ttiiiiiuiliiitiliuttttlinu***!.....uiiiii,,tiiiiit*iwititlHinitHitiftitiiiiiiifHiUiHittiliiiiititittu.........iiiiiiiiiiiin.....i.....ttiitntiitiitii_
|                      K® JM Y d^llLII CHMI i@^ IP©CDWALP                       |
|              "      IM IELIEM WK1 IFO^STI MP mM@l                       \
\               ^esium c^s®Y s^if® i® yIw&L,                    !
|                      iii^EL @@ JISMI PMYI IKHHiP GfOU)!                         I
i                                                                                                                               Simon Jenko.             ž
JANKO LEBAN
Obisk starega očeta.   
Stijtt f dova Policma iie liimiala šestletaeKa simikia, kii .Je <bM mjonio eidiino ve-
$$&¦¦¦'   selfe. Po simintii miemeffa mloža iii de bio prdbitli imiairiSiiikiaj žiafliost-
(^^ L oieiga. Huide isifcrihi :so ijo imtoriile, zafcaa rvidioiv.a Ploiiona je Ma uboRa
M^Si^ an pottliti se §e innanaJia za vsakdiainiii fcnuheik. Toida ko ji |e sedd
<^^^y njein siimoak Stamto v fnaTiocdiu litn. to 90 iie 'taiko Jffuiblkio: Ki©d)ai s ||gA| % svoiiniii aasnimi in živiimii oomi, teidajj ae Pofaie iminritla vsa žatet. re^K    Zadovoliinia se ije šallia s sivioim edtapkotm'. 13My            Ker ije bil Stamfco idofpobil sviotie šestd ieitio, ffai ie bilto treiba
vpisati v so'lo. Nekega iesenisioeffa dne se je ideček nairaeini)! v šolto. PopliJ
je svato kaivo za zadttrlk, iin mati je sifcrlbeila, d)a gia ikair diiaiilepiše opravi.
Obesi mu na raimie tonbico. Vanijo ie vtaftciruiia Abecedniik, talblioo in pisailo.
Potesti mu ¦posadii čepico na fiflavo in g>a poJiiubi, gioivioireč:   »Zdaj se cm,
Stank'0, piažuri, da ne bo preikiaisino!«
Stanko se m<re §e ©rtkanat po sobi, kaddoT bi ise ineriald ločftl iz ntie. Se
enikrat n#o poKiedia svaieffa lesenega ikomija dai zdlaticii je W ztnnaij. Maiti gu
.je spremiia do šole. Spotoonia pa imu noče: »Če /froš v šoJi fpraiv pnideai, po-
teirn te obišoe steri oče!« —
Stari oče! Za Stanika daidlka ibeseida! Saj iie dečelk doibiil že mrooigi leip
dairjod starega očeta.   In zida1] aiati bd iptrišel še salm!   Goitovo   me   lMiiide
»raznih rak. 0, ko b,i ;le Ikimalu prišel!
V šoili je bil Startko ipriden, taiko da je bil »osipodi učStdd prav zado-
voflijTein   z   njihi!.   če je Stamikio Mdaj 'posebmo ilepo pisal na talbBoo,   )?a jc
K>os,pod učiitalii T>ohivali'l. In tedaii je doimia z žareSiim paRiledoim pdkazol
¦materi pasainje1 in ob taiki pcrliki iie niavadmio vpirialšail:   »Kdaj prfflde dobri
sitari oče?« —
»i-fe vem^« de iod!gtoWo!ri!lai imaifii. »Toda spričakiuijeiva «ia laihtoo vsak dam.
Le prMen bodi, Stamlko, da ilaMko steirennu 'očetu ipoikiaižeš kaj ileipega1 in miu
kaii kioirfetneKa poiveš ina paimiett, kio ptiide!« —
74
Miniiii so meseci. Miati je Še vedmoi sivtofega Šifcamkia k lučemju spoidbu-jala s iteirni, da stairi ioče prfflde. Tioda Starakiu }e biillo rteiga čakainjia le preveč. Neke&a dne — še pnoiti ivečeiru — se ivme od liiEire domioiv. Sede za mizo ter meMciliilnD vKdlihine: »Vildiš, fcjiuiba imialmia, istari 'Oče Je mie pinide!« To rekši, sktani fflavio na imiza ikak'c!r da H Ml slabe rvioJije oin triudeln. Za niekaj mtauit Rai iptDfflaidi po glavi priiiazna irokia. Presianiečen poigiledia ikrvfiSktu m. •gileo: pred naiim stoji — stani oče! Rrišel iie imiedteim;, ko se je Staolkio iKrai na vrtu. Stari imož se je bil slkriil, a zida! ije »tihio istapil iz siknvalašča, da bii iizneaiadlil neivKflim&ea vmiuka.
Kaikišnicv veseMe! Startkio ije biožikall liai božikial isitareigia moža. Praivil iniu je, ikiag je ivse vldel v šali, kaii taim siišal iin česia se ije naiučii. Potean je iz šoJlske toitibice vael zvezek tetr ®a ipoikiaziail sltareomi očetiu, češ: »Talko z.nam pteati!« Stairčelk se }e oudil iti hvalill lepo ipisaivo Stamiboivoi. Seveda lie deiaka tudJi boi^ato O!bdiaravia!l s simioikiviami in iiožičii, kair otroci 'radi ijedia. Poteirn so vsi itriije — <stari 'o6e, nnaiti iin Stamiko — sedili za miizo' k veoerji. Stantao se je p.rekirtižajl in pobožmo imioilil ipined dedjio in p^o jiedii. Po vtečenji vizamie stani oče toji^o v roiko m iapirelgjoivioiri: »Slišal sem, liiuibi Stanko, da znaš na pamet manvom lepii retooiv iin pesemic, 'kd sio iv teih bukiviiicajh. Daii, piovej, kair znaš!«
Im Stainko je ziačeil taiktoj praiviiti. Slo trai je itako daidko. kakor ibi molil ooeiruaš. Kaiko se o"e miati zadioModsjinio sim'eh'Wa! Steri oče pa §& luvidel, da je bil Stankio res prideai učenec, tai je pričakoivaitS od nieKa še mnoKO lepega.
In aii se motil stari mlož! iOb ivBatoeim obSsku se ife prepniičaJ, kiako leipo ie napredbvail niieKiav 'vmiufc. Ko je po didKlih detiih starioek umirtl iv visaki staTOisti, je bfl njeKav voulk Stamko že ipnofetsor, to (je učutelii na faitinsfcih šolah. Svojo mdcdati ;uboižnio miateir iPodianio tfe rvizell ik isebi v inuesito, da rruu ;je_go8podinaii,Ia. Dc^biro, pnav dldbro ise ie igiodlto toibenia. In če so ga. prija-teilrji poivprašeivali!, lloaii ga. iie v raM imladiosti naigiibailo dio stanoiviitoega, uoenia, poteimi je pnofosiar Stasnko iknatkjo odigiava<njal: »Oibfek starega očeta!« —                                    :
Ljubi imladi čiitiatei! Imaiš li tadll \U starego! oičeta? Če ga iimsais, zafoVaM BioKa in gfleif, da mu boš dielal pirav itatao ivieselie, kakor gia ae dieial Stanko svotjemiu!