IMENITNA 50-LETNICA- BOŽIDAR TVORCOV. KALÜGA. Dne 31. avgusta st. si. minolo je 50 let, kar je vstopil na literarno tvorišče graf Lev Nikolajevič Tolstoj. Den za dnem praznujemo važno i ne- važne obletnice, i tudi petdesetletnica ta- kega pisatelja, kakoršen je gosp. Tolstoj, seveda ni minevala bezsledno. Vsi naši listi, ruski in neruski, od 31. avgusta so prepolnjeni zaglavij na temo 50 letnega služenja literaturi Leva Niko- lajeviča. Pa čuden utis proizvajajo te ocene, *) Le malo je na svetu pisateljev, kterili ime bi bilo tako znano in tako čislano širom sveta, kakor je ime častitljivega Rusa Leva Tolstega. To se je tudi ponovno pokazalo o priliki petdesetletnice njegovega delovanja. Tudi Slovenci seveda poznamo in čislamo Leva Tolstega ter zasledujemo literarne in druge pojave, ki so z njim v zvezi. Vsekako tega ne delamo tako točno in intenzivno kakor drugi, večji kulturni narodi n. pr. Francozi, Nemci, Angleži ; oni se neporedno seznanjajo z delovanjem in mišljenjem Tolstega. Te narode pred vsem zanimajo Jilozolična, umet- niška in socijalna načela Tolstega. Mi pa crpimo svoje znanje o njem — žalibog — skoraj samo iz poročil tujcev in tudi to le površno in netočno. Našemu listu je poslal k spominu petdesetletnice Tolstega naš rojak profesor g. Stiftar iz Kaluge to kratko poročilo, ki nam nikakor ne ugaja v svojih za- ključkih, ki pa je sicer zelo zanimivo in ga ravno iz tega vzroka priobčujemo. Tolstoj je nedvomno častitljiv, velik duh, ki je globoko uplival na rusko socijalno zavest. Tako je najbrže tudi nova zakonska reforma glede nezakonskih otrok (o kteri prinašamo poročilo na orugem mestu) vzklila iz semena, ktero se trudi vsejati v dušo človeštva veliki in resni sejalec z Jasne Poljane, kakor lepo zaključuje svoj članek o isti zakonski refor- mi M. B. v Berolinski >DieFrau«. Uredništvo. ; grafove literarne delavnosti na svežega, brezpristranskega čitatelja. Protitolstovci začenjajo od >za zdravje« i končajo s »za upokoj«, kar je čisto umljivo in nravno za tistega, kdor vestno sopostavlja prve umo- tvore velikega pisatelja - umetnika s po- slednimi pisanji zmedenega filosofa-mora- lista. Zatolstovci pa so v svojih izvajali nekako podobni ti.sti vevrci, ktero so mu- hasti otroci posadili na kolesce, ktero se pa ne vrti ravno-merno, a suče se švepasto ter pričenja mali, nedolžni živalici veliko težav i muk . . . Tudi to je čisto nravno i umljivo : žal jim je Leva Nikolajeviča, boje se priznanja, da je iz božanstva istino umetalne, narodne misli g. Tolstoj pai na podnožnik malika pijanega, uličnega mo- drovanja ... Pa vse te presoje so le mi- moletne, torej le maloveljavne, i mi ozna- čimo spomin dolgoletnega literaturnega delovanja g. T o 1 s t o g o svojeobrazno, z dvema beležkami, iz kojih prva pokaže, kako sodi g-. Tolstoj o ruski sodobni lite- raturi, druga pa zasvedoči o veljavi Tol- stovskih besed z ljudmi, kteri mu noč i den v njegovi živopisni Jasni Poljani ne dajo pokoja. L Neki Polenec napisal je roman, kte- remu je g. Tolstoj, se ve da po prosbi samega avtorja, predposlal predgovor. Iz tega predgovora so ruski listi mnogo za- jemali. Mej drugim na.šli smo v »Rodni Reči« tak odziv velikega pisatelja o ruski literaturi, posebno o literaturi tekoči, njemu sodobni : »Za mojo dobo, za kakih 50 let, svr- šilo se je porazno poniženje okusa i zdra- vega smisla čitajočega občinstva. Opazo- vati moremo to poniženje v vaeh strokah literature, pokažem pa le nektere, bolj vidne in bolj znane mi primere. V ruski poeziji, na primer, Puškina, Lermontova, (Tjutčeva navadno pozabljajo), pesniška slava prehaja najprej k pesnikom jako dvomljivim : Majkovu, Polonskemu, Fetu ; 2S8 potem k Nekrasovu, ki nima ni kaplje j pesniškega dara ; potem k umetnemu i pro-.: zaičnemu stihotvorcu Alekseju Tolstomu ; j potem k enoobraznemu i slabemti Nadsonu, ; potem k čisto brezdarnemu Apuhtinu ; a \ zatem se uže vse meša, i javljajo se bele- 5 tristi, ime pa jim je legion, kteri celo ne I vejo, kaj je prav za prav umetnost i kaj 5 pomeni to, kar pišejo, i zakaj pišejo.« i Taka sodba seveda ni lepa, ker ni i pravična; odlična pa je le po svoji dosled-i nosti : gosp. Tolstoj je uničil Boga, carja, ; narod, taisti gosp. Tolstoj je porušil tudi '[ vse zakone estetike, i neki francoski kri-; tik ima prav, će je povodom Tolstovskih j naukov vskliknol: »Gospoda, vstanite, Scythj gre!«... , i II. Si pač ni trudno predstaviti, kako morajo nadojedati velikemu pisatelju tisti posestniki — i Heleni, i Judeji, i akade- miki —, kteri k njemu vzivljajo, mu čitajo svoje proizvode ter mu govorijo razne ne- bilice, po slovenski neumnosti ! I se ve da g. Tolstoj ne bo razsipal svoje zaduševne misli i literarna mnenja pred vsakim pro- hodimcem, i se ve da on ž njimi ni iskren ter jim govori reči, pogosto ene drug-im nasprotujoče. Neki sotrudnik židovskih no- vin po taisti »R. R.« pripoveduje o svoji besedi z grafom sledeče : »Nordau, pravi Žid, tvrdi, da Lev Nikolajevič ne odobrava Niče-ja. (Nietzsche) Pa to ni res. Jaz pomnim besedo z grafom. Jaz sem besedoval s Tolstim tudi o Niče-ju, šla je beseda tudi o Nordau.« »— Ne glede na to, da je Niče naj darovitejši iz vseh sodobnih filosofov, —• rekel mi je g. Tolstoj (njegove besede sem si koj zapisal), — Niče mi je zdaj posebno drag kot more biti edini iz modrijanov, kterega resno zanimajo vprašanja o morali. Zdaj je vsa lilosofija le metafizična.« »— To pa še ni vse, da je on nadar- jen in resen. V Niče-ju je nekaj več : Glo- boka iskrenost, ktera je tak redka in tak draga nam v filosofu. Z Niče-jem morenlo prepirati se, moremo mu ne pritrjevati, pa vselej moramo pomniti, da je on eden iz tistih umov, kteri se na sredini ne usta- navljajo.« Tako je govoril graf besedovavšemu ž njim Judeju. Zdaj pa čitajte iskrene be- sede pisatelja, ispolnjene sile in svete jeze i natisnjene in extenso v omenjenem zgo- rej predgovoru romana Polenčevega. Ta goreča propoved nadaljuje misli grofove 0 tekoči, sodobni mu literaturi in intele- gentnem občinstvu, se ve da najprej ru- skem, a zatem i vsesvetnem. Glasi se pa tako : »V naši dobi je nevednost »naobra- žene« tolpe zašla tako daleč, da vse istino velike mislitelje, pesnike, prozaike, kak starih časov, tako tudi 19. veka, smatrajo za odstale, kteri uže ne zadostujejo visokim 1 tenkim zahtevam novih ljudij. Na vse to gledajo ili s prezrenjem, ili z velikodušnim usmehljajem. Za posledno besedo filosofije v naši dobi priznavajo breznravstveno, neotesano, visokoparno in brez vsake zveze godljo (to pomeni ruska »boltovnja« !) Ni- če-ja. Brezsmisleni, umetni nabor besed, zvezanih razmerom i rimo raznih deka- dentskih stihotvorov, smatrajo za pesništvo višega razbora i svojstva ; na vseh gleda- liščih stavijo piece, kojih smisla nikdo, se ve da tudi sam avtor, ne zna ; v tisočih izvodov tiskajo i razpošiljajo, pod firmo umetnih proizvodov, povesti i romane, kteri nimajo v sebi ni vsebine, ni umetnosti. ..« Če je to pisal g. Tolstoj iskreno, od vsega svojega srca, kakor menijo nekteri ruski pisatelji i drugi, priprosti ljudje, kteri se radi bahajo, da so si zakupili i tolstovščino i samega Tolstoga, — tedaj je pa že veliko gorje najprej ruskemu li- beralno-anarhičnem občinstvu in dijaštvu, klanjajočemu se »velikemu starcu« kot edini, dasiravno tudi ne polni avtoriteti ; potem gorje tudi tistim .Slovencem, ki v ruski »iiaobraženi tolpi« vidijo predstavi- 259 telja progresa v Rusiji (pa kakega?! —o tem pa nikdo menda resno ne misli . . .) ter jej zato sočutijo ter njenim »korifejem« a la Maksim Gorkij kurijo i kadijo, da je »vonjava« slišna daleč za predeli Slovenije, žalostne, v poslednji dobi raskosane i raz- mesarjene od bezumja Slovencev ; i končno gorje, največe gorje pa samemu grafu Tolstomu, kteri si je sam mej prvimi pri- zadeval, da bi napepelišču minuvših autoriet vzdignol si spominek svoje slave, ki se svojim vplivom najizdatneje pomaga, da »v tisočih izvodov izhajajo ter se širijo« po vsej brezpredelni ruski zemlji z velikim uspehom take knjige, »take piece, povesti i romani«, o katerih tak goreče, tak silno, tak srdito in uničevalno govori Lev Niko- lajevič, sramoteč se svojo oholoj osodoj priznane, vsakemu ruskemu srcu predrag-e pesnike, kakoršni so jMajkov, Polonskij i Fet, kar pa ga kar nič ne ženira, da se z avtori teh piec, povestij i romanov a la Cehov en comp, z Maksimom Gorjkira večno brata i peča, a na svetlopisih se ž njimi celo objema da jakša . . . Hus bi menda tudi na to zrelišče vskliknol: »O sancta simplicitas !« Po našem pa bo bliže k istini, če rečemo: »Mundus vult decipi, ergo decipiatur . . .« 260