286
R. Perušek: Pop Pero.
Pop Pero.
Črtica iz Bosne.   Spisal R.  Perušek.
inilo je jednajst let, kar sem potoval v Sarajevo, da v srebrni Bosni poskusim srečo svojo. Pot ni bil bas prijeten. Poslednji dan, ko sem se moral voziti na odprtem poštnem vozu, lilo je neprestano, kakor da se ponovi vesoljni potop. Lahko si vsakdo sam misli, kakšna čustva so mi polnila srce. Stopil sem na zemljišče, katero je bila takrat jedva zasela avstrijska vlada in kjer je bilo še vse bolj urejeno po turškem, ali prav za prav neurejeno. Da ni v tej deželi kar najmanjšega »komforta«, tega sem se bil prepričal že prejšnje dni. V Sarajevu, kamor sem bil namenjen, nisem imel nobenega znanca, in po poti me je obhajala misel, da bi bilo najbolje, ako se takoj vrnem domov. Vzemi v poštev še neprijetno vožnjo in grdo vreme, in jasno ti bode, da se mi je vsaka nova prikazen pojavljala v najneprijetnejši luči, in da sem vse stvari sodil po domačem kopitu. Ta sodba pa je bila seveda vselej neugodna za nove pojave, katerim sem se pozneje tako privadil, da so se mi jako omilili, in da sem se težko ločil od njih.
V Blažnji, dokaj velikem selu, menjali so poslednjič konje. Skočili smo raz vozove, da si iztegnemo otrple ude in podražimo želodec, več iz dolgega časa nego iz potrebe; ta z malovrednim pivom, oni s čifutskim vinom; nekateri pa smo posrkali v turški kavarni čašico črne kave. Pred kolibo, v kateri je bila pošta, bilo je mnogo ljudij, večinoma vojakov. Z mladim uradnikom, katerega je vodila tista usoda v Sarajevo in s katerim sem se bil seznanil že na savskem parniku, hodila sva po selu, dokler se ni dalo znamenje, da je pošta pripravljena na odhod. Posedli smo v različne kočije, pred katerimi se je vozila dolga vrsta vojaških tovornih v6z, ki so peljali različne pošiljatve in prtljago potnikov. Zdajci ugledam pravoslavnega popa, ki se je izmotal iz množice seljakov, kateri so mu poljubljali roko. Pripravljal se je, da prisede k vozniku jednega tovornih voz. Vedel sem sicer, da so pravoslavni popje v Bosni precej preprosti ljudje, katerih ne teži velika učenost in kateri se tudi v vsakdanjem življenji svojem ne razlikujejo mnogo od duhovnih svojih ovac, zakaj videl sem cel6 v Karlovci pravoslavnega župnika, ki je o belem dnevi s hlebcem kruha pod pazduho korakal po velikem trgu. V Sarajevu pa sem se preveril, da se tudi  »preosvešteni«  gospod metropolit ni držal etikete,
R. Perašek: Pop Pero.                                                    287
navadne pri nas zapadnjakih. Posetil je na čaršiji (trgu) prijatelja trgovca in s podvrtimi nogami sedel na čepenek (dolgi del 6nega za-tvora, katerega polože pri otvorjenji dučana [prodajalnice] na kole, zabite v tla pred njim, dokler se gorenji del ne dvigne in se z drogi ne podpre ob stene). Potem si je vil cigarete in jih pušil, zajedno pa srkal kavo. Mi seveda imamo drugačne pojme o dostojanstvenosti, nego iztočnjaki, in prepričal sem se pozneje, da so se tudi turški štabski častniki, begi in age svoj čas tako vedli pri znanih trgovcih. Naš pop, katerega hočemo opisati, ni se mi zdel po zunanjosti svoji vreden, da bi sedel v poštna kola med kolikor toliko olikane ljudi. Imel je na sebi široke čakšire (hlače), katerim se ni več poznala prvotna barva, takisto tudi ne dječermi (telovniku). Na dječermi in anteriji (nekakšni dolgorokavi površni srajci) ni bilo g6mbičev, s katerimi se pripenjata ti oblačili; dolga rokava sta mahala daleč kakor dve zastavi, ko je gibal z rokami. Nekdaj rdeči pas se je izpreminjal v različnih barvah, zakaj od solnčnih   žarkov in drugih vremenskih   vplivov   so obledele   barve
v
ob gubah. Črna mantija (duhovna haljina) je kazala obile sledove, da se je že cesto borila s šiljastimi in topimi stvarmi, zakaj pokrivale so jo mnoge krpe, katerih ni prisila roka mojsterskega krojača. Različni razporki so bili daleč vidni in so pričali, da mati popadija, ko je krpala obleko vojnu svojemu, ni izbirala pravega konca, ali pa da avstrijski zidovi, ki izvažajo take stvari v Bosno, niso prodajali poštenega blaga, ki bi ohranilo prvotno barvo. Glavo je pokrivala kamilavka (nekakšen polsten, Filz, cilinder brez okrajcev), na kateri je ležala debela plast prahu. Ali ne sam6 obleka, nego tudi obraz popov, ni bil kar nič prikupen. Lice je bilo temno zagorelo, ust ni bilo videti, ker so jih pokrivali dolgi brki. Razmršena brada in dolgi lasje, na pol črni, na pol sivi, obkrožali so ves obraz. Ker je bila kamilavka nizko potisnjena na čelo, nisi videl od vsega obraza drugega, nego širok nos in pod štrlečimi obrvimi žive oči. Ali joj, jedno je močno škililo, in jedno veko je sezalo mnogo niže nad oko, nego drugo, takd da se je smel obraz res imenovati grd. Pokazal sem popa tovarišu svojemu, ki je jednako sodil o ličnosti njegovi in mi dejal: »Ako bi tega človeka srečal v samoti, ponudil bi mu od daleč denar in uro!«
Po teh malo laskavih črticah bi sodil marsikdo, da sem se namenil popisati človeka, ki bode strahovit razbojnik v tej povesti. Zelo se motiš! Zvedel bodeš, dragi čitatelj, da je ta mož jako krotak in pohleven, da ni še nikomur zakrivil lasu.
Ko prispem končno zvečer v Sarajevo, poiščem si nočišča, da se kosti počijejo od grozne   vožnje.   Drugi dan se praznično oblečem
288
R. Perušek: Pop Pero.
in se napotim v gimnazijsko poslopje, da se kot bodoči učitelj pokažem ravnatelju. Mož me prav prijazno vzprejme, in nato govoriva o raznih stvareh. »Veste kaj,« reče mi, »v zbornici so nekateri člani našega učiteljskega zbora. Takoj vas hočem seznaniti ž njimi.« Vede me v prvo nadstropje, in tamkaj najdem nekaj po naše oblečenih tovarišev, katere je zanesel veter iz različnih krajev države naše, da bi mladim Bošnjakom vtepali znanost v glavo. Imel sem takoj tudi priliko, seznaniti se z verskimi učitelji. Bil je tu mlad, jako inteligenten, brkat frančiškan, dva mohamedanska hodže in krivonos španski rabi. Hitro se razvije govor, kar se za nekaj časa odpr6 vrata, in v zbornico stopi — škiljavi pop, kateri je bil sinoči napravil tako slab vtisek name. »O, pope Pero«, zavikne jeden in drugi prisotnikov, in vsi mu prijazno stiskajo roko. Prišla je vrsta tudi name, in priznati moram, da sem mu nekako nerad ponudil roko; krepko jo je stisnil in me prijazno pozdravil. »To je torej pravoslavni katehet,« mislim sam v sebi; »ali se more človek nadejati o taki ličnosti, da bode učil učence svoje krščanske nravi? Brrr!« Govorili smo dalje; seveda so mene, najmlajšega člana učiteljskega zbora, vpraševali po različnih stvareh, tičočih se i mene i razmerja domovine moje. Med drugimi se oglasi pop Pero in z lepimi besedami izraža zadovoljstvo, da smo se tako sešli zastopniki vseh južnoslovanskih plemen avstrijskih, da po svoje koristimo narodu bosanskemu. Govoril je tako razborito o potrebi nauke in pomiloval tako oskromno, da si sam ni mogel pridobiti večje izobraženosti, da se mi ni zdel več tak6 grd, kakor iz početka in da se mi je led precej raztajal, ko smo se razšli.
Jeden mojih učiteljskih tovarišev, s katerim sem takoj prvi dan sklenil prijateljstvo, katero naju veže še danes, vodil me je po mestu, in spotoma sem ga izpraševal o različnih članih našega zbora in tudi o popu Peri. Omenil sem mu, kako neprijeten vtisek je iz početka napravil name. Moj drug pa se je nasmehnil in dejal: »Res je nekoliko umazan, ali kaj hočemo zahtevati od siromaka, ki se mora po dvakrat na teden iz Blažnja voziti v Sarajevo in zopet nazaj, bodisi po prašni, bodisi po blatni cesti! Da ga mati priroda ni ustvarila Bog ve kako lepega, to ni njega krivda. Prepričali se bodete, da je poštenjak. Res je prijetnejši človek, ki ima lepo dušo v lepem telesi, vender Sokrat tudi ni bil vzor lepote.«   Mož je govoril prav.
Ko je avstrijska vlada iskala pravoslavnega duhovnika, ki bi poučeval pravoslavno gimnazijsko mladino o verskem nauku, ni se hotel nihče oglasiti za ta posel. Vsak je našel drug izgovor. Temu ni dalo dostojanstvo, onemu mnogi opravki,   tretji se ni čutil sposobnega, pri
R. Perušelc: Pop Pero.                                                    289
vseh pa je bila glavni vzrok, katerega seveda ni navedel nobeden, mržnja do avstrijske vlade. Ovejani Srbi so se nadejali, da se otresejo turškega jarma, ali da ne vzprejmo avstrijske vlade, in zato se je po-povstvo sarajevsko kujalo. V tej nepriliki je bila vladi ponudba bla-ženjskega paroha kaj ugodna. Mož je videl dalje, nego njega tovariši v Sarajevu. Smešno je bilo, ako so mislili avstrijsko vlado s tem vgnati v kozji rog, da ji ni hotel nihče služiti za drage novce. Pop Pero je računjal z dejanskim razmerjem. Srbi bosanski in še vsi ostali skupaj ne morejo svoje politike usiliti veliki vlasti. Bolje je torej podpirati vlado v koristnih napravah in tako koristiti samemu sebi. Poleg tega pa tudi lepi bankovci, katere plačuje vlada avstrijska, prav dobro prihajajo siromašnemu parohu, ki od svoje inorije (župnije) ne dobiva Bog ve kako mastnih dohodkov. — Ker pa je Blažnj nekoliko ur hoda od Sarajeva, vozil se je naš dobri pop Pero na poštnem tovornem vozu v mesto in iz mesta nazaj.
Naš pop Pero se je porodil v bosanskem selu blizu meje srbske. Svoja otroška leta je pasel ovce in koze, igral na diple in frule, bral jagode v gozdu in spaval v senci, iz kratka: delal, kar delajo navadno otroci seljakov. Menda zato, ker ni bil posebno lep deček, vender pa bistre glave, izbral si ga je pop domačega sela za svojega strežnika in »djaka.« — Pri njem se je naučil Pero čitanju in pisanju ter vsem 6nim potrebnim molitvam, kar baš ni majhna stvar, zakaj obredi iztočne cerkve so brez konca in kraja, tako pa seveda tudi molitve. Vender tega nauka mladi Pero ni dobival zastonj. Preselil se je v hišo popovo in mu ni bil samo za cerkovnika in ministranta doma in na selu, kamor je nosil za popom »vodico« (blagoslovljeno vodo), nego stregel je popu tudi v zasebnem življenji, moral pomagati pri delu na polji in kjer ga je bilo treba. Jasno je, da mora biti posebno dobrega spomina, kdor si hoče zapomniti vse molitve in obrede; zgodilo pa se je v Bosni in v posebnih deželah mnogokrat, da je znal mnogi pop le za silo citati, s pisanjem pa mu je šlo celo trdo ! Imel sem priliko seznaniti se s popom, ki je prišel v Sarajevo, da se pri vladi in pri duhovski oblasti brani napadov in tožeb, katere so naperili proti njemu inorijaši njegovi. Moj drug in pobratim je stanoval pri nekem Srbu, čegar sin je bil dijakon in dobro izurjen v pismu. K njemu pride imenovani pop in naroči dijakonu, naj mu spiše krepek ugovor. Jezik mu je tekel zel6 dobro, ali podpisal je ono pismo jako težko. Dolgo se je mučil, predno se je podpisal s cirilskimi črkami, toda podpis je imel končno, ako ga napišemo z latinico, takšno obliko:  »marKovič.« Kakšne so bile poteze, o tem niti ne govorim.  Sicer
19
290                                                   R. Perušek: Pop Pero.
pa si preprosti srbski kmetje o učenosti svojih popov ne domišljujejo Bog ve kaj. Preprosti ljudje tega izredno darovitega naroda dobro vedo, da popje ne vedo dosti več od njih.
Narod sam si je izmislil obilo šaljivih pripovedek , kjer popom svojim pripisuje smešno neznanje. Nekov pop ni baš dobro razumel tajnosti koledarske. Dobro pa je vedel, koliko je dnij od praznika do praznika. Da se torej ne bi zmotil, dajal je v žep svojih čakšir vsak praznik po toliko zrn fižola, kclikor je bilo dnij do prihodnjega svetka. Neki dan snaži popadija hlače,   ali po nesreči se stresejo vsa zrna iz
v
žepa. Bilo je to nekoliko dnij po Nikoljinu dnevi. Žena je vedela, kakšno službo opravljajo fižolna zrna; vender ker ni vedela, koliko je stresla zrn, zagrabi pest fižola in ga vtakne v žep. Pop je metal vsak dan po jedno zrno iz žepa, ali fižola dolgo ni bilo konec. Seljaki so prihajali k popu in ga vpraševali, kdaj vender bode božič? Vedno jih je tolažil, da bode skoro; toda ko fižola ni bilo konca ne kraja, reče inorašem svojim: »Cujte, bratje, meni se zdi, da letos ne bode božiča!«
Naš znanec je našel pomoček, da se je šel v Belgrad učit bogoslovju. Pripovedoval je, da je zvršil nižo gimnazijo in potem bogo-slovske študije. Pope s takimi študijami so cenili že za jako izbražene, celo v sosedni Srbiji. Jaz nisem imel prilike, da bi se bil prepričal o njega znanstvih, katerih bi si bil mogel pridobiti na srbski nižji gimnaziji ; še menj seveda sem mogel ceniti njega bogoslovsko znanje. Kadarkoli je bil v naši družbi razgovor o znanstvenem predmetu, znal je modro molčati, tako da nikdar ni pokazal duševne siromaščine z neumnim govorjenjem; o takih prilikah je izvrstno potrjal pregovor, da je govor srebro, molk pa zlato. Kratko in malo, ko je dovršil nauke, vrnil se je v Bosno, poiskal si družice, poročil se ž njo, potem pa se je dal vladiki zarediti (posvetiti) in plačal zato izvestno vsoto dukatov. Tedaj so bili vsi višji popje v Bosni tuji Grki, katerim je bilo malo do tega, kako je kdo sposoben; glavna stvar je bila, daje vladika dobil svoje pristojbine, ki so bile dokaj mastne. Inorije (župnije) si je moral kandidat cesto sam iskati, in mnogokrat se je zgodilo, da so si župljanje izmed več prosilcev izbrali 6nega, ki jim je obetal, da bode najceneje opravljal duhovniška opravila svoja. Župnik je moral seveda dobro izhajati z narodom, zakaj ako so bili župljanje nezadovoljni s popom svojim, pognali so ga iz svoje inorije; turška vlada se je malo brigala za pravice pravoslavnih duhovnikov. Grškim dostojanstvenikom pa tudi ni bilo do ugleda nižje duhovščine, nego kdor je bolje   mitil,   tega so podpirali.   Zato pa je duhovščina   črtila Grke,
y. :  Nagajiva ptica.
29I
in na svoje uho sem slišal, kako se je poznejši metropolit Sava, tedaj še arhimandrit, glasno rogal v cerkvi metropolitu Antimu, ko je pro-povedoval o svečani priliki, in mu srbščina ni gladko tekla iz ust. Mladega Srba, ki se je samouk naučil citati, pisati in opravljati molitve, hotel je grški vladika zapopiti, toda mladič se je branil. Vladika reče rojakom njegovim: »Kail beh, da zopopam vase covek — ama kad neke, sto da mu cinim? Sam ke se kaje!« To naj bi slulo srbski: »Hteo bi, da zapopim vašega čoveka, ama kad neče, šta da mu činim ? Sam če se kajati (bode mu še žal).«                           (Dalje prihodnjič.)
Nagajiva ptica.
I   od oknom mi deldica šiva, In v prstek igla podleti; Iz žile ji kapljica živa Privrela je rdeče krvi.
A ptica krilata na zidi Obrača na dekle oko,
Nesrečo dekletovo vidi, Poredna zapoje glasnd:
»Že mislila zdaj si na njega, Nevesta preljuba, se ve"?
A kaj li ti moreš  do tega, Da misli od dela hite" ?!«
To čuje in de"klica v lice Nedolžno se živo zardi,
Ne upa si, da bi do ptice Povzdignila plahe oči.
A ptica od hiše izgine,
Leti že pod nebom  naprej ;
Lehk67  da ljubezen mladine Premišlja na poti mi tej!
Strte gosli.
6
b skali je godec raztreščil gosli, Imetek jedin,  življenja slaj. Vselcdar naj milejši so glasi mu vreli Iz srca v strune,  iz strun nazaj . . .
Nedavno  —  v ljubezni živem ognji Nezvesti je deklici pel na nje.
A zdaj   —  zamrla je v srci ljubezen, Zamrlo petje, zamrle solze!
Bistran.
19*
R. Perušek: Pop Pero.
349
Pop Pero.1}
Črtica iz Bosne.   Spisal R.  Perušek. (Dalje.)
aš pop Pero je dobil inorijo v Blažuji in tamkaj svoje duše pasel mnogo let. Zupljanje so bili ž njim izredno zadovoljni; bil je pa tudi mož po volji božji. Znal je cerkvene knjige, bukvar, časoslov, psaltir in trebnik bolje od mnogih drugih starejših duhovnikov, glas mu je bil zvonek in pel je tropare, pričestne, heruvike, oktoih i. t. d., da ga je bilo veselje poslušati. Vsako nedeljo in praznik je služil vestno i jutrenjo i večernjo (službo božjo) sedaj v tem, sedaj v onem selu svoje inorije, učil narod v prepovedih, in o vsaki priliki pomagal z dobrim naukom in svetom. Prijazno je občeval s svojimi župljani. Kadar je prišel mednje, pozdravil jih je: »Dobro jutro, bratje, jeste li zdravi osvanili ? Bog da blagoslovi, Bog te blagoslovil!« Zato so ga pa tudi seljaki častili. Razven navadnega bira so mu donašali peciva, pleč, kokošij, sira, jajec, rakije in drugih stvarij. Za krst, poročanje in druga opravila ni zahteval velikih pristojbin, in ako je trebalo, storil je to tudi zastonj. Kolika sreča, ako bi bila imela vsaka inorija takega popa 1 Ali žal, da so mnogi duhovniki prezirali narod in ga tudi gulili kolikor moči. Onega popa, o katerem sem pravil, da je svoje ime podpisal z malo začetnico, sredi pa z veliko črko, tožili so kmetje pri vladi in pri metro-politu, da jim preveč računja za cerkvena opravila. Zato pa je narod izumil mnogo šaljivih pripovedek o takih popovih. »Umrla je neka žena, a pred smrtjo se ni izpovedala, ker popa ni bilo doma. Pride na rajska vrata, in tamkaj jo vpraša sveti Peter: ,Kaj hočeš in česa iščeš tukaj ?' Žena mu odgovori: Jščem popa ali kalugjera (meniha), da se izpovem.' — ,Pojdi na ona druga vrata, kjer je pekel; kdor ti je
*) V posledDJem zvezku »Ljubljanskega Zvona« se je podkralo v spis »Pop Pero« več neljubih tiskarskih pomot. Blagovoli citati na str. 286. v vrsti 19. od spodaj »V Blažuji« n. »v Blaž«ji«, na str. 287. v 2. vrsti od zgoraj »podvrtimi« 11. »podvrtimi«, »dolenji« n. »dolgi«, v 4. in 5. »dvigne in podpre« n. »ne dvigne« in »ne podpre«, v 7. in 8. »da so turški štabski častniki i. t. d. svoj čas tak6 izprovajali« n. »da so se turški i. t. d. svoj čas tako vedli,« v vrsti 17. od spodaj na isti strani deni besedo »Filz« v okle"-pice. Na str. 288. v vrsti 9. od spodaj čitaj »Blažz^ja« ne »Blaž«ja«, v vrsti 3. od spodaj »v verskem nauku« ne »o verskem nauku«. Na str. 289. v vrsti 5. od zgoraj čitaj »blažuj-skega« n. »blaženjskega«, v 13. »Blažuj« n. »Blažnj«, v II. od spodaj »sosednih« ne »posebnih«.   Na  str. 290. v   t6. vrsti od zgoraj  čitaj »inorijaši n.   »inoraši.«               Pis.
356
R. Perušek: Pop Pero.
rekel, da so v raji popovi in kalugjeri, prevarii te je; tu jih že nekoliko časa ni.' — ,Pa mi pokličite starca vladiko Dionisija, da me on izpove.' — ,1 vladika je med popovi in kalugjeri; kjer je orel, tam je i  perje.'«
Neki dan sem se šel izprehajat po cesti, ki vodi iz Sarajeva proti Blažuju. Vračajoč se zapazim od daleč jezdeca, ki je imel kami-lavko na glavi. Kljuse, na katerem je sedel, res ni bilo arabske krvi ; bilo je majhno in mršavo, toda prilično svojemu jezdecu. Ko pridem bliže, spoznam popa Pero. Pozdraviva se, in vprašam ga, kam se je namenil. »V Blažuj.« — »Je li jutri kak praznik, da jezdite tja?« Bil se je namreč preselil v Sarajevo in odslej se ni več vozil na poštnih kolih, nego kupil si je bil za male pare svoje kljuse, katero ga je nosilo, kadar je bilo treba v njegovo morijo in zopet nazaj v Sarajevo. Mislil sem torej, da ima prihodnji dan v Blažuji službo božjo. —
»Ne,« odgovori mi, »obolel je jeden mojih inorijašev in je poslal p6me!«
»A, da ga izpoveste, pričestite in pomažete?«
»Ni še tako hudo bolan, grem, da mu pomorem, ako je moči.«
»Ali ste morda tudi zdravnik ?«
»Seveda, siromašni pop mora biti svojim inorijašem vse: pop, pisar in lečnik in kar je še treba«.
Poslovila sva se, in mislil sem v sebi: »Ubogi bolnik, ako ti krepka narav ne pomore, ta ti izvestno ne bode.* Pozneje mi je. pravil, da se v bogoslovji uče tudi poznavati nekoliko anatomije in preproste medicine, in morda je po mnogi izkušnji res dospel do tega, da je vedel spoznavati navadne bolezni in dajati primerna domača zdravila in še bolje pravila, kak6 se je treba vladati bolniku, da mu odleže. Saj krepki narod bosanski itak ni podvržen posebnim boleznim, katere tarejo kulturnega človeka. Da so seljaki klicali njega na pomoč, kadar je obolelo živinče, to je tudi jasno, saj ima živinče za neizobraženega seljaka še večjo vrednost, nego človeška, posebno pa še ženska glava v družini.
Navzlic vsem naporom, katere sta vložili pri nas cerkev in šola, da se iztrebijo prazne vere in vraže, vemo, da je naše ljudstvo še vedno udano praznoverju. Lahko si mislimo, da to velja še mnogo bolj pri narodu bosanskem, bodisi katerekoli vere. Seveda so mislili seljaki, da imajo tudi molitve popove različne uspehe, in zato so za-klinjali popove, naj služijo »leturgjiju iz najkrupnije knjige« in »udrijo v najdublje molitve«. Posebno so se obračali do popov, kadar so mislili, da so bolestnika »splele magjije« (da so začarani), ali da so mu »nahu-
R. Perusek: Pop Pero.
35 i
dile zle duše«. Naš pop Pero je bil razborit in pameten človek, ki bi se bil rad otresel tega mračnjaštva, toda ni mu dalo ljudstvo. Kjer je v narodu globoko ukoreninjeno praznoverje, ne da se iztrebiti s pametno besedo, in ljudstvo ima onega rajši za glupeža ali pa za zlobnika, ki bi trdil, da nima nobenih močij proti prirodnim silam. Zato pa je pop Pero pametno ravnal, da ni trkal z glavo ob zid, in plaval proti strugi, zakaj brez sumnje bi si bil glavo razbil ob zidu praznoverja, ali pa utonil v reki vraž. Dasi je bil torej prepričan, da njegovi zapiski, s katerimi so se lečili ljudje in živina in druga čaro-dejstva, ne morejo imeti nobenega uspeha, vender jih je časih rabil, da si ohrani ugled v narodu. Ali na čast mu bodi rečeno, da je delal tak6 le v skrajni sili.
Dokler je bil pop Pero na selu, imel je tudi kos zemljišča v najemu in ga je obdeloval, da je dobil nekoliko koruze, krompirja in zelenjadi. Njega žena je bila marljiva, čistila je hišo, in kadar je bilo treba, pobelila jo je sama, deco je umivala in oblačila, da jih je bilo milo gledati, krave je molzla sama. Ker so rano vstajali, brzo je po-stlala postelje, očedila hišo in pripravila zajutrek; da je sama prela in opravljala druga domača dela, to je jasno; žene kmetiške so dejale, da dela, kakor bi hotela živeti dva veka. Zato pa jo je naš pop ljubil in skrbno čuval nje zdravje. Izvestno ni imel večje skrbi, nego da mu žena ne zboli in umrje. Kaj bi bil tudi počel ? Pravoslavni popovi se smejo ženiti samo jedenkrat. Hiša bi se mu podrla, zakaj ostal bi sam s šibko deco in moral gospodinjstvo poveriti najeti gospodinji, tuji ženi, katera bi skrbela samo za sebe. Ako bi vzel staro gospodinjo, ne bi mu dospevala z delom, ako bi najel mlado, evo zlih jezikov, ki preže na popa, in gotove napasti, kateri se je težko ubraniti! Koliko je dobra žena vredna popu, kaže nam ta-le pripovedka : Dva popa sta se sešla, in prvi je vprašal drugega o dohodkih, katere donašajo krst, poroke in pogrebi. »Ali umira mnogo ljudij v tvoji inoriji?« vpraša jeden drugega, ali ta mu odgovori: »E pomirucka svet, ljudje so trdnega zdravja.« Ne mnogo časa potem zboli žena onemu, ki je dejal, da svet samo »pomirucka.« Ko pa mu žena umre, priteče ves obupan iz hiše in zakliče: »Jaoh mene, umrl je svet!«
Ko je začel pop Pero poučevati vero v sarajevski šoli, ni mu kazalo več ostati na selu. Prodal je, kar je imel živine v hlevu in si kupil ono mršavo kljuse z ogoljenim repom ter se z vso družino preselil v Sarajevo. Odtod je jahal v svojo inorijo, kadar je bilo treba. Sedaj, ko je stanoval v mestu, trebalo je,   da nekoliko izpremeni živ-
352                                                   R. Perušek: Pop Pero.
ljenje svoje. To se je poznalo v vsi njegovi zunanjosti. V mestu se ni oblačil več kmetiški, nego nosil je dolg talar do peta. in črni pas, ki je znamenje župniške časti. Tudi mantiji in kamilavki ni bilo prigovora; mož si je omislil popolnoma novo opravo. Tudi ni več pušil iz čibuka, nego motal si je cigarete. Seveda, kadar je šel na selo, takrat ni oblekel najlepše obleke, nego odel se je z onimi starimi oblačili, v katerih sem ga prvič ugledal v Blažuji. Tudi popadija se je sedaj oblačila, kakor so se navadno nosile srbske meščanke boljših stanov. Svojemu sinu, kateremu je bilo kakih dvanajst let, omislil je povsem evropsko obleko, samo za pokrivalo je ostal domači fes, od katerega se dotlej ni ločil nobeden domačin, naj je bil tudi v najlepši salonski obleki. Jedino hčerka, katera je hodila v srbsko šolo, ostala je v preprosti kmetiški obleki. Sčasoma se je naučil tudi nekoliko nemških besed, tako da se ne bi bil dal prodati, govoriti pa ni poskušal, in tudi to je dokaz, da je bil jako pameten človek, ker se je tako ogibal vsaki nepriliki, katera bi ga utegnila zadeti, da je začel lomiti nemščino. Glavni vzrok, da se je preselil v Sarajevo, bil je ta, da je ondu mogel pošiljati deco svojo v šolo. Hčerko je namerjal dati izobraziti za učiteljico, sinu pa je pošiljal v gimnazijo, kjer se je bistroumni in pridni dečko dobro učil; morda bode še kdaj imenitna glava v svoji domovini.
Odkar se je pop Pero preselil v Sarajevo, občeval je mnogo z nami. Imel sem priliko razgovarjati se ž njim, kadar je bil odmor med naukom, cesto pa na prijateljskih shodih sedaj pri tem, sedaj pri drugem članu učiteljskega zbora, kjer smo se zvečer živo razgovarjali, vmes tudi kaj zapeli in seveda suha grla namakali z rujnim vincem. Spoznal sem v teh razgovorih, da je mož jako strpen v verskih stvareh in da se je vladal po načelu: »Poštuj tuje, a ljubi svoje.« Znal je društvo kratkočasiti z dovtipnimi opomnjami in pripovedkami in v teh pričah se ni plašno ogibal takih kratkočasnic, katere so se dostajale njegovega stanu. »Tudi mi smo grešni ljudje,« dejal je, »in imamo svoje napake«, in večkrat je kako prav osoljeno povedal o popovih in kalugjerih. S tem pa se ni trohice doteknil časti svojega stanu; a visoko ga je cenil in bil prepričan o važnosti njegovi. Bil je tudi izvrsten govornik. Njega besede niso bile umetno sestavljene, toda vladal je krasni srbski jezik in izražal svoje misli prosto, vender pesniški odičeno. Cul sem mnoge njegove napitnice, ki so vzbudile vselej glasno priznavanje, čul sem ga pa .tudi o drugih prilikah. Ko je tedanjemu ravnatelju gimnazijskemu umrla soproga, bil je mož v največji zadregi, kako bi jo   krščanski   pokopal.    Bila je   namreč   evan-
Dr.  M. Murko:  Poljska ustava z dni 3.  maja.                               353
geljske vere, in ako bi hotel   najeti   najbližjega   evangeljskega   svečenika iz Oseka stalo bi ga to jako mnogo,  poleg tega bi bilo celo nemogoče, ker bi minilo vsaj štiri dni, predno bi bil duhovnik dospel v
v
Sarajevo. Cesar mu rimski biskup ni dovolil, to je dovolil pravoslavni metropolit Sava, ki je sam opravil opelo v cerkvi, potem pa je vodil izprevod pop Pero na pokopališče. Po molitvah je izrekel nagrobno slovo toli ginljivo, da so vsi pričujoči ljudje udarili v plač. Malo besed je potrošil, toda krasno je opisal pokojnico kot vredno soprogo in mater ter dobrotnico potrebnikov, kakor bi si bil nalašč sestavil govor doma.                                                                                              (Konec prihodnjič.)
Poljska ustava z dne 3. maja.
Napisal dr. M. Murko.
oljaki so letos obhajali stoletnico svoje »konstitucije 3. maja« posebno slavnostno v Galiciji, skromneje na Pruskem, tiho v rodbinskih krogih in v svojih srcih na Ruskem. Slavi pa se ta dan med njimi leto za letom, kakor n. pr. Mi-ckiewiczev rojstveni dan. Kakor drugi važnejši dogodki v zgodovini vsakega slovanskega naroda mora tedaj tudi ta vzbujati našo pozornost in samostalno oceno.
Poljska je v svojo dobo dobro izpolnjevala svojo nalogo ko velika slovanska država: ovirala je še veče ponemčevanje zahodnih Slovanov, zadrževala je nemški viteški red, da ni še dalje širil krščanstva z mečem v roki, dosegla je sama mirno krščenje Litve, branila je krščanstvo nasproti Tatarom in Turkom, tako da so se celo južni Slovani v 16. stoletji na njo enako ozirali kakor pozneje na Rusijo. Resnično je tudi, da je nosila civilizacijo na vzhod, če tudi na svojo škodo, ker je s tem slabila svoje moči na zahodu, na vzhodu pa prišla v neizogibno nasprotstvo z zbirajočo se moskovsko Rusijo.
Vendar je propala tudi ta mogočna slovanska država, propala po svoji krivdi. Poljska ni bila republika in ne monarhija, ni bilo v nji vlade in reda. Imela je sicer kralja, ali bil je le »malowany«; volili so ga najprej najmogočnejši velikaši, po smrti Zvgmunta Augusta (leta 1572.), poslednjega Jagellonca, prešlo pa je to pravo na vso mnogoštevilno šlahto. Ta »slobodna« »elekcva« je imela seveda najhujše nasledke; kdor je več   plačal   in več   slobod   obljuboval,   postal
23
R. Perušek: Pop Pero.
421
Pop Pero.
Črtica iz Bosne.   Spisal R. Perušek. (Konec.)
zvirno njegovo zgovornost sem cul še o jedni priliki. Bilo je na Petrov dan v Blažuji. Da so bili njegovi inorijaši siromašni, povedal sem že večkrat. To siromaštvo se je kazalo tudi pri službi božji. Sarajevski metropolit je opravljal letur-gjijo v cerkvenem plašči, stkanem od čistih zlatih nitij, in tudi njega pomočniki so se lesketali v krasnih cerkvenih haljinah. Lahko je bilo njim. Sarajevska cerkvena občina je imela kopo bogatih trgovcev, ki so iz lahka žrtvovali stotine dukatov za cerkev. Drugače pa je bilo to pri ubogih blažujskih seljakih. Naš pop Pero se je oblačil pri cerkvenih opravilih vedno v jeden in isti plašč, in tudi petrahilj (stola) je bil vedno jeden in isti; na njem ni bilo zlata, razven nekakih pozlačenih trakov. Ali zob časa je bil hudo razjedel ta cerkvena oblačila. Posvečene posode so bile nekdaj posrebrene, zdaj pa ni bilo nikjer več sledu tej kovini, in posode same so bile že večkrat pri kovači, da je zamašil nastale razpoke in rupe. Najhujše pa je bilo to. Cerkvene knjige so bile že tako obrabljene, da se niso posamezni listi več trdno držali skupaj, kar je bilo o vetrovnem vremeni posebno neugodno, ker je trebalo loviti liste, katere je odnašal veter. Tudi robovi listov so bili tako izlizani, da jih je bilo treba jako spretno prijemati v roke, da niso leteli kosi od njih, kar se je seveda dogajalo večkrat. Naš ravnatelj je vedel vse to, ker je videl stvar na svoje oči in ker mu je pop Pero ni prikrival. Sestavil je torej v ime popa Pere in njegove inorije prošnjo do presvetlega cesarja, v kateri je naslikal siromaštvo blažujske cerkvene občine in prosil podpore za nabavo novih cerkvenih knjig in oblačil. Prošnja ni ostala brez uspeha. Nekega dne dobi pop Pero od vlade naznanilo, da je Njega Veličanstvo ustreglo njegovi in njegove občine prošnji in da jima poklanja nova cerkvena oblačila, nove masne knjige in nekaj najpotrebnejšega cerkvenega posodja. Kdo bi popisal Perino veselje! Posebno hvaležen je bil našemu ravnatelju, ki se je bil zanj potegnil pri vladi, da je le-ta priporočila prošnjo. Na Petrov dan je bil velik cerkven zbor (žegnanje) v Blažuji, in ker je isti dan pop Pero slavil tudi svoj god, povabil je veliko množico svojih prijateljev, da jih pogosti in se tak6 odolžf za povabila, katera je bil od njih prejel v Sarajevu.
422
R. Perušek; Pop Pero.
Bilo je krasno jutro, ko smo se odpeljali v omnibusu iz Sarajeva proti Blažuji. Ko stopimo tamkaj raz vozove, že je na prostranem pašniku vse belo ljudstva. Naš prvi pot je bil seveda, da smo poiskali popa Pero, ki se je bil namestil pri županu. Použili smo obligatno šljivovico, katero nam je ponudil župan, in skoro potem smo odšli k službi božji. Zastonj sem bil že prej gledal, kje je cerkev. Mislil sem, da je kje skrita za drevjem in da je brez zvonika. Ko je le nisem mogel ugledati, vprašal sem jednega svojih drugov, kje je cerkev. Ali dobil sem odgovor, kateremu sem se moral čudom čuditi jaz, ki sem vedel, da ima v naši domovini vsaka župa ne po jedno, nego po več cerkva. Naš dobri pop Pero je bil župnik brez cerkve. O njem so pač veljale besede v  »Smrti Smail-Cengijičage«:
»Neresi ga ni srebro ni zlato,  .... Neprate ga sjajni pratioci (spremljevalci) Uz fenjere (svetilnice) i dupliere  (dvojne sveče) sjajne, Ni ponosnieh zvona sa zvonika .  .   . Crkva mu je divno podnebesje. —«
Na široki poljani je bil napravljen šator od belega platna, v njem pa postavljen oltar, pred katerim je bilo nameščenih nekaj starih ikon (podob), sevčda brez umetniške vrednosti. Na levi in desni strani so bile »pevnice«, to je one podstavnice (pulti), kjer stoje tisti, ki čitajo in pojo. Ta posel opravljajo navadno učitelji in gjaki; toda naša občina ni imela učitelja, nego namestnika sta bila cerkovnik in popov sinko, ki se je pri očetu naučil potrebnih molitev. Na lesenih drogih so bile pribite preklje in na njih nameščene voščenice. Jutrenja (molitev) je bila že prej opravljena; tedaj naj bi se bila začela leturgjija (maša). Sila naroda je bila zbrana na poljani. Ko je dal cerkovnik tretjič znamenje z zvonom, skočili so vsi na noge, odkrili se in med leturgjijo trkali na prsi in se krstili brez prestanka. Po dokončani leturgjiji so stopali mnogi k oltarju in poljubljali ikono ter metali novce nanjo. Je li to bilo za cerkvene potrebe ali za popa, ne vem. V pravoslavni cerkvi propovedi niso tako obične, kakor v katoliški. Celo v mestih se čujejo le redkokdaj. Zato je bil narod začuden, ko je slišal, da jim hoče pop Pero nekaj propovedati. Vse je umolknilo in kar najpozor-neje poslušalo, kaj poreče pop. Naš pop Pero je bil odet v one ha-ljine, katere mu je poklonilo Njegovo Veličanstvo. Dal si je prinesti nekak oder, kamor je stopil; s krepkim glasom je jel slaviti sploh milost in dobroto presvetlega cesarja. Po tem uvodu je začel govoriti še posebe o dobroti, katero je izkazal njegovi inoriji. »Glejte te cerkvene haljine, dar so milostljivega cesarja!«   Potem je razkazal še vse
R. Perušek: Pop Pero.
423
dobljene posode in cerkvene knjige in končno pozval narod, naj za-kliče cesarju »živio«. Trikrat je zaoril glas »živio«. Potem jame na-glašati zaslugo, katero si je pridobil naš ravnatelj s tem, da je napisal prošnjo in se pri vladi zavzel zanjo. — Tudi ta odstavek njegovega govora je našel odziva, in zopet je zagrmel »živio«. Končno je pozval svoje inorijaše, naj nas pozdravijo, ker smo njih prijatelji in smo počastili njih slavje. Zopet »živili«. — Po tej izvirni propo-vedi je bila služba božja končana. Cerkev se je podrla, in svete ikone, posode in knjige so se spravile pri kmetu (županu). Narod se je razkropil po poljani, in dokler ni bil čas kosila, na katero nas je povabil pop Pero, razgledavali smo si po poljani, kaj počenja narod. Starejši in srednjedobni ljudje so polegli, kjer je kdo mogel v senco, in si odpočili od dolgega stanja pri službi božji. Možje so se razgovarjali o svojih pdslih, žene posebe o svojih. Mladi momci (fantje) so igrali raznovrstne igre, n. pr. metali veliko kamenje, kdo ga vrže dalje. Tamkaj so se zbrali momci v kolo in igrali, poleg pa peli različne šaljive, časih tudi umazane pesni. Tudi mladenke so igrale kolo same zase. Na drugem mestu zopet je pel goslar junaške pesni »uz gusle«, in gosta gneča ljudij je stala okolo njega in pazno poslušala dela kraljeviča Marka in drugih junakov. Tudi ni bilo brez ciganov, ki so vodili medvede. I njih je ljudstvo obsulo in se smijalo neukretnim plesalcem, ki so poskakovali in renčali, dokler je cigan prepeval svoje pesni in udarjal ob talambas (tamburin).
Skoro smo se nagledali vsega, zat6 smo se vrnili v kmetovo hišo, kjer smo bili pa sam6 na poti domačinom, ki so imeli polne roke posla. Zanimala nas je vsaka stvar, in povpraševali smo radovedno kakor otroci, kaj je to, kaj ono, kako se pripravlja to, kako ono, kak6 se to zove, kako ono, tako da se nam je domačica prav srčno smijala.
Ko je pop Pero dovršil svoj posel, šli smo pod milo nebo ter sedli pod mogočen oreh, v čegar senci je bil pripravljen stol (miza) in klopi okolo njega. Iznesla se je rakija, in nekoliko smo »čalabrk-nuli« (prigriznili) drobca. Potem smo zapalili svoje smodke in čakali pravega obeda, ki se je začel ob dveh popoldne. Na čelu mize je bil naš pop in pri njem dolibaša, t. j. ugleden človek, ki zna vse napitnice na pamet. Molil se je očenaš, potem smo začeli jesti in piti. Lahko si je misliti, da je bila vsa priprava jako preprosta; kaj bi tudi zahteval na selul Tudi jedi so bile prav navadne, n. pr. kisla čorba, riž, govedina, pečen janjec. Zato pa nas je odškodovalo dobro vince in prijazni  pogovori.   Posebno  so nas zanimale  napitnice doli
424                                                   R. Perušek: Pop Pero.
bašine, ki je posebno zgovorno napijal slavi božji, svetcu, katerega smo slavili dni dan, svečarju (slavljencu) popu Peri, na zdravje prijateljev i. t. d. Seveda smo se naposled tudi mi navzeli zgovornosti in napijali vsemu in vsakomur, pa se zopet zahvaljali. Ker nismo šli poljubljat ikone, zgrabil je naš ravnatelj neko tepsijo in nanjo smo metali darove za popa, katerega je stal naš obed več, nego je inače potrosil ves mesec. Da smo tudi popevali, to je jasno, in vino je obudilo grla celo takih ljudij, iz katerih sicer ne bi bil izvabil pesni za nobeno ceno. S petjem, govorjenjem, šaljivim pripovedovanjem in pitjem smo potrosili nekaj časa, nekaj nam ga je vzelo poslušanje starca Trifuna, ki je »uz gusle« peval nekaj pesni j, in končno se je prikral tudi cigo z medvedom k nam. Toliko da nismo tudi mi začeli posnemati medveda in plesati,  akotudi   so   nam bile   noge že težke.   Tako je prišel
v
končno večer, in trebalo je resno misliti na odhod. Se nekaj poslednjih čaš se je izpilo, potem smo se poljubljali kar vprek in ko smo naposled že vsi sedeli na vozu, ki nas bi pri vedel nazaj v Sarajevo, zapeli smo še popu Peri na čast mnogokrat   izpevane besede:
»I oko i čelo, Sve ti bilo, Pope Pero, Veselo, veselo!«   —
Tako je bil torej pop Pero obljubljen ne samo pri svojih ino-rijaših, nego tudi pri mnogobrojnem razumništvu. Vedel si je pa pridobiti tudi naklonjenost vlade, kar je bilo njega napredovanju vrlo koristno. Te naklonjenosti pa si ni pridobil tako, da bi bil morda izdal koristi svojih inorijašev ali naroda pravoslavnega sploh, nego delovanje njegovo je bilo v korist obema strankama, vladi in narodu. Jeseni leta 1881, je buknil ustanek v Bosni in Hercegovini, katerega so provzročili ali vročekrvni narodnjaki, kateri so sanjali o polni slo-bodi in hoteli, da bodo odslej pravoslavni Srbi kladivo in mohame-dovski nakovalo, kakor so bili pred avstrijsko okupacijo mohamedovci kladivo in kristjanje nakovalo; ali pa so zaveli narod brezvestni tuji hujskači, in njih delo je podpirala nekoliko tudi nespretna nova uprava ; saj večina uradnikov ni poznala potreb narodovih in tudi ni imela srca zanj. Gotovo je mikalo mnogokaterega izmed inorijašev popa Pere, da bi zgrabil za orožje, ali pomirljiva beseda obljubljenega paroha je očuvala siromake, da si niso nakopali na glavo bede, katera je posledica vsake vojne in tudi te vojne, ki je očividno trebala, da ostane jalova. Vlada je vedela ceniti zasluge popa Pere, in nekega dne je objavil uradni list, da je Njegovo Veličanstvo podelilo parohu blažuj-
Batog: Razbita časa.
42 5
skemu zlati križ s krono za zasluge. Lahko si je misliti, kako je dobrega moža razveselilo to najvišje odlikovanje. Ko so mu svečano pripeli križ na prsi, zahvalil se je solznih očij za visoko čast z ono prosto, toda v srce sezajočo zgovornostjo, ki mu je bila lastna. Mnogi njegovih rojakov so mu seveda očitali na tihem, pa tudi na glas,   da
v
je »švabska ulizica«, češ da se prilizuje Svabom, a gori smo pokazali, da je delal jedino tako, kakor je bilo pametno in koristno njemu in narodu, kateremu je bil duhovni glavar, ne pa iz sebičnih namenov. Najvišje priznanje njegovega koristnega delovanja ga je pobudilo, da se je še pri neki priliki izkazal lojalnega podložnika novemu vladarju. Ko se je objavil vojaški zakon za Bosno in Hercegovino, privedel je osebno one momke, ki so bili pozvani na nabor, in prišli so vsi. Tudi s tem činom se je prikupil vladi. Ko je vlada odpravila Grke, ki so dotlej imeli vse višje pravoslavne cerkvene službe, in na novo sestavila kon-zistorij, imenovan je bil tudi pop Pero med članovi novega konzi-storija in zamenil črni pas z rdečim pasom, znamenjem novega dostojanstva. Tako se je moral pop Pero ločiti od svojih duhovnih ovčic, katere je pasel toliko let, in katere ga bodo živo pogrešale. Saj kdo v6, kakšen bode njegov naslednik! Njemu pa smo srčno in iskreno čestitali, saj je zaslužil poštenjak to povišanje. Nova čast pa mu ni vdihnila ošabnosti. Ostal nam je vedno iskren prijatelj, in ko sem odhajal iz Bosne, poslovil se je srčno od mene in mi še pozneje pošiljal pozdrave. Morebiti bode še protosingjel ali celo kaj višjega; jaz mu to od srca želim in kličem:  »Na mnogaja ljeta!«  —
Razbita časa.
A
studencu dekle zalo gre" V kozarec si zajdt vode".
Pri viru ljubeč nje sedi, Nem v stran obrača le oči.
Sedaj  pripogne se do tal, Da si bežeč zajame val.
Upre še v ljubljenca oči  -Na kamnu  časa razleti.
Obspd zdaj slutnje jo bridke': Morda ne ljubi je sred! . . .
Tesno   srce je bolj   od   prej, In ptič tak6 zapoje z vej:
»Ne vara ne te slut srca: Ljubezen je kot časa ta!«
Batog.