Hrček.
Vaclav Kosmak, Jožef Gruden,
r^otovo poznate vsi hrcka, srditega, nadutega tihotapca, ki si izkoplje svoj brlog najrajši na rodcvitnih njivah, kjer ni svet preveč  trd,  ne  pesčen  in  ne  prhek,  ampak  suh  in stanoviten.
Enkrat sem šel preko polja po racji. Bilo je ravno ob žetvi. Solncc je bilo že zašlo za gozd. Na nebu je gorela večerna zarja, Iz dalje se je razlegalo petje vračujočih se ženjic. Polje je kroginkrog dihalo oni duh, ki ga je že stari Izak slavil, rekoč: »Glej, duh mojega sina je kakor duh polne njive, katero je Gospod blagoslovil!«
Vcčerni hlad je krepčal od vrcčine uvclo rasllinstvo; krepčal mi duha, ki je onemogel od dnevne soparice. Dobro mi je del ta večcrni hlad, pa sem  šel kakor nekoc vcliki nemški pesnik Goethe, ko je pel:
»Po gozdu šel sem kar tja v en dan . . .¦
Pa ko tako brezskrbno koračim po meji in se naslajam cb večerni krasoti, kar nekaj zahrči tik mene. Pogledam, evo ti — star hrček stoji pred menoj na zadnjih nogah. Brke se mu ježijo kakor psu, oči mu gore od jeze in z zobmi škriplje in seka kakor divji.
Zasmefal scm se. »Oho, revše malo, ali bi me rado v strah nagnalo? E, kaj pa še! Ne bom dejal, ako bi imclo toliko moči, kolikor imaš korajže/« In nato sem zamahnil samo v šali po Ijubkem hrčku. Preden pa sem se nadejal, je planila živalca proti meni, zagrizla s^ mi v obleko ter me je začela v nogo neusmiljeno škrabali.
Tedaj sem se pa ustrašil prav zares. ZaČel sem udrihati s palico po njem, pa vse zastonj. Hrček ni odnehal. K sreči me je pa dosel grajski hlapec z motiko v roki: »Stojte no, vam bcm jaz pomagal,« mi je zaklical. Ko se enkrat ta potepuh zagrize, ne izpusti, rajši se da ubitil«
Oplazil ga je potem z motiko po glavi in hrček jc obvisel mrtev na mcji suknji.
»Ti malopridneži so kakor stekli,« je povzel hlapec. »Glcjtc no, mrtev jc že, pa le ne izpusti.   Sto;ter ga bom odtrgal.«
Pa je pazljivo pogledal po tleh okoli sebe, »Aha, tukaj ima svoj brlog.   Poglejva, če ima kaj dosti žita notri.«   In začcl je kopati.
»Ne razkopavajte mu dupla, mogoče ima notri mlade.«
»Nct jih nima! To je samec, in vsak hrček živi sam zase. Tovariša ne trpi. Tudi samica ne trpi dolgo mladih okrog sebe. Čez štirinajst dni jamejo mladici grebsti, in toliko da stara to vidi, pa jih že iztira iz svc-jega dupla, da se sami žive.«
»Odkod to vcste?«
»Naš gospod ima tako veliko knjigo o samih Živalih. Tam sc neki vse to bere. Oni dan nam je to pravil in nam naročil, naj slehernega iirčka ubijemo. Ti tihotapci delajo grczno škodo. Počakajte malo, bomo kmalu videli.«
i
136                                                                                                                                                      ]
Hlapec je kopal globlje in globlje, pa izkopal približno meter globoko        ! jamo.   Tam sva prišla na dva liki jajcu okrogla, zgoraj obokana hrama.
Eden je bil manjši, drugi pa večji.   Manjši je bil nastlan z mehko slamo.        |
»V tem je hrček spal,« mi je pojasnjeval hlapec.   »Ta malopridnež        ]
rad leži na mehkem. —  A glejte, ta hodnik tukaj drži pa v njegovo žit-        | aico.«
Začel je kopati iznova in kmalu dokopal še do večjega hrama, pol-
nega različnega žita.                                                                                     '
»Tak tukaj imava to.   Poglejte, toliko si nanosi samo eden — tega        ] je več ncgo za en mernik.   Pomislite torej, ko bi bilo na tej njivi tukaj
dvajset hrčkov, pa bi znosili v svoje hramc čez dvajset mernikov. In koliko        j
škode delajo vrhutega!   Pa naj jim prizanašamo!«                                           I
»E, kaj toliko požre en hrček čez zimo?« sem se čudil.                         '
»Nof pa še zadosti bi ne bilo, ko bi pozimi ne spal,« mi je pravil        '
hlapec.   »A toliko da zavlada oster mraz, pa se ti zvije v svoji spalnici        i
in leži skozi celo zimo pred svcjo kaščo kot mrtev — kakor Iakomec        ] ob svojem zakladu.   No, pa z Bogom, lahko noč; moram spešiti domov;
sem se že tako dosti zakesnil.«                                                                    j
»Lahko noč — pa hvala,« scm sc poslovil od hlapca. — »Kakor        I
lakotnec ob svojem zakladu,« — te hlapčeve bcsede mi kar niso hotele        j
iz glave.   Premišljeval sem dolgo o tem in spoznal, da so v istini ljudje,        1
ki so podobni nevoščljivemu, zlobnemu, požrešnemu hrčku.                           |