—   130   —
Premišljevanje
narave in previdnosti božje v nji.
Poslovenil Mihael Verne.
Potres.
Na zemlji se primerjajo dvojni potresi.
Eni izhajajo iz sile podzemeljskega ognja in iz bljuvanja gorečih hribov. Ti se čutijo le v majhni daljini, in le takrat, ko taki hribi že razsajajo, ali preden razsajati začnejo. Kakor hitro tiste snove, ki ogenj na-pravljajo, vreti začnejo in se vnemajo, išče ogenj na vsih krajih si napraviti oddušek. Ce nikjer naravnega izhoda ne najde, vzdigne tla in si sam šiloma izhod napravi. Taki potresi pa se razširijo le po majhni okrajni nekoliko milj, in omajajo zemljo le tako, kakor jo na primer sožgani smodnik več milj okrog precej močno strese.
So pa tudi še drugačni potresi, ki se v vsem očitno od poprejšnjih razločijo. So to taki potresi, ki se sila dalječ občutijo in velike dežele omajajo, brez da bi se pri tem kakosen goreč hrib, ali kakošen drug predor prikazal. Bili so potresi, ki so ob enem Angležko, Fran-cozko in Nemško omajali. Potresi te verste se čutijo vselej veliko dalje na dolgost kakor na širokost, in majajo dežele z večo ali z manjšo  silo  na raznih  krajih,
in skoraj vselej jih spremlja gluh šum, kakoršnjega dela težak voz, ako hitro teče.
Da se uzroki takih potresov nekoliko spoznajo, hočemo sledeče opomniti. Vse snove, ki se lahko vnamejo, napravljajo kakor zažgani smodnik veliko veliko gazov ali posebnih zrakov. Tak gaz, ki ga ogenj napravlja, je tako tenek ali raztegnjen, da sila grozno moč za-dobi, če je dolgo v globini zemlje zapert in stisnjen. Ce se tedaj v veliki globočini kakošnih sto ali dve sto sežnjev žveplene in druge gorljive snove s pomočjo zraka vnemati začnejo, si morajo tu in tam odduška iskati, in če ga ne najdejo, napravijo sila hude potrese.
Strah, ki take potrese spremlja, se ne da z besedami dopovedati. Vzamite vse zmešnjave, ki se včasih na zemlji gode; — nobena ni tako strašna, nobena ne vžuga vsih over človeških, nobena ni tako občno pogub-Ijiva kakor potres. Ce ogenj še tako grozno razsaja in pokončuje, kar plamen doseže, «e da vendar še kakošna stvar rešiti. Ko reke iz svojih bregov stopajo in cele dežele zalivajo, se je moč vendar še nekako rešiti, če človek na hribe beži ali se v zgornje podstropja vma-kuje. Tudi se dajo zoper silo valov jezi napraviti. Pri potresih pa je oboje deloma nemogoče, deloma pa zastonj. Skoraj vsaki nesreči se da uiti. Strela ni še nikdar celih dežel in mest požgala. Kuga pripravi lahko cele mesta ob njih prebivavce, popolnoma razdjati pa jih ne more. Nesreča potresov pa se razširi s silo, ki ji ni zoperstati — čez cele dežele in mesta, in pogubi cele ljudstva in kraljestva, in dostikrat ne pusti nar manjšega sleda njih poprejšnje podobe — vse pade v brezdno, kjer se je zemlja odperla.
Vendar je vsegamogočni Stvarnik tudi dobrotljiv v strašnem veličanstvu. Tudi takrat dela gospod modro s svojimi stvarmi, ko svoje sodbe na zemlji speljuje, in cele dežele v serdu svoje gorečnosti razJeva. Al meniš, da tebe pogubiti, potrese pošilja? Al moreš misliti — ti, ki te že pih zraka podere, da mu je treba, vse življe obuditi in vse moči narave napeti, da bi tebe pogubil? Nikakor! spoznaj tudi pri ti osodi vikše namene. Celo s potresi išče gospod veaoljnost ohraniti. Naj le tu in tam vasi, mesta in dežele v podertine razpadejo, — naj le tisuč in tisuč stvari pod zlo pride,— kaj je deset tisuč dežel in sto tisuč stvari proti vesolj-nosti sveta, proti neskončni množini bitij, ki v celi stvarnikov! deržavi stanujejo? Daj se iz tega prepričati, da vsega, kar je strašnega v naravi in vsih dozdevnih nesreč in nepopolnost sveta, da vsega tega, pravim, je v ohranjen je vesoljnosti treba.