r&i Glasilo Zveze sindikatov Slovenije N* aff ki1 # pl^ •,V oi ^ 'P' pri’ ,vf lOi1 3^1 VOf , Ki ; p i# n '* e 4 df r Vf pili pij inif‘ id3! bo>' „iP i ^ P \ ® sd"] ani’ K«' Jat; ji A aki čaj1 dad' d| dni ne' iaš« dj«' . nt H $ Glavni urednik Franček Kavčič Odgovorni urednik Marjan Horvat O podaljšanju delovne dobe Informacije, da je pričakovati predloge sprememb in dopolnitev zveznega zakona o temeljnih pravicah iz Pokojninsko-invalidskega zavarovanja, so med delavci sprožile vrsto razprav in zahtev, da se predsedstvo Zveze sindikatov Slovenije odločno postavi proti Predlaganim pobudam, zlasti podaljšanju starostne rneje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Predsedstvo Zveze sindikatov Slovenije na podžgi objavljene informacije, nekaterih razprav v organizacijah Zveze sindikatov Slovenije in pisnih zahtev delavcev sprejema naslednja stališča • Informacija o pobudah za podaljšanje starostne naeje za pridobitev pravice za starostno pokojnino je upravičeno povzročila ogorčenje delavcev v ozdih. Zato predsedstvo ZSS obsoja takšen način in ravnanje Pristojnih organov ter terja ugotavljanje njihove odgovornosti saj je to v mnogih kolektivih povzročilo izražanje nezadovoljstva delavcev in tudi grožnje s stavko. • Nedopusten je takšen način vznemirjanja delav-cev, nedopustna pa je tudi praksa, da organi in organi-racije ZS ne sodelujejo pri snovanju tez za spremembe zveznega zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. • Predsedstvo Zveze sindikatov Slovenije ima informacijo, daje delovno zasnovo tez o spremembah zveznega zakona pripravila strokovna skupina Zveznega komiteja za delo in socialno politiko, vendar ni bil sprejet še nikakršen dogovor za začetek javne razprave. • Predsedstvo Zveze sindikatov Slovenije se obvezuje, da bo v Skupščini SFRJ zahtevalo in tudi zagotovilo, da bo o predlogih sprememb omenjenega zakona pripravilo najširšo in celovito razpravo ter da bo zavrnilo vsakršen poizkus skrajšanih postopkov sprejemanja sprememb zakona. Naredilo bo vse, da bodo vsi morebitni predlogi sprememb in dopolnitev sprejeti v interesu delavcev. V gospodarski in družbenopolitični krizi so prišle na plan tudi številne kritike naše družbene ureditve in njenih ključnih oziroma stranskih sestavin. Tako kot se postavljajo vprašanja o zvezi komunistov, katere vodilna vloga je odvisna od tega, ali bo uspela na demokratični osnovi organizirati proces izhoda iz krize, tako za sindikat pogosto ugotavljajo, da je ujetnik sistema oziroma podaljšana roka organov oblasti in močnejših političnih dejavnikov ter da bi se moral spremeniti v delavsko organizacijo. Tudi zato je v sindikatih (zlasti v Sloveniji) nastala vrsta pobud, katerih smisel je večja politična in delovna samostojnost množične delavske organizacije. Zaradi večinskega prepričanja, da pri nas nove ustavne in zakonske norme spreminjajo tudi življenje (gospodarjenje in tudi samoupravljanje) in imamo zato najbolj obsežno ustavo, v katero smo zapisali cilje našega socialističnega samoupravnega družbenega razvoja, je tudi v javni razpravi o spremembah ustave kar preveč razmišljanj, daje preboj sindikata iz krize odvisen od sprememb in dopolnitev ustave. Sindikalno politiko in akcije krojijo danes sindikalni forumi, v njih poklicni funkcionarji, pomagajo pa jim tudi strokovnopolitične službe, ki so bolj politične kot pa strokovne. V politični sistem so torej vpeti ali ujeti sindikalni kadri. Kritiki do- Ljubljana, 15. aprila 1988 številka 15, letnik 47, cena 400 dinarjev Beg iz ujetništva kazujejo to ujetost z ugotovitvijo, da se sindikalni organi opredeljujejo in bojujejo za splošne in skupne družbene cilje in da v njih ni prostora za konkretne delavske probleme in zahteve članstva. Pravijo, da sindikat stoji ob strani ali celo podpira vse vrste oblastnikov, namesto da bi se bojeval za samoupravne, ekonomske in socialne pravice delavcev. Svet Zveze sindikatov Jugoslavije in njegovi organi ter telesa kar pogosto, v skladu s splošnimi družbenimi cilji, ugotavljajo (določajo), kakšni so enotni interesi delavskega razreda Jugoslavije in kako naj bi prišli v življenje. Pri tem se nihče ne vpraša, ali danes še velja marksistična teorija delavskega razreda, ki je nastala v analizi razredno razcepljene družbe sredi prejšnjega stoletja. Nihče ne upošteva, da imamo delavce v združenem delu, ki so v položaju mezdnih delavcev, ozaveščene in prave samouprav-Ijalce, inteligenco pa tudi upravljala ko in oblastno elito. Ta izredno slojevit in različen »delavski razred« dela in živi v različnem življenjskem, delovnem in kulturnem okolju. Del delavstva se spogleduje z razvito družbo na prehodu v 21. stoletje, so pa tudi še okolja v katerih ljudje živijo v fevdalnih odnosih. Zvezni sindikalni forumi pa kljub takim razmeram in tudi nasprotnim mnenjem iz posameznih okolij vseeno podpirajo v imenu enotnih interesov delavskega razreda, poenotenje izobraževanja, enotnost gospodarjenja železničarjev, poštarjev... V zadnjih dveh letih nas zaradi krize, dolgov in izgub zvezna vlada že skoraj vsak dan preseneča z zakoni, ukrepi, uredbami, ki ne glede na glavne socialne cilje povzročajo zmanjševanje in postopno odpravljanje samoupravljanja. Pričakovali bi vsaj enotnost v protestih, s katerimi bi zvezni sindikati pokazali hrbet vsem takšnim ukrepom, ki nimajo in ne morejo dobiti delavske podpore. Javnost pa redkokdaj izve za takšne proteste in tudi sami sindikalci ne verjamejo več, da lahko preprečijo katerega izmed ukrepov, kije vprašljiv za delavce, zato se pogosto pritožujejo, da drugi organi (zlasti izvršni sveti) nimajo ustreznega odnosa do njihovih predlogov in pobud. Nekateri menijo, da nastaja takšen odnos do sindikata predvsem zato, ker ta nima formalnih možnosti nastopiti v zvezni skupščini in dajati soglasij k zakonom in ukrepom. Številnejši so tisti, ki mislijo, da je tako zaradi (ne)bojevitosti sindikalcev in tudi pomanjkanja pravega orožja za boj. Sindikalni forum, ki bi stališče gradil iz hotenj delavcev, ne bi mogel ostati praznih rok tudi zato ne, ker bi lahko računal na množično podporo in akcijo članstva. Odločeni smo za ponovno odločno uveljavitev samoupravljanja, v katerem morajo seveda delavci dobiti odločilno besedo. Pri tem jim seveda ne more pomagati sindikat, ki je ujetnik sistema oziroma sopotnik oblastnih organov, temveč le samostojen sindikat, ki mora imeti proste roke, ko gre za pravice delavcev. Predlogi za konferenco samouprav-Ijalcev Jugoslavije, zbor združenega dela zvezne skupščine pa se bodo, če bodo sprejeti, lahko izrodili v nove možnosti za odločanje tistih, ki že sedaj odločajo v imenu delavcev, seveda, če ne bo sindikat temeljito spremenil izhodišča za svoje delo in s tem popeljal organizacijo s slepega tira na glavnega. Ta skok iz ujetništva etatističnega sistema je torej mogoč že danes in zanj ni treba čakati na ustavne spremembe. Franček Kavčič Povzetek tez za konferenco ZKS, ki bo 22. in 23. aprila ZA SOCIALIZEM PO MERI LJUDI Članarina je znak (ne)pripadnosti organizaciji VRTIČKARSTVO V SINDIKATU NE PELJE IZ KRIZE Skupina delavcev iz Iskrine tovarne v Semiču išče pravico NAJPREJ PO ZDRAVJU, NATO PO ŽEPU V tej številki: Sindikalni poročevalec št. 2 t Navodila za včlanjevanje v zvezo sindikatov • 0 izrekanju ukrepov članom sindikata • Pomoč iz sredstev sindikalne članarine Smo res parazitska republika Ni dolgo od tega, kar sem bral, kaj o naših razmerah piše Frankfurter Allgemeine Zeitung. Med drugim tudi to, da je Slovenija nezadovoljna s politiko zvezne vlade, da neuspešno zagovarja učinkovite gospodarske reforme, da jo država bolj obremenjuje kot podpira... Da Slovenija ni zadovoljna, lahko preberem tudi v NIN. Le da v tem listu akademik Kosta Mihailovič stvar obrne na glavo. Nikakor se ne strinja, da našo republiko država bolj obremenjuje kot kaj drugega. Sklicuje se na »številne analize dolgoročnega in kratkoročnega razvoja in vse pomembnejše kazalce«. Po tem razvoj Slovenije ni bil le uspešen ampak najuspešnejši v Jugoslaviji. Dosegla je polno zaposlenost, uspešno zaključila industrializacijo, imela krasne bruto naložbe na prebivalca ... Nekaj malega večja produktivnost družbenega kapitala in delovna storilnost sta le drugotnega pomena. Osebni dohodki so komaj kaj ali pa sploh nič odvisni od dosežkov proizvodnje, ampak so odvisni le od gibanja cen. Ne rezultati, cene so tiste, zaradi katerih Slovenija še najmanj občuti posledice krize. »Zato je dejansko zadnja, ki bi smela govoriti o zaostajanju ali izkorišča-nosti.« Tudi kar damo v fond za nerazvite, se nam povrne z ugodnejšimi razmerami za menjavo. Torej, že leta in leta benti-mo čez ukrepe ekonomske politike in se, bedaki, ne zavedamo, da imamo prav zaradi njih tako ugoden položaj. Zraven smo še toliko bolj slepi ali nori, da se (vsaj najpomembnejši del gospodarstva) zaletavamo z zahtevami po realnem vrednotenju dejavnikov dela in proizvodnje, težimo z nekakšnim vplivom svetovne produktivnosti, učinovitosti, konkurence, trga... Mislil sem, da napredni gospodarstveniki, borbeni ekonomisti in končno pametno usmerjeni politiki, želijo pravzaprav dobro tako slovenskemu kot jugoslovanskemu gospodarstvu in s tem družbi nasploh. Zdaj naj bi v to dobronamernost torej podvomil. Le zakaj brcati proti ustavnim spremembam, ukrepom Mikuli-čevega možganskega trusta, ko pa si s tem kopljemo jamo? Saj nam je pravzaprav šlo kot po maslu. Malce smo dvignili cene, si popravili plače in že smo živeli kot polhi ob žiru. Dvome je treba razpršiti. Ne s poenostavljenim komentarjem dandanašnjih časov, češ, kaj se pa ti tako bojijo, da se Slovenija ne bi odcepila, ko jih pa pravzaprav izkorišča?! Parazita se ja vsak rad otrese. Tudi debate na akademski ravni Vidmar, Mihailovič in kar je še tega, računov ne bodo razčistile. Ker smo država z delavskim razredom na oblasti in ker je grdo slišati, da delavec izkorišča delavca, bi moral sindikat zaposliti svoje raziskovalne moči. Potem bi jasno povedal, kateri del delavskega razreda izkorišča drugega oziroma, kdo izkorišča vse skupaj, sili v vse večjo bedo in potem normalno tudi takele žehte. Ciril Brajer Domus Slovenica BOUTIOUE SLOVENSKE PAMETI Te dni so v strogem mestnem središču na Dunaju odprli slovenski gospodarski in kulturni center Domus Slovenica, ki ngj ne bi bil samo dom gospodarstva in kulture SR Slovenije, temveč zbirališče vseh Slovencev. Če sklepamo po besedah namestnika generalnega sekretaija avstrijske gospodarske zbornice dr. Herberta Reigeija, ki je spregovoril nekaj priložnostnih besed ob otvoritvi doma, potem je ta poteza »fascinirala« celo same Dunajčane. Kaj to pomeni? Predvsem to, da so avtoiji zamisli o ustanovitvi gospodarskega in kulturnega centra zadeh v polno, ko so se realizacije takšne zamisli lotih prav na Dunaju, ki slovi kot eden glavnih kulturnogospo-darskih središč Evrope. Ustanovitelji centra (Gospodarska zbornica Slovenije, društvo za pospeševanje sodobne slovenske umetnosti in kulture Virtuti es Musis, Mladinska knjiga-Koprodukcija in Razvojni center Celje) so si njegovo delovanje zamislili kot stalno razstavljanje naj novejših (predvsem pa vrhunskih) dosežkov slovenske kulture in gospodarstva. To potijuje že prva razstava izbranih del petnajstih slovenskih grafikov, sedemnajstih uspešnih slovenskih delovnih organizacij pod skupnim naslovom »Slovenska pomlad na Dunaju«, v okviru katere niso pozabih pripraviti niti informativnega dne o možnostih za jugoslovansko-avstrijsko gospodarsko sodelovanje. Upravičeno torej lahko pričakujemo, da v centru Domus Slovenica ne bodo samo razstavljali, temveč tudi sklepah poslovne pogodbe, kar je bilo moč razbrati tudi iz besed predsednika Gospodarske zbornice Slovenije Marka Bulca. Velja dodati, da si vstopnico za ta butični slovenski gospodarski in kulturni center na Dunaju lahko pridobi vsakdo (mislimo na vso Jugoslavijo), toda samo pod pogojem, da bo res lahko ponudil vrhunsko kakovost svojega kulturnega in gospodarskega izdelka. Tone, kubiki in metri se torej tu očitno ne bodo razstavljali niti prodajah, kar je nov poskus za tolikanj potreben zasuk sovenskega in jugoslovanskega gospodarstva. Če bo dom zaživel tako, kot so si zamishli njegovi snovalci, ga lahko že zdaj jemljemo kot nov vehk korak k zbhžanju s Srednjo Evropo, kamor slovenska kultura in gospodarstvo že od nekdaj spadata. jvo Kuljaj smernice nič kaj obetavne, saj napovedujejo nadaljnji količinski razvoj, ki smo mu bih priča doz-daj in ki je pahnil Slovenijo na rob ekološke katastrofe. To dokazujejo, recimo, podatki o tem, da bo prišlo do leta 1955 do triodstotne rasti kohčine odpadnih voda, da se bodo za dva do tri odstotke povečale emisije strupenih snovi, da se bo poraba energije povečala za dva do tri odstotke, sama proizvodnja pa bo doživljala triodstotno količinsko rast. Najbolj nas skrbi, da niso zagotovljene materialne bilance, da bi vse napisane spremembe pri smotrni uporabi energije in varstvu okolja ta-udi v praksi uresničih. Skratka, tudi ta nova strategija ne zagotavlja bistvenega izboljšanja okolja. To pa bi lahko tudi pomenilo, da bo tehnološka prenova v bistvu še lep čas zgolj črka na papirju. S tem v zvezi pa se postavlja tudi glavno vprašanje: na podlagi katerih podatkov so v zavodu za družbeno planiranje načrtovah 2,5-odstotno rast družbenega proizvoda na leto, ko pa smo predlani zmogh komajda 0,2-odstotno in lani enoodstotno? Ah so morda tohkšno rast napovedali zato, da bi imeli vsi porabniki odprta vrata za svoje požrešne načrte? Očitno so se odločih za tisto, kar je največ mogoče, vendar pa bi morali - kot opozarja dr. Peter Novak - načrtovati realno rast oziroma določiti spodnjo, srednjo in zgornjo mejo rasti družbenega proizvoda. V vseh razvojnih načrtih pa je eno izmed osrednjih vprašanj energetika. V elektrogospodarstvu Slovenije so izdelah analizo dolgoročnih možnosti svojega sistema. Nimamo pa še analize z narodnogospodarskega vidika, ki bi upoštevala celovito energetsko oskrbo repubhke. To je temeljni pogoj za energetsko pohtiko in s tem tudi za določanje potreb po gradnji novih energetskih objektov. V skladu z evropsko konvencijo naj bi do leta 1993 zmanjšali onesnaževanje ozračja z žveplovim dioksidom za tretjino, republiški sanitarni inšpektorat pa zahteva celo 90-odstotno čiščenje dimnih phnov. Ker pa so postopki čiščenja izredno dragi, je elektrogospodarstvo izbralo najcenejšo pot, ki pa zaradi trdnih odpadnih snovi - to je sadre - odpira novo ekološko zagato. Predelava žveplovega dvokisa v kishno in žveplo bi bila resda veh-ko dražja, vendar pa s takšnim čiščenjem ne bi dodatno obremenili slovenskega prostora. Vrhu tega seje takšno čiščenje uveljavilo tudi v razvitih državah. Ob vsem tem pa se je očitno pokazalo, da ekološka vprašanja obravnavamo preveč enostransko oziroma da se lotevamo le ene plati medalje, ne znamo pa poiskati takšnih rešitev, ki bi bile vsestransko in celovito sprejemljive za vso Slovenijo. Bistvenih ekoloških vprašanj se prejkone še vedno ne lotevamo dovolj preudarno — izgovarjajoč se Popravni izpit iz razvoja V naši republiki opravljamo zdaj nekakšen popravni izpit iz našega prihodnjega razvoja: lotevamo se spreminjanja in dopolnjevanja razvojnih načrtov, kar je bil tudi eden izmed poglavitnih sklepov ekološke konference lansko pomlad. Toda, ali ti dopolnjeni razvojni načrti tudi dejansko pomenijo drugačno razvojno strategijo oziroma prinašajo tiste prepotrebne spremembe, o katerih se sicer tohko govori? Že v sami analizi dopolnjenega dolgoročnega načrta do leta 2000 je rečeno, da bi se s predvideno rastjo proizvodnje do leta 1995 povečale škodljive emisije za približno 25 odstotkov. Nasploh niso na to, daje kriza prehuda in da ni denarja. A takšno izgovarjanje danes ne zaleže več. Ravno zaradi krize bi morali poiskati celovite rešitve in zagotoviti denar zanje - da nas ne bo sram pred prihodnjimi rodovi. Skratka, na popravnem izpitu ni samo naš razvoj, na popravnem izpitu je tudi prihodnost nas in naših zanamcev. In zato se je vredno potruditi. Marija Frančeškin Opravičilo V prejšnji številki Delavske enotnosti, v kateri smo pisah o Dinosu, je bil po pomoti objavljen delovni motiv iz delovne organizacije Surovina. Za neljub spodrsljaj se opravičujemo? Uredništvo Polagoma iz brezna Minuli teden so imeli zbor delavcev v Litostroj^’ na katerem je generalni direktor Jože Šlander se2 nanil zaposlene z uresničevanjem ukrepov, ki s° jih začrtali v tako imenovanem predsanacijske111 načrtu. Najprej velja poudariti, da so delavci spr6' jeli svojega direktorja z aplavzom in ga poten' poslušali debelo uro. Šlander jim je natresel kop1 li 3 I I. žvej co podatkov, iz katerih je moč sklepati, da je na)' bolj kritično obdobje (vsaj v finančnem pogleda že mimo. Vodstvo tovarne je namreč od decemU' skega štrajka pa do zdaj vložilo nemalo naporov23 . ^ sanacijo izredno kritičnega stanja (blokirani žir? vijj, računi, denarja ni bilo niti za nabavo repromaten ^ alov niti za plače delavcev) in pri tem v danit1 razmerah v mnogočem uspelo. Zdaj so že deblok)' rani (razen enega) žiro računi vseh tozdov, narofl-imajo dovolj za vse leto (redkost v strojni industf1-ji), proizvodnja poteka malenkostno pod začrta nim planom. Vse to so uspehi, ki so jih v Litostroju doseg*1 v tako imenovani 1. fazi sanacije, ki praktični pomeni boj za preživetje, kar pa je še daleč o<> toč) Ja. < V Z£ v bi gibe Pre( Pha Prai prave sanacije. Da bi se prebili do te točke, bod° fje l *- 0o morali v Titovih zavodih še marsikaj postoriti. J0' “° > že Šlander je omenjal predvsem reorganizacijo P°' sPo djetja, pomlajevanje kadrov, investicije v težk0 ^al strojegradnjo... Šele to bi jim omogočilo, da P1 PpU: lahko oklestili obstoječe (ne)rentabilne progrank in se lotih uvajanja novih, kar pa po Šlandrovi*1 besedah že sodi v dolgoročno sanacijo. Za Šlandrom so spregovorih še predsednik LitO' stroj skega sindikata Vasja Kreft, predsednik d«' lavskega sveta Jože Novak in France Tomšič, svoj' čas vodja stavkovnega odbora. Tomšič je opozoril, da sanacija Litostroja v np' benem primeru ne more biti zgolj stvar njegovi*1 delavcev, temveč je le-ta v mnogočem odvisna o*> gospodarske politike. Ker je na dlani, da se dohO' dek, o katerem delavci samoupravno odločajo, ne' nehno zmanjšuje, je Tomšič zahteval večji vpij' pri vodenju gospodarske politike tudi delavcev k Litostroja. To pa bi po njegovem mnenju lahko dosegli le, če se sindikat loči od partije. Zbor delavcev je potem sklenil Jože Šlande1 z besedami, ki vse preveč spominjajo na klišejsko in preživelo pohtično delovanje. Šlander je np' mreč dejal: »Delovnega zbora ne bi smeli izkoriS' čati za pohtično tribuno in ne dovoliti manjšin*’ čeprav je glasna, da terorizira večino!« Ker je Ton*; šič poleg tega, kar smo že zapisali, kritiziral tud1 Šlandrov sanacijski program, češ daje klišejski i*1 da mu manjkajo novi proizvodni in razvojni pr°! grami, ki bi morah biti že zdaj usmeijeni v izvoz, n* docela jasno, ah je litostrojski direktor reagiral na slednje ali na Tomšičeve politične misli. Kako* koh že bilo, njegova replika se nam v obdobju naraščajočega pluralizma in demokratizacije zdi rahlo netaktna če ne že anahronistična. Tembolj ker po svoje oporeka Tomšiču in njemu podobnin1 pravzaprav legitimno pravico nadzorovanja direk; torja pri njegovem izvajanju začrtane politike. Al1 obrnjeno drugače: se litostrojski direktor za svoje delo čuti odgovornega delavcem v tovarni ali pok' tični strukturi, ki ga je vanjo poslala. V razmera*1 tržno blagovne proizvodnje o tem ne more bik nobenega dvoma, kar hkrati pomeni, da bi vsaka tovarna morala imeti ne samo enega, temveč ve*1 Tomšičev. Na to se bo pač treba navaditi. Posebej’ če je litostrojski direktor resno mislil (in nobenega razloga ne vidim, da ne bi), ko je dejal, da je usod3 Litostroja odvisna predvsem od njegovih de; lavcev. Ivo Kulj^ sila; zivl Pra’ dru °vr, Pral hev hoč 2a Ush Ijen 'ii, celc kos , P kOl] dru loti: kiei klal Sati Ž Pos Kc R Stališča časopisnega sveta Delavske enotnosti Časopisni svet Delavske enotnosti je na seji, 4. apd' k sPc kjil da ko Ust cio »n* ih] res koi bil kin let( la letos, v prostorih uredništva razpravljal o uvelja';' sebinske zasnove časnika Delavska enotnost Ijanju vsebinske____________________________ Ugotovil je, da je dosedanje delo uredništva skladu0 s programsko zasnovo časnika ter vključeno v priz3' devanja Zveze sindikatov Slovenije za premagovanj6 težav naše družbe in združenih delavcev. Časopisni svet je ocenil, da so razprava na seji rep11' bhškega sveta ZSS o nekaterih vprašanjih uveljavlja; nja uredniške zasnove Delavske enotnosti in sprejet sklepi ter usmeritve dobra podlaga za še bolj anga®' rano delo uredništva, ki mora biti hrabro pri odp*ra' nju družbenih problemov in dati poudarek predvse*11 tistim razmišljanjem v naši družbi in v zvezi sindik3' tov, ki omogočajo izhod iz gospodarske in družben6 krize ter oblikovanja zveze sindikatov zahtevam raZ' mer in časa. Pri tem pa je bila podana pripomba v razmislek uredništvu o naslovih in načinu pisanj3 rubrik Zlobna lupa in od Vardarja pa do Triglava. Časopisni svet Delavske enotnosti je skladn0 s sprejetim sklepom na seji repubhškega sveta ZS& ocenil tudi pisanje Delavske enotnosti o gospodar)e' nju s sredstvi za posodobitev celjske bolnišnice. Čla*1' ki o »izhlapelih milijardah, namesto opremljenih anj' bulant« so v celjski regiji, kjer so delavci zbirali sreO' stva za bolnišnico tudi z delom ob prostih sobota*1’ razburkah javno mnenje, sočasno pa hitrejše razčiše®: vanje nekaterih nejasnih vprašanj pri modermzacU celjske bolnice. Časopisni svet meni, da Delavsk enotnost ni nekorektno poročala javnosti o spornj3 zadevah, vendar je razumljiva prizadetost zlasti kalnih delavcev v teh razpravah o gospodarjenj. z enodnevnim zaslužkom delavcev, ki so ga namen111 mii k s dej del de; do; ho, Poj Pri boi žth Poi ih Po: Pr( Va sp< hit hjc dr; Po da air od za modernizacijo. • Časopisni svet meni, da je Delavska enotnost v P31 meru »celjske bolnišnice« s svojimi članki prispe’*'3*., k čistejšim odnosom tudi ob snovanju podobnih akc*! drugod ter k spoznanju, da morajo delavci in delovn. ljudje biti sproti seznanjeni s potekom gradenj in tu porabo denarja. I hie PO’ lar lor ce, ha: ih \ v SREDIŠČU POZORNOSTI Ljubljana, 15. aprila 1988 Delavska enotnost 3 Povzetek tez za konferenco ZKS, ki bo 22. in 23. aprila za socializem PO MERI UUDI ' i* tl' *>renova naše družbe in iro tje2e komunistov je zgodo-»ri- 1?ska nujnost. nili t v^.eza komunistov je na ilci- ; cki zgodovinskega razpot-iti Jv' Od tod vodita dve poti: tri' v ^Sodovinsko preživelo ali rta' “jstveno drugačno - bolj ® bcno in dejavno zvezo na-1$ jedilih ljudi. V zvezo, ki Z13- jasen program za od-°c J: ovijanje globalne družbe-)da e krize in izdelano ponud-Jo' o za demokratično skupno 'Pko bolj svobodne so- h j ^stične samoupravne 1 c z vsemi družbenimi ki so za tak razvoj ^^njsko zainteresirane, to- tl ^0I1gresni kažipot je gle-He- r>e ^eSa nedvoumen. Toda TaY? Pot ideje, ki hoče biti htzbeno vodilna, vselej n0. . Vrednoti šele družbena vik a *CSa- Sedanjo vse bolj od LeYZ(iržno družbeno prakso ho- 2°cemo spreminjati, ker gre u* a perspektive in bolj jliv' j.^varjalno in svobodno živ- \J \1 e mladine, delovnih Iju-jlco slovenskega naroda in e‘Qtne jugoslovanske skup-der ^sti. sk0 • drenova družbe in zveze na- ri0lPunistov ne pomeni nič rlS' , rUgega kot to, da se zares ini’ tirno tistih družbenih spre-jrY eiPb, ki bodo zagotavljale U splošno in investicijsko j-arabo naj bi potemtakem Prilagodili stvarnemu do-°dku gospodarstva, torej jo Planj šali. Hkrati naj bi na Podlagi zakonov o sanaciji P likvidaciji podjetij posto-Porna zapirali nerentabilno Proizvodnjo, ustanavljali no-a Pianjša podjetja in vse go-Podarstvo prisilili k realne- Povečevanju premože-la, kot to počno v razvitih rzavah. Analiza lanskega Poslovanja podjetij pa kaže, a teh ciljev nismo dosegli, ^Pak smo se od njih še bolj Ovajanje delavcev Kot je splošno znano, je nrfj-°.za uspeh poslovanja lan . b duhodek, to je bi-loin'3 uspeha. Delavci pravi-Cpa sploh ne poznajo bilan-n ’ aH pa nimajo dovolj fi-in L.ne^a’ knjigovodskega ekonomskega znanja, da bi si jo znali razločiti. Številna podjetja so se na primer lani znašla v položaju, ko je bla pasiva večja od aktive, ali z drugimi besedami, ko so bili dolgovi večji od celotne aktive, pa so delavci kljub temu prejemali normalne osebne dohodke. Morda bi marsikdo od njih vzrojil nad takšnim poslovanjem, pa tega ni storil, ker so mu vodstveni delavci zamolčali, da se premoženje podjetja preliva v delitev dohodka, ki naj bi ga šele ustvarili. Kot ugotavljajo številni kritiki zadnjih sprememb obračunskega zakona, so v podjetjih revalorizirali, to je knjigovodsko nanovo višje ovrednotili osnovna sredstva in zaloge, s tako napihnjenim dohodkom pa so lahko poravnali vse materialne in druge stroške ter izplačali osebne dohodke. Pravi račun za takšno početje pa bo slej ko prej prišel, če podjetja ne bodo letos ustvarila dovolj velikega dohodka. V tem primeru se bo pokazalo, da revalorizacija premoženja podjetij nima realnega kritja in v marsikaterem kolektivu bodo zaposleni bili plat zvona zaradi neizogibnega zniževanja realnih osebnih dohodkov! Postavlja se vprašanje, kaj je bistvo zadnjih sprememb novega obračunskega zakona. Morda ga je mogoče razložiti z rezultati poslovanja gospodarstva v družbenem sektoiju, za katere je bilo v lanskih prvih devetih mesecih značilno, da so se izgube povečale na 2.212 milijard dinarjev in tako za 601 milijardo dinarjev presegle vse dobičke. Pokazalo se je namreč, da zgolj z revalorizacijo povečana amortizacija osnovnih sredstev ne more nadomestiti padca donosnosti. Zato je bilo podjetjem s spremenjenim obračunskim zakonom dovoljeno, da so »uspeh« poslovanja umetno povečala, tako da so knjigovodsko povečala vrednost zalog ali osnovnih sredstev, tako da tečajne razlike in obresti niso kvaril-le poslovne bilance. Kaj kmalu se bo seveda pokazalo, da podjetja napihnjene vrednosti zalog ne bodo mogla pokriti s prodajnimi cenami kot tudi ne z večjo amortizacijo, zato se bodo pojavile izgube. Slabi gospodarji na boljšem V tako prikazanem poslovanju pa prihaja do izraza še ena jugoslovanska značilnost: podjetja s čim manj lastnimi sredstvi in čimveč-jo zadolženostjo, torej dolžniki, zaradi realno negativnih obresti povečujejo lastno premoženje in dosegajo »boljše« rezultate poslovanja kot podjetja z malo posojili in veliko lastne akumulacije! Jugoslovansko poslovanje tako spominja na alkimijo, ki je poskušala manj vredne kovine spreminjati v zlato. Tista podjetja, ki imajo pri nas izgube, bi v razvitih državah morda poslovala s pozitivno ničlo, podjetja z lastno akumulacijo pa bi imela izgubo. Podjetja torej v bilancah uspeha, ki jih dobijo člani delavskega sveta na vpogled kot podlago za dvig rok in sprejem poslovnega poročila, namesto objektivnega rezultata poslovanja ponujajo v sprejem želeni rezultat, dejanske izgube pa so knjigovodsko zmanjšane ali povsem skrite. Kot je pred kratkim napisal v Ekonomski politiki dr. Milan Kovačevič, se torej nadaljujejo iluzije, daje ekonomijo mogoče ukrotiti s predpisi. Kljub zamegljevanju finančnih rezultatov gospodarstva pa se sestava financiranja premoženja ni izboljšala, ampak celo poslabšala, saj se delež kratkoročnih virov financiranja povečuje. Podobno je z viri poslovnih sredstev, saj je šlo lani v poslovni sklad iz čistega dohodka zaradi uspešnega gospodarstva zanemarljivo malo. Konec decembra so bila podjetja dolžna bankam in drugim podjetjem za 132,3 odstotka več kot pred letom dni. Neodplačanih dolgoročnih posojil je več za 128,8 odstotka, kratkoročnih pa za 135,7 odstotka. Zaskrbljujoče je, da se finančna disciplina še naprej slabša, da se roki vnovčevanja terjatev podaljšujejo in da se delež ^nekritih povečuje. Povečujejo se tudi teijatve kupcev iz tujine, kar poraja nove inflacijske pritiske. Očitno je torej, da se jugoslovansko korakanje proč od trga, realne ekonomije in ugotavljanja realnega dohodka podjetij, poslovnih bank in države, nadaljuje. Doklej še? Emil Lah ustreznejših različnih oblik lastnine - ob krepitvi družbene kot prevladujoče; • za posodabljanje velikostne strukture organizacij združenega dela, za to, da se uveljavijo kot samostojni poslovno-tržni subjekti, kjer bodo odločitve zares sprejemali tisti, ki nosijo tudi njihove posledice; za krepitev politične moči in ugleda delavskih svetov; • za spodbujanje ustvarjalnih možnosti vseh ljudi in pospeševanje za samoupravni razvoj uporabnega raziskovalnega in inovativnega dela; • za uveljavljanje modernega samoupravnega indikativnega planiranja in razvojno spodbudno solidarnost med ljudmi in narodi; • za razmah zadružništva in za to, da bo plodna zemlja intenzivno in gospodarsko obdelana; • za tako preobrazbo družbenih dejavnosti, zlasti znanosti, vzgoje in izobraževanja ter kulture, ki bo prispevala k povečanju novou-stvarjene vrednosti in k večji kvaliteti življenja za vse ljudi; • za varčno ravnanje s prostorom in vsemi naravnimi viri in temu ustrezno razvojno, energetsko in ekološko politiko. Uresničevanje take ekonomske usmeritve bo prineslo zelo težke socialne posledice. Komunisti bomo storili vse, da v družbi strokovno in samoupravno pripravimo socialne programe, ki jih morajo ublažiti. III. O preobrazbi političnega sistema Za komunistično razumevanje socialistične demokracije je bistveno, da svoj smisel išče v ustvarjanju možnosti za to, da bi subjekt ustvarjanja in razporejanja ter odločanja in nadzora nad uporabo narodnega bogastva postal isti. Zaradi tega se zavzemamo, da se uveljavi odločujoči vpliv tega subjekta na vseh pristojnih točkah družbenega odločanja - od tozda do federacije, in prav zato za načelo javnosti in preglednosti celotnega procesa političnega odloča-naj. To je za nas izvir, iz katerega črpa politično odločanje svojo legitimnost, obenem pa je to podlaga za uveljavljanje odgovornosti. Taka demokracija nujno vodi k racionalizaciji politi- ke, kar za nas pomeni čimbolj neposredno odločanje ljudi in njihovih delegatskih skupščin z razvidno naslonitvijo na njihove izvirne interese, aktualno znanje in za najširšo skupnost sprejemljive argumente. Bistvo preobrazbe političnega sistema vidimo v preseganju birokratske logike, samovolje, ki je značilnost odtujenega političnega odločanja in v sistemski krepitvi čimbolj sproščene samoupravne organiziranosti političnega življenja. Komunisti s tem razumemo: • uveljavljanje ustavnosti in zakonitosti, torej pravne države, etike in morale ; • učinkovitejše delovanje federacije, suverenost narodov in njihovo soodgovornost za skupni razvoj; • uveljavljanje delavcev samoupravljalcev tudi kot nosilcev odgovornosti za uspešen in enakopraven razvoj lastnega naroda v Jugoslaviji in v svetu; • javno družbeno kontrolo nad organi oblasti in nosilci družbenih pooblastil; • nedvoumno razmejitev med pristojnostmi, avtonomnost in odgovornost vseh subjektov političnega sistema; • svobodo javne besede, izražanja pluralizma samoupravnih interesov, kar je pogoj demokratičnega odločanja; • svobodo javne besede, izražanja pluralizma samoupravnih interesov, kar je pogoj demokratičnega odločanja; • poenostavljanje delegatskega skupščinskega sistema, demokratizacijo volilnega postopka tudi z uvajanjem neposrednih volitev v delegatskem skupščinskem, ne pa predsedniškem predstavniškem sistemu; • nadaljnje podružbljanje obrambe in varnosti. Smo torej za sodoben politični sistem, v katerem si delovni ljudje in občani medsebojno zagotavljamo človečanske pravice in svoboščine, kjer je moja svoboda omejena samo s svobodo drugega človeka. To je eden od bistvenih kriterijev preobrazbe sistema socialističnega samoupravljanja. Delavska enotnost 4 Z PREDSEDSTVO RS ZSS Ljubljana, 15. aprila 1988 Iz uvoda Dušana Rebolja v razpravo o stavkovnih pravilih DOSLEJ VSEBINSKO BOGATA RAZPRAVA Razprava o stavkovnih pravilih v organih in organizacijah ZS v organizacijah združenega dela je enotna v zahtevi, da se v ustavi opredeli pravica delavcev do stavke. Za sindikat je to edini kriterij, saj je sindikat organizacija delavcev, ne pa podaljšana roka države, partije ali drugih družbenopolitičnih organizacij. To smo v tezah za razšiijeno sejo RS ZSS jasno zapisali in smo tudi enotnega mnenja, da bomo to usmeritev dosledno uresničevali - in to ne le pri stavkah! Izhajajoč iz takšne zahteve članstva in ne takšnega ah drugačnega izsiljevanja po časopisih, sta sveta za pohtični sistem in družbenoekonomske odnose na nedavni skupni seji sprejela dopolnili ustave SFRJ, in .sicer poglavje III »Svoboščine in pravice človeka in občana«, h kateremu naj bi dodati nov 159. a člen: »Delavci imajo pravico do stavke. Način uveljavljanja pravice do stavke ureja zakon,« in amandma k I. poglavju »Družbenoekonomska ureditev«. V 2. delu naj se 47. člen preoblikuje tako, da se glasi: »Če nastane v OZD spor med delavci posameznih delov organizacije oziroma med delavci in organi organizacije ali med delavci organizacije in organi družbenopolitične skupnosti, ima sindikalna organizacija pravico in dolžnost začeti in voditi, na zahtevo delavcev ali na svojo pobudo, postopek za rešitev spora.« Te naše predloge smo tudi ustrezno argumentirah in poslali svetu ZSJ in ustavni komisiji. Čeprav razprava še ni končana, lahko danes zagotovo sprejmemo naslednje ocene: - podpora članstva, organov in organizacij sindikata pobudi in delu predsedstva ZSS ter jasno izražena zahteva, da so pravila še kako potrebna, vendar naj se omejijo le na naloge sindikata in sicer ne tako, da predstavljajo scenarij za stavko, temveč dovolj prožen okvir, ki naj, glede na različnost stavk, vzrokov zanje, socialno sestavo stavkajočih in drugo omogoči različno in specifičnim potrebam in razmeram primerno urejanje vprašanj; - podpora, da se kot okost-nica pravil zadržijo naslednje ključne opredelitve: 1. vloge sindikata, da vodi in organizira stavko, 2. opredelitve glede stavkovnega odbora in 3. glede odgovornosti. Takšna opredehtev vloge sindikata ne pomeni, da je legalna le tista stavka, ki jo organizira sindikat, kajti pravila ne omejujejo pravice delavcev, da tudi sami organizirajo stavko. Nejasnost pri tem vprašanju nastaja zato, ker v ustavi ni določeno, da imajo delavci pravico stavkati. Torej, gre za vsebinsko povezanost stavkovnih pravil s spremembami ustave. To je tudi glavni vzrok, da razpravo o stavkovnih pravilih nadaljujemo, daje nismo končali, kot smo se dogovorili, čeprav pri tem ne pocenjujemo resnih opozoril s terena, da se razprava o stavkovnih pravilih podaljša tudi zato, ker je sindikat z osnutkom stavkovnih pravil povzročil širše gibanje in razmišljanje o stavki, ravnanjem med stavko ter sprožil druga vprašanja - tudi idejne-politične narave. Torej je vsebinska podoba stavkovnih pravil odvisna od tega, ali bo sprejeta pobuda slovenskih sindikatov o legalizaciji stavk v ustavi, ali ne. Prve odmeve o tem pa že imamo! - Večinsko stališče razprave je, da se v ustavi opredeli pravica delavcev do stavke in da ngj se v stavkovnih pravilih uredi vprašanje sohdar-nostnih stavk delavcev po dejavnostih in vlogo republiških odborov sindikatov dejavnosti pri tem. Vrsta vsebinskih predlogov je še v informaciji, vendar pa je treba poudariti, da pri teh dveh ključnih vprašanjih v razpravi ni razhajanja! Ob koncu bi želel poudariti, da je bila razprava o stavkovnih pravilih izjemno široka in odmevna, da je zajela vse organe in organizacije sindikata, vrsto organizacij združenega dela, organov družbenopolitičnih skupnosti, strokovnih in znanstvenih institucij, posameznikov itd. Tudi rezultati: • pobude, predlogi in sta-lišča so zato vsebinsko bogati, odprta je vrsta novih in pomembnih vprašanj, razvil seje (razen navedenih tez) demokratičen dialog, kar vse pripomore tako k reševanju posameznih vprašanj kot tudi k iskanju najboljših rešitev. Razprave niso nikjer razumeh kot urjenje sindikata za stavko in je bila precej vsebinsko povezana z aktualnimi vprašanji, še posebej pa z vlogo sindikata in njegovim delovanjem v širšem smislu. Te izkušnje in takšen prijem je treba uveljaviti tudi pri obravnavi drugih vprašanj, zlasti pa v pripravi na razširjeno sejo RS ZSS o sindikatu. Vsebinsko bogata razprava, polna različnih pogledov, stališč in mnenj ter odpiranje vrste novih vprašanj zahteva, da še pred koncem razprave v sindikatu organiziramo širši delovni pogovor, na katerem naj bi za konec razprave uskladili stališča do tistih vprašanj, ki so sporna, in se skupaj dogovorih za najboljše rešitve. Za ta pogovor oziroma posvet naj bi ob dopolnjeni informaciji, ki ste jo danes prejeli, ponudi-li tudi novo dograjeno verzijo stavkovnih pravil. Še nekaj najbolj pomembnih opozoril glede skupnih osnov delovanja sindikata v sporih, ki jih je v javno razpravo dalo predsestvo sveta Zveze sindikatov Jugoslavije: Osnova za presojanje tega dokumenta, do katerega naj bi v razpravi o osnutku stav- Podaljšanje javne razprave o osnutku stavkovnih pravil in podpora usmeritvam za uresničevanje dolo; čil družbenega dogovora o pridobivanju in delitvi dohodka sta glavna sklepa predsedstva republiškega sveta Zveze sinkidatov Slovenije na 29. seji, ki je bila 13. aprila v Ljubljani. Predsedstvo je izrazilo ogorčenje zaradi napovedanih sprememb pokojninskega zakona in predlagalo Marjana Orožna za kandidata za predsednika Sveta zveze sindikatov Jugoslavije za mandatno obdobje maj 1988 — maj 1989. Po obravnavi poročila za preteklo leto so sprejeli program razisk«; valnega dela v RS ZSS za leto 1988, določili pa so tudi novo prodajno ceno tednika Delavska enotnost, ki j® od 1. 4. 1988 dalje 400 dinarjev. v C I Marjan Orožen kandidat za predsednika sveta ZSJ Predsedstvo republiškega sveta zveze sindikatov Slovenije je na svoji 29. seji obravnavalo predlog odbora za kadrovska vprašanja in sklenilo, da predlaga svetu Zveze sindikatov Jugoslavije kot kandidata za predsednika Maijana Orožna. V maju bo namreč skladno z določili statuta ZSJ potekel mandat dosedanjemu predsedniku Zvonimirju Hrabarju. Po ključu, ki ga je sprejelo predsedstvo sveta ZSJ, za mandatno obdobje maj 1988 - maj 1989 predlaga kandidata za predsednika sveta ZSJ, zveza sindikatov Slovenije. Marjan Orožen je član predsedstva sveta Zveze sindikatov Jugoslavije že dve leti. kovnih pravil zavzeli stališča občinski sveti, so opredelitve in stališča v stavkovnih pravilih in drugih listinah, ki jih je predsedstvo ZSS sprejelo 18. 1. 1988. S tega zornega kota je potrebno poudariti, da se dokumenta razlikujeta predvsem glede ključnega vprašanja: vloge in položaja sindikata v stavki, saj ni dobila podpore naša opredehtev, naj bi stavko vodil in organiziral sindikat, kar sindikat v sporu direktno potiska na stran delavcev, v funkcijo uresničevanja njihovih interesov in zahtev. Drugo vsebinsko vprašanje pa je, da skupne osnove zelo podrobno opredeljujejo delovanje sindikata in postopke v primeru izrednega zbora, pri čemer ne gre za tehnično, temveč načelno vsebinsko vprašanje, ki da slutiti, da ne gre za resno samoupravno pot, ki se od rednega zbora razlikuje le po hitrem skhcu in subjektih, ki ga sklicujejo, in za katerega razen teh posebnosti veljajo prav takšna pravila igre kot za redni zbo(-Tudi sicer iz nekaterih kasne)" ših popravkov zakona o zdrU' ženem delu, še zlasti pa v razr' pravah, jasno izhaja, da se iz' redni zbor enači s stavko ozi' roma prekinitvijo dela. Ob tem kritičnem opozoril11 pa vsekakor kaže podpreti tiste opredelitve, ki dovoljujejo da delavci oblikujejo posebei1 odbor, kar nam daje možnost da v stavkovnih pravilih p°! drobno opredehmo stavkov^! odbor in sicer ne kot odbor, k) je tripartitno sestavljen (o ki ga izvolijo stavkajoči delavci iz svojih vrst. Tako bi jasno razmejili vlogo stavkovneg3 in skupnega odbora, ki je opredeljen v zakonu o združe; nem delu. Podpreti kaže tud1 opredelitve, da o koncu stavke odločajo delavci, kar je j med drugim tudi zahteva iz razprave v slovenskih sindikatih o osnutku stavkovnih pravil. Podaljšana javna razprava o stavkovnih pravilih Čeprav je bilo januarja sklenjeno, da bo javna razprava o osnutku stavkovnih pravilih končana v dveh mesecih, pa, kot vse kaže, še ne bodo tako hitro pripravljena za vsakdanjo rabo. Iz pripomb veje (ob upoštevanju različnih pogledov) enotna ocena, da so pravila potrebna. Zaradi pomembnosti in čimbolj še vsebinske dodelanosti pa roka javne razprave ne gre omejevati. Vsebinska povezanost stavkovnih pravil in sprejem pobude sindikata, da se stavke legalizirajo z ustavo SFRJ, narekujejo podajšanje razprave o tej listini. Takšen predlog je prišel iz številnih okolij, saj je slovenski sindikat z osnutkom stavkovnih pravil povzročil širše gibanje in razmišljanje o stavki, ravnanju med stavko, sprožil številna vprašanja, kot na primer proti komu se sploh stavka ipd., skratka, razmišljanja o stvareh, o katerih smo doslej govorili precej bojazljivo. Zato je predsedstvo republiškega sveta zveze sindikatov po obravnavi informacije o dosedanjem poteku javne razprave sklenilo, da jo podaljša. K taki odločitvi je pripomoglo tudi to, da so se tudi v zvezi sindikatov Jugoslavije lotih pripravljanja pravil vedenja ob izrednih prekinitvah dela. Tudi v razpravi na seji predsedstva je bilo moč zaznati veliko različnih mnenj. Tako je Ivan Hržič menil, da bi morala biti krajša in vsem razumljiva in prenesel mnenje iz okolij, v katerih so prepričani, da po pravilih ne bo mogoče stavkati. Vlado Haas je poudaril, da bo potrebno pri končnem oblikovanju besedila upoštevati usmeritve in pripombe iz razprave, Janez Železnik pa je predlagal sklic posveta strokovnjakov in sindikalnih delavcev s »stavkov- nimi« izkušnjami, ki naj bi pomagali snovati dokončno besedilo. Poudaril je tudi, da so številni očitki, ki letijo na republiški svet ZSS, neopravičeni, saj so stavke posledica razmer, v katerih živimo, in je zato odločitev o pripravi stavkovnih pravil hrabra poteza, čeprav si stavk nihče ne želi. Zgodovinske izkušnje govore o tem, da stavke vodijo organizacije. Če stavke ne bo vodil sindikat (tak, kot je sedaj ah pa drugačen), potem jo bo kdo drug. Ciril Mezek je ocenil, da bi epilog stavke v Luki Koper, če bi že pred dvema letoma imeli stavkovna pravila, verjetno drugačen in ne bi imeli odpuščenih delavcev. Dokaz za to so tudi nedavne stavke na Obah. Menil je tudi, da bi se do stavkovnih pravil morah opredehti vsi drugi subjekti v naši družbi. Marjana Koren iz Titovega Velenja je poudarila, da sindikalni delavci nuj- Podpora usmeritvam za uveljavljanje družbenega dogovora KOT DOBER GOSPODAR MISUTI TUDI NA JUTRI Številne pripombe in predlogi organov in organizacij Zveze sindikatov Slovenije, ki so jih lani imeli ob uveljavljanju določil družbenega dogovora o skupnih osnovah in merilih za samoupravno urejanje odnosov pri pridobivanju in dehtvi dohodka v SR Sloveniji, so bile v osnutku letošnjih usmeritev upoštevane. Zato je bilo ob obravnavi letošnje listine pripomb manj, čeprav so člani predsedstva repubhškega sveta na seji, v sredo, 13. aprila, meni-h, da s predlaganimi usmeritvami za uveljavljanje določil družbenega dogovora še vedno ne bodo rešeni vsi problemi, ki pestijo delavce v organizacijah združenega dela. V osnutku usmeritev za letošnje leto so določena merila za planiranje razporejanja dohodka in čistega dohodka, ugotavljanje uspešnosti poslovanja in oblikovanje sredstev za bruto osebne dohodke na podlagi živega dela ter na podlagi rezultatov upravljanja in gospodaije-nja z družbenimi sredstvi kot minulim delom. Določen je tudi način oblikovanja sredstev za mesečne akontacije bruto osebnih dohodkov. Letošnje usmeritve prinašajo nekaj pomembnih novosti. Pri presoji družbene primernosti razporejanja dohodka in delitve čistega dohodka za osebne dohodke in skupno porabo ter akumulacijo bodo veljala enotna merila uspešnosti. V tistih delovnih organizacijah, v katerih bodo bistveno slabše poslovali - v primerjavi s povpreč- jem dejavnosti - bodo osebni dohodki tudi temu primerno nižji. Lestvica je pomaknjena navzdol, medtem ko je enotna mera za uspešne organizacije bolj stimulativna kot lani. Večje osebne dohodke bodo lahko izplačali tudi izvozniki na konvertibilno področje in pa tiste organizacije združenega dela, ki bodo izboljšale dejansko kvalifikacijsko sestavo. V družbenih in drugih negospodarskih dejavnostih bodo za izplačilo osebnih dohodkov lahko namenjah le toliko več denarja, kolikor se bodo povečati osebni dohodki v gospodarstvu. Vendar bodo morali zato imeti na voljo sredstva in izpolnjevati dogovorjene programe. Novost je tudi možnost, da bodo organizacije združenega dela, ki bodo letos razporedile za osebne dohodke manj sredstev, kot je dovoljeno, neizkoriščeno pravico prenesle v leto 1989, seveda ustrezno revalorizirano. Pomembna je tudi opredelitev kategorije najnižjega osebnega dohodka (to so izrecno zahtevali slovenski sindikati) in najnižje akumulacijske stopnje. Najnižji osebni dohodek za leto 1988 znaša 235.000 dinarjev. Izračunan je na podlagi vrednosti košarice življenjskih potrebščin, gibanja dohodkov in dosežene stopnje družbene produktivnosti. V zvezi sindikatov Slovenije menijo, da bo potrebno znesek sproti revalorizirati, hkrati z revalorizacijo najnižjega zajamčenega osebnega dohodka. Pri tem pa velja poudariti, da omenjeni znesek ne pomeni pravice do osebnega dohodka iz živega dela, temveč je to predvsem planski kazalec potrebnih sredstev za reprodukcijo delovne sposobnosti delavca z najnižjo zahtevnostjo del in nalog. Kot je poudaril Brane Mišič, bo zveza sindikatov zahtevala v organizacijah združenega dela, v katerih doseženi dohodek ne zadošča za uveljavljanje naj-nižjega osebnega dohodka, ukrepe za izboljšanje gospodarjenja pa tudi zniževanje razponov v osebnih dohodkih. Najnižji osebni dohodek je izziv in motiv za boljše gospodarjenje in za iskanje rešitev za večjo proizvodnjo, izvoz in aktiviranje drugih dejavnikov gospodaijenja. »Zveza sindikatov Slovenije vztraja pri trditvi, da je treba delitev urejati samo s samoupravnim dogovarjanjem in ne kako drugače«, je poudaril Miha Ravnik. Takšno možnost zagotavlja le družbeni dogovor. Hkrati v sindikatu odločno zavračajo ocene, da je akumulacija gospodarstva padla na račun večjih osebnih dohodkov. Podatki namreč kažejo, da so od vseh oblik porabe v letu 1987 le čisti osebni dohodki in skupna poraba zadržali enak strukturni delež v dohodku (40,6%), kot so ga imeli v letu 1986. Kršilcev družbenega dogovora ni bilo veliko, le 266 oziroma slaba desetina. To pomeni, da so družbene usmeritve kljub administrativnim rešitvam odigrale pozitivno vlogo, zato jih je treba še naprej dograjevati in uveljavljati, ah, kot je dejal predsednik slovenskih sindikatov, »s skrbjo dobrega gospodarja misliti tudi na jutri«. Sašo Novak no potrebuj ej_o stavkovna pra' vila, Zmago Žorž pa je ugot°' vitev dopolnil z razlago, o3 stavkovna pravila pojasnjuj6: jo, katere naloge morajo člap1 organov sindikata v delovni*1 kolektivih opraviti, če prid6 do stavke. V Ljubljani so ko’ je povedal Jože Šketa pripr3' vili na podlagi številnih P°' bud in pripomb osnutek bes6' dila, ki obsega le 11 kratki!1 stavkov, strinjali pa so se tudi. da mora pravica do stavk6 v ustavo, še posebej, ker nas tako zavezuje tudi mednarodna konvencija. Branko Iskr« je med drugim poudaril, d3 mora sindikat veliko več narediti za odpravo vzrokov za stavke, Ladimir Brolih pa F menil, da je osnutek stavkovnih pravil že vplival na pote3 nekaterih stavk ter da se krepita vloga in odgovornost sir1' dikata. Predstavnica Gosp0-darske zbornice Slovenije Je menila, da bi pravico do stavke namesto v ustavo lahko za' pisali tudi v zakon o združenem delu. Povedala je, da s° nekateri organi zbornic6 obravnavali osnutek pravil i*1 opozorih na nekatera vprašanja, kot na primer: kaj d6 z osebnim dohodkom stavkajočih in koliko so pravil3 sploh lahko obvezujoča za delavske svete, poslovodne organe in organe družbenopok tičnih skupnosti. Milan Deisinger je poudaril, da je bu3 večina stavk zaradi prenizki1! osebnih dohodkov, kar pa k povsem v skladu z interes1 sindikata, ki se zavzema za odvisnost osebnih dohodkov oo ustvaijenega dohodka. Razpravo je povzel predsednik Miha Ravnik in med drugim poudaril, da je temeljpa naloga sindikatov odpravljanje vzrokov za izražanje nezadovoljstva delavcev. Zato rk bi kazalo preveč energije iz" gubljati s samimi pravili. Vendarle pa bo potrebno v sindikatih poenotiti stališča 111 mnenja o tem, kaj v pravil3 spada in k^j ne. Pri tem pa s6 je potrebno zavedati, da Je v sindikat vključena večin3; vseh delavcev, med njimi tud1 poslovodni delavci in delavci-ki delajo v organih družbeno; političnih skupnosti. Zatorej je odveč dvom o tem, za kož3 so pravila obvezujoča. Nadaljnja razprava o stavkovnih pra" vilih, pa ngj bi, po beseda11 Miha Ravnika, potekala obe; nem z drugimi vsebinskim vprašanji, s katerimi se ta iaS ukvarjajo slovenski sindikati- 1 V s hje 2d; br* loti ozc del ki do: hu del in sto od dil tuc čla v i sv< lik hii de: dil du hjr bij ho jin ko in Pu Pe 58' Pil Po ali ga: de ko st\ šk. Si sa Pe Po Pil zal Pn Ph ia, ste Po Pa ral Pe ka čir Pii i dn ier osi da s: SV| Spl raj jih ski kr, oti te\ st je Pii lia iz da ZVi sk: kr: za, ste in OZi bil Po str Pn Po go to, dil zd ko ka 1 * dni v sindikatih Ljubljana, 15. aprila 1988 Delavska enotnost 5 Članarina je znak (ne) pripadnosti organizaciji VRTIČKARSTVO V SINDIKATU NE PEUE IZ KRIZE Tako kot včlanjevanje sindikat sta tudi plačeva-^Je in delitev članarine do potekala samodejno in j ez večjih pretresov. Pravi-XL. 0tT1a kar strokovna služba vpiše novozaposlenega i ^lavca v sindikat. Služba, t1 skrbi za obračun osebnih ilu ^°hodkov pa vsakemu čla-ti di ®l°venyi Je članstvo jo, ?elaycev v združenem delu en ^ sindikatu skoraj stood-st, stotno) odtegne 0,6 odstotka ,o; od osebnega dohodka za sin-mi dikalno članarino. Ta služba k odvede 40 odstotkov °6 0'anarme sindikalni blagajni 1 ozdu, 60 pa občinskemu V lvtu 2SS. Članarina je tono ^na, odkar pomnimo (je lga od tiste, ki jo plačujejo % j6, Vck ki so včlanjeni v sin- že- na Zahodu in Vzho- jdi delitev pa se je v zad-jv- obdobju vsaj v Slove- je aiji spreminjala v korist os-jz kovnih organizacij, tako da di- f111 sedaj ostane 40 odstot-iih kov. še neobjavljene analize lri Preračuni stroškov na re-^ Pobliski in občinskih rav-pa kažejo, da gre kar )ra- ')o% članarine za delo osnov-)to- kih organizacij. Treba je tudi da Povedati, da vsaka osnovna ije: kli občinska sindikalna or-a? §aoizacija, ki nima dovolj n\. , eOarja za svoj program, lah- int « dobi manjkajoča sred-a- °d občinske ali republi- po- S^e organizacije. jat) Samofinanciranje je za nas S^niOStojnOSt '°d' S sedanjo delitvijo članarina I!e s? torej ustvarjene mož-e. kosti, da sindikat iz združe-za ? k sredstev. ki niso majhna, je Zakrpa vsako luknjo v orga-oV. kizaciji. Sindikat je torej, iteK j92611 ZK, edina organizaci-cre- 7 ki se sama financira, sred-sin- ki so jih posamezne os- ;po- kovne organizacije porabile > je ka račun sklada skupne po-tav- abe svojih ozdov, namreč za- ke moremo šteti le za sindi-iže- kalno porabo, ampak za na-70 Clk plačila nekaterih skup-iice mn p0treb delavcev v ozdih. Vprašanja o delitvi člana-a7 /ke oziroma zahteve po več-. a. Jerk deležu, ki naj bi ostal Lila ^Snovnim organizacijam, so de- aak' _________ _______„ or- 1.katerimi delavci izražajo jg. -^es politično vprašanje, or. katerimi delavci izražajo ioli- v°ie nezadovoljstvo z go-pe- Podarskimi in socialnimi biP ..^merami v družbi in s svo-kil1 J1k podjetjih ter še bolj za-i n) krbljenost za svoj jutrišnji res1 kruh in možnosti svojih od’ kok. Delavci, ki javno zah-oi ev^jo več članarine zase, . km kritizirajo sindikat, ki ;ee stal ob strani ali celo pod- .7 kal oblast, ki nas je pripe-Ijna (tal, j e e rj;a. i, ,a v sedanji krizni položaj, 2za- d katerega še ni videti izho-'ne a- Kritizirajo pa seveda jz- 7ezni, republiški in občin-'en- t • Slndikat, izogibajo pa se idi- , ritiki svoje osnovne organi-in acije ali konference, četudi vik ■ a Podpirali slabo vodenje i se k gospodarjenje v njihovem je °2du. 'irf . Bločan sindikat, ki naj bi ■ ni ne°dvisen od oblastnih vci> Političnih in poslovodnih vei rw.ktur’ Potrebuje tudi 3 (fa n °*ne denarne sklade, ki so [rdi- p°7emt)na podlaga za nje- Sovo neodvisnost ali celo av- iad div°mnost- V močnem sin-,be- ta »u ki morala biti želja po iriii , ^zevanju sredstev večja čas ^ 1 težnja po drobitvi. Veli-ati. večina osnovnih organi- zacij, tudi če zadrži vso članarino (100%) s tem denarjem ne more pomagati nezaposlenim, ki bodo ob delo zaradi opuščanja nedonosne proizvodnje in delovnih mest, ki niso potrebna> Vsa članarina, ki jo plača npr. 100 delavcev članov osnovne organizacije, znaša le 60% povprečne plače teh delavcev. Možnosti za stvarno pomoč nezaposlenim, kot na primer Savinje Celje, so le v ta namen združenih sredstvih v republiki in večjih občinah. Prevetriti programe financiranja Sindikalne članarine, ki se danes zbere v naši republiki, je dovolj za vse namene, ki so določeni s sindikalnim programom. Sindikat pa je še vedno dedek Mraz za različna društva in različne družbene akcije, za katere dajejo denar donatorji. Verjetno bi ostalo precej denarja, če bi sindikat lahko črtal vse svoje prispevke in politično podporo za eliti-stično rekreacijo, za delovna tekmovanja, za kulturne in zabavne prireditve, veselice npr. ob dnevu žena (ta se je izrodil tako, da se ga vsi sramujemo). Ob tem naštevanju pa seveda pridemo do osrednjega vprašanja, kaj je pravzaprav naloga sindikata in s kakšnimi sredstvi ta sindikat dela za cilje, ki si jih je postavil in za kaj naj porabi članarino. Sindikat mora biti pohtična in ekonomska organizacija delavcev (ne pa splošna družbenopolitična organizacija, kot piše v ustavi, sindikalnem statutu in kot na žalost sindikalni delavci praviloma še vedno delajo). Sindikat mora pomagati delavcem, da se izobražujejo za delo, financirati izobraževalne programe. Sindikat mora članstvu in organom zagotavljati možnosti za medsebojno obveščanje; v ta namen izdaja glasilo, informacijske biltene. Sindikat brani delavčeve pravice iz dela, plačuje pravno in odvetniško pomoč. Sindikat daje pomoč socialno ogroženim članom začasno nezaposlenim, bolnim, tistim, ki so jih prizadele naravne ali druge nesreče. Takšen delavski sindikat potrebuje dobre kadre, funkcionaije, strokovnjake, administratorke. V slovenskih sindikatih (to je v občinah, mestih, regijah, republiki) imamo 166 poklicnih funkcionarjev, 78 strokov-nopolitičnih delavcev in 228 administrativno-tehničnih delavcev. Plače vseh vrst funkcionarjev so pod družbenim nadzorom in to velja tudi za sindikalne. Prevladujoč način dela sindikalnih organov so sestanki. Za sestanke potrebujejo popisan papir, plačati je treba potne stroške in še kgj. Sindikalni funkcionarji (razen izjem v desetih ozdih) v združenem delu opravljajo svoje dolžnosti volontersko in brez nagrade, nekateri lahko nekaj delovnega časa porabijo za sindikalno dejavnost, večina pa dolžnosti težko usklajuje z delom na delovnem mestu. Verjetno je tudi zato neaktivnih precej osnovnih sindikalnih organizacij. Vsaka zahteva po prerazporeditvi članarine, ki povleče za seboj še kopico podobnih sklepov, lahko pomeni začetek spodkopavanja ali celo podiranje sedanje zgradbe sindikata. Taka zahteva, ki ne temelji na vzpostavljanju novega, obnovljenega, boljšega sindikata, je le voda na mlin vsem tistim, ki mislijo, daje treba v naši družbi res vse zrušiti, da bi se lahko začela kristalizirati in graditi nova družba, kot si jo oni predstavljajo. Take zahteve so, na žalost, lahko izraz razmišljanj o potrebnosti še večje drobitve naše družbe, ker bo le razdrobljena družba lahko resnično zamenjala centralizirano oblast, ki danes politično kroji gospodarsko in družbeno življenje. Osnovna organizacija, ki zadrži vso članarino, ne bo bistveno močnejša, sindikat, na katerega ciljajo1pa bo še šibkejši. Drugačen sprejem v sindikat Zahteve kovačev in sindikalnih funkcionaijev iz Lesc v bistvu pomenijo politično izsiljevanje ali vsaj zahtevo, da sindikat ne sme biti več peto kolo in da nobena oblast ne more sprejemati ukrepov brez njegovega soglasja. Ne mislijo na sedanji nebogljen, nemočan in z oblastjo povezan sindikat, katerega glasu niso slišali ob sprejetju protiinflacisjkega programa in ukrepov, ki so takoj za tem v temeljih spremenili položaj številnih panog oziroma skoraj vse predelovalne industrije, prizadeli so tudi delavce v Verigi. To izsiljevanje je resen izziv za vso organizacijo, da se notranje spremeni in si izbori tisti položaj, ki bi ga avten- tična delavska organizacija morala imeti v delavski državi. Za sindikat, kakršnega delavci potrebujejo, pa je neresno vsako razmišljanje o možnosti drobitve sredstev sindikalne članarine. Mislimo, da so bolj stvarna tista še zelo osamljena mnenja, da bo pravi delavski sindikat potreboval še več denarja in da bi bili delavci zanj pripravljeni plačevati večjo članarino, kot je 0,6 odstotka osebnega dohodka. Seveda pa je tudi pri včlanjevanju in članstvu v sindikatu treba narediti vsaj tisto, kar piše v statutu. Članstvo v sindikatu je prostovoljno, torej je treba delavce vanj res vpisati z njihovim pristankom in jim podeliti sindikalne izkaznice. Tudi s članarino je treba javno poslovati in gospodariti ter zmanjšati birokratske ovire, da skupen sindikalni denar takoj dobi tista sindikalna organizacija, ki ga potrebuje za svoje sindikalne naloge, ker nima dovolj svojega denarja na podlagi demokratično sprejetega pravilnika, ki določa delitev in namembnost članarine. Pristojni sindikalni organ sprejme pravilnik po demokratičnem in javnem postopku in z javno obrazloženimi merili za deleže, ki pripadajo posameznim sindikalnim organizacijam. Srčika vprašanja Glavno vprašanje pa seveda ni denar, temveč samostojna politika in bolj ugleden položaj sindikata v družbi. O tem bomo govorili v pripravah na majsko -konferenco ZSS, nekaj lahko pričakujemo tudi od razprave o ustavnih spremembah. Tu naj bi se sindikat poslovil od sedanje vpetosti v sistem, ki je v bistvu vzrok za njegovo povezanost, podrejenost ali celo zlizanost z drugimi dejavniki in organi sistema. Vse kaže, da bo prišlo še do koraka, ki bo sindikatu dejansko dovolil voditi stavko. Seveda pa drugačen, obnovljen, samostojen, pogumen sindikat ne bo nastal s sprejetjem listine na konferenci ZSS ali z ustavnimi spremembami. Drugačen sindikat si bo treba izbojevati na vseh ravneh, od Beograda do Lesc ali v nasprotni smeri in to ne le z medsebojnim obtoževanjem ali celo izsiljevanjem, ampak z drugačnim delom vsake osnovne, občinske, republiške in zvezne organizacije. Za tak preskok pa je že sedaj veliko možnosti, manjkajo pa pogum, znanje in sposobnost samostojnega razmišljanja tistih, ki opravljajo poklicne in volonterske dolžnosti v sindikatu, manjka jim tudi bolj strokovna služba, ki bi izhajala iz analiz položaja in zahtev delavcev, ne pa iz proglašenih splošnih družbenih interesov in ciljev družbenega razvoja. Franček Kavčič Varčevalni ukrepi ne na račun osebnih dohodkov šolnikov Če hočeš imeti plačo in oddelek, ne smeš dati čveka Ne vem sicer natanko, pa vendar je prevladujoč občutek, da so člani republiškega odbora sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti bolj ko ne nezadovoljni zapuščali sejo svojega republiškega odbora. Pa ne da ne bi opravili, kar so si postavili na dnevni red. V skoraj triurni razpravi so se pogovorili o poročilu o delu republiškega odbora v zadnjih dveh letih, govorili o vzgoji in izobraževanju v letu 1988, razrešili dosedanjega predsednika in sekretarja ter izvolili nova. Tudi nekakšne sklepe so sprejeli in v malo manj kot desetih točkah poudarili najbolj pereče probleme sindikalnega delovanja na svojem področju. Torej vse, kot je treba na takšni seji. Pa vendar je prevevalo celotno razpravo ozračje precejšnje nemoči in jalovosti. Stanje na področju vzgoje, izobraževanja in znanosti, ki je opisano v poročilu, je pravzaprav ponavljanje zgodovine. Kritičnemu obdobju sledi krčevito prizadevanje za izboljšanje, ko to prebredemo in se zdi, da so se časi zjasnili, znova padamo v podobne težave kot prej. Pri tem sploh ni pomembno, za kaj smo se - v okviru sindikata dejavnosti na primer - dogovorih. In če pri tem ostaja občutek, da levica ne ve dobro, kaj dela desnica, da stališča sindikata določene dejavnosti ne dožive celovite podpore vse sindikalne politike, ta politika pa ne najde poti svojega avtonomnega uveljavljanja tam, kjer se odloča, potem je kar razumljiva resignacija ali pa vsaj dvom, ki smo ga slišali od ene izmed članic RO, češ: »Naša velika prizadevanja so bila prevečkrat nična, brez kakršnega koli učinka, in sprašujemo se, doklej bomo še imeli voljo za delo?« V »šolskem« sindikatu so očitno siti zaklinjanj o usodnem pomenu njihovega področja za družbeni razvoj, ko jim življenje, ki ga živijo, ironično dokazuje, da na svojo usodo kaj malo lahko vplivajo ah pa nič. In če kgj povedo, pričakujejo, terjajo, to pomeni silno majhen vpliv, saj jih v glavnem nihče ne posluša. Sklepi seje republiškega odbora ne pomenijo kaj bistveno novega, pa vendar poudarjajo nekatera izhodišča, od katerih v sindikatu delavcev vzgoje,izobraževanja in znanosti tudi v obdobju utesnjenih gmotnih možnosti za šolstvo in znanost ne nameravajo odstopiti. Tako so poudarili izhodiščno zahtevo, da racionalizacije in varčevanje v šolstvu nikakor ne smejo prizadeti osebnih dohodkov šolnikov, in da je prizadevanja treba osredotočiti v opravljanje zagotovljenih programov. Za te je potrebno zagotoviti enako vrednotenje v vseh občinah. Ne pristajajo na nobeno opuščanje programov, dokler ni poskrbljeno za ustrezno prezaposlitev prizadetih delavcev. Ponovno so se zavzeli za racionalizacije pri samoupravni organiziranosti izobraževanja - pri tem so imeli v misliih kar 19 posebnih izobraževalnih skupnosti. Ob tem smo tudi večkrat slišah misel, da aparat skupnosti ni tisti, ki je drag, drago je sestajanje skupščin, na katerih delegati s preglasovanjem odločajo Dosedanjemu predsedniku republiškega odbora Ivanu Štukovniku in sekretarju Alešu Golji je potekel mandat. Člani RO so se jima za prizadevno delo zahvalili. Za novega predsednika RO sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti so izvolili Marjana Gojkoviča, profesorja matematike in fizike na srednješolskem centru v Ptuju. Sekretar republiškega odbora bo - izvoljeno funkcijo bo opravljal profesionalno - Vladimir Tkalec, direktor Železniškega srednješolskega centra v Ljubljani. o največkrat že odločenem, namesto da bi se opredeljevali do ekspertnih projektov. Za nemoteno načrtovanje pedagoškega dela zahtevajo tudi, pravočasno znane gmotne možnosti za delo, ne pa, da se dogaja, da za že opravljene storitve ne dobe plačila. Člani RO so se tudi pridružili stališču sveta za življenjske in delovne razmere pri RS ZSS in zavrnili razmišljanja v predlogih o podaljšanju delovne dobe. Razprava se je že iztekala, postajala fragmentarna, precej članov je že odhgjalo, ko je vendar postajala spet nova in bolj obarvana s pedagoškim erosom. Razpravljalci so opozarjali, da se morajo ravno v sindikatih bolj borbeno in ofenzivno zavzemati za reševanje problemov. »Ah bomo vedno le čakali in hodih do konca med pogrebci na začelju povorke?« ah pa, da pedagogi ne morejo sprejeti logike, da »čveka ne smeš dati, če hočeš imeti plačo in oddelek«. Ah pa mnenje, da s »fino regulacijo na področju vzgoje, izobraževanja in znanosti ne bomo dosegli dosti, saj je potrebna sprememba temeljnih postavk.« Te razprave nikakor niso bile kriti-zerske, marveč so se zlivale v poziv in odločenost delavcev, da ne bodo pustih, da jim odrejajo drugi. Igor Žitnik PO SLEDEH DOGOVARJANJA Ljubljana, 15. aprila 1988 Delavska enotnost Sedemnajst delavcev iz Iskrine tovarne v Semiču, ki je postala znana po eni najbolj razvpitih ekoloških nesreč pri nas, bi moralo prvega januarja za leto dni na nižje vrednoteno delovno mesto. Napisane so bile že odločbe o premestitvi na drugo, manj zahtevno, s tem pa tudi na slabše plačano delovno mesto: prejemali bi tudi do tretjine nižji osebni dohodek. Delavci pa so se temu odločno uprli, saj bi to dejansko pomenilo, da bi bili dvakrat prizadeti — prvič so bili pred leti udarjeni po zdravju, zdaj pa še po žepu. To so namreč predvsem tisti delavci, ki so bili dolga leta izpostavljeni škodljivim vplivom polikloriranih bife-nilov (PCB). Med njimi je bilo tudi nekgj iz tiste skupine obolelih, ki so se novembra lani prostovoljno zdravili v Rogaški Slatini. Tam so jim po tako imenovani pospešeni metodi izplavljali iz telesa to škodljivo snov. Izsledki tega zdravljenja v javnosti še niso bili objavljeni. Ko pa so se delavci vrnili z zdravljenja, jih je čakalo obvestilo o premestitvi na drugo delovno mesto. Po zdravljenju tarča kritik »Če se ljudje prostovoljno prijavijo za kateri koli raziskovalni projekt, ki je odobren s klepom republiške raziskovalne skupnosti in ima privolitev republiške strokovne komisije za medicinsko etična vprašanja, ne smejo zaradi tega imeti po veljavnih konvencijah nobenih moralnih, medicinskih ali pravnih posledic,« je opozoril dr. med. Žiga Tretjak, nosilec raziskovalne naloge o pospešenem izločanju PCB pri enajstih poklicno obremenjenih prostovoljcih. Dr. Žiga Tretjak ugotavlja, da so bili prostovoljci po vrnitvi na delo deležni kritik, grobosti, žalitev in poskusov premestitve na druga delovna mesta brez ustrezne pravno medicinske podlage. Prizadeti prostovoljci so se zaradi tega zatekli po pravno pomoč k republiškemu družbenemu pravobranilcu samoupravljanja, pritožili pa so se tudi na delavski svet tovarne. Odločbe so v tem času zadržali in vseh 17 delavcev je za zdaj ostalo na starih delovnih mestih - vse dokler stroka ne bo rekla zadnje besede o tem, ali lahko še naprej opravljajo nekdanje delo, ne da bi to škodovalo njihovemu zdravju. Ta hip vsa zadeva miruje, čemur bi lahko rekli zatišje pred vihaijem. Ob tem pa. kaže povedati še to, da semi-ška tovarna Iskra že tretje leto, to je od januarja 1985 naprej, ne uporablja več polikloriranih bifenilov za izdelovanje kondenzatorjev, ampak druge, manj nevarne nadomestne snovi. Vsaka palica ima dva konca, pravi pregovor, zato smo se hoteli na kraju samem prepričati, kako je z vso zadevo. Sprejela sta nas Jože Kočevar, predsednik konference osnovne organizacije sindikata v tovarni, ki jfe hkrati tudi kadrovik, in Peter Jančar, član poslovodnega kolegijskega organa, torej vodstva tovarne. Pogovarjali so se tudi z dvema prizadetima delavcema, Hasanom Begičem in Antonom Jakšo. Glavni direktor tovarne dipl. inž. Vladimir Zorc pa za pogovor ni bil kaj prida voljan, rekoč, da je »alergičen na novinarje« ... Kot da bi bili novinarji tisti, ki so semiški Iskri »podtaknili« Skupina delavcev iz Iskrine tovarne v Semiču išče pravico NAJPREJ PO ZDRAVJU, NATO PO ŽEPU Peter Jančan: »Očitajo nam, da je šlo za nekakšno maščevanje tem delavcem.« poliklorirane bifenile in z njimi globoko v zamljina nedra zastrupili to idilično pokrajino ob Krupi - s posledicami, ki jih čutijo on-dotni ljudje danes in jih bodo morda čutili še prihodnji rodovi. Boleče peripetije Dozdaj v tovarni niso imeli težav pri premeščanju delavcev. V zvezi s poliklorira-nimi bifenili so jih največ prestavili na druga delovna mesta v letih 1984 in 1985. Toda tedanji primeri so bili drugačni od zdajšnjih tudi po vrednotenju bolezni. Peter Jančan iz vodstva tovarne pravi takole: »Te peripetije so boleče. Očitajo nam, da je šlo pri tem za nekakšno maščevanje tem delavcem. Glede na zakonske predpise in zahteve medicine dela smo bili primorani tem delavcem poiskati druga delovna mesta. Le štiije izmed teh sedemnajstih delavcev so bili na zdravljenju v Rogaški Slatini. Organizacija je pred zakonom odgovorna, če delavcu ne omogoči varnega dela. Vse, kar v naši tovarni storimo, se povezuje s PCB in v takšnih razmerah je delati dosti teže kot sicer.« Po mnenju Petra Jančana vseh teh pritožb ne bi bilo, ko bi delavci tudi na novem delovnem mestu prejemali enak osebni dohodek, kot so ga dozdaj. Vendar pa ni bilo tako. Po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju prejema delavec po premestitvi na lažje delovno mesto enak osebni dohodek tedaj, ko ugotovijo invalidnost vsaj tretje stopnje (to je najlažja stopnja invalidnosti). Če je torej razporejen na nižje vrednoteno delovno mesto, mora delavec dobiti ustrezno nadomestilo oziroma izplačano razliko med prejšnjim in novim osebnim dohodkom. To bi bilo mogoče tudi v primeru, ko bi bili poliklo-rirani bifenili vzrok za poklicno bolezen. Toda to je še strokovno docela nerešeno vprašanje. Četrta kategorija - ki to pravzaprav ni, am- Jože Kočevar: »Naša napaka je bila ta, da smo v postopku preskočili invalidsko komisijo SPIZ...« pak se temu strokovno reče zmanjšana delovna zmožnost - pomeni neposredno nevarnost za nastanek invalidnosti. To je kategorija, ki je po eni plati zelo humana, a po drugi tudi krivična, saj udari delavca neposredno po žepu: po zakonu namreč delavcu ne zagotavlja enakega osebnega dohodka, ampak to prepušča delovni org- nizaciji, da o tem sama odloči. Seveda je to od organizacije do organizacije drugače. V semiški Iskri je centralni delavski svet sklenil tako, da v njihovih samoupravnih aktih ni te pravice. Anton Jakša: » V Iskri bi mi lahko našli takšno delovno mesto, da bi mi ostal isti plačilni razred.« Strah pred uravnilovko Glavni direktor Vladimir Zore pojasnuje to takole: »Delavski svet ni tega storil na pritisk poslovodnega organa. Delegati so se odločili, da tega dodatka ne moremo dati, ker bi s tem vpeljali ne-kgj, na kar bi se drugi sklicevali. Ne moremo dati zakonske možnosti, da bi imel nekdo zagotovljen osebni dohodek tudi takrat, ko svojega dela ne bi opravil. Tako bi prišli do uravnilovke. Ti delavci niso prišli v hišo kvalificirani, čeprav so drugače zelo dobro delali - temu ni nihče oporekal.« Kot so nam pojasnili v tovarni, so ti delavci sicer priučeni temu delu, vendar pa so nekvalificirani. Niso ime-li končane nobene šole, prejemali pa so relativno visok osebni dohodek — z delom v turnusu in z dodatkom za škodljivost so dosegali dejansko rang kvalificiranih delavcev. Vse to bi se jim seveda s premestitvijo na drugo delovno mesto sesulo in zato je njihovo nasprotovanje razumljivo. Anton Jakša, star 31 let, je eden izmed tistih delavcev, ki so se znašli na seznamu za premestitev na nižje delovno mesto. Sam pravi takole: »Kar šest let sem delal v impregnaciji, ko smo še uporabljali PČB. Zdaj me niso premestili po kvalifikaciji, premestili so me na navij al-ni stroj, štiri plačilne razrede navzdol oziroma Iz 9. razreda v petega. To pa pomeni več kot 15 starih milijonov razlike pri pleči. Mislim, da bi mi v Iskri lahko našli takšno delovno mesto, da bi mi ostal isti plačilni razred. Sindikat pri tem ni zastopal interesov delavcev in ne spominjam se, da bi jih tudi že kdaj prej.« Jože Kočevar se ne počuti najbolje v dvojni vlogi ka-drovika in sindikalnega funkcionaija. To nalogo je prevzel šele pred kratkim. Tako je rekel med drugim: »Če so ti delavci delali tudi po 20 let v impregnaciji, zakaj bi jim zdaj ne dali tiste razlike v osebnih dohodkih, zlasti še zato, ker smo nekaterim delavcem to že prej priznavali, ko smo jih premeščali na lažja delovna me- Hasan Begič: »Iz dvanajstega plačilnega razreda so me postavili v četrtega in me določili za pometača v tovarni.« sta. Novi primeri so m a11'! kritični od prejšnjih.« Težko je biti razsodnik Po mnenju Jožeta Ko#' varja se je delavski svet ba* da bi prišlo do poplave dobnih primerov: »Pojasni* so jim, da je to za deloync organizacijo nesprejemljiv. Ko pa so začeli razdeljeva" odločbe, se je vse skupaj P°' kazalo v čisto drugačni lu*1 Nekateri delegati so pote11, rekli, da bi se drugače odk" čili, če bi vse to vedeli- “f pač težko biti pravi razso® nik. Res pa je, da je bila ra' no takrat raziskava v Rog3' ški Slatini in delegati o teP1 niso bili ustrezno obveščen^ Bila so različna mnenj® o tem, kaj to sploh je. Ali i to dejansko zdravljenje a)' pa so le poskusi, da bi videl' kako izplavljati to snov. T"' di v zdravstvenih krogih s° bila o tem različna mnenjf Nazadnje se je pokazalo, a1 gre za raziskovalno n3 logo...« J i že. ra. Us Uc Pc h sii Pc sii z se »i vi D zr tii Hasan Begič, star 46 let, e nikomur ne boji povedal' P v brk, kaj misli, in to je izp° vedal pred vsemi navzočima Pravi, da že skoraj 24 let dej3 * v tovarni in na impregnacij P skem oddelku. Pove tudi, a3 so tedaj, ko so šli prvič n3 bo pregled v Ljubljano, odkril1 e pri osmih ljudeh bolezen P3 . jetrih in te so takoj premest' g1? li na druga delovna mesta-»Ko smo odšli na zdravi)3, nje v Rogaško Slatino, smc J™ imeli v tovarni velike teža# J še zlasti s strani obratne# . zdravnika dr. Limanija d3 ^ zdaj ni več zaposlen v tovaj' ^ ni - op. p.). Dr. Limani f dejal, da te lahko pozdravi 1£ mati zemlja. Ko pa smo Prl b šli iz Rogaške Slatine, srmf iznenada dobili v roke 00' ločbe za druga delovna ime' sta. Sam bi s tem nazadov# iz dvanajstega plačilnega razreda kar v četrtega. Dole čili so me za pometača v te varni.« Hasan Begič je razburjen »Takole pravim: toliko let# hodimo na preglede, pa n3' že enkrat ugotovijo, ali sm° zdravi ali nismo, ali smf s_posobni za to ali ono del0 Če sem sposoben za to del0. ga bom opravljal, če pa ni' sem, naj mi napišejo, zaK« nisem. Tista razlika, ki bi r dobili pri osebnem dohod' ku, pa nam ne pomeni n'3 Te razlike namreč ne up0' števajo pri pokojninski oS' novi. Zakaj bi si po toli^ letih dela ne bi zaslužil tist£ grupe, ki sem jo imel d oj daj... To je nečloveško, 03 bi zdaj moral pometati ok°1; tovarne... Počutim se zdr3' vega, Rogaška Slatina mi Je veliko pomagala...« Jože Kočevar priznav3 »Naša napaka je bila ta, o3 smo v postopku preskoči* eno fazo, to je invalidsko k° misijo SPIZ v Novem me' stu. Ta komisija odloča n3 temelju medicinskih oceni*1 raziskav o vrsti invalidnost* Vse skupaj zdaj stoji. Od P# stojnih zdravstvenih slu# v republiki smo zahteva)3 naj že naposled ugotovi]0 zdravstveno stanje delav: cev. Če ugotovijo, da jih ^ treba premeščati, jih pa d bomo premeščali...« de bi Sc tli ni 20 n; VI tl£ Sc ni n; tvj m ni Va bc dr ?c Us Uč dc P; k; dr k; st in In morala te zgodbe? T# v? ko jo je povezati s social^ mom, ki hoče biti humancJ z ( ši, pravičnejši in v katere0 st »ime človek zveni pon#) V no.« Pravzaprav so v sen# oz ški tovarni lahko zadovojJ Ur ni, da se to ne godi kje v |* re koriščevalskem kapital*' si mu, kjer bi jih lahko dela*) la ci iztožili zaradi zdravst# nih posledic za takšne p®, ni škodnine, da bi lahko pr*’ na boben... 'e Marija Frančešk^ ^ 1 rPNI V SINDIKATIH Ljubljana, 15. aprila 1988 Dfilsvsks GROtllOSt Z ari: ^ogovor o vlogi in položaju sindikatov dejavnosti vac S teri dl0' . Jf ;0<1' ra'r' agS' teri :en' ai# “I ieH Ta-a s0; inja d* dat1 zp°' del3 adJ i, d3 : a3 kril n a3 esti' ta- vljf smc :av° ae# , (» ivaa ar jf vil£ pri sira0 od- iare- OV^j aeg«1 lolo-li to] 7jcn etze i rial srn0 srn0 iel° delo a m: aka) bij° hod- rrid up°' i os-)lik« tist£ dol' > d3 ikoi :dra-ni Je iava r d3 očil> a k°' m0' a 1,3 ani11 iosd- [P^ duzl •val* avij0 elaV: ih i” a o1 STROKOVNA IN POLITIČNA POMOČ OSNOVNIM ORGANIZACIJAM Kakšen je položaj sindikata danes v posameznih okoljih in kakšen sindikat si delavci ZeUjo? Odgovore na ta in še mnoga druga vprašanja naj bi prinesle priprave na majsko razširjeno sejo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije. Razprave o predlogu ^meritev pri utrjevanju in razvijanju organizacijske, kadrovske in akcijske usposobljenosti slovenskih sindikatov so te dni v polnem razmahu. V številnih okoljih so nemalo Pozornosti namenili oblikovanju in uveljavljanju specifičnih interesov delavcev v sindi-katih dejavnosti, ki bi morali zagotavljati osnovnim organizacijam in konferencam zveze sindikatov v tozdih, delovnih organizacijah in sozdih čimbolj neposredno strokovno in Politično pomoč. Na podlagi strokovno-analitičnih ocen naj bi v republiških odborih sindikatov dejavnosti dajali tudi več pobud za odločanje v zvezi sindikatov. O tem, koliko sindikat avtentično izraža potrebe delavcev, koliko je (ne)močan v boju z različnimi strukturami, kaj pomeni kadrovska identiteta v sindikalni organizaciji, ali Sedanja organiziranost panožnih sindikatov zagotavlja usklajevanje vseh interesov ob Ugotovitvi, da skoraj nobena na kongresu sprejeta naloga ni bila uresničena, in o drugih ^jdikih delovanja sindikatov dejavnosti je tekla beseda na okrogli mizi v uredništvu Volavške enotnosti. Udeležili so seje Aleš GOLJA, sekretar ROS vzgoje, izobraževanja in danosti, Jernej JERŠAN, sekretar ROS gradbeništva, Ivo MIGLIC, sekretar ROS energe-Uke, Ivo ŠTUKOVNIK, predsednik ROS vzgoje, izobraževanja in znanosti, Vinko VIDIC, Sekretar ROS prometa in zvez, Marjan HORVAT, odgovorni urednik Delavske enotnosti, ln Sašo NOVAK, ki je po magnetogramu Iče Putrih pripravil pogovor za objavo. .Miglič: Ko obravnavamo vlogo in položaj Slr>dikata v sedanjem obdobju, moramo upoštevati, da smo sindikati kot subjektivni dejavnik sestavni del te družbe. To pa Pomeni, da v njej delimo vse dobro in slabo, oos je, da smo sindikati potisnjeni v polo-2a3. ko moramo delavcem posredovati od-govore na nekatera vprašanja. Zato mora ntfi sindikat nenehno na vetru, nenehno jPora preverjati svojo vlogo. Žal smo v ne-^terih zadevah počasni, predvsem ko ocenjujemo naše delovanje, v Članstvo mora povedati, kakšen sindikat Zeli, samo mora doseči to povedati, mi pa se moramo boriti za vsakega člana. Zdaj je tudi naloga republiških odborov, zato sm0 pripravili posvete z delavci elektrogo-sPodarstva, s predstavniki in sindikalnimi opredeljuje vlogo sindikata dejavnosti. Stavkovna pravila in opredelitev RO in sindikatov dejavnosti v njih je v grobem neskladju s statutom, saj se sindikat dejavnosti ne sme pojavljati samostojen zunaj zveze sindikatov. Naloge, ki so v osnutku pravil predvidene za republiške odbore v sedanji organiziranosti ZS pa tudi strokovne službe v tej delovni skupnosti onemogočajo to vlogo. Gre za strokovno pomoč pri prekinitvah dela oziroma stavkah. Jeršan: Uspešnost sindikata je odvisna od kadrov, od njihove usposobljenosti in pripravljenosti za delo. Ko smo razčlenjevali pot, smo ugotovili, da je ta najbolj pomemben v osnovnih organizacijah in občinskih sindikalnih odborih. Tam, kjer predsednik pozna razmere in je dober organiza- rod to dosegel in da si jo bo pisal, ne glede na vse ovinke in na vse pritiske saj smo v zadnjem času izredno enotni in podpremo vse napredna stališča, ki se pojavljajo. Vidic: Kako bodo delavci ocenjevali sindikat prometa in zvez, če na primer ne bomo uspeli prodreti s pripombami k 10. ustavnemu dopolnilu, ki predvideva zakonsko združevanje na mreži jugoslovanskih železnic, kar pomeni centralizirano urejanje. Dvaindvajset tisoč železničarjev, osem tisoč poštarjev in delavci v elektrogospodarstvu so proti taki rešitvi. Če ne bomo uspeli doseči spremembe, bo to neuspeh za naš sindikat. Tudi na zakon o združenem delu smo dali pripombe, ki niso bile upoštevane, danes pa že čutimo posledice. Miglič: Nekatere ugotovitve potrjujejo, da v sindikatu dejavnosti prihajajo do izraza avtentični interesi. Potem pa se na posameznih ravneh organiziranosti združijo tako, da jih ne moremo več razpoznati. Ždaj se sindikati dejavnosti pojavljajo le kot metoda dela zveze sindikatov. Zato se v republiškem odboru zavzemamo, da bi postali konstitutivni dejavnik. Le tako bomo lahko, navpično in vodoravno, postavili te interese na določeno raven in se skupaj z drugimi povezovali ter usklajevali. Ugotavljamo, da se nekateri člani ne identificirajo več z vsem tistim, kar zveza sindikatov sprejma za svojo politiko. Enkrat smo jih upoštevali kot dejavnike, drugič ne. Občinske sindikalne organizacije in njihovi organi so en vidik dela zveze sindikatov kot konstitutivnega dejavnika, sindikati .dejavnosti pa drugi. Zato je potrebno najti povezave znotraj zveze sindika- ali imel odločilno besedo pri sprejemanju samoupravnih sporazumov v svobodni menjavi dela, bi tudi sindikalni.funkcionarji morali odgovarjati svojemu članstvu. To je tudi odgovor na vprašanje, kako razmejiti zvezo sindikatov in strokovni sindikat. Strokovni sindikat sodeluje edino pri beneficirani delovni dobi, pri vseh drugih spremembah, npr. pri določanju delovne obveznosti, kije tako problematična, pa ne. Te stvari so sprejemali brez sindikata dejavnosti in pravzaprav tudi brez sindikatov. To bi morali v prihodnje spremeniti. Jeršan: Članstvo, od osnovne organizacije pa do republiškega odbora, bi se bolj poistovetilo s problemi, če bi videlo v usmeritvah zveze sindikatov tudi nekaj posebnih problemov dejavnosti. Vidic: Če se zgodi, da te pokličejo na prekinitev dela, nimaš ne informacij ne strokovnih podatkov. Tu bi lahko posnemali druge sindikate, ki imajo močne strokovne službe za vse. V nekaterih stvareh bi morali biti v sindikatu bolj strokovno podkovani, saj iz združenega dela dobimo podatke. Miglič: Menim, da so sindikat dejavnost, ne glede na nihanja, potrdili svoje delo in da so jih delavci sprejeli za svoje sindikate. To se vidi tudi po tem, koliko se nanje obračajo z raznimi zahtevami, interesi, predlogi itn. Sindikati so mesto, kjer se zbirajo ti problemi. Kadrovska krepitev še ne pomeni večje aktivnosti, čeprav taka trditev ne velja za vse primere. Nekatere zadeve bi morali obdelati, jih razčleniti. V mislih imam predvsem velike sisteme, velike organizacije, ki bi jih morali okrepiti tudi s profesionalnimi kadri. . f Aleš Golja [klavci v obeh rudarskih energetskih kom-blbatih, da bi pospešili nekatera dela. Vidic: Res je, da so se razmere po kongre-zelo spremenile zlasti v družbenopolitični1- družbenoekonomskih in samoupravah odnosih. V teh dveh letih se je zelo z°žilo samoupravljanje in če bo šlo tako [\aPrej, $e bo verjetno še bolj. Zato sta tudi ^°ga in odgovornost sindikata spremenje-aa- Verjetno tudi v sindikatu dejavnosti ni-našli ustrezne oblike delovanja in orga-ai2iranosti, osnovne organizacije niso od ■Jas dobile prave podpore. Tudi povezovanj® z občinskimi sindikati ni takšno, kot bi Zbralo biti in tudi naše povezovanje in delo ai tako usmerjeno, da bi bilo učinkovito. Sindikat bi bil učinkovitejši, če bi upošte-- ah navodila, ki jih je nakazal Kardelj, naj Olno v političnem sistemu neodvisni od Vugih, ne v takem smislu, kot so sindikati , naj, pač pa neodvisni od nekaterih Stanov. u.9°lja: Naš sindikat dejavnosti je odraz Uteljskih interesov, od predšolske vzgoje 0 raziskovalnih organizacij. Hudo močan ra ta sindikat ni in pri tem tudi zveza sindi-atov ne. Primer za to je uresničevanje , rnžbenega dogovora o dohodku, saj se ne-aterih stvari nismo mogli dogovoriti z Go-.Podarsko zbornico ne s skupščino. Zato [namo ge danes v družbenih dejavnostih v®hko težav. j, ^haj je težko ugotoviti, kaj smo pridobili st°hPravo sindikatov dejavnosti kot samo-* VVnih organizacij pred dvanajstimi leti. j, ^ Primerjavi z organizacijo na Hrvaškem e ij, Zlr°rna v BiH, kjer gre za dve skrajnosti, V it re°rarno Poveclati- da ne v eni ne v drugi V|jž. s-Publiki sindikat dejavnosti pa tudi zveza Jernej Jeršan Ivo Miglič Tei' ali* •la1' 5tve-. o<>' škU1 ; -"“'■atov nista dosegli izboljšanje položa-družbenih dejavnosti. v republiškem odboru sindikata meni-°> da bi moral biti sindikat dejavnosti t^Ppstojen pri ugotavljanju in izražanju av-nii ntfi interesov delavcev tudi navzven, 1® znotraj ZS. Statut nekoliko drugače tor, pridobi sodelavce in delo je uspešno. Potem je tudi vsebinski del izraz delavskih interesov. Koliko je lahko močan proti silam, ki to zavirajo, je prav tako odvisno od usposobljenosti in pripravljenosti članov izvršnih odborov, občinskih sindikatov in republiškega odbora. Ko govorimo o kadrovski indentiteti in povezanosti funkcionarjev z bazo, ne smemo misliti, da lahko en sam poklicni delavec v republiškem odboru kdo ve kaj naredi. V republiškem odboru gradbincev so člani sindikalni delavci, ki obvladajo položaj v organizacijskem in vsebinskem smislu. To omogoča, da lahko na vseh ravneh vprašanja ustrezno rešujemo. Članstvo pa vseeno meni, da smo premalo učinkoviti in da zahteve - če govorim za mandatno obdobje zadnjih dveh let - ki so bile postavljene iz baze, niso bile upoštevane. Na primer o beneficiranem stažu za nekatera dela in poklice v gradbeništvu ter o enotah enostavnega dela nismo sprejeli nobenih sklepov. Hrvaški sindikat gradbenikov in boljši program pa tudi večje uspehe. Verjetno je vzrok za to pravšnje število profesionalcev na tem področju, saj imajo poleg predsednika in sekretarja tudi svetovalca za posamezna področja. Štukovnik: V zadnjih štirih letih se je zavest delavcev bistveno povečala. Sindikat v šolstvu se bo, če to hočemo ali ne, organiziral mimo vseh tez, po volji delavcev. Prepričan sem, da bo znanje, ki se je nabralo pri samoupravljanju delavcev v šolstvu, prešlo vse umetne meje. V Sloveniji se zavedamo, da samo znanje lahko potegne naš razvoj naprej. Zato se učitelji temu primerno organizirajo. Zahteve v stavkah niso bitka za plače, temveč za družbenoekonomski položaj, za materialno podlago šolstva in širše za položaj šolstva. O ustavnih spremembah mislim, da je Cankar pravilno rekel: »Narod si bo pisal sodbo sam!« Prepričan sem, da bo slovenski na- Ivo Stukovnik tov in strokovno prilagoditi delovanje sindikatov dejavnosti. Pri uveljavljanju avtentičnih stališč v okviru samoupravnih delegatskih mehanizmov, mislim, da si moramo sindikati izboriti več samostojnosti. Teze za konferenco razmejujejo področja, ki govorijo o družbenoekonomskem, socialnem in samoupravnem položaju delavca. Prav na teh področjih bi morali doseči večjo samostojnost, pa tudi samostojnejši nastop sindikata v združenem delu. Ne moremo več pristajati na to, da prevzemajo odgovornost za pomembna vprašanja, ki zadevajo samoupravni, ekonomski in socialni položaj delavca, izvršni svet in drugi organi. Imeti moramo svoja stališča in jih zagrizeno uveljavljati. Vidic: Delavec v združenem delu odgovarja za svoje napake in proti njemu uporabimo vse sankcije. Za večje zadeve, ko gre za odgovornost republike in države, pa tega nismo postavili tako. Zanesljivo pa bo treba v prihodnje to zahtevati, ker je za delavca vsaka napačna odločitev lahko boleča. Primer je razprava o strategiji razvoja prometa in zvez v Jugoslaviji. Na zvezni ravni smo dali odklonilna mnenja, ker ta strategija ni v skladu s sprejetimi usmeritvami. Ko so to sprejemali v zvezni skupščini, niso omenili sindikata in naših pripomb na tako slabo pripravljeno strategijo razvoja prometa in zvez Jugoslavije. Golja: Članstvo postavlja panožnemu sindikatu zelo zahtevne naloge. To seveda zahteva njegovo drugačno vlogo, in mislim, da bi moral sindikat sodelovati pri vseh odločitvah, ki so usodne za člane sindikata. Kako naj sindikat dejavnosti odgovarja za delovno obveznost učiteljev, če pri sprejemanju zakonov nima odločilne besede? Zakaj naj sindikat prevzema odgovornost za slab družbenoekonomski položaj, če v svobodni menjavi dela ne moremo uveljaviti v sindikatih dogovoijenega načina vrednotenja dela? Če pa bi sindikat - tako kot na Zahodu — podpisoval kolektivne pogodbe Vinko Vidic Vidic: Sindikalni delavci se usposabljajo za svoje delo, usposabljanje v republiki in po regijah pa kljub opozorilom našega sindikata prometa in zvez, pa tudi drugih, ni takšno, kot bi moralo biti. Težko je potegniti delavca z delovnega mesta in ga za mesec dni poslati na šolanje. Vsi tisti pa, ki so se usposabljali v Radovljici, uspešno delajo. Na tem področju bomo morali še marsikaj izboljšati. Štukovnik: V šolstvu in znanosti je usposobljenost kadrov dobra. Kljub demokratični politiki kadrovanja pa se pojavlja pasivnost, ki nastaja zato, ker so možnosti za odločanja premajhne. Ne moreš pa prevzeti odgovornosti brez možnosti. Drugi problem v našem sindikatu je ta, da povezuje skoraj 50.000 delavcev, ki so razdrobljeni v približno tisoč organizacijah, v občinske svete. Pretrgana zveza med občinskimi sindikati in odborom je morda tista ločnica, ki bi jo odpravili, če sindikat dejansko ne bi sodeloval pri vseh problemih, ki se pojavijo v občinah. Brez obiskov ne bi imel dovolj informacij, o tem kaj se dogaja. Miglič: V razpravi o tezah se moramo dotakniti naše temeljne celice. Zato moramo v sindikatih dejavnosti, tudi v republiških odborih, spodbujati razprave v temeljnih okoljih in se z njimi dogovarjati za oblike, metode, za vsebinski in oblikovni del, da bo ta organizacija lahko delovala tako, kot želimo, brez idealiziranja nekaterih zadev. Zavzemamo se, da bi v končnih usmeritvah, ki bi jih sprejeli na majski seji, dodelali taka kadrovska izhodišča, ki bi v zvezi sindikatov zagotavljala usposobljen kadrovski potencial, strokovno in politično. Ni mogoče več pristajati na tezo, da je za opravljanje funkcije v osnovni organizaciji dober vsakdo. S tem smo povezovali tudi trajanje mandata, in se zavzeli, da je treba tudi v statutu določiti tako, da bodo ljudje lahko opravljali svojo funkcijo toliko časa, dokler bodo uspešni. Delavska enotnost 8 M PO SLEDiH DOGOVARJANJA Ljubljana, 15. aprila 1988 Spodbuden začetek turistične predsezone na obali MARINA KONČNO S POLNO PARO Skromen izkupiček ne omogoča potrebnega napredka. Denarja včasih hi niti za sproti... Doslej še nikomur ni uspelo zrediti gosi s praznimi floskulami... Ko so delavci Turistične organizacije Portorož položili na mizo račune za lansko leto in ocenili bero, jim iz obraza ni sijala kdo ve kako izrazita sreča. Za veselje seveda ni bilo nobenega pravega vzroka. Za sklade je sicer ostalo 4 milijarde dinarjev, kar je realno za dve tretjini manj kot pred letom dni. In da bo slika še bolj popolna: od omenjenih 4 milijard so ustvarili hoteli le 750 milijonov, vse drugo pa je dohodek portoroške igralnice. Ob tem se seveda vsiljuje vprašanje, kaj bo v tem primeru potem, ta »potem« pa bo prav kmalu, ko se bo zvezni proračun polastil še tistega dohodka, ki ga turistični kraji ustvarjajo s svojimi igralnicami? Pa za sedaj pustimo ta tu-' robna razmišljanja. Tudi če zvezna birokracija ne bi iskala dodatnih poti za siromašenje turistično-gostin-skih delovnih organizacij in bi vse ostalo tako, kot je danes, se temu delu gospodarstva slabo piše. Namesto da bi mu omogočili delo, pri katerem ne bi bili pogoji za gospodarjenje nenehne neznanka in mu ob tem priznali tudi to, kar gre našim izvoznikom, ga kar naprej pitamo s floskulami in praznimi obljubami. Rezultat vsega tega so kaj drugega kot vse večje kadrovske zadrege v turističnem gospodarstvu, da močno usihajočega dohodka niti ne omenjamo. Včasih je tudi turizmu kaj ostalo. Sedaj pa dohodek ne zadostuje več niti za osebne dohodke, ob katerih delavcem ne bi bilo nerodno, in kar je najhuje - denarja že davno ni več za razvoj, za prepotrebno naložbe. ravnati iz poslovnega sklada. To pa z drugimi besedami pomeni, da akumulacija ne bo zadostovala niti za postavke ene same hotelske sobe,« pravi Bogdan Valentin, predsednik poslovodstva Turistične organizacije Portorož. Poleg igralnice je lani spodbudno poslovala tudi Marina, ki je imela kar 40 odstotkov več letnih privezov. Precej večji dohodek je ustvarila tudi na račun drugih storitev. Ob vsem tem je povsem na dlani, da je bila naložba v velik sodoben pristan in potrebno ponudbo za navtične goste več kot modra. Lepo se bo obrestovalo še dolgo dolgo let. Ob svetlih izjemah, kot sta Marina in Casino, pa morda še kdo, pa je bilo minulo poslovno leto za Portorož kljub vsemu skromno. In kaj se obeta danes temu našemu paradnemu konju slovenskega turističnega gospodarstva? »Začetek je bil spodbuden. To pa že nekaj pomeni,« pravi Boris Može, vodja prodaje pri Turistični organizaciji Portorož. »Čeprav je bila Velika noč nekoliko bolj zgodaj, smo za praznike nepričakovano napolnili hotele. Veliko smo imeli skupin, celo iz Skandinavije, in precej nas je obiskalo tudi posameznih gostov. Organizirani turisti pomenijo za nas delo brez večjega tveganja, individualni pa so zanimivi z druge plati, ker, preprosto povedano, bolj zapravljajo. So pa, kot vemo, manj zanesljivi. Danes so, jutri ni več o njih ne duha ne sluha...« lahko namreč marsikaj prekriža račune. Tako je pač v turizmu, ki mu usode ne kroji le kakovost ponudbe, temveč v dobršni meri tudi tako nestanovitne stvari, kot so vreme, politične razmere, vrednost te ali one valute, bolezni in druge podobne povsem nepredvidljive zadeve. Pa vendar... »Med drugim tudi zato, ker so naše letošnje devizne cene enake lanskim, je dosedanje zanimanje za letovanje na naši obali spodbudno,« ugotavlja Boris Može. »Naši najštevilnejši gosti bodo spet Nemci, pa Skandinavci, Angleži in seveda Italijani in Avstrijci. Več gostov kot lani ^pričakujemo tudi iz Švice. Ce pa bi bila ponudba Jugoslavije na tujih tržiščih bolj agresivna, podobna ponudbi naših konkurentov, bi bilo za nas še toliko bolj ugodno. Po- zabljamo namreč, da je boj za goste vse bolj neizprosen in da ob večji ponudbi vse bolj pogosto potegnejo kratek konec šibkejši in tisti, ki jemlejo nastope na tujih trgih z levo roko...« Ob tem predpoletnim obiskom slovenske obale smo se seveda pogovarjali tudi z Antonom Spinellijem, direktorjem igralnice in možem, ki ima vprašanja razvoja turizma takorekoč v malem prstu. »Prepričan sem, da bi se nam obrestovalo, če bi se bolj kot doslej osredotočili na naše goste iz bližnjih območij. V mislim imam Italijane in Avstrijce. Ti pridejo na našo obalo, glede na razmeroma kratke razdalje in hitre ceste, ki jih imajo onkraj meje, v izredno kratkem času. Zato so tudi pogosto v Portorožu. Mnogi tudi po desetkrat na leto in to po nekaj dni skupaj. Skupno je to, tri, štiri, pet tednov na leto. O tem pa se vsekakor velja zamisliti in ponudbo čim bolj prilagoditi željam in potrebam omenjenih ljudi. Vsekakor je ta bližnji trg za nas na moč zanimiv in mu kaže zato posvetiti vso po- zornost,« razmišlja direktof Spinelli. Zaradni znanih vzroko? letos celo v Portorožu ne b0 kaj bistveno novega. Pri ten1 je še najbolj razveseljivo, se veda za tujce, da so ostal6 tudi cene take, kot so bil6 lani. Skratka, nič novega Tudi nobenega novega ležišča. To je ob vsem tem še najbolj zaskrbljujoče. Zapišemo pa lahko, da bo začela delati Marina letos prvi6 s polno paro in da bodo letališče usposobili tudi za vzletanje in pristajanje ponoči- Andrej Ulagz »Večino dogovorjenih obveznosti, ki smo jih sprejeli s samoupravnimi sporazumi na Obali, bomo morali po- Glede na začetek turistične sezone, točneje predsezone, so sleherne napovedi, kaj lahko od poletja pričakujemo, še precej preuranjene. Se v drugi polovici junija Odličja svobode Na konferenci zveze kulturnih organizacij Slovenije, ki je bila 14. aprila, so podelili vsakoletna odličja svobode. Odličje svoboda z zlatim listom so dobili: Mirko Avsenak iz Krškega za raznovrstno kulturno dejavnost, posebej za organiziranje likovnih kolonij, urejanje galerije samorastnikov in raziskovanje Brestanice; Janez Bitenc iz Ljubljane za širjenje glasbene kulture med mladimi, obujanje glasbenih tradicij NOB in prispevek k oblikovanju pedagoških rešitev na glasbenem področju; Bojan Čebulj iz Maribora za kulturno delovanje v jeseniški občini in v Mariboru, zlasti na gledališkem in lutkovnem področju; Edo Gaberšek iz Celja za ohranjanje ljudskega izročila, ustanovitev in vodeneje folklornih skupin in večletno uspešno vodenje Mladinskega pevskega festivala v Celju; Kulturno umetniško društvo Prežihov Voranc Ravne na Koroškem za kulturno delovanje, posebej še na glasbenem, gledališkem in folklornem področju in za uspehe na republiških srečanjih; Slovensko prosvetno društvo Edinost iz Pliberka v Avstriji za razvejeno in bogato kulturno dejavnost, ki krepi slovensko narodno zavest, za spodbuditev ustanovitve glasbene šole in srečevanja pevskih zborov z obeh strani meje; Zofija Sotenšek iz Ludwigsburga v ZR Nemčiji za uspešno vzgojno-izobraževalno delo pri slovenskem dopolnilnem pouku in za kulturno dejavnost med delavci na začasnem delu v tujini; Janko Tolmajer iz Celovca za skrb za slovenski dopolnilni pouk, za vodenje društva v Radišah in za sodelovanje v Krščanski kulturni zvezi; Danilo Vrane iz Maribora za organizacijsko delo na področju lutkovne dejavnosti, vodenje Lutkovnega gledališča Jože Her-manko v Mariboru in vzgojo lutkarjev in Franci Zwitter iz Celovca za politični in kulturni prispevek k razvoju slovenske narodne manjšine v Avstriji, za vodenje Slovenske prosvetne zveze in mednarodno kulturno delovanje. Petnajst odličij svoboda s srebrnim listom so prejeli: Irma Černe iz Maribora, Franc Drganc iz Salzburga, Društvo upokojencev Trbovlje, Maks Kampi iz Ptuja, Karel Kordeš iz Titovega Velenja, Anton Kranjc iz Mannheima, Kulturnoumetniško društvo Triglav iz Srednje vasi v Bohinju, Jože Leskovar iz Slovenj Gradca, Matija Mežek iz Tržiča, Moški pevski zbor DPD Svoboda II iz Hrastnika, Slovensko kulturno društvo Ivan Cankar iz Dunaja, Slovensko kulturnoprosvetno društvo Sava iz Frankfurta, Slovensko kulturno in športno društvo Simon Jenko iz Niirenberga, Marija Tancer iz Maribora in Marija Vičar-Zupančič z Jesenic. T< resr iti o joža kon dru: ska E tazc Jo j; vrsj stili tio 2Un tlO 1 tiaE go. jasi jez kri; tije 7 zve tun tliš tiar tiju dar Po: da Poi tie I sk; sej eri: da: raz tio: kr Jiii na (to (in sv, da itn ral jal uč toi Vgi je v ter Us Uir ter OD VARDARJA PA DO TRIGLA VA Če hočeš nasprotniku pokazati zobe, je najboljši posmeh. Švejkov oče Hašek je iz pretepov med vojaki in civilisti ustvaril prave mojstrovine. Tudi Kirstovi romani, denimo, prav lepo popisujejo ta (nujni?) del vojaškega življenja. Nekaj malega bi iz svojih vojaških izkušenj lahko dodal tudi sam, toda bi se ne spodobilo siliti v to ugledno družbo. Moram pa reči, da z velikim zanimanjem prebiram naše romanopisce povezane v združenja borcev. Najprej hop, s skokom bo že kako Za tole gre - če in kadar smo se vojaki stepli z nevojaki, je naš častnik naslednji dan natančno preštel modrice. Takoj nato je padlo neizbežno vprašanje: Kakšne so izgube na nasprotni strani? Če so bile večje, je bilo vse v redu in prav. Sicer dvignjen glas in mrk pogled, češ, tako se pa res ne smete obnašati - zraven pa očetovsko skrit nasmeh pod brki, ha, moji dečki se ne dajo... Ne vem, zakaj je šlo v Splitu. Toda tega ne ve še marsikdo. Pa vendar vsi obsojajo in bruhajo ogenj. Znan kalup pač, o napadih na JLA, na bratstvo in enotnost... Morda res, morda pa tudi ne. Ne dvomim, da pristojne službe vseh vrst pretepa ne bodo temeljito raziskale. Dotlej pa bi bilo gotovo bolje počakati s takšnimi ali drugačnimi ocenami. Udarec s pestjo je goto- vo boleč. Če pa mu prenagljeno podtakneš napade na prav vse vrednote, kijih ta družba priznava in to razpihaš v vsedržavno burjo, utegne biti to sila nevara stvar. Še zlasti, ker gre za pojav, za pravila igre. Kdo bo koga branil Pravila igre sicer niso napisana, veljajo pa bolj kot vsi koncepti in programi. Teh se kot je znano, nihče ne drži. Veselo igrico obsodb pa igramo, igramo... Ko je srbsko predsedstvo razpravljalo o organizaciji in delovanju teritorialne obrambe v tej republiki, lahko o tej temi v Delu (po Tanjugu!) prebereš nič več in nič manj kot to, kar smo zapisali. Potem pa pride »vsebinski« sklop informacije: »...vse več napadov na naš socialistični sistem in njegove inštitucije, pridobitve revolucije, zvezo komunistov, delo in osebnost tovariša Tita, celovitost SFRJ in druge bistvene vrednote naše družbe. Tarča teh napadov so predvsem JLA in varnostne službe, njihov cilj pa je ogrožanje ustavne ureditve, stabilnosti in varnosti Jugoslavije.« Če nisem v zadnjih nekaj mesecih teh fraz prebral najmanj dvakrat na dan, naj me koklja brcne. Televizija, vsi jugoslovanski dnevniki, tedniki, revije. Komentarji, poročila s sej, govori, referati. In jaz, naivnež, sem mislil, da smo v revoluciji zmagali, nakar je proletariat ustanovil svojo vojsko in svojo milico, da bi branili njegove interese... Zdaj moramo pa kar naenkrat vsi braniti armado in službe državne varnosti?! Na, zdaj pa še dosledni politiki In politike, ne pozabimo na politike. Tohko smo jih prezmerjali, da niso nobeni pravi možaki, da se gredo neke svoje špile in jih je en sam kompromis - na, pa se ti kdo postavi na noge, te prepriča, da ga imaš res zato, da se bo zavzemal za tvoje interese, pa spet ni prav. V Politiki Milan Daljevič »ostaja pri svojem«. General očita Smoletu, da vztraja pri napačni oceni, »da gre le za nekaj člankov o JLA, zaradi katerih brez osnove trdi, da se ustvarja histerija, ki meče čudno luč na Slovenijo.« Komaj ga spusti iz rok general, že pade Jože Smole v pesti Oslobodjenja. Ta mu očita »metode zaklinjanj« in »nepopustljiva stališča«. Preveč daje trmast, ko gre za ustavne spremembe, ki za Slovence ne bodo sprejemljive. Kdo pa je on, da se bo kar naenkrat šel doslednost?! Če bi ne bil trmast pri tem, kar za njegovo republiko ni sprejemljivo in če se ne bi zaklinjal, da bo svoje poslanstvo dosledno izpolnil, bi bil za Jugoslavijo (no, njen uradno glasni del) očitno pravi kampeljc. Za nas pa, noja, za nas je znano, da smo bolj tihe in potrpežljive sorte. Ja, če bi ne bilo te preklemane Mladine... Novi trgi, nove reklame Toda Mladina je. Celo zaplenjena je spet dovoljena in fantje bi morali nujno in takoj oblikovati skriven sklad za honoriranje tožilcev. Če bi si tako reklamo naročili pri Študiju za marketing, bi obubožali. Tako pa jim mora tržni bum priskrbeti tožilec za svojo skromno plačo. Ni pošteno. - Sicer pa je to najbrž tudi sam spoznal. Reklamo je naredil kot se spodobi. Zdaj je na potezi njegov solidarni tovariš Miloš Bakič. Reklamno akcijo je preselil v Beograd, saj je prebral Mladinine želje o tiskanju v srbohrvaškem jeziku. Prepovedane Titove ocene Družba in njene službe torej za mladinski tisk lepo skrbijo. To dokazuje tudi Študentski list. Zaplenili so ga, češ da je žalil prijateljskega državnika Mobutuja. V naslednji številki pa so nas prepričali, da je šlo spet le za reklamo. Priobčili so namreč celo vrsto izjav Josipa Broza Tita, ki je z Mobutujem opravil enkrat za vselej. Ozmerjal ga je z marioneto, uzurpator-jem, plačanim agentom, morilcem, vodjo bande... Ker vroče upamo, da pri nas še ne plenijo časopisov, ki se strinjajo s Titovimi ocenami, smo prepovedano številko še enkrat prebrali - da bi se ne prenaglili z oceno, da gre za reklamni trik. Edino, kar bi še moglo povzročiti zaplembo, je morda pismo Predraga Matvejeviča jugoslovanskemu vrhu. Pisal ga je sicer leta 1986 in v njem svari, zakaj ne bi bilo pametno izbrati Branka Mikuliča za šefa naše vlade. Morda pa, ker smo tik pred tem, da ugotovimo, ali je vlada z Brankom Mikoličem na čelu še vredna zaupanja in še lahko vodi... Ciril Brajer Uo ga in so Uc ob v ke Pc tla v: tal ga za Va gl: ali Pi dr ki re $ n, ro kc m in k< n< ki bi V1 PJ tn 3 Mnenja Ljubljana, 15. aprila 1988 Delavska enotnost 9 Kako pošteno meriti in odmeriti odgovornost komunistov j. vprašanje se zdaj vsiljuje vsakomur, ki .®sno razmišlja in govori o položaju pri nas j ,° vlogi zveze komunistov v družbi. O po-,°2aju je stvar jasna. Tudi o vlogi zveze ^omunistov in njeni določitvi v poglavitnih t^žbenih listinah. Vendar je njena dejanja vloga drugačna in pravzaprav je nihče 2a r P9 delavci kot ■ ^. Uslužbenci ? k i. “Sprememba izhaja iz že-^e> da bi poenotili delavce lj, Uslužbenci,« je dejal v po- ka ^°voru za RAD Fadil Mah-’ tp' i ,ud Garib. »Izbirali smo 5ko olJa' ma: med dvema možnost- hk® st-7' ak 'da s pojmom delav-riač k1 razred zajamemo usluž-P Dence - kar bi pomenilo se-r j , eda, da bi uslužbenci izgu-n Dlii precej svojih prednosti rali da delavce preimenuj e-510 v uslužbence. Odločili pio se za drugo možnost, ki svoje dobre strani in pomanjkljivo sti. Bistveno je, j? so delavci državnih po-,Jebj s tem, da so postali Uslužbenci, dobili ugodno-ffp ki jih je imela omenjena lupina.« vel' ka' aod; isaP čisP šte- ko’ tan£ isk« cup- epa ■val' tnO' če- lan* ;anj: rraP i za >aje nes-po-a H; akaJ it so itefl >šta- jtks verjamemo od leta 1947, danes učijo tudi številni drugi. Preustroj gospodarstva, ki poteka, je za nas naraven, normalen. Državni sektor bomo seveda še naprej razvijali, toda obenem tudi mešanega, kooperativnega in zasebnega. Na državo gledamo kot na veliko ladjo, ki mora pluti tudi po globokih vodah; če zajadra v ožje, pli--tve tokove, lahko izgubi svoje poslanstvo. Zato svoje ,male tokove* prepuščamo zasebnemu sektorju.« Boj na dveh bojiščih Irak je že osmo leto vpleten v vojni spopad z Iranom. Kot meni Fadil Mahmud Garib, »vojna vsekakor odseva v gospodarskem razvoju države.« »Toda,« dodaja, Fadil Mahmud Garib »uspe nam omogočati delovanje vseh sestavin gospodarstva.« »Vojna se je začela in se danes nadaljuje v interesu imperialističnih sil in trans- nacionalnih tvrdk, ki posredno in neposredno prek Irana onemogočajo ustavitev sovražnosti,« trdi predsednik generalne federacije sindikata Iraka. Po njego- vem mnenju je Irak po revoluciji leta 1968, še posebej pa po podržavljanju naftne industrije postal »svetal zgled na tem območju«. »Cilj Irana, to je imperialističnih sil, ki stoje za njim, je zmanjšati ugled Iraka na tem območju in onemogočiti njegov družbeni in gospodarski razvoj. Prav zato se bojujemo na dveh bojiščih: s puško in z doseganjem ciljev gospodarskega in družbenega razvoja naše države.« Ker že govorimo o metodah »prave« vojne, zapišimo, da so predstavniki generalne federacije sindikatov Iraka (poleg predsednika Gariba še sindikalna fuhkci-onaija Said Džerad Džiad in Izedin Sulejman Derviš) v pogovoru s predsednikom sveta ZSJ Zvonimirom Hrabarjem in drugimi predstavniki jugoslovanskih sindikatov poudarili, da uradno jugoslovansko sporočilo, ki obsoja uporabo kemičnega orožja v iransko-iraškt vojni, izhaja iz principialnosti mednarodne politike SFRJ in ga kot takšnega pozdrav- i Ker uslužbenci niso sindi-^Ino organizirani, spre-j^hiba statusa delavcev, za-?°slenih v državnih podjet-pomeni, da ima zdaj genialna federacija sindika-toliko članov manj, za , olikor so se s to spremem-0 Povečale vrste uslužben-Ali se to pozna tudi pri P°ložaju sindikatov? “Vsi delavci v mešanih in Lebnih podjetjih in tudi Prožna delovna sila v dr-l vnih podjetjih so člani deškega sindikata. Zato Poimenovanje delavcev dr-Ovnih podjetij v uslužbence vplivalo na delo in poslanko sindikatov pa tudi ne načela sindikalnega orga-^iranja. . Generalna federacija sin-O^atov ima danes 650.000 delavcev, medtem ko je POd letom dni imela od mi-aJ°n do milijon sto tisoč c*anov. Uslužbenci imajo svoja pluženja učiteljev, inženir-Jev> pisateljev. Organizirani V Po področjih dejavnosti a nimajo centrale, ki bi jih druževala. Takšno centralo, POj generalno federacijo jOdikatov, imajo samo de- , ^ Iraku poteka gospodar-Ka prenova, ki pripisuje ve-* Pomen mešanemu in za-®bnemu sektorju. Fadil lau mud Garib je o tem de-vj “Pri gospodarski preno-nimamo ideoloških težav. ^.ranka BAAS, kije na oblajal °d svoje ustanovitve leta p? verjame v socializem in ^Prizadeva ustvariti sociali-Vdno družbo. Kot piše v na-onalni listini stranke BA-p je zasebno lastništvo za-ptovjjeno in ohranjeno okviru splošnih nacional-m interesov, Verjamemo, da je zasebni , ktor komplementaren dr-upa- finemu, v interesu nadalj-cijG. cjg|?a napredka, razvoja. So-3sta- pdbzem pomeni vsem omo-anju Sii?ati razvoj proizvajalnih lašli > poleg tega socializem tem- hiiUme.mo predvsem kot t de- u, Sanitarno gibanje in na-enS' (jp^n šele nato kot gospo-}Vak Položaj Evrope in njene posebnosti, ki jih mora Jugoslavija upoštevati pri vključevanju v njene ekonomske in tehnološke integracije (6) NELOGIČNI TUJEK AU V EVROPO ODPRTA DRŽAVA Pripravil: Iztok Simoniti Ne gre torej zato, da bi se Zahodna Evropa utrdila zunaj obeh blokov ali celo kot tretji blok, marveč za tisto, kar je Peter Glotz v Manifestu za novo evropsko levico izrazil z geslom: »Če hočemo presegati blokovske omejitve jih moramo najprej priznati«. Glotzu pomeni priznavanje obstoječih razmer odpiranje vrat za čezblokovsko sodelovanje, ki naj ublaži škodljive nasledke blokovske delitve. Massimo Salva-dori, zgodovinar in član KPI, pa meni, da se zahodna Evorpa ne more odreči zavezništvu z ZDA, da pa bi morala v tem odnosu doseči, da bi »smela govoriti s svojim glasom«. Mutatis matan-dis velja tudi za tisti del Evrope, za katero govori Sovjetska zveza, torej Vzhodno Evropo. Rečemo lahko, da obstaja tudi politična identiteta Zahodne Evrope, ki se najbolj izrazito kaže v evropskem odporu do obnavljanja ameriškega globalnega hegemonizma, v interesu za »razred-čenje9 koncentracije orožja in v širjenju vseh oblik medsebojne menjave. S čisto načelnega stališča gre za težnje, ki niso v nikakršnem navzkrižju z jugoslovansko zunanjo politiko, so pa v praksi težave z operacionalizacijo našega vključevanja v te tokove. Potrjevanje svoje samobitnosti se torej odraža tudi v zunanjepolitični usmeritvi Zahodne Evrope in to v specifični politiki do Sovjetske zveze, članic SEV in Varšavskega pakta ter do dežel v razvoju (konvencije Lome, programi mpomoči itd.) kot tudi glede posameznih problemov v svetu (terorizem, krizna žarišča, strateških obrambnih pobud obeh velesil, pogajanj o razorožitvi itd.). Možnost za uveljavitev svoje politične, gospodarske in kutlume identitete vidi Zahodna Evropa v uresničevanju črke in duha KEVS, ki pomeni premagovanje blokovske delitve. V Zahodni Evropi pa se j aeie nato KOI gospo- v iiViupi pd sc arsko doktrino. Tisto, v kar prav tako vse bolj krepi spoznanje, daje v sodobnem svetu vedno več vprašanj, ki jih ni mogoče reševati v nacionalnih okvirih: od okolja prek komunikacij do zaposlovanja in migracij delovne sile in ne nazadnje tudi vprašanja državljanskih in človeških pravic. Vse to, za kar se mora zavzemati tudi Jugoslavija seveda zahteva večjo integriranost ne samo v Zahodno, temveč vse Evrope. Vse večji pomen dobivajo tudi alternativna gibanja zunaj ali znotraj uradnih struktur in ki ponujajo drugačna reševanja perečih vprašanj v zvezi z varnostjo, razoroži-trvijo, odpravljanjem blokov, varstvom okolja in tako postavljajo nosilci specifične mednarodne identitete Zahodne Evrope. Integracijski procesi v Zahodni Evropi, zlasti v okviru EGS, EFTA, OECD, odražajo njeno težnjo Po krepitvi gospodarske in politične moči. Eureka naj bi ji tako zagotovila tehnološki razvoj na temelju lastnih potencialov in s tem večjo samostojnost glede na druga svetovna središča tehnološkega razvoja (ZDA, Japonska, Sovjetska zveza). Zahodna Evropa uveljavlja svoje specifične interese tudi pri odnosih z deželami v ravzoju. Odločilno je vključena v ves splet odnosov med Severom in Jugom bodisi v okviru konvencij Lome (EGS - in 64 držav Afrike, Azije in Ka-ribov) ali pa v okviru frankofonskega ali anglofonskega povezovanja. Ugotoviti moramo, da si Zahodna Evropa v stikih iz državami v razvoju prizadeva za ohranjanje priviligiranega položaja in podaijenosti manj razvitih držav ter se pojavlja tudi kot nosilec posebne gospodarske identitete. V poročilu GATT za leto 1987 o obsegu blagovne menjave v svetu prednjači ZR Nemčija kot največji svetovni izvoznik. Obseg blagovne menjave je bil v letu 1987 rekorden - 2,45 bilijona dolarjev in je večji za 4 odstotke glede na preteklo leto. Kljub padcu vrednosti akcij in drugim težavam poročilo GATT predvideva nadaljnje povečevanje globalne trgovine v izvozu. Zahodna Nemčija je bila v preteklem letu največji izvoznik z 294 milijardami do-laijev, kar predstavlja 12% celotnega svetovnega izvoza in kar je mnogo več kot na primer izvoz ZDA, ki so prodale blago v vrednosti 253 milijard ali 10,3%. Japonska je na tretjem mestu z 229 milijardami (9,3%), Francija četrta s 149 milijardami (6,1%) in Velika Britanija peta s 133 milijardami (5,4%). ZDA so največji uvoznik s 424 milijardami dolarjev uvoza, kar je 16,6% od skupne vsote uvoza, ki je znašala v letu 1987 2,55 bilijona dolarjev. ZR Nemčija je z 288 milijardami (18,9%) drugi največji uvoznik, sledi ji Francija s 159 milijardami (6,2%), Velika Britanija z 156 milijardami (6,1%) in Japonska s 149 milijardami (5,8%). Očitno je, da so tri evropske države - ZR Nemčija, Velika Britanija in Francija med največjimi svetovnimi trgovci, prav tako ZDA in Japonska. (Poročilo GATT za leto 1987, Ženeva). Doslej smo namenili več pozornosti iskanju identitete Zahodne Evrope pravzaprav zato, ker so ti procesi povsem razpoznavni in ker dajejo povsem konkretne rezultate. Medtem pa smo že ugotovili, da Vzhodna Evropa identitete v tem smislu nima predvsem zato, ker je morala sprejeti sovjetski model razvoja, ki sam po sebi daje prvenstvo Moskvi. Varnostni vidik Z vamostnovojaškega vidika bi večja vpletenost Jugoslavije v Evropo zagotovo zmanjšala politična sumničenja o tem, kam in kako se bo obrnila Jugoslavija v iskanju izhoda iz krize. Večja povezanost z Evropo bi zato okrepila politično zaupanje v Jugoslavijo ter zmanjšala možnost raznih pritiskov. Države, s katerimi bi se povezali, se namreč ne bi zavzemale za politični pritisk, kar bi objektivno okrepilo našo varnost. Povečani pretok ljudi, informacij, znanja, kapitala itd. krepi zaupanje in medsebojno poznavanje ter omejuje prostor klasične politike ekspanzije. Ekonomsko povezovanje prav tako pomeni krepitev ekonomskega potenciala države in s tem celotnih obrambnih sposobnosti Jugoslavije. Povezovanje pomeni tudi posredno ali neposredno prevzemanje vojaških tehnologij, brez česar ni mogoče priti do sodobnega orodja in vojaške opreme. Kot morebitno slabost v obrambnem smislu pa poudarimo tole: z vojaškega vidika pomeni ekonomsko povezovanje tudi informacijsko sodelovanje, pri čemer nekatere vojaško-obrambne skrivnosti postanejo bolj dostopne svetu. Integracija pomeni tudi delitev dela, zato je upravičeno sproščanje, ali ne bi Jugoslavija v taki delitvi izdelovala tisto, kar spada v »umazane tehnologije«. Gre tudi za opiranje na svoje moči v vojaški proizvodnji (samozadostnosti) itd. Omenili smo samo nekatere var-nostno-vojaške vidike, kijih bo morala upoštevati Jugoslavija pri povezovanju z Evropo. Ideološko-politični vidik V mednarodnih stikih praviloma najlažje zavrnemo reševanje katerega koli vprašanja, če mu pritaknemo ideološki predznak, skratka, ga skušamo prikazati v belo-črni luči, ki jo najbolje pona-zarjajo znani dogmatični pojmi: progresivno in konzervativno, socialistično in kapitalistično, imperialistič-no-hegemonistično proti svobodi in demokraciji itd. Tako so onemogočeni Združeni narodi in druge multilateralne konference, odnosi med blokoma in velesilama, pogajanja Sever-Jug, problem dolgov itd. Za majhne in srednje države je ideolo-škost še toliko bolj pogubna. Poglejmo si dokumente gibanja neuvrščenih, ki si s ponavljanjem identičnih ideoloških obrazcev na eni Ijajo. Predsednik Garib je dodal, da je Irak »prisiljen pri obrambi svoje suverenosti in ozemeljske celovitosti uporabljati vsa razpoložljiva sredstva, ki jih ponuja sodobna vojaška tehnika.« Iraški in jugoslovanski sindikat sta motivirana za razvijanje mednarodnega sodelovanja, in sicer ne samo kot organizaciji dveh neuvrščenih in socialističnih držav, pač pa tudi zato, ker precej Jugoslovanov dela v tej državi. V svetu ZSJ si prizadevajo pospešiti sindikalno organiziranje naših delavcev, zaposlenih v deta-širanih obratih na tujem. Zato bo določeno število ljudi posebej zadolženih za delo v sindikalnih podružnicah v detaširanih obratih jugoslovanskih podjetij. Med obiskom so predstavnike generalne federacije sindikata Iraka zaprosili, da ZSJ pomagajo pri uresničevanju omenjenega novega koncepta. Svetlana Stevič - RAD strani zožujejo manevrski politični prostor, na drugi strani pa zgubljajo zaupanje pri nasprotnih grupacijah - posebno razvitega sveta. Za Jugoslavijo, ki pretežni del zunanjepolitične energije namenja prav gibanju neuvrščenih, dolgoveznim listinam tega gibanja in podobnim resolucijam v generalni skupščini OZN, ima pristajanje na tako ideolo-škost formulacij seveda kvarne posledice. Vzroke moramo iskati v notranjem dogmatizmu, ki se v naši mednarodni dejavnosti kaže kot nesposobnost Jugoslavije, da se zavaruje pred krizo v svetu (ekonomsko, dolžniško, itd.) in nesposobnost, da se pravočasno prilagodimo sicer ugodnim integracijskim procesom v svetu in še posebej v Evropi. Pri vključevanju v Zahodno Evropo moramo premagati nekatere predsodke, zaradi katerih vidimo v njej tvorbo reakcionarnega velekapitala, ki sesa kri množicam doma in na tujem. To je samo ena stran podobe, vendar pa je tudi druga, ki jo je že zdavnaj uvidela npr. italijanska komunistčna partija, ki stoji na stališču, da je evropsko združevanje področje, na katerem naj se uveljavlja levica. Gre namreč za tezo, da se je ne-okonzervativni odgovor na krizo začel polagoma izčrpavati tudi tam, kjer je relativno uspešno sprožil proces prestrukturiranja, ker povzroča sedanja socialna in politična protislovja in ohranja družbo z vsemi konflikti, ki iz tega izhajajo. Levi - pa tudi socialdemokratski - odgovor je za zdaj vizija močno spremenjenega in humaniziranega načina proizvodnje in delitve ter je zato za marsikoga utopija. Za mednarodne odnose in še posebej za Jugoslavijo pa mora biti bistveno to, kar čutimo vsak dan bolj in sicer, da praktično nobenega vprašanja ni mogoče reševati zgolj znotraj posamezne države. Odprtost in drugačno razumevanje ideoloških predpostavk so torej nujen pogoj za razvoj in napredek. Glede Evrope ki se bori za svojo identiteto, moramo torej končno spoznati, da je vključevanje Jugoslavije v Evropo predvsem ekonomske narave in sekundarno vprašanje ideološke in pohtično-strateške narave. Nadaljevanje prihodnjič ODDIH. ŠPORT IN REKREACIJA Ljubljana, 15. aprila 1988 Delavska enotnost Marsikaj y prid poenostavitvi »O temeljnih vprašanjih telesne kulture smo pri nas razpravljali že na najrazličnejših ravneh. Tako smo se na problemski konferenci socialistične zveze, ki je bila pred leti, zavzeli za ustreznejšo organiziranost, ki naj bi bila podlaga za razvoj in uveljavljanje delegatskih odnosov. Kasneje je predsedstvo republiške konference socialistične zveze ponovno opozorilo, da je potrebno hitreje dograjevati samoupravno organiziranost, ki mora prispevati svoj delež k večji demokratičnosti odločanja, odgovornosti, javnosti dela ter s tem k nadaljnjemu podružbljanju telesne kulture. O samoupravni organiziranosti telesne kulture smo v Sloveniji razpravljali tudi ob analizi samoupravnih socialističnih odnosov v družbenih dejavnostih. Dejali smo, da je potrebno organiziranost telesne kulture dobro preučiti, saj v tej dejavnosti ni mogoče slepo povzemati organiziranosti drugih družbenih dejavnosti. Bolj naj bi upoštevali posebnosti telesne kulture ter organizacijo dela prilagodili potrebam in interesom delovnih ljudi. Sicer pa je o uresničevanju zakona o svobodni menjavi dela v telesni kulturi pred štirimi leti razpravljal tudi republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo. Za njegove predloge so značilna razmišljanja o poenostavitvi organizacije telesne kulture. Vzrokov za to je več, med najmočnejšimi pa je prav gotovo dvojna organiziranost izvajalcev. V komiteju so sicer opravili nekatere poskuse, da bi spremenili in dopolnili zakon o svobodni menjavi dela v telesni kulturi. Cesar pa kasneje nismo uresničili. Nič drugačne usode ni doživelo dokaj celovito gradivo Telesnokulturne skupnosti Slovenije, ki je ponujalo izhode za bolj smotrno organiziranost našega telesnokul-turnega življenja. Temeljna ugotovitev vseh, ki želijo poenostaviti sicer zelo zahtevno delo na tem področju, je, da je v interesnih telesnokulturnih skupnostih skorajda nemogoče ločiti uporabnike od izvajalcev. V glavnem gre namreč za iste ljudi, to je aktivne udeležence, tako da v zborih uporabnikov prevladujejo interesi izvajalcev programov, ki pa pogosto nimajo ustrezne gmotne podpore. Sicer pa je prav finansiranje programov najbolj pogosta tema razprav v interesnih skupnostih, medtem ko ostajajo ključna, to je vsebinska vprašanja, bolj na obrobju pozornosti. Ob drobljenju moči in sredstev ter nič kaj rožnatih časih bi torej morali brez odlašanja kritično oceniti sedanjo organiziranost telesno-kulturnega življenja. Na dlani namreč je, da se moramo dokončno posloviti od dosedanje prakse in da potrebujemo bolj preprosto in obenem učinkovitejšo organizacijo. Le po tej poti bomo denar, ki ga delavci namenjajo za šport, bolj smotrno obračali. Andrej Ulaga Pogovor z Andrejem Brvarjem TELESNA KULTURA JE PREŽIVELA Lanski intervencijski ukrepi zvezne vlade so dodobra pretresli telesno kulturo v Sloveniji, saj je bilo za teles-nokulturno dejavnost kar naenkrat na voljo precej manj denarja. »Predlagale! intervencijskih ukrepov in podobnih predpisov dejansko ne poznajo vloge in pomena telesne kulture za vso družbo. Če mislijo, da je telesna kultura le šport in ta le sredstvo za obvladovanje množic, potem, nas tak pogled le zaskrbljuje«, je ob podelitvi Bloudkovih nagrad novembra lani potožil Andrej Brvar, predsednik skupščine telesnokulturne skupnosti Slovenije. In kaj pravi danes? »Zadnja leta je veliko si-sov na prepihu. Do neke mere celo upravičeno, saj na nekaterih področjih družbenega življenja niso dosegle načrtovanega in pričakovanega. Po državni logiki je take sise treba preveriti in jim omejiti sredstva. Tako se nam sredstva v sisih v zadnjem času realno zmanjšujejo. Zakaj? Največkrat z argumentom, da se bo s tem razbremenilo gospodarstvo, ki bi se tako s povečano akumulacijo spravilo iz težav. Mi ne pristajamo na takšno lienamo omejevanje, saj je imelo gospodarstvo pred nekaj leti neprimerno več akumulacije, vendar se s tem nismo ognili krizi, nasprotno, le še bolj smo zabredli vanjo. Očitno je, da sisi niso krivi za neproduktivnost gospodarstva, ampak neizkoriščene naložbe. Delavce v sisih nas ta argument večkrat zbode, tako da smo postali že stalni krivci za zajedanje akumulacije, obtožujejo nas, da gospodarstvu ne pustimo dihati in se tako ne more izvleči iz težav. Imajo nas za porabnika, pozabljajo pa, da lahko tudi sami kaj prispevamo k družbenemu produktu«. To je bilo na splošno o sisih. Kako je konkretno v si-su za telesno kulturo? »Podobno se dogaja tudi z našim sisom, pri čemer mislim, da je sis za telesno kulturo približen model, kako naj bi potekala svobodna menjava dela. Kje je ta razlika? V sisu za telesno kulturo se zbira približno 20 do 25 odstotkov sredstev, ki se v družbi zbirajo za šport. Preostalo zagotovijo ozdi in posamezniki, posebno kategorijo pa zavzema še amatersko delo. Drugi sisi imajo te deleže neprimerno večje in pri njih lahko že govorimo o paradržavnih aparatih. Če se neka potreba napaja iz enega samega vira, potem tam ne moremo govoriti o svobodni menjavi dela. V sisu za telesno kulturo pa skušamo pokrivati samo strateške točke, ki so pomembne pri razvoju telesne kulture v družbi. Vse drugo naj se napaja iz svojih žepov oziroma iz neposrednega interesa posameznikov, ozdov ali kako drugače. V tem smislu je to tudi naša prednost, saj se je izkazalo, da z omejitvenimi ukrepi nismo življenjsko ogroženi, medtem ko nekatera druga področja so. Poglejmo zdravstvo in izobraževanje in videli bomo, da bosta ti dejavnosti ob nadaljevanju intervencijskih ukrepov življenjsko ogroženi. Če nekje večino sredstev namenjajo za osebne dohodke, je težko priti do prestrukturiranja. V telesni kulturi je zaposlenih 720 delavcev, mednje so všteti tudi vzdrževalci v športnih dvoranah. To je sorazmerno malo, delež zaposlenih pa ne narašča. Skratka, v teh intervencijskih ukrepih, ki jih je sprejela država, smo se sorazmerno dobro znašli in nismo življenjsko ogroženi. Boli nas, ker nas imajo za porabnike in zapravljalce, čeprav nekatere raziskave kažejo, da je telesnokulturne aktiven delavec na delovnem mestu od 0,6 do 10 odstotkov produktivnejši od neaktivnega. Tako lahko tudi neposredno izračunamo delež, ki ga k družbenemu produktu prispeva telesna kultura.« Konec leta 1986 je bil sprejet tudi nov obračunski zakon... S te strani nam je grozila druga nevarnost. Obračunski zakon je razdelil sise na več kategorij: telesno kulturo in kulturo je opredelil kot dejavnosti, ki sta odvisni od »kvalitete življenja«. Približno tako so zapisali tudi v dokumente. Če vso zadevo malce karikiram, se izkaže, da bi bili ti dejavnosti odvisni od luksuza. Sisa za telesno kulturo in kulturo naj bi se napajala iz ostanka dohodka DO, ne pa več iz bruto OD (BOD) kot prej, koder so se nadrenjali neki drugi sisi. Telesno kulturo in kulturo so vrgli iz bruto osebnih dohodkov, ker naj bi bili le-ti že takrat preveč obremenjeni. Ampak v istem manevru so nekatere sise iz dohodka prevalili na BOD, posledica tega pa je bila, da smo namesto povprečne 30-odstotne obremenitve BOD prišli skoraj na 40-odstotno. V bistvu se je obremenitev povečala, dva sisa pa so izločili, s tem da telesna kultura in kultura skupaj predstavljata približno 1,5 odstotka obremenitve. V primeijavi z drugimi večjimi porabniki (zdravstvo, izboraževanje, pokojninsko in invalidsko zavarovanje) je to pravi drobiž. Ob takratnem položaju v gospodarstvu bi se nam sredstva s tem zakonom realno zmanjšala za 30 odstotkov in bi bila naša dejavnost življenjsko ogrožena. Na sreči je to preprečil intervencijski zakon v Sloveniji, ki je določil, da sisa za telesno kulturo in kulturo letos začasno ostaneta na BOD, kar nam zagotavlja stabilen vir financiranja, kljub temu da so sredstva letos manjša za tri odstotke. Kaj to pomeni za vašo dejavnost? »Glavne strateške točke bomo ohranili, širitve dejavnosti pa si ne bomo mogli privoščiti. Če bi bili prikra-jašani za 30 odstotkov, kot je bilo predvideno, ne bi zamrl šport ali telesna kultura, ampak bi mi izgubili usmeije-valno vlogo. S tako okleščenimi sredstvi ne bi več mogli usmeijati sredstev v glavne točke v telesni kulturi. Poštah bi obrobni dejavnik, šport pa bi se začel razvijati stihijsko. To pa bi dolgoročno gledano imelo usodne posledice za vso telesno kulturo.« Igor Drakulič Kaj je »redna vadba« O tem, kaj je redna vadba, to je taka, ki kaj zaleže, vedo mnogi rekreativci še vedno premalo. Pa bi si morali biti glede tega povsem na jasnem, saj potrebujemo redno vadbo podobno kot hrano in redni nočni počitek. Kot na dlani je jasno, da občasna vadba, denimo enrat na teden ali še bolj poredko, nima željenega učinka. Kardiolog Hollman opozarja, da je neprimerno bolje trenirati vsak dan po deset minut, kakor enkrat na teden po debelo uro. Strokovnjak K. Cooper celo svari pred intenzivnim naprezanjem enkrat na teden. Ob tem fiziologi tudi ugotavljajo, da pridobitve treniranja upadajo, če znaša presledek med posameznimi treningi več kakor tri dni. Najboljša rešitev je seveda taka vadba, tako redna in tako intenzivna, ki najbolj ustreza potrebam posameznika. Pri tem mislimo na dobro počutje, zdravje, telesno težo in podobno. Trening za resna športna tekmovanja je seveda povsem kaj drugega. Finci, člani mednarodnega komiteja »Šport in prosti čas«, takole razmišljajo o redni vadbi: »Vrhunski tekmovalci trenirajo vsak dan, za rekreativce pa je dovolj, če se urijo po trikratna teden. Samo v tem primeru jih v svojih statistikah prištevamo k športnikom...« Pri tem ni potrebno posebej poudarjati, da mora biti vadba dovolj intenzivna. Sprehod je premalo. Tudi običajno delo na vrtu ali v stanovanju ne zaleže. In kaj je dovolj ? Na primer: hitra hoja in tek najmanj tri kilometre ali tek na smučeh najmanj 5 kilometrov. Če se odločimo za kolo, moramo živahno potiskati pedala najmanj eno uro. Priporočljivo je tudi plavanje, toda spodnja meja je 200 metrov. Podobno velja tudi za druge športe. V vsakem primeru pa seje potrebno bolj ali manj pomujati. Brez tega ni uspeha. Nekateri strokovnjaki za redno vadbo poudarjajo, da mora biti vadba tako intenzivna, da se povzpne srčni utrip na 130 do 150 udarcev v minuti. Odvisno pač od telesne pripravljenosti in starosti. U- Ra C II JV del obl vSv. Pisa Plač P® r, % s N tat H Pstf Pa s id k 2; Prai toV; lavi sda tak« zap. razi Pii Prič *kli obe 193, Pic; Uspešnemu veleslalomistu Janku Šomerju iz TVT Borb Kidrič (levo) je priznanje izročil Srečko Potočnik, predstavnik organizacijskega komiteja 10. zimskih iger kovačev Slovenije. Desete zimske igre kovačev Slovenije NAJBOUŠI RAVENČANI Na Arehu so bile zimske igre kovačev Slovenije - že desete po vrsti - ki se jih je udeležilo več kot 200 delavk in delavcev organizacij združenega dela, ki se ukvarjajo s kovaško dejavnostjo. Igre so potekale v tekih in v veleslalomu. Tehnična izvedba iger je bila v rokah SK Branik ih DTV Partizan Hoče, za vse drugo pa so poskrbeli neutrudni športni delavci TVT Boris Kidrič iz Maribora, tako daje bila organizacija iger odlična. Iger so se udeležili predstavniki Tama, Železarne Ravne, Uniorja TKS Lovrenc, Gorenja Mute, Gorenja Fecro Slovenj Gradec, Metalke Batuje in TVT Boh5 Kidrič. . : Rezultati Teki in veleslalom — ekipno: !• Železarna Ravne (820,34), TVT Boris Kidrič (682,80), 3' TKS Lovrenc (580,36), 4. Gorenje Muta (510,02), 5. Fecro Sl°' venj Gradec (435,47), 6. TA^ (434,75), 7. Unior Zreče (437,U?' 8. Metalka Batuje (56,45). Ena)" v. * ste zimske igre kovačev Slovenije bo leta 1989 pripravila Tovarna poljedelskega orodja GO", i renje Muta. Besedilo in slika: Zmago Gornv LOVORIKA PREDSTAVNIKOM POTROŠNIKA Smučarji in smučarke sestavljene organizacije združenega dela Merx so na smučiščih RTC Kope nad Slovenj Gradcem pripravili vsakoletne zimske športne igre, to pot že sedmič. Na štart je prišlo 250 delavcev iz 19 kolektivov in delovne skupnosti skupnih služb. V treh starostnih kategorijah so se pomerili v veleslalomu in v smučarskih tekih. Pokrovitelj srečanja je bil Medobčinski svet ZSS za koroško regijo iz Raven na Koroškem. .1 V skupni uvrstitvi so sla vil1 j predstavniki Potrošnika. , drugem mestu so pristali srno- ; čarji Tkanine, na tretjem Avta in na četrtem športniki Blagovnega centra. Najuspešnejša mo® vsemi udeleženci je bila Mari)3 Urankar, ki si je v veleslalom11 in v tekih prismučala kar dv® zlati odličji. . Zdenka Zimšek i!? ZGODOVINE Ljubljana, 15. aprila 1988 Delavska enotnost 15 ^izvoj industrije in socialnopolitični položaj delavstva ^ed vojnama (6) oblačilna in tekstilna industrija jj0skusi združevanja ^lavk soboške Plačilne industrije v ljudska pravica je že sVoji p^i številki leta 1934 o slabem položaju plačilnih delavk v Murski c]°boti. Opozorila je na slabo ®čano delo in slabe delov-■■ razmere v mrzlih tovarni- i '^1 ,6rijem. Delavke so delale %\£, at vzrok trajnim obo- I takšnih prostorih mnogo-" at ves dan, tudi ob nede- > . h prostorih, ki so bile ve- e J in praznikih, brez “hezne prehrane, vrh tega .a so bile deležne še kletvic n klofut. Zaradi prebiranja Ljudske Pavice je bilo iz Cvetičeve 1 varne odpuščenih pet de-,vk, tovarnar pa je zagrozil, bo, kakor hitro bo opazil P kak izraz nezadovoljstva, ^koj odpustil vse delavke in na zimo tvornico.« Za j^paere v Cvetičevi tovarni ^ izkoriščanje delavk se je iričela zanimati Zveza dedkih žena in deklet, ki je Pacala sestanek delavk jPb tovarn 19. januarja Vodila ga je predstav-- ; A'ja Zveze Zbašnikova. i||| j ^Ježile so se ga skoraj vse g| Rjavke Šiftarjeve tovarne, 8 r,pvetičeve pa le nekatere, f§l je delodajalec zagro- MR . 2 odpustom. Delavke Sif-/; ^eve tovarne so izvolile S (Catne zaupnice, čez nekaj »I j.,.Pa so to storile tudi de-n v Cvetičevi tovarni. Podajalec je vrnil tako, da je zaprl tovarno in vse delavke vrgel na cesto. Pretresljivo je pismo odpuščene delavke Zenskemu listu: »... Me pa smo vložile v njegovo podjetje vse, kar smo imele: mladost, telesno moč, sonce, zrak, veselje, svobodo, zdravje in življenje. Od 110 nas je ostalo pri delu 80 tuberkuloznih, 3 so v cvetu mladosti kot žrtve dela jetične umrle, niti pogreba se nismo mogli udeležiti. Vse za profit vse za dobiček. V samoobrambi smo se obrnile na Delavsko zbornico, ki je poslala v Mursko Soboto svojega zastopnika. Ta je šel z dvema zaupnicama k g. Cvetiču, da bi interveniral zaradi zaprtja tovarne. Toda g. Cvetič se sploh ni hotel razgovaijati o tem.« Po tednu dni je pričela tovarna ponovno obratovati, na delo pa so bile sprejete le delavke, ki so podpisale, da izstopajo iz Zveze delavskih žena in deklet. Zaradi strahu pred odpustom z dela so izstopile tudi Šiftarjeve delavke in organizacija je propadla. Zaprtje tovarne in smrtni primeri pa so zganili vso slovensko javnost, ki je ostro nastopila proti razmeram v soboških tovarnah perila, razmeram, ki so se pričele izboljševati, vendar predvsem pri Šiftarju, ki je bil za spremembe tudi veliko bolj dovzeten. Napredna učiteljica Poldka Kos in profesorica na soboški gimnaziji Erna Musar sta leta, 1937 poskušali ustanoviti Žensko društvo, ki pa so ga zaradi suma, da je povezano s komunisti, soboške okrajne oblasti prepovedale. Sledil je poskus organiziranja društva Ženski pokret, ki ga banska uprava ni dovolila ustanoviti, češ da ni nobene zagotovitve, da društvo ne bo delovalo zoper družbeni in državni red. 19. septembra 1937 je bil v Murski Soboti ustanovni občni zbor ZZD, na katerem seje zbralo približno 120 delavk in delavcev. Večina jih je pristopila k organizaciji. ZZD je bila takrat edina legalna delavska organizacija, ki je delno usklajevala interese delavcev in delodajalcev. Predstavnik ZZD Preželj je na občnem zboru ugoto-vil, da je delavstvo v Murski Soboti naj slabše plačano, ne samo v Sloveniji, ampak v vsej Jugoslaviji, in da so tukajšnji delavci pravi moderni sužnji. ZZD je pripravila več zborovanj, ki so se jih udeleževale v glavnem le Objavljamo odlomke iz knjige Razvoj delavskega gibanja v Prekmurju med vojnama, ki jo je izdala komisija za zgodovino delavskega gibanja pri Občinskem sindikalnem svetu Murska Sobota, napisali pa so jo Rudi Čačinovič (uvod) Metka Fujs in Ivo Orešnik. delavke iz Šiftarjeve tovarne, v kateri je bila 17. novembra 1938 sklenjena prva kolektivna pogodba. Določila pogodbe so bila: odpravi se akordno delo, zagotovi se enotna mezda na uro in 20 odstotno povišanje le-te pri morebitnem ponovnem akordnem delu. Mezda naj bi se odmeijala le po izgotovljenih komadih. Šele leta 1941 so tudi vse delavke Cvetičeve tovarne pristopile k ZZD. uspeli, se življenje nikoli več ni vrnilo na stare tire. Boj za njihove pravice, odmevi na njihove zahteve v slovenskem tisku, predvsem pa pisanje Ljudske pravice - vse to je vplivalo na rastočo samozavest delavk, ki se ni nikoli več omajala. Lesna in gradbena industrija Lesna in gradbena industrija sta bili vse do gospo- Delavke Cvetičeve tovarne perila v Murski Soboti Med delavkami je bilo nenehno čutiti delovanje Komunistične partije, predvsem Alija Kardoša, ki je bil nekaj časa zaposlen v Cvetičevi tovarni, vendar je bil odpuščen prav zaradi poskusa organiziranja sindikata. Na te poskuse je ZZD odgovorila: »Naša organizacija je samo strokovna organizacija in ni politična, čeprav so njeni člani politični somišljeniki stranke, za katero stoji ves slovenski narod (op, pis. SLS). Mi tudi ne hujskamo delavstvo proti podjetju. Pač pa smo in bomo v bodoče vedno nastopili z vse odločnostjo proti podjetju, če se bo delavstvu delala krivica.« Čeprav mnogi poskusi združevanja delavk niso darske krize najmočnejši gospodarski panogi v državi. V obdobju krize sta precej nazadovali, vendar sta še leta 1939 zaposlovali v Sloveniji 23000 delavcev. V Prekmurju sta podobno kot vsa industrija dosegli le majhen obseg. Lesnopredelovalna industrija »Našička« v Dolnji Lendavi je zaposlovala do 200 delavcev, druga podjetja so bila manjša: nekaj parnih žag in dve večji opekarni. »Našička« - lesnopredelovalna industrija Dolnja Lendava Gradbeni delavci so bili zaposleni v glavnem le se- zonsko pri večjih gradbenih delih ah v manjšem številu pri nekaterih gradbenikih. Po agrarni reformi so Esz-terhazyjevi gozdovi v lendavskem srezu pripadli Kri-ževački imovni občini, ki je večino lesa iz dobrovniške-ga kobiljskega in bogojin-skega gozda prodala delniški družbi »Našička - tvor-nica tanina i paroipila d. d. Zagreb«. Družbo sta sredi minulega stoletja ustanovila židovska trgovca z lesom Neinschloss in Drach z Dunaja. Kupila sta več gozdov za izsekavanja, med drugim tudi velike gozdove pri Našicah na Hrv-šakem. Družba je postala mogočna mednarodna delniška družba s sedežem v Ženevi in je imela svoja podjetja po vseh deželah bivše Avstro-Ogrske. Sedež podružnice je bil v Zagrebu, podjetja pa je imelo v Jugoslaviji okrog 15 parnih žag. Lesnopredelovalno podjetje »Našička« v Dolnji Lendavi, je zaposlevalo 150 do 200 delavcev. Leta 1930 je postavilo parno žago s pomožnimi napravami in zgradilo ozkotirno železnico do 16 km oddaljenih kobiljskih gozdov in s tem omogočilo laqe izkoriščanje le-teh. Posekan les so skladiščih . v Lendavi, kjer je imelo podjetje veliko skladišče. Ob-žagane hlode so kot stavbni les prodajali predvsem v Italijo. Izdelovali so tudi železniške pragove, telefonske drogove, parket in druge polizdelke. Gospodarska kriza, ki je prizadela predvsem gradbeno industrijo (manjše investicije in s tem padec cen), je zavrla tudi delo v lesni industriji. Delovna sila v Prekmurju je bila cenena in največkrat je prav to omogočalo podjetjem, da so se postavila na trdne noge ah premagala krizo. Nadaljevanje prihodnjič Nagradna križanka 15 oris ~ed' I vii- (oris o: 1 2 ), 3 fore Sl«; ■■Al" ;naj- ove To- Go- Ko- a vili Na- mo- \vta g°v: med arij3 amo dve ršelf 1 SAMOVA DRŽAVA SLOVENCEV (7. STOLI »VT0R KlttANKE &.N0C biser Igana puačaiz belina večja morska riba Beka v sz B® «A JAKOVA samica mesto v BACKI. 0B DONAVI NEM. IDEAL. FILOZOF PRIMORSKO VINO SOBNA RASTLINA. ŠKRNICEU VRSTA POSTRVI SL SKLADATELJ FILMSKA IGRALKA KOLESAR ANGL. FILMSKI IGRALEC RIMSKI BOG LJUBEZNI PASTIRSKA IGRA T.TASSA Čebelji SAMEC LESEN NOSILEC SIJAJ NIKOLA TESU EPSKI PESNIK TOVARNA V CELJU KRAJ PRI SEVNICI STANKO LORGER VADITEU MIT. SLAVNI LOVEC ZEVSOVA LJUBICA SOLI 0KSALNE KISLINE I NAPRAVA ZA KRMITEV POLOŽAJ ŽA MEDIT. V JOGI STAR0GR. KIPAR VODNA ŽIVAL MILANO NASNAJ- VECJI POLOTOK STAREJŠI NIZ0ZEM. KOLESAR (JAN| LANTAN VRSTA VRBE DARILO TIPIČNA PRIMORSKA POKRAJINA ZARADI TELESNE OKVARE ZA DE-L0 NEZMOŽNA OSEBA MANJŠI JADRANSKI OTOK NAJVEČJI OTOK V OTOČJU RIUKIU SOD. SLOV. PESNIK IN DRAMATIK (MATEJI ZOLAJEV ROMAN ARGON BALERINA PAVLOVA Rešitve pošljite do 16. aprila na naslov: Delavska enotnost, Celovška 43, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 15 Nagrade so: 40.000, 30.000 in 15.000 dinarjev. Rešitev nagradne križanke št. 13 APULIJA, SIKOMORA, TRAVE, TNT, REN, PITA, MOJCA DRČAR, MEN, KATORO, CARUSO, IL, KK, ATEROM, PRIMATI, TLAK, ILIADA, IK, ADORJAN, AREKA, SE, PANO, TVAR Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 1 L Edvard Miškovič, Antoličičeva 16, 62000, Maribor, 2. Špela Tominšek, Hrastje 21, 68310 Šentjernej, 3. Janez Končan, Trojarjeva 31, 64000 Kranj Nagrade bomo poslali po pošti. Delavska enotnost List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra leta 1967, ob njeni 25-letnici, odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo • Izdaja CGP Delo - tozd Delavska enotnost, 61000 Ljubljana, Celovška cesta 43, poštni predal 313-VI, telex 31 787 • Glavni urednik. Franček Kavčič • Odgovorni urednik: Marjan Horvat • Člani uredništva: Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev); področni uredniki: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Emil Lah (mednarodni ekonomski odnosi in politika), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Sašo Novak (urednik, politični sistem, sindikati), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Brane Bombač (oblikovalec), Jožica Anžel, Meri Jurca, Iča Putrih (tajnice), Sonja Seljak (redaktorica-lektorica) • Vršilec dolžnosti direktorja tozda Milan Živkovič • Telefoni: vršilec dolžnosti direktorja tozda 322-778, glavni urednik 313 942, odgovorni urednik 313 942 • Naročniška centrala, Titova 35, 321 551 • Uredništvo Naš delavec, skupna revija slovenskih časnikov in revij, Ljubljana, Celovška c. 43, 318 855 in 321 651 • Center za razvijanje obveščanja v združenem delu in servis za tisk glasil organizacij združenega dela, Ljubljana, Celovška c. 43, 323 951 • Marketing, Celovška cesta 43, 320 403 • Računovodstvo, Ljubljana, Titova 35, 310 923 • Žiro račun 50102-603-41502 f------- "" ‘ l'-,!------------------------t—«= o-t in 312 891 I------ fotografij r._________ _ . ........ ,-------- časopisov in revij, Ljubljana, Titova 35 • časopisni svet Delavske enotnosti: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Benčič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Silvester Drevenšek, Ivo Grilje, Vlado Haas, Ivo Janžekovič, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik. Ljubljana, 15. aprila 1988 Delavska enotnost . V veliki skupščinski dvorani že trinajstič podelili Kidričeve nagrade Na slovesni podelitvi letošnjih Kidričevih nagrad sta govorila predsednik predsedstva SRS France Popit in predsednik upravnega odbora sklada Borisa Kidriča dr. Dušan Hadži. Dr. Dušan Hadžije govoril predvsem o vlogi Borisa Kidriča v znanosti in raziskovanju, ker je znal materializirati svoje poglede na razvoj znanosti in povezovanja znanstveno-raziskovalnega dela z gospodarstvom in izobraževanjem. Poudaril je tudi, da so slovenski raziskovalci in inovatorji kljub različnim vzponom in padcem prispevali številna dela v zakladnico svetovnega znanja. Slavnostni govornik, predsednik predsedstva SRS France Popit pa je v svojem slavnostnem nagovoru tudi dejal: »Če kdo, potem znanstveniki in raziskovalci veste, kako naglo se vrti današnji svet in kako nevarno je pretirano spogledovanje s preteklostjo.« Sicer pa je še dejal: »Jugoslavija in z njo Slovenija doživljata težke čase. Za področje naravosloVno-matematičnih ved je Kidričevo nagrado dobil docent dr. Franc Forstnerič za vrhunska dela na področju kompleksne analize. Rušilna kriza že predolgo traja. Nasprotja - stara in nova - se ostrijo in več kot očitno je, da nas ekonomska politika, še zlasti zadnjih dveh let, vztrajno potiska v močvirje raznoterih stisk in težav, ki jim ta čas ni videti konca. Ne more biti več dvoma, da kreatorji zdajšnjih sistemskih rešitev in Nagrada sklade Borisa Kidriča so dobili: za naravoslovno-matematične vede: dr. Narcis Mršič, prof. dr. Gojmir Lahajnar, dr. Dragoljub Mihailovič, za tehniške vede: docent dr. Leopold Škerget, prof. dr. Peter Fajfar, mag. Matej Fischinger, dr. Bogdana Kurbus, mag. Marko Sega, docent dr. Stanko Strmčnik, prof. dr. Drago Matko, mag. Borut Zupančič, mag. Djani Juričič, mag. Maja Atanasijevič, prof. dr. Lojze Trontelj, prof. dr. Janez Trontelj. za družbene in humanistične vede: prof. dr. Jože Mlinarič, prof. dr. Ljubo Bavcon, mag. Ivan Bele, dr. Peter Kobe, docent dr. Marijan Pavčnik, dr. Slavoj Žižek, prof. dr. Jože Pirjevec. za biotehniške in medicinske vede: mag. David B. Vodušek, prof. dr. Ivanka Brglez, prof. dr. Zlata Stropnik, prof. dr. Andrej Hočevar, mag. Lučka Kajfež-Boga-taj, prof. dr. Jože Drinovec, Aljoša Kanduš, dr. Rafael Ponikvar, dr. Radoslav Kveder, dr. mag. Andrej Bren, Marko Malovrh, dr. Janez Varl, dr. Miha Benedik, dr. Danilo Fliser. Nagrade sklada Borisa Kidriča za izume in tehnične izboljšave so dobili: dr. Mihaela Černe, Alenka Kandušer, dipl. ing., Dane Peterca, dipl. ing. Jože Pogačar, dipl. ing. Igor Orel, Vladimir Kosi, dipl. ing. Vera Banfi, Zdenko Milavec, dipl. ing., Marko Dolanc, dipl. ing., Herman Kralj, Tomaž Škapin, dipl. ing., dr. Andrej Šmalc, docent dr. Andrej Štergaršek, Bojan Cestnik, dipl. ing. mag. Igor Kononenko, prof. dr. Ivan Bratko, dr. Marin Berovič, Jože Velikavrh, dipl. ing., prof. dr. Srečko Oman, Marko Drašler, ing., Avguštin Blažič, Aleš Jahart, Andrej Peternelj, Marijan Potočnik, Vinko Rebec, Maijan Blenkuš, dipl. ing., Branko Kos, Igor Podbrežnik, dipl. ing., Alojz Virant, Janez Pelc, dipl. ing., Taso Lazovski, Janez Oven, Branko Petrič, dipl. ing. Črtomir Vodušek, dipl. ing., Franc Dacar, dipl. mat., Peter Reinhardt, dipl. ing., Albert Kolar, ing., Boris Težak, dipl. ing., dr. Maijan Špegel, Andrej Eler-šek, dipl. ing., mag. Jurij Šoba, Eda Kladnik, mag. Zmago Štadler, dr. Matjaž Žaucer, Dušan Kusterl, dipl. ing.^ dr. Marko Valič, Roman Debeljak, dipl. ing. Danijel Šlebinger, dipl. ing., Milan Krsmanovič, Jože Pisalk ing., Marko Jeruc, Brane Kamšek, Janja Carli, Peter Zadel, Radovan Tavzes, dipl. ing., mag. Monika Jenko, Lidija Koller, dipl. ing., Drago Railič, dipl. ing., Brane Miklavž, Jože Zupančič, Jože Marušič, dipl. ing.. Iztok Hudoklin, dipl. ing. Mitja Pernuš, dipl. ing., Franc Vogrin, dipl. ing. Rudolf Čurič, Jurij Juršič, prof. dr. Janez Peklenik, Mirko Klanjšček, dipl. ing., Ivan Vengust, dipl. ing. Andrej Konjajev, dipl. ing., mag. Ernest Žebec, Borut Ahačič, dipl. ing., Milojka Mohar,vdipl. ing., Ljuba Kremžar, dipl. farm. Zdenka Jerala-Štrukelj, dipl. farm., Angela Vene-Možina, dipl. ing., mag. Janja Urbančič-Smerkolj, mag. Polona Cvelbar, prof. dr. Zdravko Kopitar, mag. Miljan Žorž, mag. Andrej Lenardič, Bojan Kofler, dipl. farm. Frida Lah-Gros, Vida Nikolič, Mihaela Mavec in Marija Lampret. oblikovalci tekoče ekonomske politike ostajajo na površju; temu primerne so predlagane rešitve in ukrepanja. Ne znajo, nočejo ali ne morejo s kritično mislijo v ozadje dogajanja, vodijo ekonomsko politiko v smeri negacije načel socialističnega samoupravljanja, z močjo birokratsko centralizirane države razpolagajo z novou-stvarjeno vrednostjo, kar vse je v nasprotju s samoupravnim socialističnim družbenim sistemom. Tudi to početje bi mogli označiti za kontrarevolucijo, kot je ta čas moderno govoriti. Ne vidijo poučnih zgodovinskih paralel. Ne sprejemajo naukov razvitejših okolij, ki so že veliko prej obvladali krizne pojave takih ali podobnih razsežnosti, kot pestijo veči-novJugoslavije. Časa pa nimamo več, kajti tempo gospodarskega in družbenega razvoja razvitejših okolij je nagel kot še nikoli doslej. Znanja se skokovito kopičijo, svet okoli nas se vse bolj integrira na ekonomskih interesih, razvitejše družbe se informatizirajo. Mi pa se vedno bolj oziramo nazaj, se na podlagi pogosto samovoljnih reinterpretacij zgodovinskih dejstev vse bolj razhajamo, začenjamo se celo sovražiti, namesto da bi združili razpoložljive materialne in intelektualne moči za ustvarjanje kritičnih mas na izbranih področjih, na katerih moramo ujeti ali držati korak z naglo napredujočim svetom. Pogoj za intelektualno ustvarjalno življenje, za množično inovacijsko dejav- LIPE SVEDER: HOP, CEFIZELJ! a neargumentiranega nezaupanja v institucije naše socialistične samoupravne skupnosti. Ne mislim nada-lejvati v tej smeri, le opozoriti hočem, da takšno početje od nekega trenutka dalje, ta pa je že dosežen, začne sprožati rekacije, ki lahko kaj kmalu zavrejo razveseljiv in nujen proces demokratizacije. Takšno neobrzdano početje, ki smo mu priča, je dejan- sko uperjeno zoper dolžfll ročne interese našega 31 vseh drugih jugoslovanski narodov in narodnosti, to"! treba reči, pa čeparv se ^ * silci teh ekskalacij proglaS' I jo za sol naroda. Ti pozabi jo, da je in ostane politi11 vedno umetnost možnež*] možno pa določa vsakokPl na objektivna konsteladl' sil. In kdor tega ne upošte^j ostaja v tem poslu na ravt;, donkihotstva in ne df usluge svojemu narodu, cei prav se mu zaklinja. To udarjam zato, ker nekatfl v sedanjih dogajanjih očit^ ne razberejo, kakšno je r3! o merje sil in čemu ta trenuF' d I v glasna večina daje predno5' Naj ponovno poudarim, Pjj’ ^ litično vodstvo Slovenije, v tem ne uživa podpore delovnih ljudi in občanki ^jj b SR Slovenije, ampak H nekaterih drugih jugosl3' vanskih okolij, daje pr6" nost ekonomiji v najširše1’ Na področju tehniških ved je Kidričevo nagrado dobil prof. dr. Janez Levec za vhunski znanstveni dosežek s področja transportnih pojavov v poroznih medijih. pomenu besede. . Smo na točki, tako v nosti kot družbi sploh: 31 zavreči ambiciozne, a preb11' 7 ft šljene koncepte gospod31' skega razvoja in družbe^ prenove, ali se vrniti v o ' nost in kar še takega terja sodobni čas, je demokratično in kulturno družbeno ozračje. Z veseljem ugotavljam, da smo naredili tudi v tej smeri pomemben korak naprej. Ni pa pametno, še določnejši sem lahko - ni dopustno, da nekateri izrabljajo, to možnost le za rušilno kritiko vsega obstoječega, za izražanje popolnega, Za področje biotehniških in medicinskih ved je Kidričevo nagrado dobil prof. dr. Miro Košak za življenjsko delo na področju kirurgije srca in ožilja. Za področje družbenih in humanističnih ved je Kidričevo posmrtno nagrado v dobil dr. Jaroslav Šašeij za delo Inscriptiones latinae. Za področje naravoslovno-matematičnih ved sta nagrado Borisa Kidriča dobila prof. dr. Boštjan Žekš in docent dr. Andrijano Levstik za izjemne dosežke pri raziskavah tekočih kristalov. 'Oji Za področje izumov in j ^ boljšav je Kidričevo nagrt' Gg p do dobil dr. Igor Levstik vrhunski dosežek pri uvsla'%\ nju merskih enot jedrski'\ magnetne resonance pri seftj lekciji oljaric ter za spodbijal -ičhtutv *•! janje inovacij na Inštitut11. Jožef Štefan. Si kondicije, k vegetiranju 15 končno k romunskemu ir13 delu. Upajmo, da vendarle:h-mora priti čas za temeljd0, r v našim razmeram prirejeF v perestrojko, ko bomo pog'| dali resnici v obraz, prizn-napake v vodenju tekoče 311 razvojne ekonomske poldr w ke, zavrgli preostale dog^Sgjf ki nam še preprečujejo s^o11,*1 na vedno bolj hiteči vlak b3'™ f predka.« J) H Pomembna sta dva sklep upravnega odbora sklad3 PO n Borisa Kidriča. Od letos b3 Oi Za področje družbenih in humanističnih ved je Kidričevo nagrado dobil akademik prof. dr. Stojan Cigoj za delo Komentar obligacijskih razmerij. prej bodo podeljevali nagr3 de za znanstvene dosežk' tudi Slovencem, ki dela)3 v slovenskem prostoru zlJ’ naj državnih meja. Prav ta dan so v avli Ljub jj Ijanske banke na Trgu reV4CZ£. I