Cirlova knjižnica XXI. zvezek. □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□ Kratka zgodovina Maribora. Gabrijel Majcen, prof. v pok. Maribor. Tisk in zaloga Tiskarne sv. Cirila v Mariboru. Predgovor. Mariborčanom in tujcem v tem mestu, ki se zanimajo za preteklost Maribora, izročam s to knjižico kratko zgodovino njihovega bivališča. Zgodovino Maribora je spisal in L 1847. izdal dr. Rudolf Puff, ki je bil dolgo vrsto let profesor na tukajšnji gimnaziji. A dr. Puffa knjiga je že davno pošla in je danes (redka knjižna prikazen. Tudi bi njen ponatis ne ustrezal več časovnim potrebam. Mnogokaj se je med tem odkrilo, kar zgodovino mesta bistveno popolnjnje, tudi se je to in ono pisateljevo nazi-ranje pokazalo kot napačno. Med nedvomno zmotne trditve spada n. pr. ta, da je Maribor cisto nemška ustanova. Razen tega je dr. Puffa delo pisano v nemškem jeziku in že zategadelj današnljemu prebivalstvu mesta ne more rabiti kot priročnik. Pri sestavljanju, knjige sem imel pred očmi širji krog citateljev. Nisem se tedaj spuščal v podrobnosti in znanstvena dokazovanja, ki o njih želim, da bi izšla v »Časopisu za zgodovino in narodopisje«, če bi jih izzvala kritika. Snov isem izbral, potek dogodkov razložil nazorno in skrb me je bila, da so slike čim jasnejše in popolnejše. Vzlic temoi ni izostalo nič važnejšega in upam, da je celota povezana s trdno vezjo logičnega sosledja. Iz opisa sem izločil le zgodovino stavb, ki se ž njimi namerjam podrobneje baviti v posebnem delu. V Petrovem selu pri Mariboru, na dan sv. Cirila in Metoda 1925. G. M. 1* Prazgodovina. Prvi po imenu znani nam prebivalci mariborskega sveta so bili Ilirci, katerih potomci so bržkone Albanci. Ilirski narod je bival v zapadni polovici Balkanskega polotoka od Epira proti severu, nadalje na današnjem Ogrskem (mogoče tudi na Avstrijskem) do Donave, končno na severni obali Jadranskega morja do Drave in se onkraj nje ter zapadno do Retov (Primorsko, Kranjsko, Koroško, Južni in Srednji Štajer). Kedaj so Ilirci ohljudili naše kraje, ne vemo; reči le moremo, da so kot del arijeevrop-ske pasme zasedli naše kraje nemara že tedaj, ko se je s to pasmo na našem svetu pričela itakozvana novokamena kultura. Starokamenarji, ki so bili tod naseljeni zelo redko, so se jim morali umekniti. V mariborskem okolišu se orodje iz nebrušenega kamena, torej orodje starokamena-rjev, doslej sicer ni našlo, ni pa dvomiti, da so bivali tudi v tej pokrajini, ker so se njih sledovi ugotovili v bližini Graza, kakor v obližju Krapine. Ilircev je bilo več plemen. Pleme, h katerega domovini je spadal današnji mariborski svet, se je zvalo noriško (Norik, Noričani); vzhodno od njega so živeli Panonci (Panonij). Z rastočo kulturo so na Ilirskem nastajali večji kraji; med imenitnejše štejemo na Panonskem današnji Ptuj, na Noriškem Norejo (bržkone nekoliko južno od Neumarkta na Gornjem Štajerskem, mogoče tudi rimski Virunum naGosposvetskem polju); tudi Celje in rimsko Flavio Solvo (na mestu današnje Wagne pri Leibniizu) so ustanovili Ilirci; kjer je danes Maribor, večjega fcraja ni bilo. V 5. stoletju pr. Kr. je začelo bojevito ljudstvo Keltov pritiskati na Ilirce; pritisk je postajal čedalje močnejši in Ilirci so se Keltom tu umeknili, tam udali. Kelti, ki so zasedli Norik, so se zvali Tavriski. Tedaj se je nekoliko ilir- skih družin z Dravske ravnine okoli današnjega Maribora zateklo na planotico, ki leži na severovzhodnem robu Pohorja in ki ji ljudstvo danes pravi Poštela. Tu so se te družine zavarovale z nasipi in jarki ter si ustanovile trajno bivališče. Ostanki, ki so jih družine na tem mestu ostavile in ki so jih znanstveniki prav v zadnjih letih odkrili, so najstarejši dokazi o bivanju človekovem na zemlji, današnjemu Mariboru najbližji. Predmeti so deloma iz brušenega kamena, deloma iz hroma. Koncem 2. stoletja pr. Kr. so se v naše kraje pridre-vili divji germanski Kimbri; nekoliko keltskih družin je pribežalo na Poštelo, si jo osvojilo, ilirske prebivalce zasužnjilo in utrdbo ojacilo. Dasi je bil pohod Kimbrov le kratek, so vendar keltske družine na Pošteli ostale in si sredi naselbine celo postavile majhen, zelo skromen tem" pelj. Najdeno orodje ni več iz kamena, ampak iz brona, pa tudi že iz železa.* Keltski narod se je za kulturo bolj vnemal nego ilirski; prej imenovani večji ilirski kraji so se pod Kelti znatno dvignili, in ni dvoma, da je mariborski svet v tem času postal imenitno križišče cest, ki so spajale one kraje. * Mnogo poštelskili izkopanin je videti v muzeju. Zgodovinska doba do počeikov Maribora. Leta 16. pr. Kr. postanejo gospodarji naših dežel mogočni in visoko civilizirani Rimljani, ki so pri nas uvedli varnost in red. Zavetišče na Pošteli je postalo sicer brezpomembno, vendar je ostalo obljudeno še do 4. stoletja po Kr. r. Prej omenjeni kraji so se za Rimljanov razvili v mesta, spojena po zidanih, do 6 m širokih cestah, ob kojih so stale postaje za prenočevanje in oskrbo potnikov, za izmenjavo vprežne in tovorne živine ter vozov. Čez mariborski »svet je v Flavio Solvo držala cesta, v kojo so se iz juga iztekale tri: dve iz Ptuja, ena iz Celja; prehod čez Dravo je bil bržkone pod hribčkom, na kojem danes stoji Meljski dvor; izkopanine, najdene na tem dvoru (ondi vzidane), pripuščajo domnevo, da je tam stal majhen rimski kastel za posadko, ki je utegnila imeti nalogo, varovati prehod čez reko. Sčasoma so Rimljani tudi Virunum in vzhod zvezali z zidano cesto, ki je tekla ob levem bregu Drave in se na današnjih mariborskih tleh združila s cesto v Flavio Solvo. Dokler te ni bilo, je vzhod z zapadom vezala pot, ki se je držala pohorskega grebena, služila najbolj pešcem in tovorni živini ter se spuščala v ravnino prav pod Poš-telo pri današnji Bednavi. Tu je morala biti za Rimljanov znamenitejša postaja; da se je sčasoma razrasrtla v večji kraj, pričajo mnogoštevilne izkopanine, katerih je nekaj vzidanih v veži bednavskega gradu. Pripovedka o starem mestu, ki je nekdaj tu stalo, ne bo brez stvarne podlage. Izmed izkopanin navajamo kamen z votivnim napisom Eponi, rimski boginji ali varuhinji konj, oslov in mezg, torej tovornih živali. Mariborski svet je pod Rimljani spadal v provincijO Norik in v okraj Flavio Solvo. Ni pa na njem bilo večjega kraja, ker se je doslej izkopal poleg onega na Meljskem dvoru samo eden rimski nagrobni kamen, ki so ga baje pri stavbi hiše štev. 9 Meljske ceste našli in na zapadni zunanji strani vzidali. Iz dobe preseljevanja narodov, v katero spada delitev rimske države v dve samostalni polovici (395), pa tudi konec zapadne polovice (476), obsegajoče naše kraje, nimamo nic posebnega poročati; semtertja dreveči se narodi so najbrž opustošili tudi to pokrajino kakor vsako, na katero so stopili, in mislimo, da se je tedaj razrušilo tudi selo, ki je stalo na svetu današnje Bednave. Velevažen je konec preseljevanja narodov, ker so ta oas svet ob Soči, Kolpi, Savi, Dravi in Muri zasedli naši pradedje*; to naseljevanje se je vršilo med 1. 568. in L 595. Kadar nas ni žulil obrski jarem, smo na svoji zemlji bili isamostalni, svobodni; od 1. 623. do L 658. smo bili pod kraljem Samom združeni s Čehi in polabskimi Srbi in smo imeli svojega svobodno izvoljenega kneza Valuka. Naša zemlja se je z vala Slovenija; vladali so ji neodvisni knezi. Po Samovi smrti se je slovenska zemlja ob Dravi in Muri jela imenovati Karantanija. Okoli L 745., in sicer pod kne-wm Borutom, smo samostalnost izgubili; zagospodarili so nam Franki, germansko pleme, ki je vladalo od Pirenej do Odre, upokorivši si vec drugih sorodnih plemen. Iz-prva so nam Franki pustili domače kneze; vendar so bili ti brez pomena za nas, ker so morali biti germansko vzgojeni in ker smo poleg politične samostalnosti bili izgubili še osebno svobodo ter tudi nosili pezo služnosti. Le malo število Slovencev je ostalo svobodnih; bilo je to slovensko plemstvo, ki se novim razmeram ni upiralo. V tem času se je ntegnil na ozemlju ali v bližini današnjega Maribora vršiti dogodek, ki mu je bil povod vele- * Ni izključeno, da so posamezni roji že prej prodrli v la svet. važen pokret med Jugoslovani. Panonskim Slovencem in Hrvatom med Dravo in Savo je tedaj kot franikovski vazal vladal vojvoda Ljudevit, ki se običajno imenuje Posavski. Zapadna meja njegove vojvodine je približno bila^crta od današnjega Št. Jamža ob Dravi do Sotle in Sotla. Ob iziivu Kolpe je njegova vojvodina segala tudi čez Savo in je v Sisku Ljudevit sitolloval. Frankovska vlada je Jugoslovane stiskala nečloveško in zato so se tile pod vodstvom Ljtide-vitom uprli. Končni namen Ljudevitov pa je *bil, osvoboditi se težkega frankovskega jarma ter ustanoviti neodvisno jugoslovansko državo. Pridobil je nekatera jugoslovanska plemena, med njimi tudi Kranjce in del karantanskih Slovencev. Pet let se je junaško branil zoper premoč Frankov; boje je ikončala njegova smrt, ki mu jo je zadal osvet-nik (823). V zimi 1. 819 je vojskovodja frankovskega kralja, furlanski mejni grol Balderik, zadel v Karantaniji in sicer nekje ob Dravi na oddelek vojske Ljudevitove, ga premagal in pognal nazaj v Panonijo. Domneva se, da se je to zgodilo v bližini današnjega Maribora. Po Ljudevitovem uporu nismo več imeli domačih knezov. Pri delitvi frankovske države (843) je slovenska zemlja pripadla delu, v kojem so gospodovali Nemci; postala je sestavni del Nemške države. Počeiki Maribora. Koncem 9. stoletja so Panonijo zasedli Madjari, sila divji narod, ki je živel le o ropu in je svoje sosede neprestano nadlegoval. Šele ko je bil nekajkrati poražen, posebno hudo L 913., 933. in 955., in se pokristjanil, se je zmodril ter začel poprijemati se dela. Da bi bila nemška država pred tem divjim plemenom varna, je cesar Oton I. (936—973) ob vzhodni meji in sicer od Jadranskega morja pa do Češke, ustanovil takozvane mejne grofije (nekake vojaške granioe), v kojih so morali mejni grofje odbijati navale Madjarov. Važne točke v mejni grofiji so se utrdile z močnimi gradovi; v naših deželah so to prve stavbe te vrste. Mejne grofije so obsegale po eno ali več grofij, katerim so načelovali grofje. Grof je oskrboval cesarjeva posestva, nalagal davke, izvrševal sodstvo, nadzoroval javne koristne naprave ter poveljeval bojnim četam svoje grofije. Zaradi svoje lege je tudi današnji mariborski svet spadal v mejno grofijo. Ta mejna grofija je obsegala približno vzhodno polovico Pahorja in Kozjaka, Slovenske gorice in Ptujsko polje; na zapadu ji je bila meja v splošnem Črta med vitanjsko okolico in murskim kolenom pri Spielfeldu. V listinah se ta pokrajina navaja z raznimi imeni. Ker ji je bil najznamenitejši kraj Ptuj, izprva nemara tudi sedež mejnega grofa, se imenuje Ptujska mejna grofija. Navaja se tudi kot Marohia trans silvam ali trans-silvana, t. j. mejna grofija onkraj Dravskega gozda. Dravski gozd se je zval gozdnati svet, ki se je na obeh straneh Drave razstiral od zapada proti Remšniku in Ribnici. V poznejših listinah se naposled imenuje tudi Spodnja mejna grofija. Izimed mejnih grofov Ptujske mejne grofije listine izrecno ne imenujejo nobenega. Po našem mnenju je — 11 — bil med mejnimi grofi ptujskimi Bernard SpanheimskL ki je v zvezi s početkom Maribora. Že v 9. stoletju so vladarji oddajali zemljišča plemičem, ki so jim zato morali ali opravljati razne posle, ali z določenim številom bojevnikov zvesto služiti. Splošne vojaške dolžnosti ni bilo in službe se niso plačevale z denarjem. Da so si plemiči bojevnike zasigurali, oddajali so zopet posamezne kose zemlje drugim plemičem, pa tudi svobodnikom. Taka zemljišča zovemo fevde, njih preje-mavce fevdnike. Fevdno razmerje je veljalo ali do smrti fevdnikove, ali tudi za dediče. Zelo močno se je fevdstvo-razvilo po odgonu Madjarov. V dobrem stoletju je bil večji del zemlje med Anižo in Dravo v rokah fevdnikov,, ki so bili do malih izjem nemški plemiči; med izjemami nahajamo najbolj škofe in samostane, ki so pa zemljišča dobivali v dar. Zemljišča, ki so jih dobivali mejni grofje in grofje kot fevde, «so bila zelo razsežna. Tako je tudi grof Lavant-ski na Koroškem imel kot dedni fevd ozemlje, ki se je raztezalo tudi črez Dravsko dolino in Slovenske gorice. V prvi polovici 11. stoletja je grofico Rihardo Lavantsko vzel za ženo Sigfrid grof Spanheim (tudi Sponheim), ko-jega rodni grad je stal v Nemčiji blizu Kreuznacha v Renski pokrajini, ter je priženil prej omenjeno ozemlje v Dravski dolini in Slovenskih goricah; umrl je 1. 1085. Po^ njem je ta svet podedoval sin Engelbert, ki je umrl 1. 1096., po Engelbertu pa že imenovani sin Bernard. Bernard, ,ki je L 1147. v križarski vojni padel, se po zgodovinarju Mucharju v listinah imenuje kedaj grof koroški, kedaj vetrinjski, kedaj trušenjski, kedaj lavantski, pa tudi mariborski, in sioer prvič 1. 1125. Mariborski se je mogel imenovati le po gradu, ki je stal na Piramidnem hribu v Krčevini. Dopusten je sklep, da je ta grad dal postaviti Bernard sam, in sicer v prvi četrtini 12. stoletja; ne Sigfrid in ne Engelbert ne prihajata v poštev, ker ne nosita priimka »mariborski«. Postaviti ga je mogel le kot mejni grof Ptujske mejne grofije; kajti le mejni grofje so poleg cesarjev imeli pravico in dolžnost, staviti gradove;: — 12 — to pravico so dobili od cesarjev, ki so jo izkraja imeli izključno sami. Iz tega vidimo, da je Bernard Spanheimski moral biti mejni grof Ptujske mejne grofije. Mariborski grad je dal postaviti prav v sredini svoje grofije in na taki višini, da se je z njega pregledala vsa mejna grofija. Grad je torej bil v pravem pomenu besede Marchburg, t. j. grad mejne grofije. Po Bernardovi smrti je po oporoki vsa njegova posestva dobil nečak njegove žene, mejni grof karantanski, Oto-kar I. iz rodu Traungaucev. Karantanska mejna grofija je ležala na severni strani Ptujske; glavni kraj ji je bil Graz. Otokar je bil vsled dediščine po Eppensteincih prvi vladar zemlje, ki se je zvala Štajerska, to pa še kot mejni grof*; umrl je 1. 1164. Ko sta se Spodnja in Karantanska mejna grofija združili v deželo štajersko, je mariborski grad sicer izgubil pomen kot sedež oblasti, pa tudi kot središče življenja v mejni grofiji, toda ostal je velevažen za pokrajino. Ni dvoma, da je grad že izza svojega postanka bil sedež sod-nije, ki je pozneje prešla na mesto in na mestni grad. Otokar mariborskega gradu ni obdržal zase. Nemški pisatelj Jans Enikel sicer koncem 13. stoletja pripoveduje v dolgi pesmi, znani z imenom »Fiirstenbuch von Oester-reich und Steier«, da so se k ministerialom grofa Bernarda Spanheimskega šteli tudi vitezi Mariborski, kar bi pomenilo, da je bil grad kot fevd že pod Bernardom v rokah plemiča, ki -se je po njem nazival vitez Mariborski; toda Eniiklovim poročilom zgodovinarji malo verjamejo. Zanesljivo se vitezi Mariborski v listinah pojavljajo še le po smrti Bernardovi: 1. 1160. Hezman de Marchpurch in za njim drugi. Ti vitezi so na gradu gospodarili približno 200 let in se znali politično dobro uveljavljati; 1. 1378 je rod vitezov Mariborskih izmrl; ostavil nam je razen imen in spomina v zgodovini nekoliko pečatov. Grad sam se prvič imenuje v listini 1. 1164., in sicer »castrum Marchburch«. * Vojvodina je postala štajerska 1. 1180 pod njegovim sinom Otokarjem II. (1164 1192 . — 13 — Po stari, vendar mnogo poznejši sliki je bil grad dvonadstropen, v južno-severni smeri dolg, v vzhodno-zapadni smeri ozek. Od južne strani je bil zaradi strmine nepri-stopen. Da bi se pa tudi druge strani laglje obranile sovražnika, sta od južnih oglov gradu po jugovzhodnem in jugozapadnem rebru do vznožja (do današnje pristave in do gostilne »Pri taberni«) tekla močna zida, kojih spodnja konca je vezal globok jarek. Pripovedka poroča, da je imel grof Mariborskega gradu med grajskim hribom in Dravo sredi go»zda lovsko hišo in da je ta hiša ona, ki v njej danes biva stolni cerkovnik.* Na pripovedki utegne biti nekaj resnice; ne more pa biti res, da je bila vsa ravnina porastla s samim gozdom ter da se je kultura še ni bila doteknila. Ohranjene listine iz tega časa pričajo, da so bili 1. 1160. v bližini novega Mariborskega gradu naslednji kraji: vas Kamnica z dvorom in cerkvijo, Poeehova, Dobrenje, vas Pesnica, Dragučova, Cerknica, Selnica ob Muri, Jarenina z župnijsko cerkvijo,. Ročica pri Sv. Jakobu, Duplek, Dolgoše, Rogoza, Slivnica in Hoče z župnijskima cerkvama, vas Razvanje z dvorom in cerkvijo, Radvanje, vas Studenci, Bistrica, vas Ruše ter gradova Hausampacher in Lembach; v vseh teh krajih so se nahajale kmetije z njivami, vinogradi in pašniki. Ni tedaj verjetno, da bi bil sredi te lepe kulture divji ravno prisojni svet današnjega Maribora, svet, ki je ležal ob plovni in tedaj z ribami še zelo bogati reki in ki je bil vrh-tega še imenitno prometno križišče. In še nekaj podpira našo domnevo. Zemljišče, na kojem danes stoji Maribor, je tedaj spadalo h kraju, ki se v listinah iz časa okoli 1. 1300. imenuje Krčevina; še današnja občina tega imena sega prav do notranjega mesta. Ne bomo se motili, ako trdimo, da se pokrajina, okoli 1. 1300. nazvana Krčevina, ni začela krčiti še le v tem času, ampak že mnogo prej, vsekakor pred časom, ko se je na hribu postavil grad. Nemška gosposka na gradu bi kraju ne bila dala slovenskega imena; to nam potrjuje imenska zgodovina vseh naših kra- * Verjetneje bi to bilo o sosedni stavbi št. 8. — 14 — jev. Kraj so naši slovenski pradedje začeli krčiti, skrčili in tudi poimenovali menda davno prej, ko je grof Span-heimski sezidal grad. Da na ime Krčevina naletimo še le v listini iz poznejše dobe, je za nasprotni dokaz brez pomena. Mislimo tedaj, da je bila kultivirana tudi pokrajina ob vznožju grajskega hriba; to pa ne izključuje, da je gra-ščakova lovska hiša vendar stala v gozdu. Da kultivirani svet ni bil brez človeških stanovanj, se pač ume samopo-sebi. 0 večjem kraju z zidanimi hišama doslej ni bilo najti sledov; tem gotove je je, da so med kulturami stale leseno liiše in hišice, ali posamez ali združene v majhne vasice. Najgosteje je bilo prebivalstvo naseljeno pač na takih mestih rečnega brega, ki jih povodnji niso dosegale. Vsak dvom o kakovosti sveta med grajskim hribom in Dravo pa se nam odvali, ako v listini iz 1. 1164. izrecno čitamo ne le o njivah, vinogradih in posestvih v Melju, ampak tudi o dveh kmetijah pod Mariborskim gradom, ki jih je šentpa-velski opat Pilgrim v popolno last izročil mejnemu grofu štajerskemu, že imenovanemu Otokarju, ki je najbrž želel imeti v neposrednji posesti ves današnji mariborski svet. Vidimo torej, da so naši slovenski predniki tu, kjer zdaj stoji Maribor, pridno obdelovali zemljo in redili živino, bavili pa se tudi z ribarstvom. V 11., 12. in 13. stoletju je bila riba posebno priljubljena mesna jed. Končno nam ni prezreti, da se je z zahoda prihajajočim plavcem tu nudilo prvo imenitnejše pristanišče. Nedvomno je novi grad zelo poživil promet na dravskem obrežju. Privabil je mnogo domačinov, da so se tu naselili. Tudi nemška gospoda s svojimi mnogovrstnimi potrebami je priklicala nekoliko nemških služabnikov, obrtnikov in trgovcev. Sicer pa je razvoj kraja, ki je ležal na njegovi zemlji, pospeševal najbrž tudi mejni grof, oziroma vojvoda, reflektantom za zahtevano letno vsoto prepuščajoč kose zemlje, da si množi stalne dohodke. Tak priseljenec je mogel biti tudi nesvobodniik, ako mu je gospodar dovolil, da se odseli. Vsi ti so bili menda prvi, ki so si tu postavili boljše hiše s hramovi, bodisi posamez, bodisi drugo ob drugi, kjer je bilo več ugodnega prostora. — 15 — Tako .nekako si predstavljamo prvi pocetek mariborskega mesta; in zdaj nas zanima vprašanje, na kateri točki sveta med grajskim hribom in Dravo naj iščemo ta pocetek. Vsi zgodovinarji, ki so Maribor v to stran raziskovali in pro-učavali, odgovarjajo soglasno in tudi že sama zunanjost mesta razodeva, da leži ta točka v jugovzhodnem, recimo v onem delu notranjega mesta, kjer je danes Židovska ulica, Ključavničarska ulica, izapadni del Tattenbachove idice, južni del Vetriinjske ulice, ulica Ob jarku, vzhodni del Glavnega trga z nekdanjim zapadnim koncem Židovske ulice, in zapadnim delom ulice Freihausgasse, in kjer sta dalje Jenkova in Tkalska ulica; torej ne ob vznožju grajskega hriba, tudi ne ob grofovski lovski hiši, že je leta zares kedaj stala med grajskim hribom in Dravo, Vasica slovenskih kmetov, ribičev in iplavcev je prvotno stala brez dvoma na rebrn dravskega brega. Jedro oživljenega sela je bilo potemtakem slovensko; lupina je oitegnila biti deloma slovenska, deloma nemška. Ker je bilo toliko vaš-čanov po svojem poslu v zvezi z gradom, da se je vas smatrala kot del gradu, in ker 'je bil novi grad imenitnejši in v tujini bolje znan nego borna vasica v njegovi bližini, se je ime gradu sčasoma prijelo tudi vasi in se je staro ime vasi pozabilo. Tako je dobila prvotno pristno sflovenska (naselbina, ki jii imena ne vemo, nemško ime. V tedanjih listinah se je pisala zdaj za Marchburch, zdaj Marchpurch, izdaj Marpurch, zdaj Marichburch in tudi Maripurch. Nastanek mariborskega mesta opredajo tudi pripovedke, od katerih navajamo tu dve: 1. Mejni grofje Spodnje mejne grofije, ki so pogosto stolovali na Mariborskem gradu, so imeli med grajskim hribom in Dravo posestvo s skupino hiš, ki se je sčasoma razširila v vas, po karantanskih grofih pa v trg. Karantan-ski grofje so si v trgu postavili grad, ki jim je rabil najbolj v zabave in v kojem so spomladi in jeseni stolovali; trg so zelo povečali, zavarovali ga z obzidjem in stolpi ter ga obdarili s pravicami, kakoršne uživajo le mesta. 2. Vitez na Posteli je dal svojo hčerko Maro v Ptuj v vzgojo. Sklenil pa je napasti Ptujskega viteza, da se polasti — 16 — njegovega imetka, med drugim tudi Mariborskega gradu na hribu. Toda Mara je očetov naklep Ptujskemu vitezu izdala in tako preprečila njegovo izvršitev. Vitez Ptujski ji je v zahvalo podaril vso zemljo ob vznožju hriba, na ko močna utrdba, ki je imela braniti dravski most. Maribor je bil dobro utrjen; čas sovražnih navalov zanj še ni prišel, a se je obetal. Že Madjarom ni bilo zaupati; bližala pa se je mestu druga,.hujša nadloga, ki je vso slovensko zemljo tria 300 let: to so bili Turki. Po nesrečnem Vidovem dnevu 1. 1389. in po bitki pri Nikopolju 1. 1396. so postali gospodarji -Balkanskega polotoka iSirki. Brž po bitki pri Nikopolju so se našim prednikom naznanili s tem, da so pridrli pred Ptuj, sežgali mesto ter odvedli kot plen 16.000 mladih ljudi z živino in drugim imetkom. Vedelo se je, da tudi Mariboru ne bodo prizanesli. Vendar mesto za toliko silo ni bilo dovolj pripravljeno. Tedanji vojvoda Friderik iV., ki je bil od 1. 1440. tudi ce-sar£*je 1. 1445. Mariborčanom ukazal, naj utrdbe ojačijo> iz treh ribnikov pa v jarke napeljejo vodo. Obrambni xedr izdan za vso deželo leto pozneje, je določil tudi prispevke za skupno obrambo. Še to leto so na slovensko zemljo pridrli MadjarL Opustošili so vso zemljo do Ptuja, Slovenske Bistrice in Celja, a so se morali vrniti, ker sta jim celjska groia Friderik in Ulrik zastavila pot. 30 — L. 1461. je cesar na zboru štajerskih poslancev,* ki se je vršil v Mariboru in ki mu je sam predsedoval, prispevke iza obrambo sicer s privoljenjem stanov izvišal, vendar za tako ogromno svoto, da je moral ob enem obljubiti, da v prihodnje ne bo več zahteval tako visokega davka. Kljub temu je kmalu nato neupravičeno tirjai še mnogo večji davek. Ozlovoljeni so štajerski, (kranjski in koroški stanovi naslednje leto skliclai shod v Leibniz, a polovica jih ni prišla, ker je cesar udeležbo na shodu prepovedal. Vendar so štajerski zastopniki med drugim sklenili: »1. Deželni vojski naj se na čelo postavi poveljnik. 2. Dežela naj se razdeli v štiri pokrajine. 3. V vsaki teh pokrajin naj pobirata po dva pooblaščenca potrebne davčne doneske; ako posla ne zmoreta, naj jima pomagajo drugi zborniki, vojni kapetan ali ves zbor. 4. Nabrani denar naj shranjujejo štirje deželni poslanci. 5. Kadar pridere sovražnik v deželo, naj vojskovodja sklice vojsiko, zbor 12 pooblaščencev pa določi novce za vojne potrebe in vse stroške postavi v račun. 6. Da bo vojska vedno dovolj močna, sme vojaški poveljnik v sili sam nabirati vojake.« Ost tega sklepa je merila na cesarja, ki so ga poslanci dobro poznali kot lakomnega, v denarnih stvareh umazanega, poleg tega pa trmastega in za blaginjo podložnikov malobrižnega moža, ki dano besedo tudi sne, če mu kaže. Saj je Štajerski ^vladal že 27. leto. Spričo vesti, ki so se širile o divjanju Turkov v drugih krajih, je bil cas zelo resen. Mariborski meščanje so 1. 1465. vso utrdbo ojačili, magdalensko obrežje pa na novo utrdili. Ulrikova in Koroška vrata so dobila brano in nov divgljiv most. Brana je bila skovana iz gosto navršče-nih navpičnih in vodoravnih železnih drogov; navpični so * Zvali so se tudi stanovi, ker so predstavljali tri stanove; ti so bili: 1. najvišje infulirano duhovništvio; 2. višje plemstvo (knezi, grofje, baroni in 3. nižje plemstvo (vitezi . Meščanski in kmetski stan nista bila zastopana, šele J. 1791. so dobili meščanje •deželnoknežjih mest in trgov pravico do 11 zastopnikov. — 31 — bili na spodnjih koncih prioščeni; brana se je premikala po rezancu.* V tem času je Maribor dobil tudi nov grad; v mislih imamo grad na Trgu svobode, ki stoji še danes. Do nedavna se ni vedelo, kedaj je nastal; iz raznih dejstev se je sklepalo, da je bil sezidan v sredi druge polovice 15. stoletja. Pred kratkim se je na Dunaju našla listina, ki točneje določa čas gradovega postanka. Ta listina je pismo, ki ga je prvo nedeljo po veliki noči 1. 1478. cesar Friderik pisal mestnemu sodniku in svetu mariborskemu. Pismo se v glavnem glasi takole: »Ko smo se odločili, da v Mariboru damo postaviti grad, ko smo ukazali, da se v ta namen podre nekoliko hiš in je naš v Maribor odposlani stavbni mojster hotel začeti podirati te hiše, sta nam meščan Gregor Mawrer in njegova sestra Marjeta dala sporočiti, da se čutita oškodovana. Priporočamo Vam ju toplo in hočemo, da se jima za odškodnino v popolno last izroči hiša bogatega Žida Arama z vsemi pritiklinami, istotako posestvo črevljarja Hallqrja. To je naša resna volja.« Na mestu severnovzhodnega ogelnega stolpa, kojega zidovje je za moč topov itak bilo preslabo, se je sezidala mnogo razsežniša in trdnejša bastija. (Sedanje prvo nadstropje s stanovanji je kajpada zidava poznejše dobe.) Ni pa izključeno, da se je postavila bastija že prej, mogoče celo že tedaj, ko se je obzidje na zapad razširilo. Dočim so stari ogelni stolpi stali v kotih obzidja, so se nove ogelne utrdbe stavile tako, da so stale le deloma v obzidju, deloma pa pred njim. Grad si je cesar dal postaviti ob jugozapad-nem oglu bastije; bil je trezna stavba, ki je segala do Ulri-kovih vrat. 0 gradu, kakršnega je dal postaviti cesar Friderik, ni slike. Mariborski meščanje so se s cesarjem Friderikom umeli še dokaj dobro. Zato je rad bival med njimi, tudi zbore je rad skliceval v Maribor. V obče pa je bilo vse vendarle nezadovoljno z njegovo vlado. Mnogi štajerski plemiči, med njimi Andrej Baumkireher in Ulrik Pesnicar, * Navadno so brane bile iz lesa, sestavljene iz četveroogelnili ])run3 ki so bila na spodnjih koncih priošeena in Strossmayerjevt ulici; prelomljen marmornat steber znači grob. XVI. stoletje. Vnuk Ulrikov, Andrej, je bil zadnji svojega rodu, umrl je L 1556 in je bil v župnijski cerfevi sv. Janeza položen k večnemu počitku. Kdo je imel graščino za rodom pl. Graben, ne vemo, ker iz ohranjenih zapiskov tni spoznati, ali so bile imenovane osebe fevdniki ali le grajski poglavaolji, kakršne je imel vladar na gradovih, ki si jih je sam oibdržal. V taki nejasnosti nas puščajo zapiski do prvih let naslednjega stoletja. Mestni grad (Rurg Marburg), sedež višje sodnije za Graško in Koroško predmestje in za Melje, omejene le v toliko, da graščina ni imela svojega krvnega sodnika kakor magistrat, ampak je prihajal sodit deželni krvni sodnik, je vojvoda, oziroma cesar oddajal v naijem ali na račun; 1. 1514. n. pr. ga je cesar Maksimilijan dal v najem nekemu Adamu Švetkoviču. Iz listine 1. 1575. izvemo, da ga je 15. septembra nadvojvoda Karel dal Ivanu Khislu za nadaljnja 4 leta v zastavo za posojenih mu 25.000 gld. Kakor je videti, se Khislom ta dolg ni plačal in zato jim je grad s pripadajočimi zemljišči ostal. Khisli (tudi KhieBl, Kifil, Kisi, Kisel) so bili Krarijci in najbrž slovenske krvi. Vid Khisl je bil v letih 1530— 1546 večkrat mestni sodnik v Ljublljami in je 1. 1554. dobil plemstvo s priimkom Kaltenbrunn po gradu, ki si ga je bil sezidal blizu Ljubljane. Njegov $in Ivan je užival posebno zaupanje nadvojvode Karla II. (1564—1590); opravljal je razne visoke služlbe; bil je mnogo let nekak minister za finance, 1. 1585. pa ga je nadvoljvoda postavil za mestnega sodnika Gračanom, ki so se bili lutrovskega duha zelo navzeli. L. 1590. je postal baron, -umrl pa je menda 1. 1605. — 38 — V prvi polovici 16. stoletja, in sicer najbrž že v prvih desetletjih, se je mesto drugokrat razširilo; vdružile so se mu hiše med južnim zidom in Dravo. Katerega leta se je to zgodilo, ne vemo; reci le moremo, da med 1. 1504. in 1. 1555. Da do 1. 1504. te hiše niso spadale k mestu, za to imamo v ohranjenih davčnih seznamih dokaze. Da pa so 1. 1555. bile spojene z mestom, nam pravi peteroogelni stolp na koncu Usnjarske ulice (Wasserturm, Pulverturm = Vodni stolp), ki nosi to letnico. Bodisi, da se ta letnica nanaša na popravo, bodisi, da znači leto nastanka stolpa, gotovo je, da so ga postavili tedaj, ko so vzhodni mestni zid podaljšali do Drave, in zato, da brani nova mestna vrata, držeča iz Usnjarske ulice; stari stolp v Židovski ulici je namreč v ta namen bil preoddaljen. Seveda so istočasno tudi na zapadni strani mestni zid potegnili do vode; tu pa je bilo mogoče nova vrata (Landtor — Pristaniška vrata) narediti tik že stoječega okroglega stolpa. L. 1513. je požar upepelil skoro vse mesto.* Ker je zgorela tudi občinska svetovalnica z vsemi pismi, ki so meščanom varovala zajamčene pravice, je naslednje lefy> cesar le-te iznova potrdil; vrhtega je ukazal, da se sme vino iz Slovenskih goric in Pesniške doline kupovati le v IVI ari boru Turki so v dobi od 1, 1396. do L 1710. triintrideset-krat navalili na Štajersko. Dvakrat, ko so se namerili na Dunaj, da ga vzamejo (1. 1529. in 1532.), se je sultan iz Carigrada napotil z 250.000 moži in 300 topovi. Kadar pa je šlo za ropamje po deželi, jih je prihajalo le po 2000 do 30.000 ter brez topov in orodja za obleganje, Izmed teh tolp se nobena ni lotila Maribora, ker je bil dobro utrjen. Zato pa mu 1. 1529. in 1. 1532. nista prizanesli veliki turški vojski. Sultan Sulejman II. je, ostavivši s svojo vojsko Carigrad maja 1529, koncem septembra čez Ogrsko dospel do Dunaja, oblegal mesto, a se mu moral odpovedati, ker so * Že 1. 1438. in 1450. sta mesto zadela huda požara. Gotovo pa je tudi požar dal povod za prej omenjeni, 1. 1363. izdani ukaz nadvojvode Rudolfa IV. — 89 — se obleganci trdovratno branili. Zato pa si je hotel jezo ohladiti na deželah, skozi katere se je vračal. Pot, ki jo je puščal za seboj, so pokrivali mrliči in zagrinjal jo je ne-pretrgaii dim. Tako je čez Ehrenhausen, Plač in Lajters-berg prišel na jesen tudi pred Maribor. Mestni sodnik je bil te^aj Krištof Wildenrainer, i bili imeli v okolici vinograd. Kljub odločnemu zatiranju je protestantistvo v Mariboru še nekoliko desetletij životarilo. L. 1633. je ibilo celo videti, kakor bi se zopet oživljalo. Pred reformacijsko komisijo se |je namreč marsikateri protestant potajil, samo da je mogel ostati v deželi in ohraniti posestvo. Katoliški duhovniki se v tem času večkrat pritožujejo, da tt potuhni] enci v župniji dajejo sSab vzgled in povzročajo neprijetnosti. Naslednja leta je nadvojvoda iztrebljal protestantstvo v drugih deželah, nato pa se je lotil plemstva. Vzdrževati predikante mu je 'bil prepovedal že prej; zdaij je ta gospo- 4 — 50 — da hodila v inozemstvo* kadar je bilo treba krsta ali porode, itudi je v protestantske dežele pošiljala svoje sinove v uk. L. 1625. je nadvojvoda plemstvu prepovedal tudi to. L. 1628. "|je izdal manj zadnji ukaz, po katerem se naij vsak tekom enega leta vrne v katoliško cerkev. Kdor tega ne stori, mora deželo ostaviti in svoja posestva prodati; kdor v označenem času svojih posestev ne proda, jih mora v naslednjih šestih mesecih prepustiti katoliškim sorodnikom aili katoliškim priijatefljjem, da jih kupijo. Po tem sroku jih proda gosposka. Ta bilo še v 17. stoletju mnogo hiš lesenih; prezreti tudi ne smemo, da je bila tedaj večina hiš združena z gospodarskimi poslopji, hlevi, skednji in parmami, natlačenimi s krmo in slamo. Zelo mnogo streh je bilo kritih še s slamo in s skodlami. Leta 1601. se je po strelu iz puške v Koroški cesti vnela par-ma; ogenj se je razširil tako močno, da je prizanesel samo vrsti hiš, ki je stala med Goisposko nlico in gradom, vse druge, tudi župnijsko cerkev, je upepelil z malo izjemami, L. 1648. so meščani doživeli še hujši požar; v dveh urah je zgorelo vse mesto, ponovno je gorela tudi cerkev in obč. svetovalnica; ostalo je le malo hiš. Obzidje se je zrušilo na mnogih mestih, vrhtega se je vnela še municija, ki so (jo imeli meščanje pripravljeno za .sovražnika. Toliko da so bile najnujnejše poprave pri cerkvi dogotovljene (1650), je na Koroški cesti neki vojak iz hudobnosti vrgel tlečo prižigavnioo v .hlev; požar, ki je nastal, je {meščanom upepelil vse, kar jism je bilo 1. 1648. še ostalo; mnogi izmed jnjih ©i niso niikdar več opomogli. Četrtič ije gorelo mesto zadnje (leto 17. stoletja. Neki služabnik blizu Koroških vrat je tstreljall na lastovko; vnela se je slamnata streha in ob hudem vetru je požar nnicil vse stavbe v mestu, izvzemši župno in minoritsko cerlkev, ulico »Windisch-gasse« in pet drugih hiš. Spričo tega, da se je Mariborčanom v gmotnem oziru godilo zelo slabo, je naslednja potega njmovega značaja kaj lepa. L. 1684. je tridneven požar upepelil ves Ptuj, Mariborčani niso imeli dati ubogim Ptuj-čanom denarne pomoči, pač pa so jim dovolili, da svoja vina skoz Maribor prevažajo brez vsake mitnine. Nadilog se ni bilo dovolj; požarom se je pridružila kuga, ki se auf die Stor gehen«; odtod naš ljudski izraz >v (na) štero hoditi«. — 58 — in spoštovanje, kakršno je dolližen otrok staršem; pred vsakomer je moral biti dostojen, vesti se je moral nrav-no ter se izogibati vseh zapeljivih svoboščin. Uk je trajal navadno tri, pa tudi štiri leta, kakor je pač določal cehovni red. Ako je učna doba potekla v mojstrovo zadovoljstvo, je moral učenec s posebnim delom dokazati usposobljenost za pomočnika. Nato se je pri članih -ceha trikrat vprašalo, ali bi kdo ugovarjal, če bi se proglasila dovrši-tev uka. Po ugodnih odgovorih je načelnik vpričo vseh članov ceha, navadno pri glavnem letnem zborovanju, ki se je vršilo na dan sv. Rešnjega Telesa, slovesno proglasil, da je L I. dokončal uk; novi pomočnik je plačal .v ce-hovno blagajno predpisano takso in je sprejel s cehovnim pečatom potrjen prepis izvirnega učnega pisma. S pojedino se je slovesnost zaključila. Navada je še Jtnla, da je mojster bivšemu učencu dal popolno obleko. Tudi pomočniki so pri svojih mojstrih dobivali vse, česar jim je bilo treba. Tudi oni so se smatrali za člane družine. Kakor glede dela, tako je moral biti pomočnik mojstru pokoren tudi glede nravnega vedenja. Zvečer je moral biti ob določeni uri doma, udeleževati se je moral skupnih domačih pobožnosti, ob nedeljah in praznikih biti pri sv. maši in pridigi, sprejemati sv. zakramente, ni smel imeti nespodobnega znanja itd. Neskladnosti med mojstri in pomočniki je izravnaval cehovni načelnik. Pomočnik, ki je hotel postati mojster, je po izvestnih letih dela v domačem kraju moral za nekoliko let v tujino. Na potovanju se mu ni godilo slabo. V vsakem mestu in večjem trgu je našel cehovno prenočišče, kjer se mu je postreglo sicer skromno, a brezplačno. Organizacija mu je bila tudi v pomoč, da je lahko našel delo, če ga je želel; in kjer ga je sprejel, je v cehu in pri mojstru zopet imel topel dom. Pomočnik je mogel postati mojster, ako se je kje mojstrsko mesto izpraznilo, ali se je število mojstrov pomnožilo. Kdor je bil že nekoliko let član ceha, je imel prednost, ako je bil na dobrem glasu in se je mogel izpričati z vsem, kar se je od njega zahtevalo; potrebno je bilo tudi meščanstvo; ako ga še ni imel, je moral prositi zanj. Naj- — 59 — laglje je prišel do cilja, ako je dobil za ženo vdovo po-mojstru ali njeno hčer. Končno pa je bil uspeh vendar odvisen od tega, kako ije izvršil preizkusno delo za mojstrstvo. Ta dela so bila v vsakem cehovnem redu točno označena. Mizarski pomočnik mariborskega ceha n. pr. je moral narediti omaro za obleko z arhitekturo. Delo se je vsemu cehu izročilo v presojo; ako je imelo več hib, je moral pomočnik ponovno iti v tujino v uk; neznatni po-greški so se poravnavali z globami, ki so se stekale v ce-hovno blagajno, mojstrstvo pa se je priznalo. Ako je bil novi mojster samec, se je moral tekom leta oženiti. Varstvo rokodelske časti ni bila puhla fraza. Ne o sedanjem, ne o prejšnjih mojstrih se ni smelo govoriti slabo^ Učenec je moral spoštljivo pozdravljati pomočnika, oba pa mojstra. Nekateri cehovni redi so predpisovali, da se sme učenec na ulici prikazati le popolnoma oblečen, ali da sme brez plašča iti le do tretje hiše, nikakor pa da ne sme po mestu hoditi bos in gologlav, in slično. Čudno se nam zdi danes, če beremo, da je veljalo za nečastno tudi kupovati in prodajati blago, ki se je bilo izdelalo izven cehov-nega okraja. Cehovni red se je shranjeval v posebno lepo izdelani skrinji, ki se je navadno zaklepala z najmanje dvema ključavnicama; ta skrinja je vsebovala še druga za ceh važna pisma, zapisnike zborovanj, matice učnih pisem, cehovni pečat in denar, kar ga je ceh imel. Cehovna skrinja je bila cehu sveta, članom ceha je pomenila duševno središče. Ako skrinje ni imel načelnik ceha na svojem domu, je stala v cehovni zborovalnici; ta je bila v hiši, ki so v njej potujoči pomočniki dotičnega rokodelstva dobivali prenočišče. V ta namen najpripravnejše hiše so bile gostilne (dom čevljarjev v Mariboru n. pr. je bila vsaj zadnji čas hiša št. 12 Vetrinjske ulice). Gostilničarju in gostilničar ki so cehovni člani rekali oče in mati. Zborovalo se je po navadi najmanje dvakrat na leto: na dan sv. Rešnjega Telesa gotovo, često pa tudi še na nedeljo, ko se je obhajal god župnijskega patrona. Zborovanje se je vršilo po popolni službi božji, h kateri je na dan. — 60 — sv. Rešnjega Telesa spadala tudi procesija, ki so se je morali udeležiti vsi člani cehov s svojimi banderi in gorečimi svečami. iBandera so imela dbliko cerkvenih bander, poslikana so bila s svetniki, ki so jih razna rokodelstva častila kot svoje zaščitnike, ter so se hranjevala v cerkvi. Po procesiji so šli mojstri in pomočniki ceha zborovat; udeležba je bila obvezna. Orožje, ki so ga v cehu včlanjeni .mojstri in pomočniki smeli nositi javno, pa tudi nože so .morali pred vstopom v zbornico odložiti. Vstopiti so smeli le gologlavi. V zbornici jih je sprejel načelnik ceha (imenovali so ga tudi cehovnega mojstra), stoječ pred cehovno skrinjo. S stropa sobe je navadno visela steklena skrinjica z lično izdelanim rokodelskim znamenjem.* Načelnik je •odklenil cehovno skrinjo in zborovanje je bilo otvorjeno. Tsaka nedostojna ali surova beseda je bila strogo prepovedana in se je kaznovala z globo. Ako se je kdo spozabil, 4a je k zborovanju prišel vinjen, ni smel v zbornico in naložila se mu je občutna globa. Predno se je pristopilo k dnevnemu redu, je moral vsak član vse navzoče trikrat pozvati, naj se javi, kdor ve o njem kaj neugodnega. Obtožbe so se morale dokazati. Ako se obtoženec ni mogel oprati očitkov, ga je ceh izobčil, oziroma tudi naznanil sodišču, Kakor vidimo, je bilo nravno jedro cehov krščansko, 3n še vedno so cehe tndi imenovali bratovščine. Najbolj kot "bratovščine so se cehi povzpeli do del, ki jih sicer rodi le krščanska ljubezen do bližnjega. Ta ljubezen se je udejst-vovala v sili, v bolezni in tudi še po smrti cehovnih članov. Revne, za delo nesposobne mojstre in uboge vdove je bratovščina stalno podpirala. Ako je član bratovščine obolel in doma ni imel povoljne strežbe, so mm tovariši (tudi mojstri mojstru) stregli na domu, ali pa so ga spravili v bolnišnico, kateri je ceh plačeval redne prispevke. Te ljubezni so tudi učenci bili deležni. Ako je član ceha umrl, so ga člani ^polnoštevilno spremili na zadnjem potu; ceh je zanj dal služiti sv. mašo in opraviti molitve, ki se v * Nekoliko cehovnih skrinj in steklenih skrinjic z rokodelskimi:'znamenji je videti v muzeju. — 61 — cerkvi opravljajo za rajne. Po potrebi je (bratovščina prevzela pogrebne stroške. Oglejmo si mariborsko meščanstvo še z druge stranif Priliko nam nudi zanimiv spis iz leta 1671. Civilnopravno varstvo, ki ga je mesto izvrševalo nad meščani, ni nehalo onkraj obzidja, tudi ne na koncih predmestij, ampak se je raztezalo na večji okoliš*, ki pa ni bil tako obsežen kakor kriminalno-sodni in ki so ga mesčanje včasih obhodili, da se je meja pregledala, na novo označila in se navzočim dobro vtisnila v spomin. Tak obhod je imel slavnosten značaj. Včasih pa je bil tudi povod, da se je dobra volja pre-vrgla v razposajenost ali celo surovost. Obhod se nam v glavnem opisuje takole: 27. aprila 1671 zjutraj se je začel obhod z godbo in razvitimi zastavami. Načeloval mu je mestni sodnik g. Valentin de Bevorgo, ki sta mu sledila Ivan Drašič kot poročnik in Gregor Ludvik Neger kot praporščak meščanov; temale so se privrstili svetniki Waifil, Kebrič, Haller, Say-dach in Reinier ter najstarejši mesčanje. Vsi so bili na konjih. Povorka se je pomikala skozi Dravska vrata proti Radvanju. Od ondod je krenila proti Teznu; v staro, nizko bukev so zabili žrebelj, ki so v^nj dečki morali prej ugrizniti. Navkreber proti Pohorju se je to ponovilo pri več drevesih in križih. Pri veliki živi skali se je povorka ustavila; zagrmele so salve, zadonele trobente in zadrobili bobni, na kar je mestni sodnik obdaril bobnarje z majhnimi darovi. Nadalje so prišli do stare bukve, v katero je bila vklesana roka. Do Bolfanškega studenca so obnovili mnogo križev in žrebljev ter vreizali nekoliko črk v drevesa. Malo pred Sv. Bolfankom sta prišla naproti oskrbnik lirfiibuški in Pavrič (iz Fale), da ugovarjata proti nadaljnjemu prodiranju. Pobožno so stopili v cerkev; dečki so dobili nekaj drobiža, pa tudi nekoliko zaušnic, in razmetalo se je nekaj srebrnih beličev. Odtod so se vrnili skoz gozd navzdol in so obnovili vsa stara mariborska znamenja. Tu pa se je zgodila nesreča: Jakob Seyrer je spro- * Nemški se je zval >Burgfried«. — 62 — žil pištolo dn je. slučajno zadel svojega enajstletnega nekaka. Odtod se je povorka v lepem redu vrnila v mesto. Naslednji dan so jahali crez dravski most na Tezno, Ko je prišla povorka z godbo in vihrajočimi zastavami -do ceste v gozdu, jim je g. Penič z odposlancem slivniškega grofa in kopico kmetov zastavil pot, češ, da so na tem mestu Mariborčane že pogosto zarubili. Ko so Mariborčani nadaljevali razmejitev proti Racam, so jih Slivničani pod Peničem nap&dli; z obeh strani so žvižgale krogle; razvila se je prava bitka, v kateri je bilo nekaj oseb ranjenih in so Mariborčani zmagali. Povorka je ob godbi in petju nadaljevala olbhod in se je zvečer vrnila v mesto. Tretji dan so se skoz Vrata naše ljube Gospe napotili iz mesta in razdrli mnogo ograj, ki so neupravičeno stale na mestnem ozemlju; nato so ubrali pot proti Kamnici in Sv. Urbanu; grede so v drevesa zabijali žreblje ter vreao-vali križe in črke.t Na večer so dospeli v mesto brez posebnih dogodivščin, le meščana Ahacija Pellizerollija je skoz suknjo, oprsnik in dve srajci v pleča zadel strel od mokrega papirnatega zatica. Četrti dan so skoz Vrata sv. Ulrika šli proti Melju, podrli mnogo ograj, krenili čez takozvani Zidani most na Cvajnik in končno v Počehovo. Tu se je med meščanoma Kotnikom in Mumblom vnel resen prepir in je moral Kotnik mestnemu sodniku izročiti pištolo ter se v spremstvu straže vrniti v mesto. V najboljšem redu je povorka zvečer dospela na dvorišče občinske svetovalnice, kjer so se vsi zahvalili vsem in se je vsak pri vsakomer poslovil. Ako si predočimo splošno posurovelost po tridesetletni vojni, moramo priznati, da so Mariborčanje vredni pohvale. Sklepajoč to poglavje, še omenjamo, da je dobil Maribor sredi 17. stoletja prvo stalno garnizijo. XVIII. stoletje. Najprej nadaljujemo poročilo o posestnikih mariborskih graščin. Marija Eleonora grofinja Orsini-Rosenberg, roj. Khisl, je oživela razsipno; njena zapuščina je prišla v konkurz. Med glavnimi iipniki je bil tudi njen bratranec Frančišek Jakob grof Brandis, ki je skupno s svojo sestro Marijo. Katarino, omoženo grofinjo Draškovičevo, zahteval obe mariborski graščini. Še 1. 1728. sta se z vdovcem grofom Orsini-jRosenbergom pogodila tako, da prevzameta plačilne obveznosti po pokojni sestrani in si za bivališče izbereta'Maribor, zato pa jima pripadeta obe mariborski graščini. Frančišek Jakob Brandis je svojo sestro preživel in je tako podedoval njen delež na imenovanih graščinah; sam je umrl 1. 1746. Sledil mu je sin Henrik Frančišek Adam. Ta je dal grajsko razvalino na hribu podreti in boljši materijal zvoziti .v Bednavo, kjer so stavili nov grad. Iz ostankov so 1. 1784. postavili piramido ter vanjo vzidali kovinsko ploščo z nemškim spominskim besedilom*, k\ pa * Hier stand die Veste Mahriperg vor mehr als tausend Jahren Zum Trotz der Hunnen, Wenden und anderer Feindsgefahren. Ein Markgraf Ottokar, der Erste dieses Namen, Hat es vom Grafen Bernhard erkauft an einen Stayrer. Nicht Alterthum noch Feinde hat dieses Schloss verletzt, Man zahlt lausend hundertfiinfachtundzwanzig * Jahre, Da stand nur die Mauern, sonst als verzehrte ware; Den Hugel driickte nur der unnutz schwere Last, Bis Heinrich Graf von Brandis den edlen Schluss gefasst, Die Stelne zu verwenden, zu machen grossen Ban, Sowohl zum Hause Gottes als des Schloss Windenau. Nun steht der freye Hugel vom Steinenlast' entburdf, Mit fruchtbar schonster Krone der Achenzweig geziert. Im tausend sieben hundert achzig, wo man noch viere zehlt, Ward' diese Pyramid5 zum Denkmal aufgestellt. — 64 — se ne zlaga z zgodovinskimi dejstvi. Ta piramida je dala hribu sedanje ime. Ker je Henrik Frančišek Adam grof Rrandis imel le hčer, ki se je ponunila, je z oporoko za dediča določil svojega bratranca Ivana Brandisa, ki je po njegovi smrti 1. 1790. prevzel graščini. Leta 1711. so v Mariboru zadnjikrat obsodili vešče na smrt. V izobraženih krogih države, kakor Srednje Evrope sploh, je čedalje bolj prodiralo prepričanje, da je vera v čarovništvo prazna dn da si je človeštvo s preganjanjem ubogih bitij, ki sta jih' nespamet in zloba ožigosali kot v6-šče, naprtilo strašno krivdo. Končno je zmagal zdravi razum. Mnogo je k temu pripomogel spis pravnika dr. Tho-masiusa (1701 in 1712). L. 1766. je cesarica Marija Terezija preganjanje vešč z ukazom prepovedala. Maribor je v 18. stoletju doživel mnogo isprememb, ki so bile povečini posledice dveh stremljenj. Prvo, splošno evropsko, je vtisnilo temu stoletju pečat in se zove pro-svitljenost. Drugo je domače in političnega značaja: Hohen-zollernci so postali zlasti po sedemletni vojni nemški cesarski kroni Habsburžanov opasni. Da si jo ohranijo, so morali Habsburžani kot sosedje enojezične nemške države Hohenzollerncev raznovrstne avstrijske narode s centralizmom, nemško šolo in vsestransko germanizaeijo zgnesti v maso, ki bi nosila vsaj nemško etiketo; razen tega je morala biti država na morebitno nasilno odločitev pripravljena tudi denarno. Da se iz državljanov iztisne kar največ davka, jih je trebalo gospodarsko ojačiti, naložiti davek pa tudi vsem onim, ki ga dotlej niso plačevali. Če je Marija Terezija (1740—1780) pri svojih reformah postopala preudarno, je njjen sin in naslednik Jožef II. (1780—1790) z vso paro delal. Že izza 16. stoletja so na predpis dače vplivali deželni stanovi čedalje tem odločneje; nazadnje so davek plačevali le meščani in svobodni kmetje; plemstvo in duhovništ-vo ga je bilo prosto. V Mariboru sta imela ta dva stanova mnogo hiš, ki so se zaradi davčne prostosti zvale »Frei-hauser«, v bližnji okolici pa velika posestva; imenujemo le mestni grad, hiišo »Freihaus« grofa Lanthierija (v zad- — 65 — njem času vojašnica, ki so jo podrli, ko so razširili Glavni trg), hišo grofa Rabatte (Vetrinjska ulica št. 30), hišo pl. Rosenbuchla (Vetrinjska ulica št. 16), samostan minori-tov, sosedno hišo »Seitzerhof«, ki jo je od minoritskega samostana ločil le zid, hišo viteškega reda sv. Ivana (Ve-trinjška ulica št. 26), izmed okoliških posestev Meljski dvor viteškega reda sv. Ivana*, Racerjev dvor admontskih benediktincev. Zakon iz leta 1748. pa je vsem posestnikom brez izjeme naložil primeren davek, torej tudi plemstvu in duhovništvu. L. 1749. se je sodstvo ločilo od uprave in so se za upravo ustanovili okrožni uradi. Tudi Maribor je postal središče okrožja in sedež okrpžnega urada. Mariborsko okrožje je obsegalo sodne okraje Deutsch-Landsberg, Leibniz (le do Mure), Mureck (na južni strani Mure), Radgono (na južni strani Mure), Eibiswald, Marenberg (le do Drave), Arnfels, Maribor L b., Sv. Lenart, Gornjo Radgono, Ljutomer, Ormož, Ptuj in Maribor d. b. Okrožni uradi so bili prva inštanca v vseh političnih stvareh, posredovali so med vlado in krajno gosposko, zlasti pa so imeli braniti kmetskega človeka v borbi z objestnim graščakom. Ozrimo se na šolstvo. Osnovna šola je bila nemška, kar lahko sklepamo že iz imeja učiteljev, kolikor jih poznamo. L. 1774. je Marija Terezija s »Splošnim šolskim redom za nemške normalne, glavne in trivialne šole v vseh c. kr. dednih deželah« oživotvorila organizirano nemško osnovno šolo« V vseh manjših mestih in trgih, na kmetih pa vsaj pri vsaki župnijski cerkvi in pri zelo oddaljenih podružnicah so se morale ustanoviti trivialke. V vsakem okrožju je morala biti najmanje ena glavna šola s 3 do 4 učitelji in katehetom, iia sedežu šolske komisije (za Štajer v Grazu) pa štirirazredna normalna šola z razširjenim učnim načrtom glavne šole, združena s trimesečno prepa-randijo (pripravnico za učitelje). Po tem šolskem redu je dobil Maribor 1. 1782. glavno šolo; potreba je zahtevala, da se je glavni šoli 1. 1812. pridružila Še preparandija. * Že od 1. 1279; grad je stal še do 1. 1844, 2 — 66 — Tudi gimnazijo je dobil Maribor v tem stoletju, in sicer še pred glavno šolo. L. 1644. je začel ruški župnik Jurij Kozirla dečke poučevati v gimnazijskih predmetih. Število učencev je rastlo leto za letom in se je* kmalu tako pomnožilo (najvišje število 220), da so imele Ruše pravo, popolno gimnazijo, ki je slula po vsej deželi in tudi onkraj meja; posečali so jo sinovi najimenitnejših plemiških rodbin in vzgojila je mnogo slovitih mož raznih stanov. Župnikom so pri vzgoji in pouku pomagali kaplani. L. 1757. so se v Mariboru naselili jezuitje.* Naslednje leto so ustanovili gimnazijo (Koroška cesta št. 1), ki jo je omogočila zapuščina jezuita Vojteha grofa Purgstalla v iznesku 45.000 gld. Posledica je bila, da je ruška gimnazija izgubila učence in morala prenehati. L. 1767. se je po podpori gospe Ane pl. Stubenberg položil temeljni kamen cerkvi sv. Alojzija, zaščitnika učeče se mladine. L. 1773 pa je papež Klemen XIV. razpustil jezuitski red in s tem pri-moral mariborske jezuite, da so se razdružili. Gimnazijo je 1. 1775. oživila država; prvi čas so še poučevali jezuitje, pozneje pa piaristi in posvetni profesorji; šola je imela pet razredov. Ravnatelji so bili skraja mestni župniki, pozneje okrožni glavarji. Iz te dobe se nam je -ohranilo zanimivo poročilo, ki nam pojasnjuje veljavo slovenskega jezika na tem zavodu. Zavod je bil čisto nemški; toda blagemu ravnatelju, mestnemu župniku dr. Andreju Kavčiču (1785—1794) je bila skrb, da se je slovenska mladež začela zanimati za svojo materinščino, jo vzljubila in se je marljivo učila. Pri slovesnem sklepu šolskega leta 1790/91 je imel učenec Jože Ermenc govor >>0 vrlinah in koristi slovenskega jezika«. Tri leta pozneje se je na prošnjo ravnateljevo določilo iz verskega zaklada 20 štipendij po 15 gld. za tiste učence, ki dokažejo pri posebnem pismenem izpitu ob koncu šolskega leta najboljše uspehe svoje marljivosti. Izpremembe pa so posegle tudi v cerkvene razmere. S »Tolerančnim patentom« je Jožef II. leta 1781. dovolil * Solnograški nadškof je dovolil naselitev s pogojem, da bosta med jezuiti-misijonarji vsaj dva zmožna slovenščine. — 67 — protestantom augsburške kakor helvetske veroizpovedi postaviti molilnico in šolo, kjer je najmanje 100 protestantskih družin v občini. Isto so poskusili doseči Židje, a niso uspeli; zadovoljiti so se morali s tem, da se jim je 1. 1783. dovolilo posečanje sejmov v Ljubljani, Klagenfnrtu, Grazu in Linzu; strogo pa jim je bilo zabranjeno, muditi se v teh mestih preko sejmskih dni, ali opravljati v njih druge posle; tudi niso smeli na potu na sejem ali s sejma barantati. Popolno svobodo jim je dal še le državni osnovni zakon z dne 21. decembra 1867. Meseca (januarja 1. 1782. je Jože! II. izdal takozvani razpustni zakon, ki je marsikateremu samostanu v Avstriji storil konec. Vrhtega je ukazal zapreti vse cerkve, ki so se mu zdele nepotrebne. Poslopja je dal večinoma v uporabo vojaštvu, hišni inventar in zlatnine je posvetna oblast prodala po dražbah, denar in zadolžnice poslala na Dunaj, knjige in rokopise oddala knjižnicam, cerkveni inventar pa porazdelila na cerkve novih župnij, ki so se ustanovile, kjer jih je bilo po zakonu treba; s čistim izkupičkom se je ustanovil verski zaklad, iz katerega naj bi se podpirale nove žu/pnije. Oba zakona sta Maribor občutno zadela. Prva žrtev so bile celestinke. Še le 1. 1760. so si v Koroški cesti kupile hišo (danes št. 26), jo dale prenarediti za samostan in dekliško šolo in ji 1. 1766. na severni strani dale prizidati cerkev (Gospojna ulica št. 3); 1. 1782. pa so morale samostan ostaviti in ga hkratu s cerkvijo prepustiti vojaški oblasti. sKer je bil to leto razpušcen tudi žički samostan, je njegovo hišo (Seitzerfaof), v koje lepi kleti so redovniki točili vino, vzela vlada in jo izročila vojaški oblasti. Največ izprememb je bilo v 1. 1784. Najprej so se morali posloviti od Maribora kapucini in si poiskati zavetišča pri sobratih drugih samostanov.* Prišlo je tega leta do * Med njimi je bil tudi slovenski leksikograf o. Bernard (Ivan Anton Apostel). Rodil se je v Mariboru kot sin meščana 1. 1711., postal 1. 1736. kapucin, živel kot pridigar in lektor v raznih samostanih štajerske provincije, po ukinitvi mariborskega samostana se je zatekel k celjskim kapucinom in pri njih umrl Še 2* — 68 — ustanovitve slovenske predmestne župnije. Mestna župnija je bila zelo razsežna in je štela zelo mnogo Slovencev. Zato vidimo pri mestni župniji že izza Luthrove dobe stalnega slovenskega kaplana (capellanus sclavonieus), ki je od 1. 1745. do 1. 1760. v cerkvi sv. Ulrika vsako nedeljo in praznik opravljal božjo službo s slovensko pridigo. Po ukazu cesarja Jožefa II. se je morala za predmestja in okolico ustanoviti posebna župnija s slovenskim propoved-nim jezikom. To župnijo je 1. 1784. škof ustanovil najprej začasno. Kot provizor je bil nameščen slovenski kaplan mestne župnije dr. Jožef Frauenberger; prideljena sta mu bila kot kaplana dva mariborska minorita. Tudi minoriti so namreč to leto morali ostaviti svoj 500 let stari samostan in ga prepustiti vojaštvu. Vlada je v Mariboru napravila veliko delavnico za vojaške monture, v kateri je delalo po 800 ljudi, in je v ta namen potrebovala mnogo prostorov. Mrliška in poročna knjiga slovenske predmestne župnije se začenjata s septembrom 1. 1784. Za župnijsko cerkev je bila določena cerkev sv. Ulrika, duhovniki pa nalj bi bivali v Vetrinjskem dvoru (zdaj št. 6 v Prešernovi ulici). Toda kmalu se je pokazalo, da je cerkev premajhna, tudi je bila že v zelo slabem stanu. Za žunnijsko cerkev se je tedaj vzela prejšnja kapucinska, duhovniki so se nastanili v samostanskem poslopju, Ulrikovo cerkev pa je posvetna oblast kot nepotrebno in nera!bno zaprla. Da nadaljujemo in dovršimo zgodovino te župnije, še to-le: L. 1785. je cesar potrdil ustanovitev slovenske predmestne župnije in Frauenberger je bil imenovan župnikom. Najbrž ob ustanovitvi te župnije, če ne že 1. 1745., se je mestna župnijska cerkev ponemčila, dasi je že 1. 1611. mestni župnik Pileator v uradnem poročilu o verskem staniu župnije zapisal med drugim to-le: »Letos je v moji župniji opravilo sv. spoved in obhajilo približno 2200 mestnih župljanov, ki so večinoma Slovenci.« L. 1793. je prišel Frauenberger v Hoče za nadžupnika, na njegovo mesto je isto leto (1784). Do 1. 1760. je spisal nemško-slovenski slovar; rokopis je 1,1843. dobil v roke jezikoslovec Caf, ga izpisal, a potem izgubil. — 69 — stopil kot provizor ekscistercienz o. Edrnund Kleimmond iz vetrinjskega samostana. Provizorij ^je trajal 3 leta. L. 1796. se je župnija izročila minoritom, ki so jo upravljali do 1. 1814. Od tega leta pa do 1. 1833. je imela župnija zopet posvetne duhovnike, ki so bili do 1. 1819. le začasno nastavljeni. L. 1833. se je župnija izročila redemptoristom, ki so je pa nemiri I. 1848. pregnali. Do 1. 1864. so župnijo oskrbovali zopet posvetni duhovniki, odsehmal pa jo oskrbujejo oo. frančiškani. Po ustanovitvi slovenske predmestne župnije in sicer po splošni regulaciji župnij, je mestna Župnija obsegala le notranje mesto (med obzidjem); leta 1860. so se ji zopet priklopile Graškega predmestja hiše ob vzhodnem mestnem zidu, Koroško predmestje in krajina Vorderberg (danes Petrovo selo) s Kalvarijo. L. 1784. se je zaprla tudi cerkev sv. Alojzija; stanovanjska hiša jezuitov (Glavni trg št. 7) se je izpremenila v vojaško vzgajališče. In še ene cerkvice se nam je spomniti, cerkvice sv. Duha, v katero se je bila razširila kapela starega hospi-tala. Tudi to cerkev je dal'cesar Jožef II. 1. 1784. zapreti. Stala je na severni strani hospitala; dolga stran je bila obrnjena na Slomškov trg. Naslednje leto (1785) je vlada zaprla Še dve cerkvi, cerkev vseh svetnikov in cerkev sv. Barbare na Kalvariji; prvo je prodala. Nemara že odkar je bila postavljena, je pri cerkvi sv. Earbare živel po en samotar (eremit). O prejšnjih samotarjih ne v&mo nič, o zadnjem pa nam je znano, da mu je hilo ime Janez (kot eremitu Abraham) Zorer, da je bil zelo pobožen, da je umrl 15. avgusta 1783, star 78 let, in da je bil pokopan na pokopališču pri Sv. Ulriku. Samotarji so bili udlje III. reda sv. Frančiška Asiškega in so izza prve polovice 18. stoletja tvorili urejeno kongregacijo, ki je stala pod nadzorstvom Škofov, ^red definitivnim sprejemom v kongregacijo moral vsak član prestati novici] at. Po dobro prebiti preizkušni dobi je storil obljubo. Preoblekli so ga v kuto s kapuco in ga opasal z vrvico, na kateri je visel rožni venec z križcem. Kot frater (brat) je sprejel posebno ime. Nato se mu je odkazala štacija. — 70 — Takih štacij je bilo n. pr. po Štajerskem 1. 1780. 46; nahajale so se pri podružnih cerkvah. Tu so samotarji bivali v lesenih bajticah; pred bajtico je stal v ograji velik križ; v borni stanici so se morale poleg majhnega križa nahajati še izvestne nabožne knjige (vsakdanje molitve, evangelij, Tomaža Kempcana »Hoja za Kristusom« in še nekatere); drobni inventar je navadno izpopolnjevala človeška lobanja. Orožja ni smelo biti v bajtici. Življenje samotarjev je bilo po predpisu natanko urejeno. Določene ure so morali moliti, določene ure delati. Preživljali so sč sami. Pri podružnici so opravljali službo cerkovnika, o velikih praznikih pa so pomagali še pri glavni cerkvi. Nekateri so tudi zbirali zdravilna zelišča in v lahkih slučajih zdravili; drugi so vrtnarili in še drugi so bili rokodelci, toda izvrševati so smeli le takšna dela, da obrtnikom niso škodovali. Določne dobe, dneve v letu in dneve v tedniu, so se strogo postili. Ženska je smela stopiti v klavzuro le v spremstvu druge odrastle osebe. Tudi zunanje vedenje je bilo samotarjem predpisano. V obče so to bili ljudJje, ki jih je iskreno bogoljubje gnalo v samotarstvo in ki so tudi vzgledno živeli. Izjeme so bile zelo redke. Vsako leto je prišel prednik samotarja nadzorovat in poizvedovat o njegovem življenju; sicer pa je bilo ukazano tudi župnikom, da o samotarjih uradno poročajo. Izpričanemu prestopku je sledila izključitev iz kongregacije. L. 1782 je cesar Jožef II. samotarstvo prepovedal in tedaj je moral tudi samotar pri Sv. Barbari ostaviti svojo bajtico. Čez leto dni je umrl; v mrliški knjigi stolne in mestne župnije je označ&n kot »Ex-eremit«. Tudi pri Sv. Magdaleni so se v letu 1788. izpremenile dušnopastirske razmere. Sv. Magdalena se že 1. 1288. imenuje župnija; spadala je pod oglejskega patriarha. Pripoveduje se, da je prvotna župnijska cerkev v prvi polovici 15. stoletja pogorela. Gotovo je, da. se je v tem času župnijski sedež prenesel v Limbuš, da je obnovljena cerkev sv. Magdalene postala limbuška podružnica Sn da se je župnišče (Tržaška cesta št. 19, do nedavna gostilna »Pri slonu«) prodalo. L. 1788. se je pri tej cerkvi ustanovila