PoloiaJ šolskih nadzornlkov Iz nadzorniških vrst smo prejeli sledeči dopis: O tej zadevi se v naših stanovskih listih prav malo piše, a je vendar zelo važno ne samo za prizadete, marveč za celotno naše šolstvo, za njega razvoj in ne v zadn.ji vrsti tudi za učiteljstvo, ki mnogokrat ni natančneje obveščeno o prilikah, v katerih žive ti naši stanovski tovariši. Pravim tovariši. ker so izšli iz naših vrst in so navadno tudi v organizačnih zadevah v živahni zvezi z ostalim učiteljstvom, ali sc vsej zanimajo za naš razvoj. V mnogočem je danes nadzorniška služba težavnejša kot je bila svoje čase. V prvi vrsti mislim tu na pisarniško delo, ki se od leta do leta množi. To občuti že sleherni učitelj ali upravitelj. Z delom raste tudi odgovornost. Položaj šolskih nadzornikov že iz teh ozirov ni zavidanja vrcden. Sai nima več časa ne za svoje zasebne potrebe. ne za strokovno izpopolnjevanje, ker ga ubija duhomorno pisarniško delo. Umljivo je, da se skoro vsak brani sprejeti nadzorniško mesto. Večino prižcnc lc sila razmer, največkrat družinski oziri zaradi študija otrok, da se odločijo za to pot. Do sedaj so se sprejemali za šolske nadzornike učitelji, ki so imeli gotove, po zakonu določene pogoje za to. Če je bila izbira vedno posrečena, o tem ne bomo razpravljali, zlasti ker oblast ne more nikogar siliti v ta položaj, če sam ne privoli. Doslej so prihajali šolski nadzorniki neposredno iz učiteljskih vrst. Po zadnji delitvi okrajev so še mnoga mesta nezasedena in kot čujemo so tcžave z nameščanjem. Mnogi odklanjajo ponujani položaj, ki ne prinaša ugodnosti, kdo drugi bi šc poskusil uživati to čast brez gmotnih dobrin, ko bi videl vsaj v bodočnosti kako izboljšanje. Tako so v zadregi posamezniki, šola in oblast. Pravijo, da bo ta zadrega minula, ko bo na razpolago dovolj absolventov višje pedagoške šole. Kdor si pa ogleda stvar malo pobliže, bo prišel do nasprotnih zaključkov. Pri sedanjem istanju stvari si bo vsak premislil sprejeti težko in odgovorno službo, ako se istočasno ne izboljša tudi njegov gmotni položaj. Malo hitrejše inapredovanjc je tako malenkosten priboljšek, da ni vredno o njem govoriti. Posebna doklada 240 din> pomeni v današnji draginji toliko kot nič, potniške pavšale za dvakratno nadzorovanje po deželi pa lahko najbolj skromen človek brez posebnega truda pri tem delu porabi. To bi bile prilično dobro^te. ki jih uživajo šolski nadzorniki in niti približno ne odtehtajo odgovornosti in njihovega dela. Poleg vsega tega ima nadzornik kot posrednik med učiteljstvom in nadrejenim oblastim mnogokrat zelo težavno stališče. Nekdo je rekel: »Če se hočeš zameriti na vsc strani, postani nadzornik«. Pri vscj pravičnosti, uvidevnosti in dobrohotnosti pridejo vedno stvari, ki bble enega ali drugcga in je navadno nadzornik tisti, na kogar lete očitki, češ da bi bil lahko pomagal. Ne prcmislijo pa neupravičeni sodniki, da se dejstva, ki o njih govore uradni spisi, ne dajo spraviti s sveta ali obrniti po mili volji na lagodnejša pota. Saj visi nad glavami nadzornikov prav tako neizprosni Damoklejev meč kot nad drugimi. Vse to bi morali premisliti oni, ki v gotovih prilikah zvračajo vso krivdo na šolskega madzornika, ne pomislijo pa, da delajo s svojim napačnim dejanjem prav tako neprijetnosti nadzorniku kot sebi. Vsi pravi grešniki zvračajo navadno krivdo na druge. da bi s tem oprali sebe. Ne rečem, da so taki primeri pri nas pogosti, a dogode se le tu pa tam. Med nas sc jc tudi ugnezdila za naše čase prav tipična razvada. Rckel ji bom brezobzirnost. Zrcali se v takihlc prilikah: Nadzorniku je nekaj naroceno, kar pa ne more izvršiti sam in potrebuje podatkov. Dati mu jih morajo podrejeni do nekega določenega roka. Čaka in čaka, a vseh odgovorov ne dobi. Treba jih je urgirati. A vedno še kateri manjka. Rok je zamujen in nadzornik se mo- ra zagovarjati za to, kar so mu povzročili podrejeni. Ako se take nerednosti ponavljajo, mora to upoštevati pri klasifikaciji. Zdaj je pa ogenj v strehi. Očita se mu krivičnast, pristranost, spelje se vsa zadeva celo na politično polje, češ, nasprotnih nazorcv sva in tako dalje. Čisto navadni družabni takt že zahteva, da smo z odgovori točni in vestni. Šola in šolsko delo zahtevata v prvi vrsti miru in reda, ki ustvarjata dobro razpoloženje za delo. Brez tega pa je naše delo navadno rokodelstvo. Potrebno nam je pa tudi več medsebojnega razumevanja in uvidevnosti ter stanovske in službene solidarnosti. Vse to spada k samovzgoji. Kdor pa sam ni vzgojen, nc spada v naše vrste. C. R.