BESEDA.
Megla leži v dolini. V višini
poje ptič . . . Moj dom je prazen.
Kaj poje, da mi trga srce
in dušo kot pila? — Narazen! Narazen!
Anica Zupanec: Risba.
Ne pozabim dne, iz julija dne, ko eno iz groba sva vstala . . . Ne pozabim noči, majeve noči, ko spet sva se v dvoje razklala. —
Ne pozabim noči, majeve noči! . . .
Preuboga je beseda: trepetati, premajhna mi je-: kri in trpeti — v meni mora nova beseda Avzgoreti, da bom mogel srce svetu dati.
France Bevk.
PRED VIHARJEM.
Bliskavica žari . . .
Skoz drevje dremotno veter šumi . . . Voda pada v sunkih čez mlinsko kolo ... Oken svetloba se reže v temo . . .
In jaz pod nebo kot tančico
bolest sem razpel, da skopni
in v nič zleti — kot bela ptica . . .
France Bevk.
JESENI.
Čez brda samotna in v puste vrtove gre žalost jesenska in s šumom se vetra ponoči, podnevi od svetega Petra tam cerkve prepirati slišim zvonove.
A doli na vasi pa hodi veselje
od srca do srca ... od koče do koče;
povsodi srečavaš obraze smejoče,
ko da smo v norosti predpustne nedelje.
Tja k nebu od streh pa dvigujejo stebri se dima ... in z oken razlega se petje, ko da se teh dnevov radujejo kmetje, ki klet so natrpali s polnimi čebri.
Janko Samec.
249