114
Iz mladostnih načrtov
VIII.
Loliko   časa sem prosil in pregovarjal mater, kaj naj naroče Miklavžu;   toliko časa sem molil z vso gorečnostjo, da sem bil slednjič Ie uslišan.   Miklavž mi je prinesel škatlico z raznovrstnimi barvami.
Dva   dni   sem  jih   gledal  in prenašal semtertja. Ali samega gledanja se človek kmalu naveliča.   Zato pa vzamem v roko knjigo .»Zgodbe  svetega pisma«, .kakor  smo  jih  rabili  v šoli,   pa  začnem  poizkušati svojo slikarsko srečo. Kako lepe so bile potem moje »Zgodbe«, tega vam ne morem dopovedati. Kdor jih je videl, vsak je vpraševal:  »Kdo je pa to naredil?« »Jaz,« sem odgovarjal z vs^mogočim ponosom. »Ti? Saj ni res!«               i
»Jaz, jaz.«
»Znaš pa že, če si sam to naredil.« Skoro pijan sem bil same hvale. Iz hvalc pa je vzrastla želja po slikarstvu.
Prav res. Slikar bom in nič drugega. Po časo-pisih se bo bralo moje ime, in časopisi bodo hvalili moje slike.
»Lepo delo hvali mojstra.«
»Mladega in nadarjenega slikarja vsem prav toplo priporočamo.«
»Naš slavni mojster je zopet z novo sliko pro-slavil svoje ime.«
»Zares ponosni smo lahko, da imamo takega rojaka.« —
Že naprej sem bral take slavospeve o sebi in slikal sem »Zgodbe«, da se je kar kadilo (ali prav-zaprav: mazalo) in zraven kar požiral hvalo svojih součencev.
»Kdaj boš pa sam kakšno sliko naredil?« so me
dražili   nekateri   bolj   zavidni   tovariši.   »Takole   po
»Zgodbah« bi še jaz slikal,   če bi me kdo naprosil.«
»Le počakaj, ko vse »Zgodbe« poslikam, potem
pa.«
115
»Bomo le videli, kaj boš naredil!«
Res sem začel delati sliko. Ali kakšna je bila! Taki obrazi, take podobe, taki udje taka drevesa, sploh vse tako — da me je bilo v resnici strah. Ali naj te spake komu pokažem? Ne in stokrat ne! Tako strašilo ni in ne bo slika.
Vzel sem nekega jutra tisti nesrečni papir s seboj, ga raztrgal in vrgel v vodo — kajpada, da bi bile ribe vse poginile, ki bi bile videle moje slike! — vrgel sem ga v blato, v tisto vodo, in pohodil tako, da se papir ni več ločil od blata.
Z Bogom, slikarska slava, midva se ne srečava več!
IX.
Tisti čas sem bil prvič v Ljubljani. Silno veliko novega sem videl. Tam je bila polna hiša najlepših igrač — kdo bi si jih ne zaželel — tam zopet polni jerbasi najboljšega sadja,   Pa zopet toliko ljudi.
Med ljudmi so mi bili najbolj všeč vojaki. Pa ne tišti s kratkimi, komaj ped dolgimi sabljicami, ampak tisti, ki so nosili tako dolge sablje, da so se jim zadevale ob tla. Taka sablja je nekaj vrcdna. Pa kako se vsakemu lepo sveti, kakor bi bila nova.
»Kdo so ti vojaki,« vprašam očeta, »ki imajo tako dolge sablje?«
»To so oficirji,« mi odgovore oče.
Kadar sem tisti dan srečal kakšnega oficirja, sem obstal in gledal za njim. Prav vsega sem pregledal: kako jc oblečen, kako hodi, kako privzdiguje noge, kako mu bije sablja ob tla. Saj je bilo to več kot gotovo, da moram biti tudi jaz enkrat oficir, vojak z dolgo sabljo.
Kar sem v Ljubljani videl, to sem doma začel uresničevati.
Nekega dne po tistem dnevu, ko sem bil v Ljub-ljani, grem v domačo šolo. Pripravljalo sc jc k dežju. Zato vzamem s seboj dežnik. Ker ni bilo dežja, sem dežnik porabil za nckaj drugega. S špago ga prive-žem k sebi, in dežnik jc postal sablja. Ponosno, raven
kot sveča stopam proti šoli in bijem z dežnikom ob tla; toliko, da se v prahu niso iskre kazale. Ali joj ncsreče! Preveč sem bil ob tla in polomil sem dež-nik. Doma je bila potem huda ura.
Vzel sem v roke nož in poleno in v par dneh sem naredil dolgo leseno sabljo. Tudi majhen cof scm ji privezal ob ročaju in konec sablje sem okoval s plehotn, pa sem bil zopet vojak.
Vsa vas je bila polna moje sablje, zakaj kamor sem šel,' jfe šla sablja z menoj. Še v postelji je poči-vala vedno zraven menc. Torej sem bil res vojak ponoči in podncvu.
Pctrinov Jože je že delj časa kuhal jezo nad menoj. Ko grem nckega dne v tlomačo prodajalno, me sreča Jože na potu ; jeza mu zavre, Jože steče za menoj, jaz pa — sramota za vojaka! — pred njim, kolikor so dale noge.                '
Ncsrcča ne pride nikoli sama. Tudi takrat ni. Ko tcčem in bežim pred Jožetom in njegovo jczo, zaplete se mi sablja med noge, ker sem jo pozabil držati, in jaz padem na ccsto, da se mi je trikrat posvetilo v glavi.
Precej krvi sem takrat izgubil. S tisto krvjo so pa tudi izginile vse moje želje po dolgi sablji.
J. E. Bogomil