488
Želja.
(Lermontov.)
Pot pred manoj samim se razgrinja,
Skozi megle kremeni blesté.
Xoč je tiha. V Bogu spi pustinja.
In z zvezdami zvezde govore.
Svod neba slovesen in prcčuden !
V jasnem svitu zemlja spi pod njim.
Kaj da jaz tako sem bolcn, truden ?
Čakam li: Togujem li za čim?
Upa mi življenje ne usoja,
Iz i)reteklosti rili nič ni žal.
Iščem le svobode in pokoja,
Vse bi rad pozabil in zaspal.
A ne v hlapnem spanju té gomile
V takih želel bi ležati snih,
Da drhtale bi življenja sile.
Da bi prsi tihe dvigal dih.
Da vso noč, ves dan v posluh bi meni
O ljubezni sladki glas zvenel,
Xad menoj pa hrast, na vek zeleni,
Temno l)i se klanjal in šumel. . .
Anton Medved.