112
Tomo Virk
STROGOST MIŠLJENJA, "VERWINDUNG" IN "AUFGABE DES DENKENS"
(esej o mehkem - postmodernem - premagovanju)
Marlin Heidegger je gotovo najimenintnejša figura filozofije 20. stoletja in kljub slovesu, ki ga upravičeno uživa - ob celi armadi "pravih" in "nepravih" učcncev, posnemovalcev, občudovalcev ali zgolj bralcev - še vedno tudi ena najbolj enigmaličnih. Enigmatičnih lern bolj zato, ker se zdi, da se v njegovo filozofijo ne glede na dejstvo, da je temeljito premišljena kot le malokatera pred njo, ves čas vpletajo ne le dvoumja, ampak tudi določene protislovnosti. Naj se to - zlasti tistim, ki bolj kot duhu slede črki njegove misli - še tako bogokletno sliši, se celo zdi, da ta protislovnost sploh ni naključna (take nedoslednosti Heideggru tudi ne bi želeli pripisovati), ampak je kot neka globlja razdvojenost tesno vpeta v samo bistvo njegove filozofije (ker je nujna; poznavalcem naj zadostuje namig: Überlieferung, Gestell, Geschick...) in predstavlja celo eno njenih temeljnih potez.
S temeljno razdvojenostjo oz. kontroverznostjo Heideggrovcga mišljenja mislim v prvi vrsti na nepremegano napetost med - če uporabljamo Heideggrove izraze oz. pomen, kakršnega je zlasti pojmu "filozofija" pripisoval npr. v spisu "Konec filozofije in naloga mišljenja" -filozofijo in mišljenjem. Te napetosti ne razrešimo z razdelitvijo Heideggrove miselne poli na tisto pred obratom in tisto po njem. Ne glede na to, kako Heidegger pojmuje filozofijo - kot metafiziko oz. celo kol plalonizem ali kako drugače, ostaja ta nerazrešljiva razdvojenost prisotna tudi v njegovih kasnejših spisih. To, kot je že bilo nakazano, ne more bili naključje, ki bi ga lahko pripisali Heideggrovi nedoslednosti, ampak mnogo bolj pripada nekemu drugemu območju: območju "usodnosti".
O kaleri razdvojenosti je tu govor? - Ni dvoma, da je Heideggrova misel v določenem segmentu metafizična in jo je treba razumeti tudi kot tako; samo tako razumevanje ji tudi daje neki "konstruktiven" pomen. Že sam izraz "konstruktiven" skuša tu namigovati,
113
da gre za filozofijo v (istem smislu, ki se po Hcideggrovem mnenju nujno sklene v znanosti. Kot primer takšnega mišljenja bi morda lahko navedli kar "Bit in čas" ali npr. bitno-zgodovinsko dimenzijo Heideggrovega mišljenja. Kako lahko ta plat - prepričan sem, da mimo bistvene intence samega Heideggrovega mišljenja - dejansko pelje v znanost, pa nemara še nazorneje kaže npr. švicarska terapevtska Šola, ti. Daseinsanalyse. Zlasti ta drugi primer je tipičen indic "mišljenja, ki gre h koncu" in o katerem je Heidegger nekje takole zapisal: "Kadar gre mišljenje že h koncu s tem, da se izmakne svojemu elementu, nadomesti svojo izgubo s tem, da si pridobi veljavo kot tehne, kot instrument izobraževanja ter zato kot šolsko delo in kasneje kot kulturno delo. Postopoma postane filozofija tehnika razlaganja iz najvišjih vzrokov. Ne misli sc (man) več, temveč sc samo še ukvarja s 'filozofijo'. "
Nemara je ironija usode (če jo pojmujemo v Hcideggrovem smislu, pa prav gotovo) kriva za to, da ravno najbolj "pravoverno" hcideggerjanstvo misel svojega "očeta" privaja h koncu tako, "da se izmakne svojemu elementu" in se prične uveljavljati kot tehne, kot instrument izobraževanja, kot šolsko delo, kot šola pravega razumevanja (Heideggra, seveda). Res je sicer, da določeni deli njegove misli dejansko neizogibno vodijo v takšne posledice. Čeprav je po obsegu takšna morda celo, veČina njegove filozofije, pa je to za samo "stvar mišljenja" manj pomemben del; ob takšni "zgolj-filozofiji" (in po intenci nedvomno tudi prevladujoči) namreč pri Heideggru vedno obstaja tudi misel, ki spada v t.i. "bitno mišljenje", oz. na kratko: "mišljenje" (npr. v smislu, kot govori o njem v uvodnih pasusih "Pisma o humanizmu", zlasti v sintagmi mišljenje in pesnjenje). Takšno je npr. mišljenje aletheic, še bolj nemara Lichtung, jasninc. Biti. Bistva resnice. Itd. To so točke, kjer se je Heidegger nedvomno uspel izmakniti metafiziki. Hkrati pa tudi točke, kjer se pokaže, da ta izmaknitev nikakor ni mogoča kot totalno, dokončno premaganje, Uberwindung, metafizike, ampak kot neko mnogo manj ambiciozno, šibkejše, nedoloČnejše gibanje - kot Verwindung.
Nemožnost trdega preseganja metafizike je na poseben način trdovratna. Kaže se ob vseh temeljnih Heideggrovih pojmih. Premislek pojma bit npr. pokaže, da je "mehka", "šibka" bit kasnejšega Heideggra, ki ni več izenačena s prezenco, vedno Überlieferung, Geschick, s čimer smo že v območju, kjer se metafizičnemu mišljenju brez preostanka ne moremo izmaknili. Podobno je z jasnino, Lichtung: uzrtje jasnine je
114
nedvomno čisto dejanje "(bitnega) mišljenja". Korak "naprej", eksplikacija s sopripadnostjo svetlobe in teme, pa že nosi v sebi več kot le sled metafizike, v čemer ponovno prepoznavamo Geschick v njegovi najbolj neizogibni obliki. Kaj je razlog tem zdrsom? Nedoslednost mišljenja? Naša kratkovidnost? Ali vendarle nekaj več; morda vendarle nekakšna "usoda"!
Čeprav se je Heidegger ne le implicitno (na kar najbolje kaže sam razvoj njegove misli), ampak tudi eksplicitno zavedal metafizične razsežnosti svojih razmišljanj in čeprav je dal nekaj sijajnih primerov "čistega", nemetafizičnega mišljenja, se torej dediščine metafizike ni mogel rešiti. To dejstvo nas neizogibno postavlja pred vrsto vprašanj. Namreč: je to za Heideggra znamenje nemoči ali usode? Je rešitev iz ujetosti v neke vrste hermenevtični krog v premočitvi te nemoči, v trdi liniji torej, ali v "šibki" vdanosti v "usodo"! Da seje Heidegger v določeni fazi svojega mišljenja bolj zavzemal za prvo možnost, nakazuje naloga, ki si jo je zadal v "Biti in času": razviti "fundamentalno ontologijo". Si je Heidegger kasneje premislil? Je naloga, kot jo zadaja tekst "Konec filozofije in naloga mišljenja", drugačna?
Kaj je sploh z nalogo mišljenja?
Ker se ne nameravamo sprenevedati ob tem - za nas retoričnem - vprašanju, moramo že na tem mestu takole odgovoriti: naloga, ki jo je mišljenju kot mišljenju zastavil Heidegger, je tako težka, da si jo je treba šele zastaviti, in to iz naslednjih razlogov: z razkritjem biti, aletheie, jasnine... je Heideggrova misel prignana do "točk", preko katerih ni mogoče, ki pa morajo nositi mišljenje, ki se zastavlja kot naloga. Ta naloga se po eni strani izkazuje kot nemogoča, saj so te "točke", če naj nosijo mišljenje, zopet neki "temelji" in se kot take izmikajo same sebi. Če pa nimajo tega "utemeljujočega" značaja, potem tudi ne morejo biti podlaga nekemu drugačnemu mišljenju.
Heideggrova nedvomna zasluga je, da je - Če ne drugače, z načinom, kako je pred nas postavil te "točke" - dal veljavo mišljenju, ki je drugačno od strogega racionalno-logičnega. Hkrati pa je mišljenju zadal v svojem hrepenenju po "čistosti" mišljenja prestrogo nalogo, ki to mišljenje v obliki nepremagljive aporije, ob katero zadeva, nenehno vrača v naročje metafizike. Nalogo, ki bi bila morda primerna pesniku, ki pa je vsekakor prestroga za filozofa. Naloga, katere cilj je nemara res
115
postaviti mišljenje ob bok pesništvu. Katere uresničitve pa danes vsekakor še nismo zmožni misliti.
* * *
Gornji odstavki najbrž res vsebujejo več nejasnosti kot razvidnih spoznanj; njihova temeljna intenca je pokazati, da se na strogost črke Heideggrovih spisov oz. na hudo "strogost mišljenja" v smislu dogmatičnosti pri eksplikaciji Heideggrovih misli ne kaže vedno sklicevati. (Če Heidegger v navideznem nasprotju s tem zahteva več posluha za črko-besedo, je treba to zahtevo pravilno, se pravi dobesedbo razumeti: črki-besedi je treba prisluhnili, ne pa se zgolj sklicevati nanjo. Sam Heidegger v "Pismu o humanizmu" svari pred tisto "strogostjo mišljenja", ki je zgolj "tehnično-teoretična eksaktnost pojmov",) Pokaže se namreč, da obstajajo dimenzije, ki so metafizične, in hkrati ob njih mesta, ki so "čisto (bitno) mišljenje". Pravila, s katerim bi med obema potegnili jasno mejo, ni. Disputi o tem, kaj je Heidegger s kakšnim izrazom natančno mislil, so - ne sicer vedno, največkrat pa - neprimerni; so le izraz slepote za temeljni uvid v bitno (in hkrati usodnostno-nujno) razdvojenost mišljenja, ki ga je razprl Heidegger; razdvojenost, ki - kot pričajo njegovi poznejši spisi - ni ušla tudi njegovemu lastnemu očesu.
Naloga, povsem opustiti dozdajšnje mišljenje (kot v svojem spisu "Konec filozofije in naloga mišljenja" Heidegger vendarle eksplicitno zahteva), se izkaže kot nemogoča. Popolne Überwindung ni. To je najbrž zaslutil tudi sam Heidegger, zato je v poznih spisih spregovoril o Verwindung metafizike. Izraz, ki je bil pri ortodoksnih heideggrovcih - in je še vedno - spregled(ov)an. Izraz, ki opozarja, da v opredelitvi stvari mišljenja kot sled bolezni, ki jo preboleva, še vedno ostaja del metafizike (kaj nam sicer govori drugega temeljit premislek Heideggrovih izpostav Überlieferung, Ge-slell, Ge-schickl), katero bi kazalo pustiti na neki način za seboj. Pojem Verwindüngje (re)aktualizirala italijanska filozofija na čelu z G. Vattimom, ki svoje (in svojih somišljenikov) oživljanje (Nietzscheja in) Heideggra imenuje "šibka" oz. "mehka" misel. Je naključje, da Heidegger prav v razpravi, ki govori o nalogi mišljenja, imenuje tudi "šibko mišljenje" - ko namreč "domnevajoče mišljenje" označi kot "šibkejše od filozofije"? In če je naša domneva o nenaključnosti tega sovpadanja zgolj retorika, je zato kaj bolj neumestna?
116
Zakaj propagira "šibka misel" tudi retoriko? Seveda nekoliko prein-terpretirano, v kontekstu heideggerjanske hermenevtike; pa vendar? Bi si prislužili anatemo, če bi sledeč duhu Heideggrove filozofije rekli, daje morda italijanska "šibka misel" ena tistih oblik, ki je vzela Heidcggrovo
nalogo mišljenja zares in se je je lotila po njegovi avtentični sledi?
* * *
Težavnost naloge mišljenja se kaže med drugim tudi v tem, kako težko se je nekaterim ortodoksnim Heidcggrovim učencem upreti skušnjavi Resnice. V Resnico se - to je dovolj razločno pokazal tudi sam Heidegger - izteka filozofija kot metafizika; Heideggrovo mišljenje Resnica ni in ne more biti. Nasprotno: prav Heidegger (pri nas pa na njegovi sledi Tine Hribar) je ob Nictzscheju tisti, ki je trdnost Resnice najodločneje "omehčal". To "mehčanje" se je nekaterim filozofom zdelo tako prevratno, da so svojo filozofijo poimenovali kar "šibka" oz. "mehka misel". Italijansko filozofijo osemdesetih let najbolj reprezentativno zastopa "II pensiero debole" (ki je svojo identifikacijo izrazila v istoimenskem zborniku). Med njenimi protagonisti najbolj izstopa Gianni Valtimo, ki velja tudi za utemeljitelja "šibke" oz. "mehke misli". Iz njegovega celotnega opusa je mogoče ekstrahirati transparentno metaforo, s katero lahko prekrijemo vsako mikro - ali makrostrukLuro šibkega-mehkega filozofskega diskurza: namreč pojem Verwindimg.
Valtimo utemeljuje mehko misel že metodološko kot Verwindung dialektike in mišljenja razlike. Mehka misel sicer misli iz razlike, vendar hkrati ne ukinja dialektike (razpoznava jo tudi še v Heideggrovem diskurzu - pač tam, kjer je, kol je bilo že nakazano, ta še vedno metafizičen), ampak jo "verwindet". "Verwindet" tako, da povzema v svoje območje ravno tista njena obeležja, ki so - kot pokaže Valtimo -prisotna tudi Še v mišljenju razlike.
Poleg Verwindung reaktualizira Vattimo še nekaj temeljnih Heideggrovih pojmov: pičla.s, Andenken, Überlieferung, Ge-schick... Kot je vidno, so to sami pojmi, ki se vežejo na zgodovinskost tu-biti (v kateri leži tudi sama srčika v uvodnih odstavkih eksplicirane Heideggrove razdvojenosti). Vattimo razvija v svojih delih misel, da je Heidegger temporaliziral a priori (kot Überlieferung in Geschick). Ta temporalizacija pa že kaže tudi na smer, v katero krene iz tega izhodišča
117
Vattiniovo pisanje. Smer, ki jo izrazi z oksimoronom "ontologija propadanja".
Vattimova osnovna teza je, da mehka misel razbija stabilnost (beri: trdnost, krepkost) biti kot prisotnosti - kar je sicer tudi povsem v skladu s poznim Hcideggrom, pri katerem se bit ne dogaja kol prisotnost, ampak kot spomin. Da je ošibitev bili prisolna že v sami zasnovi Heideggrove filozofije, pokaže Vattimova analiza "Biti in časa". Tu izhaja iz spremljanja utemeljevanja (Cirundung) bili. Po njem se v "Bili in času" pokaže, da biti ni mogoče pripisati temelja-temeljnosti; na mestu trde biti temelja uzremo - z ozirom na eksistencialno analitiko tubiti v njeni časovnosli - neko "bil", ki je sicer konstituirana, vendar ne kot temelj, temveč kot mehka, šibka. Smisel biti jc treba v "Biti in času" razumeti kot smer, v katero se podajala lu-bit in bivajoče; ta pot pa ne vodi do kakšntjga stabilnega lemelja, ampak v smer, ki jo jc nakazal že Nielzsche z aforizmom: "Od Kopernika dalje se človek kotali iz središča proli X-u". Ta Nietzschejeva oznaka nihilizma je hkrati (t)ista Heideggrove tu-biti. Tu-bit ni neko utemeljujoče središče; smer, ki jo nakazuje iskanje smisla bili, vodi ravno do Außiebung lemelja. Nasprotno lemu, kar zatrjuje Heidegger, Vallimo pravi, da "Bit in čas" ne vodi v premagovanje metafizike, ampak v doživetje nihilizma (lemu bi seveda ugovarjal ne le Heidegger "Biti in časa", ampak ludi še "Pisma o humanizmu") kot edine možne poti ontologije (namreč po kopernikanskem obratu, ko človek ni več center vesolja, ko nič ni več trdno, tudi tu-bit ne).
Na tem mostu se Vattimu pokaže Heideggrova kontroverznost; skrajšano rečeno: protislovje Gründung/Aufhebung. V "Biti in času" vsekakor so lendence po Gründung, ki pa je za Heideggra destruktivna, saj je (v končni fazi) nihilistična prav v Heideggrovem smislu. Hkrati pa obstaja lendenca, ki jo nakaže Vattimo: namreč tendenca po ukinitvi Temeljev... To protislovje je po Valtimu eden listih preostankov dialektike, ki so se prebili tudi v mišljenje razlike. Vendar tega protislovja ne smemo "aufheben" dialektično, ker se sicer znajdemo v hermenevtičnem krogu. Ob izpostavitvi te problematike Vattimo lepo pokaže, da možen izhod ponuja ravno mehko mišljenje, mišljenje, ki ni "¡undamentalna ontologija", ampak "ontologija propada". Mehka, šibka ontologija.
V njeni luči bit, ki je trenutno skrita oz. zakrita, palimpsestno pre-pisana, za nas odsotna, ne more biti nekaj "krepkega", kar bo, ko bo
118
razkrito in prisotno, postalo "temelj". Razprava "Bit in čas" je sicer sprožila iskanje smisla biti pod zastavo "fundamentalne ontologije"; se pravi, kot da bi Slo za odkritje transcendentalnega pogoja možnosti izkustva, vendar se ta pogoj možnosti izkaže kot zgodovinsko-končni "pogoj" tu-biti. Transcendentalnost temelja s tem seveda odpade (saj nikdar ni prezenten kot fiksna točka, v kateri bi si bilo mogoče odpočili); zato lahko po Vattimu ta postopek označi le oksimoron "ontologija propada".
Tu-bit je zgodovinska; iz tega je treba misliti tudi Heideggrov Ge-stell in njegov pojem usode. Usode, kateri seveda tudi sam ni mogel uiti. Usode, ki - z grožnjo hermenevtičnega kroga - preprečuje Überwindung metafizike. Na to spoznanje je vezana Vattimova reaktualizacija Verwindung, Metafizike ne premagujemo, prebolevamo jo. Zahodna kultura (metafizika) ni le neko mesto pozabe biti (kar implicira, da obstaja neko drugo mesto onkraj le metafizike, kjer se bit razkriva, daje). Je - po Vattimu - edino možno mesto; ne le prikrivanja, tudi razkritja biti. Zato Vattimo tudi zatrjuje, da je rešitev v tem, da v nihilizmu spoznamo svojo chance.
Kateri usodnosti, če mislimo na način Vermindung, tj, metafizično, a z globokim uvidom v Heideggrovo misel, se Heidegger ni mogel izogniti? Odgovor bi lahko bil: usodnosti jezika. Jezik je - če "prevedemo" v jezik metafizike - zgodovinsko končni pogoj možnosti spoznanja. Tu-bit je izvorno ravno v horizontu jezika vržena v neko pred-razumevanje sveta; ta horizont ni kantovsko transcendentalen, ampak zgodovinski; zato se resnica "dogaja".
Hkrati pa je jezik hiša biti, v kateri prebiva človek. Kar pomeni, da je na delu neka usoda, kateri se ni moč izogniti. Kateri se ni mogel izogniti niti sam Heidegger. Ta usoda seveda ni nekaj heglovsko teleološkega. Je usoda biti. Kako se nam daje bit, je "določeno" iz nje same. "Zgodovina biti" je "usojena". Ta uvid dolgujemo Heideggru; vendar tudi ta njegov uvid bistveno počiva v horizontu neke (zgodovinske) resnice. Bitno-zgodovinsko mišljenje sicer misli iz spoznanja o pozabljenosti biti, vendar neizogibno v horizontu, ki mu je usojen. Ki nikakor ni naključen, ampak "dan" skozi izročilo. Zaradi česar "pozabe
119
biti" ni mogoče kar pozabiti in se vrniti v naročje predmetafizične besede. Zaradi česar v iskanju mišljenja, ki bi mislilo bit v njeni neskritosti (še) vedno prebiva tudi sled bolezni, kije "zakrivila" pozabo biti. Sled bolezni, ki jo prebolevamo prav začenši s Heideggrom. In prav v značaju tega prebolevanja leži jedro razdvojenosti mišljenja, ki se nam daje preko Heideggra.
Zato premagovanje (metafizike) nikoli ni popolno, ampak je vedno Verwindung.
Zato naloga mišljenja v svoji najčistejši obliki vedno spodleti.