Županova  Minka.
(Idila. — Zložil A. Hribar.)
Orenja Kurje selo Voli  si  župana,
Vrlega izbere, Janeza Purana.
Novi srenjski oče Bistra so glavica;
Pa je polna cvenkov Tudi njih mošnjica.
Hiša je  najlepša Njihova  na  vasi;
Kdor le  v  selo  pride, Pri  njih se  oglasi,
Ker Puranov oče
Imajo gostilno, Vina na izbero
In  klobas  obilno.
Žganja vsake vrste, Iz  lednice piva,
Lepih  svinjskih  gnjatij, Se pri njih  dobiva.
Lepo znade streči Hišna  mati   Spela,
Skrbno gospodinji, Vedno je  vesela.
Tečna po domače Vsem  jedila  kuha,
Iz domaČe moke
Vsem  napeče kruha.
Krčma je že stara Janeza Purana,
Pravijo  možaki, In  široko  znana.
I. Doma.
In v nedeljo zjutraj,
Ko župan gre  k  maši, Najbolj  se postavi
V   srenji med boljaši.
Mož vzrasti  vznesene
V   črni jerhovini,
V   svetlih dolgih čevljih, Zgoraj  v žametnini.
Se srebrno  uro,
S prstanom  na roki, Zal,   polikan,   snažen,
Kot bi  šel  k  poroki.
In  pri njem  na vozu Žena  v  svilnih krilih,
V   lepi beli peči,
V   likanih perilih.
In čez ledje speta Se  srebrnim  pasom ;
Kar samo  se smeje
Špeli s sladkim glasom.
Ko  zahrka Sirec
In  zdrči na  cesto, Kakor da bi ženin
Peljal  se z nevesto. *  *  * Minka,  dekle  mlado,
Hčerica domača, Brhka  kot vreteno,
Zala kot igrača,
Pa doma opravlja, Ko gre k  maši mati,
Dosti ima posla, Da se mati vrati:
Zdaj  pomiva  mize, Zdaj  ti stole   briše,
Snaži okna, duri; In  je  ni iz  hiše,
Dokler vsa ni snažna, Svetla,  pometena:
Snago Minka ljubi Bolj  ko  vsaka žena.
Glej,  kako poda se Zalemu  dekletu,
Ko zajutrek kuha Materi,  očetu;
In  ko  deva  v  skledo Žgance za družino,
In  ko jih poliva
S cvrčo in  slanino!
Kurji roj prihaja Pa zobl  si  išče :
Vrže jim ječmena In  prosa perišče,
Zraven pa veselo O  mladenki peva,
Da po  vsem   dvorišču Nežni glas odmeva.
Tine, sin sosedov Krmi si govedo,
In posluša pevko Mimico sosedo.
Kdo bi je ne slušal, Saj  kot vila gorska
Peva brhka Minka, In  kot  deva  morska !
Tinetu veselja
Srce v prsih polje, Tudi on zažvižga
In je dobre volje.
Tudi Tine pesem Sladko zapopeva ;
Kadar vse opravi, Vrača se iz  hleva.
Voz  zdrči  pred  hišo: „Oh, so že od maše!
Jur  izprezi  konja,
Daj  mu dobre paše!"
II. Pri zajutreku.
Brhko skoči z voza Hišna mati Spela,
Pa pogleda v vežo, Kaj  da Minka dela.
Oče pa počasi
Hlapcu konja vroča, Smodke  kos poda  mu,
Mnogo  mu  naroča.
In  potem do veže
Pride bolj  počasi, Ter se že na pragu
Prav  mogočno glasi:
„Minka! Je vse  v  redu?
Ni nesreče bilo?" „„Oče ljubi,  dobro
Vse se je godilo.
Zdaj  pa le brž  v  hišo, Da  zajutrek dadem ;
Kuhati,  kaj,  očka,
Kaj   ne,  dobro  znadem?""
„Pa so  res  narahlo Kakor cvetje  v  skledi.
Minka,  le  brž  k  mizi Sem  na stol se  vsedi;
Jej,  potem  pa  hiti,
K  maši  se  napravi, Dolgo je trpela
Maša prva  davi.
Bode  se  mudilo,
Minka,  le  pohiti, Snažno se obleci,
Lepo se nakiti!"
Pa se  Minka  vsede,
Malo,   malo  vživa, Kakor dela dekle, Ki je  sramežljiva.
Vstane,   se  prekriža, ,Z  Bogom!'  oči reče,
V   sobico se stransko Preoblačit steče.
V   čisti  vodi  vrniva Si obraz  rudeči,
Poravna na glavi Laščke si ob  preči.
Vzame si  iz  skrinje Drago,  svilno  krilo,
Po  novejšem  kroju To je oblačilo.
Kadar se obleče,
Pas  čez  pas  si sklene, Robec bele svile
Si na glavo dene.
K steni k  ogledalu
Minka se pomakne: Lepa je; še prstan Brž  na prst natakne.
A. Hribar: Županova  Minka.
Knjižico Še vzame, Ki jo je kupila, Ko je v zadnjem  postu Sama v mestu bila.
Se enkrat pogleda
Malo se po  krilih, Poravna  še gube
V   svrhnjih oblačilih.
In potem   po  konci
Vspne,   vzravna se  v   zraki, Steče ven iz hiše
Z  drobnimi koraki.
Zdirja  po  stezici
Po  zelenem   vrti; Oče  pa in   mati
V   veži sta odprti,
Zreta za  dekletom  —
Oče  pa se  glasi: „Minka je najlepša
Dekle  v  naši  vasi.
Brhka je   kot srna, Kakor limbar zala:
V   srenji  vsej  zastonj  bi Taka se iskala."
Mati pa ga  kara
Radi hčerke  same: „„Pazi,  pazi,  oče,
Da se  ne prevzame !
Že tako  mi zdi  se,
Da preveč se nosi, Kdor je  mlad tako-le,
Star še  kruha prosi.
Ti ji  vse   dovoliš,
Jo preveč neguješ ; Oče,  ti  mi  Minko
Slabo odgojuješ.
Čednosti ne bode,
Ki dekleta diči, Le ponižni  bodo
Taki naj  deklici!""
Oče se smehlja ji,
Ko ga  mati  kara, Ker pač ve,  da mati
Hčer jednako mara.
In  zažvižga lahno Kakor  on,  ki  misli;
V   hišo gre,  in  mati Po  svinjino  v svisli,
389
Da jo  v ričet dene
Kuhat za kosilo, In  da  bi  za goste
Preskrbljeno bilo.
Mati jed pristavi,
V hišo  se  podviza, V hiši pa je v  koti
Javor jeva miza.
Oče je pri mizi
Naslonjen  na  vogli, Ženi  došli  pravi:
„ Spela,  ko  bi  mogli  —
Ko  bi  mogli  v  mesto
Minko  našo  dati, Da se  bolj  izuri:
Kaj  ti meniš,  mati?"
„„Kaj?  od hiše  z  Minko?
Saj  doma  nam   rabi. In  da  v  mestu   pridno
Delati pozabi ?
To  ni  za  kmetico,
Da  se  pogospodi, Tam  se  mi popači;
Hči pri  domi  bodi !
Za  domačo  rabo
Kuhati  že  znade, Za jedi gosposke
Nisem  in  navade.
Kjer je  kruh gosposki
In  gosposka juha, Tam  je  vsa gospoda
Bleda,   strhla,  suha.
Jaz domače kuham, Pa smo  vsi  okrogli;
Bi-li  z  ono  hrano Taki  biti mogli?
Pa  Še stvar je druga : Hči bo  v  mestu sama,
Kdo  naj pazi nanjo In jo  čuva nama?
Za posestvo naše
Ženska  ni gosposka, Kakor za oranje
Raca ne in goska.""
„Ti si vendar čudna!
Malo  bolj   prevdari, Jaz sedaj  županim,
Ni  ti  to  nič  mari ?
39°
Vrhovski: Kamenar.
Dan za dnem iz  mesta                Čast bo to za hišo                       Ko bi tri imela, Vidimo gospodo,                             Čast bo za gostilno,                     Ne pa to jedinko,
Tej  se mora streči,                       Če gospode vstavlja                      No,  potem  poslala
Sicer imam  škodo.                       Se pri nas  obilno."                      Naj  bi v  mesto   Minko.""
Ti se že potrudiš,                         „„ Stori, kot ti drago,                  Solza dobri Speli Tudi  jaz  se  žurim,                          Saj  ti gospodariš !                         Iz  očes  priteče,
Pa ne gre.  Ne kaže,                    Vendar včasi kako                        In otre jo  z lica,
Kot da hčer izurim.                     Preslabo prevdariš.                       Nič več  mu ne reče.
Ako  me gospoda                          Jaz  ne bom več rekla                  Urno se obrne, Kličejo župana,                                Bele ne, ne črne,                         Odhiti iz hiše,
Biti pač ne smeva,                       Saj tako se zmiraj,                       Oče pa zamišljen Kot neotesana.                                 Kot ti češ, obrne.                         Tje po  mizi piše.
Dekle mora v mesto,                   Kregala se nisem,                         Pratiko si vzame, Mora še ta teden ;                           Kar sem  že pri tebi;                   Malo jo prebira,
Kdo  bi to  mi  branil,                   Tudi zdaj  bom tiho                     Spet iz  rok jo  dene, To sem  radoveden?                        Mislila  pri sebi.                            Misli in  študira.
Minki bode  vedno                        To pa smem  ti reči:                   Naposled pa vendar Dobro,  prav  hodilo,                        Meni ne ugaja,                              Trdno je dognano,
Nam  pa  bo to  dosti                    Da  po  mestu Minka                     Da prihodnji teden
Gostov naklonilo.                          Naša naj  pohaja.                           Mora hči v Ljubljano.
(Dalje.)
Kamenar.
(Iz delavskega življenja.  —  Spisal Vrhovski.) (Dalje.)
III.
Kaj nevesta, rečem tebi, Ženinu tudi velja: Bog zna, al' boj' dnevi srečni? — Al' pa — trnje zakona? —
Narodna.
Mračen dan je zopet danes. Megla od burje se je sicer vzdignila, pa se je pomešala v oblake, kateri zakrivajo obnebje od Pohorja tje do Golice in še dalje do strmih gor na gornjem Stajerju. Mrzli vshodni veter je začel pihati in odnašati rmeno listje z drevja. Ptice so se večinoma že preselile v doline, le tu in tam se Čuje še drobno čivkanje strnadovo ali seničino, vmes se pa včasih še oglasi planinska šoja s svojim hrešČeČim glasom. Vsa narava se nekako spravlja spat dolgo zimsko spanje, katero tu v planinah traja blizu pol leta.
Kakor je danes vreme dolgočasno, jednako je tudi vse drugo pusto v našem kamenolomu. Delavci zaviti v svoje zimske jopiče, deloma že z rokavicami na rokah, delajo mehanično svoje delo jednako stroju, katerega goni tuja moč. Malo   in le za silo govore med seboj,  še celo
žlobudravi AndrejČek je danes nekako resen in malobeseden. Naš Martin je ravno prinesel železne igle1) iz kovačnice, kamor jih nosijo kamenarji ostrit. Sedaj tolče kovač na prazno nakovalo, kar je znamenje za počitek ali južino; delavci mu pravijo „ura". Mahoma popuste delavci orodje, ter urnih korakov hite v zavetje, da se na gorkem prostoru zopet okrepčajo. Večina jih dere v krčmo, barako, da ondi po-južinajo, kar jim ponuja „palirjeva" krema in kuhinja. Kateri se pa bojč velikih stroškov in žele kaj prihraniti si, zadovole se tudi s suho južinico,  ki jo  „stiskajo"  tam v kovačnici.
„No, Janez, danes te pa že zopet kličejo tje na kozarec ,pikole' (žganja)", pošali se Martin, vrnivsi se iz kovačnice. „Ako ga potegneš par-krat,  žena še vedela ne bo za to."
„E, kaj mi je za babo", odreže se nevoljno Janez; „ko bi me ne skrbelo otrok, zima in pa starost, lahko bi bil tak pijanec, kakoršen je bil ŽvirČev Groga."
„Beži, beži! Tega pa ne, da bi naposled jednako umrl, kakor je Groga! Tega ti ne želim,
') Spitzeisen.
420
Županova  Minka.
(Idila. — Zložil A. Hribar.)
L ri skednju v sušilu
Prti so  viseli Celi dan  na solncu,
Na vrvici  beli.
Tine,  sin  sosedov
Hodi  se  ozirat, Kdaj da Minka pride
Prte te pobirat.
In je  zašlo  solnce, Mrak že lega doli,
Ave zvon zapoje, Tine tiho  moli.
Pa se zmoti,  drugo Mu na um prihaja,
Tine pa molitev
Spet prične od kraja.
A ne gre nocoj  mu Angelsko češčenje,
V glavi  mu prečudno Vre nocoj  vrvenje . . .
Zdaj  priteče Minka, Oj,  kako  živahno!
Tine jo  pokliče:
„Minka!"   prav  polahno.
Deklica se stresne:
„„Tine,  kaj  me plašiš? Kaj  se Ti ne smilim,
Da tako  me vstrašiš?""
Tine pa  naslonjen
K skednja stati steni
Prav s tresočim  glasom Minki to-le meni:
„Minka, je  resnica, Da  Češ jutri strani,
In  da češ ostati
Dolgo  tam   v Ljubljani?"
Ko bi bilo solnce Zdaj še na nebesih,
Solze zrl bi Tine V Minkinih očesih.
III. Pri skednju.
Ko pobira prte
Suhe raz vrvico, Pa veli  mu:   „„Tine,
Vprašaš  me resnico.
Tine,  moram  iti,
Pa se spomni name, Zate bom  molila,
Ti pa  moli zame!""
„ Minka, dolgočasno Tu po tebi bode;
Oj  kako  na svetu Čudne so  usode !
Koliko prijetnih
Uric sva imela, Ko sva ob  nedeljah
Lepe pesmi pela,
Ti po vaši hiši,
Jaz pa izpred hleva! Danes še v ušesih
Tvoj  mi glas odmeva.
Minka nič ne hodi, Mar doma ostani,
Saj ni nič prijetno, Lepo ne v Ljubljani!
Tam bo domotožje, In se boš jokala,
Kaj  da nisi rajša Tu doma ostala?
Spridila se bodeš Doli pri meščanih,
Bog zna,  kaka pamet Vzraste ti v  možganih.
Nekaj  še pri srcu, Minka draga,   nosim,
Ali smem  izreči? Dovoljenja prosim."
„„Tine, kar izreči\u" Minka tiho pravi
Obložena s prti
Predenj se postavi.
„Kaj  čem? saj  si morda
Sama že vganila. Ali se spominjaš,
Kaj  sva se menila,
Ko sva šla od maše
Enkrat v zadnjem  posti
Da še vaša hiša
Z našo jedna bosti?
Stara mati moja
Davno to  želijo, Minka, ali tvoja
Kaj  o tem  velijo?
Ti si dekle sama
Sin jaz  sam   pri domi, Trdno  sem  že upal,
Zdaj  se  mi pa dvomi.
Oče tvoj je  čuden, Kar je za župana;
Zdaj  po glavi  vre le Mesto  mu  Ljubljana.
Več ni tak,  kot bil je, Oh,  kako je škoda!
Mar ni  kmet mu,  zdaj  le Mar mu je gospoda.
In sedaj še tebe, Minka bo popačil
In namene moje Vse bo predrugačil.
Minka, jaz te ljubim, Srečen  bil  bi  s tabo,
In pri meni tebi Ne bi bilo slabo.
Minka,  če greš v  mesto, Bodeš se zgubila,
Vem,  da  me  ne bodeš Potlej  več ljubila."
Čudno Minki zali To po glavi vreva,
Čudno jo pri srci Govor ta pogreva.
A. Hribar: Županova Minka.
421
Saj  ni pač lesena, Tineta poznade,
Saj  sta skupaj  vedno Izza dobe mlade.
Skupaj  sta igrala, Tekala in  rasla,
V  šolo  skup  hodila, Skupaj  sivke pasla.
V  vsem  življenju dvajset Dnij   bi ne  dobila,
Da se nista zrla Ali govorila.
Tine zna,  da bode Enkrat gospodaril,
Torej rajši dela,
Kot okrog bi šaril.
K večjemu k županu Gre na Četrtinko,
Da jej  ktero reče In,  da vidi Minko.
Pa takoj  spet k domu Tine  se požuri,
In  domu  prihaja
Zmiraj  prav  ob  uri.
Čeden fant je Tine,
Mislite karkoli, Malo je jednacih
Do  Ljubljane doli.
Ravno se obraz  mu S  prvim  mahom  diči,
Že pol leta tudi Brčice svedriči.
Saj  bi bil dragonec Tine  prav gotovo,
Pa je sam  in  ima Staro mater vdovo.
Tine je  mladenič Tudi brez napake,
Srečna ona srenja, Ktera ima take.
Še županov oče,
Skušen  mož  v  modrosti, Tineta pohvali
Radi te kreposti.
Dobro mu zapoved Znana je  četrta,
Z  materjo  še  nikdar Nista  bila  sprta.
Srečna bode dekle,
Istina gotova, Ki ga bo dobila,
Žena bo njegova.
Saj to vsi velijo, To  dekleta znajo,
Ž njim  brez  njega  mnoge Snubstva  že ravnajo.
Kadar ide v cerkev, Gre  vselej  z  možaki,
Ne kot rogovilež Kje v  druhali  kaki.
V cerkvi ne ostaja Iz  klopi  domače,
Kot zreš  zunaj  cerkve Druge  postopače.
Kdo bi mogel torej Tinetu  v  zlo šteti,
Ako  zalo  Minko V zakon če imeti,
Ako  mati sama Sinu  prigovarja,
Če ljubezen Tine Minki tu  povdarja?
Pa ni Tine takšen, Kakor  ponočnjaki,
Kot proklinjevalci, Žganjarski bedaki.
Pa lepo je vzrastel, In  rudeč,   okrogel,
V zdravju bi in  moči Mnogega  premogel.
Saj  še ptiček drobni, Ko se ženi,  poje,
Naj li Tine skriva Srčne želje svoje?
Moral s tem  je v javnost,
Mora je  odkriti, Ako  Minko  zalo
V zakon če dobiti . . .
Zdaj  zakliče  mati,
Minka   „Z Bogom"   reče, Tinetu  da  roko,
In  s perilom   steče.
Majnik mesec vlada, Živa je narava,
Bujno vstaja žito, Bujno  rase trava.
IV. V Ljubljano.
Rosa izpuhteva,
Jutro  se je  zgrelo, Vse hiti iz sela
Na polje na delo.
Ni še bilo  dneva
V  Minkinem  življenji, Da bi se topila
V  tolikem  trpljenji.
Po  zelenih vrtih Pa  cveto  cvetlice,
V grmih in  po ložah Žvrgolijo  ptice.
I  župan na njivo Posle svoje spravlja,
Minka pa od doma V mesto se poslavlja.
Rada ide v mesto Kuhat Minka  mlada,
Rada ide z doma In  doma je rada.
Solnce v zlatem jutri Na nebo prispeje,
Milijone žarkov
Dol  na zemljo seje.
Brhka hči je Minka, Rada se ne joče,
Danes pa solzi se, V stranski sobi stoče.
Težko je spomladi Z doma se ločiti,
Težko ljubo mater, Oča zapustiti.
422
Vrhovski:  Kamenar.
Kdor se prvič loči Od domače koče,
Temu se ne čudi, Če ihti in joče.
Žalost čuti Minka In  solzeč se joče,
Iti pa le mora, To želijo oče.
Pa še nekdo drugi V kuhinji se  kise
In  solze debele
Skrivoma si briše:
To so mati Spela, Radi hčer imajo,
Oh kako jo  s težkim Srcem  z doma dajo!
Pa kaj vse pomaga Zdihi  in  solzice!
Oče to  veleva, Mora do  resnice.
Pa  zakliče oče,
Ko  se  konj   napaja: „Urno,   urno,  Minka!
Nama  čas prihaja "
Pride hčerka Minka S  culico  iz  hiše,
Z  lic rudečih  solze
Z  robcem  belim  briše.
Nekaj  še  v  zavitku
Prineso  ji  mati, Izroče ji v  roke,
Roko hte ji dati.
Pa vlijo se solze
Iz  očij  obema, In  od  nju nobena
Več  besede nema.
Pomiri  se mati,
Jok  nič ne pomaga, In  veli  bridkostno:
„Idi,  hčerka  draga!
Na Boga ne  žabi,
Vedno  rada  moli, V  cerkev  le  smeš  iti,
Ne  drugam  okoli!
Si-li  vzela  molek?
Rada  mi ga rabi, I  doma  mi  masne
Knjižice ne žabi!
Rada  slušaj   vedno
In  se  pridno  uči, S  praznim   opravilom
Nikdar se ne  muči!
Moških se  ogibaj, Družba ta  ni  zate,
Bog in  angel božji Pazita naj  nate!
Zdaj   pa srečno,   z  Bogom!
Pridem   k tebi kmali, Kadar nujno bomo
Delo dokončali.
Zdaj   le teci,   Sirca
Oče je zapregel, Da si tam,  Še predno
Bo po bič posegel."
In  počasi  v  žito
Slednja spet se sklanja Z željo:   „Oh kaj  nisem
Tudi jaz županja!"
Brzo seže Minka Materi še  v  roko,
Milo jo  pogleda,
Zdihne prav globoko.
Gre, je že pri vozu, Voz  zdrči  z  dvorišča,
Mati se umakne, Ide  do  ognjišča.
Pa  ne  more stati,
Stopi ven  pred vrata
In po cesti gleda, Koder se  pehata.
Se pozdravlja hčerko Mati,  mater Minka,
Dokler voz ne steče Onostran   ovinka.
Se stoji županja, Gleda  še  po  cesti ;
Pa ni duha, sluha Več o Minki zvesti.
Daleč tam od sela Voz  drdra čez  polje,
Kjer poj6 plevice, Zlate,  dobre  volje.
Vstajajo  iz  žita
Minko pozdravljaje, 1  one,  kot plele
Sle  bi v  mesto  raje.
Minka miga z roko, Deklicam  odzdravlja,
In se tužnim srcem Od plevic poslavlja.
(Dalje )
Kamenar.
(Iz  delavskega življenja.   —   Spisal  Vrhovski.) (Dalje.)
K
vega okoli
Ko vriskanju se duša udaja, Nad glavo na lasu visi meč; Ko najslajša kupa nas napaja, Sodbo piše prst nam   plameneč!
o se na jasnem obzorju pozna svit no-dneva, korakajo delavci v kamenolomu lesenih kolib,  iščoč zmrzlega orodja, ka-
tero se kar prijemlje golih rok. Natikajo si rokavice, zaviti so v najdebelejšo obleko, ali pa v dvojno poletno. Večina ima obleko jako ubogo  in raztrgano.
Ko je došel naš Martin med delavce, zaslišal je takoj Janeza, ki se je prepiral z drugimi. To mu je znamenje, da tovariš danes ni zajutrkoval doma, temveč v baraki.
„Danes pa ne grem domov k južini", ustil se je Janez,   „četudi mi pride stara s celo pro-
452
Županova  Minka.
(Idila. — Zložil A. Hribar.)
Oh, Ljubljana bela —
Ta je pa velika! Gosta je,  da hiša Hiše se dotika.
Pa kako  so lepe Hiše razne boje,
In visoke tudi
Kakor v  šumi hoje!
Lepe bele ceste
V beli so  Ljubljani In  iz  kamenitih
Ploščic so  ob  strani.
In po belih   cestah Vozi se gospoda,
Tam,  kjer prah   nastane, Pobrizglja  se  voda.
In kaj tu je ljudstva, Vedno  polna cesta !
Jedni spejo v mesto, Drugi  pa iz  mesta.
Tej gospodi  mestni Kaka je  obleka,
Da v gubah in  zanjkah Komaj  vzreš človeka!
In ta govor, nemško Se  otroci  znajo,
Kakor žabe v mlaki Urno  ti regljajo.
Minki pa se  zdijo Čudni  ti prizori,
In  tako  si  misli:
„Ti ljudje so nori."
Minki se dozdeva Mestno prizorišče
Kot  ob  solnčnem   dnevu Veliko mravljišče.
Kuhinje v  Ljubljani,
Menite,  so take, Kakoršne  na kmetih?   —
Polno v njih je vlake.
V. V mestu.
Ko iz ulic oče V ulice jo  vodi,
Znamenite stavbe Jej  kažoč povsodi,
Pa ne  more Minka, Vsega se nazreti,
Časa pač bi dosti Morala imeti.
Kaj  je prodajalnic
Raznih po vsem   mesti, V levo  so  in desno
Prav  ob  vsaki  cesti:
Tu so zlate ure, Prstani so  zlati;
Da,  v  Ljubljani beli Tu so  res  bogati.
Kaj  je tu obleke,
Lepe,  narejene Prav  za  malo  deco,
Za može in  žene.
Sukno,  platno  belo,
Pisane odeje, Lepi  svilni robci:
Minki se kar smeje.
Koliko  rečij  še
Drugih ji dopade!
Se imenovati
Minka jih ne  znade.
Pridejo  vojaki
Gor  po  sredi  mesta; Lepih  zalih fantov
Polna vsa je cesta.
„Oče, oče, glejte Tukaj  so vojaki!
O,  kako so  zali,
Vsi,  vsi so jednaki."
VI. V kuhinji.
In  posodje kako !
Kot iz brona zvonci Novi,  po policah
Svetijo se lonci.
In pred njimi godba   — Oh,  kako jo  kroži!
Minki se po  domu Skoraj  več ne toži.
Pa jej  reče  oče:
„„Moram te oddati, Ker doma  me čaka,
Vem,  skrbeča   mati.*"
Oče  Minki pravi
In jo  vede  k Jeri, Ki branjari  v   mestu Se po stari veri :
„„Tu boš stanovala, Nemško  se učila,
Kuhat boš  pa  k  ,Slonu' Slednji dan  hodila.
Če  zgodi posebnost Kaka se pri  do mi,
Sporočim  ti v pismu, Al po  drugem   komi.
Tudi  sam  bom  prišel, Mati tudi pride,
Vem,  da bo vesela, Če se s tabo  snide.
Ti pa pridna  bodi,
Na nauke pazi In po  mestu  zunaj
Nič mi kaj  ne lazi.
Minka,  bodi pridna, Na  Boga ne žabi.
Tu  na,  nekaj   cvenkov, Kar ti ravno  rabi.""
Poslovi od   nje se, Roko  da ji  oče.
Minka se  obrne,
V  sobo  gre  in joče.
Kake pa so žlice, Krožniki in  sklede,
Se  ko jih na svatbah Skup zneso sosede,
A. Hribar: Županova Minka.
453
Vse,  kar se najlepših V selu  vsem   premore,
Proti  tem  so šara Stara in ubore.
Vse se mora znati, Ktera jed sladi se,
Kdaj se rabi česen, Kdaj  dišave,  kise.
Vendar Minka pridno Vse si zapisuje,
Kar li sama skuša, Vidi ali čuje.
Svetlo je i drugo Kuhinjsko posodje,
Novo vse in  svetlo Drugo je orodje.
V kuhinji ljubljanski Vse drugač se dela,
Za jedi se rabi Se drugač zabela.
Slednji dan je bolje, Minka se privaja,
In od dne do dneva Spretnejša postaja.
Minki vre po glavi, Vse ji gre okoli,
Kadar pri ognjišči V kuhinjski je   šoli.
Minki gre po glavi, Kdaj se bo zučila :
Prvi  dan, seve,  je Le krompir lupila.
Kretati se tudi
Že gosposki znade, I ume še druge
Vljudnostne navade.
Oj,  kedo zapamtil Razne bi si juhe,
Kdo imenovati
Vse bi znal   prikuhe,
Vmazano posodje S peskom  omivala,
V treh je,  štirih  vodah Je izplakovala,
Minka tudi ima Tovaršic že dosti,
Da se kratkočasi
Ž njimi v dobi prosti.
In pečenke razne, In jedi iz  moke,
In slaščice čudne, In  različne cmoke?
Kar se vse je Minki Prenatančno  zdelo,
Nikdar ni doma se Takšno jej  velelo.
Vsa drugačna Minka V mestu je postala,
Več ni kmečka torklja, Gospica je zala.
Na  minute  znati
Mora se,  kdaj juha Ta se ali ona
Jed okusno skuha.
Kuharica  staia
Pa je čudna,  čudna, In tako z  dekletom
Malo,  malo vljudna.
Slamnik nosi Minka Lep, rumen v Ljubljani,
Pisan, ličen solnčnik Jo vročine brani.
Zopet je nedelja
V lepem  Kurjem selu, Da se ljud počije
Po šestdnevnem  delu.
VIL K maši.
Matere  nektere Take so ljubavi:
Da  doma otroci
Najbolj  zmir so zdravi.
Tudi se otroci
Radi polenijo, StariŠi  če dosti
Cvenka jim   pustijo.
Spet župan in  žena Peljeta se k  maši,
Kakor po  navadi Selški bogataši.
Vendar srce tako Včasih preljubeče
Pot zapre otrokom Do olike,  sreče.
Mati pa  Puranka De kot  marsikteri,
Da le zna kot mati, Prav  dovolj je hčeri.
Pa  ni taka danes Vrla mati Spela,
Kakor prej je bila Živa in  vesela.
V tej  ljubezni slepi Matere grešijo,
Da neuko deco Bedasto pustijo.
Pa se dobri Špeli Res po hčeri toži,
In o njej pogovor Prva ona sproži,
Hčerko  Minko  v  mesto
Morala je dati, In  po njej  zdihuje
In  žaluje mati.
Ne,  kar daš jim v srebru, To ni njih lastnina;
Um jim   izobrazi, To je imovina.
In  veli,  ko brzo
Voz drdra po  cesti: „Bog zna,   kaj  zdaj dela
Naša Minka v  mesti ?
Skrbna,  dobra  mati, Ki otroke ljubi,
Saj  ti  vsaka tarna Ob  otročji zgubi.
Cvenk vzemo tatovi, Polje toča zbija,
Vednosti pa v glavi Ne razjeda rija.
Oče, kaj si storil?
Vedno mi je huje: Oh,  kako po   nama
Deklica zdihuje!
454
A. Hribar : Županova Minka.
Minka je boječa, Sramežljiva, plaha,
Saj  bo  Še zbolela Od gladu in straha.
Moramo jej  tudi, Znaš,  dobiti zeta;
Dober zet pa neče Topega dekleta.
Saj  poznaš   meščane, Da  so  malo prida,
In da  na poštenje Njih  zastonj  se zida.
Glej,  kako pri domi Hčerko  jaz  pogrešam !
Žalosti in  dela,
Zdi  se mi, kar pešam.
Minka naša bode, Če se bo zučila,
Kakoršnega zeta Htela bo,  dobila.
Minka pa je  mlada In je tudi  zala,
Kaj,  ko  bi se komu Zapeljati dala?"
Tujec danes  v  hiši Varih  mora biti.
Kar domu   —   kar  mora Minka naša priti!"
Čast pa mora biti
In  ostati  v  hiši, To  si  zastran  Minke
Dobro  v um zapiši!""
Pa ji pravi oče:
„„Res je nekaj,  mati, A pri naši  Minki
Tega ni se bati.
In očetu tudi
Toži se po  hčeri; Kar  molče  po  Sircu
Gleda in ga meri;
Špela ga pogleda, Malkeno prikima,
Kakor  on  navadno Ki pomislek ima :
Veselic ne mara In  ne  za igrače,
Greha pa boji se Kot strupene  kače.
Vajeti nategne, Sirec brzo steče,
Mirno  in  resnobno Oče ženi reče:
„Vse je  res,  kar rečeš, Pa je druga tudi:
Celo  Kurje selo Smeje se in čudi.
Vrhu tegu tudi Teta nanjo pazi,
Tudi sem ji  rekel Naj  okrog ne lazi.
„„Le potrpi, Špela, Saj  ti ne  uide;
Nekaj Še je tednov In  domu ti pride.
Zvedave  babure
Brusijo  jezike, To  pač veš,  da v selu
Imajo  velike.
Kjer imajo  cerkev Patri   frančiškani,
Rekel sem,  naj  k maši Gre  ob uri rani.
In potem boš znala, Da jaz prav počenjam ;
To pa bom dovršil, Prav  nič  ne odjenjam.
In čenčati čujem V selu vsakojako,
Da je dekle z doma Moralo  kot tako   —
Naj  potem se uri In  uči in  moli,
Da bo preje možno Iti ponj o doli.""
Pa premisli tudi, Minka bo učena,
In  bo  enkrat vrla Ter razumna žena.
I seveda,  marnje Take ne verujem,
A boli  me vendar, Ko jo  vedno  čujem.
„Bog naj  nam jo čuva", Pravi tožna mati,
„Da se zopet srečna, Zdrava   nam  povrati."
In  bo imenitna In sloveča sama,
Čast na stara leta Delala bo nama.
Bodi to  med nama, Še povem ti h krati,
Radi Minke naše
Nič ne morem  spati.
K cerkvi so dospeli, Oče Sirca vstavi,
In odda ga hlapcu V cerkev se odpravi.
Mati poravna si Posedeno  krilo
In  potem  za  možem Steče brhko,  čilo.
Če je vreme lepo, Dela zmir je dosti,
Zdaj  doma z živaljo, Zdaj  v  prirodi prosti.
VIII. Na obisk.
V travnikih,  na polji: Treba je orati,
Vlačiti,  kopati, Sadeže sejati.
Pride okopava,
Pride žitna pletev, Kmalu tu je  košnja
In za košnjo žetev.
A. Hribar: Županova Minka.
455
Koliko je truda,
Koliko je vlake, Predno  kmet napolni
Skednje in senjake!
In  tako  na  kmetih Vedna je vrstitev,
Delo daje delo
Brž je tu  mlatitev.
Bore gospodarji, Gospodinje bore,
Se dovolj  naspati Nikdo se ne  more.
Treba je,   da vležeš Zadnji se k počitku,
Zjutraj  pa,   da  vstaneŠ Prvi spet k buditku.
Ker današnje čase So  brezvestni posli,
Le če  jih priganjaš Gredo ti kot osli.
Kdor se pa ne  meni In jih  ne  priganja,
Dan  za  dnem pri  delu Leno se naslanja.
Tega pa ne  more
Špela  pretrpeti, Pravi čas storjeno
Hoče vse imeti.
In  tako ga nima Prostega  poldneva,
Da  bi Minko v mesto Sla pogledat reva.
Torej  si izbere
Prosti  čas  nedelje, Da pogledat  k  hčerki
V   mesto  se popelje.
Tudi z  Minko v praznik
Lože se občuje, Ker i Minka v  mestu
Praznike  praznuje.
Pa dospejo  mati
V  mesto k Minki hčeri, Najdejo jo  v  mali
Sobici  pri  Jeri :
„ Dober dan,  dekleta, Ali sta pri deli?" „„Mati,   vendar enkrat
V   mesto  ste dospeli.
Je-li  vse pri starem, So-li oče zdravi,
So-li posli  marni, Se-li vse opravi ?
Je posebnost kaka, So-li  dekle zveste,
In   kako je  v  hlevu, Mati,  kaj  poveste?""
„Vse po starem ide, Dela  zmir je dosti,
Nikdar ni počitka, Nikdar nismo  prosti.
In skrbi pri domi Vedno je čez glavo,
Pa vse zabim rada, Ko te vidim  zdravo.
Kaj pa je z učenjem, In  kaj  pravi  kuha?
Menim, da se mučiš, Hči,   močno  si  suha.
Tu sem ti prinesla Z  doma tri klobase,
Da se Minka naša Vsaj  sedaj  napase."
„„Mati, ljuba mati, Res,  uboga glava,
Koliko rečij  se,
V njej  mi  premetava.
Mati, ko bi mogli Le en  danek zreti,
Koliko je treba Mešati in  creti.
Imajo  me radi,
Skorej   bodem  glavna, Pravijo,  da urna
Sem in prav pripravna.
Kuhati pa  znadem,
Boste se čudili, Ko  domu  me  zopet
Bodete dobili.
Mati, osem vrst je Samo  mesna juha,
Postnih juh pa čuda Minka vaša  kuha:
Ribjo, račjo, žabjo, Grahovo,  iz leče,
Vinsko, pivno, gobno, Vse lepo  dišeče,
In  ragu, francosko,
In iz zelenjave, Iz  krompirja,  hrena,
Vse jedi so zdrave.
Znam,  kaj  se na juho Dobro  zakuhava:
Prazen  riž  in  kaša In telečja glava;
CmoČeci iz  vampov, Jeter,  pljuč, ledvice,
Rezanci in polžki, Zvitki in  tolščice.
Gubanica  sirska, Greš in  makaroni,
Mavrohi,  klobase,
To je vse pri Sloni.
Znam,  kako  mesnina Se za jed pripravlja,
Da na  mizo gostom Vkusna se postavlja.
Peči znam klobase, Raznih  vrst paštete,
Pišite in  fazane,
Raznih  rib   brodete.
Zrezke in bržole,
Dvajset vrst  polivke,
Koliko prikuh še, Pohane  dvoživke.
Sto jedil iz jajec, Razne znam obare,
Vse znam,  kakor znajo Kuharice  stare.
Koliko  za praznik,
Post, pečenk znam peči,
Koliko pa kohov, Kdo  bi znal  izreči!
Pa recite,   mati,
Jaz ne vem  števila, Ali  mar se nisem
Dobro izučila?""
„ Dekle,  vboga glava, Da vse to ohrani,
Meni  bi popreje
Zmedli se  možgani.
Vendar mislim,  Minka, Da ne boš  rabila,
Kar si  se v  Ljubljani Kuhe naučila."
456
Vrhovski: Kamenar.
„„Tega nočem  reči, Vse je še mogoče,
Bog zna,  kaj  še z mano Božja volja hoče.""
In Čez nekaj  tednov, Menim,  bom gotova,
In   domu se  vrnem, Mati,  kakor nova.
Predno pa se k domu Vrneš,  bom  kupila,
Kar si boš izbrala, Tri najlepša  krila.
„Minka, kaj  pa  nemško, Ali dobro  znadeš,
Da lahko gospodi Že odgovor dadeš?"
To  me bode v  selu,
Mati,  vse zijalo, Saj  me skoraj  ljudstvo
Več ne bo poznalo.""
Pazi vendar,  Minka, Da se ne prevzameš,
In po  mestu slabih Šeg nič ne posnameš!
„ „Tudi znam  za silo, Pa  bom  še dobila,
Saj  doma naprej se Lahko  bom učila.
„ Minka, res povem  ti, Da doma te rabim,
Ker pa dobro delaš, Trude vse pozabim.
Zdaj  me spremi malo, Že domu mudi se,
Ker domu čem priti, Predno  mi   zmrači se.
Lahko  mi katero Se poveš po poti,
Ce te to v učenju
Tvojem  nič ne moti?"
(Dalje.)
Kamenar.
(Iz delavskega življenja.   —  Spisal Vrhovski.) (Dalje.)
VIL
Ti prvi nima roke, Ti drugi ne noge; In tretji nima glav'ce, Ki mrtev tam leži.
Narodna.
1 oldrugo uro hoda niže od kamenoloma leži na prijazni ravnici pod pogorjem zala vas Brigova. Za cestama, ki se sredi vasi križata in vodita vsaka v drugo dolino nazaj k Dravi, postavljena je v Brigovi lepa vrsta hiš. V sredi med njimi, na majhnem holmu stoji lična cerkev, poleg nje pa postavno poslopje, župnišČe. Gospod župnik je dal obe stavbi čedno pobeliti, da nista slabši od drugih hiš. Videti je že na hišah, da bivajo v Brigovi imo-viti gospodarji, kateri so pa tudi na to precej ponosni. Saj se v njih gostilnah ob rujnem vincu pogosto sliši popevka:
Mi smo  mi,  mi smo  mi!
Mi smo z  Brigove doma!
Po širokem svetu vsak tič nas pozna, tralala!
Po zajutreku vstane in premisli nekoliko: „Danes bo treba lotiti se pisanja; samo Bog daj, da bi imel mir! Gospod kapelan je zadržan v šoli, ker je danes petek, — ako pride kako obhajilo, sem na vrsti jaz. Pa morda ne bo hudega, saj so naši ljudje trdni kakor železo — in vreme se je tudi zboljšalo. Bodi si, lotiti se moram prepisovanja matice, ker leto se bliža koncu, potem pa nakrat vsega ne morem  storiti."
Iz predala v omari vzame debelo knjigo, katero položi na pisalno mizo, zraven pa polo papirja. A ko se vsede in nastavi pero, kar potrka nekdo na vrata.
„Ave !" oglasi se župnikov navadni pozdrav; mislil je, da je kdo domaČih.
„Hvaljen bodi Jezus Kristus!" oglasi se med vrati neznan glas. Šele sedaj se ozre župnik in ugleda delavca iz kamenoloma, katerega spozna takoj po predpasniku, ker tega Pohorci navadno niso vajeni nositi, ako gredo od dela in  od doma.
„Na veke, amen!" odgovori gospod, vstane
Ko smo si ogledali vas, stopimo nekoliko v     s stola in naglo  povpraša:  „Kaj   je   novega?" župnišče. V vkusno opravljeni sobi nas prijazno            „Nekaj hudega, strašnega!"   začne delavec
sprejme gostoljubni župnik,  ki je   ravno zaju-     svojo novico.   „Dva moža nam je skoraj ubilo,
trkoval. Pozno mu je danes kosilo, ker je imel     jeden je že mrtev, drugi pa utegne umreti vsak
pozno  opravilo,   pogreb. —  Nismo   radi   nad-      Čas.  Mene so poslali prosit,  da bi ga  še spra-
ležni, zato ga tiho   opazujemo   pri   navadnem     vili z Bogom, predno  umrje. Siromaku je od-
njegovem poslu.                                                           trgalo obe roki in razmesarilo glavo."
484
A. Hribar : Županova  Minka.
v družbi tudi red, po katerem se vrši vse gibanje. Kjer deluje mnogo udov, morajo delovati po jednem načinu, da dosežejo isti namen. Red določajo zakoni, zakone pa določa veljava ali oblast. Poglavar ima zakonodajno oblast, t. j. pravico, da določa take zakone, katerim se morajo uklanjati družabniki. Nadalje treba, da se družba vodi, brani, oskrbuje, kar imenujemo upravljanje. V družbi mora imeti poglavar upravno  oblast,   da   ukrene,   stori in
zvrši, kar treba za prospeh družbe. — Med udi je treba razsojati prepire, treba določiti, kdo je prestopil zakone, kdo je kriv, kdo ne : zato treba poglavarstvu sodne oblasti. S to oblastjo je tesno sklenjena tudi kazenska oblast, ki je v tem, da prisili nepokorne ude k izpolnjevanju družabnih dolžnostij, ali da kaznuje pregreške zoper družabni red.
(Dalje.)
Županova  Minka.
(Idila. — Zložil A. Hribar.)
K,
.0  so  mali  šmaren V cerkvi oznanili, Pri  županu  pismo Belo  so  dobili.
Pismo iz Ljubljane Minka je pisala,
Menda, da je svoje Uke dokončala.
List od prve maše
Je prinesel oče, Komaj,   komaj  čaka,
Kaj  da  Minka hoče.
Pa ne zna  sam  dobro
Pisanega  brati, Torej  Spelo  kliče,
Ko je  razpečati.
Pride  dobra  mati,
Usta si  obriše In   roke  ob   zastor:
„Morda  Minka   piše?"
,, »Mislim;  kdo  bi  neki Pisal iz  Ljubljane,
Saj  vrste ti  biti
Morajo  že znane.""
Pa natakne Spela
Na oči očala, Da bi lože  drobno
Pisemce prebrala :
„„0 da, je že naša, To-le nama piše" " :
,Dragi  oče,   mati!
Kar sem  šla od  hiše,
IX. Pismo.
Mesecev  bo  skoraj Celih pet minilo ;
Čas sicer je  kratek, Pa je dolgo  bilo.
Zdaj   mi gre že dobro Kuha in šivanje,
In  za  vsako  silo
Tudi nemško znanje.
Zdrava sem pa tudi, Bogu  bodi  hvala,
Zdaj bi pa domu se Rada odpeljala.
Pridita  no  po-me, Oče  moj   in  mama,
Da domu peljala
Se ne  bodem  sama.
Pa  denarja nekaj S  sabo prinesita,
Bomo  kupovali; Torej  ne zabita!
Ker pri  naši  hiši
Zdaj  bo  vse drugače, Kuhala jaz,   mati,
Bom  od  vas inače,
Da se bom skazala, Kaj  sem  se  zučila,
V svrho  to  pa  mnogo Bom  rečij   rabila :
Krožnikov in skledic, Loncev in posodja
Raznega in  mnogo Drugega  orodja.
Res ste za učenje
Moje dosti  dali, Pa za to  ne boste
Nikdar  se   kesali.
Nič se ne jezita,
Očka,   mamca  blaga,
Učenost nikoli,
Nikdar ni predraga.
K sklepu prošnjo svojo Se  enkrat  ponavljam
In   oba  Čez  hribe
Prav lepo pozdravljam.'""
Verno  sluša oče,
Ko se  pismo čita, Ko  pa  zbere  mati,
Malo  pomolčita.
Pa pristavi oče:
„„Kaj ne, kako pismo! Tacega še  v  hiši
Naši  brali nismo.i
Kot bi pisal  doktor, Vse lepo se zlaga,
Spela,  zdaj  pač  vidiš, Kaj  pouk  pomaga.
Ni  mi žal za solde,
Za skrbi,  težave, Da je le postala
Minka bistre glave.
To sem  htel ji dati,
Lahko bo živela, Ako  me še dalje
Slušati bo htela."
A. Hribar: Županova Minka.
Dasi se je preje Mati ustavljala,
Da bi se v  Ljubljano Minka,  hči,  poslala,
Vendar  nič  ne reče, Govor  brž  prekrene,
VpraŠajoč  očeta
Roke  križem  dene :
„No, kedaj pa grem naj?" Oče  modro  vpraša,
„Res se stvar predolgo Naj   mi ne  odlaša.
Vendar sodi  danes Vse drugač  o stvari
Morda res  prav  dela V tej  zadevi stari.
„„No, kedaj pa misliš Po-njo  zdaj   oditi?
V praznik dekle mora Že pri  domu  biti.""
Toda dekle piše, Da Če tebe tudi;
To bo  malo težka, Ker sta dve zamudi.
Pa naj  bo,  kar hoče,
Jutri greva  rano, Da potem  pustiti
Prej bo moč Ljubljano."
Zmiraj,  kakor  pravi Mož,  pri tem ostane
Jutri pride Minka Zopet  iz  Ljubljane.
Kaj   vedo,  ki zmiraj So  doma  zaprti,
Ki  še  bili   niso,
Kot v  domačem  vrti,
X. Zopet  doma.
Da je  hči župana, Minka spet dospela,
Vsa  v gosposkih  krilih, Da gospa je cela.
Ko so se nazrle Ličnega  posodja,
In pomen začule Vsega so  orodja,
V  zelniku  domačem, V cerkvi in   pa v  šoli,
In  čez  meje svoje Srenje  še  nikoli?
Kaj   pač  narod  preje Kje  na noge  spravi,
Kakor  radovednost: Kruljavi,   brljavi,
Zdaj  pa družba  zbrana Minko  opazuje,
Druga jo  za  drugo Razno povprašuje :
Kdor ni  bil  v   Ljubljani, V Trstu,  Reki,  Beči,
Kaj  če ta  o  lepih Belih  mestih  reči?
Vse  hiti  k županu, Da  bi  Minko  zrlo,
Ker je govorica, Da je  dekle  vrlo.
Oh,  kako si  bela, Oh,   kako  si  zala,
Minka,  ti  si  v  mestu Kar gospa  postala.
Kdor ni videl drugih Kot doma gospode,
Kdor ni videl morja, Rek in  večje  vode
Najbolj   pak babure, Kot na grozdje ose,
Vse lete k županu Gologlave,  bose;
Oh,  pa tvoje  krilo ?
Koliko je  robčkov! V  zastorju  še tacih
Nismo  zrle zobčkov.
Kot domači potok, Kdor ni Šel  po  sveti,
Ta ne more dosti, Ali  nič  umeti.
Popuste  večerjo, Kuho,  pomivanje
In  hite  k  županu Na izpraševanje.
Pa  kako  si  nežna In  umite  kože,
Lica ti  cvetejo,
Kakor  vrtne  rože.
Kdor ni  videl  jader, Silnih parobrodov,
Cest železnih,  videl Tujih ni narodov,
Brž je polna hiša,
In  vprašanj  ni  konca, In  od vsake sklede,
Krožnika in  lonca
Jemnas, roke tvoje Bele so  kot vosek,
Zobčki kakor repa, Ta gosposki  nosek !
Kdor samo je jedel Iz  domače sklede,
Kake so človeka Tacega pač vede ?
Mora zala Minka Ženstvu govoriti,
Vsaka se posodja Mora  dotakniti.
In  kako postale So  oči ti  vedre,
In  lasje v   Ljubljani, Sli so  ti  kar v svedre.
Bilo je pred Šmarnom Tisti dan  že  v  mraki,
Ko so si po selu Pravili seljaki,
Ko na mizo stavi Kuhalnice, rene,
Razložiti  mora
Vseh reči pomene.
Oh, pa prstan imaš, Si ga-li kupila ?
Morda  ti ga teta, Minka,  je  darila?
486
Ivo   Trošt: Čez  morje.
Res, vsa, vsa drugačna, Krasno  znaš   hoditi,
Minka, kaj, v Ljubljani Mora lepo  biti?
Minka,  pač od kraja
Se ti je tožilo, Ko  od doma znancev
Nič  ni  s tabo  bilo ?
In gospe ljubljanske Ali so  prijazne ?
Zrla kdaj  si  škofa In gospode  razne ?
Ti si  najbolj  srečna, Minka,  v  našem  seli,
,Gospodična'  bodo Vsi ti zdaj  veleli.
In tako tišče vse vanjo, Zvedave babure,
Minka jim  do pozne Odgovarja ure.
Bolj, kot sluša v cerkvi Božja se beseda,
Vse jo  verno  sluša, Vse jo  zvesto gleda.
Še  po  nemško Minka Kako vmes  postavi,
Oj, tedaj  začudi
Vse se jej  in  pravi:
,Oh, to ima glavo, Oh,  kako učena!
Taka ni med nami In ne bo nobena.'
I sosedov Tine Gre na četrtinko,
Da bi  pri županu Zopet videl  Minko.
Saj imel je vedno Le  pri  Minki   misli,
Ker med vsemi v seli On jo ima  v  čisli.
Mešati  ni dobro
Se  med same  ženske, Ker jezike včasih
Imajo  strupenske.
Vendar stopi v  hišo, Vina si pokliče,
Minko  občuduje, Druge zre deklice.
In ko jo pozdravi, Malo  mu  odkima ;
Tine si pač misli: Zdaj-le časa nima.
Sitnice nocoj  so
Te jo dolgolase Kar v zakup si vzele,
Pridobile zase.
Vendar mu srce se Malo je  podprlo,
Da mu le oko je Zopet Minko  zrlo.
Pije, plača, vstane, Lahko  noč jim  vošči.
Ženske pa sede še,
Kot na hrastu  hrošči.
Vso noč bi sedele, In  bi  ne dremale,
In  do zore bele Minko  bi zijale.
Pa župan jim oče Modre de  besede:
„Treba bode  k  maši Jutri,  ne,  sosede?
Mi smo  danes trudni, Ve ste pa spočite,
Torej  nam  počitka Malo  privoščite !
Pa še jutri  kako, Za danes nehajmo!
Lahko  noč,  dekleta ! Spat si pomagajmo!"
(Dalje.)
Cez morje.
(Spisal Ivo   Trošt.)
I.
Hišo je imel dolgo, z majhnimi okni, nizko in s slamo krito, kakor jih je mnogo na Pivki, koder ni tega drugače ukrenil — požar in za njim zavarovalnica; zato pa je bil Pisančev Janko vendar najboljši izmed srednjih posestnikov v hrenoviški občini in župniji. Imel je njiv, da je pridelal živeža, ki je zadoščal družini in živini do novih pridelkov. Sena in otave je nakosil za dve pošteni kravi in tudi še za par volov, ko bi mrve nekaj manj prodal v Trst. Gozd mu je dajal potrebnih drv, les za orodje in nekaj ;;faškov" za prodaj. PisanČev Janko je imel neoporečno pravico na občinskih pašnikih in v Ustnikih; dobival je kakor drugi letne   obresti   od   občinske   ustanove  po znani
pivški dobrotnici, imel štiri ali pet glav v hlevu in dolgov primeroma toliko kolikor drugi. Prav nič se mu niso Čudili sosedje, Če je vsako jesen stiskal, da je nesel o sv. Martinu gospodu župniku tiste groše obresti; saj jih je nosil že tudi njegov oče in jih nosijo tudi drugi, Če jih le zmorejo; marsikdo pa nima kaj nesti, dasi bi rad. PisanČev Janko, gospodar v Strancih, hre-noviške velike občine in župnije, je lani dostal zadnjo orožno vajo in ležal potem zaradi truda in napora doma dobrih pet tednov, letos so ga vpisali v „črno vojsko"; vojaške odpustnice torej še nima, a žene tudi ne, in to je za njegovo starost Čudo. Izbirali so mu jo že marsikje in marsikatero, a Janko je ostal samec in govoril: „Ko pride za to čas, pride tudi drugo." A prišlo ni nič.
516
Županova  Minka.
(Idila. — Zložil A. Hribar.)
T
o  vsi  dobro  znamo, Da si srenja  vsaka Voli  za župana Prvega  možaka,
Da domače ljudstvo Prav  uči  in  vodi,
In  sprtije   srenjske Zmeraj   modro   sodi.
Saj  cesarska  sama To  veli  postava,
Da se za župana Voli bistra glava.
Če županu v glavi Slabi so   možgani,
Občino in  sebe Lahko  zažupani.
Če prevrača  kozle, Bedaste počenja,
Sam  na boben pride In  v  nesrečo  srenja.
Vsakemu županu Težko je stališče,
Zmerja ga glavarstvo, Ljudstvo in  sodišče.
Treba,  da  župan  bil Vsak  bi v  črni šoli,
Ako  naleteti Neče je nikoli.
Pa i ti veljaki
Niso  brez  bojazni, Ker so  za župane
Tudi ostre kazni.
Pa za to  nekteri
Prav nič se ne  meni, Da ga  le nazivljaš
S  častnimi imeni.
XI. Šmarni dan.
A  Puran drugače O  županstvu  meni:
Čast z oblastjo svojo Prav visoko ceni.
Prvo leto dobro
No,  še  vbira strune, Videlo se bode,
Ko  bo  dal račune.
In  takrat se sodbi Tej  bo  še dodalo
Vse,  kako  županstvo Se mu je skazalo;
Ker tako je  vstvarjen Janez   naš  Puranov,
Če  mu kdo de oče In gospod  županov,
Če se mu odkrije, Kaj  časti mu  skaže,
Ta  srce županu
Z  dobro  tolščo  maže.
Koj  ga je en  polič, Kruha da,  slanine,
In   mu  ne računi Vsega ni drobtine.
In  tako  napaja
Vse uradne sluge,
Raznih  vrst gospode In gospodke druge.
Sploh,   kdor zna župana
Dobro  počastiti, Žejnemu  mu treba
Ni od hiše iti.  —   —
Šmarni dan popoldne To je  ljudstva bilo,
Da  se je  kar   trlo, Gnetlo in  dušilo.
Zunaj  je gosposka
Miza pri orehi, Tam  sedi  pa oče
V zadovoljnem   smehi.
Več družin iz  mesta
Ga je obiskalo In  si prostor  zunaj
Pod orehom  zbralo.
Družba je vesela, Zadovoljna, srečna,
Hvali vsa jedila,
Da so zdrava,  tečna.
Najbolj  pa se  v polni
Radosti  raduje Naš župan,   ko Minko
Brhko  opazuje,
Ki gospodi mestni Dobro zna postreči
In gospodi včasih Kako  nemško  reči.
Kdor pozna   gospodo, Ve,  kako je  zbirčna,
Včasih sitna,  Čudna, Pusta in  zadirčna.
Oj, kako so puste Včasih gospodične,
Ktere se za zale Imajo in lične!
Če gre  to  na  kmete, Oj,  kako  zabavlja,
V vsako stvar nos vtakne, Sodi in  popravlja.
Tu ni miza čedna, Tam  prenizki  stoli,
Tretja spet za mizo Neče na okoli.
Vendar pa pri  časti Vsej tej so županje
Dostikrat le  robi, Hlapci in tlačanje.
Poselstvo  donaša Sveže pivo,   vina,
Pečejo klobase, Reže se svinjina.
Eni hčejo  masla Svežega in  kruha,
Drugemu se jajce
Naj  na  mehko  kuha.
A. Hribar: Županova Minka.
5*7
Tretji spet ocvrte Hočejo piščance,
In  četrti  voli
Ajdove si žgance.
O,  kako krivi ti Usta in  se pači,
Ko  so  v  mestu  Cesto Reve  in  berači.
V njej  oko je  vedno, Kadar je pri mizi,
In  za  njo  se  suče, Če je dalj  al' blizi.
Kolikor  pri  mizi Mestne je   bledine,
Toliko  različne Voli si jestvine.
Da,  gospodi streči, To  ni  kar lahkota,
In   kedor jo  služi, On je  pač sirota.
Kadar pa župan  Še Čuje  pri gospodi,
Da  kdo  Minko viče, Brzo jo presodi :
Pa jim  zopet prt bel Ni dovolj  in  pisan,
Tam jim  zopet krožnik Ni  dovolj  obrisan.
Minka  pa gospodi
Prav po všeči streže,
Vse meso,  piščance, Kruh  po mestno zreže.
Glejte no,  kaj  del bi Naši vrli hčeri,
Da je ne pobere Se gospodov  kteri.
Temu  niso  dosti
Snažne,  svetle vil'ce, Tam  ima piščanec
Spet pretrde žil'ce.
Danes je  z modrostjo Prvič  nastopila,
Danes se skazuje, Kar se je  učila.
Kadar pa še čuje Gospico jo   zvati,
Sam  za dva  bokala Brž gospodi plati.
Ta  komarja  vidi V  juhi  ali  muho,
Pa si  voli  krožnik Drugi z  drugo juho.
Kaj  ne bil bi  srečen,
Zadovoljen  oče, Ker z vsem  lahko služi,
Kar gospoda hoče.
Pri sosednji  mizi Fantje so domači,
Pušijo  viržinke Dolge pri  pijači.
Tam se spet zakremži Mršava bledina,
Ako je na kruhu Ogelj pa ščetina.
Ta spet rabi z levo Vilice in žlice,
Kakor da ni vstvaril Bog za jed  desnice.
Da, da,  Minka znade Urno  vse postreČi,
Se gospoda hvalno Mora se izreči.
Boljšega ne more Dati  mu  gospoda,
Minkina je hvala
V mlin županov voda.
Trikrat so že  k  mizi Minko  povabili,
Pa so le v  odgovor Kriv pogled dobili -
„Naj se le pajdaši, Z jaro  to gospodo,
Bode že spoznala, Kdo prinaša Škodo.
Kaj,  Če še gosenca Pride jej  na  krilo,
O,  kako  ti  vika, Kakor  bi  io   vilo.
V dekle je zamaknjen, In   z  očmi jo spremlja,
Kot da  bi držala Za noge ga  zemlja.
Kmalu  bi na  kmetih Nič gostiln  ne  bilo,
Ko  bi  po gosposko Le po njih se pilo
Nas  pa tu  prezira, Fante,  nas,  domače,
Saj  povsodi  dajo
Nam  za cvenk pijače.
Hajdi, fantje, pijmo In  potem  čez njivo
K Mihi na klobase In  na sveže pivo!"
Ko  na  mali Šmaren Pili so  meščani
Cel popoldan  zunaj V  senci pri  župani,
Pa je gledal Tine Tožno izpred hleva,
Ko je čul, da družba Mestna sladko peva.
XII. Tine.
Pa  se  v  stran  ozrl je, Pa je spet pogledal,
Kaj  je v   srci čutil, Težko  bi povedal;
Težko bi povedal,
Ker ni   moč  v  besedi Vsega  razodeti,
Kar je v srca sredi.
Pa pred hišo stopi
In  pred hlev  od hiše,
Težka mu je sapa, Tine komaj  diše.
Sluša: dobro znani Minkini so glasi,
Ko se  med gospodo Smeje, kratkočasi.
5i8
A. Hribar : Županova Minka.
V  peklo  vklel bi Tine Jaro to   gospodo,
Ker  prihaja drzno
K Minki njemu v škodo.
Toda v  kletvi Tine Jeze ne izbruha,
V   bolečinah mučnih V srci le se kuha :
„0h,  da ta gospoda Vso  je  spremenila,
Tega  ne  bi  bilo, Ko  doma  bi  bila.
Pa se pri župani Mnogo  res  budali,
Bog  zna,   kam  še  Minko Bodo slej  poslali!
Gor bi šel k županu  — Pa čemu  bi  hodil,
In tako še sebe
Sam  za  nos  bi  vodil.
Saj še mar jej nismo Takrat mi domači,
Kadar so jej  v  hiši Mestni postopači.
Saj  Še ne  pogleda, Ne ozre se name,
Kot  ne  bil bi zanjo, Ona pa ne zame.
Oh, da bi  srce jej Mogel  vsaj   odkriti,
Saj  bi jo gotovo Moralo ganiti.
Revež,  kdor tako se, Kakor jaz,  zagleda,
In  da upe sladke
Tre  mu taka  zmeda.
Minka,  Bog te čuvaj !
Hodi,   koderkoli, Saj   že  znam,  da  moja
Ti ne  boš  nikoli."
Ko bi fantu srce
Žensko  v  prsih bilo, Pa bi se gotovo
Vse v  solze izlilo.
A tako  pa v  prsih Srce  krvavi  mu.
V hišo gre in  v  hiši Mati to veli mu :
„Tine, ako v hlevu Zdaj je že  vse v redi,
Pa se malo v hiši Tu pri  meni vsedi.
Tine,  danes mora
Nekaj  mi z jezika, Kar mi je že davno
V   srci skrb  velika.
Glej  me,  jaz sem  stara, Dosti let na sveti
Bog ne more več mi Na  hrbet našteti.
Dosti sem  se z delom Do  sedaj  vbijala,
Dosti obrnila, Dosti prekopala.
In skrbij in straha, Žuljev  dosti vžila,
Mnogo solz  in  znoja Tukaj  sem  prelila.
Zdaj pa več ne morem, Stara sem  postala,
Zdaj Bogu bi rada Bolj  se darovala.
Nič dolga na naši, Tine,  ni posesti,
Plača se le davek, Drugih ni obresti.
In posest je lepa, Hlev je poln živine,
Rilcev tudi dosti, Mnogo  perutnine.
Žitnice vse polne Zlate so pšenice,
Tudi v skrinji naši Nismo brez petice.
Tine,  dobro dete,
Kaj  ti  k temu meniš ? Jaz  sem  takih  mislij,
Da se ti oženiš !
Jaz pa bodem  kot si
V   hiši 'zgovorila, Čuvala pri domu
Bom  in pa  molila."
Pa pogleda Tine
Mater prav spoštljivo In  tako-le  pravi
Modro,  pomenljivo :
„„Ljuba moja mati, To se lahko reče,
Pa kedor se ženi, Lahko se opeče.
Kje pa naj  se ženim ?
Kaj  je  misel  vaša? Da ni trud  brezvspešen,
Kjer zares se vpraša?""
„ Vprašaj pri županu, Zdaj  je hči pri domu;
Če   ne  bo,  no,  vprašaj Pa pri drugem komu!"
Kdaj že Tine misli, Kar mu mati pravi!
Minka mu je v srci Dolgo že in  v glavi.
Kaj bi Tine rajši, Kot da bi soseda
Žena mu postala, — Pa ga ne pogleda.
Tine zdaj kar dvomi, Da  mu  bo  nevesta,
Ker je vsa drugačna, Kar je spet iz  mesta.
Gor pa dol po hiši Tine trikrat stopi,
Kot bi nekaj mislil, Zre le gor po stropi
In veli: „„Saj, mati, Nič bi ne odlašal,
Danes še župana
Bi za Minko  vprašal:
Pa župan, bojim se, Da me ne ozmerja,
Ker se svojo Minko Vse kaj  več namerja.
In če  bi tako  se
V snubstvu tam opekli, Mati,  kaj  pa k temu
Bi sosedje rekli?
To je tudi znano, Da on,  ki se ženi,
Če se tam opeče, Kjer najprvo  meni,
Prav težko neveste
Išče si  drugodi, Ker boje shubačev
Tacih  se povsodi.
Ivo   Trošt: Čez  morje.                                                             5 19
Zdi se mi pa tudi,                    Najpopreje vendar                      Hiši dve združiti Da ne bode sreče,                       Vprašaj  pri župani,                    Zdaj-le je mogoče,
Če me,  mati draga,                   Morda se  Puran ti                     Če župan je moder, Minka  vzeti neče.                        Le na videz  brani,                    Če te dekle hoče.
Tudi ni dobiti                            Da tam  vsaj  njegovo                 Če se pa držijo Možno  mi  bogate,                        Resno  misel  zvemo;                   In  se ne podajo,
Saj  ni tacih v  srenji,                 Če bi pa ne bilo,                      Naj  potem  se,  pusti, Kakor dobro  znate.""                 Dalje snubit gremo.                   Kakor hte,  imajo.
Pa  mu pravi mati                     Tega  morda nisem                     Če  še pride tak jim Mirno  in  dobrotno:                     Pravila še  ravno,                        To je pa vprašanje,
„Tine, to nikakor                      Da županja _mati,                       Zmiraj  bo pa  bolje Zate ni sramotno.                        Misli to že davno.                     Zate kakor zanje.
Če župana vprašaš,                    In sedaj gotovo                          Pa-stvari se take In  ti  hčer odreče,                         Ona bi želela,                             Zvrnejo  prav  rade:
To naj te pri srci,                    Da bi Minka tebe                      Kdor visoko leta, Tine,  nič ne peče.                      Za  moža imela.                          Ta globoko pade.
Tak mladenič, Tine,                  In kako vidva bi                        Saj ni pač dežela Kot si ti, gotovo                          Imovita  bila,                                Kot doma ognjišče;
Jo  dobi,  če ženil                        Ko  bi dve posesti                      Če te Minka  neče, Bi se vsak dan,  novo.                V jedno  si združila.                  Druga se poišče."
(Dalje.)
Čez morje.
(Spisal Ivo  Trošt.) (Dalje)
II.
Korenikova hiša je bila navzlic slabim letinam in slabim Časom vedno najimovitejša v Strancih. Staremu Koreniki je sledil mlajši Kore-nika, a vsi pradedje, dedje in kolikor je bilo gospodarjev, so bili stranski podžupani, gospodinje pa matere podžupanje, katerim je bila častna dolžnost peči „pogaČe" mladim materam in napravljati križevnike novorojenim Strancem in Strankam.
Pri Korenikovih so odštevali hčeram in sinovom lepe dote, odštevali pošteno takoj ob odhodu iz hiše. Mati podžupanja je hčeram napolnila skrinje in predalnike z belim perilom, velela vsaki privezati na vrh „bale'' zibel in kolovrat, priložila je pa skrivaj še nekaj šmarnih petič  in lepih  opominov.
Korenikova hiša je imela najkrepkejše sinove, najlepše hčere, najbolj rejeno živino, največ pšenice in največ denarja; Korenikova hiša je dajala najlepše „bale", učiteljem, kapelanom in cerkvenim služabnikom najboljšo biro in plačevala največ davka.
Skratka, izrek: bogat si kakor Korenika, je imel v Strancih pomen: imaš toliko kakor Krez.
Pri Koreniki so imeli — kar pomnijo ljudje •—- tudi gostilno, jedino v vasi; tu so se shajali modri možje in ugibali o svojih in vaških potrebah ; tu so si močili suha grla in hvalili vsak svojo grudo zemlje, svojo ženo, deco, živino in pridelke. Ob nedeljah so se združili veliki in mali igralci v skupine po šest in šest, osem in osem ter metali krogle — Notranjcem priljubljeni „baline" ; uspehe in neuspehe so pa zalivali z dobro ali slabo pijačo. Kdor ni bil v družbi, se je moral zadovoljiti s tem, da je gledal ali včasih tudi kaj pomeril ter dobil zato po-kusiti kupico igralskega vina, ki je baje najboljši lek zoper — gliste in  bodljaje.
Oče Korenika je z ljubeznivo se nasmiha-jocim, prijetno rdečim obrazom potrdil to in ono modrim možem, pohvalil sam sebe, bodril slabe igralce in dražil zmagovalce: „Ce bodete vse dobili, bodete danes toliko pili, da vas bo še jutri žejalo."
„Saj ga imate še, oče Korenika, — boter, — boterček, vemo, da ga imate, če ne dobrega, pa  —   kislega."
„Kislega? — Da bi jutri drli piko! Kmet, ki v ponedeljek piko dere, sam svojo streho tere."
54§
A. Hribar : Županova Minka.
Ker so načini različni, po katerih so osnovane vlade, ali — kakor pravimo — ker so oblike vladanja raznotere, utegne kdo vprašati, katera oblika vlade je najboljša. Prvič je jasno, da morajo biti oblike države in vladanja različne, ker so različne raznih dežel potrebe, navade, razmere; različni so značaji narodov, različna je omika. Drugič nastajajo države na različne načine, zaradi česar so različno uravnane. Tudi se neprestano preminjajo v notranjih in zunanjih razmerah, kakor nam pripoveduje svetovna zgodovina. Povedati pa, katera oblika je boljša, ne da se zato, ker je ta boljša v tem,  ona v drugem oziru.
Dve stvari se pa dasta določiti, da osrečujeta države: red in sloboda. Država mora ohraniti vse podložnike v takem skupnem in celotnem razmerju, da ne ovira drug drugega in mu ne škoduje. To stori red. Redu se mora vsakdo ukloniti; kjer je red, tam je življenje krepko in pravilno. Toda vsak Človek teži po slobodi; mnoge razmere in stvari so, katere mora in sme le pojedini Človek določiti sam zase, ako naj uspevajo. Zato ne sme državna oblast segati v vse razmere podložnikov, ne sme hoteti urejati domaČega življenja, vzgoje otrok i. dr.,  marveč mora puščati podložnikom
slobodo. Kjer ni omenjene slobode, ni sreče. Zasuženi podložniki so oropani svoje najlepše prednosti, slobode, zato se ne morejo veseliti življenja. Ako se država vtika v vsako malenkost, ako uklepa v spone prosto gibanje družin, pouka in napredka, imajo državni uradniki brez konca opravkov, davki so ogromni, življenje mora zastajati. Zato je najboljša oblika vladanja taka, kjer sta v pravi meri spojena državni red in sloboda državljanov.
Zgodovina nam pripoveduje, da so v minulih Časih mnoge države gojile take razmere, ki so bile državljanski slobodi nasprotne. Gotovo je za človeštvo zaslužen oni, ki je pridobil ljudem več slobode. V novejšem času si je stavilo neke teženje, ki se imenuje liberalizem, nalogo, da poda narodom več slobode. Toda v istini je narobe; slobodo je podal le nekaterim in sicer večinoma bogatašem, da so lože stiskali in  izžemali siromake.
Država ne sme biti liberalna na ta način, da bi prepustila, naj mogočneži počno, kar hočejo in uničujejo milijone državljanov na duši in na telesu, ampak v tem oziru mora biti slobodoljubna, da daje vsem državljanom, tudi najubožnejšim, dovolj prilike in vspodbude za razvoj  in napredek.                             (Dalje.)
Županova   Minka.
(Idila. — Zložil A. Hribar.)
Kd or ima gostilno, Naj  se le potrudi:
Včasih dosti  zgube V jedni je zamudi.
XIII. Ljudski glas.
Mnoga tudi trda Mora  se požreti,
Ako  hočeš  v   krčmi Pivcev  kaj  imeti.
Krčme so  odlične,
Srednje in preproste,
Razno   uravnane Za različne goste.
Ako  nisi  z gostom Dober po  domače,
Če ne  daš  mu  dobre In ceno  pijače,
Niso,  kot so bile, Krčme  le po  mesti,
Zdaj  so  v  vsakem  selu In  ob  vsaki cesti.
So  pa  tudi  v  krčmah Strežniki  različni:
Eni  mirni,  tihi, Drugi bolj  jezični.
Če  mu  ne  postrežeš: Pa se proč  obrne,
In  od hiše druge Goste ti odvrne.
Krčem  zdaj  je  čuda, Lahko  se  prebira,
V take pač ne gre se, Kjer se gost prezira.
Neki  se norčuje,
Če se  kmet prikaže, Drugi neče ljudstva
Zgolj  gosposke  baze.
V krčmah naj  so vljudni, Dobri in  pošteni,
A  postrežba  bodi Kakor na  vreteni.
To vedo  krčmarji, Gostom  se sladkajo,
Na načine razne Vabiti jih znajo.
Nekatere  krčme Pa tako  ravnajo,
Da vsem gostom  dobro Točno  streči  znajo,
A. Hribar: Županova Minka.
549
Pri  Puranu gostje Največ so seljaki,
Ker se po  opravkih Shajajo  možaki.
Vedno ima dosti
Sama opravila, Vsaka  bi  kot Minka
Vstrajna  baš  ne  bila.
Zamene se lahko,
Taki uradniki, Saj  so ljudstvu v rokah
In  ne baš  veliki.
Vedno je kaj  treba: Temu oprostila,
Drugemu  izkaznic, Tretjemu zglasila;
Vendar je  tožila Zadnjič to  soseda,
Da se Minka  znanja Le preveč zaveda.
Saj  volitev nova Novega postavi,
Da med tem napuha Stari  se  ozdravi.
Tukaj  potnih listov, Knjižic tam  za posle,
Spričeval za kozle, Vole,  konje,  osle.
Strankam  ni  povšeči, Da je preosorna,
Hoče,   da jej  srenja Cela je pokorna.
Naj  bi  bilo  dekle
Bolj  na goste  pazno, Naj   bi  bilo  z ljudstvom
Kot poprej   prijazno.
In  tako  ti  ljudstvo
Dan  za dnem  prihaja,
In seveda v hiši
Vsakdo kaj  postaja.
Da z neukim ljudstvom Nima potrpljenja,
Kot da  ni  rodila I nje naša srenja.
Je-li mar dolžan  kdo, Da   k  Puranu   hodi,
Saj  i  v  druge krčme Pot in  cesta  vodi.
Ta ga pije polič, Oni vrček piva,
Tretji zopet kako Žgano  reč zavživa.
Z gosti se seljaki Malo,  malo  meni,
Le kar je gosposko Čisla bolj  in  ceni.
Če tako gre dalje, Skoda za   Purana,
Ker ga bo pustilo Selo  in  Ljubljana.
Mož župan  pa  piše, Bolj  počasi  maže,
Da dalj  stranka čaka, Že ve,  kaj  mu  kaže.
Še nad tem se  Cmeri, Če jo starost tiče,
Ona pač zahteva, Da jo  vsakdo  viče.
To bi še j edino Krčmo   mu  rešilo,
Če bi dekle zeta Modrega  dobilo,
Zdaj je  malo bolje,
Zdaj  že  more z doma,
Kar je  hči  pri  domu; Večkrat kam   poroma.
Pa se res prevzame, To reči so znane,
Če berač  zbogati,
Kmet gospod  postane.
Da prične na novo
Z ljudstvom po domaČe,
Sicer bo  z županom Kmalu  vse  drugače.
Saj  je Minka pridna, Dekle urno,  marno,
Oskrbuje   kuho,
Krčmo  in  pisarno.
Plašč pa naj  se suče Zmerom  po  vremenu,
Ako  človek  biti
V dobrem  če imenu.
To pa bi uredil Le sosedov Tine,
On je naših  mislij, Naše  korenine . .
Materi pri  domu Pa je kaj  tožljivo,
Rajša  kot pri  domu Špela gre na njbo.
In   Puran  župani
Ne gospodi,  kmetom ; Pa  ne  bo županil
Dolgo  s tem dekletom.
Taka govorica
V  Kurjem  selu  kroži; Vse,  kar jo poznade,
Vse čez Minko toži.
Minka pa pri domu Trži in  krčmari,
Ter stvari občinske Vreja in  pisari.
Če zdaj  čast uživa, Kmete naj  zahvali,
Sicer  ob  volitvah Bodo  si prebrali.
Toda glas po selu, Kaj  to  Minki hoče,
Če jej  pa potuho Vedno daje oče!
Ona si  pač  misli: Oče  moj  župani,
Jaz pa sem  postala Gospica v  Ljubljani.
55°
A. Hribar: Županova  Minka.
14. Predpust.
Dosti lepih časov Leto dolgo ima,
Lepih dnij  poletje Imata in zima.
Kmalu  za jesenjo Pride mrzla zima,
In  v predpustnem  času Minka snubce ima.
Dobro jutro  vošči In  pozdravi Minko,
Ter veli prinesti Vina Četrtinko,
A nobene dobe Nimajo bolj  rade
Kakor  Čas predpustni Naše deve mlade.
Vsak dan kdo se zglasi, Res jih je  prav dosti:
Eni  so gosposki,
Drugi bolj  preprosti.
Kakor  on,   ki ima
V  krčmi kaj   opravka, Pa ne zna pričeti
Pravega koj  stavka.
Takrat se deklištvo Lepše vse oblači,
Ker pred   pustom  v hišo Pridejo   snubači.
Eni  so,   ki  znajo Pisati in brati,
Drugi kmetski  sini, Zali in bogati.
Torej  Tine  v   krčmi Se s pijačo bavi,
Čaka,  da trenutek Prišel  bi  mu pravi.
In  kako  predpustom Snažne vse so hiše,
In kako se miza,
Klop  in stolec briše!
Dva žandarja ima, Tri uradne sluge,
Orglavca iz srenje In Še mnoge druge.
Minka briše  okna, Pa jo  modro  reče:
„Tine, se kaj ženiš?
Glej,  predpust  nam teče."
Tam,  kjer so  dekleta Zrele za oddajo,
Zmeraj  na vseh cestah Ti oči imajo.
Zalih  fantov  s kmetov Mnogo  k njej se zbira,
V te pa Minka zala Malo se ozira.
To je čas priložni, Da nastopi Tine
In jej  razodene Svoje bolečine:
O kako nestrpni Devam  so  pogledi;
Kogar zro; — snubaČ gre —? Morda k nam, Bog vedi!
O  kako se čudno
Ta predpust obrača — Dolg je — potlej  kratek,
Ako  ni snubača.
Prejšnji bi že bili, Pa še  ni   pri volji,
Morda jo  pa snubit, Dojdejo  še  bolji.
Šla  v  nedeljo  k   maši Oče sta in  mati,
Morala je  Minka Pa doma ostati.
„„Kam naj grem se ženit, Saj je ni do  mesta,
Da bi všeč  mi bila, Kakor ti,   nevesta.
Minka, zdaj  sama sva, Smem  ti  razodeti,
Kaj  zaradi tebe Moram jaz trpeti,
Takrat se prav rade Deklice  srdijo,
To jim gre za leto, To se ti jezijo!
O  kako  zavistni Njihni so pogledi,
Če snubač oglasi H kteri se sosedi!
Takrat brž zbero se Druge vse iz sela,
Ter se čez nevesto Prav  nemilo  dela:
Da ni zala v lice, Da je vsa sirota,
Da moža ni vredna, Da moži jo dota.
Ko  zajutrek  kuha, Ko  po  hiši  cedi,
Tine   po   navadi Biva  pri govedi.
Kadar  vse  opravi, Gre na četrtinko;
Danes,  če ga mara, Vprašati če  Minko.
Res težko  je piti Zjutraj  koj  zarano,
Ko  še človek gleda Zdehavo,  zaspano
Pa jo najde Tine
Prav,  ko v kotu hiše Prah s stolov in  mize
Javorjeve briše.
Ko te,   Minka,  vidim, Da se s tujci šališ,
Strežeš jim  in  mene  — Oh,   kako me žališ!
Mati  mi  velijo:
Več naj  ne odlašam, Zdaj   prišel  sem,  Minka,
Da zares   te vprašam
Ali hočeš biti,
Minka,  žena  moja? Kar povej  odločno,
Kaj  je  misel tvoja?
Srečna bodeš, Minka, Ako maraš zame,
Sicer nakopala
Boš si zlo na rame.
Ivo   Trošt: Čez  morje.
551
Prvo sem ljubezen,
Kar me Bog je vstvaril,
Bogu  le,  in  drugo Materi  podaril.
Tretja pa mi  čista Zate le  vsplamteva,
In ne bo on srečen, Kdor mi jo razdeva.""
Zarudi devica
V belem  vsem obrazi In  po  lahnem s  prtom
Tje po šipah plazi.
Morda so  v  spominu Jej  pretekla leta,
In  izza detinstva
Zgodba se jej spleta.
Morda se ljubezen Vzbuja spet gbrkeje,
Kot je rada zrla Tineta popreje.
Morda,  da prevdarja Že prihodnja leta,
Kaj  jej  s Tinetom  se Dobrega obeta.
Pa veli  mu:  „Tine, Kaj  čem  govoriti!
Ko doma so  oče, Takrat moraš  priti."
„„To  pač ti  veš  sama, Ne pa oče,  mati,
Če  se hočeš v  zakon Z mano kdaj zvezati.""
Ako  te vprašanje
Kako iznenadi, Težek je odgovor
Prvi po  navadi;
A potem ti zopet Brhko gre  beseda;
Tudi Minka  zdaj  se Brhkeje  zaveda:
„Tine, vzroka nimam,
Da bi ti tajila, Da sem te popreje
Morda  res ljubila.
In  Če bilo  kaj  je,
Bile  so  norčije, Tine,  prazne pene
In  otročarije.
Tine,   v  mladih srcih So  nezreli sklepi,
In  v  zadevah tacih So   otroci slepi.
Ti si res, kot bil si, Kaka pa je z  mano?
Saj  pač znaš,  da  bila Šla sem jaz v Ljubljano.
To izbij  si  'z glave, To,  kar ni  mogoče,
Ker na kmete,  Tine, Ne dado me oče.
Pa še nekaj, Tine: Mene se ne tiče,
Vsa gospoda  mestna Mene zdaj le viče.
Pazi, če še prideš, Več se  mi ne  moti,
Z gospico me kliči In  me ne sramoti!"
Čudno Tine gleda, V  Minko  se  ozira,
V srcu  pa  mu  nada Bolj  in  bolj  umira.
Nada, sladka nada Vsa je izgubljena,
Da bi Minka bila Kdaj  njegova žena.
Zarudi  na   licih,
Vroče  mu postane,
In kot  bi  primrznil, Z  mesta se ne gane.
Iz obeh očes  mu
Solze  priigrajo, Več besede   kake
Reči se ne dajo.
Rajši bil  bi,   Bog zna,
Kje prav  v  zadnjem koti,
Kakor pa pri Minki Tu in  v tej  sramoti.
Plača Tine vino, Dvigne se in ide,
In  odslej  k  Puranu Nikdar  več  ne pride.
(Dalje.)
Čez morje.
(Spisal Ivo   Trošt.)
(Dalje.)
Korenika je omahoval nekaj dnij med domovino in Ameriko, drugi so pa govorili o srečni deželi, tako kakor Korenikov France in še živahneje. Bilo je vsaj tri Četrtine posestnikov v Strancih navdušenih za novi svet, za novo srečo. Sploh se je odpravljala v Brazilijo prvi hip z zlatimi nadami spojena dobra polovica hrenoviške župnije; o slabih letinah, še slabših razmerah v domovini in o velikih, neznosnih davkih je pa složno zabavljala vsa velika občina.
Jurij Pozornik je stvar zanetil, kjer je še tlelo. Hodil je kot pravi Antikrist od vasi do vasi, kazal svoje cekine in zlatnino, govoril je gosposko in bahato, pa zabavljal vsem domačim Veljakom, zabavljal domačim krivicam, kazal, kako bi bilo lahko vse boljše in lepše ter motil ljudi z ,amerikanskimi'  obljubami.
Štirinajst dnij potem, ko je ozdravel Kore-nika, prišel je „Amerikanec" Pozornik tudi v Strance. Bil je ponedeljek, in nekateri pone-deljkarji so dopoldne prav leno pasli včerajšnjo
58o
A. Hribar : Županova Minka.
Vse današnje težnje socijalistov gredo skoro soglasno na to, da se lastnikom vzame lastina in ali vnovič razdeli med vse ali pa ohrani v državni lasti vsem državljanom za užitek. To se mora doseči ali po postavni poti tako, da dobijo pristaši teh naukov veČino v postavo-dajalnih skupščinah, ali pa s silo, ako ne gre drugače.
Socijalizem nima znanstvene podlage in se ne opira vseskozi na osebne pravice, sicer bi ne težil zoper pravico osebne lasti. Pač pa ima socijalizem  močno zaslombo
i. v žalostnih razmerah delavcev in v nezmernem kopičenju bogastva pri kapitalistih;
2.   v zapeljivih naukih socijalistov, ki svojim pristašem obetajo take stvari, katere mikajo nerazsodne ljudi, Čeprav jim nihče ne bi mogel izpolniti takih obljub;
3.   v pokvarjeni človeški naravi, ki teži po veselju in po sreči, a se ogiblje dela. Zato obetajo načelniki socijalistov pristašem za bodočnost velike dohodke, ki se bodo pridobivali z manjšim delom, kakor je opravljajo sedaj.
Da se nauki socijalistov tem bolj primejo ljudij, zatarejo jim vero, pahnejo jih v materija-lizem in trde, da je uživanje najvišji namen človekov.
Kdor Čuje o žalostnem stanju delavcev, v katerem so  bili nedavno in so deloma še sedaj,
priznava rad, da se mora delavcem priboriti tako življenje, kakoršno se spodobi Človeku. Govorili smo o dolžnostih države ; seveda tudi država ne more vsega. Dokler ne preveje vse omikane družbe duh pravičnosti, ne bo bolje. Duh pravičnosti in ljubezni pa živi samo v krščanski veri. Zato so vsi poskusi, da se „reši delavsko vprašanje", prazni, dokler se ne pre-drugaČi sedanja kultura.
Socijalizem je potemtakem bolezen Človeške družbe in ni modrosloven nauk. Saj ni težko spoznati, da se praktično ne dado izvesti nauki socijalistov. Ko bi danes odvzeli imetje vsem bogatinom in je razdelili jednako med ljudi: niti jeden dan ne bo imetje ostalo jednako. Da bi uboštvo odpravili s sveta, to je nemogoče. Da bi ljudje manj delali in vendar več zaslužili — to si nasprotuje. Da rodi zemlja toliko, kolikor je ob majhnem in lahkem delu dovolj za vse ljudi, to je zopet socijalistovska prevara. Zemlja se pač ne bo premenila iz solzne doline   v raj, kadar jo bo  obdeloval socijalist.
V modroslovnem razkladanju ni umestno, da bi še obširneje govorili o tem pojavu sedanjega Časa. A nekaj dobička bo imelo človeštvo gotovo tudi od gibanja delavcev, to, da se bo vzbudilo k delu in da bo dajalo Čast le onemu, ki si jo je zaslužil z delom. (Dalje.)
Županova  Minka.
(Idila.  —  Zložil A. Hribar.)
l^esto  se je  Minka V kuhi  že skazala,
Vsega pa,  kar znade, Ni še  napravljala.
XVI. Na pojedini.
To je po navadi
Hrana  v  naših  krajih, Redko,  redko  voli
Kdo jedil si slajih.
Tudi letos  tega Ni  Puran  pozabil,
Vse  tri  tudi letos K sebi je povabil.
Kaj   če  na gostilni Z  dragimi jedili!
S tem bi gosti v  hišo Slabo se vabili.
Pa  priložnost druga Minki se  ponudi,
Da  se  v  drugih strokah Lahko skaže tudi.
In   Puran  posebno Letos  komaj  čaka,
Ker gostija  bila
Ni  pri njem  še taka,
Saj   ljudij  pač  mnogo Nima zaumena,
Kakošna jedem je Nekaterim   cena.
Na predpust navadno, Kar  Puran župani,
Vsi gospodje srenjski Skup  enkrat so zbrani.
Kakor letos  bode, Ko se skazovala
S  kuho bo in  strežo Hčerka  Minka zala.
Gostu da  se z  mesom Dobra,  tolsta juha,
Vina ali piva
In  pa vogel kruha.
Župnika navadno Ima pogostiti,
Kapelan,   učitelj Morata mu priti.
Tisti  dan  dopoldne   — To je Minki vroče!
Nič ni odpočiti
Minki se  mogoče.
A. Hribar: Županova Minka.                                                              581
Pa so res dospeli
Skup gospodje trije Neki dan  k županu
V   vas in na gostije.
Bilo je  nekako
Ob   enajsti uri, Ko so zahreščale
Težke  vezne duri.
In župan  za mizo
V   hiši nekaj piše, Ko prihod  začuje,
Pride  ven iz  hiše.
Ko stoji trojica
Gostov  sredi  veže, Slednjemu  župan  brž
V  desno  roko  seže:
Župniku gospodu, Ki ga  vse spoštuje,
Ljubi ga,   ker v  srenji Modro gospoduje.
Kapelami  sladko
„Dobro došli"   pravi, NaduČitelja spet
Bratovski pozdravi.
Ti gospodje  vrli,
Prve srenjske glave,
Kjer so  ti,   tam  zmerom Dosti je zabave.
Razvedriti  znajo Lica pusta,   kisla,
Srenja  vsa jih  vedno Ljubi,  sluša,  čisla.
In  v  visoko čast si Šteje hiša vsaka,
Kamor ta trojica Zbrana prikoraka.
In županov oče,
O  kako  pozdravlja,
Ko odpre jim   duri,
Ko jih v hišo spravlja !
In   ko  k  mizi  beli
V   hišo jih privede, Prostor jim   odkaže,
Kam naj vsak se vsede.
In  kako  županov Oče se podviza,
Da ni pred gospodi Prazna bela  miza.
Pred gospode vino, Kupice postavlja,
In  na  krožnik  kruha Belega pripravlja.
Vidi pač se možu, Da je ves  v  radosti,
Ko  tako  odlični
Došli so  mu gosti.
Zdaj  pa vstopi Minka Z licem   prav veselim,
V svetlosivem krilu Z zastorjem pa belim,
In gospode došle Za vrstjo pozdravi
Ter  pred  nje na  mizo Krožnike postavi.
Pa iz hiše steče, Da  donese   kuhe :
Najpoprej okusne, Tolste,   dobre juhe;
In potem za skledo Skleda ti prihaja,
Da gostije skoraj Konca ni ne kraja.
Res so vsa jedila
Vrla  prav   po   mestno, Hvaliti jih  mora
Vsak,  ki pravi vestno.
In častiti župnik, Ki sedi tam  v  koti,
Vsako jed pohvali Brž,   ko  se je  loti.
Kapelan pa tudi
Kakor župnik reče,
Nadučitelj s hvalo Zaostati neče.
Juha je prav dobra In  pečenka vrla,
Krasni so piščanci, Ki jih je ocvrla.
Zrezki so izvrstni, Divne sladkarije,
Res vredila dično Minka je gostije.
Kjer jedi so  slastne, Dobra  je pijača,
Tam se pa i jezik Urneje obrača.
In  so  res  zgovorni
Štirje ti  možaki, V strokah  vseh so danes
Umni strokovnjaki.
Govore  o  cerkvi
In  o  raznih  družbah, O  različnih poslih,
Vsakojakih   službah.
Zdaj  o  poljedelcih
In živinoreji, O pridelkih sadnih,
O domači preji;
O županstvu, srenji, O  odboru   cestnem,
O življenju selškem, O  življenju  mestnem ;
Govore o šolstvu, Govore  o  davkih,
In o pošti, vojni, Poselskih  opravkih.
O  cesarju dalje, Vojni in poslancih,
Govore o  raznih
Znancih in   neznancih.
Ko bi kdo pogovor Sproti si  zapisal,
Knjigo govorjenja Lahko  bi  narisal.
In naposled pride Še na to  kazalec,
Česar komaj čaka Te prigodbe  bralec.
Župnik,   modri  oče,
Prvi  de besedo : „No,  kako,  župan,  pač
Z  vašo je sosedo?
Ali bo ženila
Tineta,  kaj  veste? Ali nima 'zbrane
Tine še neveste?"
Pa župan  nakremži
Usta na široko, In  potisne glavo
Na rame globoko :
„„Zdaj še nič ne čujem, Nič  ne vem, kaj meni;
Ženstvo govoriči Sem že od jeseni
582
Ivo   TroŠt: Čez  morje.
To in ono v selu, No  pa te besede,
Ki  jih  ženstvo  dela, To  pač  niso  vede.""
Kapelan pa pravi: „Oče,  kar povejte,
In skrivnosti tacih Pri nas  ne  imejte I
Saj  že dolgo  čujem, Kar  vele  seljaŠi,
Da  bo  ženitnina Letos v hiši  vaši."
„Tudi jaz to  čujem", Nadučitelj  pravi,
In  trditvi  svoji
To-le  še pristavi:
„Tine  se  ženitbo Več ne  bo  odlašal
In  pri  vas  najprvo
Bo  za  Minko  vprašal.
Vi  mu  boste  hčerko
Pa gotovo dali, In  ne boste snubcu
Temu  se   vstavljali.
In  ko ženitnino
Bodete  vršili, Kaj,   župan,  da  boste
Tudi  nas  vabili?"
Ko  bi bil Puranu
Kdo opažal lica, Videl  bi,  kako  je
V   nje  šla  rudečica.
Zdi se mu, Puranu, Da  ves  svet  se  meša,
Da  celo  gospodom
Zbranim  pamet peša,
Da se zde te čenče Tudi   njim   resnica,
Da i njim ni Minka Nič  več  kot kmetica;
Kaj, da ne prišteva Nihče ga  h gospodi?
Kdo bi se ne zjezil, To  ni  kar  si  bodi.
Vidi  se,  da  jeza
V   njem  je  dovskipela, Vendar jo  še  tlači,
Mirnega se  dela
So  baburske klike, Da imajo v srenji Tolike jezike.
Rad  bi  znal,  če koga Hčer bi  vzela  naša,
Da  za privoljenje Mene se ne vpraša.
Reči  moram  tudi,
Da vsakdo ni zanjo ; Tine,   sin  sosedov
Naj   ne  misli   nanjo.
Naj  je  dober Tine,
Varčen, skrben, maren,
Naj  le  pri  kmetijstvu Bode gospodaren;
Vendar sin sosedov Ni,  ni  za  Puranje,
Ker v njegovi glavi Je  preplitvo  znanje.
Glejte našo Minko, Umnega  dekleta!
Moram   pač  dobiti Vrednega jej  zeta.""
Se   bi  govorili
Pri  županu  gosti,
Pa  so  spodleteli
Kakor  nož  ob   kosti.
Tudi  se je  zunaj
Ze  močno  zmračilo,
In domu bi skoraj Čas  že  iti  bilo.
Poslove se torej Gostje   pri  Purani,
Vsak  držeč  za  Minko Dar srebrn  ob  dlani.
Sežejo še v roke Dobri  mami Speli
In pa Min ki zali, Danes prav   veseli:
„Lahko noč" in   ;,Z Bogom!"
Ter odprejo  duri, In  zvrste  domu  se
Prav ob  sedmi uri . . .        (Dalje.)
•v
Cez morje.
(Spisal Ivo   Trošt.)
(Dalje.)
V nedeljo je res prišel Gustel h Koreniki, dajal za vino, laskal se Zinki, govoril o razmerah v Braziliji in doma ter vstrajno ponujal Janku pijače. Hotel ga je pregovoriti, naj se odpravi z drugimi Čez morje.
„Tam dobodete kos zemlje, kakor si ga izberete. Kaj je pa tukaj ? BiriČi, upniki in židje vam prete vsak dan vzeti to malo, kar imate. Poleg navadnih pozdravil, katera raznašajo razni eksekutorji in  selški pandurji,  morate plačevati
še za vzdrževanje cerkve, šole, duhovnikov in njih pomočnikov, cerkvenikov in učiteljev, ki se lepo rede ob vaših žuljih in se vam smejejo, ko morate ob nedeljah popoldne — namesto v gostilno — s praznim žepom in žejnim grlom domov."
„Da se mi kdo posmehuje, nisem še slišal; ako pa gre kmet namesto v gostilno — domov, gre domov, in dokler bo tako hodil, bo še dolgo hodil domov — srečen  in zadovoljen."
„Pa si-H zadovoljen, moj dragi? Sedanje razmere treba predrugaČiti ;  Čemu bi imel jeden
6l2
Županova  Minka.
(Idila. — Zložil A. Hribar.)
K;
-jer  zakoni  dobri, Zvesti so,  pošteni, Mož ima veliko Potožiti ženi;
Žena  pa  soprogu
Potožiti  čuda, Koliko  skrbij  jej
Vedno je in truda.
Križe in  težave
Lože je  nositi, Če jih  nam je  moči
Drugim  potožiti.
Na  predpust v  nedeljo Z drugimi seljaši
Sla je zala Minka Ob  desetih k   maši.
In  župan   in Spela
Prav med službo božjo
Spleteta med sabo Govorico  ožjo.
Pa začne županja: „Nič ne oporekaj,
Janez, moram reči Danes tebi nekaj.
Slednji  dan,   ves  teden Mučim  se in trudim,
Pa  nič nimam  haska, Temu  se  kar čudim.
Nič ni danes s   poljem,
Žito nima cene, Kar s  polja dobi se,
V polje spet se   dene.
Z  drugimi  težaki
Delati kmetijo, Pravi se:  snedo ti,
Kar ti pridobijo.
Dčla sem, da bode Krčma pomagala,
Kar ne more polje, Da bo ona dala.
XVII. Župan in županja.
Stavila sem upe V  hčerico jedinko,
Da si opomogla
Bodeva kaj   z  Minko.
Toda  kar sva v  mesto
Hčerico poslala, Pa  ni  več za  rabo,
Druga je postala.
Čujem  le pritožbe, Da je  preošabna ;
A pri  naši  hiši Taka ni porabna.
Ljudstvu je povšeči Strežba  bolj  domača,
Minka domačinom Pa hrbet   obrača.
Nama pa na to je Treba  najbolj   zreti,
Da s  poštenim  kruhom Moremo živeti.
Če bo dekle tako Se ostalo nama,
Kmalu sami bomo, Krčma naša sama.
Le poglej, pri Mihi Vljudni  so,  preprosti,
In kako gredo zdaj K  njemu naši gosti.
Kar je hči  dorastla
In je dozorela, Oče, jedno željo
Vedno sem imela.
Enkrat sem  od  daleč
Le jo omenila, Danes ti pa jasno
Bom jo izprožila:
Oče,  Minka  naša Je prelahka, živa,
Najbolj nama kaže, Da jo  omoživa.
Oh, kako bojim se Jare te gospode,
Da mi hčer jedinko Kdo  premotil  bode.
Ti pa jej pripuščaš, Da se  ž  njimi šali,
Oče, kaj, če bomo Vsi se še kesali?
Saj  še na  otroka Čuva se in  pazi,
Vendar še zgubi se, Pade in zagazi.
Minka,  da se  zmoti,
Prilike je dosti, Saj je največ sama
Tu  doma  med gosti."
Pa  postopi oče
Trdo sredi  hiše Ter si  izpod  nosa
Trde  brke više,
Brke,  ki jih nosi, Kar je  za župana,
Da ga bolj spoštuje, Čisla bolj  Ljubljana.
Pa veli,  poprimši
Z rokama za  kolka,
Ko je že med njima Bilo  nekaj   molka :
„„Da bi  hčer omožil, To je Še prerano,
Ne govori,  Špela, Več tako  neslano.
Kam pa jaz naj  idem, Kam  naj  tebe   denem,
Ako jo  po  volji
Tvoji zdaj  ukrenem?
Saj je Minka mlada, Saj je fantov dosti,
Če se jeden ženi, Drugi so  še  prosti.
A. Hribar: Županova Minka.
613
Pa če se priložnost Dobra zdaj  mi nudi,
Vzel bi Minki zeta Lahko danes tudi.
Toda tak naj pride, Da  mi  bo  po  volji,
Da kaj več umeje Kot orati v polji!
Do  sedaj  glasili Niso se še taki,
Minke moje, čuj  me, Ne dobe prostaki.""
Pa poprime  mati
Modro in  previdno :
„1  polje  orati
Treba nam je pridno.
Polje in gostilna
Naj  se  trdno  združi, Saj  še  pri  obojnem
Malo se zasluži.
Kaj, če hči dobi si Dobrega krčmarja,
Zraven pa nič prida Kosca,  oratarja.
Za obojno dober Zet  naš  biti  mora,
Potlej  bode hiši Steber in opora.
Tacih pa je malo Vsaj  ne iz  bližine;
Še najboljši bil bi, Kaj ? sosedov Tine.
Le poglej ga, oče, Kako pridno  dela,
Saj ga hvali, Čisla Naša srenja cela!
In  kako bo lepo Združeno  posestvo,
Saj bo, kakor kako Majheno  kraljestvo.
In ni zadnji v glavi Sin  sosedov,  Tine,
Dobrih je lastnostij, Ima vse vrline.
Dober je in   slušal
Bode te očeta ; Oče,  kar vzemiva
Minki ga za zeta \u
Zdaj   Puran na prsih Roki svoji sklene,
Glavo pa po strani K levi rami dene
In  veli:   „„Ti tudi
Prideš s to modrostjo; Pa da bolje  rečem :
Z bedasto norostjo.
To mi besedičiš Kot gospodje trije,
Ki prišli so  k meni Zadnjič na gostije.
Ali naj gospoda
V stvari tej  se sluša ? Kteri  pa  razmere
Moje njih poskuša ?
Kdo od njih razume, Kaj je to,  kmetija,
Kaj gostilna moja, Kaj je županija?
Oj,  o tem  mi  molči, Meni se ne mara,
Da na glavo pride Mi  soseda stara.
Tinetu  ne rečem, Tine ni hudoben,
Pa za našo hišo Tine ni sposoben.
In  za  našo  Minko
Bila  bi sramota, Če je tudi lepa
Tinetova dota.
Skoda za oliko
In  nauke  njene, Da tako učena
Se z neukim  sklene.
Ljudstvo pa bi reklo : Glejte ga dekleta,
V mestu je že bila, Zdaj ima pa kmeta." "
Špela je imela
Moža vedno rada, Danes pa zajoče
Prvič se od jada.
Dobra mati Špela, Ki vse dobro hoče,
To-le beseduje,
Ko  pri peči joče:
„Jaz ne vem,  kako je, Zmiraj  bolj  si čuden
In tiščiš le v trmo,
Kakor v zimo gruden.
Tišči le,  boš videl,
Kaj  boš s tem dosegel,
Srečo  vso od  hiše Bodeš nam izpregel.
Menda lože hčerko Tinetu  zdaj  damo,
Kakor nepoznancu, Ki ga ne poznamo.
In  modrosti tvoje Čudne so podobe,
Saj že zdaj pri hiši Mnogo gre narobe.
Dekle že po polji
Delati več neče, Pravi,  da jo solnce
Žge preveč in peče.
Če ne bo  dobila
Delavnega zeta, Vprašam te, no, Janez,
Kaj  bo  iz  dekleta?"
Zdaj  župan  ponosno K ženi svoji stopi,
Ki pri peči zdiha In ihti  na  klopi :
„ „Taka si kot druge Ženske,  vse zanikaš,
Da me le razburjaš In hudobno pikaš.
Pravijo :  kjer žena V  hiši gospodari,
Da tam slana zanje, In da volk  mesari.
Kar pa jaz pri hiši Gospodarim  vrlo,
Naše se imenje Dobro je oprlo.
In tako jaz hočem, Da še dalje ide,
In da tak zet k hiši, Kakor jaz sem,   pride.
In dobil se bode,
Če ne zdaj,  čez leto, Če ne prvo, drugo,
Tretje ali peto.
614
A. Hribar : Županova  Minka.
Jaz  pa gospodarim, Mene se posluša,
In  brez   mene  Minka Nič naj  ne poskuša.""
Zdaj uvidi Špela, Da bi prazno bilo,
Če bi se o stvari Dalje govorilo.
Služba   božja v cerkvi Tudi je  minila,
In dokaj županu Zdaj  bo opravila.
In  oči solzeče
Z robcem si obriše, Vstane,  v tla gledaje
V vežo gre iz hiše.
Dandanes na kmetih Čudne so ženitve,
Bedaste nektere Skoro so  možitve.
XVIII. Oklici.
Kosajo  se hiše, Ktera večje vsote
Da dekletom  svojim, Ko može se, v  dote.
Pa je slišal cesto SkuŠene že reči:
Kdor se daleč ženi, Kupi mačko v vreči.
Redki dekle vpraša, Če je pridna,  lepa;
Zdaj zakone največ Dota dobra sklepa.
In tako dandanes Bedasto ravna se
In dolga na hišo Rojstno  nakopa se.
Tuje ženske namreč So  prečudne  rade
In  imajo  druge Šege in navade.
Ktera je bogata,
Prav lahko moži se; A brez  dote ženin
Bolj  težko dobi se.
Kjer sestra in bratov Večje je število,
Tam težko dandanes Brez dolga bi bilo.
Tudi to je slišal, Da se rada dota,
Ki jo  mož  priženi, Izpod palcev zmota.
Vendar pa ljubezen Vsem pogoj  je  večen,
Ona le storiti
Zakon  more srečen.
Revež je pa  oni, Ki doma  ostane,
Nikdar ne scele se Iz  dolgov  mu  rane.
Da najboljša dota Vsacega otroka
Je srce pošteno,
In pa pridna roka.
Malo se zakonov
Srečnih  zdaj  pobota,
Ker  se —  ne dekleta, Zdaj  moži se — dota.
Tine,  kadar snubi, Pa  drugače dela,
On ne vpraša deve, Kaj  bo vse imela.
O  kako se Cilka Je in Tine tresel,
Ko je za oklice
Glas v župnišče nesel!
Skušnja o tej stvari Nas uči vsakdanja,
Kaj v zakonih takih Cesto se uganja.
Tine  se na doto
Malo le ozira, On  si za nevesto
Pridno  dekle 'zbira.
Bala sta oba se,
Tresla pred gospodom, Ko  prišla sta k njemu
S takošnim  pohodom.
Ko vroči vso  doto Ženinu nevesta,
Pa tako  si dalje
Nič več nista zvesta.
In  dobi jo tudi, V selu pri sosedi
Mlado,  pridno  Cilko Tine si zasledi.
Župnik,  dobra duša, Pa  so  jako  blagi
In  oba vsprejmejo
S smehom že na pragi.
In  začne se mržnja, Grdogledka, jeza,
Ljubosumje v srci Se obema vleza.
Ni bogata Cilka, Toda je marljiva,
Saj  sta jej  najljubša Božji hram  in  njiva.
I izpraševanje
Bilo ni težavno, Saj  izpraševali
Niso  dosti ravno.
Tem hitreje ženin Ženo svojo žabi,
Ker sedaj se dota Lahko brž porabi.
Lahko bi se ženil Bogateje Tine,
Kar župan  ni hotel Dati svoje Mine;
Dobro so ju  skrbni Župnik podučili,
Mnogo  dobrih svetov Jima podelili.
A. Hribar: Županova  Minka.
615
Še roko prijazno So obema dali,
Ko so za ženitev
Skrbno vse vravnali.
Ko se Tine s Cilko Zglasi za oklice,
Bile so  po selu Razne govorice.
Saj takrat o  vsakem Največ govori se,
Kadar smrt ga vzame, Ali pa  moži se.
Ljudske pa so sodbe Vedno  bile  razne,
Laskave so jedne, Druge neprijazne ;
Dobre so  nektere
In  povsem  pravične,
Druge so lažnive, Večkrat neresnične.
To so govorili Skušeni možaki,
Da župan visoko Hodi  med seljaki,
Da je preprevzeten, Se  preveč šopiri,
Da ni moč ostati Dolgo v  takem  tiri.
Pa,  da je Puranu
Pamet obolela, In da je prevdarnost
Možu oslepela,
Da priložnost tako Izpusti iz roke,
In da ne razume Poljedelske stroke.
Bog zna,  kaj  župan si V svoji glavi snuje,
In načrte v glavi, Bog zna  kake kuje,
Da ne mara k hiši
Tineta za zeta In da ne osreči
Hiše in dekleta.
Z glavami majali Modri so  možaki:
Da Puran jo krese Zdaj  nazaj  kot raki.
Pa so tudi Minki Mnogi privoščili,
Vzlasti, ki Puranu Kaj  so gorki bili.
Tineta vse ljubi,
Srenja vsa ga čisla,
Pa se i o njem je
Reklo kaj  brez zmisla.
Jadile so one,
Ki so zanj gorele, Čakale predpustom,
Pa so  obsedele.
In kakor nedolžna Je poštena Cilka,
Pa še o njej pade Napak  kaka bilka.
Minko pa prav  čudno V srci je zapeklo,
Ko se o oklicih Tineta je reklo.
Zarudela v svojem Belem je obrazi,
Minkini zdaj čisto Drugi so izrazi.
Pa učiteljica
Biva v  srenji mlada, Ktero Minka čisla
In jo ima rada.
Mnoge proste ure, Če jej  čas ostaja,
Gospica k županu
K Minki v vas prihaja;
Pleteta različne Čipke,  nogavice,
Zraven govorita Razne govorice,
Razne govorice,
Kakor ženstvo znade. Naj so ženske stare,
Ali naj  so  mlade,
Vse so klepetave, Vse so  ti jezične,
Branjavke na trgu, Kakor gospodične.
In  naj   bodo  v  družbi, Ali naj  so same,
V njihnih je besedah Največ prazne slame.
Revež je največji Oni, ki jih sluša,
Vboga so ušesa,
Vboga vest in duša.
In tako pomenki
Vsem so dobro znani, Ki jih ta dvojica
Robi pri župani.
Vendar pa najrajši, Če sta skupaj  bili,
O ženitvah, fantih Kaj  sta govorili.
To slabost je ženskih, Kdo bi štel jim v zlobo,
Zlasti,  če so  mlade, In v predpustno dobo.
Pa je bil pogovor Tudi v tej  dvojici,
Kadar Tinetovi Bili so  oklici.
In učiteljica
Minki zali pravi: „Čula sem oklice
Tinetove davi.
Cilko  hoče  vzeti Tine,  kaj  porečeš?
Minka,  ti pač kmeta V zakon vzeti nečeš?
Prav imaš,  le pusti, Ti si pregosposka,
Tineta naj  vzame
Cilka, kmečka goska.
Jaz ne  morem,   Minka, Tudi ti ne kmetov,
Saj  se jih ne manjka Nama boljših zetov.
Takemu  drvarju,
Kdo  bi se mu vdaval, Ko bi ves srebrn bil
In bi v zlatu plaval!
Taki še ljubiti
Prav   nevest ne znajo, In  žene kot dekle,
Sužnice imajo.
Oj gorje jej, ktera S takim biti mora,
Mož jej ni tovariš, Živa je pokora."
N
616
F. S. Finžgar: Ob nemih citrah. — Anton Medved: Jeseni.
Pa poseže Minka Gospici v besedo:
„„Jaz pa vedno volim Pravo, zlato sredo.
Niso vsi jednaki, Niti ne na kmetih,
In razlika biva
I v gosposkih zetih.
Eni so prav  modri In  previdni,  zmerni,
Drugi  so pa sitni, Trmasti in čmerni.
Tineta pa vendar
Moram  izuzeti, Dasi ga ne  morem
V zakon jaz imeti.
Moder fant je Tine, Zlatih je lastnostij,
In pred mano nima On prav nič skrivnostij.
Le  premalo Tine
Izobrazbe ima, Pa bi ga  združila
Z  mano še ta zima.
Pote bodo  prišli, Minka,  še iz  mesta,
Ti boš imenitna
Še enkrat nevesta."
Vse mi je povšeči,
To je le razlika, Da nad njim  se pamet
Moja izpodtika.
Pa železna volja
Mojega očeta, To  mi zabranjuje,
Da ne vzamem kmeta.""
„ Minka,  vedno rada
Le očeta slušaj, In  kar oče brani,
Tega ne poskušaj.
Naj bo  kaj  po  novem, Ne pa zmir po starem,
Kaj  bi vprezala se,
Minka v kmečki jarem!
Pa je dan potekel,
Noč se je storila. Gospica od Minke
Se je poslovila.            (Dalje.)
„„Saj  veselja nimam Prav tako  k  možitvi,
In nagoni k temu V srci so mi plitvi.
Le zato bi rada
Jaz  se omožila, Da bi vas o  meni
Kdaj  ne govorila,
Da zato se nisem
Htela omožiti, Ker si nisem  mogla
Ženina dobiti.
Gospica,  drugače Pa  mi je vsejedno,
Saj  še več je dekle Kakor žena vredno.""
O,
Ob nemih citrah.
b  uri pozni ne  počivam, Kot drugi sladkih sanj  ne snivam; Ob citrah nemih sam sedim In ž njimi vred še jaz  molčim.
Ve zlate žice,  strune mile, Kedaj  se boste oglasile? Kedaj  o sreči mi zapele, Radostno zvonke in  vesele ?
A tiho strune ste ubrane, Želje vam  moje niso znane. Oj  le molčite strune mile, Z  menoj  ne boste ve čutile!
F. S. Finžgar.
Jeseni.
o,
'bjema pokoj  dol   in vrt — jeseni, Prirodi vene lepi prt  —  jeseni; Kako zvenel je nekdaj log, Krilati je napev zatrt — jeseni; Kako  hladil je hram dreves,
Razsut počiva  in razdrt  —  jeseni. Pri oknu gledam  zemljo jaz Zamišljen  na roko oprt  —*  jeseni, In to želim, da pošlji Bog, Kadar mi pošlje smrt,   —  jeseni!
Anton Medved.
644
A. Hribar : Županova Minka.
pasoca se po travniku ali po visokih planinah, pes, ki spremlja popotnika, konj, ki nosi jezdeca — to so lepi predmeti, ki te ovesele do dna srca. Med divjimi živalmi so nekatere izredno lepe, kakor plaha srna, krepki jelen, posebno pa mogočni lev na suhem in orel v zraku.
Vse stvari pa presega po lepoti Človek s svojo pokončno postavo in umnim obrazom. V Človeškem telesu je nakopičen prav zaklad najvišje lepote, — pač zato, ker Človek je tudi duševno bitje, in v telesu, zlasti na obrazu odseva njegova netelesna duša. Koliko moči je v očeh, koliko prememb na ustnicah, koliko izrazov imamo v rokah! Seveda je pri Človeku
v lepoti mnogo stopinj od vsakdanjega obraza do takih vzorov, ki so navduševali prve umetnike, vendar je bistvena lepota v vsakem bitju, ki je moglo rasti brez zavire in poškodbe. Da je tudi lepota posebna prednost, katero ima Človek od stvarnika,  ni treba šele zatrjevati.
In celo nad zemljo je razsuta lepota v stvarstvu : prelep prizor nam je prav tako dnevno nebo z veličastnim solncem, včasih s temnimi oblaki, z bliskom in gromom, kakor tudi po-nočno nebo z neštetimi zvezdami. Povsodi lepota, povsodi obilno tega, kar ugaja našim očem in povzdiguje našega duha. Zares, lepa je priroda, in srečen oni, ki jo umeva! (Dalje.)
Županova  Minka.
(Idila. — Zložil A. Hribar.)
JL,ep pondeljek pustni, To je dan  poroke,
Ko bo Tine segel Cilki svoji v roke.
Lepo  solnce sije
Na neba oboki, Ko odpravlja Tine
S  Cilko se  k poroki.
Svatovstvo veselo Na voze se vseda,
Vse na smeh drži  se, Vse veselo gleda.
In še vranci svetli Ne hte mirni biti,
Kimajo z glavami, Kopljejo s kopiti.
Pa prigode godec, Cilko  sem  privede,
Z ženinovim  drugom Gor na voz se   vsede.
V  voz gre tudi Tine,
Cilkino družico Gor na voz povabi
K sebi na desnico.
XIX. Poroka.
Svatovstvo  zavrišče, Konji zaceptajo,
In  vozje za njimi Lahko  zadrdrajo.
Z  javorjevih goslij, Z drenovimi  loki,
Godejo  jim  godci, Ko gredo  k  poroki.
To je  bilo ljudstva Tisti dan  ob  cesti,
Da želijo srečo Tinetu,  nevesti!
Tineta spoštuje Celo  Kurje selo
In zato ga gledat Vse je,  vse prispelo.
Le iz jedne hiše Ni  nikogar bilo,
Kakor,  da  bi  v  selu Nič se  ne  zgodilo :
Le župan,  županja In pa Minka zala,
Ta trojica sama Je  doma   ostala.
Tudi mati Špela,
To je ženska prednost, Pasla je iz  veže
Svojo  radovednost.
Minka pa opaža
Gor v podstrešni sobi; Da bi zunaj  stala,
To se ne spodobi.
Čaka, dolgo čaka Tineta iz  veže  —
Pa dospe in Cilki Ljubko  v roke seže.
To je bil trenutek Čuden zali Minki,
Iz očij  debeli
Kanejo jej   vtrinki;
Srce jame tolči
Glasneje,   močneje:
Bolj  zdaj  ima  rada Tineta kot -preje.
Saj  ne da ljubezen
Stara se  vdušiti, Laglje  ni  ničesar,
Kakor  njo  vzbuditi.
Ko  so  vsi v  vozovih, Glasno iz topiča
Strel odhod naznani Iznad sela z griča.
Pa je le pogledal Venkaj  skozi Šipe
I župan k sosedu Kake štiri hipe.
Pa na skrinjo  sede, V zastor glavo  dene
Ter globoko vzdahne. Te so  misli njene":
A. Hribar: Županova Minka.
,Na,  predpust minul je, Jaz sem  pa ostala,
Oh,  zakaj  se nisem Tinetu udala!
Videla sem cesto, Da zares  me ljubi;
Kar pa je gosposko, Me le v šali snubi.
In sedaj  zgubljena Prilika je lepa:
Oh, zakaj  tako sem Reva bila slepa!
Zdaj  pa bo za drugo
Srce ono  bilo, Ki  je  mene preje
Nad vse,  vse ljubilo.
Čudna reč je  zakon, Pa je imenitna,
Lahka:  a  za mnoge Prav  dovolj  je sitna.
Mnogi  se   oženi, Da dolge bi  platil,
Ali da bi  z  doto Žene se bogatil.
Drugim  spet ženitev
Daje  to uteho, Da  dobe  svoj  hramček
In pa svojo streho.
Tretji spet zato  se Po nevesto glasi,
Da ga v  tožnih urah Žena  kratkočasi.
Tudi  omože se
Nekove sirote, Ker v deviškem  stanu
Se boje sramote.
Tudi iz  ženitev
Mnogih je  razvidno : Ženi se,  da ima
V hiši deklo  pridno.
Mnogi se oženi, Pripoznati  mora,
Da mu v  starih letih Žena je opora.
Sama sem si kriva, Krivo  mi je mesto ;
Proč je zdaj, ker drugo Ima že nevesto."   —
Dolgo je sedela,
Da v  poldnevni uri
Skrbna  mati Spela Stopi  skozi  duri:
„Kaj pa delaš, Minka?
Kaj pa tukaj jočeš? Kaj  pa doli v hišo
K nama priti nočeš?"
„„Oh,  boli me glava, Počila mi bode;
Prinesite,  mati,
Prosim,  malo vode !""
XX. Svatba.
Vdovec pa zato si Mnogi ženske išče,
Da ima  k otrokom
Kdo  in  pred   ognjišče.
Ktere pa za vdovci Gredo,  se  kesajo,
Vdo\ci namreč radi Vedno ti rancajo.
Ženijo se mnogi, Ker  so  prepohotni;
A  zakoni taki
Vedno so sramotni.
Taki in jednaki Slabi so nameni;
Srečen ni v zakonu, Kdor tako se ženi.
In tako jaz mislim, Sodba  ni prestroga,
Da se s križem sklene Večkrat le nadloga.
Tine pa z zakonom Je drugače  menil,
Ko iskal je  žene, Ko se je oženil.
Ko  dajal  oklice, Bal se je tresoče,
Zdaj pa je premagal Srečno  vse težkoče.
Mati ne vprašuje Dalje po bolesti,
Ker poznade  hčerko, Kaj jej je na vesti.
Ide, ter donese
V  korci vodo svežo In  potem  odpelje
Minko sabo  v  vežo.
Oče Minko  vidi  — Gledati je neče,
V hlev h govedi ide In prav  nič ne reče.
Prvi dan je danes Pri županu bilo,
Da se do  večera
NiČ ni govorilo   .   .   .
Zvalil  se  od  srca
Težek mu je kamen, In  skrbi j  je dosti
Zvalilo  se z ramen.
Ves vesel se  s  Cilko Od poroke vrača,
Radostno pozdravlja Vas ga vsa domača.
Kdo bi  znal izreči, Kdo vse opisati,
Radost in  veselje, Ki vrši  med svati ?
Ki  vrši  med godci, Ko se pripeljajo ?
Oh,  kako pred hišo Krasno ti igrajo!
Svatovstvo  med godbo V hišo se podviza,
Kjer je obložena Dolga bela miza;
Obložena  z juho,
S kruhom   in mesnino,
V   steklenicah svetlih Pa žari se vino.
Kuharica Reza, Tinetova teta,
V   kuhinji se suče, Pa še več obeta.
A. Hribar: Županova  Minka.
Pa se vsede Tine
S Cilko svojo  k   mizi, Poleg njega  mati,
Starašina  blizi.
In tako  krog mize, Da  je  vse  na   pare,
Slednji  mož  se  vsede Poleg svoje stare.
Vsak se gost prekriža,
Starašina  moli: In  ti  zarožljajo
Žlice na  okoli.
Pa kaj  treba tukaj
Vse opisovati, Kaj,  kako  so jedli
Tinetovi svati!
Kdo bi le o vinu Trobil in  o   mesi;
Pa povejmo  ktero
Še o  kmečkem plesi:
Da,  okrogla godba, Saj  človeka zmoti,
Da peta se gibčnost In  života loti.
Najpoprej  se dvigne
Mati starašinka, Saj   ne  da  pri  mizi
Godba jej  pocinka.
Prime ga za roko Dedca starašino,
In  res  izza  mize Plazi jerhovino.
Vrlo  starašina
V ples se razkorača, Brhka i  okrogla
Mati se obrača.
Hčerice in sinčki Njima se smejijo,
Češ, kako naš ata Z  mamo se  vrtijo.
Pa se zavrte še Dva in  trije  pari,
Kot na vsaki svatbi Po  navadi  stari.
Vse so že zagodli Godci,  kar jih znajo
In že v  drugo,  tretje Iste spet igrajo.
Polke,  Čardaž,  valčke, Škotsko  in   mazurke,
Svatje pa  vrte se, Brijejo  si  burke.
Smešno  pač je zreti, Kadar gospodinje
Pobeio  z  možaki Na okrog stopinje.
Mično  je  na  taki
Biti  ženitnini, Dvajset let dogodbe
Ti vrše  v  spomini.
Ker je tu  prijetno, Čuda ni,   da selo
Radovednost pase Tu  pri svatih  celo.
Polna peč otrok je, In  pri starčku starček,
Peč  nocoj  je  v  kotu Kakor  kak oltarček.
Tudi so  ob   mraku
Fantje  prihiteli, Da  bi  kako lepo
Tinetu  zapeli.
Saj  zastonj  ne bodo: Plačo je pripravil,
Sodček vina Tine Ven jim je postavil.
Pa so pesmi peli,
Pa  so  vino pili, Drug  za  drugim   v  hišo
Plesat so  hodili.
Tinetovo  svatbo
Fantje  v   Kurjem  seli Pomnili jo  bodo,
Kar bodo živeli.
Ta  večer,   ko  v  vasi Vse je le veselo,
Pa je neko  bitje Grozno  bol trpelo.
Minka pri  Puranu
Zgodaj  spat se spravi, Pa ne pride spanje,
Čudno  vre po glavi.
. .   i
V prsih pa jej  srce
Tolče in  se Širi, Begajo čim  dalje Hujši jo nemiri.
In ta ,cigu migu', In  pa to piskanje,
In ta vrisk in petje Je za Min ko  klanje.
Celo noč nič  Minka
Ne zapre očesa, Tu pri  njej  je peklo, Tam — so  pa nebesa.
Pa  napoči jutro,
Zunaj   več ni  vrišča, Minka se  napravi,
Zleze  dol  z  ležišča.
Pa se vstopi k oknu, Gleda do soseda: —
Oh! sramota grozna! Reva  kaj zagleda? —
To so res poredni Fantje   Kurjeselci,
Kakor na planinah Tihotapski strelci.
Dedca so  z vršili Iz  polen  in  slame,
Dolgo, črno suknjo Vrgli  mu čez  rame.
Lonec je za glavo, Nemško  pokrivalo,
In na dolgih nogah Svetlo obuvalo.
Na rokah pa svetli,
Beli  rokavici, Čedno  belo  pismo,
Pa  drži  v  desnici.
V pismu  belem  to-le
Citati je  bilo, Ki  v  jeziku  nemškem
To je govorilo:
„Jaz  sem   nemški  Mihel, Prišel  iz  Berlina,
Ker  me privabila Tvoja je vrlina.
Čul  sem, da znaš nemški
Pisati in  brati, Vsakemu gospodu
Čvrst odgovor dati.
Slišal sem, da tudi V kuhinji si spretna,
Da umeš  oliko In da si prijetna.
/. Štrukelj : Američan.
647
Tudi to sem  slišal, Da ne  majaš kmeta,
Da gospoda išče Oče tvoj  za zeta.
Torej  le  poglej   me: Jaz sem v črnem ,fraki',
Bolj  stojim gosposki, Kakor Tine  v  mraki,
In kot fantje drugi V selu  vsi obilni,
Ki si  kdaj  jih zrla
Tu   pri vas v gostilni.
Torej   kar  povej   mi, Če me v zakon hočeš,
Ali  mi odmajaj,
Ako  mene nočeš?"
To  je  završalo, To je zagromelo,
Vse pod okno  k  Minki Zjutraj  je  privrelo.
To je smeha bilo, Šal  in  krohotanja,
Tacega še cula Hiša ni  Puranja.
SploŠnja pa je sodba
Bila  vsega sela: Prav je!  pa naj  bila
Tineta bi  vzela.           (Konec.)
Američan.
(Povest.   —   Spisal /. Štrukelj.)
L
Krompir   in amerikanski denar sta samo za jedno leto.
Nov nar. preg.
Letrtek je bil, pa je vendar Mecesnja po hiši tako počedila, kakor bi bil največji praznik. No, čeprav drugi ljudje niso praznovali, za Mecesnovo hišo pa je bil ta četrtek vendar-le prazničen: pričakovali so gospodarja iz Amerike. Štiri leta je že bival tam, a v zadnjem pismu je napovedal svojo vrnitev za današnji dan.
„Ančka, saj bo menda že dovolj krompirja nalupljenega ; kar brž se preobleči, da ne bova mudili; jaz ne bom mogla prav hitro hoditi", tako je priganjala mati trinajstletno hčerko. Nato se je umila, stekla se obrisat v hišo ter pogledala na uro.
;;Za božji Čas, kako hitro mine ura, kadar se človeku kam mudi! Ančka, kar pusti, saj boš opoldne lahko še kateri olupila, predno jaz zakurim ; kar hiti, da me še ti ne boš zadrževala ; pot do sv. Roka se vleče, in ob desetih bo pošta že ondi", klicala je vnovič hčerki. Ta je popustila svoje delo in se šla preoblačit.
Kmalu sta bili pripravljeni za na pot.
„Kadar Nace domov prižene", naroČevala je gospodinja še staremu očetu, ki je ležal v svoji sobici na nasprotnem koncu hiše — imel je že veČ let otekle noge, da ni mogel nikamor — „ vzame naj žgance iz peči in pa okoli jed-najstih naj da prešiČkom jesti, pa ne iz velikega, ampak iz malega piskra. Ključ veznih vrat bom pa dejala na vaše okno. Le dobro varujte!"
„Že dobro; kmalu pridite vsi skupaj", odgovoril je stari Mecesen, mlada in Ančka sta pa odšli.
Toda vedno ji je kdo ustavljal.
„Kam pa vedver" vpila je takoj zunaj vasi soseda Urbanka,  ki je žela oves.
„1, on se bo pripeljal, naproti mu greva", razloži ji Mecesnja ter nekoliko postane.
»Glej, glej, pa res! Saj so pravili, da pride. O Lojza, odslej ti bo pa dobro! Slišala sem, da je že sila denaren." In srčno rada bi bila zvedela od Mecesnje same, kaj je prav za prav na tej govorici, pa Ančka je opomnila mater, da je treba iti naprej.
»Govori se marsikaj, potlej je pa vse drugače", odreže se Lojza na kratko ter stopi urno za Ančko; že grede pa še dostavi: „Da bi le Bog dal, da bi kaj prida prinesel s seboj, saj  se bo krvavo  potrebovalo."
Nista še prehodili za dva streljaja pota, pa je že vpil nad njima Blažon,  ki je sejal  ajdo:
„Domna pozdravita, midva sva bila velika prijatelja, pa sva še, čeprav se že tako dolgo nisva videla Ce prej ne, v nedeljo, ko bom bolj utegnil, pridem k vam, da mi kaj pove" o Ameriki. Radoveden sem, kako se mu je godilo in koliko je prislužil. Da ni ta novi svet tako predrto daleč od nas in imam denar za pot, še jaz bi poskusil tam svojo srečo, dasi imam že precej let. Let zadosti, denarja premalo: ej, siroŠČina, sirošČina! Le povejta Domnu, no, da naj se kaj pokaže, saj menda ne bo tako prevzeten."
„Zakaj  bo prevzeten?"  vpraša Mecesnja.
„Zakaj ? Pa še vprašaš? Zato, ker bo imel denar", dokazuje Blažon,
676
A. Hribar : Županova Minka.
spremljali z brenkanjem na liri. 3. Naposled pa se izražajo dogodki, Čustva in celotna dejanja tudi tako, kakor se gode v resnici; tako pesništvo, katero predstavlja s pravimi, živimi osebami dejanja, imenuje se dramatika (drama = dejanje). Vse te vrste izvirajo iz narave same in so polagoma vzrastle pri narodih. Ni treba skoro omenjati, da so umetnosti tudi zvezane in zapletene med seboj, zlasti so-
rodne umetnosti, kakor slikarstvo in kiparstvo, kiparstvo in stavbarstvo, petje in godba itd.
Ako je kak duševen izdelek bolj namenjen porabi in koristi za življenje kakor da kaže Čisto lepoto, izločujemo ga iz umetnosti, na primer govor, ki je namenjen večinoma prepričevanju, ali umetnostno obrtnost, ki lepša izdelke za Človeško porabo.                    (Dalje.)
Županova  Minka.
(Idila. — Zložil A. Hribar.)
Kaj je bolj  begoče Kakor čas na sveti:
Kdo  bi  mogel tok  mu, Kdo  mu beg pripreti ?
XXI. Minka pri potoku.
Tudi v Kurjem selu Izpremembe jake
Padle so med žene, Padle med  možake.
Zdaj  doma driigače Vse je pri  Purani,
Vzlasti  ker  Puran  več Srenji ne župani.
Ura ti  za uro,
Dan  za dnevom  bega, Teden,  mesec,  leto
V tamno  večnost lega.
V   vigredi rode se Trava in  cvetlice;
Pa  poletje, jesen Trga jim glavice.
Ista se v naravi Vedno javi slika:
Mlademu se staro Vedno  sproti vmika.
Kakor pa v  naravi Vidimo  povsodi,
To godi se tudi
Pri človeškem  rodi.
Koliko je v letu Jednem  izpremene!
Fantje so  možaki In dekleta žene.
V  letih pa petnajstih Vas je vsa drugača,
Skoraj,  da se vas ti VeČ ne zdi domača.
Majhen čas upogne Stare korenjake,
Majhen Čas poraja Nove ti možake.
Pri  Puranu v  selu
Matere  ni Spele, Stara so jo leta
In  skrbi jo  vzele.
Pridno  Kurjeselci
Mater  so  kropili In  za dušo  njeno
Mnogo so  molili.
In pogreb slovesen Je  Puran napravil,
Prav  lepo je ženo
Dobro  v  večnost   spravil.
Ljudstva pa je  bilo
Dosti pri pogrebi, Kot zgodi poredko
Kaki se osebi.
Minka,  zala Minka
Pa se je solzila, Ko s sveta najdražje  —
Mater je zgubila.
Tudi je pogrebcev
Plakalo prav  mnogo,
Ko  siroto  zrli   — Minko  so  ubogo.
Ko  so  mu zagrebli
Ženo, je zaplakal I  Puran,   kot dete
Solze je pretakal.
Krčmo pač še ima, Minka bolj jo  vodi;
Pa ni več vesela, Vsa pobita hodi.
Misli,  vedno  misli
Kdo  zna kam   v  minljivost, Vedno  se  na licih
Bere jej  tožljivost.
Tudi ni k Puranu
Gostov več v gostilno,
Malokdo še pride, Ne  kot prej  obilno.
Temu se   čuditi
Ni kako  Bog   vedi, Ker je zdaj  i  krčma
V  selu pri sosedi.
Tine  zdaj  župani
In gostilno ima, Kar jo je  napravil,
Zdaj  bo šesta zima.
Dobro sam se vede
In  prav  dobro toči, Ker poštenje vlada
V   Tinetovi koči.
Cilka,   skrbna žena,
Ljubi ga, soproga; V hiši je najlepši
Mir in  zlata sloga.
A. Hribar: Županova Minka.
Kajpak tudi Tine Cilki vse dovoli,
Sprla se še nista,
Kar sta skup,  nikoli.
Kdo  bi ne zahajal Rad  k družini taki,
Kjer radosti nikdar Ne zmrače oblaki!
In kako je dober Tine med srenjani!
Kot najboljši oče Modro jim  župani.
Žalostne tolaži, Revežem  pomaga,
V   dvomih zlate svete
V   srca jim  polaga.
V   občini prepirov Tine nič ne  mara,
Dobre pogovarja, Zlobneže pa  kara;
Godcev in plesalcev Tine v hišo noče,
Vstavlja jih po srenji, Kjer mu je  mogoče.
Za pijane šleve Vina nima Tine,
Kdor mu vzrogovili, Venkaj  ga porine.
Zna, da rad nastane Tepež med  fantini,
Kadar obnorijo
Pri obilnem  vini. ,»
Ponočnjakov noče,
Noče postopačev, Skoraj  ni lenuhov
V   srenji in  beračev.
Tine pospešuje
Delo in  kmetijstvo In  podpira  marno
Vsako  obrtnijstvo.
Ustanavlja družbe, Dobrih  del  zavode,
In podporna društva Zoper vse nezgode.
On jim ne župani, Da bi čast si večal,
Ampak da srenjane Svoje bi osrečal.
On pomaga srenji In jo res osreča,
Blagostanje v ljudstvu Dan za dnem se veča.
In  zato ga ljubi Srenja in spoštuje,
On  pa jim  z  dobroto Vdanost povračuje.
Dober je s sosedi, Dober je s srenjani,
Kislo  se  držijo
Le še pri Purani.
To  pa lahko vsak si Modro  raztolmači,
Ker ni nevoščljivost Samo  med berači.
Vsak lahko si  misli, Da boli Purana,
Da je mesto njega Tine za župana.
Pa ga res  Purana   —
V   dno  srca to peče, Vendar nič ne toži,
Nikdar nič ne reče.
Morda zdaj uvidi,
Kaj je Čast in   slava; Zdaj  se ta   vzdiguje,
Jutri druga glava.
Pa so v  Kurjem selu
Tudi premeteni, Vedo,  kaj   Puranov
Vedni molk pomeni:
Stari mož kesa se, Kaj  ni dal mu Mine,
Ko je prišel ponj o Sin sosedov,  Tine.
To je mož zamudil,
Zdaj  pa je prepozno; In zato ga peče
V  vesti zdaj pregrozno.
Solnce je sijalo Na neba  oboku,
Ko iz sela Minka Prihiti  k potoku.
Prihiti k potoku, Pranje dol postavi,
Sama pa obstane Nekaj  časa v travi.
Misli,  nekaj   misli,
Kaj, sam Bog ti vedi, V potok le strmijo
Mračni jej  pogledi.
Morda premišljuje, Ko je sem še  mlada
Z drugimi dekleti Prat hodila rada.
Ko so jo ljubile Deve vse iz sela,
Ko nje tudi ona Rada je imela.
Misli,  kaj,  Bog vedi, Morda na izgubo
Zlatih dnij mladosti In na mater ljubo.
Morda so na mislih Zdaj-le jej  snubači,
Ki so jo snubili Tuji in  domači?
Lahko, da se jadi Ravno nad očetom.
Ki jo je tolažil
Vedno z boljšim zetom.
Morda da proklinja
Lepe zlate čase, Ki jih  obrniti
Ni hotela zase?
Možno,  da premišlja, Da je vse begoče,
Da je  brž prijeti,
Kdor kaj  vjeti hoče.
In da čas, ki stene Se razje trpežne,
Pa ne bi razbrazdil Devam  kože nežne !
Morda premišljuje Svoja stara leta,
Ko je na upadlih
Licih že brez cveta ?
Kaj Če misli Minka Na prošle nedelje,
Ko jej Tine s petjem Delal je veselje?
Kaj  pa Če so v glavi Jej  spomini taki:
Tine,  skedenj, prti
In pa  sama v mraki r
E. Gangl: Arabeske.
Če spomin  preselja V tisto dobo  Minko,
Ko  je Tine  hodil
K njej  na  četrtinko?
Pa jo  vzdrami  Minko Glas,   ropot drčanja :
V  mesto se peljata Tine in županja:
„ Dobro jutro,   Minka", Tine jo  pozdravi,
„Kaj  pa premišljuješ In stojiš tu v travi?"
„„Bog daj! Prala bodem;
Pa  kdor hitro   hodi, Mora odpočiti,
Zdravo ni brž k vodi." "
Voz  zdrči po   cesti, Minka zre za njima,
S  solznimi  očesi Sama sebi kima:
„„Reva jaz nesrečna, In  moj   čudni oče!
Tine je oženjen, Drugi pa me noče.
Lahko  bi   vozila
Zdaj  se kot županja; Zdaj  pa  se o  sreči
Koma)  mi Še sanja."'
Pa pristopi  Minka K  vodi in izpira,
Iz očij debele Solze si otira.
Ves čas pri  potoci, Ves Čas,  kar je prala,
Minka je ihtela, Ves čas je  jokala.
In  ko ide k   domu, Celo pot se joče,
In doma utehe Najti ni mogoče.
Star berač  k  Puranu Večkrat se oglasi,
On jo le tolaži
Tožno  Minko včasi:
„ Minka,  nič ne jokaj, Kdo te bo  utešil!
Vsak trpeti mora,
Kdor  se je pregrešil."
Arabeske.
(Zložil E. Gangl.)
14. Misli.
Misli moje, ve ste mi zaklad
Lastne sodbe, lastnega spoznanja,
V   vas zatapljam  sto-  se, tisočkrat
V   hipih sreče,  v  hipih žalovanja.
Jasne zdaj  ste,  kakor solnčni dan, Temne zdaj,  kot so  noči  mrakovi, O  bodočnosti ste sen cvetan, Prešlih  mojih dnij  ste ve grobovi.
Če mi v  prsih zabesni vihar, Speče ve se v duši prebudite; Če blaginje me obsine žar, V pesmi se takrat mi oglasite.
Zveste spremljevalke ste povsod, Še takrat,  ko noč  me bo zakrila, Ko  me poneso na zadnji pot, Dvigne k sodbi vas nevidna sila.
15. Pobožnost.
V molitev sklenjene roke, Na licu  mladem  duša jasna Ko  zrem  te, pravi  mi  srce, Da živa si  molitev glasna.
Nebo se nad teboj  odpira, Utrinja tam se zlati žar In polje k zemlji in obstira Glavico tebi,  srečna stvar.
Pokleknil bi ob tebi sam, Srce se bi  mi zatopilo V  molitev  verno,  in  to  znam, Da svojo žal bi pozabilo.
A v strahu  mi trepeče duša, Da bi prebudil te iz sna, Ki tvoje bitje ga okuša, Ki v njem ti žije duša vsa.
Kadar odmoliš, potlej jaz K  Bogu srce povzdignem  svoje O,  Bog,  pretekli  meni čas, Pobožnost daj  mladosti moje!