Razno. STANOVANJSKO VPRAŠANJE. Pomanjkanje stanovanj je ena glavnih korenin nemoralnosti. Še tako žrtev se ne bi smelo smatrati za veliko, kadar gre za nravno zanemarjenje ljudstva. Dobijo se farizeji, ki govore o pokvarjenosti ljudstva in o naraščajoči nenravnosti ne da bi pri tein z mczincetn ganili v odstranitev tega. Če se deli stanovanje s tujimi ljudmi in pri tem je navezana mnogoštevilna družina na majhen prostor, pojema s tem v družini pravo družinsko življenje. Radi prenapolnjenosti mnogih otrok v enem in istem prostoru, nastane pomanjkljivost dobrega zraka; prostor služi obenem za stanovanje, jedilnico in spalnico ter v mnogih slučajih tudi za kuhinjo. V takih prostorih se razvija tak nezdrav vonj. da za človeka ni obstanka. Nobeno čudo, če od dela domov prišedši družinski oče obrne hrbet družini in si poišče odpočitka po trudapolnem delu v večjih in razsvetljenih zabaviščih. Marsikateri postane na ta načn stalni gost gostilne, ker mu primanjkuje prijazen in prostoren dom. Pomanjkanje stanovanj in visoka najemnina prisili marsikatero družino omejiti se v življenskih in kulturnih potrebah do skrajnosti. Znano je dejstvo, da čim manjši so dohodki družine. tem večji del odpade za najemnino. Uslužbenec mora tretji del svoje plače razpolagati za stanovanje. Umetnost bi bila z ostalo vsoto družino častno vzdržavati. Mnoge družine se morajo omejiti v življenjskih potrebščinah, kakor na kruhu in mleku, bodisi pri otrokih ali pri odraslih. Malo je slučajev smrti vsled lakote. toda pomanjkanje, ki vodi k predčasnemu izčrpanju, nastane večkrat nego si sami mislimo. Pomanjkanje stanovanj, pa tudi visoke najemnine v mestih uničijo v enem letu več človeških živijenj nego morilci in roparji v desetletjih. Še hujše pa je za otroke v stanovanjskih hišah v moralnem oziru. Med tolikimi družinami se dobijo tudi nevarni elementi — zanemarjeni otroci. Obvarovanje nepokvarjenih otrok od slabih vplivov slabo vzgojenih otrok iz iste hiše. je izključeno, kajti zdravo jabolko ne napravi deset gnilih jabolk zopet zdravih, ampak ravno nasprotno. Ja, otroke, mladino, zadene usodno, poinanjkanje stanovanj posebno pa v stanovanjskih hišah. Večkrat se čita v dnevnih časopisih: »Stanovanje se odda družini brez otrok.« »Naj li pobijem svoje otroke?« tako mi je rekla nekoč neka gospa, ki je cele tedne brezuspešno iskala stanovanje in je bila vsepovsod odslovljena, ko je morala odgovoriti na vprašanje o številu otrok. Da javnost trpi tako vedenje hišnih gospodarjev, ako v časopisju bere: »Stanovanje se odda družini brez otrok,« — je znamenje, da krščanstvo ne poseduje nikake moči, temveč je le konvencijonelna dekoracija. Stanovanjska hiša oropa otroka otročje poezije in domovinskega čuta. Otroci ne morejo pridobiti čuta do doma, katerih starši so primorani večkrat se seliti. S stanovanjem zamenja otrok večkrat tudi šolo in s tem tudi učitelja. V mestih se vsako leto seli na tisoče družin. Selitev povzroča ogromne stroške in zraven tega se kvari oprava, kajti pregovor pravi: trikrat seliti se, enkrat pogoreti. Da se s tem zanemarja in ubija čut do doma in ljubezen do domovine, se ni čuditi. Ljubezen do domovine je rastlina, ki naravnim potom tam uspeva, kjer so za to pogoji: zadovoljiva eksistenca. prijazno domače življenje, lasten dom. Toda proletarcu, bodisi ročnemu ali duševnemu, ki živi iz roke v usta in ki na ciganski način prebiva in menjuje stanovanjske luknje, se ne more utepsti prave ljnbezni do domovine. To naj bi uvaževali naši državniki in oni voditelji naroda. če jim je res na srcu ogromni in pretežni del naroda, ki tava v obupu po domovini. zavedajoč se, da njenih sadov ni najmanje deležen. čeravno žrtvuje vse telesne in duševne moči samo za njo — za po lastnih parasitih oropano domovino. Hugo.