MIRAN JARC
KO SE URA USTAVI
V koči na samotni planjavi...
Od tu je daleč nazaj v moj svet.
(Čas ne drevi zaman.) Kot ujet
stojim sredi izbe. V poslednji solnčavi
živi kos trate v lino zajet.
Slutim — moral sem priti v ta svet.
Gledam — in čutim se skrčena pest —: družina ... tam mati, ki mora umreti. Vdanost je groza. Živeti, živeti, zavre mi upor. Nova zavest se budi, a misel ne more objeti vdanosti smrtne. »Sladko je umreti...«
Gledam... Ne vidim več. Že se temni. Mislim na solnčno dekle iz vrtov. .. »Že me kliče Glas Njegov, čuj ...« Telo se moje plaši. Tako, tako gre človek domov? ... Molitev odmev je črnili zvonov.
Truden mož je stopil na prag. Videl je v krčili že pol zemlje, ve, da za vsako stvarjo so meje stoterih smrti. Ves mehak in vdan sprejema bridkost molče... Naposled vse v svoj konec gre.
Nenadoma so utihnili vsi,
kot da so obstali na robu sveta.
Ob okno je veja udarila.
Daleč nekje se svet vrti.
Tu pa je mir kot na kraju meja.
Tak je utrip v središču sveta...
34
Telo strmi v razprte oči . . .
Kadar se usoda zgosti,
življenje samo še v molitev beži.
ANTON VODNIK
TOŽBA
Jaz sem votel, pretemen, neviden Bogii in stvarem, vsem je predaleč do mene, kot da sem slep in nem.
Moja molitev je ptica sredi mrzlih viharjev, ki ranjena išče tvoj zlati krov.
Moja molitev je ogenj na zapuščenem ognjišču, je pozabljen jok v temi za zaprtimi durmi.
Moja molitev je sneg, ki pada na gole veje, je cvetje, padajoče na moje trudne roke.
Naj mi rok ne omoči več solza iz tvojih oči, jaz sem votel, pretemen, jaz sem le veter sredi noči.