Anka: Odprto pismo. 353
Odprto pismo gospej urednici.
Velecenjena gospa!
Z veseljem, z velikim veseljem in pazljivim očesom, sledim
vsakej številki meni tako drag"e »Slovenke«. Da Vam od-
krito povem, vsega nisem hvalila, a grajala sem jako malo
in to vedno sama v svojej sobi. Kakor morda že sami veste, zgražali
so se mnogi na spisu g. Danice, in govorili celo, da se »Slovenki«
zato odpovedo, češ, da »Slovenka« bi morala prinašati le zdrave in
koristne nasvete, a da trosi v svet take nezmiseljnosti. No, pustimo
to, naj misli vsak, kar mu drago, a da ta dopis bode imel hudih po-
sledic, tega se bojim, in ravno to me je prisililo, velecenjena gospa,
pisati Vam. Kar je g. Danica pisala, je dobro ; pisala je za nekatere in
med temi poznam jaz gospo, katera mi je rekla, da ona precej pod-
piše one nazore g. Danice. Sedaj pa obsojam strogo gč. Vando na
njenem preostrem odgovoru. Zdelo se je, da ona se ozira bolj na
osebo, nego na misli g. Danice. Njen odgovor meni ni posebno ugajal,
ker ie bil še nrecei surov: slutila sem orecei. da ne bode tako hitro
254
mini in da se nas je že prejela ona kužna bolezen, katera tako
grozno mori nas Slovence. Milostiva gospa, oprostite mi, da sem se
tudi čudila Vam, ker ste vsprejeli oni' spis, namreč spis gč. Vande,
ali da bi ga bili vsaj opilili po svoje.
Toda Vandi ni še njen odgovor dovolj, zdaj nadaljuje še »Po-
slano«, na njeno »poslano« zopet odgovor v »Edinosti«, kar kaže, da
bode stvar nadaljevala. Da se je gč. Vanda spodtikala nad onim
srečanjem v kupeju, se mi ludi ne zdi prav, saj je bilo videti, da
je le šala, ki pa ni bila na pravem mestu v »Edinosti.« Gospa Da-
nica gotovo ni mislila, kake nasledke bode imel njen spis.
Govorilo se je pred par večeri v večjej družbi o najnovejši de-
bati, kar vsklikne nek gospod: »Gospoda moja! čudite se raje temu,
da so mogle sploh ženske toliko časa vstrajati brez prepira !« »Glejte
no, saj res«, pripomnim jaz, čuditi se je res, ko imamo v g-ospodih
tako izvrstne vzglede«. S tem seveda ni bilo še konca zabavljanju, a
branila sem se junaško. — Želela bi pa iz srca kakor tudi Vi, mi-
lostiva gospa, da bi bil kmalu konec tej nevihti, ker sedaj je že
začela padati predebela toča in ta nas lahko pogubi*). Za to pa Vas
prav lepo prosim, streljajte Vi v oblake, da se ti razprše ter se po-
kaže nad nami jasno nebo, kakor je bilo do sedaj. V to pomozi Bog !
Zahvaljevaje Vas, milostiva gospa, da ste vsprejeli . moje pismo,
klanja se Vam preudana
Anka.
*) Ker se. tudi meni zdi dovolj te  debate, naj jej bode konec  s  tem - le  dobro
mislečim pismom. (Op. ured.)