110643


/M^6  110643_

(0t~  ' <»

„ Družinski Prijatelj ", poučno zabavni list s
podobami za slovenske družine izhaja
dvakrat na mesec v Trstu (Rojan 3)
in stane za vse leto 3 K. Posamezne
številke se dobe v tržaških tobakarnih
po !0 vin.

„Za slovenske zaročence in zakonske". Kra¬
tek poduk o svetem zakonu J. Zabu¬
kovec Zlata vredna knjižica v čedni
vezavi in s poštnino stane 80 vin. v
katoliški bukvami v Ljubljani.

„Pouk krščanskim starišem". Za vzgojo otrok
preimenitno knjgo dobiš za 60 vin.

(s poštnino) v katoliški bukvami v
Ljubljani.

„Početek protialkoholnega gibanja na Slo¬
venskem". 56 vinarjev

„ Domači zdravnik" (Kneipp Podgori) vezan

K. 1.50.

„Zbirka domačih zdravil", kakor jih rabi
slovenski narod K S.I5.

„Viničarjev kažipot 1 . (Bele) 60 vin.

Trtna uš in trtoreja (Bele). 90 vin.

,.Žrtev spovedne molčečnesti" (S pilim a n n)

K. 2.10.

„ Ljudska pesmarica". (Špindler). — I — K.

%

Dan sprave.

(Ljudska igra s petjem v štirih dejanjih).

Spisal Zvonimir cMasle.

Osebe:

Urh Palež, posestnik,
Marijanica, njegova žena,
Zvonko in Katica, otroka,
Vanja, stric,

Častnik, stričev sin,

Jera, Marijanična sestra,
Peter, hlapec,

Neža, dekla,

M : zar, sosed,

Obroč, kovač,

Zguba, voznik

Žid, krošnjar,,

ciganka z otrokom,

krčmar,

pismon oša,

beračica,

vdova,

pivci, vaščani in otroci.

I. Dejanje.

1. prizor.

(Kmečka soba; izhod na levi in na desni; srednja vrata
drže v kuhinjo. — Marijanica šiva in poje ;  poleg nje
lista dvoje otrok po knjižici.)

„Sveta deva,
zri nizdol!
tebi reva
tožim bol,
ti ublaži
mi vili ar,
brani, straži
pte vsikdar!

Bridko joče
mi srce ;
tlušaj vroče
te prošnjč:
sveta deva,
zri nizdol!
mene, njega,
varuj zlega!"

("Aljaževa pesmarica).

častnik (vstopi)  ; O, dober večer, mamka !

Marijanica ( osupnjeno ): Bog daj, gospod !
častnik: Bodite tako dobra in podajte mi
malo vode. Grozno žejo trpim že celo popoldne |

— 4

Marijanica: Pusti me s tem ! Bog se nas
usmili! Ježeš..!

Zvonko : Vidiš, Katica, naš oče pa za vso ži¬
vino, Uar so jo prodali, niso dobili nikoli ne enega
cekina!

Marijanica : Kak človek je bil neki to P Židu
ni bil podoben ! Ježeš..,!

Katica: Oli, mamica, saj sem pri lobi !

Marijanica : Katica, nič se ne boj ! Ker se
tvoj oče vedno klati po gostilni, branila te bodem
jaz..! Ježeš. sedaj pa le brž k sosedovim k bo¬
trovim !

2. prizor.

Mizar (vstopi) :  Dober večer, Marijanica, ven¬
dar sem te še dobil doma ! ( Pri mizi).  Ilej, da bi
te, ti si pa hčerki že doto pripravila !

Marijanica: Ježeš, molčite mi o tem, vsa
sem že zbegana I

Mizar (smeje)  : Da, to se razume - ob sa¬
mem suhem zlatu !

Marijanica : Ježeš, boter, ravno sem se hotela
zateči k vam za svet in pomoč ! Ravnokar je bil
tukaj nekov častnik in po vsej sili pustil tukaj to
škatljico cekinov, češ, da pride zalo po Katico.
— Pa sem temu lopovu lopovskemu še tako po¬
stregla, na mesto, da bi ga z metliščem otrnila!
Ježeš, jaz mu Katice ne dam !

Mizar: Neumnica, kdo te pa sili ? I Kje je
pa Urh ?

Marijanica: Kje'? - Spi kakor polh ! Prej
je pil tri dni skupaj, sedaj se pa naspati ne more,

- 5 - -

Mizar : Torej ga grozno lasje bole !

Marijanioa : Tukaj na samoti smo ! — Kdo
nas bode branil? Morda posli, katerih ni tudi ali
pri domu, ali pa spijo sami kakor bi bili ubiti !
{Mizar ogleduje cekine).

Mizar : Hohoo ! Marijanica, beži, beži 1 lopov
se je le prav pošteno norčeval! To ni pravi de
nar, ampak s tem se častniki igrajo med seboj.

Marijanioa: Boter nikar mi ne delajte še
večjih skrbi! Nič vam ne vrjamem, saj vidim, da
je to samo suho zlato !

Mizar : Ge ti pravim, da ni, ni!

Marijanica : Pa je, če pravim, da je ! Oh,
nocoj se moram odpeljati še z Vidovimi v mesto
na semenj ! Kaj ne, boter, otroci bodejo pri vas..,?

Mizar : Ej, kajpak ! Tiste igra e pa spravi
in če dedec res pride, trešči mu jih v obraz !

Marijanica : Kaj nisem vedela ? ! Čemu naj
spravljam to, ako je brez vrednosti ?

Neža (med vratimi)  : Mati, Vidovi že čakajo
na vas ; košarico sem nesla že tja doli : le brž
pojdite !■ (zapre vrata).

Marijanica: Neža, čakaj, da ti vse narbčjm !
(odidejo na levo).

3. prizor.

Urh (vstopi smejoč se, s pipo v roki j  tla
ha ha, Marijanice, mojo ženko pa nocoj ni doma
— v mesto je šla na semenj t Kako se je nocoj
izpraznila moja glava .■ silna Marijanica mi je vso

— B —

skrb odnesla na semenj. Nocoj sem gospod po
svoji postavi, saj pravijo, da prazen klas glavo
visoko dviga. Ha ha iia [ (Drče vžigalico ob škatljo).
Stara sitnica, ali bolje rečeno : zarobljen kmet, na
tvoje zdravje otvarjam nocoj svojo tovarno dima !
Koliko pip si mi že pobila in požrla, to pa le
nisi še zavohala s svojim nevšečnim nosom 1 ( Poje ):

Duhali je sladka trava,
še slajša kakor med,
in kdor je modra glava
mu mora slavo pet’!

Tri babe so ga pile,
živele tristo let,
ga niso sovražile,
kot moj zarobljen krnel.

1 prizor.

(Obroč vstopi neopažen od desne in se mu tiho smeje
za hrbtom).

In pile so in pile Pijane pa še znale

po dvajsetkrat duhan, jezike tuje so,

kot suhe ribe bile z želodcem prepirale

trdrtejše so vsak dan. ’ z navade se samo,

D uhana moja stara,
oh, videti ne sme,
me precej hudo kura,
za slabe čase ve. ...

(Urh vtakne pipo v usta in nokolikokral cmokaje potegne.
Med tem ga udari Obroč z dlanjo po rami, da mu pipa
odleti na tla in se razbije).

Urh (prestrašeno odskoči ): Hudirjev roko-
mavhar! (zamahne).  Ali si sedaj sit! Taka me
ima, da bi ti kar dve gorki pripeljal okoli ušes !
Pa naj bo ! Vraga, saj je vendar še boljše, kakor,
da bi jo bila ubila Marijanica I Glej, da mi dobiš
zdaj novo pipo, če no, ti tvoje okroglo ime Obroč

in tvoja okrogla volja vse nič ne pomaga, ako se
prav v Jeruzalem zaobljubiš. Ves nocojšni večer
si mi požrla, krava pijana 1

Obroč ( razžaljen)  : Jaz pijan, pa jaz krava,
pa pijana?! {maha z roko)  Ne boš! Toda, dane
bodeš ravno zijal in mi lcedaj v oči metal, da sem
li česa dolžan, ti rajši gobec zamašim z lepo, iz
rezljano pipo, ki jo imam doma odveč; nisem
tak berač kakor si ti! Tak star kljun, kot si ga
ti imel, bi jaz še enkrat med zobe ne djal, permej
dunaj, da ne ! Sicer pa kar lepo tiho bodi, jaz ti
bodem kmalu tako napeljal, da sc ti bode srce
smijalo ! (Pobira razbito pipo, Urh pa mu izmakne
steklenico, ki je na pol molela iz žepa, in jo po¬
stavi pod mizo).

Urh ; Naj bode za jedenkrat! Pravijo, da je
včasih kdo tako žalosten, da se ne more razjo¬
kati. Veš, Obroč, med nama po pravici rečeno,
poprej me je že taka jeza pograbila, da nimam
zdaj ne trohe nevolje na tebe !

Obroč: Hehelie ! saj moraš z menoj vleci, če
ne te pa zatožim tvoji ženi, da si kadil, lej, lej!
Saj tvoja žena hlače nosi ha ha Im!

Urh {prizadeto)  : Glej, glej, ali ne znaš kaj
hujšega ? ! Mojega kajenja in popivanja se je Ma-
rijanica že na pol privadila. •—Čakaj, čakaj, mrha,
jaz pa več ne plačujem zate! Potem pa navesim
tvoji ženi, da ti popivaš za svoje denarje in tako
bode tvoja žena že v petek rilec kuhala. -- Oba
sva grešnika, ej, slabi časi osebne prostosti !

— 8  -

Obroč [naglo)  : Kaj bodeš posnemal purana !
Zloživa rajše za pijačo in za duhan, da bodeva
lažje še kaj razvozljala o slabili časih.

Urh : Aha, potem se bode pa tvoja huda
Neža zopet name nasadila. Zadnjič sem šel mimo
vas in jo lepo vprašal, kaj dela. Ej, krompir se¬
jem ! je zajavkala. Zlomkove ženske, sem djal,
nikoli jim ni prav : če človek molči, pravijo, da
nosi trobec, če govori, pa gobec !

Obroč ( zasmeliljivo ): Ha ha ha, tvoja je pa
svetnica, tvoja ! Ognem se je pol ure na široko,
da me ne vidi. Pravi, da te jaz še podpihujem,
da se vlačiš po gostilni in ji nagajaš s kajenjem.
Vse, pravi, delaš samo zavoljo mene, kakor bi ti
bil jaz na srce prirastel!

Urh : Ne laže ravno !

Obroč : In kaj še pravi, da mi bode zapadla
hišo, da bodem enkrat sit dima!

Urh {naglo)  : Tvoja žena pravi pa moji ča¬
rovnica, ali že veš ? Ime se lahko da, toda odvzeti
ga je težko 1

Obroč ( 7 ; zadregi):  Za stol te še vprašal ne
bom, kar sedem. (Sede)

Urh: (gre za njim in vpraša še glasnejše) :
Pravim, ako že veš, da je moja žena čarovnica ? !

Obroč (naglo) : In ti, da je moja ? Babe so
babe : vse so jednake ! Ge bi jim jezike zavezal,
bi si pa v lase skočile.

Urh : Tako je !

— 9  -

Obroč: Slabi časi nam Slovencem na vseh
straneh nagajajo. Vse gre narobe in v stiske :
bodisi v politiki, bodisi v denarnih zadevah, bo¬
disi v domačem življenju. Koliko so tega ženske
krive : otrok ne uče politike, ne uče jih vinarje
prav obračati, za jezične doktorje, kar ni potreba,
jih pa uče ! Res je bil Adam neumno zagodel,
da je ob svojem prvem grehu Evo za jezičnega
doktorja povzdignil, kar so sedaj vse Evine hčerke
podedovale.

Urh (kimaje ): Moja Marijanica ima dva
sežnja dolg jezik. Pijem lahko, ker me ne vidi;
doma kaditi pa ni moč : to se reče, jaz rajše ne
kadim, kakor da bi poslušal njeno brenčanje.

Obroč: Vrjamem, zakaj se ji pa daš...!

Urh: Čakaj, da naprej povem ! — Sprva
sem mislil, da jo bodem užugal; kar nalašč mi
je nbila pipo in zato sva se do dobrega zravsala.
Zalo sem pa v gostilni pokupil ves duhan in ga
v lemi lepo pod pazduho domov prinesel. Mari-
janiea je tedaj že zaspala od same jeze....

Obroč: Ha ha ha, to je bila sita, kajti pra¬
vijo, da ženska jeza ne gre pod jeden mernik!

Urh : Jaz sem se pa tudi spravljal spat in govo¬
ril ženi kazen : ker si mi branila kadili duhan, s tem
omejila mojo osebno prostost in povrh še mojo
pipo razbila, te obsojam, da duhaš ves ta grozni
dim! V velikem železnem loncu sem prinesel žrja-
vice in nametal vanjo ves duhan. Na vrh pa sem

— 10  —

posadil veliko pokrivajo, ki se je sproti usedala
in branila, da ni s plamenom gorelo. Ležal sem
v postelji, ha ha ha, to sem s. slastjo udihaval
sad svojega truda. Kmalu je bila vsa soba v naj¬
gostejši megli, ha ha ha 1 Dim sem požiral kakor
krokodil, ker me je bila že jeza zlačnila. Naenkrat
kot bi strela udarila, pa mi glasni tresk vse juna¬
štvo vzame: stenska ura je lopnila po tleh, meni

je priletela stenska podoba malo nižje kakor na
glavo, čez mojo postelj pa je planila žena. — V

prvem hipu bi bil skoro mislil, da se duhovi love

po sobi..,.

Obroč: Ha ha ha! Imenitno si jo izpeljal!
Tako delaj, pa postane divja Marijanca čisto
krotka !

Urh: Čakaj, da povem naprej ! Žena je so-
pela kakor tvoj kovaški meh in iskala je vrat
povsodi tam, kjer jih ni. Mene je lomil smeli tako,
da se še zasmijali nisem mogel, ha ha ha ! Žena
pa je neumno vpila: goril gori! Seveda je gorelo,
kakor vselej, kadar se duhan kadi. Ko sem si
še domislil, da se je žena še le zdaj zavedla, da
ljudje pijo le goreč duhan, ušel mi je smeh ne
le iz grla, ampak še iz trebuha: to sem se kro¬
hotal ' No, kaj tacega še v gledališču nimajo. .

Obroč: Ako bodeš vsaj desetkrat....

Urh [naglo ): Čakaj no vendar, da jaz do
konca povem ! — Zena jo švigala po sobi ravno
tako kakor vešča okoli luči dokler ni našla vrat.

- li -

Toda kmalu ji je postalo dolgčas po sladkem di¬
mu. Pritekla je nazaj in mi še metlo prinesla, da
ki ž njo duhati podpihala. Toda, ker sem bil od
smeha prelen, da bi zanjo zgrabil, me je pa začela
prati kar s suho metlo....

Obroč : Norec, pa si držal..!

Urh: Čakaj vendar, da do konca povem !
— Jaz pa sem planil iz postelje in plesala sva
po sobi, dokler mi ni bilo že preneumno. Skočil
sem ven zvezde štet: samo preveč jih je bilo in
ker nisem bil v orni šoli, nisem vedel kje bi za¬
čel. Šel sem raje ponagajat Marijanici..

Obroč: Ali ti nisi potem nič napral Marija-
nice ? Pravijo, da, kakor se posojuje, tako se
povračuje!

Urh: Marijartica mi ni ničesar posodila ! —
Zlomka, zdaj si me pa čisto zmešal! Kaj sem ti
pravil nazadnje?

Obroč : Pravil si mi da ti ni Marijanica ni¬
česar posodila !

Urh : Tebi se tudi že meša ! tega ti nisem
pravil!

Obroč : Pravil si mi, kako si ji povraeeval...!

Urh: Šema, tebi se meša 1 S lem si me
ravno ti zmešal 1 — Ali ti nisem rekel, da poča¬
kaj, da do konca povem 1

Obroč: Saj si res rekel, vidiš, kako človek
pozabi, še večkrat si rekel in tudi nazadnje 1

Urh [ga meri z očrni)  : Alta — že vem 1 —

— 12

Žena je tedaj že vsa okna in vrata na stožaj
odprla, žrjavico pa v peč zagnala. Komaj sem sto¬
pil med vrata, že je zaregljala name. Seveda sem
bil na to že čisto pripravljen in pel sem ji v
enomer :

Žabe so regljale :

Kvak, kvak, kvak,
babe, ni ga čez tobak !

No, to jo je zopet pogrelo 1 Skušala sva se,
kdo bode bolj upil in tako sva bila kmalu oba tako
hripava, da sva glas izgubila. Na vse zadnje mi
je pa vendar dala lepo besedo, a ne za večni
mir, ampak le za premirje. Rekla je: ali ni škoda
denarja ki si ga vrgel za duhan, pa taki slabi
časi so ! Djal sem : nak ! Ona pa je vendar le
vedno kaj našla n& mojo besedo tako, da je bila
ona vedno zadnja, jaz sem pa kratko vlekel...

Obroč: Ti si norec bil, si in bodeš! Zakaj
ji pa pustiš, da tepta po tebi! Ali si ti mož in
gospodar, ki krilo nosiš P — Moja beseda ženo
bolj zbode kakor nož !

Urh. Vraga, mislil sem, da bode to vendar
kaj pomagalo ! Pa kaj, sedaj niti slišati ne sme
o duhanu, a pipo kar na drobne kosce raztolče!
Zalo sedaj le tedaj kadim, kadar žene ni doma
in pipo potem dobro skrijem, tako ohranim še
nekako božji mir in pipo ; drugače bi pa prav
gotovo jaz ali pa žena v jetiko padla, a jednemu
samemu bi bilo dolgčas na svetu

Obroč : Pri ženitvah bi se morali ozirati na
moderne kadilce in nekadilce. Sicer pa ukazuje
vse mož! — Moja stara je imela pa le na pijačo
pravo hudimanovo piko. -Jaz sem kovač in lista
celodnevna peklenska vročina, ki še jeklo omehča,
osuši tudi moje grlo, da se proseče obrača do
mojega neba za pohlevno kapljico, ki jo seveda
tudi zaslužim. Jedno celo leto sem imel večno
vujsko s ženo le zaradi pohlevne kapljice. Iludika
hudikovcga, ali nisem tudi jaz dovolj trpel ? Gle¬
dala sva se kakor pes in mačka, danes pa je vse
drugače! Le podati se človek ne srne! Če se
ukroti zver, zakaj bi se žena ne ? !

Urh: Tvoja Neža je vsa drugačna kakor
moja Marijanica; moja niti ne posluša tvojega
brbranja!

Obroč: Znati je treba pa, gre vse ! Glej, moji
ženi je sam okrožni zdravnik natvezel, kako grozno
deluje v meni strupeni magnetizem, ne — alko¬
holizem, ali za zlomka, kako je že rekel: no
ono žganje, kar ga popijem. Na vse zadnje mi je ro¬
dilo pa le žganje, ki se človeku tako prileže, tisto
srečno misel, ki sem jo celo leto zaman iskal. Vse¬
lej, ko sem prišel iz gostilne domov, sem pritrescl ženi
jedno četrt boljšega; pa se ga je privadila počasi
še sama kljubu okrožnemu zdravniku. Seveda,
sprva je bilo vse tako škoda, samo zavoljo lep¬
šega, dokler se ni la škoda popolnoma udomačila !

Urh : Moje žene pa ne pripraviš do tega :
rajši zmoli pet rožnih vencev jednega za drugim !

— 14  —

Obroč : O, jaz vem, da bi šlo, seveda s teboj
ni nič ! ■—■ Pravzaprav tudi moja stara še ni čisto
na dobrem! Vina in piva mi ne brani, s žganjem
je pa še zmiraj le hudir. Kadar pritavam domov,
me poduka pod nos : če dišim po žganju, tedaj
je cela prekucija. Jezik ji maha iz goltanca, da
je groza, kar celo moje zdravje, življenje in se¬
danje slabe čase mi meče skozi ušesa! Jaz jo
mirno in z največjo ponižnostjo poslušam od konca
do kraja. Če sem slabe volje, ji rečem, da mi
pove še drugič, tretjič.., ako pa sem dobrovoljen,
jo potolažim, češ, ženka, tvoja želja je meni po¬
velje. Seveda mi to oporeka, toda jaz ji skušam
vendar dokazati nasprotno, češ, kaj morem zato,
ako se žganje mojemu grlu bolje prileže. Ako pri¬
dem po polnoči natrkan domov, mi samo še očita,
češ tako se godi možu, ki ne posluša žene. Saj
ne bom nikoli več, meni je tudi hudo, rečem jaz.
Ona mi, seveda, tega nič ne vrjame. No, da le
hlač ne nosi...!

Urh: Kaj tvoja žena! Ti moje Marijanice
še ne poznaš ! Prav nič je ne spreobrneš, ako se
tudi v polnočni senci na glavo postaviš. Ona se
je gotovo zaklala zoper žganje! — Pravijo, da
hočejo ženske neko postavo na dan spraviti, da
ne bode mogel nihče kupiti manj kakor pet li¬
trov žganja. Ali jih ne trka luna ? Potem bodo
še le slabi časi, velikanski mački in pa nič denarja!

Obroč : Ti preklicani ženski svet! Napoljon
nam je, kakor je pisano v njegovih litanijah, du-

han in sol podražil, babnice nam hočejo žganje
pa še odvzeti !

Urh: To so vražje reči: vse gre na slabše!

Obroč ( vstane ) : Ker imava že suho grlo,
stopim malo doli v vas (tiplje po žepih).  Tristo
železnih rogačev in kinezarskih medvedov, nocoj
sem že drugič steklenico doma pozabil ! Precej
pridem ! (odhaja).

Urh : Pa pip ne pozabi !

Obroč : Ej, če le vrag ni ! (odide).

Urh : (postavi steklenico na mizo).  Naj gre,
streha, bode saj pipo prinesel! Nobena muha ni
zastonj na svetu in tudi v moji glavi ne ! Zato
so me pa svoj čas tudi za občinskega moža
(dvigne palec)  enoglasno izvolili. To bode iskal
doma steklenico, to bode plesal, še Nežo bode
splašil (se nasloni na mizo).

Obroč (vstopi):  Ali greva ?

Urh (pogleda) : Glej ga, božjega volička, ali
si se že skujal za pipo ?

Obroč : Ne grem domov, ker sva se s staro
nekaj zravsala. — Glej ga, kinka, prav ta stekle¬
nica je moja !

Urh: Pojdi, greva v gostilno! Če je treba,
dam za jeden polovnjak ! Danes ni ne praznik,
ne pondeljek, ampak sopraznik moje žene: danes
vsem zastonj ! (MvaČi se. Primeta se za podpa¬
zduho in pojeta odhajaje ):

Eu starček je živel,
je vince rad pil...

(odideta).

- 16  -

5. prizor.

Obroč {vstopi):  Zlomkova steklenica, da da¬
nes nikakor ne gre z menoj ! {jo vtakne v žep).
No, Urha sem pa že prav pošteno izpreobrnil:
rad pije in rad me ima! Dosegel sem dvoje:
prvič zastonj pijem, kadar hočem, drugič pa —
kar je glavno — se maščujem nad Marijanico,
ker me ni hotela vzeti. Naj se le kesa, še bolj
se bode kesala in vse tako preskrbim, da pride
vse na moje, kakor sem ji zažugal.!

Urh {kliče)  : Hej, hej ! {vstopi)  Kaj pa čen¬
čaš sam sebi ? !

Obroč: Nič, nič! svoje sanje sem premis
Ijeval. (odideta na desno)

6 prizor.

(Harijauica, mizar s svetilko in pet otrok pride z
leve strani).

Mizar: Torej ni bilo posebne nesreče V

Marijanica : Ne, samo kolo se nam je strlo !
Kaj hočemo sedaj po noči ? Za ta semenj je ven !

Mizar: Škoda, zato bodem moral iti sam
v mesto !

Marijanica: Škoda, boter, to bi vam bila
lahko preskrbela!

Mizar: Veš, Obroč, je šel poprej k vam :
gotovo sta šla zopet popivat z Urhom.

Marijanica: Ti nesrečni človek! — Bog daj
že Urhu vsaj troho pameti, da ne bode plačeval
še za druge dan na dan, sicer nas spravi še na
beraško palico !

— 17  —

Mizar: To je še dobro, da ne mara igrati.
To je sicer mala tolažba, a vendar le nekaj !

Marijanica : Bog nas je menda obvaroval te
nesreče, kajti potem — bi bili kmalu pri kraju!

Mizar: No, igrale/c pa ni, igralec...! Veš, Uril
ne misli tako slabo, ampak druščina, ta ga vzame !

Marijanica: Dobro ga poznate, boter! Veste
kaj, vzemite ga enkrat v roke...!

Mizar: To sem že sam preudarjal, a ne
vem — kako bi se izšlo. Sedaj živimo v miru,
potem bi pa bilo Bog ve kako...!

Marijanica: (le bode šlo, bode šlo le težko *
tako pravim tudi jaz. Pričeti je treba prav z lepo
beseda in pa hladnokrvno, kakor pri otroku, ka¬
dar se ga uči očenaš...

Mizar: Čakaj, Marijanica, to še nocoj pre¬
udarim in potem ti povem svoje mnenje. Škoda
bi bilo za Urha...!

Marijanica : In kaj bode z nami, ako gre tako
naprej ? Taka beraška palica je ne le britka, am¬
pak tudi sramotna !

Mizar: In kako radi kažejo potem ljudje s
prstom na otroke. — Če kdo pogori, vsaj pra¬
vijo : Bog nas varuj, nesrečen je bil,..!

Marijanica: Bog nas varuj!

Mizar: Ne bodem vas več zadrževal nocoj !
Otroci so že zaspani. Lahko noč ! Dobro spite !
(odhaja).

Marijanica : Lahko noč, boter ! ( zastor pade).

Preniemlta.

— 18  —

2. Dejanje.

(Gostilna. Krčmar, Urh, Obroč, Zguba in več vinjenih pivcev,
ki slonijo na mizi.)

Urh : Hej, vina na mizo ! Danes se pije za¬
stonj kakor včeraj. Piti in vesel biti je lepa čednost.
Saj pravijo, da ni boljšega na svetu kakor prijatelj,
in kozarec dobrega vina.. .

Obroč : Kako je to, da ne ?

Urh : Čenča, kaj ti veš 1' Nič ! Vse si se še-le
od mehe navadil !

Obroč: Najbolje je cel liter dobrega vina!

Urh : Slepar krčmarski, kaj tekaš tako okoli,
kakor bi se ti v pekel mudilo V !

Krčmar; Imam pametnejša-opravila, kakor
pa dajati pojasnila na tvoja bedasta vprašanja!

Urh {udari po mizi):  Samo šo enkrat pra¬
vim : vina na mizo 1

Krčmar: Kaaaj ? vina ! a tisto pa že.... takoj 1

Urh (oponašaje) :  Kaaaj ? — No, lep krčmar
si, ker niti ne veš za kaj sc gre, dokler se ti ne
pove desetkrat!

Krčmar : Koliko vina ?

Urh : Streha, kolikor hočeš, samo malo ne,
saj vendar veš, da mene vsaka malenkost silno
razburja ! Danes srno vsi tako strašno ■ žejni, da
bi se napili do smrti. (Krčmar odide).

Obroč: No, Urh, kako si se premislil: ali
prodaš tisto njivo ob poti ali ne ?

Urh : Ti nesrečna njiva, da ti že ne da mi¬
ru ! Saj sem rekel — počakaj 1 Sedaj se mi ne
ljubi si radi tega misli napenjati

19  -

ObroČ : Brž izpijmo te ostanke — sedaj do¬
bimo menda Metličana! (pijejo).

Zguba : Veš, Uril, to je sicer prav dobra
kapljica, ampak samo dve napaki ima : če vode
vanjo zmešaš, jo zmešaš in pokvariš, če ne, pa
ona tebe zmeša ( krčmar vstopi).  Vražje vino !

Krčmar : Ti Zguba ti, kaj pa zabavljaš čez
moje vino, ko že kar plavaš v njem !

Urh : O, prav ima ! Res je : kadar pijem
tvoje vino imam vselej še drugi dan težko glavo,
kakor bi mi kdo svinčen mernik poveznil čez njo !

Krčmar : Kaj morem jaz zato, ako se tvoja
glava namoči in napije kakor goba !

Urh : Pa tudi v želodcu me zbada, kakor bi
bil ježa požrl!

Krčmar : Eli, pa se zato že tako kislo držiš !
Lep mož ! Kaj ti je hlače tudi moje vino raz¬
trgalo ?

Urh : Sam vrag vedi, kdo mi je hlače strgal,
saj sem jih imel vendar ves dan in vso noč na
sebi! No, ker pa že vse vidiš, pa povej, ali si
že videl hudiča ?

Krčmar : Ne, tega pa še no !

Urh : Poglej torej tu v moj žep !

Krčmar (pogleda)  : Saj nimaš nič notri !

Urh : Glej, to je ravno hudič, ko ni v žepu
nič! — Sam zlomek pa ne more nič, ako nevšeč-
niki od njega le vlečejo, dajo pa ne nič ! — No,
kaj se pa vi drugi tako držite (nekateri leže na
mizi)  kakor kraškc neveste, Ali ste že vsi muhe,

— 20  —

ki brenče, le dokler niso namočene V (udari po
mizi; več pivcev se godrnjaje dvigne.) i

Zguba: Ne razsajaj, Urh ! Mi nismo lake
mevže kakor ti, ki si zadnjič tukaj tako tiho stal
poleg žene, kakor bi se bal, da ti ona glavo v
krilo zavije !

Urh : Kdo pravi to ? ti, ki moje vino žreš !
To je laž — najnesramnejša laž !

Zguba (menjevaje glas) :  Zena bo rekla:

Kam je šel, kam je šel Urh?!“

Urh: Ilentana žaba, bodeš že tiho !

Zguba : Žena te čaka se zajutrkom....

Urh: (udari po mizi) :  Molči! Naj čaka s
zajutrkom, naj čaka s kosilom, naj čaka z večerjo;
lažje čaka kakor jaz ! Le naj mi kaj reče, to jo
potem zbodem bolj kot sam nož!

Zguba : Glej, tebi je žena zavidna...

Urh : Da bi te koklja brcnila, ali je ti ni¬
maš ?! (kašlja).  Moja žena mi nič ne zavida in
niti ne mara za pijačo ; najrajše živi od samega
klepetanja (kašlja).

Krčmar: Urh, umrl bodeš, to bode žena ve¬
sela !

Urh: Res, zajcu je prirojena krogla, meni
pa smrt! Misliš, da bom res umrl, saj nisem neu¬
men. Zadnja neumnost je, ko dajo človeku z lo¬
pato po trebuhu ... (kašlja, Marijanica vstopi).

2.  prizor.

Obroč: Veš, Urh, sedaj mrjo samo možki:
na onem svetu imajo veliko žensk in ker preveč

— Sl

klepetajo, rabijo možkih, rta bodo z loparjem rilir
delali....

Marijanica: Nikar ne bodite tako hudobnega
srca in ce zaničujte žensk ! Urh, domov pojdi....!

Vsi ( zasmehl]ivo):  Ohooo, Urh....!

Marijanica: Bodi pameten in ubogaj me!

Zguba : Le pojdi, Urh, doma ti bode pa žena
glavo v krilo zavila !

Marijanica: Ko bi ne bilo greh, proklela vas
bi, hinavci, podpihovalci, zapeljivci.. ! Vi ste krivi
mojega gorja, vi vi, le glejte me debelo! Ne bi
bilo pač škode, ko bi se zemlja odprla pod vami!
Proklet je bil Kajn in vi....

Zguba (naglo)  : Molči, baba, če ne te ubi¬
jem !

Marijanica : Kar tako-le se ubija ? ! Lej, lej!
Ubij me, me bodeš vsaj rešil, ti pojdeš pa zopet
ričet pihat...

Urh: Vraga poberi se, kdo te je klical sem ? !
— Na, pa preje 'pij! (vsi trkajo).  Na zdravje, Ma¬
rijanica !

Marijanica : Urh, domov pojdi!

Urh: Hudimanova prevzetnost, koliko je je da¬
nes, ali si srečko zadela ? !

Marijanica: Domov pojdi, prosim te! In ne
kolni me!

Urh: Zlomkova babnica, kaj bodeš režala
nad menoj, kakor nart peskom ! Ti se poberi do¬
mov ti, loncem pet, mene pa pusti v božjem
miru. ..!

Marijanica: Urh, bodi pameten! Ves dopol¬
dan sem težko delala in križ me boli....

Urh: Kaj me briga tvoj križ ! Jaz imam že
zdavnaj svojega!

Obroč: Urh, pojdi domov!

Marijanica (ga vleče proseče) \  Urh....!

Urh: Molči, gobec! (se zapodi v ženo in jo
suje ven ob občem smehu).  Hop, hop, hop...!

Zguba: Dobro si napravil, Urh! Ti bi bil
še za rablja dober, he he h e!

Vsi (trkajo) : Živijo, Urh !

Urh: Žena naj molči in doma zame moli,
saj jaz tako ne pridem več do tega. De danes
pol hiše zapijem, naj jo pa, saj je še pregovor :
Kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri!

Obroč: Hej, Urh, kaj se bodeš tako pusto
držal, kot bi ti mačka taco odgriznila !

Zguba : Mladeniči, zakrožimo jedno....!

Krčmar : No, vi ste pa lepi mladeniči, ha
ha ha!

Zguba: Ne zabavljaj ! Ako nismo sedaj več,
smo bili pa nekdaj, saj to je vsejedno. Veš, ti
duša prodana, pod desetimi zvonovi na okrog
nam ni bilo jednakih! (Krčmar prikima).

Obroč: Urh, veš kaj, urežimo tisto našo :
,Ne grem domov..!*

Urh : Tisto, tisto...! (daje takt z obema ro¬
kama).

Vsi (pojo) :

Kikelco prodala bom,
za sladko vince dala bom,
ne grem domov, ne grem domov,
sem žejna premočno!

^Narodna).

Vsi ( trkajo ) : Živijo, Urh !

3. prizor.

Žid ( vstopi s košem na hrbtu j: Eeee ! Ku¬
pile, kupite.... klaca, sukne, rokavica, gonovica... !

Urh (jčzno) : Para peklenska! Komaj sem
jednega hudiča ven vrgel, pride mi že drugi! Ša-
lamiš, koliko imaš še celih kosti (vstane).

Žid: Heeee, kupite dober blagu ! Prov pu
ceni! ( Urhu kazaje ) Ti imaš rasparana klaca —
kupi, kupi!

Urh: Šalarniš, hudikov hndik (ga sune, da
zid daleč odleti ), kdaj sva pa krave skupaj pasla,
da mi praviš : ti! — Pravzaprav ti pa moje hlače
no gredo prav nič mar! Nič, nič.. !• ( maha z roko).

Žid (se približa):  Seveda ni nic rasparana !
- je, 'je, le dobro poglej (kaže)  : rasparana klaca...
(sname koš zjedne rame).

Urh: Ven, ven, poberi se, ven...! Ne devaj
doli koša ! Ven .. !

Žid : Ven ? Mari kupi klaca !

Urh: Vraga, ali si gluh ? ( upije.)  Trideset¬
krat sem ti že rekel, da ne potrebujem ničesar;
zakaj so ne izgubiš veh ! ?

Žid : Kako praviš ? ven ! Samega sebe naj
vrsem ven — is 1  Ifrše P? -

- M -

Urh : Torej ti pomagam. Veh! Ubijem te!
(rujeta se in pehata , dokler ne pade zidu koš raz
ramen)  Ven, ven...!

Obroč in Zguba: Urh, Urh, Urh..!

Urh (gre k mizi)  : Takega zlomka pa še
nisem videl ! Siten je kakor brencelj.... 1

Obroč: Veš kaj, Urh, za tvojo Marijanico
jedne kupi — ker hlače nosi! To jo bode jezilo .. I

Urh: Para peklenska, sem s košem! (Izbira
hlače in jedno za drugim meče po tleh , zid pa
čepeč vse kose hvali in prestreza.)  Koliko veljajo
te ?

Žid: Samo dvajset kron. To je pariška moda
in parisku blago. Samo dvajset kron 1

Urh: Žid, ali noriš ? Ven, da se še mi ne
nalezimo tvoje bolezni. Ven, ven....!

Žid: Heeee ! počakaj, prijatov.. !

Urh: Jaz nisem tvoj prijatelj .. odkod neki!?

Žid : Heeee, počakaj, ta klaca velja pa samu
dvanajst kron (da hlače).  To je angleška moda
in dunajsku blagu !

Urh: Norec, ti noriš ! Daj te hlače za deset
kron ali pa odlazi! Ven, ven..! (prevrne njega
in koš po tleh).

Žid (se pobere :) N e morem, mene velja (a
klaca dvanajst kron. Res ne morem....! (spravi
obleko v koš).  Dvanajst kron ! Klaca je trda, za tri
leta dobra...!

Urh: Pa ven, pa takoj (ga peha proti vra¬
tom.)  Ven, ven, brencelj, poberi se... !

— 66  -

Obroč (priskoči) : Ti, Žid, deset kron velja,
velja .. (ploska z rokama).

Žid: Naj bo, da bode kaj kupčije !

Urh: Torej, daj hlače !

Žid: Torej, daj mi deset kron, poprej ti ne
dam klaca!

Urh: Vedi, žid, jaz imam hudiča v žepu !

Žid (plašno  :) Kaj je to ? — pištola ?! — S
tem pa le miruj !

Urh : Stokrat sem ti že rekel, da me ne tikaj !

Žid: Plačaj takoj..!

Urh (kriči)  : Grom in strela! ne tikaj me
— jaz imam hudiča v žepu !

Žid (kriči):  Miruj, miruj !

Urh: Šema, kaj pa kričiš...!

Žid: No, sedaj pa sadnjikrat: ali lioces pla¬
čati ali ne ?

Urh : No, če je vseeno, potem pa rajši : ne!
(Zid spravlja obleko)  Ej, ej, pa tistih Plač ne devaj
na aj.,!

Žid (jra poškili) :  Torej, daj mi deset krop,
poprej ti ne dam klaca I

Urh : Jaz imam hudiča v žepu. (seže v žep)

Žid (plašno):  Miruj ..! S tistim pa le miruj!

Urh (krčmarju) : Vrzi mu no že tistih deset
kronic, da bode brbrač že tiho.. !

Kromar ( šteje denar):  Hočete kaj piti?

Žid: Ni c, nic! (spravi denar).

Urh (Židu ): Sedaj pa nesi te hlače moji
ženi, ker sem jih zanjo kupil!

- 2 (>

Žid (začudeno) : Kaj tvoja sena klaca nosi!?
Lej, lej, pa se sase jedne kupi !

Urh: Ne tikaj me! To sem ti že desetkrat
povedal. Nesi hlače, plačam te zato, kadar prideš
nazaj ! ( Žid si nadeva kos).  Koš pusti tukaj !

Žid : Kos vzamem seboj.

Urh: Kaj še, mrha, da mi hlače uneseš ?
Ne, ne, nikoli! (se rujeta za koč).  Koš vzame
krčmar... ! (Krčmar vzame koš )...

Žid: Koliko je številka ?

Urh : Tepec, čemu ti bode pa ta ? saj je nad
vratmi napisana !

Žid: Kje pa je tista hiša?

Urh : Kar za nosom pojdi, pa gotovo ne zajdeš !

Krčmar: Zadnja je na tem hribčeku. (Žid
mrmraje odhaja)

Urh : No ta židovska para je še iz lepšega
kraljestva kot moja stara !

Obroč: Ha ha ha, rad bi videl tvojo svelo-
hlinko, kako bode plesala, ko dobi nove hlače!

Zguba: Urh, to bodeš še ženi čez metlo
skakal, ha ha ha !

Obroč: Pa bi vendar kaj kupi  svoji divji
ženi, da bi se ji srce uleglo !

Urh : Čenča, ali ji hlače še niso zadosti ? !

Obroč : Nak, vozni listek ji kupi za Ameriko !
Kaj si bodeš ž njo glavo belil — loči se od nje !

Urh: Potem bi ji šlo predobro, ona se pa
turli potem ne izpreobrne ! — Da te šment, ona
je trmasta. Enkrat sva bila tri mesece trapista :

bden drugega nisva ogovorila. Sedaj so pa prišli
slabi časi, kajti baba ne molči več, ako bi ji prav
na jeziku sedel. Kropil sem jo že z blagoslovljeno
vodo, ošvrknil z oljko iz butare, molil sem zanjo
na svetega Mihela dan en očenaš, pa vse nič ne
pomaga. Sveti Mihu, ki duše tehta, jo tudi ne mara..

Obroč : Prav ti je, zakaj si si jo pa obesil
na vrat, he he he, to ni sladek zakonski jarem !
Ali si se oženil iz ljubezni ?

Urh : To ravno ne 1 Smililo se mi je dekle, da
bi kljub svoji lepi doti ostalo samica. To mi je
bilo že namenjeno.

Zguba: Misliš, da je res, da je človeku kaj
namenjeno ali usojeno ?

Urh : Seveda je res !

Krčmar : Kaj, še tega ne veš ? Sveti Peter
in Pavel sta v pratiki in v koledarju skupaj, torej
tudi v nebesih. Sveti Peter je vratar, sveti Pavel
pa zapisnikar. Ko pride človek na svet, mu je že
namenjeno, ako bode šel kedaj v Ameriko.

Urh : Kdor gre v Ameriko, mora vzeti seboj
žganja.

Zguba: Pošast, ravno tega ne puste na la¬
dij o !

Urh: Čenča, ti nič ne veš! O, saj pripove¬
dujejo, da je šel nekdo čez morje. Potoval je po
puščavah in pregledoval zemljo In tam v tistih
puščavah so se posušili ravnotakrat prav vsi stu¬
denci in zato ga je trla tako grozna žeja, da jo
ni moč popisati. Umrl bi bil od same žeje, da ni

(«

imel seboj žganja, katero je zdaj pa zdaj potegni
v grlo. Žganje ga je rešilo !

Zguba: Kdo pa je bil ta ?

Urh : Učena glava !

Zguba : Aha, ceste je meril - cestni inženir

Urh : Da, ravno tako so mu rekli...

Obroč : No, taka glava nekaj velja !

Urh: Seveda je bil imenitna glava, kaj j
imel za seboj ljudi, ki so nosili njegove reči!

Zguba: Ile he he, cisto pametno, saj takov
inženir še sam sebe komaj nese in pobira ! -—g
Tudi mi smo cestni inženirji !

Urh: Beži, beži, spak, kaj se bodeš norčeval

0

iz mene.

Obroč ( zazdeha ): Lepo vreme je ! ^

Urh: Nič ni res! danes je nepristransko: nek
drži ne z onimi, ki želijo dežja, ne z onimi, kip
hočejo samo sušo. Sploh pa, ali nimaš kaj dru-lt
gega brbrati kot od vremena ? ii

Zguba: Ali sta že pozabila na ženo?

Urh: Saj res! Kje je pa Žid?! Pravijo sicer,
da ima Žid vso pamet v nosu, pa vendar ne ver¬
jamem, da pravo hišo zavoha. Dobro bo, ako po¬
gledam za njim [gugaje se odide).

Obroč ( Zgubi ): Bedak, ali si ga moral spom¬
niti na ,ženo ! Sedaj pa obleži doma in ga no bode
nazaj.

Zguba: Ne boj se 1 Če hočeš, stavim za deset
litrov žganja in še kaj po vrhu, da ga bode Ma-

— 29  —

ni

l| janica zaradi hlač napodila ali pa še nabila. Ile
f le  he, to bode še smeha! Prav, prav...!

Obroč: S teboj ne stavim, ker si baba mož.
r |«e nasloni na mizo).

Zguba: Jokal bodem zato, kaj ne? ! Kakor
hočeš! — Uh, le pijmo, pa spimo jaz ne grem
j f preje vozarit, dokler Urh ne neha dajati za pijačo,
da bi bilo kaj več Urhov v naši vasi ! (se na¬
jloni na mizo).
i v }

Obroč (se dvigne)  : Prav praviš ! Jaz tudi ne
pem prej železa obračat in kladiva metat !
j 4. prizor.

(Kmečka soba. Marijanica sedi pri mizi in šiva.)

Marijanica : Moj Bog, še danes ga ni domov !
v se bo zapravil. In sedaj, pravi, bode prodal tudi
^ dobro kravo, to sivko, ki je tako pametna ži-
1  val — samo govoriti ne zna! Kako mastno mleko
' 'Kje; ne, ne, te krave, ne žene v semenj, ubra¬
nim mu. .. . [Žid vstopi )

Žid ( ogleduje krog sebe)  : Ali si ti sena od
, te hiše ?

Marijanica ( vstane)  : Od te hiše še ne, am¬
pak od svojega moža ! Kaj hočete ?

Žid (da hlače)  : Tvoja m o,z vam je kupila
^ klaca. Po vseh hišah sem te ze iskal.. ..

Marijanica : Dedec neumni, poberi se ! (za¬
brusi mu hlače v obraz.)

Žid (naglo):  Počakaj, počakaj! Ne, ne, jaz
' le  maram ta klaca — je ze placena! (vrže ji
■ l lače nazaj in odhiti,)

— 30  —

Marijanica : Ob, moj Bog, koliko je nadlog!
In sedaj so Urh še tako norčuje z menoj. Žide
lovi po potih in jih pošilja semkaj, da ve vsa vas.
Ne, ne, tako zaničevanje je večje kakor na tur¬
škem ! Jaz sem najnesrečnejša žena na svetu !
(vrže hlače v kuhinjo)  Srce mi postaja težko ka¬
kor svinec.... prav čutim, kako se širita v njem
žalost in bolest ! Oh, kolikokrat se bojim, da se
mi utrga kaka žilica in preminem nenadoma...!
Preminem, — pravim, — ( zamišljeno ) toda.... toda.,
kaj bode potem z otroci ? ! Ne le, da jim Urh
zapusti beraško palico in jih bode sušila lakota,
ampak dovede jih morda še na slaba pota. Moj
Bog, naj me ne vzame žalost in sramota - usmili
se mojih, nedolžnih otrok.... !

Katica (vstopi)  : Kaj vam je mamica ?  Vem
— oče vas žaloste 1 Zaradi tega seru se jaz že
večkrat britko razjokala. Veste, stala sem pred
hlevom, kar se zaziblje pred menoj Peter, češ,
glej, ravnotako se ziblje sedaj le tvoj oče proti
domu. Zbežala sem sramote k vam. . .. (zakrije
si obraz z rokama)

Marijanica: Le potolaži se, Katica, Bog nam
pošilja te križe! Zaupajmo vanj in obrnilo se bode
na bolje. On, ki ne pozabi najneznntnejšega čr-
viča v prahu zemlje, ne pozabi tudi nas. (Urh
gugaje se vstopi).  Tvoj oče je res pijanec in za¬
pravljivec — Bog ga varuj in izpreobrni - za¬
peljan je.. ,

— 31  —

5. prizor.

Urh (zagrmi)  : Molči! Udri se v zemljo pe¬
klenska reva, ki ščuvaš otroka, lastnega otroka,
pravim, na očeta, kakor na obstreljeno zver... !
Kaj govori četrta božja zapoved ? ! Ha — govori
— ali (zamahne)  ti posvetim ..! (Katica krikne
in potegne mater v stran.)

Marijanica (nevstrašeno, ponosno)  : Le daj
me — ubij me — rešena boni ! Včasih si hotel
ob večerih vse svetnike sklicati doli, tako, da
srno že vsi dremali pri molitvi — pomisli, sedaj
si pa tak.. .!

Urh (udari po mizi ): In če sedaj skličem
vse hudiče namesto njih sem, povej mi, kaj mi
moreš zato ? ! Jaz sem mož (se potrka na prsi),
ti ,si pa baba !

Marijanica: Oh, nesrečna družba, vsega te
, e izpridila !

Urh: Kaj tebe to briga ! — Kje imaš pa
hlače ? Vidim, tisti denar je kar proč vržen : ali
bi ne bilo bolje, da bi ga bil zapil ?

Marijanica: Kod si hodil, Urh, ali si ves
čas pil!

Urh: Kaj tebe to briga ! Pametna žena tega
nikdar ne vpraša

Marijanica : Tako ? Lepa reč ! Ali mož pa
sme vprašati ženo?

Urh: Teliček, kaj še tega ne veš, da ni niti
eden pameten mož oženjen !

Marijanica: O, da bi te bila prej izpoznala !

— 32  -

Toliko časa si mo za nos vodil, da sem postala
tvoja nesrečna žena. Bog se me usmili....

Urh: Vedno lepše! Zakaj si me pa vzela?
jaz te nisem silil ! Prav tako ptiča nihče ne sili
v ptičnico, pa sc vendar le vjame. Ker pa godeš,
da si nesrečna, ti pa povem, da ptiču, ki je že v
ptičnici nihče več ne nastavlja vabe !

Marijanica : Danes si že zopet sit žganja 1

Urh: T o se zna dajo vselej pogodim : okrogla
pamet je najboljša, koničasta (špičasta) je preostra,
robata pa preneumna !

Marijanica: Prave pameti ti je treba —
prave...! Takrat, ko si imel še pravo pamet si
mi trdil, da smo ti jaz in otroci edina sreča na
svetu !

Urh ( maha z roko ): Nič ni res ! Če je pa
res, sem se gotovo zagovoril ali pa sem moral
bili strašen bedak, saj pravijo, da imajo samo
bedaki srečo !

Marijanica: Moj Bog, vse bodeš zapravil,
ljudje pa za teboj kažejo — kako piješ...!

Urh: To so dandanes čudni ljudje: sami
bedaki so ! Vedno pravijo : lej ga, kako pije! Tega
pa nihče ne reče: lej ga, kako je žejen.... Hu¬
dičevi jeziki...!

Marijanica: Najbolj neumna žival si ugasi
žejo pa ima zadosti!

Urh: Moraš torej pomisliti, da jaz nisem

žival!

33  —

Marijanica : Ne razumem tega, da ne moreš
nikdar opustili pijančevanja. Bog je vstvaril člo¬
veka po svoji podobi, v tebi pa igra hudič svojo
grdobo . ..

Urh ( zamahne ): Še enkrat zini kaj takega !

Marijanica: Ali morda ni res ?

Urh : Meni ne gre hudič nič mari! — Neki
bedak je pač učil, da izhaja človek iz opice; jaz
hočem pa njemu in njegovim pajdašem z dejanjem
dokazati, da se razlikujem od njih !

Marijanica: Samo kaka bedarija ti roji po
glavi. To dela posebno še žganje!

Urh: Ne čeljustaj, ko nič ne veš !

Marijanica : Jaz že vem, kar vem !

Urh : Ti prav nič ne veš, da v š in kar veš,
si se od mene naučila !

Marijanica : Lepo ravnaš, lepo! Cele noči
popivaš in zapravljaš dom, mi se pa trudimo za
žive in mrtve.

Urh : Kdo ti neki verjame : mrtvi so veseli,
ako jih prav lepo v miru pustiš !

Marijanica: Le sekaj in obračaj mi besede,
če hočeš... .

Urh: Nikar se ne jezi, zlata Maruša, da ne
postaneš zelena kakor pajek. Tudi v jetiko lahko
padeš. Saj nisem zapravil niti vinarja !

Marijanica : Kdo je pa plačeval zate ?

Urh : Oh, prav nihče ! Ostal sem zopet dolžan.

Marijanica: Dobro, da si me spomnil! Ekse-
kutar je bil zopet tukaj.

— 34  -

Urh : Seveda ga je zopet kaj mikalo! Ekse-
kutarji so že taki kakor otroci : vse hočejo imeti,
kar vidijo.

Marijanioa : Veš, kaj pomeni cksckular ?

Urh : O, seveda vem ! Eksekutar ne pomeni
prav nič! Eksekutar je velika rimska ničla. Ali
veš, kateri eksekutar je še najhujši ?

Mariianica : O vem — smrt, ki ni še nobm
nega oprostila in ta se morda kmalu zglasi!

Urh: Morda! Ampak mene ne bode — jaz
ji vrat zavijem ! Poprej bomo šli pa še očetovo

lenobo sekat: hoje in hrastje bodo zapeli.

(odhaja.)

Marijanioa: In potem dom ! Kam se pa že
zopet odpravljaš ?

Urh: Tja, kjer vrag roko ven moli!

Marijanioa: Notranji glas mi pravi....

Urh (naglo) : Kaj, imaš ti tudi notranji glas ?

Marijanioa : Notranji glas mi pravi — noj
te ne pustim I

Urh : Bomo videli! ( Marijanioa rine Urha
od vf at.)

Marijanioa: Nikar, Urh, bodi pameten ! Glej,
kamela dela lahko ves teden, ne da bi med tem
kaj pila.

Urh: To ni še nič! Jaz pa poznam kamelo,
ki ves teden pije, ne da bi kaj delala ( otrese se
žene in uide na levo).

Marijanioa ,• Križani Bog 1 ( Katici ) Katica,

— 35

teci čez vrt po bližnjici in pridi očetu nasproti.
Prosi ga na kolenih, da se vrne.

Katica: Bom ! ( odhiti na desno.)

6 prizor.

Pismonoša ( vstopi) :  Gospa Marijanica Palež !
{da in odide)

Marijanica {vznemirjeno)  : Kako me je pre¬
strašila ta dopisnica ! In kako bi me tudi ne, sa j
človek ne pričakuje v teli slabih časih nič dobrega
{čita).  Kdo je neki pisal, ker ni nič podpisa. Piše :
»Pridem pojutranjem.* Kdo je neki to ? {Plašno)
Da, že vem, to je tisti častnik! Ni se norčeval,
Katico hoče v resnici vzeti.... Toda, dokler bije
moje srce, nikdar no...! Oh ...!  {sede)

7. prizor.

Neža {prinese košarico krompirja in skledo ,
sede poleg Marijanice in lupi krompir)  Lep krom¬
pir smo pridelali letos, človek ga je kar vesel,
ko ga v roko prime.

Marijanica : Smo ga, žalibog.. . 1

Neža {začudeno):  Zakaj : Žalibog ‘H

8. prizor.

Urh {gugaje se vstopi) : ltom pom pom !
K j i > so torej liste hlač'e ? ! — No, stara, gotovo
bodeš skuhala dobro večerjo. . . ? ! Zato naj se
gre krompir solit! {Košaro brcne , da se prevrne ,
skledo pa zgrabi in trešči ob tla.)

Neža {vstane):  Za božjo voljo ! {Peter vstopi)

9. prizor.

Urh ; Ali pa za hudičevo...! No, štor, kaj

- S (j —

pa prav za prav zijaš tukaj ? ! ( sune jo v steno).

Neža : Ježeš, ježeš.. .!

Peter (naglo) :  Stojte ! Ne dotaknite se je
več, sicer vos udarim, kot sem vas zadnjič v
hlevu! ( Odvede Nežo ven.)

Urh:.Kje imaš pismo?

Marijanica : Kakšno pismo ?

Urh: Bog vc kakšno ' Ali te je prišel pismo¬
noša samo pogledat ? !

Marijanica: Tukaj imaš dopisnico !

Urh : Tega lubja li ni prinesel ! Sem s pis¬
mom ! Takoj !

Marijanica : Prinesel ni nič drugega. ( Ciganka
z otrokom vstopi, a se kmalu umakne.)

Urh: I ažeš! Saj sem videl na svoje oči,
da je nesel pismo Kakšne skrivnosti so neki, da
jih tako zakrivaš?

Marijanica: Kakšne skrivnosti hočeš?! Spat
pojdi, spat, da so prespiš, drugače bodeš zopet
vso ncč v spanju rogovilil in govoril.

Urh: Že mogoče, da govorim, saj čez dan
ti tako ne pridem do konca. — Uh, kako sem
žejen! In kako bi bil še-le, ko bi ne bil šel
lit. — Torej sem s pismom, jaz sem gospodar!

Marijanica : Prh, spat pojdi, prosim te !

Urh: Kaj, ti me bodeš gonila spat kakor
psička?! Lej lej, ne bodeš več gazila po meni!
Pust je minil, ko si ti hlače nosila, sedaj pa je
sama spokorna pepelnična sreda brez šem ! Ha,
ha, odklenkalo ti je ! — Sem s pisipom J

- 87  -

Marij anica: Kakšno pismo vendar hočeš?!
(Urh plane grozeč in vihteč pesti nanjo , Marija-
nica se po bolestnem vzkliku zgrudi.)

Urh (suje Marijanico z nogo ): Vstani vstani,
pravim ....  da vstani .. ! Sama si se pobila .. .!
(jo trese)  Vstani. .! Ubil sem jo ....  krvava je

— mrtva je ! Jaz sem gospodar! (odhaja)  Toda,
kaj neki pride iz tega.. ? Le brž v gostilno, da
me tukaj ne dobe ! Ha ha ha. . . Ne, ne ! (grabi
se za lase)  Kaj sem storil! — Kaj sem storil!

— Joj ! Gorje meni! Oh, kaj me je res sam vrag
premotil, da sem jo ubil 1 Kaj bode z menoj !
Ven — ven! če ne me zaduši nekaj v prsih....
(hoče strgati obleko raz prs)  Oh, gorje meni .. .
joj .... joj .... joj...!  (odide)

10. prizor.

Katica (vstopi in ne opazi matere)  : Mama,
kje ste ? (ogleduje krog sebe in plane krikoma
nanjo)  Ježeš, ježeš. kaj vam je ? ! Mama, krvavi
ste. . T Oh, slišite, mama ! (jo trese za ramo)  Je¬
žeš, moj Bog ali so mrtvi ? ! Oh, . ! oh...!  (plane
jokaje k vratom)  Neža, Noža, hitro sem. .! Joj,
joj. •!

11. prizor.

Neža (vstopi) :  Glej, jo no, kakšno silo, ima,
kot bi gorelo za njo ! Kaj se pa cmeriš ? ! (za¬
gleda Marijanico)

Katica : Ježeš, mati so vsi krvavi po obrazu
in kakor mrtvi so! Ne vem, kaj jim je! (Neža

— 38  —

odhiti v kuhinjo.)  Neža, kara pa greš, slišiš. .. ?
{zakrije si obraz s predpasnikom in ihti.)

Neža (prinese lonec vode in cunj):  Ne veš,
praviš, kaj jim je ? Oče jih je, oče.. .. Morda bi
bil z menoj ravnotako naredil, da se ni Peter
zame potegnil. (Umiva in moči Marijanico)  Veš,
tvoj oče ima kakor svinec težko pest, — Ti ne«
srečni pijanci!

Marijanica : Kje sem ? (se dvigne.)  Kje sera ?
Kaj je ? Kje sem... ?

Katica: Ljuba mama, pri meni! Kaj vara
je ? Kri vam je tekla iz nosa !

Marijanica : Kaj se je zgodilo z menoj ? Ka¬
tica, ali nič ne veš.. . ? Kaj jočeš ? potolaži se 1

Neža: Ali vas niso oče ?

Marijanica: Da, saj res — on me je !

Katica : Zakaj ? !

Marijanica: Po vsej sili trdi, da mi ni pri¬
nesel pismonoša dopisnice, ampak pismo. In pismo
hoče imeti!

Neža : Kaj hočemo s pijancem več kot po¬
trpeti !

Marijanica : Kje so pa otroci ?

Neža : Na vrtu ( odnese lonec ven)

Katica: A, zato nisem srečala očeta, ker so
se tačas vrnili in potem odšli najbrž za menoj
čez vrt v gostilno 1 Oh, da nisem mogla ostati
doma! Oh, kako hudobni so oče: zrniraj bi pre-
fepavali! — Kje pa je dopisnica? Alia, vidim,
na mizi! (čila  )

— 39

Marijanica : Uh, tisti častnik piše, ki je pustil
zate tukaj škatljico cekinov! Moj Bog!

Katica! Ljuba mama, ne delajte si skrbi!
Naj pride, če pride, in če nočem iti z njim, kaj mi
hoče ? !

Marijanica : Bog ve, kakšen klatež in lopov
je in Bog ve še kaj. .! In mi smo iako na sa¬
mem ! Poslov ni vedno pri domu, oče popiva ....
lopov pa nam lahko vse zažge!

Katica : Morda pride pa kdo drugi - samo
čudno je, da se ne podpiše.

Marijanica : Lopov se ne podpisuje ali pa
le z napačnim imenom. Moj Bog ! Botra soseda
bode treba naprositi... !

Katica: Da, mama, zaklenimo zvečer in poj¬
dimo k botru.. ..

Marijanica: Ne, potem ima lopov še pro-
stejšo roko ! Botra naprosimo, da pride k nam 1

12. prizor.

Ciganka (z otrokom in loncem vstopi)  : Majka,
Bog vas spri mil Usmilite se nas ubogih ludi!
Dajle nam malo mleka, dajle, in pa kosec kruha.
To otroče, ki je pricr.pljalo z menoj je bolno in
moj malčik leži doma hudo, hudo bolan. ... Usmi¬
lite se nas, dobra majka, da nam otročaji lakote
ne poginejo. Tri leta bodem za vas Boga mobla !

Marijanica (ciganki):  Dajle lonec! — (Ka¬
tici)  Na lonec in nalij mleka in pa tisti kruh, ki
je v omari zavij v papir (Katica odide)

— 40  —

Ciganka : Majka, kako sem lačna! Včeraj
opoldne sem zavžila zadnjo skorjico kruha in se¬
daj se mi same slabosti šibijo noge.. .. Usmilite
se me !

Marijanica : Pojdite z menoj !

Ciganka : Kako ste dobra, majka ! Čakajte,
da vam prej prerokujem srečo. .,!

Marijanica : Je že vseeno dobro !

Ciganka: Ne, ne, majka, ne bodite tako čudna !

Marijanica : Ej, če veste za srečo, povejte

jo sebi, da vam ne bode treba beračiti.

Ciganka ( stopi nazaj začudeno) : Oh, majka,
vi ste neverna ženska 1 Kolikim ljudem sem že
povedala za srečo po teh-le listkih ( kaže karte)
Veste, majka, mi nismo hrvaški ali pa ogrski ri¬
ganje ! Mi smo iz Egipta in moramo po svetu :
vsakih sedem let od vsake hiše eden, drugače bi
nam polje no rodilo. Seveda, bogatini se odku¬
pijo s tem, da pošljejo mesto sebe reveže... 1 —
Poskusite, majka! ( Marijanica molči.)  Poskusite,
majka! ( Ciganka sede na tla in meča listke.)
Tako, majka, dvignite nekaj listkov ! ( Marijanica
dvigne.)  Majka, vi ste dobra ženska. Vsled svoje
dobrote ste že dostikrat škodo trpela. Ljudje vas
imajo radi, samo neka oseba hujska vašega moža
na vas. Zato vas mož, ki je drugače dober člo¬
vek, sovraži! Mož vas tudi tepe, toda bodite ž
njim dobra, kolikor le moč, da se kaj hujšega ne
zgodi. Znamenja kažejo za vašega moža jako
slabo. On tudi jako rad pije. Varujte se ga pri-

- 41 -=-

hodnje dni vi in vaša deca ! Vendar vam bode
možno priti do tega, da se zopet popolnoma spra¬
vite z možem, ako se vaš mož napije predno bode
prvi mlaj. Ko pijan obleži, denite ga v rakev,
kakor da je umrl in kadar se bode vzbudil, bode
ves drug človek. Vam sovražnih oseb se bode
ogibal, vas in otroke pa bolj ljubil, kakor sploh
kedaj. Vaša hiša si bode Tipomogla in vi bodete
doživel v nji tako visoko starost, da bodete ho¬
dili ob palici . . Tako, inajka, ste si zapomnili ?

Marijanioa : Da, sem si. Sedaj pojoivi v ku¬
hinjo, da se okrepčate ( večeri se in bliska .)

Ciganka : O, kako ste dobra, majka! ( odha¬
jati, Katica odpre ravno kuhinjska vrata)

13 prizor.

Urh ( vstopi opotekaje se)\  Vrag vas vzemi,
vse vzemi vrag! ( maha z rokama.)  Grom in
peklo ....  nikjer je ni...  . ubil sem jo. . ! Za
zlodja, ali se mi res meša ? ! Če sem jo ubil je
mrtva in seveda ni tukaj ! Povsod sem jo že iskal,
a vse zastonj! Še v mrtvašnico pojdem pogledat,
kajti ni lepo, če se ločiva v jezi ..! Potem grem
pa pit in bodem pil, dokler me ne obiščejo orož¬
niki. ... Pa — saj se je sama ubila — kaj mo¬
rem jaz zato — jaz jo nisem.. .! Kako sem že¬
jen, kar z glavo bi se zaril v vino! Hej, kje je
Pel er, ta potepuh, kje je mevžasta Neža, kje so
otroci?! Ali niso vsi šli vragu žvižgat P O, saj
vem — vse je drlo k sosedu, k botro,ku, kjer ku-

— 42  —

jejo čez mene svoje črne naklepe ! In, če je to
res (. zugaje ), botrček gori, botrček doli, prisegam,
da ti zažgem tvoje črno gnjezdo, kakor hitro pri¬
dem iz ječe! ( Neža vstopi in v kotu za mizo
nekaj išče.)  Tu gori v gozdu bodem tedaj v lepi
noči gledal, kako bode dogorela tudi tvoji sreči

— mrliška sveča... ! (Se strese in opazi Nežo)
Vse vzemi vrag! poslušala si me ! Na utio si
vlekla ! (skoči k nji in ji zagradi pot)

Neža : Jej, ni res, ravnokar sem prišla notri!

Urh : Nič ni res, nič te nisem slišal priti,
notri si bila že prej in na uho si vlekla. .. ! Kaj
pa delaš sama tukaj notri ?!

Neža : Groza me je zunaj bliska in groma ..
tako fe ni treskalo letos! In pa škarje sem iskala!
(močno zagrmi , Neža se križa)

Urh: Ne križaj se, do sedaj še nisem hudič!

— Kaj praviš, tebe je groza bliska in groma, a
onih knjavcev mene ! Lepa reč! Povej takoj, ali
so jo potegnili k botrčku ? !

Neža : Kaj jaz vem ! (Hoče uiti , a Urh jo
sune nazaj)  Saj jih ne pasem.. . !

Urh: Ti to dobro veš, ker tako skupaj dr¬
žite, kakor jagode na rožnem vencu. Sicer pa
svoj jezik zadržuj, če ne. . .!

Neža: Lepo vas prosim, pustite me !

Urh: Kaj še ! Dobro, da si se ujela — povej,
kje je Marijanica ! Potem te izpustim.. !

Neža: Tedaj matere ni doma?

Urh : Budalo, to vem brez tebe ! Torej. . . ?

— 43  —

Neža: Kaj jaz vem ! Moj Bog, kaj pa bode
še vse danes ? !

Urh {naglo) :  Ha, torej ti to veš! Povej
takoj, če ne te zdrobim! {žuga s pestmi.)

Neža [jokaje):  Pojdem takoj, takoj pojdem...!

Urh ( porogljivo ): Kam pa? za mojo ženo?
[Peter vstopi in stiska pesti)

H. prizor.

Neža : Ne, strani pojdem od vas — iz službe
izstopim.... Še nonoj grem, kar izplačajte me!

Urh: Revica, ali mi ne moreš napraviti
večje nesreče ? ! hohehe 1 Kaj ti bom pa dal —
hudiča ?

Neža: Za božjo voljo, vsaj izpustite me !

Urh: Kaj še ! [Hoče uiti , a Urh jo sune
nazaj )

Neža : Peter, pomagaj !

Peter : Proč, dedec ! (ga zgrabi in posadi
na tla.)

Urh: Čakaj, vrag, zato ti še posvetim!
[Vstaja, Peter in Neža odideta)  Peklenski parček,
kako ti vleče skupaj, kakor dva volicka ! Oba spo¬
dim proč, oba naženom z metlo. Precej jutri nji
ma njunih sedem cunj vržem na cesto . . ! [kašlja.)
Zlomka, ne vem, kje staknem vedno ta sitni ka¬
šelj I ( Dež vrši.)  Kako se bliska in grmi! Hudič
jo zunaj! In sedaj še tak naliv, kot bi mi sam
rogač nagajal. No, ta zna še bolj, kakor moja
stara, Bog ji ne daj pekla, sicer še vse rogače ob
pamet pripravi...! Naj mi rogač le nagaja, jaz

- 44 -

bom pa njemu tudi: ne grem prej izpod strehe,
dokler se ne naveliča z nalivom. In z rogačem se
tudi pisano gledava. Sicer ga nisem videl še
osebno, ampak le njegovo sliko. Samo to rečem :
kdor se meni ne priljubi na oči — je ven ž njim.. . !
(se nasloni na mizo)

15. prizor.

(Temni se bolj in bolj. Ciganka z otrokom, Marijanica in
Katica gredo oprezno iz kuhinje mimo Urha ven.

(Zastor pade)

III. Dejanje.

1. Prizor.

(Kmečka soba. Zvečer. Na mizi gori sveča. Marijanica
šiva, mizar bobna z roko po mizi, Neža lupi krompir).

Marijanica; Od samih solz so mi že zarudele
oči. Tema se mi dela pred očmi in kar pustiti
moram šivanje (odloži).  Oh, kako sem nesrečna..!

Neža: No, v takih kleščah tudi jaz še nisem
bila kakor včeraj zvečer. Oče me niso pustili iz
za mize in po vsej sili so hoteli izvedeti za vas.
Grozili so mi, da me stero, toda mislila sem si
ako pride tisti trenutek, zberem, vso moč — za
življenje in smrt — in potem bode že kako . . !
Nato me je pa Peter rešil... Toda — kakor sem
rekla — jaz izstopim iz službe, ker si nisem varna
življenja !

Marijanica: Potolaži se, potolaži...!

Neža: Hm, potolaži se — pravite kaj lahko;
— jaz pa pravim : če mo oče zasačijo v hlevu me

— 45  —

laliko še predelo z gnojnimi vilami. Ne rajše grem
prej proč, kakor prepozno !

Mizar : Od kedaj že ni bilo domov Urha ?

Marijanica : Sinoči je razgrajal in nocoj bode
najbrž zopet.

Mizar {vstane)  : Jaz pogledam domov, čo je
vajenec že dogotovil rakev. Ge bi me potrebovali
pa me pokličite {odide).

Neža: Tako! {vstane)  Moram brž napravili
ogenj in pristaviti večerjo. Nocoj smo pa res pozni,
vem, da Peter že tako robanti za večerjo ! Oh !
{odnese košaro in skledo v kuhinjo).

2.  prizor.

Marijanica : Moj Bog, prav nič ne pomaga
niti prošnja, niti solza niti molitev — prav kakor
bi ležalo na meni težko prekletstvo! In, zakaj
naj bi bila prokleta ? ! Sama sebe več ne razu¬
mem : Delala sem le dobro in tudi moji stariši
niso skrivili nikomur niti lasu. Moj Bog, zakaj
sem lako nesrečna?! Kako bi se britko ne raz¬
jokala, ko vidim, da le jaz obvarujem svoje otroke
grozeče pogubo in beraške palice. Sveto pismo
pravi, da bode vsak vprašan ne le : kje ima po¬
deljene darove, ampak tudi: koliko novih si je
pridobil ž njimi. In kaj so zgodi šele z onim, ki
je zapravil darove še celo svojim otrokom . . . ? !
Kako bode dajal odgovor na toliko odgovornost?
Mar ni človek vstvarjen za drugo, kakor za iz¬
polnjevanje dolžnosti — kakor zvezde na nebu ?
{Obroč vstopi).  Kako srečno sem se čutila še pred

— 46  —

dvema letirna ! Takrat je bil Urh priden, pameten
in ljubeznjiv in nikoli mi ni rekel žal besede!
Odkar pa je postavil Obroč tukaj gori svojo ko¬
vačnico, od tedaj so vsi križi doli. Ta hudobnež
se hoče s tem maščevati nad menoj, kor sem mu
odrekla svojo roko. ( Obroč stiska pesti).  Ali me
ni zalo črnil pri ljudeh, da sem ga zmerjala s ci¬
ganom in da bodo moji otroci morda če ne vsaj
laki, še večji cigani! O, zlobni jezik, kedaj sem
ti rekla cigan P ! Nikoli. . . ! Kakor je že sapa raz¬
padla neznatno iskrico v velikanski ogenj, prav
tako je ta nesrečnež zanetil med menoj in Urhom
ta grozni, boleči razpor. ( Obroč zadovoljno pri¬
kima).  Koliko gorja som že pretrpela in ga tr¬
pim še danes! Obroč je ukradel mojemu Urhu
vso ljubezen do mene in zato še zastonj pije, saj
ste vedno skupaj in brez dna. Pijanemu pa je
kradel denar iz žepa.. !

Obroč (naglo)  : Stoj, kaj sem ukradel P govori!
— Jaz te tožim, prav zares, jaz te tožim ! (Kriči.)
Dokaži mi, ako mi moreš, le toliko, koliko je čr¬
nega za nohtom !

Marijanica : Vse je res kar sem rekla ! Kako
pa prideš sem notri nesramnež ! ( Mizar vstopi).

3. prizor.

Obroč : Kaj čvekaš P 1

Mizar ( priskoči , kazaje na vrata)  : Hop, hop !
pravim — hop .!

Obroč (drzno) : Oliooo, od kedaj pa prav za
prav ?! Lejtc si no ! lep parček ! Čakaj, mizarček,

47  —

to zve ves svet! Toda na tvoje povelje ne grem
ven, pa ne grem! Jaz imam tukaj več pravire
kakor ti, slepar!

Mizar; Kakšen slepar sem ti ? ! [zgrabita se
Obroč podleže)  Tako mrha za danes imaš dovolj !

4 prizor.

Obroč [beži)  : Tožim, te, tožim te..! [skozi
vrata prineso rakev ) Kje pa je Urh ? Kje je
Urh ?

Peter : Notri, v rak vi!

Obroč (začudeno):  Kaaaj ? Nemogoče ? ! Jooj ?
in vendar res ! Skoda ga je ..! [odide).

Marijanica; Kaj no, da ga je škoda! Ta
zgaga pijanska še mirnih ljudi ne pusti v miru.
Že zopet je iskal Urha, da bi šla popivat! [od¬
krije rakev)  Moj Bog, ves je obtolčen !

Peter : Najbrž so padli na kak oster kamen
— vse krvavi so bili po obrazu, tako, da smo jih
komaj umili !

Marijanica: Kakor mrtev je — tako se ga
menda še ni zlepa nalezel!

Mizar: Lepo bolezen ima, lepo rakev ima
tudi in si lahko odpočije! [vajenec odide)  No,
Marijanica, ali si že govorila s Petrom o tem V

Marijanica: Ne še! [Petru)  Ti, Teter, ali
čuješ nocoj pri Urhu ? Dam ti zalo jedno krono,
in še kaj po vrhu

Peter: Oh, mati, jaz mislim, da se oče lahko
sami naspijo, brez da bi jim jaz svoje spanje pro¬
dajal. Kako so zadnjič režali nad menoj, češ,

- 48

klada gnjila, 36 ur epi na dan pa se Sc ne naspi!

Mizar : Ej, seveda, bodeš stražil Urha! Kaj
ne da ? Jutri pa spi, dokler hočeš. No, Peter, v
kuhinji imaš steklenico vina ; prinesel sem ti ga,
da ne bodeš žejen po noči.

Peter (zase) :  Naj bo ! tega grem spit takoj,
da bodem imel več poguma, če mi dedec od
mrtvih vstane. ( Glasno ) Dobro, kakor smo se
zmenili! Velja !

Vsi: Velja !

Peter: Že dobro! Kaj pa naša Nežica nocoj
tako dolgo mečka ? Hm, hm ! Kaj bo pa za ve¬
čerjo : ali cmoki, ali štruklji?! Ves želodec imam
že s pajčevino preprežen. Moram jo za ušesi pri¬
jeli ! ( odide v kuhinjo).

Marijanica: Boter, zdi se mi, da se mi bliža
dan rešitve. Vest mi pravi, da to Urha izpreobrnc.

Mizar : Ej, Urh sicer ni slab človek : le za¬
peljan je! Ako enkrat stvar dobro premisli in
prevdari — seveda nima nikdar volje zato — po¬
tem se pa zna poboljšati. Seveda je vsa stvar
zastarana: stare grehe se pa težko ispozna !

Marijanica : Ne, ne Bog meni  zapustil! Po¬
slal je semkaj v ciganki svojega rešilnega angela.
Upam, da bode to pomagalo. Rakev — la ga pre¬
straši in pretrese.. !

Mizar: Rakev s pokrovom na pol zakrij pre
grni mizo z belim prtom, na mizo postavi nepriž¬
gano svečo, a tja le pred stensko podobo obesi
gorečo svetilko. Bomo videli, kakšne pameti bode
neki jutri ko se, na oblancah prespi.

- 49  —

Marijanica : Boter, Bog vam plačaj ves trud!

Mizar : Ne zahvaljuj se ! Kar je v moji moči.
to storim vedno rad. Izroči Petru varstvo in po¬
tom pridite vsi k nam. Jutri bomo pa videli, kako
nas Uih pogleda. . Lahko noč, za ta čas ! (odide.)

Marijanica: Z Bogom ! - To je zlat človek
ta boter t — Kaj neki naša Neža nocoj, tako
dolgo kuhari, kakor za ženitnino ? Moram vendar
pogledali .! (odide v kuhinjo).

5.prizor.

Obroč (vstopi):  Ha ha ha, kako težko se je
odpravil mizarček od Murijanice! To je dobro,
da sem se mu še o pravem času skril za hišni
vogel, drugače bi si gotovo orala po laseh. In
kako je ta mrha mrliasta zijala za menoj, kakor
bi se ji nekaj sanjalo! - No, kdo pa je v rakvi ?
(Pogleda v rakev).  Joooj, res groza, Urh je.. .. !
(kuhinjska vrata se počasi odpirajo , Obroč zbeži).

6 prizor.

Neža (vstopi z gorečo svetilko , pregrne mizo
in postavi nazaj prižgano svečo) : Tako ! No,
prav radovedna sem, kaj bode iz tega. Prav nič 1
Škoda za delo ! Čemu to pregrinjanje in čemu so
djali očeta ze v rakev ? - No, Marijanica je morda
vendarle rešena.

7. prizo - .

Marijanica (z otroci vstopi):  No, Neža, ali
si z vsem gotova ?

Noža (se zdrzne)  : Da, mati ! (upihne svečo).

4 ,

50  —

Marijanica : K sosedu gremo — vasovat....!

Neža : Samo drugo ruto si zavežem in na¬
denem drug predpasnik...

Marijanica: Ej, saj si dobra, kdo te vidi,
pojdi — gremo. .! (odhajajo).  Teter pa ostane za
lučarja !

Neža: Moj Bog, kaj so oče res umrli?! ke-
daj? ali vam ni nič hudo?!

Marijanica: Kakor vidiš..! Ali mi more biti
še hujše kot mi je bilo doslej ?

Neža: Oče umrli? oh, pa tako nenadoma...!
(odidejo).

8. prizor.

Peter (se primaje iz kuhinje)  : Saj pravim,
če je človek dalj časa na svetu, več neumnosti
ga doleti Sinoči še sanjal nisem, da bodem nocoj
za lučarja tukaj He he he, saj ni preslabo, ni
prenapačno ! Ko bi ljudje rajši mrli, bi jo kar za
lučarja potegnil. In Bog me je zato tudi kakor
nalašč vstvaril: ne bežim, če bi devetindevedeset
peklenščkov s kosmatimi želodci pripeljalo pred
mene mrliča. Naši so jo pa kar vsi popihali k
sosedu botrčku, tako jih je strah ! Prav je tako,
ako imam jaz kaj od lega. Seveda ifnam ! Po¬
gledati moram najprvo, ako ta čuk spi! No, butec
(buti se v čelo),  kedaj je pa še kdo videl žive
mrliče ? 1 No, pa previdnost je dobra reč ! (Trka
z nogo ob rakev).  Tako spi kot sam medved, ki
so ga iz kožuha slekli. Tak človek se meni do-
pade! Sedaj ga grem pa okrast: vse žganje mu

- 51  -

izpijem, ako ima zopet kaj skritega. On je tako
sit za večne čase (brska v kotu in privleče iz
Črevlja steklenico).  Juliuhu! Polna steklenica 1 Še
dotaknil se je ni ! Holala ! Juliuhu ! to je pa meni
zapustil, da si ž njo dušo privežem (sede k mizi
m pije).  Hahaha (gladi se po trebuhu),  ta pa greje,
ta...! Ne vem, ali je brinjevec ali pelinovec ! Ta
kaj mo to briga: zastonj je vse dobro! (pije).
Salamiš, ali mi diši! Ljuba Nežica, kje si, na
pij! — Morda bode pa res, kar mi je pravila
Nežica, da hoče Obroč svojega brata semkaj vsi¬
liti po Urhovi smrti. Da te hentaj ! lepa politika I
Samo to je enkrat ena, da Marijanica ne mara
nobenega Obroča ! (Pije, nato poje) :

Pajek vrhu breze
muho bi rad vzel,
trese se vsled jeze,
ves zelen kot zel!

Muha ga le noče,
ker nič dote ni,
zlobno se krohoče
in ga sramoti.

Kos nad muho plane,
jo zaklopne v kljun,
smeha pajek vstane :
plačan je račun!

Modro kos dostavi:

„Slaba bila ni!

naj s teboj se spravi -

jeza te mori !

Dvigne kljun svoj resen
ženina požre
in ženitev v pesen
žalostno zlije.

— 52  —

llehehe ! tudi ženitev Obročevega brata ne
bode imela nič lepšega konca. Obroč, ki je veliko
požrl od tega posestva, res dela na to, — toda
vprašanje je : kaj poreče Marijanica, botrček in še
kaka druga taka prikazen (pije).  Kaj meni to mari,
to niso lučarjeve reči ! Moja reč je, — da sem
sit kakor top v vojski in pa okrogle volje. (Izpije).
Prazna je ! Tako, zdaj se spravim pa prav počasi
spat. (Gre opotekaje se zaklepat vrata).  Da te
lientaj, to je danes neroden svet : vse se vrti in
maje..! Bes te plentaj, nocoj pa nobena ključav¬
nica ne prime ! Menda je ta muhasti Urh vse po¬
lomil pred svojo smrtjo. Bes te plentaj.. ! Hehehe,
kako srečna misel mi je padla v glavo ! Hehehe,
res škoda, da nimam nič vrvice pri sebi: jeden
konec bi privezal na Urhov palec, jeden konec
pa na svoj in gotovo me zbudi mrha, če vstane.
Hehehe ali pa zabil ga bi v rakev : no pa mrtvih
ni dobro dražiti in pa tudi žebljev in kladiva ni
tukaj ! (opoteka se in prevrne dvoje stolov).  Veš,
Urh, da veš, ti tam spi jaz bodem pa tukaj na
klopi samo ne smrči mi ! (S trudom se spravi
na klop).  Urh, lahko noč 1 — Lahko noč....!

(Zastor pade).

9. prizor.

(Proti jutru. Cuje se močno trkanje.)

Vanja (vstopi)  : Kje ste, ljudje božji ? (zapazi
Petra).  Aha tukaj na klopi spi kak potepuh.
Osupne nad rakvijo.  Za božjo voljo ! slabo sem
naletel. Slab čas seru prišel na obisk. Že na vse

zgodaj, ko je še cisto tema, naletim na mrliča 1
Kdo je neki umrl ? Ali je rakev prazna ? (Položi
klobuk na mizo in po nerodnosti prevrne rakvin
pokrov na tla. Vsled ropota se prebudi Urh in
vstaja ;  I 'anja zbeži gologlav in preplašen : Peter
smrči).

10. prizor.

Urh : (plane iz rakve ves prestrašen)  : Kdo
mi ne da miril ? ! (se ozira).  Čakaj, čaka le vleci
dreto, jaz ti pridem pomagat. Čakaj, para peklen¬
ska Kako se mi je zlomek potuhnil (bije po Petru)!

Peter (plane po konci) :  Joj, joj, joooj ! Vsak
božji duh Boga časti, ali ga tudi vi... ? 1

Urh : Jaz seveda ! (zagrabi Petra).

Peter: Ježeš, nikar, za vse svetnike ..! (iz¬
trga se in uide ven).

Urh : Kaj se je godilo z menoj ? Peter z me¬
noj norce brije! Kaj pa jo to danes — vse na¬
robe ? 1 Cegava je ta steklenica in ta klobuk na
mizi in sveča in čemu luč pred podobo ..? In tam
rakev. . . P ! Kaj, v rakvi sem ležal ? ! grozno . .
strašno. . .! Ali sem umrl ? Nemogoče. .. in ven¬
dar je mogoče! Ne, to ni mogoče’... da, mogoče
je, da sem umrl! To je grozno... to je strašno. .!
In obvezano g’avo imam — moral sem nekje pasti
(vrže obvezo proč.)  Kmalu bi bil že pokopan.. .
To je grozno. . .! Rad bi vedel, ali je kaj jokala
moja žena za menoj ? ali pa je bila vesela, da
se me enkrat iznebi ?  No, veliko hudega sem ji
prizadejal: zapravljal sem imetje, njo pa žalil in

- u  -

tepel.. . Uh, uh (grabi se lase),  kako bode neki
jokala za menoj — saj sem jo — ubil ! Nesreč¬
nica tega ni nikdar zaslužila (vije si roki)  ; žal
mi je, žal, toda prepozno ' Oh kako bi zopet lju¬
bil pridno, dobro ženko : še bolj bi jo ljubil kot
nekdaj ! Prepozno je... nesrečen sem za vedno .!
Nikoli več ne bodem gledal njenega prijaznega
obraza, nikoli več se mi ne bode ljubeznjivo
nasmijala... oh, oh... izgubljen sem.. ! Ubijalec

sem. kje so orožniki ? Prijavim se sam . ..

moje življenje bode odslej večna puščava... (za¬
krije si obraz z rokama).  Izgubljen sem — iz¬
gubljen ! Otroci, otroci, s solzami v očeh vas pro¬
sim odpustite mi! Otroci, otroci, ne prckolnite
nesrečnega, zapeljanega očeta, ki je zapravljal
vaše imetje in vas spravil ob nenadomestljivo
mater..! Oh, srce mi bode počilo — kako mi je
tesno v prsih ! (koce strgati obleko raz prs).  Od
pustite mi ! Upam, da mi odpustite v moji trga¬
joči bolečini — saj vas je dobro vzgojila dobra
mati, da znate odpustit.. Oh, kako nizko sem pa
del... otroci, ne prekolnite me.. 1 Zapeljan sem bil

— zapeljan 1 Kovač Obroč je moj glavni zapeljivec

— on je moj grobar — toda odpuščam mu... Do¬
brikal se mi je in laskal in me ščuval in nadražil
Dad ženo — nad nedolžno ženo. .1 In jaz — bedak

— (grabi se za lase)  sem mu vse verjel 1 Vsled
jeze in maščevanja sem se udal pijači; pustil
sen) delo, češ, naj delajo drugi, k niso gospodarji.
Zato pa mi je bilo dolgčas in zahajal sem vedno

pogosteje v gostilno in lezel bolj in bolj v dol¬
gove... Oglašali so se upniki — a malo me je bri¬
galo, če je moralo živinče iz hleva ali če so mi
vzeli njivo in kak travnik.. Marijanični žulji in
trudi so plačevali vino in žganje — moje in dru¬
gih.. Sramota — ali sem jaz mož, ki sem trosil
v družino časno in večno gorje. .. ? I Ne, pijanec
sem — ubijalec in samomorilec, ki se jo strašno
pregrešil nad duševnim in telesnim življenjem
svojih otrok ! Mar mi ni upadel obraz kakor Kajnu ?
Mar ni postal moj glas bolj in bolj hripav, oči
kalne, lire bledo in prevstvaril sem srečno hišo v
živi pekel ..! Kot pravi hudobec se je znal zaviti
moj zapeljivec v angela luči ! In vino in žganje
se je lesketalo pred menoj tako mirno in nedolžno,
kakor oko prežeče, strupene kače Ušesa so mi
postala polna — polna hruma in šuma, videl ni¬
sem pred seboj nič, prav nič in blebetal sem in
razgrajal in kaj vem kaj še vse..! Ali ne vpije to
v nebo in ali ni nebo že vsulo Ležko prokletstvo,
ki me je potrlo .. Upadel je moj obraz, in ne
upam si pred otroke (zakrije obraz z rokama).
Otroci, otroci, ne prekolnite me. .. ! Gorje meni,
trikrat gorje...! (Zgrabi se za lase in omahne
na klop. Za nekaj trenutkov se začuje zunaj vpitje
in hrup).  Kaj je? (plačno)  vpitje in hrup) ' (plane
kviško).  Mene lovijo kakor zverino .. ! Skrijem
se jim... ! (plane pod mizo).

— 56  -

11. prizor.

(Petfer, mizar iii vdšcani planejo v soho s svetilko in obo¬
roženi s koli).

Mizar : Nikogar ni tukaj (Marijanica in Neža
'vstopiti).  Kje pa je Urh? Neža. kakšen je bil tisti
človek ? (Nekateri pogledajo brž v kuhinjo in so¬
sedno sobo).

Neža: Bog se nas usmili, kdo ga je videl v
temi' (Urh pogleduje izpod mize).

Peter: Nežica ni videla ker ji je srce brcalo
od samega straha Pa jaz povem namesto nje :
oči je imel, ušesa tudi, nos nekako sredi obraza,
za usta pa ni pogledala.. .

Neža (ga sune) :  Porednež...!

Mizar: In kaj ti je rekel ?

Neža : Rekel je ves preplašen, da je v tej
hiši mrlič oživel.. ..

Mizar: Ali ni drugega nič rekel ?

Neža : Kdo je čakal na to ! Kar stresla sem
se straha in zbežala, ker nisem vedela, kako je
z očetom ?

Peter: Jaz ne bežim rad - pa sem moral
in še pošteno me je namahal.

Mizar: Kaj je neki z Urhom ? Pa ne, da bi
od strahu znorel in zbežal po svetu... V

Marijanica : Povej, Peter, kdo je prišel sem
notri? Čegav jo pa la klobuk?

Peter: Bogsigavedi! Prav nobenega ni bito
tukaj, dokler sem bil jaz notri Potem ko me je
oče napodil, pa ne vem.. .

- s? -

Marijanica ; Da, da, tisti lopov je prišel —
prav kakor je pisal... Boter veš, ril,če drugi ni!

Peter: Treba je pogledati okrog voglov,
morda tiči kje In ako nam 1: s prstom /ažuga,
zdrobimo mu kosti!

Mizar: Poglejmo torej in ne stojmo tu kakor
bukovi štori. (Odidejo , le Marijanica in Nela
ostaneti).

Neža : Bog ve, ali dobe katerega ? (Urh po¬
gleda plašno izpod mize).  Uh vsak da a je večji

križ !...

Marijanica: '1'ilio ! Ali ne sliš : š — kako vpi¬
jejo: nekoga imajo! (skoči k vratom).  Neža stopi
Ija in poglej !

Neža : Takoj, mati! (odide).

Marijanica: Moj Bog, kaj ne pride še vse
čez mene ! Pod kakšno zvezdo sem neki rojena,
da sem tako nesrečna. Kovač Obroč se je ma¬
ščeval nad menoj ker ga svoj čas nisem marala
vzeti in zapeljal mi je zato moža. (Gre okrog
mize , izpod katere moli Urh nogi).  Urliova lju¬
bezen do mene je že zdavnaj zmrznila, moja pa
se ni še prav nič ohladila, akoprav....

Urh (zakriči)  : Joj. jooj ! moja noga. (Mari¬
janica odskoči. Urh plane izpod mize).  Na nogo
si mi stopila !

Marijanica: Oh, Urh, zakaj me strašiš ? !
(omahne na stol).  To ni dobro...!

Urh: Čakaj, ti prinesem vode (steče v ku¬
hinjo) !

Marijanica (zase):  Strah mi je zašel po udih...
No, pa da bi se le Urh predrugačil !

Urh (prihiti):  Na, Marijanica.... pij ..! Na
pij ..! (vliva ji. v usta).

Marijanica: Dovolj! pusti me., (gleda vedno
v tla).

Urh: Ljuba Marijanica, povej, ali si od
smrti vstala ? Se si živa ! Odpusti mi, prosim te !
(Marijanica molči).  Za božjo voljo, vsaj poglej
me ! Ti me ne pogledaš P ! Ali me ne pogledaš ? !
(jo objame).  Ljuba Marijanica, odpusti mi, poglej
me .. . !

Marijanica: Urh, ne norčuj se iz mene! Prc
več sem žalostna !

Urh: Marijanica, potolaži se, odpusti mi,
odslej bodem drug človek

Marijanica (ga pogleda) :  Kdo ti neki ver¬
jame ! Mene ne bodeš več za nos vodil!

Urh: No, Marijanica, pogledala si me, sedaj
mi daj pa še roko da si mi odpustila (jo zgrabi
za desnico).  Velja! Kaj ne, zopet sva si prijatelja ?

Marijanica : I no, naj bo ! Toda, povej mi
zato, kako dolgo si bodeva prijatelja ?

Urh : Za vedno, Marijanica ! Poslušaj me :
ta rakev me je čisto prerodila. Spomin na smrt
in strah pred njo sta vslvarila v meni novo živ
ljenje... Bog v nebesih je moja priča !

Marijanica: Če je tako, ljubi Urh, tedaj ti
odpuščam : vse je pozabljeno !

Urh: Kako si dobra! Zato so pa jaz za-

— 59

hvalim Obroču za vedno in nič več ne pokusim
vina brez tvojega dovoljenja. Odslej te zopet lju¬
bim, še bolj kakor nekdaj!

Marijanica: In sedaj čutim tudi jaz v sebi
novo, veselo življenje ! Pojdiva v kuhinjo (odideta).

12. prizor.

(Mizar, Peter in vaščanje priflrve v sobo).

Mizar: Kam nam je neki ta šment ušel ? !

Peter : Tukaj notri ga ni!

Mizar : Zakaj ga nisi zvezal ? 1

Peter : Kako ste čudni 1 Kako ga bom neki
zvezal, ako mi je pa popreje ušel!

Mizar : Peter, Peter, ti nisi skala . !

Peter : Brž ven.... 1 (odhite , za hip prazno
pozor Uče).

13. prizor.

Vanja: (pribeži in si briše pot raz čela).
Za božjo voljo, kje je kak človek ! Ti norci, ki
me s kolči lovijo, me bodo še pobili! V mestu je
človek res še najbolj varen 1 (Teka sem ter tja
in vzame raz mize svoj klobuk).

11 prizor.

Mizar, Peter in drugi: Ohooo ! imamo te !
Udaj se, lopov 1 (Neža vstopi).

Vanja: Kaj hočete? Vi ste kaj ljubeznivi 1

Peter : Kaj praviš ? Udaj se če ne . (grozijo).

Vanja : Ali ste zblazneli ? Menite li, da sem
prišel sem da me pobijete !

Vsi : Molči, lopov...! Po klobuku se poznamo!

Vanja: Kje je Urh in pa Marijanica?

— 60  —

Mizar: To ti kmalu povemo! Ali nisi šfe
bežal pred Urhom ? Pazi se, kaj govoriš ! Kaj pa
delaš tukaj ? !

Vanja : Urha in Marijanico iščem ..

Vsi.: Lažeš ! (podero ga na tla. Marijanica
odpre kuhinjska vrata).

Vanja : Pustite me, bodite pametni ....  po¬
magajte....!

15. prizor.

Marijanica (priskoči) : O, stric Vanja! -
Kaj pa je ? (vsi osupnejo).

Vanja: Bog le je poslal : kar pobiti so me
hoteli...1

Vsi: Ooo ! Imeli smo vas za lopova ! Brez
zamere ! Ge je tako, vzamemo besedo nazaj !

Marijanica (Vanji) : O tein vam bom vse
povedala !

16. prizor.

Urh (vstopi)'.  Dobro jutro, Vanja!

Vanja : Bog daj, Urh !

Vsi (lovci) :  Živijo, Urh, povsodi smo te

iskali.

Vanja: Ali ste norce brili z menoj ! Ravno
poprej ste rekli, da ste iskali lopova 1

Mizar : Iskali smo in še celo dva, dva. ..!

Vanja: Torej še jednega lopova?

Urh: In drugi sem bil jaz..!

Marijanica : Stvar je dobro končana !

Mizar, Pater in dragi: Torej vas ne bodemo
motili.... Z Bogom !

— 61  —

Urh : Z Bogom..!

Marijanica: Sedite stric — trudni ste ! (se

dejo okoli mize).

Vanja: I kdo bi že ne bil..! No to so pa
hudimanovi ljudje v tem kraju! Kar precej so
tukaj s kolči in človek niti ne ve, zakaj ? 1

Marijanica: To je ravno slučaj ! Zakaj so
vas imeli za lopova, povem vam pozneje: preje
vam pripravimo zajutrek..

Vanja: Kaj je bilo pa tebi, Urh, da sem te
dobil že v rakvi ? Prestrašil si me kot sam hentaj !

Urh : Torej ste me vi predramili ? Hvala
vam ! Jaz sem pa menil da me je Peter in sem
ga pošteno naklestil.

Vanja: Torej bi bil tudi mene! Torej ni
prav, da sem te vzdramil! ? To so pa čudne reči !

Urh : Prav, prav ! hvala vam ! Seveda, vi
celega križevega pota še ne razumete ! Jaz vam
povem vse od kraja, kar vem, drugo pa pove
Marijanica. Poprej pa kaj za pod zobe, da se mi
želodec vkup ne zarase, grozno sem že lačen. .!

IV. Dejanje.

1. prizor.

(Kmetka soba. Marijanica, Vanja in mizar sedijo za
obloženo mizo).

Mizar (vstane)-.  Treba bode iti domov!

Marijanica : Ej, kam se vam mudi ? Ostanite,
boter 1

6 !'t —

Mizar : Moram iti : nujno delo imam za že¬
nina — No, kaj sem hotel reči: ciganka ti je
pa povedala dobro zdravilo za Urha, kaj ne ?

Marijanica: Res, kdo bi mislil, da la uma¬
zana babura, kaj ve! No, sedaj pa verjamem !

Mizar : Beži, beži! Kaj res verjameš ? Čakaj,
ti pa povem : ciganka je prišla k nam in omenila,
da je bi'a pri vas, ko sta se bas vidva stepla In
takrat sem namignil ciganki, da li gre nasvetovat
za Urha rakev.. .

Marijanica: Zakaj mi niste tega sami po¬
vedali ?

Nizar : Dolgo mi je bilo že na jeziku, a kar
ni mi hotelo iz ust. (Urh prinese iz kuhinje ne -
kaj steklenic).  Pa z Bogom ! (da Vanji roko).

2 .  prizor.

Urh (naglo)  : Oho, kam se vam tako mudi ?
Sedite še, sedite !

Mizar: Svet se ženi in hoče imeti mize. po
stelje in tako ropotijo. Moram domov I Brez za¬
mere ! Z Bogom ! (odhaja).

Vsi : Z Bogom

Urh: Tako sedaj povem pa naprej! — In
ko sem zagledal tukaj na tleh rakev in se spo¬
mnil, da sem ležal ravnokar sam v nji, spomnil
som se tudi naenkrat svojega nekdanjega srečnega
življenja. Groza me je čudno pretresla, ko sem
zagledal takorekoč odprti grob... Sam nisem več
vedel, kaj se godi v meni. Naenkrat sem začutil
v sebi pravd gnjus in obup do sedanjega, hudob-

— 63  —

nega življenja: dušilo me je nekaj v srcu in za¬
želel sem kazni — želel sem ječe! Zahrepenel
sem poboljšati se in se odslej ogibati gostilničnih
prostorov .. V srcu pa sem začutil novo, mlado
moč, ki bi mi lahko premagala vse ovire na no
vem potu. Odslej sem ves drug človek !

Marijanica : Torej je vendar res ! Ljubi Urh,
kako si me razveselil! Molila sem zale veliko in
veliko, ljubila sem te, dasi nesrečna, iz vse svoje
duše in moje upanje je bilo globoko, rekla bi:
gotovo! In danes vživam zalo sladko plačilo.
Odslej Urh, zopet zastaviva v delo združene meči
v blagor otrok in bližnjih, sebi pa v veselje 1
Tako tudi Adamu in Evi pred grehom delo ni
bilo težavno in utrudljivo, ampak bilo je njima
v veselje in zabavo. In glej, Urh, tudi tebi, ki si
se povrnil vsaj v svojo prvotnost, ne bode delo
več tako zoprno, akoprav mučno, kajti v delu
bodeš videl svoj cilj in našel veselje.

Vanja (zaploska)  : Tako jc ! Živela, Urh in
Maruša! (trkajo).  Sedaj prosim pa jaz za besedo.

Urh : Tako je, stric ! Marijanica vam jo tudi
dovoli.

Vanja (vstane)  . Prišel sem sem ravno na ta dan
po naključju, da z vama obhajam dan sprave. Ta
dan sprave me je globoko ginil. Torej le še pred¬
lagam, da si vidva po dveh letih bridkosti in
mučne jeze podasta roki v večno spravo

Urh in Marijanica (si sezeta v roko) :  Živijo,
stric 1 Tako srečna hočeva ostati 1

— 61  —

Urh : V spomin na to, se kajenju cisto od¬
povem.

Vanja : Prav imaš! Na eni strani si ohraniš
zdravje, na drugi pa denar.

Marijanica in Vanja : Živijo, Urh ! {trkajo).

Vanja: Ker še n sem dal nikomur besede,
nadaljujem. Razveseljen nad tem, da sem videl
tako lepo spravo, darujem naši vrli šolski družbi
sv. Cirila in Melodija svoto denarju .

Urh : In midva priloživa tudi nekaj !

Vanja : Dobro, dobro 1 To me veseli .

3. prizor.

Peter ( zaigra med vratini na piščal) :

..Zadoni nam, z'doni,
iz src napev krepak,
o, slavljenec današnji,
pozdravljen tisočkrat!

(Aljaževa pesmarica").

Vanji [zaploska):  O, le bližje, le bližje...!

Urh: Še Neža naj pride: pokliči jo! [Peter
odide).

Marijanica: In jaz otroke [odide)

Urh : No, sedaj bode pa cel semenj.

Vanja : To me jako veseli in takih prizorov
bi rad še mnogo prebil pri vas. Prihodnjič pri¬
peljem še koga s seboj.

Marijanica {prinese hlače)  : Na, Urh ! Odslej
bodeš zopet vzoren gospodar in zato se jaz hla¬
čam odpovem.,

- 65

Vanja (smeje)  : Ohooo ! Kaj ne, te hlače je
prinesel Marijanici Miklavž ? !

Urh: Da, kakor veste! in Marijanica ima

prav.

Vanja: Da te hentaj, dobro sta menjala:
saj se bodo hlače tebi res bolj podale kot Mari¬
janici 1 Dober ukus imaš !

Urh: Marijanici v spomin nasadim okrog
doma velik sadovnjak, ki nam ne bode le v ve¬
liko veselje, ampak tudi v veliko korist. Poleg
tega se naročim tudi na jeden časopis, da nam
bode v pouk in razvedrilo.

Vanja (ga potaplja po rami)  : Tako je prav,
Urh, tako ! Za sedaj sadovnjak in pa vojsko na
papirju. Otroke vzgajajta v zdravem narodovem
duhu in hvaležni vama bodo.

Marijanioa: Kje so neki otroci tako dolgo?
(gre k vratom.)  No, le notri, kaj se sramujete!
(vstopijo).

4.  prizor

Vanja: Saj smo vsi po božji podobi vstvar
jeni! Le vkup, le vkup, uboga »gmajna !»

Marijanioa: Stric, vas imajo, mislim, pov-
sodi radi, ker ste tako dobrovoljni!

Vanja -. Ile he he! Ako Nemci še celo pojo
svojo „vahto na gmajni - *, zakaj bi jaz neki niti
ne rekel kaj takega ? I (Otroci znašajo stole in po¬
sedajo, Peter in Neža vstopita).

5 prizor.

Urh (Petru in Neži) : Le sem !

5 .

66  —

Vanja: Hej, to je pa cel parček in ženin
sam godec! Le sem, bomo katero zakrožili !

Peter: Prav, prav ! Jaz in Neža sva rojena
pevca !

Urh: Sedita! (nataka).  Pijta! To ni vinska
barva, ampak — malinovec!

Vsi (trkajo)  : Živijo !

Vanja: Ti godec — saj le smem tikati —
katero znaš ?

Peter: Katero rečete !

Vanja : Ni slaba ta ! Ali znaš : , Mi smo
Slovani!“

Neža : To znamo vsi!

Vanja: To je lepo: tedaj bodi ta prva!
(zapojo):

Čvrsti koraki kot čvrsti junaki,
misli bogate kot silni duhovi,
jaki v ljubezni, pri delu možaki,
mi smo Slovani in naši so dnovi 1

Tam od Balkana in njega pogorja,
pa do trisolnčja in hribov ledenih,
od Krkonošev do vzhocRiega morja,
največ Slovanom je tal izročenih.

Bliska se zora, zbežala ho mora,
kviško zakladi, na dan veleumi,
vzcvete nam morje in raven in gora,
mi smo Slovani, hura naš zahrumi 1

6. prizor.

Pismonoša [vstopi)  : Pismo od sodnije ! (da
pismo).

— 67

Urh: Kaj je neki V (natoči pismonoši kožen ec
in plača).

Pismonoša (izpije) :  Hvala! Dobro ste jo
rezali! - Pa, z Bogom! (odhaja).

Marijanica : Z Bogom !

Vanja : Jaz pa vem, kaj je v pismu, saj
sem prav zato danes sem prišel. Bodita vesela...!

Marijanica: Sodnije sc človek vedno boji...

Urh (čita)  : Da, k sodniji bode treba iti.
Hej Marijanica, zaprli le bodo !

Vanja : In ne zastonj ! Veliko bodeš pode¬
dovala.

Marijanica: Bežite no, stric, po komu ? !

Vanja : Ej, pozabil sem bil vama že povedati
o tem, ker sta me tako čudno vsprejela. — Tvoja
sestrična je na smrt bolna.

Marijanica: Kako veste to ? Kje je ?

Vanja: Kakor veš, je imela v Bosni proda¬
jalno. Ker je že priletna in se je čutila slabo,
zato je tam vse prodala in odšla dotriov, da doma
umre. Na poli k vama je obnemogla pred bliž¬
njim trgom. Nesli so jo v hišo neke bogate, a
skope udove. Toda, ker so našli pri njej litanil-
nično knjižico, mnogo denarja in dragocenosti,
storila je nepoštena udova vso, da se ničesar ne
razve in zadrži bolnico. Ljudem ni dovolila do¬
stopa, samo dekla je smela k njej. Že revno in
blizo smrti je prisilila skopušna udova, da je na¬
pravila prisiljeno oporoko, po kateri pripade
njeno veliko premoženje udovi, borih deset kron

— 68

pa dobi dekla za postrežbo po dnevi in po noči.

— Moj sin — častnik pa je prišel ob orožnih
vajah slučajno v tisto hišo stanovat in sicer ravno
nasproti bolnične sobe. Ker je zdravnik, se je
nekega večera zavzel za tarnajočo bolnico in ta
mu je vse razkrila, tako, da sta se izpoznala.
Drugega dne je že odšel dalje, toda ovadil je
sodniji vse, češ, da je oporoka prisiljena in kri¬
vična. Kot postavne dediče je navedel tebe in
Jero. O Jeri pa je še dostavil, da je tako uboga,
da skoro prosjači. — Ne vem, kako je to, da je
reva zmiraj tako nesrečna : če si le malce opo¬
more, pa jo že zopet kaj zadene! S tem deležem

— kakih petnajst tisoč — pa menim, da si po¬
polnoma opomore. — Seveda je sodnija takoj
nato prijela udovo in ovrgla oporoko. Ker se pa
moj sin ni podpisal na ovadbi, zato je obdolžila
babura celo hišo, deklo pa izpodila iz službe.

Marijanica: Jeri to iz srca privoščim : opo¬
mogla si bode, reva ! Se jaz sem vašemu sinu
zanjo hvaležna. — Torej je vaš sin hotel kupili
našo Katico ?  In to ste lepo zamolčali ?! Nič več
ga nisem poznala: zraslei je in pa tudi obleka
prenaredi človeka. Oj, ta porednež 1 Kedaj nas
zopet obišče ? (Trkanje).

Urh: Notri!

7. prizor.

Jera: Dober dan, vsem skupaj!

Vanja, Urh in Marijanica; O, Jera! Če se o
volku meni, pa volk pride.

— 69  -

Jera : O, stric! (Sega v roke).

Urh (toči)  : Na pij! Sedi!

Jera (sede)  : Res sem že trudna 1 Že zgodaj
po noči sem šla od doma. To pismo (da Urhu)
sem dobila od gosposke, a ne vem kaj pomeni!

Urh (odpre in Uta):  Jera, sodnija te klice.
Z Marijanico podedujeti veliko denarja po sestrični.

Jera : Kaj je umrla ? !

Urh : Ne še, ampak blizu smrti je ! Vračala
se je bolehna in priletna iz Bosne k nam, a ob¬
nemogla je pred bližnjim trgom. Ker je bogata,
ukrenila je premožna in skopa udova, h kateri
so jo zanesli, vse, da jo na vsak način obdrži.
Nato pa je prisilila na smrt bolno revo, da je
zapustila vse svoje premoženje nji, borih deset
kron pa je volila postrežnici — dekli. — Nek
gospod pa je to izvedel in vse ovadil sodniji, a
sodnija je že prijela udovo in ovrgla oporoko....

Jera: Oh, kako sem hvaležna tistemu go¬
spodu ! Rada bi mu kaj podarila, ko bi ga po¬
znala. Kar solze mi stopajo v oči !

Marijanica: In ta gospod je stričev sin —
častnik.

Jera: Jojtneni, pa ni res?! Seveda, vaš sin
je gospod in ne bi hotel ničesar vzeti!

Vanja : Pusti to, Jera, pusti! On ima zadosti.
Da je pa stvar spravi' v luč resnice to mu je
velevalo pošteno srce. — On pride jutri za menoj.

Jera: To je prav! da se mu vsaj najpri-
srčnejše zahvalimo. 1

8. prizor.

Beračica (vstopi) : Jehata, Urh, kaj nisle
umrli ?

Urh: Kdo pa to zopet pravi ? !

Beračica : Pri Zlobcovih sem izvedela : Obroč
jim je povedal. Kropit sem vas prišla !

Urh (zase) : Šmentani Obroč, ta je pa to
že po vsej vasi raztrobil! (Glasno)  Sanjalo se
mu je! — Marijanica, daj še en kozarec sem in
kaj za pod zobe, da me revica ne bode hodila
zastonj kropit v la klanec.

Beračica : Zlomkovi Obroč, ta jih pa plete,
ta...! Ljudi ima za norca, pa bode ostal sam norec,
de te te...! (Pije , nato spravlja kruh).  Bog vam
stokrat povrni! Se dosti veselih let! Pravijo, da
tisti posebno dolgo živi, kogar ljudje za mrtvega
razglase. Z Bogom ! (odide).

Nekateri: Z Bogom !

Vanja: Veste kaj, mi moramo odriniti k
bolnici, da nam prej ne umre kajti sinoči je bila
jako slaba.

Urh: Hej, Peter, zaprezi. Mi pridemo takoj.
Kar napravimo se ! (se razhajajo).

(Zastor pade).

9. prizor.

(Urh, Marijanica, Vanja in otroci sede krog mize ; na mizi
je posoda, steklenice in kozarci.)

Vanja: To je pa včeraj klepetala babura.
Mislil sem že, da nas bode kar požrla. (Marija-

71  -

niči)  Torej manjka več dragocenosti, praviš, ka¬
tere je sestrična včeraj še imela ? Zakaj jih nisi
vzela že včeraj ?

Marijanica: Ker bi se sestrični morda hudo
storilo, ako bi kar planila po vsemu. — Drago¬
cenosti manjkajo vse. Samo nekaj denarja in
kovčeg obleke sem še dobila. To sem ji danes
tudi mirno povedala, kajti pri mrliču se ne gre
kregat.

Vanja: Jaz grdobo še danes naznanim! Ali
nima še dovolj ! ali ni udova in brez otrok 1 Oj,
ti grdo ženišče, ti! Vse bi rado podrgnilo na
kup. (Trkanje).

Urh : Naprej !

10. prizor.

častnik : Dober dan ! (sega v roke).

Marijanica: O, vi porednež, kak strah ste
mi napravili !

častnik: Kaj me poznate, ho he he ? Po
Katico sem prišel, kaj ne ?

Marijanica: O, sedaj vam bi jo že dala

častnik: Sedaj jo pa jaz ne maram! No,
za kuharico jo pa le še vzamem ; kaj ne, Katica ?

11. prizor.

Udova (vstopi brez trkanja in zakriči za
častnikom) :  Mrliča mi spravite takoj iz hiše !

častnik (se urno zasuče)  : Oho ! (zase)  Duh
babji, ali ne veš, da se potrka, predno vstopiš ? !

Vanja fudari po mizi)  : Kaj še ! mrliča iz
hiše J? Ali nimate mastno plačano ? ! Zakaj pa

niste tedaj naznanili semkaj k Paleževim, da je
bolnica pri vas, kar je sama tako zelo želela !

Udova : Nič ni želela sem, prav nič 1

častnik: Tiho bodite, jaz sem priča in še
kdo drugi!

Udova : Sram te bodi, Judež ! Torej si me
ti naznanil!

častnik : Pazite, gospa, kaj govorite !

Udova: Ha hm, vi, kaj ste pa vi ?

Vanja : Bolnico ste prikrivali ljudem, da se
ne bi izvedelo njeno ime — toda Bog je pravičen!

Udova: Lažnjivec, kdo jo je prikrival? ! Za¬
kaj se je pa gnjezdila po moji postelji celi mesec !

Vanja: Pomirite se, gospa, to dožene sod¬
nija ! Toda gospa, midva imava sicer še nekaj
skupaj. Kam ste djali tiste dragocenosti, kar jih
je imela rajna?

Udova (razburjeno) : Kakšne dragocenosti
neki ? Ali se vam meša ? !

Vanja: Govorite z menoj dostojno! Toda
opozorim vas na to, da ste na mene kot na pra¬
vega naleteli I Dragocenosti bodete vrnili radi ali
neradi

Udova: Nikdar! Kaj bodete še to iz mene
izvlekli ? ! Nikoli!

Vanja (naglo)  : Torej imate njene dragoce¬
nosti ? Dobro — vsi so na pričo za to, kar ste
rekli! Ali prisežete, da jih nimate ?

Udova : Zakaj neki ne, požeruhi..! Vam vsem
se meša !

73  -

Častnik : Pazite, gospa !

Urh (kazaje)  : Dovolj je tega, lam so vrata !
Zmenili se bodemo pri sodniji !

Udova (zasej :  No, na take bike pa še ni¬
sem naletela! (odvihra).

Jera : Torej ta je tista nesrečna ženska ?
Ta ni pri pravi pameti.. !

Vanja : Ta, ta ! Ubogi njeni sosedje in posli!
Ni zastonj udova. Toda, glede dragocenosti re¬
čem, da bode dala vse nazaj. Jaz ji navijem uro !

12. prizor.

Obroč (vstopi)  : Ej, Urh, pojdi no malo sem 1
— Ali si res podedoval dvajset tisoč kron ? Hej,
boš dal za pošteno pijačo 1

Marijanica (Vanji) : Ta je tisti...!

Urh: Umrl sem zate in ti vse odpustil.

Obroč : Saj so res že govorili, da si umrl;
samo to se je zdelo čudno ljudem, da ti nič ne
zvoni. Kaj — kaj si mi pa odpustil ?

Urh : Ves dolg ! Prijatelja sva : izpreobrni
se tudi ti in zmerno živi !

Obroč: Veš kaj, Urh, pomeniva se drugikrat,
sedaj se mi mudi v vas. O, kako veliko družino
imaš. Dobro se imej! (odide).

Urh : Kako jo je nocoj hitro odkuril, kot bi
ga gonili biriči.

Vanja: Ali bi se ta svetnik ne dal spreo¬
brniti V

Urh: Težko, kajti njega se ne prime no¬
bena dobra beseda.

- n  —

Vanja : Poskusi, Urh, ampak dobro pazi, da
te ne zapelje. Po mojih mislih ne napraviš bolj¬
šega dela, kakor če izpreobrneš pijanca, kajti
rešiš ga ali bolnišnice, ali norišnice, ali pa jet-
nišnice, sploh — prezgodnjega groba: daruješ njemu
in njegovi družini premoženje, mir in veselje,
skrbiš njegovim otrokom za dobro vzgojo in po¬
vrneš mu v otrpnelo srce vero in narodno krepost.

Jaz samo to rečem : rešujmo mile brate
razbojniškega pijančevanja, da bodo njih potomci
zopet jaki in čvrsti, kakor so bili njih junaški
predniki, katere ni mogel ukončati ne ogenj, ne
meč. Le tako se dvigne naš, pijančevanju za¬
padli narod, duševno in telesno, da mu zasine
toliko zaželjena narodna pomlad. One pa, ki so
delali za narod na tem polju, bodo blagoslavljali
potomci in to dobro delo jim bode kakor sladek
up in kakor visok svetilnik iz teme v življenju in
ob smrti.,..

Urh: Da, stric, tako delo bode meni v po¬
sebno veselje! (Marijanica in Jera stopiti pred
častnika).

Jera: Gospod, sedaj so prišli vaši dolžniki.
Zahvaljujemo se vam najiskrenejše za vašo do¬
broto. Bog vam povrni mi vam ne moremo !

Častnik : Že dobro, že dobro, nikar se mi
ne zahvaljujte ! Storil sem to ne le iz ljubezni do
vas, ampak tako mi je veleval tudi čut pravič¬
nosti.

Marijanica : Nikdar vas no pozabimo ne mi,
ne naši otroci !

Urh, Marijanica in Jera: Bog vas živi!

13. prizor.

Udova (plane v sobo s sekiro in čudnim
smehom)-.  Čakajte, pošasti! Čakajte...! (Otroci,
Urh in Marijanica zbeže v kuhinjo, Jera, Vanja
in častnik skozi uhod na levi strani).  Pošasti.,.,
pošasti, ve ste krive vsega! Ob vse bom ! Ob
vse bom ! Ves trg in vsa vas me že kolne .. vsak
otrok se mi posmehuje... žvižgajo mi., vse se
mi pači..! (se krohota).  Ho ho ho, kako bode to
sladko, ko vas razdrobim, gadja zalega ! Ho ho ho !
Tako se dela mir (Pred kuhinjo.)  Najprej raz¬
bijem ta vrata in te pošasti, huhuliu....! (Vanja
in častnik planeta v sobo : častnik ji od zadaj
izpuli sekiro, a Vanja jo zgrabi.)  Proč, pošasti,
huuu.!

častnik: Držite krepko, oče, norci so silno
močni! Pomagajte, pomagajte ..!

14 prizor.

Udova : Hu liu liu.J (Urh, Marijanica in Jera
planejo v sobo, iz kuhinje gledajo otroei).

Vsi: Zvežimo jo ! (podero jo na tla).

častnik : Brž po zdravnika in k županu !

Udova : Proč, pošasti... ves svet se vrti okrog
mene .. hu hu hu..!!

(Zastor pade.)

(Sprememba.)

— ? 6  —

15. prizor.

(Vrt pred hišo v mesečini. Marij anica se veselo ozira po
okolici.)

Marijanica: Kako krasen in svetel večer je
— prav kakor bi se nebo veselilo nad našim
spravnim dnevom ! Kako skrivnostno in blago¬
dejno je razlita mesečina po tihi noči...! Kako
sladek je ta nocojšni večer, ko zrem v jasno da¬
ljavo...! Kje pot brezkončna se končava, ki v širni
svet vsemira vodi ? In vendar je povsod na tej
poti On, ki je tako nepričakovano razgrnil oblake
izpred moje duše, kakor jih razgrne izpred me
seča! O, Urh je sedaj ves drug človek, še boljši
bode, kot je bil nekdaj. Moj Bog, zahvaljujem se
ti iz globočine svoje duše — iz celega srca !

16. prizor.

Urh (vstopi iz hiše)  : No, Marijanica, ali
tudi tebi nocojšna mesečina tako ugaja ? jaz se
je ne morem nagledati!

Marijanica: To pomeni, da imaš zopet lahko
vest in mirno in veselo srce ! Molila sem za se¬
strično in potem sem se zasanjala tudi v to me
sečino in zahvalila Boga, da nas je tako osrečil.
Kako sva srečna! (se objameta).  Podala sva si
roki v večno spravo : noben zloben naklep naju.
več ne razdruži in ne zapelje v prepir I (Pojeta)  :

Zakonski stan je tehtnica,
na dveh straneh vznemirljiva —
če zmaje jo vihar grozan,
kako težak je spravni dan !

— 77  —

Marijanica : Z mojo dedščino se odpira na¬
ma in najinim otrokom pot v lepo bodočnost.
(Vanja, častnik in otroci pridejo po vrtu).

17. prizor.

Vanja: Oboo, Urh in Maruša 1 Ali tudi va¬
ma nocojšna mesečina tako ugaja ? Mi se je ne
moremo nagledati !

Marijanica : Tedaj smo vsi jedne misli! To
znači veselo, srečno srce. Sedimo in katero za¬
krožimo ! Ali ni nekaj krasnega milobna pesen
ob lepih večerih ? Ali ne pretresa duše ? (Vzame
citre raz mize).

Vanja : Veselimo se z veselimi 1 Pa jo vre¬
žimo ; kar to-le dajmo: .Sijaj, sijaj, lunica...!*

Vsi: Dobro, stric ' (Pojo, Marijanica sprem¬
lja s citrami)  :

Sijaj, sijaj, lunica,
sijaj v naša srčeca :
zdravi čili,
lahkih nog,
bomo žili
brez nadlog!

Sijaj, sijaj, lunica,
sijaj v naša srčeca:
naša sprava
naj velja,
sreča prava
jo spremlja!

(Urh, Vanja in dečki vihte klobuke, ostali
dvignejo roke; po vrtu prideta Peter in Neža.
Peter nekolikokrat zavriska.)

(Zastor pade.)

— 78

Dodatek.

Pesniške komade v igri «D an sprav  e»
je uglasbil naš dobro znani skladatelj g. Vinko
Vodopivec in se dobe na željo primerni hokto*
grafirani izvodi po 10 vin. v uredništvu «Družin-
skega piijatelja» v Trstu, Rojan 3

Izdalo uredništvo »Družinskega prijatelja".

(Tiskarna Dolenc. — Fran Polič. — Trst,)

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000517867

„Prijatelj otroški 11 . (Somrak). — 30 vin.

»Detinsko bogoznanje". (Kovačič). — I.— K.

»Pobožni ministrant". (Kovačič). — 50 vin.

»Ali Boga Stvarnika res ni treba?". 40 vin.

»Obljube Presv. Srca Jezusovega". — JO vin.

»Kažipot za katoliške izseljence". Pojasnila
v Trstu pr. č. g. Andreju Furlan duhov,
pri sv. Antonu Novem.

»Novi List", slovenski tednik v Trstu, Ti¬
skarna Dolenc, via S. Francesco 20.
Stane na leto 8.— K.

Slovstvo proti opojnim pijačam : Briider Su-
schitzkv na Dunaju (Wien X. Hepler-
platz 4.

»Slovenski Marijni Dom v Trstu". Kdorkoli
ima še kaj srca za Slovenke v Trstu,
naj pošlje kak milodar blagajniku M.
D. č. g Frančišku Guštin, kaplanu pri
Sv Antonu Novem v Trstu. Slovenski
rodoljubi in rodoljubke, pomislite, da
»Slovenski Marijni Dom" je za Slovenke
v Trstu velikanskega pomena.

„Piščalka 1 , slovenski list glede opojnih pi¬
jač Celje. — 2 — K,

RED

SLOVENSKIH PRIDIG

V TRSTU

1. Pri Sv. Antonu Novem v Trstu. Zjutraj ob 6 od
prve nedelje v maju do zadnje v septembru. Ob 6'/, od prve
nedelje v oktobru do zadnje nedelje v aprilu

Popoldne  ob 3  od prve nedelje oktobra do prve
nedelje v postu ■— ob 3*/ 2  od prve nedelje v postu do praznika
sv. Antona (13 junija) — ob 4  po prazniku sv. Antona (13
junija) do konca avgusta.

2 .  Pri Starem Sv. Antonu vsako nedeljo in praznik ob
6’/ 3  zjutraj  pred mašo s slov. napevi, in vsako nedeljo in
praznik popoludne  ob 3 ‘/, pred. slov. blagoslovom.

3. Pri Sv. Jakobu vsako nedeljo in praznik s sv. mašo
s slovenskimi napevi ob 9. uri zjutraj, vsako nedeljo in
praznik popoludne  ob 3. pred slov. blagoslovom.

4. Pri Sv. Vincencu vsako nedeljo in praznik ob 7*/»
zjutraj  pred mašo s slov. napevi, vsako nedeljo in
praznik ob 2'/, (3) popoludne  pred slov. blagoslovom.

5. V mesecu maju se drže slovenske šmarnice v mestu
in v predmestju.

6. Slovenska moška In ženska „Marijna družba" ima
vsaka še svoj mesečni shod.

Slovenski Marijni Dom v Trstu.

Milodare vsprejemajo odborniki, odbornice in pa uredništvo
„Družinskega Prijatelja" v Trstu (Rojan 3).


Tisk. Dolenc (Fr. Polid) — Trst.