PESMI (Ob stoletnici pesničinega rojstva) prevedel T. Pavček MARINA CVETAJEVA * * * Greš, meni podobne čudi, pogled k tlom povešaš svoj. Veš, jaz sem ga nekdaj - tudi! Mimoidoči, postoj! Preberi - ko si pelina in makov nabereš cvet -da so mi rekli Marina in koliko štela sem let. Ne misli, da tu je - gomila, da vstanem v grozi iz nje... Preveč sem sama ljubila, se smejala, ko se ne sme! In vili so se mi kodri in bila kri v žilah takt... Tudi jaz sem bila, popotnik, popotnik, ustavi korak. Utrgaj si bilko, poišči še jagodo med zelmi, saj večjih od pokopaliških in slajših sadežev ni. 950 Pesmi Samo ne stoj mrk in ganjen, k tlom z glavo ne sklanjaj se ... Nalahko pomisli name, nalahko pozabi me. Kako si svetal ves v luči! Ves z zlatim prahom zasut... - In naj te nikar ne muči moj glas izpod grobnih grud. 3. maj 1913 * * * Tvojemu peresu - jaz sem stran. Bela stran. Vse jemljem nase mirno. Tvojemu bogastvu varuh vdan: vračam in povrnem vse stoterno. Jaz sem - Črna zemlja. Jaz sem - vas. Ti moj žarek si in dež vsemirja. Ti Gospod si, Gospodar, a jaz -črnica - in bela stran papirja. 10. julij 1918 ORFEJ Tako sta plavali glava in lira nizdol v oddaljenost daljav. In lira je potrjevala: - mira! in ustne govorile: - žal! Bila krvavo je srebrna in srebrno-krvava sled kot dvojni spoj vzdolž omrtvičenega Hebra -O, sestra moja! O, brat nežni moj! Le včasih z neutrudnim žalovanjem se glavi ustavljala je pot. A lira je zatrjevala: - Dalje! a ustnice takoj za njo: - o, bog! 951 952 Marina Cvetajeva Na vzglavju, ki ga ziblje reka, kot s krono združeni sta v daljo šli -Kaj ni to kri, ki liri odteka? Kaj ni srebro, ki z las mezi? Tako kot po stopnišču gre, vse krajšem, nizdol po strugi - k zibelki vide. Tako k otoku gre, kjer slajše -se laže slavec kakor kje drugje ... Kje le ostali svetli so ostanki? Povej mi, val slanogrenak! Mar gologlavi so podeželanki ujeli se mogoče v sak? 1. december 1921 SAHARA Lepotci, na pot nikar! O padlem srce, ki pesek duši ga, nikdar in nič ne pove. Lepotci, ne lažem vam! Iskanj treba ne bo: zgubljeni mir najde sam in grob s to potjo. Z deželami - pesmimi požara, čudes, z deželarhi - pesmimi prinesel je kres meni sušni, peščenasti, brez dne in brez dna. Z deželami - pesmimi mi šel do srca. Brez zavisti poslušajte to zgodbo duš dveh. Peščenasta suša je v oazah - očeh... 953 Pesmi Adamovo jabolko je vzbujalo slast... Sem krepko ga stisnila kot bog in kot strast. Brezimni je - pal. Ujet. Ne iščite ga, ljudje! Puščave ne vejo za sled -v njih tisoči spe! Pokoj, umiritev do pen vzkipelih valov... Sahara in pesek njen tvoj grob sta in krov. 3. julij 1923 Naj bo dim tvojih pip še tako močen in trpek, - ga je goltati - strast! Zato ker je - mesto - ponoči neba obrnjena plast. Naj bo dan tvojih del zaničevanih še tako gol - si ti ponoči - šah! Strast je spravila zvezde k - Zemljanom! Kot karta sozvezdij je - prah. Naj Hektor ali morda Bonaparte te kličem? Moskva ali Troje blišč? Kot zvezdne ali vojaške karte je mesto leglo ... Ljubezen? Prazen nič! Mar mine? Nadzemeljske beračije varovanec sem v noči - šah. Padlo nebo na zemlji sije. Kot karta ozvezdij - prah se razsipa... 30. avgust 1923 . POSKUS No, kako živite z drugo -LJUBOSUMJA boljj preprosto? - Udar veslin -in vzdolž brega v varno strugo kmalu je zbledel spomin name - otok plavajoči (ne po vodah - čez nebo!) Duši! - ne ljubimki vroči, samo sestri sta lahko! No, kako vam je s preprosto žensko? Brez boginj, bogov? Ko carico ste s prestola vrgli (sami šli nizdol), no, kako je - se je steklo v skrb in sitnost? Gre v korak? Taksi na nesmrtno plehkost kako kos ste, siromak? »Naj minijo krči, svaja! Dom poiščem in miru!« No, kako je z njo, ki ugaja mojemu izvoljencu? Je bolj slastna in užitna jed? Že siti? ... Očitke vkraj.. Kako daje vas približnost, -vas, ki ste izboljšali Sinaj? No, kako živite s tujko, tukajšnjo? Do konca vdan? Vas po hrbtu ne zdeluje Zevsovih povodcev sram? No, kako vam gre - se rine, gine? Grejo rime v takt? Kljuvanju vesti nemirne kako kos ste, siromak? No, kako živite z blagom tržnim? Davek krut? Hud krah? 954 Marina Cvetajeva Po karrarskem kamnu dragem kako padete na prah sadrov? (Izklesan iz gmote bog - in do črepinj razbit!) No, kako je s tisočstoto -vam — ki veste za Lilit? Ste novosti že slučajno siti? Zgublja čar prelest? No, kako vam je z vsakdanjo zemsko žensko brez vseh šest čutov?... No, ste srečni? Čujem Ne? V prepadu brez globin vam kako je, ljubi? Huje, ali kot je meni - z njim? 19. november 1924 955 Pesmi POGOVOR Z GENIJEM Kepe v obraz -lovor je slav. »Zgubil sem glas.« »Pel boš!« - »Prestal - (lovor za zdrob menjam ovsen!) srčni je zvok -slap mlečnih pen. Pušča. Megla. V polno pomlad praznost zija.« »Prastar citat! Nehaj že s tem!« »Bolje da v svet kamne tolč grem!« »Tam pel boš spet!« 956 »Kaj sem kalin, da ves vek svoj pojem?« »Mri in, ptica si, poj! Vsemu navkljub!« »Dveh rim ne znam prav spraviti vkup!« »Kdo kdaj - je znal?« »Trpim.« - »Kar daj!« »Skošen je log v grlu!« - »Grgraj: v grču je zvok!« »Levov, ne žen je to stvar!« - Spev dece: »zgubljen Orfej je pel.« »Še v smrtni čas?« »In še potem!« »Zgubil sem glas.« »Poj nam o tem!« 4. junij 1928 Žile sem odprla: neustavljivo, nejenljivo vre življenje iz njih. Krožnike podstavljajte in sklede; vsak bo krožnik majhen, malovreden, vsaka skleda plitka. Čez gre, mimo, močit črno zemljo v stebelcih. Neustavljivo, nenadomestljivo in neobnovljivo lije - stih. 6. januar 1934 Marina Cvetajeva OČETOM Pesmi V svetu, ki tuli prihajajočim: Slava! v meni: »Slava minulim!« nekaj pošepetava. Vam, ki odhajate mili, z računom neusklajeni, ki dima niste rodili, a ste predhodniki - meni. S čopičem, s tipko v dvoboju - s pisali, papirjem - ste čisto in častno končali. Lepša od snežnih prelesti je vaša belina. Lasje vaše zavesti so zdaj - zgodovina. OČETOM 2 Rodu v Kremlju z Vstajenjem in s španskim bezgom - pozdrav! Rodu, ki sredi zemlje do kolena je stal, z glavo zvezd se dotikal! Vam, bolj rahlim od bilk -že ko zrak le zaniha, Duša! dahne vaš vzklik! In le dušo od bogastva ste rešili pred zlom, brez enakosti, bratstva vam, starejšim sodobnikom, ki dlan k spravi ste, hvali kot Kavkazec smeje 1 957 958 vina vrč - vsem dajali, a sovragu - obe! Ne s Sireno, s sinjino bezga ujeti v brlog -rod, lebdeč nad ravnino, z večnim nagnjenjem od zemlje, nad njo in dalje od gorja in blaga, rod brez tal in podlage, toda s tako - do dna brezna vidne prepadne, kjer iz votlih oči slika deve pomladne kakor živa strmi. Rod, v katerem je zalši bil, kdor bolj je trpel. Rod! Jaz v vrsti sem vaši! Kot v zrcalih odsev. Vaša z bistvom in stasom, s spoštovanjem duha. In s prezirom začasne uniforme mesa. Vi ste dete, izbrano, da postane poet, razen s kovancev mano z vsem pospremili v svet, razen z bogom Baalom z boštvi vseh veljav in postav ... Rodu - s srečo propalo, moj nesmrtni pozdrav! Vam, ki umete biti v neobstoječem samo, ki med plesom ljubiti ste umeli tako! Marina Cvetajeva 959 Pesmi Vse do zadnjega časa v zvezde zazrti neba! O, odhajajoča rasa, hvala ti od srca! 16. oktober 1935