Zmernost ali srčnost? (Dopia od Savinje.) Ob znanih dogodkih na Dunaju, ki so bili povod burnim sejam v državnem zboru, je minister Ledebur govoril o zmernosti, ter to čednost priporočal poslaneem kot vodilo. Ministrovi somišljeniki kakor tudi liberalci so ta govor visoko hvalili in povsem odobravali. Tudi minislerski predsednik je za svojim tovarišem poudarjal, da zmerno postopanje se bolj strinja z duhom krščanske vere. Res, zmernost je vsega priporočevanja vredna čednost, ali naš krščanski nauk pozna poleg zmernosti še drugo poglavitno čednost, kateri se pravi srčnost. Gednosti, da so prave, morajo združene biti. Ni zmernost prava čednost brez srčnosti in ni srčnost prava čednost brez zmernosti. Zatorej enostransko priporočanje in naglašanje krščanske zmernosti se nikakor ne strinja z duhom naše sv. vere. Tak nauk je škodljiv in poguben. Priča nam je ravno naša država. V Avstriji imamo ogromno večino katoliški kristijani, a v svoji »avstrijski zmernosti« smo zgubili ves upliv nasproti sovražnikom naše vere. Srčnost, s katero so nasprotniki zastopali in širili svoja načela, je izpodrinila naša načela, to pa Ie zato, ker je manjkalo avstrijskim katolikom srčnosti, da bi bili srčno spoznavali in branili svoja načela. Sicer pa ni naš namen pisati o tera, marveč posegli smo nazaj na tisti tako hvaljeni in odobrovani govor zato, ker nam je ta čas prišel dvom, da ministri kakor poslanci sami nimajo morda tiste čednosti, katero drugim priporočajo. Nismo se varali. Lahko je lepo govoriti o zmernosti, a zmeren biti to je kaj drugega. Ko smo brali tedanja poročila iz drž. zbora, spomnili smo se pri govoru grofa Ledeburja zgodbe o potrpežljivem Jobu. Bog je hvalil njegovo čednost. Satan pa odgovori: »Ali se mar Job zastonj Boga boji? Delo njegovih rok si blagoslovil in posestvo v deželi se mu je naraslo. Stegni pa Ie malo svojo roko in vzarai mu vse, kar ima, videl boš: v obličje te bo klel«. Job je dobro prestal poskušnjo v svoji čednosti. Kako pa grofa Ledebur in Badeni in njuni tovariši in zavezniki? Grof Taaffe je stegnil svojo roko ter hotel nekoliko veleposestnikom in liberalcem odvzeti volilne pravice, — a kakor bi jih bila kača pičila, so skočili kviško vodje treh velikih strank, ter se spodbili Taaffeju ministerski prestol in pokopali njegov predlog o preosnovi volilne pravice. Zatorej nismo mogli prav verjeti, da imajo sedaj že lepo čednost zmernosti, tisti vsi, kateri so jo drugim priporočali. Da se nismo motili, kaže Badenijeva volilna preosnova. Po desedanji volilni postavi je prišel izmed veleposestnikov na 63, po mestih na 2918, na deželi pa na 10,592 volileev po eden poslanec. Tako ostane tudi še naprej. Da ostane isto krivično razmerje, pa priča, da znajo zastopniki veleposestva in liberalcev sicer o zmernosti lepo govoriti, a ne znajo zraerni biti. Dosedaj smo imeli tri volilne razrede. V I. razredu so volili veleposestniki, v II. meščani in nekateri tržani, v III. pa kmečke občine Po novem načrtu bo tem trem razredu pridjan nov »splošni volilni razred«. V tem razredu bo volilo 5 milijonov volilcev 72 poslancev, a 5000 veleposestnikov voli 85 in vsa mesta 118 poslancev. Kaj ne, to je zopet lepo po zmernosti razdeljeno ? Za nas Slovence je volilna pravica še posebno krivično obrnjena. Že po stari postavi bi nam šlo po številu volilcev več poslancev. A ne le da to krivično razmerje v starih treh razr^dih tudi po novem predlogu ostane, dela se nam v novem splošnem volilnem razredu ista krivica. Na Kranjskem n. pr. bo prišel eden poslanec na 108.000 volilcev, v Galiciji pa najvišje na 93.000, v Trstu celo na 33.000. Tako je pač razvidno, da je v našem državnem zboru že samo glede volilne pravice mnogim poslancem treba bolj srčnosti kakor zmernosti, da se ta važna pravica državljanov, če ne enako, pa vsaj pravično razdeli. Isto velja tudi še v marsikaterih drugih zadevah. In tako postopanje se strinja tudi z duhom naše vere.. »Zakaj Bog nara ni dal duha strahu, ampak moči.« (II. Tim 1, 7).