ZA VIŠJO IZOBRAZBO IN DRUŽBENO RAVEN NAŠIH DELAVCEV V preteklem šolskem letu je bila v Škofji Loki organizirana strokovna šola inter- natskega tipa za vzgojo kvalificiranih delavcev lesne industrije Slovenije. V reformi ranem sistemu strokovnega izobraževanja delavcev, katerega pomen poudarjajo tudi najvišji organi naše oblasti, je bil s iem storjen korak k poglobljeni, tipizirani stro kovni izobrazbi naših delavcev, ki edina more in mora odločilno prispevati k večji produktivnosti dela, kar je eden izmed najvažnejših činiteljev naše gospodarske politike. Menda ne bo odveč, če ob tem dejstvu skušamo nanizati nekaj načelnih pa tudi specifičnih misli o tem, za naš nadaljnji gospodarski razvoj tako pomembnem vprašanju. Družbeni plan naše občine navaja med drugim tudi tole: »Upoštevati je, da je sedaj produktivnost dela v primerjavi z okrajnim povprečjem znatno nižja, posebno v industriji. Gospodarske organizacije se morajo dosledno zavzemati za dvig produk tivnosti dela. Pri izbiranju delavcev za delovna mesta je treba upoštevati, da bodo delavci dosegli najboljše delovne učinke le na tistih delovnih mestih, za katera so primerno usposobljeni. Zato jih je treba izbirati in strokovno usposabljati, skladno z zahtevami delovnih mest, ki so bile ugotovljene z analitičnimi ocenami. To pa zahteva najtesnejše sodelovanje med organi, ki uresničujejo kadrovsko politiko, in organi, ki skrbe za zaposlovanje.! Nobenega dvoma ni. da je za dvig produktivnosti potrebna neka delovna zavest, da je za razvijanje produktivnosti marsikje potrebna korenita sprememba v odnosih do dela, korenita vzgoja in večji poudarek tako imenovanih subjektivnih družbenih sil, saj mnogi, še vestneje in i)remišljeno postavljeni ekonomski instrumenti žal pre- mnogokrat ne dosežejo zaželenih ciljev. Ali na drugi strani je prav tako nedvomno, da bodo samo strokovno in splošno (!) bolj razgledani in solidno podkovani kadri mogli odločilno prispevati k napredku in raz\oju proizvodnje, k uvajanju moder nejših načinov, k racionalizaciji, predvsem pa k organizaciji dela, ki je prav gotovo ena najšibkejših, da, celo bolečih točk naše proizvodnje. Prav zanimivo bi bilo v di narjih izraziti ogromne izgube, ki gredo v posameznem podjetju na račun gornjih pomanjkljivosti. 224 Tudi personalna politika v posameznih podjetjih ni vedno in v polni meri težila k nakazanemu razvoju proizvodnih sil. Administrativni način vodenja tudi ni dajal k temu prav nikake materialne stimulacije, družbena zavest pa ni bila razvita do take stopnje, ki bi vedno in vselej dajala pogoje za upoštevanje družbene koristi pred individualnimi. Nova delitev dohodka, ki daje skupno z ostalimi zakonskimi določbami podjetjem večjo samostojnost in možnost, da sama razpolagajo z ustvarjenim do hodkom in da tudi sama usmerjajo in iščejo tako proizvodnjo, ki bo v skladu z druž benimi potrebami dajala kar največ in kar najhitreje — ta delitev bo postavila delavca tudi dejansko s položaja mezdnega delavca, ki za plačo prodaja svojo delovno silo, na položaj soupravljavca in proizvajalca, ki v interesu družbe enakopravno gospodari preko svojih predstavnikov v D.S in UO z zaupanim družbenim premo ženjem. Da nam tak razvoj narekuje ne le korenite spremembe v personalni politiki, ampak tudi temeljito strokovno in družbeno izobrazbo, je na dlani, sicer obstaja nevarnost, da sistemu družbenega, posebno pa delavskega samoupravljanja spodre- žemo korenine. Zdi se mi, da bo pri tem predvsem treba temeljito obračunati z miselnostjo, da so podjetja nekake ekspoziture socialnih ustanov in kot take morajo sprejemati vse, marljivo in leno, sposobno in nesposobno, da pač ljudi spravimo do kruha, zasluženega ali ne. Menim, da je čas, da jasno povemo in se po tem tudi ravnamo, da mora namreč tudi v socializmu veljati načelo: za boljši kos kruha, več znanja, več prizadevnosti, več sposobnosti, predvsem pa več žrtvovanja. Preturobno je namreč aejstvo, da so morali starejši letniki, na katerih nedvomno leži vsa teža in peza sedanje graditve, žrtvovati mnoga leta. mnogo denarja, ob slabi hrani in drugih pogojih tudi mnogo zdravja za dosego višje izobrazbe in kvalifikacije; na drugi strani pa je sedaj zelo redek delavec, ki bi za svojo kvalifikacijo ne zahteval samo cele plače med študijem, ampak tudi dnevnice in ne vem kaj še vse; da je pripravljen žrtvovati kak dan svo jega dopusta ali uro svojega prostega časa za svojo osebno izpopolnitev. V dosedanjem sistemu podjetij tudi ni prav nič motilo dejstvo, da delajo z na pol pismenimi ljudmi, saj je bilo to v mnogih primerih ceneje kot uvajati stroje in s tem tudi bolj kvalifi cirane ljudi. Odnose do dela bomo spremenili samo, če bomo zaostrili družbeno kontrolo in pomagali z vsemi zavestnimi silami, da se uveljavijo tisti instrumenti, ki bodo te odnose regulirali v socialistični smeri. Sedanje sprejemanje na delo, pomanj kanje delovne discipline in iz tega izvirajoč mlahav odnos do dela pa je v mnogočem zelo negativno, škodljivo vplivalo tudi na doraščajočo mladino, saj niso redki primeri, da mladina odbija prav vsako akcijo, ki ni posebej honorirana. pa čeprav ve. da daje družba ogromna sredstva za njeno šolanje, za izobrazbo ter kulturno in športno iz življanje. Tudi sedanji sistem štipendiranja nikakor ne vpliva stimulativno v smeri delov-ne zavesti ter večanja proizvodnosti dela. Menim nadalje, da bo prav zaostro vanje kadrovske politike v zvezi z zahtevo po kvalifikacijah za kvalificirana mesta in ostrejših, zahtevnejših kriterijih, dalo podjetjem možnosti, da se znebijo nedelavnega in nesposobnega balasta, prizadevnejše in sposobnejše pa bolje nagradijo. S tem v zvezi bo pač potrebno tudi občutno revidirati tarifne pravilnike, da bomo delovne sposobnosti in pridnost tudi materialno stimulirali. Razponi med kvalificirano in nekvalificirano delovno silo bodo po mojem mnenju morali biti precej večji, kot pa so sedaj. Menim, da je tu ključ za dvig proizvodnosti. Našega delavca na noben način ne moremo primerjati z onim v kapitalizmu. Naš delavec ni več v mezdnem razmerju, ampak je istočasno proizvajalec, upravljavec in gospodar. Gospodar pa ne more biti neuk, gospodarjenje mu nalaga velike obveznosti, brez katerih bo slabo gospodaril, ali pa sploh ne bo! Gospodar mora predvsem do podrobnosti poznati svoje gospodarstvo, mora pa biti tudi precej splošno razgledan in široko izobražen ter se bo kot družbeni upravljavec pač težko uveljavil, če se na primer bori s čitanjem in deljenjem. Gospodarja očituje tudi zunanji nastop, višji kulturni nivo in potrebe, ki poznajo še kaj drugega kot zgolj gostilniško izživljanje. Kar poglejmo kakega inozemskega delavca, ki je pri nas na dopustu — težko ga ločimo od inženirja tako po zunanjem videzu kakor tudi po poznavanju strokovne in splošne problematike. Da tak delavec na svojem delovnem mestu tudi več in bolje ustvarja, menda ni treba posebej poudarjati. Ce bo delavec razgledan, bo tudi bolj samozavesten, imel bo močnejšo hrbtenico, bo lahko odgovorneje sprejernal določene naloge in tudi precej spremenil odnos do dela: dober gospodar namreč izrabi vsako in vse možnosti za izboljšanje svojega gospodarstva. Če hočemo, da bodo delavski sveti izpolnjevali svojo zgodovinsko nalogo, potem se moramo v prvi vrsti boriti za višji izobrazbeni in inteligenčni nivo naših delavcev, saj bomo le tako mogli napre dovati in uspešno nastopati tudi na tujih visoko konkurenčnih tržiščih, ki ne prizna li Loški razgledi 225 vajo nikake sentimentalnosti niti raznih socialnih« razlogov. Menim, da pri nas mnogokrat grešimo, ko ustvarjamo nove ])roizvošolar«, izgubi stik z živim življenjem in dihanjem proizvodnje, česar mu tudi šolska delavnica ne more nadomestiti. Na drugi strani pa tako vzgojeni delavec ne bo po končani >šoli« obtičal kje v pisarni, ampak bo postal izraziti operativec, ki ga naša proizvodnja najbolj potrebuje. Uspešno opravljena praksa je pogoj za vpis v naslednji letnik. Kontrola in pregledovanje prakse preko šolskih organov (tudi šolski odbori poleg predavateljev) pa skrbi za to. da v podjetjih vajenca ali tečajnika ne izrabljajo za enostranska dela. ampak resnično skrbe za njegov strokovni razvoj. Istočasno pa šola pošilja tečajnikom mesečne dopisne naloge, ki jih mora tečajnik sproti opravljati ter prilagati delovnemu dnevniku, s čimer obdrži učenec živi stik tudi s šolsko teoretično osnovo ves čas svoje prakse v podjetju. Obratno pa prav ti in taki operativci prinašajo v šolo vedno nove dosežke in zamisli, ki jih šola s pridom uporabi pri svojem delu, da ne caplja za proizvodnjo, ampak drži z njo korak. To pa je v našem naglem razvoju tudi nujnost in je prav to načelo neprestanega medseboj nega oplajanja šole in prakse po mojem mnenju ena najvažnejših pozitivnih postavk takega sistema šolanja in izobrazbe delavcev. Izhajajoč iz navedenih postavk, menim, da ne bo pretirano, če ugotovim, da se prav ob vprašanju vzgoje delavskih kadrov, ob skrbi za njihov pravilni in vsestranski razvoj preizkuša pozitivni odnos do družbenega napredka in pravilno tolmačenje prizadevanj naše družbene stvarnosti za preobrazbo mezdnega delavca v sociali stičnega proizvajalca, upravljavca in gospodarja hkrati. Andrej Česen «* * 227