J.E. Bogomil
Žabja pesem
Silo je oni čas, ko se je dramila pomlad in ko je v naravi vstajalo novo življenje.
Na vasi so umirali poslednji glasovi ubrane fan-tovske pesmi.
Stari Geržinovec se je nekam pozno vračal s sejma in je glasno raoževal sam s seboj:
»Presneto, znajo pa! Seveda, saj znajo lahko. In-štrumente imajo, da se uče na njih, pa note poznajo, pa še učitelj jih uči. Kako je bilo pa včasih? Harmonika se je zadirala, in mi smo kvakali ob njej kakor žabe v mlaki. Res, kakor žabe v mlaki. Dobro sem povedal! Hahaha!«
Kakor žabe v tnlaki...
Slišala je to žaba, ki je ravno to leto dobila pravico, da sme s svojim izbornim glasom sodelovati v mlaškem žabjem zboru, in zazeblo jo je v dnu mrzlega žabjega srca.
Kakor žabe v mlaki...
In sklenila je iaba: »Tudi v našem zboru moramo ragljati — oprostite! — peti po notah! Naj stane, kar hoče, pa biii mora!« In zarila se je glcboko v blato, tako globoko kakor še nikoli v svojem življenju. Ali od sramote, ali kali?
Nov svet je naenkrat vstal pred njo. Svet, sicer kakor zgoraj, samo ljudje so bili drugačni.
»Kdo si pa ti, mali možek, kdo?« je zakvakala žaba.
»Kdo! Palček sem. Cigumigu mi pravijo. In to je naša dežela. Kdo pa si ti, meh čudni?«
»Zaba sem. Prišla sem z zemlje. Krasen pevski zbor imamo tam. Samo preraalo učen je. Eno samo pesem zna. Lepa pa je. A tam gori pravijo, da je vsaka pesem le en čas lepa. Pa so začeli godrnjati čez naš
zbor. Možek, povej mi, ali znaš ti peti? Ali poznaš note? Ali veš, kje bi dobil naš zbor dobrega učitdja za petje? Povej mi, če kaj veš!«
»Peti znam in tudi godbo znam poučevati. Daleč naokoli sem prvi učitelj za petje in za godbo v naši deželi. Vsi, ki me poznajo, me hvalijo —«
»Dobro bo, možek! Ali bi bil fako prijazen, da bi še niene naučil, kar ti znaš? Ves naš rod ti bo na veke hvaležen.«
»Te bom pa naučil. Saj smo palčki dobri Ijudje. Postrežljivi. Kdaj bova pa začela? Ali takoj?«
»Najrajši še danes.«
2aba je potem prihajala skozi leto in dan k palčku Cigumiguju k pevskitn vajam. O tnraku sta se učila na note; ko se jc pa znočilo, sta po notah predelano tvarino poskušala na pamet, dokler jima ni prišel po-vedat bledi mesec, da je (udi zanju že čas, da gresta k počitku.
Minilo je leto dni. Žaba je znala veliko. Prerila se je spet skozi blato in prišla do svojih, ki so že dolgo jokali za njo. Povedala je, kje je bila iti kako se je
150
učila in kako bo zanaprej tudi žabje petje drugačno in ne več tisto dolgočasno kvakanje in regljanje:
»Kvak, kvaaa —«
Več pa ni mogla. Štorklja jo je zgrabila, in po njej je bilo. Zato žabe še danes ne znajo drugega kakor:
»Rega, rega, kvak, kvaaa —«