FERDO KLEINMAYR : PRIRODA V BOGOSLUŽJU IN BAJESLOVJU PRVOTNEGA ČLOVEKA IV. Ogenj v bogočastju in bajeslovju. IXULT ognja je tesno spojen s prirodnim £\ kultom. V ognju vidi prvotni človek vse kaj drugega negoli mi. Nam je ogenj čisto navaden kemični proces, prvotni človek pa je videl v tem pojavu zopet ono spreminja* joče in pretvarjajoče se bitje. In zato je ogenj oboževal in ga še danes obožuje. Kakor namreč po njegovih nazorih ogenj lahko izhaja iz kamena, rastline in živali, tako morejo tudi kamen, rastlina in žival izhajati iz ognja. Bolj in bolj se prvotna prirodna vera člo* veštva nagiblje k kultu ognja in luči. Luč, toplota, ogenj so one ustvarjajoče in vse vzdržujoče sile; pojavljajo se v solncu, zve* zdah, zraku, v kamenu, zemlji, vodi, v rastlini in živali. Vsa priroda se pokaže tako prvot* nemu človeku kakor eno samo svetlobno bitje. Od oboževanja teh sil pa do oboževanja svet* lobnih in solnčnih bogov v človeški obliki, stvarnikov in vzdrževateljev vsega, je le še korak. Ko čujemo prve zgodovinske vesti o kul* turi Slovencev, opazimo, da je med njimi že ponehal kult živali in dvolikih bitij, ter da se močno nagibajo h kultu svetlobnih bogov. Se obstoja vera v Čateža, tega polčloveka, polkozla, še se obožujejo Škrati, še obstoja Volkodlak, bog v povsem živalski podobi, in še Povodnji mož. Ali vsa ta bitja so porinjena za stopnjo nižje, klatijo se po samotah, v gozdih, v temi. Vodilno ulogo so pa prevzeli drugačni bogovi, in vsi ti so svetlobna bitja'. Predvsem Svarog ali Perun, povzročitelj svet* lobe in dobrote, ki zopet izhaja iz svetlobe; oni Perun, ki ob nevihti »orje z ognjenim plugom« (dr. J. Gruden). In dalje njegovi svitli sinovi in hčere Daždbog, Kres, Svetovit, Zora in Danica, ki so poosebljeno solnce in zvezde. V tem času Slovenci svoje mrliče tudi zažigajo, t. j. izročajo jih ognju, iz katerega je človek izšel. Tudi umetni ogenj, t. j. od človeka proiz* vajan ogenj, postane predmet verske pobož* nosti. Nam pomenja umetni ogenj začetek človeške kulture. Ko se je človek naučil pro* izvajati ogenj, postalo je njegovo življenje manj bedno. Neodvisen je postal od teme in noči, izborno obrambno orožje je zadobil proti napadom divjih zveri, njegova prehrana se je po novem načinu priprave povsem spre* menila, kar je imelo posreden vpliv na nje* gov telesni in duševni razvoj, in kar je glavno, v družbi z ognjem si je osvojil obsežne pokra* jine, ki so mu dosedaj radi zimskega mraza bile nedostopne. Vse to je čutil in slutil primi* tivni človek. Zato je z božanstvenim sijajem obdal onega, ki je prvi iznašel ogenj (Grki — Prometeja). Zato mu je bil ogenj svet. Ognjišče postane središče najpriprostejše socijalne skupine, t. j. družine. Kdor pristopi ognjišču, postane nedotakljiv, tudi če pripada sovražnemu plemenu. Komur se dovoli pro* štor pri ognjišču, temu je zagotovljeno živ* Ijenje in varstvo. Tudi poganski Slovenci so imeli take »ognjiščanine«. Ognjišče postane toraj sveto. Ko se družina razvije v večjo soci j alno skupino, zasledimo velike ognje v svetem gaju, ali pa v tempeljih, da, celo državna »sveta ognjišča«, kakor ono v Rimu, ki so ga oskrbovale deviške Vestalke. Se danes najdemo med pokristjanjenimi narodi ostanke tega kulta. Prižiganje sveč pred podobami svetnikov, ali ob hudi uri, ali na božičnem drevescu, predvsem pa zažiganje kresov, ki danes gore o sv. Ivanu, a ki so nekdaj goreli v čast solncu in ognju, so taki ostanki prirodnega kulta. Ogenj igra svojo ulogo tudi v primitivnem zdravilstvu. Prvotni človek je pač spoznal v plamenu izborno razkuževalno sredstvo. Zato zdravi z ognjem in dimom, ki odganjata hudobne demone bolezni. In v tem slučaju prvotni človek ni niti tako napačno sodil. Vidi se, da je bil oster in skozinskoz prak* tičen opazovalec prirode. V ognju tičj namreč v istini prirodna zdravilna moč. Zopet vidimo, kako se prirodna vera in prirodna veda tesno družita. Primitivne predstave o svetosti ognja so se od Zoroastra pa do danes najčistejše ohranile med Parzi. Parzi obožujejo še danes nepoosebljen ogenj, toraj ogenj zgolj kot prirodno prikazep. Še danes gori v starem Iranu sveti ogenj, ki ga skrbno negujejo v najsvetejšem tempelju svečeniki slednjih ver* nikov Zaratustre. * * * FERDO KLEINMAYR: PRIRODA V BOGOSLUŽJU IN BAJESLOVJU PRVOTNEGA ČLOVEKA 205 V. Voda v bogočastju in bajeslovju. Moderni prirodoslovci kaj cesto zastopajo teorijo, da se je vse življenje prvotno razvilo v vodi, ter jo skušajo znanstveno dokazati. Ta ideja pa se pojavlja že v bajeslovnem sve= tovnem nazoru pračloveka. Prvotni človek trdno veruje, da je postanek življenja iskati v vodi. Ideja, da je bog, t. j. neko duševno, izven sveta stoječe bitje, ustvaril svet, nastopa mnogo kasneje. Mnogo starejša, prvotnejša in izvirnejša je predstava,* da je izvor vsega voda in neko z vodo tesno združeno kačje bitje. Med vodnimi bajkami zavzema prvo mesto bajka o neki veliki povodnji, o vesoljnem potopu. Najstarejši opis takega potopa naj­ demo v babilonskih klinopisih. Našel ga je geolog Edvard Suess med razvalinami Ninive, ter se mu ceni starost na krog 4000 let. Ta opis je sila podoben poznejši židovski verziji o vesoljnem potopu, le da igra v njem glavno ulogo morje.*) Vse različne potopne bajke se lahko razdele v dva, med seboj strogo ločena tipa. En tip nam kaže potop kot kazen božjo, ki uniči najs starejše človeštvo ter nato potom enega para, ali ene družine ustanovi nov človeški rod. Drugi tip pa ne govori o nikaki kazni, temveč slika le prastanje stvari, pripoveduje o stra« hovitih bojih in o postanku neba in zemlje in vseh bitij, ki nastanejo kot posledica teh bojev iz prvotnega kaosa. Babilonska literatura pozna poleg prve tudi to vrsto potopne bajke, ki jo nazivljamo kozmogonsko, ker je prav* zaprav bajka o stvarjenju sveta. Ta bajka pri* poveduje kako je Marduk (t. j. svetloba, bog svetlobe,) ubil v strahovitem boju Tijamato (t. j. vodo, prakaotično kačo,) jo prerezal ter tako ločil nebno vodovje od zemeljskega vodovja. Ta boj s prakačo (zmajem) je naj* močnejši motiv v bajeslovju najrazličnejših narodov. Vendar ne poznajo vsi narodi potopne bajke. Tako ni znana ne Kitajcem, ne Japon* cem, ne Arabcem, ne Sircem. Čudno je, da je tudi Feničani, najbližji sosedje Židov in Ba* biloncev niso poznali, pač pa stari Grki. Veliko, ulogo pa igra ta bajka pri prirodnih plemenih Amerike, medtem ko je Afrikanci skoro ne poznajo. *) Friedrich Delitzsch: „Babel nnd Bibel". O postanku te daleč razširjene bajke si veda še ni na jasnem. Mnenje je, da gre tu za prirodno katastrofo, ki se je morda res dogodila, ko so človeška plemena imela še skupen sedež (v sedanji Mongoliji), ali pa da gre za več takih med sabo neodvisnih kata* strof, tako da so potem te bajke avtohtone potopne pripovesti. Pretežna večina znanstvenikov pa se nagiba k mnenju, da te bajke nimajo ničesar opraviti z eventualnimi resničnimi povodnjimi. Po* topna bajka je samostojen stvor človeškega duha, je pristen mitus, ppis prvotnega svetov* nega naziranja, je versko*znanstveno umet* 'niška slika. Vendar primitivec ne vidi v nji samo pesnitve, temveč mu je gola in čista resnica. Ako izvzamemo oni tipus potopne bajke, ki govori o potopu kakor o kazni božji, in ki ga srečamo le pri Babiloncih, Židih, Indili in Grkih, ter preiščemo bistvo kozmogonske potopne bajke, vidimo, da je prvotni človek položil vanjo vse, kar nam je hotel povedati o življenju in smrti, o smislu in namenu člo* veškega življenja, o svojih verskih in moral* nih čuvstvih, o svoji prirodni vedi. In primitivni človek misli takole: Stvari lahko izhajajo iz ognja, iz zraka, iz zemlje, iz kamena, iz rastline in iz živali; ali v prvi vrsti so izšle stvari iz vode, ker v vodi je živ* Ijenje, ker je voda sama živo življenje, nosi* telj življenja in zato tudi nositelj smrti in smrt. Bajka o potopu je bajka o življenju in smrti. •Kozmogonija prirodnih plemen seveda ni pravi nauk o stvarjenju, temveč le nauk o pretvarjanju. Prirodna plemena ne poznajo neskončno popolnega boga, ki biva že od začetka ter ustvarja svet iz nič, temveč v začetku biva nekaj kačje nebeškega, neko povsepi nepopolno vodno, kaotično bitje, ki se med strašnimi boji pretvarja, spopol* njuje in slednjič pretvori v človeka. Pravljica o stvarjenju je pravzaprav pravljica o veli* kanskem procesu pretvorbe. Današnja veda skuša rešiti problem o pra* ploditvi. Tega vprašanja prvotni človek ni poznal. Njemu je bila vsa priroda živa, vsa priroda oduševljena, in iz te žive, oduševljene, pretvarjajoče se prirode si je zbiral svoje bogove.