K. Hoffmeister: Slovanska ornamentika in nje uporaba v umetnem obrtu. 293 Slovanska ornamentika in nje uporaba v umetnem obrtu. Študija, spisal K. Hoffmeister ; nariske zvršil C. Mis. L vsem našem stoletji je moči zasledovati poskuse, kako bi se z neizčrpnimi narodnoumetnimi proizvodi in narodnimi motivi obogatila resnična umetnost. Največji umetniki se niso mogli izogniti temu stremljenju: pomislimo le v poeziji na zbirko Herderjevo »Stimmen der Volker in Liedern«, na Lermontova pesem o carji Ivanu Vasiljeviči, na Čelakovskega zbirki »Ohlas pisni rusk}*ch« in »Ohlas pisni českych«, dalje na delovanje Kolcovega in Sevščenka. Takisto se v glasbi še spominjajmo Dvofaka, Smetane, Glinke, Cajkovskega in Moniuszka. Novodobna realistiška obrazujoča umetnost se mora vender v svojih sujetih sosebno opirati na življenje narodov in zato jira je zopet dosti bližja. — Dekorativna umetnost je dospela morda poslednja — jako čudno, da poslednja — do tega studenca, ki teče ba.š nji najbogateje in najizdatneje. Ornament, torej prva sestavina dekoracije, s katero krasi narod svoje proizvode, svoj dom, to je prava zakladnica, iz katere utegne umetnost še dolgo in dolgo zajemati svoje motive. Baviti se hočemo v svojem sestavku samo z jako omejeno stroko, s slovansko, zlasti češkomoravsko in slovaško ornamentno umetnostjo, da pokažemo, kakšna bogastva so skrita v tako tesnem obsegu. Bilo je že dokaj hvalnih poskusov, da bi si prisvojili ta bogastva. Sosebno pridno so se zbirali proizvodi ženskega domačega obrta; upodobili so jih ter priobčili v nekaterih zbirkah. Zal, da nam je moči za to studijo poleg menj važnega gradiva uporabiti samo dve znameniti deli; to sta »Vzory slovenskeho vvšivani narodniho«, sesbiral, kreslil a vydal P. B. Sochdh (Praga, v svojem založništvu, komisijska zaloga Valečka) za moravskočeški in slovaški ornament, in »Orna-menti jugoslovenske domače i umjetne obrtnosti,« sabrao i izdao Srečko Lay u Zagrebu, za jugoslovanski ornament. Mimo tega omenjam dragocenih nariskov strokovnega učitelja na tukajšnji obrtni šoli, gospoda C. Misa, ki pač sicer večinoma spadajo v drugi oddelek te razprave, kjer izpregovorimo nekoliko o tem, kako se uporabljajo narodni motivi v umetnem obrtu. Tudi drugače mi je istega prijatelja zahvaliti za dokaj uporabnih nasvetov. 2g4 K. Ilollmeisler: Slovanska urnamenlika tu nje uporaba v umetnem obrtu. Izmed drugih del, meni, žal, tukaj nedostopnih, naj imenujemo zbirke: J. Kotile (profesorja na češki tehniški visoki šoli v Pragi) »Vybčr narodniho vvšivani z českeho prumvsloveho musea Naprst- v kova«, J. Sime (učitelja na splošni rokodelski šoli v Jaromšfu na Češkem) »Sbirka narodniho vyšivam ze Slovacka a Moravy« ; dalje »Narodni vyšivanu od Antonije Valtrove a Herminy Tiche (učiteljici na ženskem učiteljišči v Brnu). »Narodni vyši'vani lidu moravskeho a slovackeho« od Bertij Sojkovd (učiteljice na ženskem učiteljišči v Olo-muci). To so zgolj dela, ki so izšla šele nedavno ali pa celo še niso dovršena — najboljši dokaz, kako pozno se je vzbudilo širše zanimanje za to narodnoumetno stroko. Kar obsezajo doslej izdani zvezki teh zbirk, to je pravi, praktični del; natančnejšo teoretiško razpravo slovanskih vezenin obeta Sochaii za poslednji zvezek svojega dela, tako da v tem oziru tudi ni izdatnejše opore. Sploh pa za naš namen: za pojasnitev slovanske, rekše češkomoravske ornamentike, ne glede na določeno tehniko, zadošča tudi to, kar imamo. Najprej si oglejmo bistvene firme, ki tvorijo ta ornament, potem določimo, kako se uporabljajo in družijo, naposled, kako in kje se ta ornamentika uspešno uporablja v umetnem obrtu in kako bi se dala morda uporabljati še obsežneje. Vezenine nam nudijo vsakeršne oblike narodne ornamentike, dasi so časih tehniki prikrojene, stilizirane. Tipe bi se dale razdeliti v poglavite in nebistvene oblike; toda vsi motivi imajo to skupno svoj-stvo, da so vzeti iz prirode, osobito iz rastlinstva, in tehniki primerno močno stilizirani. Kot večje, torej poglavite oblike, iz katerih navadno izhajajo vse druge ali pa se družijo ž njimi, vidijo se največkrat: srce (pod. i.), jabolko (pod. 2.), klinček (pod. 3.), rožaste oblike (pod. 4.), tulipani v vseh možnih varijantah (pod. 5 , 6., 9., 10.), stilizirani pavji rep (pod. 7.), mačehin cvet (pod. 11.), deteljica (pod. 12., navadno kot manjša oblika), dalje premnogo rozet (pod. 13. —16.), naposled stilizirani golob (pod. 17.), metulj (pod. 18.) ali petelin (pod. 19.). Ker imajo vsi imenovani motivi navadno večje dimenzije, zato so tisti, katerim bi bila v večji meri izvedenim, ploskev prevelika (n. pr. srce, jabolko, rozete in pavji rep) jako pogostoma predrti z manjšimi vzporednimi figurami ali pa s krogi in podobnimi geometriškimi oblikami. Tem predrtim delom se pušča barva njih dna, torej snovi, na kateri je kaj vezeno ali naslikano, ali pa se jim izvoli druga barva — prav pogostoma se ploskev, že jedenkrat predrta, iz nova predre in potem šele pobarva. Takšne kombinacije so neizčrpne, zlasti ker se imenovanim poglavitim oblikam pridružujejo najrazličnejše manjše oblike K. lloffmeister: Slovanska urnameiiLika in nje uporaba v umetnem obnu. 295 in raznovrstni okraski. Tak6 se srce (kakor pri pod. i.) krasi s predrtimi polkrogi in listki, tudi z manjšimi srčki; prav tak6 se krasi pavji rep (pod. 7.). Jabolko se uporablja navadno z dvema perescema zgoraj in z dvema spodaj; gorenji in spodnji dve sta različno pobarvani. Podoba 2. kaže predrto ploskev, še izpolnjeno z jabolčnimi zrni. Goloba ali petelina vidimo malone vselej sedečega na vejici, kako pika nje peresca ali pa kako drži mladiko v kljunu. Kar je drugih okraskov s peresci, polkrogi, spiralami, pojasnjuje jih najbolje priloga sama. Takisto se zlasti na listu II. vidijo manjše postranske oblike, izmed katerih so poleg že omenjenih jako priljubljene triperesna ali štiriperesna deteljica in vse navedene velike oblike zmanjšane in do cela preproste brez okraskov. — Kar se dostaje uporabljanja in vezanja teh prvin, moramo se časih res čuditi, kako ukusno jih je narod zlagal v resnični ornament. Brez namena in utrudno bi bilo naštevati vse varijante, kako se izvajata obe največji nalogi ornamentike: izpolnjevanje ploskev vsakovrstne oblike in izprevajanje bordure, zlasti ker smo morali pri na-riskih podati sam6 to, kar je neizogibno potrebnega. Zato naj priobčimo samo nekakšen navod, kako bi se ploskve in bordure izpolnjevale v duhu narodne umetnosti. Ploskev se razdeli in izpolni ali simetriški ob jedni osi, ali pa centralno s središčem in v tem slučaji z dvema pravokotnima, časih diagonalnima osema. Tukaj sta obična dva, oziroma trije načini. Časih izhaja vse od središča (list II., pod c in d), in sicer ob dveh oseh, kakor kaže vzgled c — osi sta tukaj diagonalni — časih pa ob horizontalni ali vertikalni 6si, kakor baš leži ploskev; obično je to pri ozkih ploskvah (pod. d). V teh slučajih stoji v središči malone vselej roža, rozeta, sploh oblika, ki ne kaže določene meri, ki je torej okrogla. Ali pa izhaja vse od druge točke k središču, tak6 rekoč centripetalno, in tedaj se na sredi tudi pogostoma namesto rozete vidi golob, petelin ali metulj. Na naši podobi se pač k rozeti, kot središču, primikata dva popolnoma samostojna simetriška ornamenta, ki sicer neposredno nista v zvezi ž njo; v našem slučaji imata po dvoje diagonalnih in horizontalnih osij (pod. b). Ta jednostavno simetriški ornament, torej samo z jedno osjo, je jako razširjen kot polnilo ter izhaja v kar naj-bogateje okrašenih oblikah večinoma iz srca (primeri pod. a in oglišči pri b). Kakor iz vaze, rase iz srca vertikalno v osini meri stebelce, ki nosi na vrhu jabolko, rozeto ali podobno večjo obliko. Na obeh straneh se na spiralno zavitih stebelcih simetriško vidijo rozete, tulipani, klinčki, pavji repi in podobne figure. Stebelca, ki vse to vežejo, 296 K. Hofimeister : Slovanska oruamentika in nje uporaba v umetnem obrta. krase se z najmanjšimi oblikami, sosebno s podolgastimi peresci ali pa tudi sam6 s spiralami. Bordura kaže nekamo tri poglavite oblike. Motivi so časih raz^ vrščeni ob osi, potegnjeni skozi sredo, torej zopet simetriški kakor pri podobi g; časih ob valoviti črti (pod. e) in časih palmičasto ob primično zavitih spiralah ali valih (pod. f). V prvem primeru gre os po sredi skozi večje motive, manjši pa so simetriški razvrščeni ob obeh nje straneh. Tedaj se obično izmenjavajo jabolko, dva manjša cvetova, tulipan, zopet dve drugi peresci, pavji rep i. t. d. Ce je vse razpostavljeno okolo valovite črte, tedaj se posamični vali, posamični loki zapored krase z večjimi motivi, črta sama pa z manjšimi, pogostoma samo s peresi. Prav tako se menjavajo motivi pri tretjem načinu (pod. f): roža, tulipan i. t. d., črta sama pa je zopet okrašena z jabolčki in peresci. Za omejitev bordure se pogostoma uporabljajo čisto geometriške oblike. Za to rabi zobčasta črta z nasajenimi majhnimi trikotniki, srčki, stebelci s tremi kroglicami; časih je videti samo dve ali več diagonalnih črt (pod. e). Sicer pa se čisto geometriške oblike rabijo le malokdaj. Ali so sosebno oglate oblike dopustne ali ne, o tem vedno odločuje tehnika, v kateri se je zvršil proizvod. Ploščati vbod, v obče belo vezenje, ne dopušča oglatih oblik, nasprotno pa. pri kri-žastem vbodu niso umestne okrogle oblike, takisto ne pri Holbeinovi tehniki, najsi se le-ta lahko precej približa oblim oblikam. Zato seveda nahajamo pri delih, ki so izvedena v poslednjih dveh tehnikah, poleg prvotno okroglih in tukaj v oglate oblike stiliziranih motivov belega vezenja tudi motive, ki so ji popolnoma tuji, sosebno meandraste oblike. Pri Holbeinovi tehniki je zopet zaradi nje drobnih kontur mogoče uporabljati motive, ki so obema drugima tehnikama nedostopni, ker so ali prefini, kakor n. pr. tukaj tolikokrat uporabljane vejice šiljastega drevja, ali pa, ker bi bili ti motivi, izpolnjeni in pobarvani, preokorni, kakor tukaj prav tako pogoste skupine grozdov s svojimi velikimi peresi, dve vase sezajoči roki i. dr. Seveda je vse, zlasti tukaj, močno stilizirano. Govoriti bi nam bilo še o barvah ornamentov. Cehi, kakor Slo vani sploh, ljubijo jasne barve. Na delih, zvršenih v križastem vbodu, prevladujeta živordeča in modra barva, in sicer sta polni, le malokdaj lomljeni. Glavni motivi se ondu, kjer je celota pisana, izvajajo v jasnih, svetečih barvah, da se tem bolj uveljavljajo: srce malone vselej rdeče, takisto jabolko, njega okraski modro, klinček rdeče ali modro, pavji rep jako pisano, temnomodro, okrasto, zeleno, rdeče. Manjše postranske oblike se tedaj, kadar bi ne bile lepe zaradi jednake barve velikih motivov, obravnavajo v mirnejših globočjih tonih. Peresca so K. Hoffmeister: Slovanska ornamentika in nje uporaba v umetnem obrtu. 297 seveda iz večine zelena, pri jabolku časih gori zelena, spodaj rdeča. Načeloma je torej ustanovljeno pravilo: jasne sveteče temeljne barve in skoro nikoli manjših intervalov. Tudi če bi snov sama, katera se okrasi, imela takšne intervale, kakor n. pr. pri intarziji z različnimi lesovi, dela se z barvami ali pa se vsaj pomaga ž njimi. O jugoslovanski ornamentiki si upam izreči samo nekoliko besed, zakaj prilike mi je bilo tako malo spoznavati izdelke jugoslovanske domače umetnosti, da ne morem določno in jasno označiti njih orna-mentike. Bistvena razlika je pač ta, da so južni Slovani sosebno obravnavali čisto geometriške oblike, ki se kar nič ne dotikajo organske v celote. Časih res čudovito so umeli kvadraste oblike —- meni je znana samo zbirka ročnih del v križastem vbodu — vezati in spajati v najrazličnejše figure in kombinacije. Seveda tudi nahajamo motive, prvotno vzete iz prirode, ali pa takšne, ki so sorodni češkomoravskim motivom ; tak6 me je na ornamentu, če se ne motim, slavonskega izvira, presenetil 6ni stilizirani petelin, ki je tipiški za Češko. — Bar-vena krasota, takisto najjasnejše, najintenzivnejše barve kakor najtemnejše do zamolklo črne barve, katera se rabi kaj pogostoma, časih izborno nadomeščajo jednolične oblike. Čudovito spretno in ukusno se izbirajo razmerja barvanih ploskev; časih se celo kaj uspešno ne-posrednje družijo barve, kakeršne imamo navadno za sploh nezdružne. Zgoraj navedena zbirka Layeva obseza v tem oziru najlepša pojasnila. Za proučevanje slovenske ornamentike leži dokaj tvarine pri kranjskem deželnem odboru; mnogokaj imajo tudi zbirke ljubljanske c. kr. strokovne šole za umetno vezenje. Poučni bi bili tudi okraski na kmetskih kožuhih, ženskih pečah in tudi na piruhih. Toda o vsem tem morda kdaj pozneje. II. Ravnokar opisana ornamentika bi se dala takšna, kakeršna je, sosebno dalje gojiti ondu, odkoder izvira: pri vezeninah in podobnih ženskih delih. Za narodno vezenje skrbe dovolj strokovne šole; narodne vezenine so dandanes med češkimi damami tako rekoč moderne; kar je izšlo doslej del v tej stroki, izdala so se prav za prav nalašč kot vzorci za vezenje, torej je dosti poskrbeno za daljši razvoj te umetnosti. Toda tukaj gre še za drugačno uporabo. Motivi so vzeti iz prirode, torej ne izhajajo naravnost iz vezne tehnike; tudi so taki, da jih dopušča malone vsaka drugačna tehnika. Zakaj bi se torej ž njimi ne bogatila dekorativna umetnost pri drugih tehnikah, ko se vender tolikanj bogati ? Zakaj bi jih osobito ne izkoriščal umetni obrt ? Nekoliko se je pač že storilo v tem pogledu. — 298 K. Hoffmeister: Slovanska oruamenlika in nje uporaba v umetnem obrtu. Slovanski ornament je sosebno plosk, mnogobarven in ima manjše dimenzije, ker bi bilo vender težko za dekoracijo rabiti nadprirodno velika, najsi stilizirana jabolka ali nadprirodno velike tulipane, klinčke i. t. d. Zat6 je tako rekoč sama po sebi nastala misel, da bi se ti motivi rabili za polnilo drugih, nepremičnih ploskev, osobito za kra-šenje sten. Dejanski jo je zvršil arhitekt Sima, učitelj na strokovni šoli jaromefski, na svoji hiši v Jaromeru, kjer je v sgrafittu uporabil motive slovanskih vezenin. Več se že rabijo slovanski motivi za kra-šenje notranjih sten pri stanovanji, sosebno tam, kjer se je rabil za gradivo les (lesen strop, obite sobe i. t. d.). Prav močno pa je razširjena njih raba, celo med narodom, za krasilo pohištvenih sestavin. Seveda nastaja precej težko vprašanje, kakšna bodi arhitektura takega pohištva. Ne da bi se spuščali v estetiške refleksije, vprašajmo prakso samo. Praktiki so vzeli ali to, kar je najbližje, torej originalne oblike kmetske sobe, ali pa ndrodni ornament z najrazteznejšimi, najprož- v nejšimi umetnimi oblikami, t. j. z onimi renesančnega zloga. Na Češkem se dandanes sosebno goji tak6 zvana češka renesanca, kakor jo je prav za prav ustanovil prof. Miroslav Tyrš. — Ljubljanski interesentje se izvestno še spominjajo onih izdelkov, katere je nekoč razstavil strokovni učitelj Cel. Mis pri firmi A. Obreza (pozneje si jih je pridobil tehnološki obrtni muzej na Dunaji). Bile so to jako lične manjše stvari, tako kasete, držala za brisače, dekorativni krožniki, stenske mape, obročki za servijete i. t. d.; tudi je bilo nekaj stolov, podobnih navadnim kmetskim stolom, toda bogato okrašenih s slovanskimi orna-menti. — Narodne motive združene z arhitekturo Schwarzenbergove palače v Pragi, katera se sploh zmatra za prototip češke renesance, uporabil je Fr. Boes, strokovni učitelj na obrtni šoli v Chrudimu, na pohištvu, ki je ob deželni razstavi v Pragi vzbujalo največjo pozornost; imela je barvene intarzije v javorovem in jesenovem lesu. Lesni obrt, kjer se je v tem oziru že delalo kolikor toliko uspešno, je dandanes po jedni svojih novejših pridobitev sosebno dostopen slovanski ornamentiki. Ta pridobitev je žgalna tehnika. O tla igla, kamor se stiskajo zgoščene benzinove pare, ki se užg<5, rabi se za črtalo, s katerim se lahko prelepo včrtavajo konture na les. Zaradi glo-bokočrnih, nekoliko vglobljenih kontur in lahkotnega senčenja je potem takšen proizvod dokaj soroden vezenini, in vender je celotno delo primerno tehniki, kakeršne terja les. Poleg tega les kar nekamo zahteva polihromije ali vsaj intarzije, in zato se nam vidi, da mora žgalna tehnika doseči izborne uspehe. K Hoffmeister: Slovanska ornanicntika in nje uporaba v umelnem obrtu. 299 Prav tako mnogostranski, najsi ne toli obširno, dal bi se slovanski ornament uporabljati v steklarski industriji in keramiki. Orna-ment, s katerim se krase" steklarski izdelki, je sam po sebi plosk; prav takšen je največ ornament v keramiki, ali pa so vsaj tu, kjer se uporablja plastika, venderle nekatere ploskve, ki se dado okrasiti s ploskim ornamentom. Mimo tega okrogle oblike takih izdelkov kaj dobro ustrezajo oblim oblikam slovanske ornamentike. Zakaj bi se torej ne družilo, kar si je tolikanj sorodno ? Kar je bilo doslej poskusov v tej stroki, niso se sicer kdo ve kako omilili občinstvu, to pa zato ne, ker dotična dela niso bila umetniško izvedena. Ljubljanski muzej ima nekoliko takih steklarskih izdelkov, ki jih je podarila gospa Neureiterjeva v Pragi; dasi niso vsi umetniško dovršeni, vender pa so lepa priča, da imajo takšne oblike dokaj življenske moči. Usnjene izdelke, osobito one, katere rabi kmet pri poljskem delu, torej jermene, sedla i. t. d., krasili so že od nekdaj največ z narodnim ornamentom. Prišivati pisane usnjene kosce, predirati jih, tak6 da se pokaže osnovna barva — torej nekakšna aplikacija — to je lahko mogoče pri tej tvarini in je naši ornamentiki zopet jako ugodno. Seveda naj se stvari, ki se narejajo za narod, tudi krase tak6, kakor narod sam lepša svoje izdelke, torej z domačo ornamentiko. Gravirana in jedkana kovinska dela se izdelujejo precej tako kakor lesna dela v žgalni tehniki, zato ni treba še posebnih opomenj. V tiskarstvu gre mnogokdaj trda za lepe, tekstu prikladne inicijale in obrobke. »Zlata Praha« je dve leti zajemala iz zakladnice narodne ornamentike; jeden najmarljivejših razširjevalcev te umetniške vrste, akademiški slikar Sochan ji je izdelaval vse inicijale, začetne okraske in zavitek po slovanskih motivih. In vse je bilo kaj ukusno in lepo! Ali si je sploh pri povesti iz narodnega življenja moči misliti priklad-nejšo tipografsko opravo ? — Da sklenemo. Tiste vrste, ki smo jih hoteli napisati, narasle so itak v obsežnejšo studijo. Veselilo bi nas, če bi le-ta vzpodbudila strokovnjaka, da bi proučeval takšno domačo umetnost; veselilo bi nas pa tudi, če bi pokazala pot tistim prijateljem slovanske umetnosti, ki se bavijo z umetnim obrtom. Koliko bi se dalo pri nas storiti v tej stroki — treba je samo nekoliko ljubezni, dobre volje in zanimanja!1) *) To studijo, prvi večji slovenski spis o slovanski ornamentiki, priobčujemo % iskreno željo, da bi napotila tega in onega do dejanske uporabe lepih slovanskih motivov tudi med Slovenci. Morda bi ne bilo neumestno, če bi se 11. pr. jedna soba bodočega »Narodnega Doma« v Ljubljani dekorirala do cela le s slovanskimi ornamentj. Naj bi odločilni krogi razmišljali o tej stvari ! Ured.