Pisma iz onstran groba, Piše pokojni Alfron Voljniš, priobžuje Florijan Svon. I. Dragi! Obljuba dela dolg. Ko sem še taval po zemlji kot pojav, ki se imenuje človek, sem Ti bil obljubil, da se Ti javim s transcendentalnih cvetočih lirad, ako prej umrjem kakor Ti. Da Te prepričam, da še živim, akoravno sem pred sedeminsedemsetimi dnevi umrl, Ti napišem dolgo pismo, obstoječe iz dvakrat sedem in še in še pisem, v katerih se bom potrudil, da Ti dokažem, da je vesoljstvo vse v sebi obsegujoča, vse v sebi izpopolnujoča enota, ki se razvija iz sebe vase. V prirodi je vse minljivo, je rse hipno in vendar vse večno, neminljivo, stalno. Miuljive, hipne, ponavljajoče so le snovne oblike, ki so kalup, v svrho stalnega neminljivega, večnega nbit", kateri zadobi v tem razpadujočem kalupu svojo stalno obliko ali formo. In glej, dragi prijatelj Švoh, ta moj nJazu, ki je bil nekdaj v snovni obliki telesa, še ekaistuje. Ce je odpadlo od mojega MJaz" tridimenzijonalno čloreško telo liki lupina, ki odpade od godnega piščeta, ni zaraditega razpadel v telesu tudi moj notranji BJaz". Vedi, da kot enota sem bil, kot enota sem iii ostanem. Ker se svojega nJaz" zavedam, živim. Živim sedaj, in ta sedaj je večen, brez pričetka in konca. Ura bije v cerkvenem stolpu ravno polnoč, ko Ti pišem prvo pismo kot enoten del enotnega, dolgega pisma. To je ravno prikladen čas, ko tiha noč diha srojo čudodelno moč v vaše od skrbi in toge utrujene in od težkega dnernega boja onemogle duše. Ne misli, dragi, da smo mi tostran groba bogredi kako daleč od vas. Ne, mi smo z vami, saj preteklost in bodočnost se družita v večni sedaujopti. Eaj ne, Švon, Ti si mislil, ko nisi dobil od mene nikakega znaka moje eksistence: »Tovariša Afrona Voljšina je uničik smrt, on razpada v prah ip pepel, bil je in ga ni." V enem pogledu si čisto prav mislil. Afron je nekdaj bil kot pojav človeka in kot tak ni on več in ne bo taisti Afron nikdar več. nJaz" pa vendar sem še in še eksistujem, četudi ne več kot pojav bivšega Afroua, zakaj vedi, da pojav sledi pojavu iz pojava kot nov pojav. Eako sem se rodil iz zemeljskega pojara v nov, v sedanji tostrani pojav, Ti hočem prav kratko naslikati. Eo sem umiral in so zadnje moči zapuščale moje telo, si etal ob moji smrtoi postelji. Torej si priča, da sem kot človek res umrl. Tvoj prijatelj Afton je bil kot človek le enkrat na zemlji in ue bo ga nikdar več. To dobro vidim sedaj in sera tudi prepričan, da se kot člorek Afron ue bom reč nikdar rodil. Veruj mi, da mi ni žal, da sem ostavil hladno zeraljo in da razpada moje truplo, truplo bivšega trpina-užitelja. Moje rojstvo na tem Tebi nepoznanem svetu pa ni bilo tako labko, kakor bi si kdo mislil. Dragi Šyon, bodi uverjen, da ne bi rad še enkrat na zemlji umiral, da se roditn za ta svet, v katerem se sedaj uahajam. Veliko sem trpel, jako veliko, ker si uisem znal pomagati iz svojega zemeljskega položaja v novo situacijo. Bavno ta nevednost je največje zlo, ki ga človek občuti ob smrti. Smrt sama na sebi ni nič hudega, ampak je celo nekaj sladkega, ako je človek prepričan, da se začne novo, udobnejše življenje, ko minejo zemeljski križi in težave. Eo sem čutil, da ugaša luč mojega živIjenja, sem se tresel na vsem svojern zemeljskem životu. Prar dobro sem se zavedal zadDJega srčnega udarca. Bad bi bil pogoal utripanje srca, toda nisem bil več zmožen. Vsi udje 80 mi bili odpovedali. Strašna tema je legla krog mene po zadnjem udarcu. Bad bi bil odprl trepalaice, ki so lezle na moje oči, ali zaman. Slišal sem, ko si rekel: nZaspal je mirno v Gospodu." Nehote sem se prestrašil Tvojih besed, zakaj večno se ločiti od svojih dragih, to je grozen udarec. ČJutil sem, kako pojemajo moje moči. Tudi jok poleg mene je ponehoval, znak, da mineva Afron r solzni dolini. Momentano se nisem zavedal ničesar reč zemeljskega. Vsi zemeljski pojavi so izginili. Bil pa sem vedno še samozavesten. Zelel sem, da bi preminula tudi moja samozavest, da izgine v absolutni nič moj BJaz". Toda luč samozavesti ni hotela ugasniti niti za trenutek. Moja samozavest je bila brez bolečin in brez volje. Zavesten sem si bil le kot točka, ki nima nikake dimenzije in vendar ni hotel ugasniti moj BBitiu. To je bil boj med biti in nebiti. Tu sta si dali roke smrt in rojstvo; pojavu je sledil nov pojav. Vse malopomalo se je pričela širiti moja samozavest. PriSela se je v meni zbujati volja po ,Biti". Ali krog mene je ležala neprodorna črna tema, ki je "zijala kot brezdno večnega propada. Od nikoder nobenega žarka pomoči. Sam, tako sam sem bil kakor utapljajoči se moraar na brezkrajoem, odprtem morju. Neprodorna noč krog mene in grobna tišina v meni, to je bil moj nJaz" v budeči samazavesti. Volja po nBiti" mo je drigala polagoma iz črne noči, iz groznega prepada nnebiti". Stopnjevaje kakor sem propadal kot človek, tako sem se zopet prebujal. Eakor v temni, brezzvezdni noči nastaja jutranji mrak, tako se je pričel dan mojega novega življenja. Gotovo porečeš, dragi Švon: BSiromak, veliko s\ prebill" Ne motiš se, dragi prijatelj, to so bili hudi boji med biti in nebiti, a zdaj je vse pozabljeno. Ura bije eno čez polnoč in petelin se vdrugič oglaša, zato kon5am sroje prvo pismo. Pozdravlja Te Tvoj nekdanji zemeljski tovariš Afron.