Mala knjižnica Naših zapiskov. Št. 2. (Zalaga Jos. Breskvar in tov.) Cena 4 h. OiOOk/jLf- £'-i- Vun enako volilno pravico! Proč s carino na živila! Tako kriče sedaj vsi rdečkarji. Zakaj pa neki? V Ljubljani, 1903. raa / ' J '■ i -• ■' -■ -■* 7 : ■ • r ' ' ■ ■ ■ ■ ■■ a! 0?!;<• • ■ 1 .H t : •> "■ , ta ■ . V'■ • - ; .. - 'i : V' = - ' .. r • L .r Uun enako volilno pravico! Proč s carino na živila! Tako kriče sedaj vsi rdečkarji. Zakaj pa neki? Pri vsaki stvari je treba vprašati: Zakaj? Kdor vse slepo veruje je siromak, ker ne more soditi ničesar sam, marveč posnema le druge brez pomisleka. Vsakdor mora torej vprašati: Zakaj zahtevajo so¬ cialni demokrati volilno pravico? Zakaj ne marajo novega carinskega tarifa? Enako volilno pravico zahtevajo, ker sedanji državni zbor ni vreden piškavega oreha. Vsi stanovi prebivalstva se strahovito pritožujejo. Tvorničarji tožijo, da ni nobe¬ nega prometa in trgovine, kmet, da nema blago nobene cene in delavci tiče vsi v potrebi in revščini. Vsakdor povprašuje, ali ne bo morebiti kmalu drugače. Vse stvari v državi se uravnavajo z zakoni, ki jih sklepa državni zbor. Razumljivo je vsled tega, da se v teh slabih časih na vseh straneh ponavlja vprašanje: Kaj dela vlada? Kaj dela državni zbor?! 4 Državni zbor ne dela kar nič; večinoma je doma na počitnicah. Pa če tudi zboruje, ne naredi vendar ničesar. Že od leta 1897. večinoma ni za nobeno delo, in kar je naredil od takrat, je večinoma slabo. Vlada stori to, kar se zdi njej ravno potrebno s § 14. Sicer pa samo poskuša, kako bi spravila državno zbornico k delu. Toda ne k delu za ljudstvo, ampak k delu, da bi se sklenila ljudstvu škodljiva nagodba z Ogrsko, vsled katere je Avstrija od leta 1867. oškodovana skoraj za 2000 milijonov kron in naj bi bila oškodovana še nadalje. Rada bi tudi, da bi državni zbor odobril novi carinski tarit v prid Ogrom, ki bi avstrijski industriji in obrtu preprečil inozemska tržišča in doma v državi pa skoraj vse stvari, ki jih velika večina prebivalstva potrebuje, posebno pa živila, podražil za 15 do 20 odstotkov, da celo do 30 odstotkov. Pa ona je v stiski. Državni zbor ne dela. Ne morebiti zato, ker ne mara vladi dovoliti nagodbe in carinskega tarifa, ampak zato, ker tiči v narodnem prepiru. Narod¬ njaški poslanci, naj bodo že slovenski, nemški, češki ali katerekoli narodnosti, nemajo smisla za ljudsko bedo. Zanje je samo narodno vprašanje važno, ki stremi nazadnje le po tem, kdo bo dobil to ali ono uradniško službo. To se pa tiče samo peščice ljudi. Velika množica ljudi se s tem ne peča; ona ne odobraya prepira. Ljudska množica hoče naroden mir, zahteva državni zbor, ki dela 5 v prid ljudstvu, pa ne le trati čas z brez¬ končnim narodnim prepirom in se včasih zbudi, da stori kaj ljudstvu škodljivega. Kaj je storil državni zbor v zadnjih letih? Od leta 1901. pa do danes je sklenil državni zbor samo investicijski zakon, mi¬ lijonsko posojilo za kopanje prekopov (od Donave do Odre) in za gradnjo Karavanške železnice, ki so tudi pomena za ljudstvo, in jih je predložil ministrski predsednik, da bi poslance vendar zdramil k delu. Kar je bilo drugih znamenitejših zakonov sklenjenih, so bili škodljivi ljudstvu. N. pr. Davek na vozne listke, ki je po¬ dražil vožnjo po železnici za šest odstotkov. Ta davek nese na leto deset milijonov kron; od njih plačajo črez osem milijonov samo potovalci, ki se vozijo v tretjem razredu, torej revnejši ljudski sloji. Sladkorni zakon, ki je res moral sicer odpraviti, vsled pritiska drugih držav, doslejšnje vsakoletno osemnajstmilijonsko darilo 200 sladkornim tovarnarjem, ki so ga dobivali zato, da so izvažali sladkor v druge države in ga tam potratili po 20 do 30 kr. kilo in mi smo ga plačevali doma pa po 46 in 48 kr. kilo, pa naj razdeljuje sedaj iz¬ delovanje sladkorja vsakemu gotovo množino tako, da jim ne bi bilo treba konkurirati drug z drugim in da bi lahko prodajali 6 sladkor domačinom po ravno tako visokih cenah kakor doslej. Socialni demokrati so predlagali, da hi se sladkorni davek, ker ni treba več plačevati tovarnarjem darila 18 milijonov kron, znižal za 6 kr., da bi lahko kupovali sladkor ceneje, a predlog' je bil zavržen. Brambna predloga, ki določa, da naj se armada poveča, ko že danes tiči po vojašnicah 350.000 mož, še za 17.000 novincev v črto in po 6000 za deželno hrambo in honved. Tako bi štela naša vojska skoraj 70.000 mož več kakor sedaj. Ze sedaj pa nas, Avstrijce, stane vojska črez 300 milijonov kron na leto in bi se ti stroški s povečanjem vojske pomnožili za 12 milijonov kron prvo leto, drugo leto za 24 milijonov in bi stala potem dalje vsako leto — če se odračuna deželne brambovce in predčasno odpuščene vojake — do ma¬ lega okrog 36 milijonov kron več in bi bilo s tem odtegnjenih svojemu poklicu samo v Avstriji do 40.000 ljudi, kar bo občutilo najbolj polj e del j st v o. Ta zakon je sprejel državni zbor v predpustni noči ob 2. uri zjutraj — tako se je mudilo klerikalcem in nemškim narodnjakom. Ta sklep sicer še ni v veljavi do danes, ker ga nasprotniki tega groznega krvnega in gospodarskega bremena ljudskega na Ogrskem nočejo skleniti. Toda to ne opraviči poslancev čisto nič, ki so izdali ljudstvo in sklenili zakon. Glasovali 7 so za brambno predlogo s poljskimi plemiči in klerikalci, krščanski socijalci, nemška ljudska stranka in nemška napredna stranka. Slovenski poslanci so pa bežali iz zbornice, namesto da bi nastopili proti predlogi. Ko so poslanci izdali ljudstvo z zakonom o davku na železniške vozne listke, s slad¬ kornim zakonom in brambno predlogo, pa zopet ni bil državni zbor nič več zmožen za delo. Čehi so začeli zopet obstrukcijo. Poprej pa je še pokazal državni zbor, da bi rad še dvakrat grozno izdal ljudstvo, če bi bila dopustila obstrukcija: sprejel bi bil nagodbo z Ogrsko in carinski tarif. KakSen namen ima nagrodba z Ogrsko. Državniki pravijo: nagodba se sklepa zato, da se zagotove Avstriji koristi po skupnem gospodarstvu in ohrani in poveča ugled državi na zunaj s skupno armado. Tistih koristi, ki bi jih Avstrija imela vsled tega, ker ni carinske meje, jih že davno ni več, ker Ogrska že sedaj uvaža za več kot 90 milijonov kron blaga več v Avstrijo, kakor pa Avstrija na Ogrsko. Kaj imajo pa delavec, kmet in obrtnik od „ velike vojske" ? Prav nič, kakor da morajo vedno več davkov plačevati za nenasiten militarizem. Avstrija plača črez 70 odstotkov za’ skupno vojsko, katere stroški znašajo do 400 milijonov kron; ukazuje pa Ogrska, kaj se naj zgodi. 8 Od ostale skupnosti ima dobiček samo Ogrska. Ogrski dobiček v številkah je tak-le: Pri prvi nagodbi (1867/68) se je določilo, da prispeva Ogrska k skupnim stroškom celokupne države (monarhije) 30 odstotkov. Po številu prebivalstva bi pa bila morala Ogrska že takrat prispevati 40 odstotkov, ker je bila obljudenost Avstrije z Ogrsko takrat v razmerju kakor 40 in 60. Skupni državni dolg je znašal takrat 6192 milijonov kron. Namesto da bi prevzeli Ogri obresto- vanje in vračanje tega dolga vsaj v visokosti dogovorjenih odstotkov, kar bi bilo znašalo na leto okroglo 90 milijonov, plačevali so samo okroglo 60 milijonov. Torej vsako leto 30 milijonov premalo. Avstrija je bila torej oškodovana do danes po tem dogovoru za 1000 milijonov kron. Dohodki iz carine so se že takrat pri¬ znali kot skupni prejemki. Znašali so 120 milijonov kron na leto. Na Ogrsko je odpadlo, z ozirom na porabljeno in s carino obdačeno blago, 18 odstotkov, na Avstrijo pa 82 od¬ stotkov. Ker se pa ti dohodki porabljajo za skupne stroške, h katerim bi imela Ogrska prispevati v primeri s številom prebivalstva 42 odstotkov, ima pri tem 28'8 milijonov kron dobička, ker bi morala dobiti, če bi se vpoštevala množina uvažanega in po¬ rabljenega blaga, samo 2P6 milijonov kron, * a pride pravzaprav na njo pri skupnih 9 stroških 50'4 milijonov kron. To oškodovanje znaša do danes okroglo 700 milijonov kron. Sedaj pa kvota, odstotna mera, s katero se uravnava prispevanje Avstrije in Ogrske k skupnim državnim stroškom (za vojsko, diplomacijo); od leta 1899. plačuje k tem stroškom po 34'4 odstotkov Ogrska, po 65’6 odstotkov pa Avstrija, to se pravi, na vsakih sto kron skupnih stroškov plača Avstrija 65'6 kron, Ogrska pa le 34'4 kron, to je, če se primerja razmerje prebivalsta (42:58), Avstrija prispeva za skupne stroške 7’6 od¬ stotkov preveč. Avstrija je bila vsled tega oškodovana do leta 1903. približno za 1000 milij onov kron! Vse to skupaj, samo od leta 1867., znaša 2700 milijonov kron! Leta 1863. so vzeli na posodo 80 mili¬ jonov, pa se niso leta 1867., ko so sklepali nagodbo z Ogrsko ničesar dogovorili glede tega obrestovanja in vračila. Ogri so se šele pozneje udali, da plačajo vsega skupaj 9 milijonov goldinarjev v letnih obrokih po 180.000 gld. Obrestovanje in vračanje tega dolga samo pa znaša, če preračunamo, nad 4 milijone goldinarjev na leto. Vsled spremembe davčnih postavk za petrolej, žganje, pivo in sladkor, ki so se izvršile v letih 1894. in 1899. (1899 po na- godbi s § 14.), je Ogrska na boljšem za okroglih 10 milijonov kron. 10 Z nago dl) o po § 14. se je dovolilo Ogrom kljub tolikemu oškodovanju Avstrije še večji dobiček (okrog 400.000 kron) od avstroogrske banke in se jim dovolil enak vpliv na njeno upravo. Koliko dobička si iz teh pravic narede Ogri, se danes še ne more dokazati s številkami. Kadar sklepata obe državni polovici o skupnih stroških, ki se imajo napraviti, imata enake pravice, čeprav Avstrija, če računamo natančno, prispeva k njim 75 od¬ stotkov. Ogri imajo torej 50 odstotkov pravic in le 25 odstotkov dolžnosti! Nihče bi ne veroval, da bi se dobil kak poslanec, ki bi bil pripravljen glasovati za tako oškodovanje Avstrije! In vendar, če bi bil državni zbor za delo zmožen, bi na- godbo sklenil! Badenijeva vlada je pridobila Cehe s svojimi jezikovnimi naredbami, da so glasovali za to nagodbo; minister pl. Koerber pa ima za tako delo Nemce na svoji strani, ker se boje, da bi se minister sprijaznil s Čehi.. Ogri nič kaj ne marajo za nagodbo, pravijo, da bi bili najrajši sami zase. Iz strahu, da bi se armada delila, česar dvor noče, se jim je dovoljevalo vedno več. Tako je tudi pri novem carinskem tarifu. Zakaj so socialni demokrati zoper carinski tarif? Novi carinski tarif zvišuje skoraj na vse stvari uvozno carino, posebno na živila. 11 Veleposestniki, njim na čelu plemenitaši, ki imajo 193krat več volilne pravice kakor kmetovalci, kriče, da je treba nastaviti visoko carino na žito, moko, živino, meso, rastline in sadje — da se obvaruje kmečki stan. In res, še celo mali kmetovalci se dobe, ki jim pomagajo tako kričati. To pa zato, ker ne mislijo. V alpskih deželah imamo večinoma majhne kmete. Ali so taki, ki imajo prodati prav malo pridelkov, in pridelajo le za svojo potrebo in še veseli so, da si pridobe denarja za davke, obresti in domačo potrebo, za stvari ki jih ne izdelujejo sami (obleko, črevlje, kovaška in kolarska dela) ali pa taki, ki žive od vinogradov ali gozdov, živinoreje ali poljedelstva. Ti morajo vse tiste, stvari, ki jih sami ne pridelajo ali izdelujejo — n. pr. vinogradnik in gozdar kruh, poljedelec meso ali sploh ali pa le deloma kupovati. Vrhu tega pa še vse druge domače potrebščine. Ako se torej zviša carina na uvažano blago, nimajo od tega omenjene vrste kmetov nobe¬ nega dobička. Kar na eni strani — recimo za žito, živino ali vino — več prejmejo, morajo pa na drugi strani ono blago, ki ga kupijo toliko dražje pl ačati. Ako kmet dobi za tele ali par prašičev nekaj več, kadar jih proda, a mora pa zato kovača, kolarja, sedlarja, krojača, črevljarja, dražje plačati, kaj ima potem od tega? On dobi sicer več, pa mora zato trikrat več izdati. Pa še ni gotovo, če prejme več ali ne. Za našega 12 alpskega kmetovalca carina ne povzroči no¬ benega poviška cene, ker je zemlja preslaba, da bi se pridelalo tako dobro blago kakor drugod. Prezreti ne smemo, da Ogrska uvaža za 350‘9 milijonov kron žita k nam, za 16'8 milijonov kron sadja, rastlin in zelišč, za 162 milijonov kron živine za meso in vožnjo, za 31 milijonov kron drugih živalij in živalskih pridelkov, za 17 milijonov kron masti in za 7'9 milijonov kron vina več v Avstrijo kakor pa Avstrija na Ogrsko. To je skupaj za 585'8 milijonov kron kmetijskih pridelkov. Od teh se jih k večjemu za kakih 200 mili¬ jonov kron zopet izvaža iz Avstrije v druge države. Ostane jih torej — recimo samo — za 350 milijonov kron v Avstriji, ki jih po¬ rabijo skopaj izključno alpske dežele, ker pridelajo Češko, Galicija in Gorenja Avstrija same blaga za svojo potrebo. Računimo sedaj, da bi znašalo povišanje carine na poljske pridelke 15 odstotkov in s tem po¬ viškom bi ogrskim velikašem (magnatom), ki so večinoma lastniki zemljišča na Ogrskem, darovali okrog 43 milijonov kron, katere bi plačale večinoma alpske dežele. Štajersko samo pridela na leto 1,622.000 meterskih centov žita premalo za kruh. Ako novi carinski tarif stopi v veljavo, bode Ogrsko imelo samo od Štajerske, od žita, ki ga manj pridela kakor ga potrebuje za kruh, dobička 6 mili¬ jonov več; od tega bi plačalo kmečko prebi¬ valstvo 3 l / a milijone. Štajersko ima okrog 13 185.000 zemljiških posestnikov (zasebno po¬ sestvo, cerkveno posestvo, kmetovalci, kočarji). Več kot tretjina zemlje je last veleposestev in cerkve. Samo okrog 63.000 posestnikov ima nad 5 hektarov zemljišča, 122.000 pa manje in med temi je nad 70.000 takih, ki nimajo niti 2 hektara zemljišča. Vsi ti morajo deloma ali pa popolnoma kruh in meso kupo¬ vati, vsi ti bi težko občutili zvišanje carine. Pravzaprav je na Štajerskem le kakih 30.000 posestnikov, ki prodajo kaj več pridelkov. Takih pa, ki hi imeli dobiček od povišane carine je pa le kakih 5000 do 6000. Pravo korist pa hi imelo 15 plemenitaškili vele¬ posestnikov in cerkev, ki imajo tretjino vsega zemljišča v svoji lasti. Prav take so razmere tudi v drugih deželah. In zarad peščice ljudi naj se revščina še poveča s takim podra- ženjem živil, od katerega imajo Ogri največ dobička. Kljub takim razmeram se pa še upajo takozvani zastopniki kmetovalcev trditi, da so socijalni demokrati samo od veselja, da bi spravili kmeta v revščino, proti carini in da imajo kmeta za podražitelja kruha in mesa. Tako se slepari. Kako je sestavljen dandanes državni zbor? Državni zbor pa ne misli dovoliti samo povišane carine, marveč poslanci velepo¬ sestva zahtevajo deloma še višjo carino na živila. Ne motijo jih pri tem prav nič grozne 14 posledice za delavno ljudstvo. Oni hočejo imeti več dobička; na ljudsko voljo in ljudski blagor niti ne mislijo ne ob današnji volilni pravici. Naš državni zbor se vendar ne voli po ljudstvu, po splošni in enaki volilni pravici, ampak po nezmiselnem pravu predpravic. V državnem zboru je 42 5 poslancev. Od teh volijo zemljiški veleposestniki 8 5 poslancev, pa štejejo samo 5431 volilcev; trgovske in obrtne zbornice 21 poslancev, imajo 556 volilcev; mesta, trgi, industrijski kraji 118 poslancev, štejejo že 493.808 vo¬ lilcev; kmečke občine 129 poslancev, štejejo 1,585.466 volilcev; splošni volilni razred, peta kurija, le 72 poslancev in šteje 5,004.222 volilcev. Potemtakem voli 63 veleposestnikov 1 poslanca, 4168 uradnikov, trgovcev in obrtnikov tudi 1 poslanca, 12.212 kmetovalcev tudi le 1 poslanca, in 69.502 volilca pete kurije pa tudi le 1 poslanca!! En vele¬ posestnik ima 66krat toliko pravice kakor en uradnik, trgovec ali obrtnik, 193 krat toliko pravice kakor en kmetovalec in 1103 krat toliko pravice kakor volilec pete kurije, edi¬ nega volilnega razreda, v katerem ima delavno ljudstvo volilno pravico. Najmanj pravice imata pri zakonodaji kmetovalec in delavec. Volilci mest, trgov in industrijskih krajev, uradniki, trgovci in obrtniki imajo skoraj trikrat toliko pravice kakor kmeto¬ valec in več kot 16 krat toliko pravice kakor 15 delavec, ki voli samo v peti kuriji. Najbolj brez pravic pri sklepanju zakonov sta kmeto¬ valec in delavec, navsezadnje je pa delavec še bolj ogoljufan. Parlament (državni zbor), ki je se¬ stavljen tako krivično in neenako, ne more in ne bo nikdar sklepal pravičnih zakonov, ne more in ne bo zastopal ljudskega blago¬ stanja. Zato pa se naj namesti z ljudskim parlamentom, ki se izvoli po enakem volilnem pravu. Potem bo neploden naroden prepir prenehal, parlament ne bo mogel potem več tako prezirati ljudskih potreb, ljudske kričeče bede in revščine, ker potem ljudstvo samo odločuje, kdo bodi poslanec, kdo ne. Avstrija tiči v močvirju. Ako hoče iz njega, mora sedanji parlament proč in na njegovo mesto mora parlament, ki bo od¬ govoren, pravi ljudski parlament. Vsled tega zahtevajo rdečkarji, soci- jalni demokrati, enako volilno pravico. Kdor je ravno tega mnenja, ta naj zahteva isto in zakliče: Vun enako volilno pravico! NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 00000479612 Rdeči prapor, politični tednik, na¬ roča se v Trstu, via Boschetto, št. 3, velja celo leto 5'44 K. Naši zapiski, socijalna revija, me¬ sečnik, velja celo leto 2'80 K in se naroča v Ljubljani, Radeckega cesta št. 20. — V založbi Naših zapiskov so izšle in se ravno tam naročajo : Magdalena, roman v verzih. Spisal J. S. Machar, poslovenil A. Dermota. Cena 2 K Občinski socializem, spisal Ab- ditus. Cena 70 h. Iz nižin življenja, črtice, spisal Pavel Mihalek. Cena 1 K, Delavski koledar, žepni, za 1.1904. Cena 80 h. Program socialne demokracije (Mala knjižnica). Cena 4 h. Nemški sodrugi naj čitajo: Arbeiterwille v Gradcu in Arbeiterzeitung na Dunaju. J. Blasnikovi nasledniki, Ljubljana.