Od konjskiga mesa.
Ljube Novice! marsiktero vražo ste že iz Slovenskima pregnale, in marsiktera neumna vera je sla po Vaših jasnih podukih rakam žvižgat. Vam gre tudi zasluga, de konjsko meso ne bo dalje zaničevano ostalo , ampak de se bo , če je sicer zdravo in lepo , prihodnje v prid obračalo. Perva pojedina konjskiga mesa je bila v Krajnji 13. dan svečana. Hvala gospodam, ki so pervi na Krajnskim zastarano neumno misel, de konjsko meso ni za jed dobro, prekucnili in pokazali, de je dobro. Stara govorica je v Krajnji: ;,V Naklim so konja zaklali, v Krajnj pa koline poslali", zdej pa, pravi naš slavni pesnik Dr. Prešerin, bomo rekli: „V Krajnji smo konja pobili, v Naklo ipa koline vernfli." Tn tako se bojo zamogli zdej Krajnci z Naklačani pobotati.
34
35
Pri ti priliki moram tudi povedati, de me je neki kmet na Kumu na Gorenskim, ki je priden bravec Novic, naprosil, naslednjo prigodbo v Novicah razglasiti. V bližnji vasi se je mlado zebe pri skoku čez ograjo tako poškodovalo, de bi se ne bilo moglo več ozdraviti. Naš brihtni kmet K—, ki je v Novicah večkrat bral, de je škoda taci ga konjskiga mesa *) zametovati, je sel, ko je to nesrečo zvedil, naglo h kmetu, kterimu se je imenovana nesreča zgodila, kupi za majhne denarje ranjeno živinče , ga zakole , meso lepo nasoli in ga v dimnik obesi. Večkrat ga hodi ogledovat; lepo se mu suši in dobro diši. Hvala tacimu brihtnimu kmetu, ki se je povzdignil čez neumno krivo misel, in tako unimu kmetu škodo zmanjšal, sebi pa za majhin denar veliko živeža napravil! Ta brihtni kmet vsak večer s svojo drago ženico in odrašenim otrokam Novice bere in po svoji priprostosti razlaga. Taki kmetje so pravi možje, ne pa tisti, ki od ljubiga sveta nič ne vejo ia zabiti ostanejo vse svoje dni.                  Primskovski.
*) Mesa taeih zaklanih zdravih konj, ki so si nogo zlomili ali se sicer zlo poškodovali, je zares škoda zametovati. V vec nemških mestih so že mesnice konjskima mesa napravljene, kakor v Sošperku, Lincu, Berolinu i. t. d. Ce pomislimo, de ostudne polže, žabe in krote, želve (šild-krote), ostrige in vec tacih gerdih žival jemo, — kteri pametni človek se bo čedni ga konjskiga mesa branil! Prej ko bo 50 let minulo, se ne bo nobenimu več konjsko meso gnjusilo. De bo pa smelo konjsko meso v občinsko rabo priti, se bo mogel konj poprej od zvedenih mož po postavah ogledati kakor goveja živina, goveje meso i. t. d., sicer bi utegnil kak brezvestnik tudi bo In i ga konja zaklati in nezdravo meso prodajati.