Za poduk in kratek čas. Potovanje v Rim, Neapol in dorau. IX. Na potu z roko potegnem po bradi, ki že več dni britve ni videla, se spomnim, da nisem nazarejec, in ker ravno pred meno na vratah visi svetel krožnik, grem noter, da se znebim nepotrebnega blaga. To ti je bilo trpljenje, da je bilo joj. Mislil sem, da me s kleši brije. Ustnice sem zatezal, kakor da bi veter kako leao odpiral; sam sebe bi se ustraail, ako bi se v zrcalu videl. Slednjič je vendar britko delo končano; spustil me je iz svojib nemilih rok. Zdajci etopi v izbo drug delavec s krtačo pod pazubo in se mi ponuja, oavetliti škornje, ki so bili že tudi tega dela potrebni. Moreš si inisliti, kako debelo ga pogledam, ko svojo umetnost ponujajoči po domače reče: ,,dobii biks". Prašam ga, ali govori slovenski, ali je ra Slovenskem doma, ali če je kedaj tamkaj bil; veudar ne prvo ne drugo ni bilo. Rojen v Loieti ni piišel nikdar od doma; od kakega slovenskega romarja je te besede slišal, in si jili zapomnil. Zdaj na glavi in nogab oznažen, potegnem po široki ulici proti svetišču. Mesto Loreto je ae le leta 1586. od papeža Siksta V. dobilo pravice mesta; ima prav za prav le eno ulico; po strmem bregu stojijo na levo iii desno brami razločne visokosti in lepote. Največ je prodajalnic z moleki, brevicami, slikami in dru* gim blagom, ktero pobožui romarji kupujejo. Prebivalci so veejidel ubogi; žive od romarjev, kterih na leto do */., niilijona semkaj pribaja, da počastijo Marijo, uebeako Kraljico v njeni lastni bišici. Na vsako stopinjo za teboj drnjezgajo berači; še celo v crkvi te nadlegujejo, če ravno je prepovedano. Pri dverih v sveto biaico vedno stoji stia- žaj, z golo sablo, io ako opazi koga bera.iti, ga popade in potisne iz ceikve. Tako se je zgodilo ženi z malo deklico, ki je mene za dar božji nagovorila. Cerkev ima 3 vrata iz brona, s podobami. Izdelati jih je dal papež Pavel V. 1605 — 1621. Siluo viaok zvonik je krasnega stroja. Vrh se konča z osemvoglato piratnido. Veliki zvon tehta 220 centov. Zvoni se večjidel po eni plati, vendar tako razločno, da stanovniki bitro poznajo, kaj zvonenje pomeni. Mili glaai zvonov človeku v srce segajo; zdi se mu, da sliši nevidnib dubov nadzemeljsko petje. Na sredini prostorne cerkve stoji sv. hisica. Lah jo imenuje: Casa santa. Četverna vrata odpirajo vhod v njo. Tesno pri srcu postaja vernemu Katoliku, kedar s svojo grešno nogo stopi v sv. bišico, iz ktere je zasvetilo zveličauje naše. Zdaj stoji v biaici, kjer je bila rojena Mati božja; tukaj je pri svojih stariših sv. Joabimu in Ani preživela avoja detečja leta; tukaj je bila brez madeža spočeta Devica v pobožno molitev zamaknjena, kedar je angel Gabriel pozdravljenje iz nebea priuesel, in jej naznanil, da bo od sv. Duha spočela in mati Sina božjega postala; tukaj se je piečiata Devica besedam angela udala rekoč: Dekla sem Gospodova, naj se mi zgodi po tvoji besedi; tukaj, na tem meatu je božja beseda meao postala in začela prebivati med nami. Boš se začudil, ako zagledneš s siebiosvetlimi solzami zalijena ocesa ponižno klečeeih romarjev? Boš praaal po uzroku, kedar vidia jih prsa visoko se dvigati, in slisiš glasno vzdibovanje, ki pribaja iz dna srca? Ljubi bralec! ti želia vedeti, kako je neki Marijina hišica sem dospela, ki je nekdaj stala v Nazaretu? (Nastavek prihod.)