Otroška individualnost.Fr. Gabriek. IX. Najočitneje se razodeva individualnost v onih otrocih, katere more vsaka malenkost vzburiti in iz ravnotežja spraviti. Takov otrok se vede popolnem obratno od prejšnjega stanja; viharen je in nestalen; prehaja od jednega afekta k drugemu; malokje pa ne najde svojim čustvom one ugodljivosti, katera bi ustrezala njegovi razburjenosti. Taki individualnosti je kaj težko ustreči. Ako se učitelj protivi trmi takega otroka, postane otrok še bolj vzburjen, ako pa se uda njegovi težnji, potem je nevarnost še večja, da bode skušal pri prvi priliki zopet doseči svoj namen s svojeglavnostjo. Vender imamo tudi pri teh otrocih mnogo stopinj posebnih svojstev. Jednega ni lehko z lepimi besedarai prepričati o napačnosti njegovih teženj, uklone pa se ostritn besedam učiteljevim. Drugi pa se ukroti in spravi, ako mu ne odrečeš onega, česar zahteva. Zato je treba vselej natanko preudariti, se li ujeraa postopanje učiteljevo z nadaljniiu vzgojnim naraenom, in je li na podlogi tega soglasja dovoljeno, učencu dopustiti, da stori to, kar se mora druzemu iz ravno teh razlogov zabraniti. Največ pa je otrok te vrste, ki radi zapovedujejo in menijo, da jim morajo drugi le dobro delati. Ako bi jim ustrezali v vsem njihovem ravnanji, razvadili bi se tako, da bi bili težko kdaj zadovoljni sanii s sabo. Samozadovoljnost pa je velik del človeške sreče; sam s sabo nezadovoljen človek smatra ves svet za takovega, ki uiu ne želi nič dobrega; v vsakem človeku vidi svojega sovražnika in pristudi se mu to zemsko življenje. Tak človek ne pozna hvaležnosti in terja, kjer bi imel prositi. Zato velja v obče, da se otrokom ne sme v vsaki malenkosti skazovati ugodljivost; kadar pa meniš, da ne moreš drugače ravnati, uči ga poprej prositi, potem pa se tudi zahvaliti. Tako je tudi pri učenji. Le nerad se poprime kakov otrok knjige ali berila. To naj te ne moti, da bi ga pustil v nemar. Podaj mu v čitanje kaj zanimivega. S prva bode čital nejevoljno, a kmalu se mu bode prikupila knjiga, in zanaprej bode ljubil poučljive spise. Pri vsem tem pa navadno opazujemo, da tudi takov otrok, ki se noče podvreči volji učiteljevi ali koga druzega, vender le spoštuje učitelja. To je znamenje, da ima pravi ugled učiteljev neoprečno privlačnost. Takov otrok se uveri, da mu učitelj ne nasprotuje iz sebičnosti, teraveč le, ker mu dobro želi. Skrbi torej, da si tega ugleda ne zmanjšaš z nepremišljenitni zapovedmi ali pvepovedimi in da tega, kar si jedenkrat rekel, ne oporočeš v kratkem zopet brez potrebe. Iz trmoglavosti izvira često predrznost, iz te pa častihlepnost in gospodoželjnost. Ako se tem lastnostim pridruži še ošabnost, potem imamo otroka, o čegar izboljšanji bi skoro izgubili potrpljenje. Tu je treba učitelju poprijeti se onih pripomočkov, katere mu podaje otrokova priroda sama. Tak otrok ima navadno krepko voljo. Zato si prizadevaj, da jo ukloneš otroku samemu na korist. Poskušaj v njem vzbuditi nekak ponos za kreposti, katerim je posebno dostopen. S poraočjo tega ponosa in njegove krepke volje ga odvadi nečednosti, in rad se ti bode udajal. S ponosora pa ga tudi navdaj, kazoč mu posnemanja vredne vzore iz zgodovine in iz vsakdanjega življenja. Že častiljubje samo ga bode sililo na to, da posneina kreposti iu se privadi rabljejšim in pohlevnejšim čustvom. Toda živahnost se ne kaže samo v čustvih, temveč v vsem duševnem delovanji. Tako najdemo marsikaterega otroka, ki hitro deluje in se najtežjega dela poprime. Vender so tudi tu razlike. Ta pojmuje le pojedinosti, onemu se gibljejo predstave v širjih krogih; tretji ne opazi važnosti, a drug se briga bolj za bistvenosti. Temu se razvijajo predstave hitro in živo, domišljija mu je živahna, drugi ni vztrajen, dosleden, energičen. Ta najraje sam ustvarja in združuje, oni ljubi reprodukcije, iz katerih plete nadaljne tvorine. Mnogi vidi in pojmuje jasno ter pojme hitro urejuje; zopet drugi postopa previdneje in gleda pred vsem na dejansko uporabo. Ta se navdušuje za prirodo, oni za idejale. Zopet drugi je nagle jeze, hitro je razžaljen; zato ima malo veselih čutov, več pa neprijetnih. Vender se da marsikateri utolažiti in rad odpusti razžaljenje. Ravno tako je temu žal, ako je koga razžalil, sramuje se prenaglenosti, kesa se učinjenega zla. Nekateri pa ne pozna odpuščanja, hoče se niaščevati nad svojiiu součencera ter inu škodovati. Pri vsem tem bodi učitelj previden, da uporablja vselej primerna sredstva; kajti lehko bi z nepravimi dosegel uprav obratno, kar je naraeraval. Pred vsem pa naj otroke natančoo in skrbno nadzoruje, da tako zapreči pojavljanje vseh slabih svojstev. Vrhu tega naj kroti naglo jezo, inaščevalnost z resno grajo. Navaja naj otrokom stroga nravstvena načela, katera naj ponavlja pri vsaki ugodni priliki. Marsikaj store otroci iz nevednosti, ali ker se jim ni o pravem času razložila nenravstvenost njih ravnanja. Ko pa uvidijo, da taka svojstva ne dopadajo Bogu in Ijudem, potrudijo se, da se jih odvadijo ter jih nadomeste z boljšimi in Bogu dopadljivejšimi.