GLOSE IN KOMENTARJI
BOJ  ZA OBSTANEK
Ker nas je Triglav-film puščal zadnje čase nekoliko v temi: glede svojih pravili namenov, namreč glede vsega tistega sklopa dobronamernih visokih načrtov in nekoliko manj visokih realizacij, ki ga naši dnevniki nekam zlahka imenujejo proizvodno politiko, je poučno, če si preberemo izjavo, ki jo je dal TT-ju eden od vodilnih članov Triglav-filma.
»Razen dobrih komedij, ljudje zelo radi gledajo dinamične in napete filme, le manjši krog ljudi se navdušuje za psihološke in visoko umetniške filme... Morda pri nas ne znamo izkoristiti takih in podobnih tem, ki sta jih polni naša zgodovina in polpreteklost. Spomnimo se uspehov Zike Mitroviča, katerega filmi imajo rekordno število obiskovalcev...«
Ta, ki govori, je direktor koprodukcije. Ni presenetljivo, da direktor ko-produkcije brani svoje varno stališče in da je nezaupljiv do vsega tega govorjenja o umetnosti. Njegova naloga je, da iz sodelovanja s tujimi podjetji potegne čimveč denarja za svojo hišo. Bil bi slab direktor koprodukcije, če tega ne bi delal. Presenetljivo in nekoliko melanholično pa je dejstvo, da je ta njegov glas prozaičnega finančnega razuma tako točno opisal smer, t katero trenutno drsi Triglav-film. Držati glavo nad vodo in nobenih neumnosti.
Triglav-film ima seveda kot vsak organizem pTavico do svojih samo-ohranitvenih refleksov — toda kakšno korist imamo mi od kulturne (saj to je bilo menda mišljeno) institucije, ki lahko živi samo, če se ukvarjanju s kulturo sploh odreče? Je potem produkcija ali koprodukcija neskončnih metrov filmske konfekcije tisto, v kar je dozorel slovenski film?
574
Za TT in njegovih dvesto tisoč slovenskih bralcev je to najnaravnejša stvar na svetu. Njegov nekam čudno kredulentni in naivni člančič, ki se je zadihano posvetil razkladanju akcijskih avantur tega in bodočih izdelkov Tri-glav-filma je ena izmed prvih žrtev nevarne bolezni: resignacije in ravnoduš-nosti do usode našega filma. 
LISTNICA  UREDNIŠTVA
575