde Polenec
Prireditvam na prostem, predvsem pa
uprizoritvam Tavčarjeve Visoške kronike,
ki jo je na novo dramatiziral, je posvetil
vso svojo ljubezen. Prvič je Visoško
kroniko zrežiral na prostem na dvorišču
Puštalskega gradu leta 1951. nato
1963 na dvorišču Loškega gradu in zadnjič,
ob lOOO-letnici Loke na novem Letnem
gledališču. Z množičnimi uprizoritvami
na prostem je hotel ustvariti tipične
škofjeloške poletne prireditve, ki bi
privabljale številne gledalce od blizu in
daleč, vendar tudi te niso doživele kontinuiranega
razvoja. Ta je bil z njegovo
smrtjo pretrgan. Nova dramatizacija Levstikovega
Martina Krpana je ostala v
predalu nezrežirana. Ločani pa bodo še
dolgo pogrešali Loki tako predanega človeka,
kot je bil Polde Polenec.
Ob njegovem preranem grobu se je
njegov prijatelj in igralec France Goličič
takole poslovil od njega:
Dragi prijatelj Polde!
Se mesec dni ni poteklo od tega, ko si
na loškem gradu sprejemal plaketo, s
katero Te je Občinska skupščina odlikovala
za Tvoj prispevek k uspeli proslavi
tisočletnice naše Loke. Kdo bi bil takrat
mogel slutiti, da si zadnjič podajamo
roke in da se bomo v tako kratkem
281
času poslavljali od Tebe ob Tvojem grobu.
Takrat je sprejem Tvojega odlikovanja
spremljal glasen aplavz. Danes pase
je ta aplavz spremenil v tiho žalost, saj
se zavedamo, da je poslednjič padel zastor.
da je predstava končana in da nobene
reprize ne bo več.
Dragi prijatelj! Ko smo po osvoboditvi
ponovno pričeli oživljati deske loškega
gledališča, si nam bil vzor in steber,
okrog katerega smo se zbirali. Nobena
žrtev Ti ni bila pretežka, da ne bi bil
izpeljal tistega, česar si se lotil in v kar
si. veroval, da je dobro. Bil si v pravem
pomenu besede: idealist. Kdo bi znal našteti
vsa dela, ki si jih režiral, kdo vse
vloge, ki si jih igral? Kdo bi mogel prešteti
vse tiste ure, ki si jih žrtvoval za
uspeh gledališča? Pustimo to kronistom.
Mi, Tvoji sodelavci, vemo, da je vsa teža
posameznih predstav slonela na Tvojih,
za nas širokih plečih.
Ko si odšel na profesionalne odre. smo
te doma pogrešali. Kljub temu pa smo se
iskreno veselili s Teboj Tvojih uspehov,
pa tudi sočustvovali ob razočaranjih, ki
Ti niso bila prizanesena. Bil si samorastnik,
ki ga življenje ni pestovalo. Vendar
nikdar nisi klonil. Zate bi veljale pesnikove
besede: »...streti me moreš, potreti
nikdar, usode sovražne besneči vihar
«.
Zdaj zapuščaš svoje Visočane in svoje
Wulfinge. Ni Ti bilo dano, da bi popeljal
preko odrskih desk svojega Martina
Krpana. Odšel si za svojim prvim Polikarpom
Kalanom in Lukežem. pa tudi
Mihol Svajfštrit Ti bo delal družbo »onkraj
Karonovega broda«. Vsi igralci loškega
gledališča pa, ki smo Te spremljali
v zadnjem dejanju, se Ti zahvaljujemo
za vse, kar si nam dajal in Ti želimo,
da se odpočiješ v tem poslednjem
domu, kjer »nadlog jezero ne bo več v
eno mero butalo s togotnimi valovi ob
njegove stene«. Saj tudi zate kot za vsakterega
velja pesnikova ugotovitev, da
» . . . šele v pokoju tihem hladne hišo. ki
pelje vanjo temna pot pogreba, počije.
smrt mu s čela pot obriše«.
Janko Krek — France Goličič
282