ZAKAJ TAKO?
Umirajoče poslopje mestne knjižnice
... »Kultura ne more in ne sme biti pastorka samoupravne sociali-stične skupnosti...-, je geslo našega družbenega sistema in vendar je še vedno najti toliko žalostnih izjem, ki žal ne potrjujejo izvajanja tega načela v praksi.
Eden imed takih nevzornih zgledovje Mestna knjižnica v Ljubljani. kjer navkljub izrednemu prometu in dobremu obisku bralcev niko-mur doslej ni še prišlo na misel, da bi odobril kaj sredstev za najnujnejša vzdrževalna dela v prostorih knjižnice. Isti problem tare tudi čitalnico vžidovski ulici, kjerje pod škripajoč in dotrajan, sioli so skrajno neudobni ter ne ustrezajo višini miz, stene vpijejo po barvi in čopiču, da o nezadostnem ogrevanju, zlasti v popoldanskem času, ko ti mimogrede, vsemu premraženemu zamre vsaka želja po branju in kulturnem izobraževanju v napol razsvetljenem prostoru, sploh ne izgubljam. besed. Skrajno neprijeten občutek dobi že obi-skovalec, ki mimogrede in slučajno zaide v prostore Mestne knjiž-nice, kako mora biti pri srcu šele tovarišem in tovahšicam, ki se dan za dnem vračajo na delovno mesto v tako neugodne razmere?!
Menim, da je skrajni čas, da kulturna skupnost in ostali odgovorni organi namenijo nekaj sredstev tudi za rešitev problema Mestne knjižnice, ki si kot kulturna ustanova z dolgoletno tradicijo res ne zasluži takega žalostnega položaja.
Nadka Mazi