Ondile čez stari vrh. Bani: zgodovina kraškega naselja skozi stare katastrske mape, listine in pričevanja. Trst, Slovensko kulturno društvo Grad-Bani 1993- 188 str., ilustr. Knjiga je objavljena dvojezično, v slovenščini in v italijanščini.
Knjiga Ondile čez stari vrh je krajevna monografija, delo širokega kroga sodelavcev. Uredila jo je domačinka Kristina Kovačič, po poklicu učiteljica, ki jo že poznamo po etnoloških razpravah in raziskavah.
Knjigi na pot je Ace Mermolja postavil širši okvir sodobnih tokov v zgodovinopisju, ki se obračajo stran od politike in velikih dogodkov k vsakdanjemu življenju brezimnih ljudi. Tu se zgodovinopisje srečuje z drugimi sorodnimi strokami, tudi z etnologijo. “Drobna vasica, kot so Bani, lahko torej postane predmet raziskav, ki niso le nekaj obrobnega in skoraj folklornega. Iz življenja družin, načina poljedelstva, pridelkov, iz vsakodnevnega boja za preživetje, iz ženitev in smrti, iz katastrskih knjig razbiramo lahko kompleksno sliko majhne družbene skupine, ki živi iz sebe in se hkrati povezuje s širnim svetom.” (str.7) Milan Pahor pa je v spremni besedi zapisal, da krajevne monografije, ki jih je že cela vrsta in ki jih z izredno prizadevnostjo in uspešno izdajajo slovenska društva, šole in ustanove v Italiji, “sestavljajo mozaik krajevne zgodovine in na njihovi podlagi bi lahko začeli pisati širšo monografsko publikacijo o Slovencih na Tržaškem ali celo o Slovencih v Italiji, ki je še nimamo, bi jo pa potrebovali zase in za sosede.”(str.9) Ta dela tudi dokazujejo, da so Slovenci v Italiji sami sposobni pisati o sebi.
V prvem članku piše Samo Pahor o nastanku in starejši zgodovini Banov. Naselju lahko najdemo izvor v naselitvi družine, po kateri je naselje dobilo ime in ki se v dokumentih pojavlja od leta 1619 dalje. Avtorju se zdi sprejemljiva domneva, da je prvi Matija Ban bil naslednik Pavla Bana s Proseka. Kasneje so s porokami prišli v vas drugi priimki. Samo Pahor nato povzame demografski razvoj naselja od leta 1818 do 1951, predstavi glavni gospodarski panogi poljedelstvo in živinorejo, njune sledove v ledinskih imenih (npr.Ograda vecchia, Pod orenco, Staje) in nekatere značinosti vaškega stavbarstva.
Enrico Halupca v članku z naslovom Poroštvo pri Licuselu predstavlja listino iz leta 1139 (v prepisu se je ohranila v Mestni knjižnici v Trstu) o mejnem sponi med tržaško občino in devinskim gospostvom. Naselje Licusel se je, kot piše Samo Pahor, nahajalo blizu vasi Bani.
Pavel Stranj piše o zgodovinskem okviru, razvoju in pomenu katastrskih map, dragocene dediščine preteklosti. Članek je zgoščen pregled značilnosti in izvedbe terezijanskega, jožefinskega in franciscejskega katastra. Razlaga tudi mere, oznake in barvno simboliko franciscejskega katastra, ki je od vseh najbolj izdelan.
Marta Verginella je v članku z naslovom Vse poti so vodile v Trst prikazala gospodarsko stanje, zaposlitev, stike z mestom, spore z oblastmi, oporočne navade in dedno pravo. Pri tem se je opirala na opis katastrskega popisovalca iz leta 1829 o davčni občini Bani na eni strani, na drugi strani pa na listine, ki jih hranita družinska arhiva dveh banovskih družin.
Aleksej Kalc je prispeval članek o banovskem vinogradništvu v 18. in 19. stoletju. V Banih je sicer kmečko gospodarstvo slonelo na ornem poljedelstvu in pašništvu oziroma živinoreji. Ob teh dejavnostih pa so že prvi prebivalci vasi gojili tudi vinsko trto. Avtor se je osredotočil na dva sklopa dokumentov, na zemljiški in franciscejski kataster (t.i.terezijanski in jožefinski za to območje nista bila izdelana) in na opisni in cenitveni operat iz let 1826 oz. 1829 ter na serijo popisov vinskega pridelka iz leta 1749, nastalih v zvezi z upravnim posegom, katerega namen je bil zaščititi tržaške vinograde pred tujo konkurenco.
Pavle Merku piše o banovskih mikrotoponimih. Seznam je sestavil po zvočnih zapisih, ki jih je na trak zbrala Kristina Kovačič pri osemdesetletni vaščanki. V primerjavo
je dodal tudi zapise s karte in seznama Tržaško ozemlje, Ljubljana - Trst 1978. Sestavil je tudi-seznam parcel z ledinskimi imeni iz zemljiške knjige iz leta 1834, skupaj z imeni, ki mu jih je posredoval Samo Pahor.
Pavle Merku objavlja tudi podatke o Banih za leto 1905, o upravi in ustanovah, o trgovini in poklicih, o hišnih lastnikih in družinskih imenih.
Pavle Vidau piše o družinskih imenih. Po njih sklepa o razvoju vasi in gospodarskih panogah v posameznih njenih predelih (npr. Uočarjeve, Kovačeve, Zedärjeve). Kot pravi avtor, je večina hišnih imen samo preoblikovan priimek ali ime v vaško narečno rodbinsko obliko, druga pa odražajo kako posebno značilnost v družini, neko odliko ali posebno družinsko zanimivost - hibo.
Peter Furlan je napisal članek o kraški hiši. Po njegovem Bani ne sodijo v tipologijo izrazite kraške hiše, kot tudi ne primorsko - istrske vasi. Znanost in vedenje o gradnjah so pri Banih prilagodili na osnovi gradbeniških usmeritev, ki so značilne za dve geološki področji: apnenčasto na Krasu in peščenjakovo v Bregu. Opiše značilnosti kraške hiše in dva tipa urbanega sistema kraških vasi. Po njegovem se umetniška, Zgodovinska in kulturna vrednost kraških hiš izgubljajo, izginja tudi krajinska podoba, ki jo ustvarja kraška arhitektura.
Avtor je objavil tudi seznam lastnikov leta 1823 na podlagi uradnega seznama stavb v davčni občini Bani.
Enrico Halupca je napisal tudi članek o občinskem vodnjaku pri Badalučki. Star, neprimeren vodnjak je bil sicer zgrajen že proti koncu 18.stoletja, novega pa so gradili od leta 1843, ko sta se predstavnika vasi obrnila na predstojnika mestnega okrožja, ki naj občinsko upravo obvesti o problemu pitne vode pri Banih, pa do leta 1850. Avtor z izvirnimi listinami slika “dolgo in težavno birokratsko pot” te gradnje.
Dušan Kalc je napisal članek z naslovom Kjer so regljale žabe. Pripoveduje o treh vaških kalili - o “starem kalu” zunaj vasi, o “kalu v Stajah” sredi vasi, ki ima najzanimivejšo zgodovino, in o tretjem, “Gospodovem”, pri katerem se je napajala živina krajevne gospode. Avtor je z navedbami spominov vaščanov živo upodobil kal kot središče vaškega življenja, predvsem otroških iger in zabav.
Kristina Kovačič je pod naslovom Spomini in podobe iz vaške preteklosti objavila fotografije vasi, vaščanov in dogodkov od leta 1900 do 1991. S komentarjem, povzetim po terenskem gradivu, nas ob njih opozarja na stavbe (cerkev Sv.Florijana, gostilna Pri roži, društvena krčma, kasarna), vaške prostore (pogled na vas, Staje, kal, sredi vasi, Gorenji borjač, na plesu), nošo (dekleta v mandrijerski noši), dogodke (praznovanje v vili Bidischini-Burgstaller, vaški ples) in celo posamezne vaščane (npr. vaška otročad) in drugo.
Pod naslovom Let nazaj, ma še pred uno uejsko...so objavljena besedila v narečju, ki so jih pri treh najstarejših vaščanih posneli banovski otroci pod vodstvom Neve Husu-Čukove in Kristine Kovačič in s strokovno pomočjo Pavla Merkuja.
Na koncu knjige je slovar narečnih izrazov in drugih manj znanih besed.
V prilogi, ki jo je izdelal Samo Pahor, najdemo še zemljevid posestnikov in ledinskih imen iz leta 1822 in rodovnik družine Ban (1619-1794).
Knjiga je etnološko izredno zanimiva. Po eni strani slika način življenja v kraški vasi, po drugi strani pa nas seznani z najpomembnejšimi viri za raziskovanje, predvsem z gradivom, ki ga hranijo tržaški arhivi in knjižnice (Diplomatski arhiv mestne knjižnice
v Trstu, Župnijski arhiv Opčine, Odsek za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici, Državni arhiv, Zemljiški kataster, Zgodovinski arhiv tržaške občine), pa tudi domači arhivi pri družinah. Posebna vrednost knjige so lepe, zgovorne fotografije.
Mojca Ravnik