Kulturno-zgodovinska ekskurzija v Polhov Gradec
V sredo 10. oktobra smo se odpeljali s kolesi v Polhov Gradec. Tja smo se odpeljali skozi Prošco. Pot nas je naprej vodila do osnovne šole v Polhovem Gradcu. Počakali smo tovarišico Jožico Kavfič, ki nam je pripovedorala o znamenitostih Polhovega Gradca.
Polhov Gradec je staro rimsko naselje. Leži na višini 397 m nadmorske višine. Za cerkvijo se dviga hrib, stari grad, ki so mu viasih rekli Kalvarija. Na hribu je bil stari grad, ki se je porašil. Novega so zgradili drugod. V njem so kraljevali različni graščaki, najboljši je bil grof Blagaj, ki je odkril rože blagajane. Bil je cdini grof, ki je bil kmečkega rodu. Poskusil je gojiti sviloprejko, a mu to ni uspelo. Poskušal je dobiti rožno olje iz vrtnic, a tudi to mu ni šlo od rok. Zelo znamcnit je Neptunov vodnjak iz 17. stolctja. Narediti ga je dal grof Blagaj. Nekaj poscbnega je tudi lipa, ki raslc zraven vodnjaka. Skozi Polhov Gradec tečeta reki Božna in Mala voda, ki se zdnižita v GradaSčico. Polhov Gradcc obdaja cela vreta gričev in hribov. Zelo znana je gora Gnnada. Visoka je 898 m, zraven sta gori Savinka in Podreber. Savinka je dobila ime po tem, ker so se tam spreletavale sove. V Sloveniji so se kmečki upori začeli leta 1515, v Polhovem Gradcu pa že 1514. Na gradu je spommska plošča v spomin na kmečkc upore. Na gori Lovienc so odkrili rimsko obzidje.
Gotovo se sprašujete od kje ime Polhov Gradec? Nekoč je nek duhovnik prijezdil v srednji Polhov Gradeoin konja phvezal k drevesu, sam pa šel po opravkih. Ko pa se jc vmil, je videl, da je vse obgrizeno in rekel: »To pa je res Polšji gradec!«
Ko nam je vse to povedala, smo se odpravili do Jamejčeve hišc. Tam je ostalo nekaj uiencev, ki so risali hiišo. Ostali so šli naprcj do Neptunovega vodnjaka. Tam so risali grb in stolp z uro. Potem srao se odpravili do lesnega podjetja Hoja. Razdeljeni v dve skupini smo si ogledali tovamo in žago.
Najprej smo si ogledali, kako delavci obžagajo hlodovino, da lahko gre skozi žago, ker ima določeno mero.
Neki delavec s posebnim vozičkom poriva hlode v žago. Hlod prezaga na več desk. Ko pridejo deske iz žage, odstranijo krajnike. Po tekočem traku se odpeljejo do zidu, kjer jih drug tekod trak odpelje v drug oddelek. Tam jih dokončno obdelajo. Sušijo se od pol do šlirih let. V skladišču se deske sušijo pod streho. da jih dež
ne zmoti. Ko so deske suhe jih z viliiaijem odpeljejo v drug oddelck. Tam jih nažagajo na manjfc kose in jih tudi nekaj zlepijo. Iverke delajo iz žaganja in koičkov desk. Naredijo tudi ' veliko furnirnih plošč za police. Vse te izdelke odpeljejo v ročni oddelek. Tam je manj hmpa. Sliši se le tolienje kladiv.
V lakimici končne izdelke s posebnimi pištolami še pobarvajo. V pištolo nalijejo barvo in z veliko moijo zraka, ki je v kompresor-ju, pištola prši barvo na omarice. Največkrat pobarvajo rjavo, včasih pa tudi zcleno ali rdeče. V lakimici imajo ziačne čistilne naprave, ker če jih ne bi imeli, bi morali pogostokrat hoditi ven na svež zrak. Včasih, ko še niso imeli čistilnih naprav, so morali hoditi ven vsake pol ure.
Kontne izdelke zapakirajo, z viličaiji jih odpeljejo v skladišče. S tovornjaki jih potem razvozijo v trgovine. Malo izdelkov gre za domači trg. Največ jih izvažajo na Bliinji vzhod, v Nemčijo, Afriko, Ameriku, Francijo, Italijo in še drugam.
Pot smo nadaljevali v Dvor, kjer smo si ogledali znamenito gotsko cerkev. Cerkev na Dvora je iz časa gotike.
Zgradnjotecerkvesopričeli 15261eta,končalipasojoleta 1577. Posebnosti te cerkve so raven strop, viseči kip in stebri. Ta cerkev je bila za gospodo, zato ji še zdaj pravimo grofovska ali cesarska cerkev. Dve sliki pri glavnem oltarju je naslikal slikar Mezeinger. Kipci iz lesa so delo kiparjev iz družine Eaciji iz Polhovega Gradca. Na oknih so iz karaeoja oblikovane škofova palica, papeževa palica in drevo. Ko prideš skozi glavna vrata, peljcjo stopnice navzdol, kar je za gotsko cerkev nenavadno. V Skropilni kamen, ki so ga izdelali domačini in je iz čmega mannorja, je vklesana letnica, ko so to velikansko cerkev pričeli graditt. V zvonik vodijo Jtevilne stopnice, ki pripeljejo prav do velikega bronastega zvona, na katerem je prav tako vklesana letnica.
Ta cerkev je ena najstarejših gotskih cerkva v Jugoslaviji. Stara je okoli 500 let, zato jo bo treba kmalu obnoviti, da ne bo razpadla, ker je to največja dragocenost v Sloveniji.
Po ogledu in kratkem postanku smo se odpeljali nazaj v Horjul.
Prispevek sestavili:
učenci 5. razreda celodnevne osnovne šole I. bataljona Dolomitskega odreda Horjul