198
Še nekaj o cerkljansko-tominski cesti.
Naj bode se meni pripuščeno besedico ziniti o tej važni cesti. Ne pa, da bi s tem hotel verlega dopisa v 22. lista se dotakniti, temveč v čast njegovo moram reči, da je »vojo nalogo na vsako stran lepo izpeljal. Ker mi je kraj o cerkljansko-tominski cesti do dobrega znan, želim vse te kraje še nekoliko s svojimi misli pojasniti, deržeč se navadnega pregovora: „več oči več vidi".
Pervo in drugo je gosp. pisatelj možko doveršil, pa tudi tretje je dobro dokazal. Samo k tema bi jez rad še nekoliko svojih opazk o hriba bakovskem iz Grahovega do Reke pristavil. Na zahodni severni strani gore je podlaga zemlje nestanovitna in usadom podveržena, tedaj na-turna overa neugodnost kaže, na južno-juternji strani pa do Reke, kar so že 5?Novicea povedale, so melinam in peščinam tako udane tla, da bi se cesta še po velikih in dolgih žrelih neizmerno mogla viti, in po stermih gričih brez konca in kraja komaj izpeljati dala, ako bi tudi ne-uljudna zima, kar pa se komaj kdaj misliti more, svoje naturne upore pozabila. Zavoljo neugodne in neizmerne dolgosti bi noben peš tu ne potoval; pa tudi voznikom bi v noben prid ne bila, ker konji bi mogli v eno mer terdo vleči, težkih vozov bi pa celo brez priprege izpeljati ne mogli. Od Cerkna do Grahovega bi se živina grozno iz-pehala, da bi ji 4 ure komaj dosti odpočitka bilo. Na ta-košno odpočilo se bo spet dalje podati do Tomina, ali pa še ložej in bližej na most k sv. Luciji, kjer bi bila druga postaja in kamor bi se po doveršeni cesti tibo ali togov derdrati dalo; v zimskem času bi se komaj v enem dnevu dospeti moglo.
Ako bi pa cerkljanska cesta po pervem načertu iz Cerkna pri reki Idrici pod šembisko goro, do kodar je že od pervih let pretergana v nemar ostala, do mosta sv. Lu-
cije se dodelala, bi po ti ravnini berzen konjiček v 3 arah k sv. Luciji pritekel, se na ti polovici pota do Gorice tukaj okernil in opočil, na večer pa lahko popotnik že lahko v Gorici bil. Tu od mosta sv. Lucije bi se cesta dala še za debelo uro skrajšati, ako bi jo po iztoku Idrice v Sočo mojstersko nad Podselo k Platarju z veliko koroško cesto za pol ure hoda sklenili, kamor že perst Mojstra vseh mojstrov za vodo kaže. Tako okrajšana cesta bi vsem našim hribovcom tominske in cerkljanske okrajne v Gorico in Ter s t kaj priložna bila. Al kaj hočemo k temu pristranskemu ravnanju druzega reči, kot „kolikor glav, toliko postav", kar je rekel enkrat eden, ko je koš kapsovih glav po griču izsul, in je vsaka svojo pot doli hitela.
Nekteri bodo te misli morebiti celo prestransko domoljubje čertili, ali zavidljivce in sovražnike nas zmerjali. Al prepričani smo, da bi nam le kriva sebičnost nekterih tako nasprotovala, ktere je današnji dan vesvoljni svet polu; zakaj ko bi ta nespametna stranka ne vkljubovala. kdaj že bi bili cerkljansko - tominsko cesto po pervih mislih in djansko stvorjenem načertu našega nekdanjega visokospoštovanega gospoda predstojnika v Tominu zdelano imeli, na kterega zaukaz se je naš cerkljanski, za to deželi silno koristno delo ves iskreni župan tako rnožko in krepko tako dolgo potegoval, dokler mu niso premeni časa popolnoma rok zvezali. In tako še vedno s tužnim sereora zdihujemo, iu bolje prihodnosti pričakujemo, kdaj nek bo naša nasprotna stranka s svojimi vednimi rekursi našo slavno vladarstvo nehala nadleževati,  da bi naše zedinjene moči celo poterla.
Predragi rojaki! Saj smo vsi le Tominci, rojeni iz ene in tiste matere Slave. Vkljubovanja in nasprotovanja je zadosti. To nam ne bo ne cerkljanske ne tominske ceste naredilo, ampak naše neizjedinjene moči čedalje poterlo, da bomo na vsezadnje sami sebi nož sebičnosti zmeraj globo-keje v oserčje pehali, in si tako na nobeno stran ne bomo pomagali. Nikar ne bodimo po besedi naši Tominci, da bi še dalje po temi tavali, ampak da se nam loč prikaže prave bratovske prijaznosti , ki nam bo razjasnila pravo pot v korist naši deželi. Naši sobratje Krajnci so nam na naš pervi glas prijazni svojo roko podali; ne pozabimo, da sloga jači, nesloga tlači.                                               J. Z.