DOM   IN   SVET
LETNIK 41                  V LJUBLJANI, 15. DECEMBRA 1928             ŠTEVILKA 10

Niko Piriiat, Dekle (risba)
Moja krivda, moja največja.. .
Ivan Pregelj
To je zgodba, prepisana iz zapiskov Petra Pavla Glavarja, starega gospoda lanšpreškega:
»Čast in hvala Gospodu Bogu vekomaj! V tistih prvih letih svoje službe v Komendi sem večkrat preživo želel in premišljal, kako bi po zgledu svojega visokega patrona gospoda komendator ja Petra Jakoba Testaferratija pa še po zgledu svojega župnika Andreja Roglja, ki sta oba gorela za
božjo čast, ko sta cerkve in oltarje zidala in zaljšala, kako bi —- sem dejal — še jaz s kakšnim slovesnim zidanjem božjo čast v fari povzdignil in se tako Bogu za Njegovo varstvo in pomoč oddolžil.«
»V letu sedemnajst sto petdesetem, v dneh okoli svetega Jurija je bilo. Molil sem v prijetnem poldanskem solncu brevir pred cerkvijo svetega Petra. Pa me je venomer motilo razposajeno vpitje vaških otrok z vasi in trate na Gradišču. Kaj boš- hud, sem si dejal, mar ni te golazni sam Gospod k sebi klical in blagroval? Pokliči jo še sam.«
»Pokliči jo še sam! sem si dejal in sem zdajci vedel, kakor da mi je v resnici sam Bog razodel. Pokličem jih, zberem jih, sem ponovil, šolo naredim. Brati jih bom naučil, in če grlo za vpitje imajo, zakaj ne bi peli? Peli mi bojo v cerkvi, da bo Bogu prijetneje kot doslej, ko mu nadušljive ženske vreščijo in zaspani moški brez svetih besed, ki jih nikoli prav ne znajo, vsak po svoje godejo. Otroci mi bodo peli, kakor svetemu Očetu v veliki cerkvi velikega Petra, ki se z njim moj mali komenski svetec sramežljivo nikdar  pomeriti  ne  zna in  ne  sme.«
»Oznanil sem tedaj, da bom šolo začel in se je kmalu zvedelo daleč okoli. Otroci so mi prišli v kaplanijo, pa sem videl, da ne prostora ne prave učiteljske sposobnosti nimam. Pa sem začel premišljati, kje bi kako bajto kupil za šolo pa takega magistra našel, ki bi v Komendo priti hotel. Po pravici povem, da že nisem bil kar nič več goreč in sem se sam nase hudoval, ki da sem se prenaglil, ko sem segoltno naglo šolo fara-nom oznanil pa je zdaj začeti nisem umel. V tistih nujah sem prejel nepričakovano pisanje iz Šmartna pri Kranji. Takole sem prebral:
Prečastiti gospod konduktor! Učeni gospod magister! Dragi brat v Kristusu in tovariš moj v vinogradu božjem!
Če Ti svoje ime in sebe nevrednega za nejevoljo pokličem v spomin s tem pisanjem, odpusti! Spoznam, da je ni na svetu bolj vihrave  duhovniške  suknje mimo moje, ki
19