MKa pot siovcnshega naroda k svobodl. Jezerniik Baltazar, kmet v Št. Ilju pri Velenju. Dvajset let mineva. Z bolečino se fjpominjamo onega julijskega jutra 1. 1914., iko so se slovenski možje in fantje poslavljali od svojcev. Odtrgani od svojih dragih, so odhajali proc od rodnih gričev in poljan, na sever in jug, kjer je izorevalo naše žitje, da je smrt imela obilno žetev; fcjer so topovi in mitraljeze izpele uspavanko-po&mrtnico mnogim sinovom slovenskega naroda. Ob nji-h grobovih ni bilo solza, često ne molitve v zadnji pozdrav, le odjek bobnenja je odmeval s hriba v dol. Domovina pa je plakala, otožna, osamela, Ikakor list v burji in viharju. Preslabotne so moje moči, da bi mogel izraziti vse ono gorje, ki ga je občutil cvet slovenskega naroda, ko je venel, umiral na tuji grudi... Tuja, oziroma potujčena, pa tudi rodna zemlja je srkala kri naših mučenikov. V nedopovedljivem upanju so upirali izgnanci svoje jrosne poglede tja preko gora, ikjer morda piše pismo osamela mamica, žena, isin, hčerka v okrutno daljino. Tudi k Bogu s-e je oziral slovenski rojak z iskreno molitvijo, z vzdihi, da že skoraj zasine žar svobodnega solnca na svoje. Ko bi še bil živel v tistih dneh Gregorčič, slavec nekdaj solnčnih goriških brd, kojim so laški topovi od!vzeli življenje, kojih uničeni, obžgani hribovi in planote so izpričevale gorje! •Morda je slutil, iko nam je zapisal ono proroško: »Takrat se spomni, bistra Soca, ikar gorko srce ti naroča!« .Vse na svetu je minljivo, žalna tragedija se je bližala ikoncu. Izmučeni so se povračali ostali v naročje svoji domovini. Z novim upanjem, še z večjo ljubeznijo je zopet poprijel slovenskl pratar za plug ter izoral brazde v rodno iprst. Hvaležno je uprl svoj pogled k Stvarniku z vročo molitvijo, da rodna gruda ne preganja več svojih sinov, temveč da tudi ona kliče blagoslova vvsem, iki jo tako ljubijo. Že pred svetovno vojno je v slovenskem narodu tiozorevala misel, kako se izviti iz dolgoletnega robstva; ikajti nemški šovinizem je vedno bolj sistematično bil na delu, da se ustvari nemški most do 'Adrije. Ovira ik temu je bil probujajoči se slovenski narod; naši politični vo¦ditelji, pisatelji, časopisje, vse je bilo ina delu. Med svetovno vojno pa je čas ipospešil delo. Jugoslovanski odbor je deloval v tnjinL, doma pa naši vodite3}i, iki v najtežjib dnevib niso zapustili svojih; že lcta 1917. jc dr. Korošec v dunajskem parlamentu zahteval svobodo na podlagi majniške deklaracije. Tudi naši bojevniiki so o tem razmišljali. »Judenburg« s svojimi mučenci se je oglašal v naših dušah; predor solunske fronte je razgibal slovenske fante in može ob Taljamentu, v Tirolah, kjer sta 17. in 2. planinski strelski polk dala glasno izraza preokretu, kojega gesl-o je bilo: mir, svoboda. Saj so mncgim še v spominu oktobrski dnevi 1. 1918. Končano gorje ... mirovni pogoji. Borba pa se delno še nadaljuje med takratnimi državniki za naše že itak skromno odmerjeno ozemlje. Premalo je bilo vezi med tujino in domovino v tistih dneh, preskromna,naša energija. Korotan, ikjer je Gosposvetski zvon izpeval slovenske zvoke nekdaj, tudi ti si moral piti kri slovenskih fantov. Malgajev grob je Korotan ... Zvon pa dol z ravnine ikliče nam: »Greh nesloge raz sebe operiimo, naše moči pa s sle-go okrepimo.« S skupnimi močmi smo si zgradili svoj dom, svojo lastno državo, z željo, da bodi to dom bratstva, da k-ot bratje v njej živimo, ter da tudi kot bratje pravilne jugoslovanske miselnosti, prepojene z nezlomljivo energijo zavesti, branimo ta svoj dom. V nas pa mora vedno kliti zdravo razumevanje, da je dobro urejen dom v dobro domači družini. Mnogo že spava v Bogu mož, mnogim še čas reže brazde v njih čela. Slovensiki narod jim bo ohranil vedno neizbrisen spomin hvaležnosti, ker so res s pravo Ijubeznijo delali in Ijubili svoj rod in svoje dobro zvesto ljud&tvo. Slava vam, legijonarji jugoslovanski: dr. Krek, dr. Lovro Pogačnik, dr. Karel Verstovšek, dr. ,Terovšek itd. Še mnogi drugi, ikojih imena na tem mestu ne morem navesti Domovina vam v&em dolguje hvaležnosti... Naj nas spomin na te može krepi in poživlja naše razdvojene moči in duha, da bo vse naše delo v srečo in veličino naše države kraljevine Jugoslavije in vseh njendh sinov. Če bi pa ikedaj vihar zadivjal ob njo, naj se razbije ob granitni moči in slogi vscb Srbov, Hrvatov in Slovencev.